Stran:Jenko Vaje 1.djvu/69

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


Vidil sim – pravi Wagner – te gore konec svojega popotovanja, pervikrat iz Jekaterinograda v celem njihovem veličanstvu. Že pozno zvečer sim bil dospel v to glavno mesto Kozakov pešcov. Ko sim se zjutraj prebudil, smejalo se je svitlo solnce skozi okna – dolgo že pogrešvani pogled. Moj služabnik je bil pred mano iz sobe šel, pa kmalo prilomasti nazaj z veselim vpitjem, da se ves Kavkaz v nar lepši čistoti vidi. Tekel sim vun, in razprostirala se je pred mano natvorna podoba, ki mi bo nepozabljiva ostala do zadnjega dne. Megla, ki nam je dolgo časa Kavkaz zakrivala je bila padla in čisti zrak se je sprostiral čez steno planin. Zdaj se skor veselim mračnega vremena poslednjih dni, ker moč nepopisljivo veličastnega pogleda bila je toliko večja, ker se je bilo zagrinjalo hipoma pretrgalo. V neizmerni daljavi so stali ledeni velikani Kavkazovi v zakotju stepnem; prav blizo so se vidili, pa so bili še vender več dni hoda daleč. Moleli so čez tamne, kosmate berda v nar čudniših podobah – stebrih, rogovih, verhih, berdih, piljcih ali piramidah. Tako divje sterganih pečin, tako čudnih visočin, kot so velikani Kavkaških planin, nimajo ne Švajcarske planine, ne Taver, ne Atlas, ne Balkan, ne Apenini, ne kake druge meni znane goré. Prebivavci jutrovih dežel ga zato po pravici imenujejo jezeroveršnika. Med goratimi deželami, ktero sim v 3 delih sveta prehodil, mi ni nobena znana, da bi bila tako pripravna, eno celo goro v nje nar večji širjavi pregledati,