Kalin
/Zložil V. Bril /
Sem vidil devico
Prenježno mlado,
Kot pervo fretico
Na pomlad lepo.
S'cer rad ji v očesi
Sim gledal zarné,
Pa usta, ličeci
:Nemične so m' blé.
Kar enkrat zakliče
Kalin jo prebit,
Da nese mu piče,
In vodice pit.
Pa zdaj - o presreča -
Mu gladi glavo,
Na žnablja rudeča
Pritiska ljubo.
Zavist se zbudila
Mi vnela sercé,
Ljubezen rodila
Za usta lepé.
Iz življenja učenca
/Spisal V. Mandelc/
Kakor je znano, za učence ni veseljega časa od dnevov vakanc. Lahko milo zdihne marsikter, ko grejo h koncu: "Oh, kako hitro so prešle!" in vendar menim, da šest (tednov)mescov ni prekratek čas. Se ve, da tudi nesreča večkrat to veselje kali, tužen jo časih učenec do domače vasi primaha, tu ga ogleda stara ženica, v trenutku že ve sosednja to novico od klavernega mladeniča, in drugi dan je že polna vsa vas te govorice. Tu eden šepta:
