V šoli se mu je slabje izšlo kakor navadno"; druga že pravi, druga že pristavi: "slabo je opravil, ni je izdelal, tretja že terdi, da za gotovo vé, da jo je za zmeraj na kol obesil in koliko manjka, če se ne sliši, da je s silo vislicam ušel. In časih je vsega tega pričkanja kriva le ljuba, ki jo je v mestu zapustiti mogel. — Večkrat pa mu serce veselja skaklja. saj bo kmalu zgubo ljube si desetkrat povernil, s kušleji in šalami domačih dev; saj ve, da so jim učenci ljubši, kot nar zaljši vaščan, ako ravno je vsem znano, da njega ljubezni ni več zaupati, kakor lanskemu snegu.
Tako sim prišel tudi jaz v domače pohištvo, ne ravno vesel, toda ne zavolj ljubezni, ker meni bilo je malo mar, ali tukaj ali tam deklice osleparim, temuč zavolj sreče v mošnjici, in kaj bi ne bil klavern bil, saj se tudi pri ljubezni le malo brez denarjev opravi. Od očeta mi je le malo pomoči upati, le na strica sim vse svoje zaupanje stavil. Pa popiši: človek moje začudenje, ko k njim pridem in jih poljubim. "No Milko no" začnejo, preden sim le eno besedo izustiti čas imel. "Kako ti kaj gre, ali bolj prav, kako se ti je kaj izšlo? si izdelal sedmo? — Tvoje molčanje mi ni dobro znamenje. Da, da, po Ljubljani devojke loviš, pa dvojke vjameš! Milko, Milko! ako je nisi izdelal, le enega krajcarja več od mene ne dobiš. Si me dosti dolgo že za nos vodil, zdajci pa je ven, kaj bi tudi denar, je izmotaval i se jezil?!"
