Pogovor:Rokovnjaško besedilo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

From: "France Malesic" <france.malesic@guest.arnes.si>
To: "Luštrek Mojca" <mojca@rfr.si>
Cc: "Miran Hladnik" <miran.hladnik@guest.arnes.si>
Sent: Sunday, December 07, 2008 4:57 PM
Subject: Zanimivost iz Jutra [...]

Dopolnjeni Malešičev komentar iz pisma Miranu Hladniku 10. jan. 2015:

Režkovo knjigo imam že 50 let in kar stalno pri roki, saj je ena od temeljnih o planinski in alpinistični zgodovini Grintovcev. Kmalu jo nameravam poskenirati, prestaviti in pripisati ugotovljene popravke in opombe.

V tej knjigi je zadaj tudi opomba o rokovnjačih z zanimivimi podatki (ki se razlikujejo od drugih virov, npr. Leopolda Podlogarja), na koncu pa je omenjeno, da je v kamniški okolici njega dni celo krožila rokovnjaška pesem. Sledi kitica omenjene pesmi, vendar v drugačni varianti, kot je v Jutru objavljeni začetek.

Prilagam besedilo omenjene opombe [...] za lažjo primerjavo.

Sklepati je mogoče, da gre za rokovnjaško pesem, ki se je ohranila v okolici Trzina in jo je tamkajšnji domačin Tine Orel (1913-1985; slavist, 30-letni urednik PV) obdelal v svoji diplomski nalogi. Svojci, ki so ob stoletnici očetovega rojstva pripravili njegovo spletno stran, te naloge niso omenjali in je nimajo. Pri njih in tudi v člankih nisem našel točnejšega podatka, kdaj je diplomiral. Imenitno bi bilo, če bi bilo mogoče najti njegovo nalogo. O rokovnjačih je kar precej najrazličnejših podatkov, vendar bi bila rokovnjaška govorica še vedno zanimiva raziskovalna tema.

Boris Režek, Stene in grebeni: Razvoj alpinistike v Savinjskih Alpah (1759–1945). Ljubljana: PZS, 1959. (COBISS)

Str. 390: Grintovec. Slovenski pravopis že izza Levčevih časov, razen Breznik-Ramovšev iz l. 1935, določa pisavo Grintavec, ki se je je držal tudi PV pod uredništvom dr. J. Tominška in dr. A. Brileja. Po Levcu naj bi bil grintavec vrsta dolomita in je ta naziv res v rabi na Dolenjskem. Načelo, da na silo ne spreminjamo ljudskih krajevnih imen in jih ne spravljamo v pravopisno in knjižno obliko, če so v rabi že dolga stoletja, nam narekuje pisavo Grintovec, kakor pišemo tudi Ojstrica in ne morda Ostrica, Storžec poleg Storžiča, Hudičev boršt, Frdamane police ter celo Gamsov skret, poleg neštetih drugih.

Str. 320, 321: Rokovnjači. Rokovnjaštvo se je najbrž začelo med tridesetletno vojno (1618–1648), še posebno pa se je razpaslo po njej po vsej Evropi. Rokovnjaške tolpe so bile v medsebojni zvezi in so uporabljale posebno govorico, ki je bila mešanica nemškega, italijanskega, madžarskega, hrvatskega in slovenskega jezika. V naših krajih so bili pravi rokovnjači štekljačarji (imenovani po palici z železnim štekljem na koncu); to so bili po večini vojaški ubežniki, skrivači in pobegli zločinci; imenovali so jih tudi plaščarje (plašurje), po plaščih, ki so jih nosili. Druge, ki so se bavili z manjšimi tatvinami, so po njihovih malhah nazivali malharje. Ti so v splošnem le bolj beračili in so posebno njihove ženske zbirale živež za zimo, ko niso hodili okrog in so prezimovali pri kmetih. Rokovnjači nasploh ali rokavarji in rokomavhi so bili zgolj berači in so prosjačili posamez. Med njimi so bili celo posestniki, potem prevžitkarji, odpuščeni posli, dninarji in bajtarji.

Rokovnjači so živeli v družinah po 4-8 glav, po potrebi pa so se združevali v tolpe. Svoje zaupnike so imeli posebno med krčmarji in celo med uradnimi slugami in biriči; ogledniki pa so bili predvsem malharji in rokavarji, ki so se ob roparskih napadih in vlomih pridruževali štekljačarjem in so smeli pobrati ostanke plena.

Gorenjska rokovnjaška tolpa je okrog l. 1830 štela nekako 400 mož, žensk in otrok pa je bilo še dosti več. Oblasti so bile brez moči, kmetje so rokovnjače celo podpirali in jim dajali, kar so hoteli, da so se ubranili hujše škode, požigov in krvavih maščevanj. Na drugi strani pa so jih rokovnjači branili pred rubeži, grajsko samopašnostjo in farovškim izkoriščanjem, posebno pa so z orožjem v roki preprečevali vojaška novačenja. Po l. 1840 je moč rokovnjaštva jela upadati, ker je oblast odločneje nastopila in so se kmetje zato upali upreti rokovnjaškim beram. Vojaštvo je z biriči rokovnjače končno polovilo in oblast jih je potaknila v jetnišnice, prisilne delavnice in v vojake. Ostali so le stari in betežni malharji z ženskami in otroki, ki so jih morale oskrbovati občine, ali pa so ostali berači. Poslednji rokovnjaški glavar w:sl:Veliki Groga je po dolgem pohiševanju slep umrl l. 1855, star 94 let.

Rokovnjaška govorica se je dolgo ohranila; nekaj drobcev je zapisal Josip Jurčič v svoji povesti Rokovnjači; Peter Bohinjec pa je večinoma po resničnih dogodkih napisal povest Pod krivo jelko, v kateri je zbral še več rokovnjaških izrazov in stavkov. V kamniški okolici je njega dni celo krožila rokovnjaška pesem:

Moj kimәrč póh fenstoam stena,
se hrandouha kólta kena –
se dirnouca knájsowa zajn,
je virfnowa vájsročko najn.

(Moj fantič pod oknom stoji,
se hudega mraza boji –
je deklica zbala se zanj
in vrgla srajčko nanj.)

Varianta rokovnjaške pesmi[uredi]

Moj kimerč pod fenstrom stena
Se grandovega kolta kena.
Bi dirnalca knajsala zanj,
Bi virfnila vajsročko nanj.

Moj fantič pod oknom stoji
Se velikega mraza boji.
Se je deklica bala zanj,
Je vrgla belo srajčko nanj.

To pesem je citirala pred 30 leti mojemu informatorju iz Kamnika, širom domovine znanemu Jošku Steletu, Frančiška Osole, takrat 80 let stara, iz Godiča, ki je imela v svojih mladih letih stike z rokovnjači (Anton Zevnik: Jurčič, rokovnjači in Kamnik. Življenje in svet 8/15 (4. marec 1934; Jurčičeva številka), 223-225). --Hladnikm (pogovor) 07:26, 2. februar 2015 (UTC)[1]

  1. ^ Citirano iz pisma Franceta Malešiča.