Stran:Jenko Vaje 1.djvu/77

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


osramotil, ko smo tu plesali i dim jez stavil de s svojo Jerico četertinko ure v enem plešem? zlezel je od zunaj na verh poda in ke sva ravno plesala, kot da bi naju bil nosil vihar, vez že gerdun škopnik slame iz verha nama pred noge, da se na Jerico zvernem, kakor čok. Ta poterpljenje, reče dalje, skupaj bova prišla i ko bi čez sedem gora i čez sedem jezerov ga slediti mogel.”
„Saj imaš prav, reče. Dragi, zmeraj sem mislil, to bo en far, da ne tazega ; za nobeno devo, za noben ples za nobeno ponočvanje se ni zmenil in nismi bilo druzega v mislih, kot branje, strel in lov.”
„Da, da, reče tretji. tiče je podil i jih še zdaj podi, tiče pa lovi — i vrag ga nesi, pri nobeni mu še ni spodletelo. Deržal se je, kakor bi mu bile putke kruhek pozobale, pa to je bilo pred tremi letmi; koliko pa se v treh letih spremeniti zamore. Takrat je bil še otrok, zdaj pa je čverst i lep korenjak. Ta da bi le že s temi zadovoljin, kar jih v Ljubljani zvodi, da bi naših del ne brodil. Komaj se domu prikaže in že so vse nore, vsaka se le po njem ozira i nas še ne pogleda. Ravno sim hodil po polju; tu ste dve žele i se pogovarjale pa kaj? „„Nemorem sicer verjeti, reče ena, da bi bil Milko že domu prišel, pa hvala Bogu, še je res, jež ga i”