Stran:Jenko Vaje 1.djvu/76

Vsak mi lahko verjame, da te pridige nisim pričakoval, in da se mi je toliko neprijetniši zdela, ker ni bil postni čas, tudi ne sv. leto, ali kaj druzega te robe. Pa preden sim govorico poprijeti mogel, so že spet strici sami začeli:

„To ti pa vender rečem, da k Jadrotovi Alenki več ne zahajaj: tega ti sicer ne govorim iz jeze, temuč zato, ker se še vender enmalo zate bojim. Slušaj Milko, ravno zdajle sim nekaj čul, kar bi ne znalo dobro biti za tvoje pleča, ko ravno bi bilo zdravo zate, ki te nobena reč, nobeno osramotenje, nobena nesreča ne izuči. Glej tu sim šel mem Šimonovega poda in sim s svojo nesrečo morebiti srečo i zdravje tvojemu herdtu našel. Danes dopoldne je hudo deževalo, tla so bile zelo mokre i polzke, posebno po trati; kar mi zderčne i padem, kakor sim dolg, ravno za podom. Kot blisk sem bil zopet na nogah, pa na nar potrebniši nasledek, buzaradenje namreš, sim v trenutku pozabil, ko sim na podu tvoje ime imenovati slišal. Postojim in med tem, ko si obleko brišem, čujem tole: „Tako bi ga zmel, reče eden (glas se mi je zelo znan zdel, tode prehitro soditi vender nočem), de bi mu vse kosti v prah spremenil. Saj se še spomnite, kako me je lani