Stran:Jenko Vaje 1.djvu/73

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Stran je bila lektorirana

Na zadnje le reče: Preljuba gospodična! Kaj je vaša želja? Globoko Katarina zdihne, ga sramožljivo pogleda in oči spet v tla oberne, bledo bojo obraza s kervorudečo premenivši, in pove mu vse, kar se je ravno očetu pripetilo. Častnik to slišati se zavzame in pravi: Kaj taki so moji vojaki!? Tako – tako! Jih bom kmalu naučil zapovedi spoznavati in spoštovati; in reče sergeantu mu naglo sable s pasom prinesti. Otveze si jo, Katarino prijazno za pod pazho prime in naglo stopata proti vasi.

Ko v učiteljevo hišo prideta, so se vojaki pri vincu prav dobro imeli. Ker tri bokale ga jim je mogel učitelj po dolgi sili prinesti, da jih je potolažil. Zelo se zavzamejo, ko zagledajo bliskeče oči poveljnika. Naglo spodobno vstanejo in trepetaje ga pozdravijo, ker dobro so vedili, kaj jih čaka. Zagromi; kdo je tisti, ki se je prvi prederznil zapoved prelomiti? Ste vi francoski vojaki?! Ste vi vredni le en trenutek še šteti biti med slavne francoske armade?! V 24 urah se pripravite, že veste, kaj vas čaka. –

/Dalje sledi./

Neločljivost

/Zložil S. Jenko./

Roža raste
Tik vodé,
Vali hladni
Jo rosé,

Solnce žarko
Se zbudi,
Viru vale
Posuši.

Roža brata
Nima več,
Nje življenja
Preč je – preč. –