Pod krivo jelko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Pod krivo jelko: Povest iz Meternikove dobe
Peter Bohinjec
Izdano: 1922
Druge izdaje: Pod krivo jelko (Amerikanski Slovenec, 1935)
Viri: Domoljub 9. 8. 1922 (letnik 35, št. 31) dLib - 28. 3. 1923; ponatis v podlistku ameriškega Glasu naroda št. 118 (19. 5. 1924) do št. 142 (17. 6. 1924) za morebitna manjkajoča nadaljevanja, dLib je za prepisovanje zaradi slabe predloge manj primeren, saj sken vsebuje precej napak; kopirati je treba manjše kose besedila iz stolpcev; knjižni natis 1923 s podnaslovom Povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem (Ljubljana: Turk) še ni digitaliziran. --Hladnikm (pogovor) 16:24, 3. junij 2012 (UTC)
Domoljub, 1922, št. 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 47, 48, 49, 50, 51, in 1923, št. 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 10, 12, 13
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prvi del: Kapitan Vranjek.[uredi]

I.[uredi]

Ojesa so škripala, kolesa so cvilila pri lesenem vozu, v kateri je bil vprežen zastaven vol s krivimi rogovi in belo liso na čelu. Luže so stale v kolovozih, kar je bilo znamenje, da je nedavno deževalo. Poleg vola je korakal možak pri štiridesetih letih. Samozavestno je zrl predse in pogledal časih z bistrim očesom po gozdu, kakor bi koga zasledoval. Prtene hlače do kolen so 36 lesno, oprijemale stegen, Široke gate so opletale po mečih, široke, zelene naramnice so pokrivale hodnično srajco z višnjevo zarobljenim ovratnikom in zapestniki. Možak je bil srednje postave, krepkih prsi, okrogloličnega obraza s ploščnatim nosom in dolgimi lasmi. Koščeni obraz je kazal, da je voznik vajen dela in trpljenja, stradanja in razkošja.

Na ovinku ob Šavsovem znamenju — sredi Udnega boršta [1] — se ustavi in posluša ...

»Boltarjev Ožbolt je.« 

»Vzemimo mu vola!« 

»Nikar! On je to, kar smo mi. Razločujemo se le v tem, da njemu drugi kruh režejo, mi ga pa sami. Tudi nič zložnega bi ne bilo, ruvali se z Ožboltom. Njegove pesti so medvedje.«

V bližnji Beraški dolini so glasovi potihnili. Voznik je poznal po glasu človeka, ki je zadnji govoril. Kakor bi ničesar ne čul, odide dalje z vozom, naloženim z drvmi. Sicer Boltarjev hlapec ni poznal strahu in ne bi se zbal dveh ali treh, ko bi se bilo treba meriti z njimi na odprtem polju. Vendar je bil zadovoljen z razsodbo znanega mu človeka za gostimi jelkami, ker je slutil, da so zasedniki oboroženi. Ožbolt pa je razpolagal samo s svojim koprivovcem.

Ko je prevozil ravnici Trate in Klade, zapoka z bičem, da je odmevalo v dolini, zažvižga in zapoje, pa zavriska, da se je razlegalo vprek in vdol.

Med zadnja kolesa pomakne debel oklešček, ko se spusti voz z drvmi po klancu navzdol.

Lep jesenski dan je bil in Storžec se je lesketal v solnčnih žarkih kakor najčistejši kristal. Snežene plasti so ležale po njegovih udrtinah in se lesketale, kakor bi bile potrošene s samimi biseri. Gorko je bilo in voznik je pritrdil svoj rokovnik s trto na konec sore.

Nad Voglom začuje perico, ki je prala v Luknji, koder izvira izpod skalnate strehe podzemeljska voda.

Ožbolt zavriska na ves glas, da je zatrepetalo po ušesih. Izpod skalnate votline, kamor so Dupljanke prat hodile, stopi dekla pri tridesetih letih. Spoznala je po glasu domačega hlapca.

Vol se ustavi, Ožbolt se nasloni na debel gaber, ki je rasel ob robu strmega klanca.

»Jerica, pa tako zgodnja?« Dekle si obriše pot z belim predpasnikom in odgovarja:

»Bala sem se za-te, Ožbolt, ker si preveč srčen. Sosede so pravile, da je nevarno hoditi samemu po Udnem borštu; plašarji so menda kar nasejani po hosti. Nocoj po noči so pokradli pri Zaletelu v Žiganji vasi.«

»Zahvalim te, Jerica, da si tako dobra in skrbna. Kakor vidiš, sem prišel zdrav in cel iz gozda. Ne rečem pa, da bi bil kmalu samotež privlekel voz do doma. Ali moje pesti so že potisnile marsikomu krivce v žep. Kolikokrat so me že vabili, naj tudi jaz primem palico štekljačarico v roke in vržem malho čez rame, toda Vernikov Ožbolt od Jezera neče biti rokomavh in ne bo, dasi je vojaški begun; zanaša se na moško besedo tvojega očeta.«

Dekle si je utrnilo solzo iz desnega očesa, iz levega pa je zletela sama po rdečem licu in se ustavila na zlato obrobljenem modercu.

»Dolga so že ta leta, ljubi moj!«

»Dolga, dolga, dekle moje! Sedem let sem služil tvojega očeta kakor očak Jakob Labana, odkar sem dal slovo jezerskim hribom. Sedem let, pravim, a nikdar nisem omenil tvojemu očetu, da te imam rad, Jerica! In čez sedem let stopim pred očeta, jim razodenem svojo skrivnost, a kaj mi pravijo? — Še sedem let, Ožbolt, in Jerica je tvoja! — Nisem ugovarjal, delal sem, kakor bi bilo vse moje, v srcu pa sem nosil tvoje ime. In zdaj se bliža tisti čas, bliža se konec drugih sedem let, ali bode tudi konec mojih samskih let?«

Jerica se razveseli konca in kakor bi se ji vse smejalo, kar se bliska pod nebom in doni pod zemljo, začne:

»Kako že pravi tista pesem, Ožbolt?« 

Mal' počaki,
mal potrpi,
da se vremce spremeni.«

»Ti tolažiš, Jerica, ali jaz ne morem več čakati,« pravi Ožbolt in se nemirno prestopa. »Postarala se bova in ne bova več poznala mlade ljubezni ... Še danes stopim pred očeta in jim porečem: ali Jerico ali vojaško suknjo.«

»Bog usliši, Ožbolt!« reče perica in si otare solzo.

»Pojdi, srce moje, da se ne prehladiš!« 

»In kaj bi bilo, ko bi se?« 

»Takoj bi tekel po padarja v Tržič in v Kranj, znosil bi vsa zdravila iz Šavnikove opoteke in bi rad služil še sedem let ...«

»Oh, Ožbolt, to si poreden!« deje deklina, ki so ji dobro dele hlapčeve besede.

»Na rokah bi te nosil po hiši, ko bi zbolela,« nadaljuje voznik navdušeno, »v zibel bi te posadil in bi te zibal, samo da bi lažje dihala, da bi prej ozdravela.« 

»Ne bo tako hudo, ljubi moji.« 

»Vse proso bi znosil iz kašče in bi te povijal v rjuhe, da bi v njih ležala in da bi te ne pritiskala trda postelj. Vse melisne jagode bi pokupil pri branjevki in bi jih tebi znosil, da bi se bolj sladko držala. S samim medom bi ti obezal vrat in bi te povil v svoj najlepši kožuh, da bi te ne zeblo.«

Na tnali za Voglom pa je čepela ženska črnikastega obraza in razgaljenih prsi. Lonec je imela na hrbtu, zasmehljivo je gledala na zaverovani par in govorila sama sebi:

»Škoda tega Ožbolta! Štirinajst let že dela tlako staremu Boltarju, pa še ni gotovo, da dobi to zatelebano Jero. Pri nas je drugače, pod krivo jelko se poskoči čez jarek in nevesta je dobljena.«

Hitro vstane in zapiska na piščal, da je vasovalcema zagomazelo po vsem životu. Ožbolt požene vola, Jerica odhiti za perilom. A glej — perila ni! Le nekaj cunj je ležalo na tleh. Dečla popade prazni škaf in beži prestrašena domov.

»Plašarji so v Voglu,« je vzkliknila, stopivši na domači prag.

Boltarjeva krčma je stala kakor še dandanes pod hribom Kokom na koncu vosi blizu ceste. Obilno gospodarska poslopja so se razprostirala proti cesti, ki vede iz Kranja v Tržič, slamnata streha se je videla od daleč nad drugimi hišami in leseni oboji na pročeljih so se podali nad leseno steno. V steni so bila vzidana mnogoštevilna okna z železnimi mrežami in kamenitimi oboji, med njimi pa živo barvane slike domačih patronov.

Skozi kamenite, lepo izklesane oboje vrat se je prišlo v vežo in iz veže skozi nizke duri v prostrano izbo z lesenim stropom, orjaško pečjo in več mizami.

Za mizo pri durih je sedel človek širokih pleč, kozavih lic, potlačenega nosu in živih oči. Zavit je bil v kratek plašč in se je nemirno ozrl, kolikorkrat je kdo stopil v izbo. Poleg njega je ležal v mrežo zavit sveženj tobaka, zagrnen s koncem plašča.

»Kaj si sam, Blaže!« popraša na nov došli gost, velike postave, širokih pleč, slep na eno oko. Starost ga je razodevala nad trideset let, samozavestno se je oziral po izbi in glas mu je donel kakor veliki zvon.

»Sam, kakor vidiš,« odgovori sedeči gost, vstane in poda prišlecu roko. Tedaj se je videlo, da je bil velik nad seženj. Ko prišlec sede poleg njega, tihotapec Blaž nadaljuje:

»S tem Luzarčkom ni nič. Ušel mi je in rekel, da ne gre več na Hrvaško po tobak, ta strahopetec!«

»Le počaki, Blaže! Preskrbimo si drugega tovariša in ta bo naše vrste. Je fant, ki se ne ustraši niti samega medveda, kaj šele kakega dolgopetega briča!«

Prišlec z enim očesom potrka s poličem ob mizo in takoj se pokaže v izbo deklica pri petindvajsetih letih. Njenih pleč se je oprijemal višnjev moderc in po hrbtu sta ji viseli dolgi kiti rumenih las.

»Še en poliček, kajneda, Polonjek!« reče deklica in seže po poliču.

»Le prinesi ga, dolenjska nevesta!« jo zbode enooki gost.

»Zakaj dolenjska?« odvrne deklica.

Polonjek pa začne peti za odgovor:

'Mam rada Gorenjca,
ki 'ma lajbič rdeč —
Se rajš' 'mam Dolenjca«,
k" me židanih več.

Dekla Marjana je že zapustila izbo, vendar prisluškuje pri durih, zakaj pesem ji je bila všeč. Njeni ženin je bil rodom Dolenjec.

»Kje je Vranjek?« hitro popraša pevec.

»Morda je šel v farovž na tlako, ker je hodil sinoči mežnar Jernejec po hišah in veleval bajtarjem, da gredo v farovž drva cepit. Ha, ha!« se zasmeje Grosov Blaže dobrovoljno.

»No, tisto pa že! Vranjek je kar rojen za tlako, ha, ha, ha!« se smeje enooki gosi.

»Kaj misliš, Polonjek, ali bo res dobil Marijano tisti dolenjski Matic?«

»Ve, Blaže, jaz bi jo privoščil Vranjeku, pa veš tudi, da mi ne delamo pri ženitvah dosti sile. Naš Groga pravi: Kar priženi jo, pa je! Čez jarek poskoči in je njegova. Duplanski gospod Tomaž kajpada bolj ceni Matica, ker se doma drži in je kupil tisto Smoletovo podrtijo tam ob cesti. Vranjek pa je štekljačar, pravi gospod Tomaž. No, mu bomo že pokazali, da so štekljačarji tudi njegovi farani.

Po veži zaropoče. Dva fantina prestopita vežni prag. Prvi je bil star kakih 20 let, šibek, gibčen, na licih pa je imel brazgotino podobno kurji taci. Na hrbtu je nosil velik sveženj samih muhalnikov in podpihalnikov, v roki pa polno pest bica, to je stenja za svetilke, kakršnega so tedaj rabili namesto sedanjih dušic.

Njegov spremljevalec je bil majhne postave, čokat, gibčen, začrnelega obraza in temnih oči. Na hrbtu je nosil sveženj krtač, povezanih z motvozom, ob rami pa so mu visele gosli. Bil je dokaj starejši od prvega in čednega obraza.

»Halo, dekleta, muhalnike! Poletje bo kmalu in muhe začno lezti na dan. Pa tudi bica imam še nekaj, če je kaj lanenega olja pri hiši!« kriči prvi prišlec.

»Možje in fantje! Obleko je treba snažiti, drugače pride molj vanjo. Krtač imam na izbiro, velike, majhne, trde, mehke, kakršne kdo hoče!« vpije drugi prišlec.

Pri kuhinjskih durih se prikaže domača hči Jerica in pravi:

»Le v hišo pojdita! Kmalu pridejo oče domov.«

Duri se odpro in fantina stopita v izbo.

»Srečne oči, ki te vidijo, Tacman!« pozdravi Polonjek mlajšega prodajalca. Ta mu takoj odvrne: »Hibej bonov, da se nihto ne zašmalaš!« [2]

Starejši podajalec pa vščipne enookega pivca:

»Ti bi moral reči: srečno oko, ki te vidi, ne pa oči, ker imaš samo eno oko celo!«

Vsi se posmejajo, le Polonjek godrnja in modruje dalje:

»Eh, Fundežkin Tomaž, ti nisi zastonj godec. No pa kaj, Marjanica, kje si? Takega vina še ni pridelala kranjska dežela. Alo fantje, sedite in pijte! Tomaž, pa naredi eno, da dekleta privabiš!«

»Počaki, da se podpremo,« odvrne Tomaž. »Ti postavaš, mi se pa ubijamo po svetu. Morda se da napraviti kaj kupčije pri taki hiši kakor je Boltarjeva.«

Gostje so pili, dekla je nosila na mizo, ali drugih domačih ni bilo blizu.

Vino je lezlo v glavo, zakaj bilo je iz leta 1834.

Na pragu se prikaže nov gost, resnega pogleda. Bil je majhne postave, šibak, črnkaste polti, živih oči in vljudnega vedenja!

»Hibejte bonov, ferkelni prvolhajo po vas.« [3]

Vsi so obmolknili pri tem pozdravu. Polonjek, ki je bil najbolj zgovoren, se potaji in izgine pri durih. Tihotapec Blaže je bil sicer dober znanec in prijatelj rokovnjačev, njihovega jezika pa ni razumel. Zato se najmanj zmeni za prišleceve besede in reče:

»Ti imaš kaj besede pri svojih ljudeh, kakor vidim, zato pa reci Fundežu, naj nam katero zagode. Čuješ, Gradov Andrejec?« 

Fundež čaka na povelje, a kapitan Vranjek ohrani resnobo in ukazuje:

»Blaže! Tobak bomo ves mi vzeli. Denar zanj dobiš jutri. Ako imaš tudi kaj kave, nesi jo h Krču. Tam dobiš zanjo žita. Tacman, tvoja skrb je, da bo drevi tobak v rokah našega harambaše. Ti, Fundež, poskrbi do jutri večer sodček letošnjega vina, ki ga pelje z Dolenjskega v Tržič tisti Klemen z Vinice. Nocoj bo prenočil v Naklem pri Čpanu. Šavsov Stefan in Koblar ti bota pomagala, ker sta tam doma.«

Tihotapec je poslušal strme svojega sovaščana in molčal. Vranjek pa odpre duri in pokliče deklo. Marjanica takoj priteče iz kuhinje in zardi do ušes.

»Fundež, zdaj pa le postrgaj ob gosli!« veli kapitan in se začne vrteti z deklo po prostorni izbi.

A kmalu preneha. Videlo se je, da je želel napraviti veselje bolj plesalki kakor sebi. Prisede k mizi, ukaže dekli izbrati krtač in muhalnikov, kolikor hoče, češ da bo že on vse plačal. Marjanica izbere tri krtače, dva muhalnika in en podpihalnik, pa izgine v vežo.

V izbo spet stopi odišli Polonjek. Samo spogledata se z Vranjekom in je bilo vse dobro.

»Tomaž, poj!« zakliče kapitan.

Fundež spet nategne gosli in začne peti. Drugi mu pomagajo:

Zapojmo pozdravljico.
Zahvalimo Boga,
k' nam sladkega da vinca,
Oi firundrajskarja,
Holadri, holadro — — —
Oj firundrajskarja.

Peli so vsi ponavljajoče se besede, ko dekla prinese na mizo južino za domače.

Kmalu se zagosti velika miza v kotu pod križem, naposled prideta tudi oče Boltar in hlapec Ožbolt.

Žlice so jele ropotati po veliki lončeni skledi.

»Marsikdo hvali Boga, pa ne pravega,« zine hišni gospodar, ko so pivci že drugič ponovili svojo pesem o vinu štiriintridesetega leta.

»Kaj smo mi neverniki? Ali nismo molili z vami pred jedjo?« odvrne Grosov Blaže, ki se je že dobro nabral dobrega vina.

»Blaže, ti imaš še nekaj poštenja, zato si se oglasil!« pristavi hlapec Ožbolt.

»Jaz ga pa nimam, kajneda, Ožbolt!« pridene pikro Polonjek.

»Lahko ga imaš, če ga hočeš. Ali ga imaš, pa ne vem,« odvrne hlapec.

»Ravnotak malik si kakor mi. Vojaške suknje nečeš nositi, kakor mi. Ti seveda si poštenjak, mi pa smo uzmoviči ...

»Le počasi, Polonjek!« prekine besedo Ožbolt. »Da ste vojaški beguni, vam ne očitam. Tudi jaz sem. Zakaj bi hodili po vseh evropejskih bojiščih za pruski napuh in francosko slovo? Kadar bo pa naša domovina, naš presvetli cesar Franc v nevarnosti, takrat bomo pa že tudi mi pokazali, da smo dobri državljani.«

»Kdo pa je meni včeraj jutro perilo odnesel iz Luknje? Morda boš ti vedel povedati, Gradov Andrejec?« vtakne se vmes Jerica.

»Jerica, jaz vem, da ga nisem. Če ga je pa odnesla kaka revica, da zavije z njim svojega nagega otroka, kaj za to?« odvrne Vranjek.

»Krasti je greh, Andrejec!«

»Tako uči pač Dupljanski gospod Tomaž. Uči pa tudi, da je pravica za vse enaka, Jerica!« nadaljuje Vranjek.

»Božja pravica pač!« poseže vmes hišna gospodinja, »plašarska pa ne. Ta uči tako: vzemi, če nimaš; drugi naj delajo, mi pa naj jemljemo.«

»In to je tista razlika, Vranjek!« potrdi stari Boltar. »Naš Ožbolt je res vojaški begun, kakor ti. Vsak se rad otrese vojaške suknje za 14 let ali še več, če se le more. Toda Ožbolt se preživi s poštenim delom, ti pa s tatvino. Ne pravijo ti zastonj Vranjek, ker kradeš kakor vrana.«

»Ali ti nismo vselej pošteno plačali, kar smo zapili?« oglasi se Vranjek, rdeč kakor kuhan rak.

»Lahko piješ, ker piješ za naše cunje,« zbode ga spet gospodinja.

Gostje pri durih začno godrnjati in se na tihem pogovarjati. Kar položi Vranjek tolar na mizo in odhaja, drugi za njim. Tacman je le še zapretil s trdimi besedami:

»Kmalu bote videli rdečega petelina na strehi in Boltarjeva čreva bodo na češpljah visela ...

Pivci so se porazgubili, domači skočijo po koncu, edini Blaže je ostal v hiši in se pridružil domačim, ki jih je trla jeza in so ugibali, kako bi se ubranili rokovnjaškim grožnjam.

II.[uredi]

Iz krčme se je preneslo razburjenje na vas. Po vseh Spodnjih Dupljah so pomuljali glave pri vratih in oknih, pred hišo vaškega župana Mrčuna se je zbiralo vedno več moških.

»Nad rokovnjače! Pobijmo jih! Saj niso za drugo kakor za nadlogo in škodo«, je kričal kmet Kuhar.

»Smrt štekljačarjem! Vzemite sekire in vile in kar po njih!« je upil Pušelj.

«Življenja nismo varni pred plašarji!« se je oglasil Boltar.

»Rokomavhi so tatje, roparji, ubijavci. Kaj bi jim prizanašali?« se je jezil Smola.

»Predsinočnim so pokrali pri Zaletelu v Žiganji vasi,« je omenil Lužar.

»Pri meni pa so nocoj pokrali proso izpod strehe,« pove Arneš.

»In Vranjak je že vnaprej povedal v Žiganji vasi, do bodo pokrali,« pristavi Lužar.

»Danes je Tacman zapretil, da požge našo hišo in umori našega očeta,« se oglasi Boltarjev Ožbolt.

»Branimo se sami, gosposka nas ne bo!« je zinil naposled stari Boltar in župan Mrčun je ukazoval: »Kar pripravite se, možje in fantje! Polovili jih bomo sami.«

Možje so stiskali pesti, fantje so šli za orožjem. Boltarjev Ožbolt se je kar tresel jeze, ko je hitel z debelim kolom po vasi. Na farovškem vrtu jih je več cepilo drva. Takoj se dvignejo s sekirami nad rokomavhe.

Junaški Mrčun je razpostavil svojo čelo. Svojega sina je poslal v Tržič do komisarja Pajka, da ga obvesti o nameravanem napadu. Boltarjev Ožbolt se je postavil z drugimi v Domagoju pod skalo; Arneš je stražil s svojimi nad Luknjo, Lužar je čakal s ceparji v Kuharjevem lazu, Smole pa je nabral nekaj junaških žensk in se razpostavil nad reko Bistrico.

Nakljski beguni so se namenili v Duplje. Po cesti so jo mahali Šavsov Stefan, Koblar in Štrajhar, po stezi za gozdom pa mali Jožek, Bevk in Menten. Niso se nadejali napada, ker niso niti slutili, kako so Vranjek in drugi razdražili vaščane v Boltarjevi krčmi.

Lužar je komaj miril svojo četo ob Kuharjevem lazu.

»Oče, jaz ga bom kar z ostrino!« rine maloumni Pušljev France Lužarju, držeč v roki nabrušeno sekiro.

»Počaki in miruj, France! Bom že povedal, kdaj udari!«

Tišina je vladalo. Tam v lazu pa je tičala moška postava, ležeča na trebuhu in poslušala ter opazovala. Samo čevelj ji je gledal iz jesenske turščice. Lužar zapazi čevelj, skoči tiho kakor miš in zagrabi za čevelj, ki je molel iz turščice. A glej — Lužar je obdržal v roki samo čevelj, iz laza pa je skočil izbočeni — Tacman in stekel v bližnji gozd.

V tem ko se je Lužar jezil nad ubeglim Tacmanom in nad nerodnim Pušljevim Francetom, so dospeli Nakljski rokomavhi že do Smoletove hiše, začuli so šum iz Kuharjevega laza in so postali pozorni. A tudi Smole in njegovi so postali pozorni za grmovjem in so prihajali bliže. Ženske so dospele najprvo na cesto, skrivajoč vrvi pod predpasniki.

»Kam pa, ženske?« jih popraša Šavsov Štefan.

»Lan gremo tret,« odgovori pretkano Mrčunova.

»Le pojte, da bomo imeli kaj obleči,« pravi spet Koblar in pokima s svojim dolgim obrazom. »Ali ste vi tudi tiste vrste, kakor vaš Vrana, ki ne pusti na polju nobenega jerbasa v miru?« popraša poredna Boltarjeva. »Dekle, ti si predrzno. Le glej, da se ne boš kesalo, kar si zdaj zinilo!«

V tem, ko je Koblar govoril te besede, mu je bil Smole že za petami. Izza grma skoči, zavpije in hipoma je vsak napadalec pograbil svojega od zadaj in ga vrgel na tla. Ženske so se vrgle z vso vnemo na tla in pomagale vezati. Odtegnila sta svoje pete le Štrajhar in Trbojčev iz Strahinja, ki so mu rekli mali Jožek.

Štrajhar je zabrlizgal na piščal. Kakor bi jih iz tal priklical, so prileteli iz Zgornjih Dupelj Janežov, Arhov in Čučkov Jernej. Za njimi so drli Zgornji Dupljanci. Čučkov se spusti med ženske in hitro prereže vrv na roki Šavsovemu. Štefan potegne nož, a bilo jih je preveč, ki so vezali. Smole prime Šavsovega za roko in spet ga povežejo. In Jernej je ležal na tleh z zvezanimi rokami. Janežev in Arhov sta zbežala.

»Bote videli, kaj se pravi perilo krasti,« se je jezila Boltarjeva Jerica.

»In iz jerbasov krasti po njivah,« pristavi Mrčunova.

In padale so gorjače na hrbte rokovnjačev, ki so škripali z zobmi in godrnjali!

»Kaj smo vam mi napravili hudega, da nas napadate?«

»Vsi ste eno,« so odgovarjale ženske. V tem se približa župan Mrčun in ukaže Smoletu, naj požene rokomavhe proti Tržiču.

Tisti hip se prikaže na cesto Boltarjev Ožbolt, ki je prignal zvezanega Polonjeka ob potoku iz Domagoja. Ta je tičal za skalo in zrl po dolini. Ko vidi, do se godi slabo njegovim tovarišem, se umakne v Udni boršt. V Klancu naleti na Ožbolta in Boltarjevega pastirja. Hitro napne petelina in ustreli. Krogla je zadela pastirja v ramo. Polonjek ni utegnil basati puške. Ožbolt skokoma prileti za Polonjekom in ga potegne za rokavnik. Ali enooki rokovnjač je bil spreten in izpusti rokavnik z ram, kakor bi trenil. Ožbolt obdrži rokavnik v roki, Polonjeku pa se že zabliska nož v pesti. Ožbolt dvigne svoj kolec in ga zamahne po nasprotnikovi roki, da je temu pal nož iz roke. Spoprimeta se z rokami. Polonjekova roka je omahnila in se je zvalil po tleh. Ožbolt kleči na njegovih prsih in odvezuje svoje naramnice, s katerimi poveže rokomavha.

To je bilo nad Vrtačnikovo hišo. Ožbolt skoči hitro domov po vrv, ker se ni zanesel na svoje naramnice. Tisti čas je prihitel Tacman izza vogla. Na žvižg je pritekel navzdol in spotoma podtaknil tlečo gobo v slamnato streho Vrtačnikovo. Ko zagleda na tleh zvezanega tovariša, prereže naramnico in zbeži nazaj v gozd, pričakovaje tovariša. Ali Polonjek je bil zvezan za roke in noge. Tacman je v naglici pozabil prerezati naramnico tudi na nogah. Čul je Polonjekov glas, a je bilo prepozno. Ožbolt se je vračal in drugi domači. Bliskoma plane na štekljačarja in ga podere na tla. Sreča, da mu je prej odletel nož na tla. Tacman je gledal ta prizor iz grmovja, a ni si upal rešiti tovariša. Preveč jih je bilo okrog Ožbolta. Izginil je v hosti.

Ko žene Ožbolt zvezanega Polonjeka na cesto, domači poberejo ranjenega pastirja in ga odvedejo domov.

V tem pa je goba tlela v slamnati strehi in ko devajo Boltarjevi ranjenega pastirja na posteljo, se že začuje po vasi:

»Pri Vrtačniku gori!«

Ogenj je hipoma vpepelil leseno poslopje, prestrašeni vaščani pa so vendar le ogenj omejili, da se ni prenesel na sosedna poslopja. Tacmanova grožnja se je deloma uresničila.

Mrčun je gnal ujete rokovnjače proti Tržiču, v Rebnjah pred Bemostrom jim je že prišel nasproti komisar Pajk. Na cesti je stal dolgi, suhi mož z gladko obritim obrazom in zadovoljno prikimaval prihajajoči četi.

»Dupljanci ste junaki! Tako je prav. Ko bi vsi kmetje tako pokazali zobe tem roparjem, bi bila kranjska dežela že davna rešena te more rokovnjaške!«

Tako je Pajk pozdravil prišlece in podal roko županu. Nato se obrne proti ujetnikom in jim zapreti s svojim prstom, ki je vzbujal silen rešpekt pri mladih fantih:

»O, to so moji stari znanci, skoro vsi! Ti Čučkov, ti boš šel takoj v vojake. Dokler pa boš pri meni v zaporu, boš jedel močno zabeljene žgance, a nič vode ne boš dobil! Vaju bom dal oba ostriči na golo, Arhov in Janežev! S Šavsovim Štefanom imava že drug račun in Koblar je že davno zrel za vešala. No, Polonjek, tebe sem pa najbolj vesel, ker sem že razpisal nagrado na tvojo glavo. Škoda, da ni tukaj še tvojega prijatelja Vranjeka.«

Tako je nagovarjal komisar Pajk ujetnike in venomer vrtel svoj skrivnostni prst po zraku.

Ljudje so se poizgubili, briča pa sta uklenila ujetnike z železnimi verižicami jn jih odgnala v zapor.

Mesec je svetil, svetil tako svetlo, da je hotel dan pričarati na zemljo. Zvezde so se pričkale za svojo luč in večernica se je rogala sanjavemu mesecu.

III.[uredi]

Očak Triglav je počival v megli, pa je bil vendar lep. Snežene plasti so dremale v dolinah, vrhovi so moleli iz snega kakor črni rudarji in počivali pod temno, črno meglo. Po nebu so plavali oblaki in plavajoč spuščali mesečni svit na sneg in vrhove.

Pospali so vaščani, le ponočna straža je tavala po vasi in čula, da se ne uresničijo grožnje rokovnjača Tacmana. Tavala je in premlevala dogodke preteklega dne. Sence ob voglih so jih plašile, lahen veter jim je prinašal prazne strahove.

Boltarjeva dekla pa le ni mogla zaspati. Dnevni dogodki so ji prepletali misli in zdelo se ji je, da se polovica njenega srca pogreza v neznano smer — Gradov Andrejec ji je kradel notranji mir. Na postelji je sedela in premišljevala. Kar se vzdigne, v veži zagrabi škaf s perilom, odmakne na tihem zapah pri vežnih vratih in odhiti do studenca.

Sanjavo nebo je dvignilo sanjavo deklico in hitro je namakala in izpirala umazano perilo.

Marjanica ožema in namaka, voda pljuska, vali žuboré, jelke na Koku pa se majo od lahkega vetra, kakor bi se priklanjale. Dračje poka po tleh, stopinje se začujejo.

»Marjanica, ali si ti?« popraša prišlec in se ustavi nad studencem.

»Kaj pa delaš tukaj, nesrečni Andrejec?«

»Saj veš, dekle, da mi ni mogoče spati. Dan nam je v počitek, noč za delo ...«

»Kaj se še ne iztrezniš in ne popustiš tiste družbe, ki je tako grozna. Ali ne veš, kaj se je danes zgodilo s tvojimi tovariši?«

»Ne govori, Marijanica, o tem, česar ne poznaš. Poslušaj vsaj mene, ki me ljubiš, ali ne?«

»Bi te, ko bi — «, zategne perica in povesi oči.

»No, ko bi — kaj ne, ko bi ne bil rokovnjač. Nismo tako slabi ljudje, kakor ti misliš. Dobrih ljudi ne zaničujemo, kakor si ti. Mi samo sovražimo pravico, ki je krivica. Ali sem jaz kaj zakrivil, da bi me kdo silitii , naj upognem svoj vrat bričem in grem v vojake, od koder se nič več ne vrnem? Saj je vaš Ožbolt ravno tak, kakor smo mi, vojaški begun je. In tisti dolenjski lončar, tisti Matija Šprajcar iz Semiča, ki hodi za tabo, ali je kaj boljši?« 

»Ne govori tako, Andrejec!« 

»Ožbolt in Matija ne kradeta, kajne, Marjanica? Toda vedi, da tudi mi nismo dalje. Meni so seveda nadeli priimek »Vrana«, češ da sem po polju ženicam pobiral jestvine iz jerbasov. Lačen človek sme v sili vzeli, da ne umrje lakote. Ko je oni dan jeden izmed naših ukral Špornovki iz Naklega peko kruha, mu ukaže naš poglavar, da jo mora nazaj nesti in vso pot ga je dal tepsti za njegov tatvino« 

»Kaj torej delate beguni, Andrejec?«

»Mi samo svet ravnamo. Tistim vzamemo, ki krivično posedajo, tistim pa damo, ki nimajo.«

»Ali božje zapovedi nas drugače uče; Ne kradi!«

»Kaj je kraja? Krade po naše tisti, ki revežu vzame. Božja volja ni, da bi nekateri ljudje mrli od lakote ...« 

»Delati in ubogati je treba, pa ne krasti!« odvrne odločno perica.

»Delamo vsak po svoje. Ubogamo naj tudi, kakor nas uči četrta božja zapoved. Ali koga naj ubogamo? Kdor zapoveduje kaj grešnega, ga ni treba ubogati. Greh je, krivico delati, greh je, zatirati uboge, krivično je, če mora kdo vse življenje cesarja služiti, drugi pa nikoli. Pravica mora vladati in pravico hočemo mi.« 

Deklica ob studencu molči. Zdi se ji, da ima Vranjek nekaj prav, a vendar se boji njegovega nauka.

»Kako pa, da ropate, požigate, ubijate? Tega vendar ne boš zagovarjal,« odvrne spet zamišljena perica.

»Naš Grega je harambaša, je poglavar, je naš papež in kar nam on zapove, moramo ubogati.«

»Papež je samo eden in ta je v Rimu.«

»Marjanica, ti ne veš, da je ruski cesar tudi papež, angleški kralj tudi, nemški ravno tako.«

Deklica spet umolkne.

»No, Marjanica, ali molčiš?«

»Andrejec, jaz se te bojim. Kaj poreko, ljudje, če me vidijo?«

»Marijanica, ti si boječa, ti nečeš; ti ne maraš za-me, ti hočeš Matijca, tistega Dolenjca. Ali meniš, da se boš kdo ve kako prebrala? Begun je kakor jaz.«

»Pa je poštenjak.«

»In jaz sem ropar, kajneda!«

»Bojim se te, Andrejec! Ti si moder, pa se bojim tvoje modrosti. Povsodi te bom zagovarjala, koder bom hodila. Ali bojim se te, da nimaš vere.«

Mesec je svetil svetlo, zvezde so žarele, večenica se je pomikala dalje ...

»Daj mi roko, Marjanica!« 

»Bojim se te,« odgovori deklica, popusti škaf in perilo, sleče skozi cestna na dvorišče in zapahne vrata za sabo.

Vranjek pa je slonel še nekaj časa na debeli jelki. Otožno je zrl po dolini in notranja bol je razjedala njegovo dušo. Spoznal je, da nima več zaupanja, nikar še veljave med vaščani in da tudi ni upanja, da bi Boltarjeva Marjana njemu kedaj pomagala prenašati bridkosti življenja. Duša njegova je bila razdejana, duh njegov se je vedno bolj ločil od upanja, da bi nekoč poslal spet pošten človek. Če se ga je časih polaščala misel, da bi pretrgal zvezo, da bi dal slovo rokovnjaškemu življenju. Pa kako? Ali naj gre najprvo do župana in mu pove, da je pripravljen odslužiti vojake? ln kedaj naj bo konec vojaškega stanu? Ko mu že vse moči opešajo, ko ga pošljejo domov čez leta in leta, vsega izmozganega, pohabljenega, ko ne bo več za nobeno rabo kakor tisti Primož iz Žiganje vasi? Morda ga pa zadane krogla v vojski in bo moral umreti v daljni deželi? Leta mladosti že minevajo, moška doba je začrtana v potezah njegovega obraza, in kaj naj mu še ostane, ako zapusti sedanje življenje?

Pa se ga spet poloti misel, da bi pretrgal nenadno dosedanjo družbo, da bi odpovedal pokorščino svojemu gospodarju — in kaj potlej? Saj ne bo niti za hip več varen svojega življenja in stroga disciplina njegovega poglavarja mu zadrgne čez noč vrv na vrat!

Nova misel zagrne svoje peroti čez razdvojeno dušo. Ljubezen do domovine ga ponese čez zračne višave, smrt za cesarja mu plete v duhu lavorike bojne slave, njegova pesniško navdahnjena duša se spušča v sanjavo noč. Njegov znanec, njegov dobrotnik Andrej Smole, čegar rodbina je posedala nekoč Dupljanski grad, njegovo rojstno hišo — mu je prihajal v spomin. Ko je pred petnajst leti nekaj časa zahajal z Boltarjevim Francetom v ljubljanske šole, je bil njegov dobrotnik graičak Andrej Smole, prijatelj pesnika Prešerna in marljiv nabiratelj narodnega blaga. Narodne pesmi Smoletove zbirke je znal Vranjek skoro na izust. Ni čuda, da se je tudi njega poprijel časih pesniški senj in znana je njegova pesem med ljudstvom :

Danes je sveta nedelja,
je v cerkvi božja čast —
jaz pa po gmajnici tavam,
sem žalosten ta čas.

Grmovje in goščava,
to je men' za en cèr, bridkosti in težave
od jutra do večèr.

Oh vsega sem se naveličal,
ne bom se skrival več,
zdaj pojdem pa v kasarno,
če pridem koj pod meč.

Zamišljen je Vranjek stopal dalje. Skoro ni vedel, ali gre po stezi ali po gošči. Dračje se mu je zapletalo med noge in večkrat se je izpodtaknil. Niti zapazil ni, da gre v nasprotno stran, kakor je mislil ...

Zvezde so žarele, mraz, jesenski mraz je potegnil čez plan ...

IV.[uredi]

Ko Vranjek prikoraka do kraja Pungrada, se domisli, da gre napačno pot. Ni slišal mehkih korakov, ki so šumeli za njegovimi stopinjami. Obrne se, da bi krenil proti dolu Kamnjaku. Kar zagleda pri farovški ograjenki žensko, ki je sedela na trati, s škafom perila poleg sebe. Predrzno je zrla na bližajočega se fanta in zaničljiv posmeh je šinil čez njene ustnice. Desno koleno je objemala s svojimi rokami, leva noga pa je izzivajoče ležala čez kolovoz.

Bila je to mladenka še v zorni mladosti, črne oči so gledale kakor dva žareča utrinka izpod črnih obrvi in črni lasje so se usipnili brez reda po čelu, po vratu in po plečih. Lep obraz je žarel ob mesečnem svitu, ustnice in oči pa so kazale silovita predrznost, ki je mejila na premetenost.

»Vrana vrani oči ne izkolje«, izusti počasi čudno oblečena deklica.

»Micika, kaj si ti?« zine prihajajoči begun in kar zazeblo ga je v srcu.

»Andrejec, ti si prava mila Jerica! Taka sem bila že jezna na-te, da bi te bila najrajši nabila že pri Boltarjevemu studencu.«

Vranjek je prišel skoro ob sapo. Vendar se premaga, zatre mahoma srčna čutila in deje:

»Micika, ti si od zlodja!«

»Sedi semkaj!« zakliče deklica oblastno. Vranjek se ne obotavlja in priseda. Deklica pa nadaljuje:

»Vse je vrelo po meni in mislila sem te že pri studencu potegniti za uho. Ali premagala sem se, ker sem bila radovedna, kaj boš spravil na dan? Rečem ti samo toliko, da sem napravila v tistem trenutku trden sklep, da te jutri pri kurjavišču zatožim za šorbona (= beguna) in še danes bi bil visel za pete sredi Udnega boršta. Sama hvala gre o tebi, moj oče te hoče imeti za svojega naslednika — ti pa se ližeš okrog dupljanskih deklet, da bi —«

»Stoj, Micika! Ti me sodiš napačno! Ni tako, kakor ti misliš! Počakaj, da ti povem!« 

»Nič ne bom čakala. Pozno je že in takoj primi za škafovo uho, da greva hitro proti Tunušku. Ali ne veš, kaj bo jutri večer na kurjavišču? Ali ne veš, da jutri moj oče praznuje petinsedemdesetletnico svojega življenja? Ti pa cijaziš okrog dupljanskih deklet in pozabljaš, da bo jutri večer najina zaroka, najina poroka? O Andrejec, ti igraš žalostno igro in zahvali Boga, da samo jaz za to vem!«

Vranjek molči in sram ga je, da ga je hči velikega Groge tako ozmerjala. Sramoval se je, da ga je Boltarjeva dekla taka begala, zadnji čut poštenja je zatrl v svojem srcu. Pohlevno prime za škaf in ga nese poleg svoje spremljevalke po jarku navzdol.

Molče sta korakala po temnem Kamnjaku. Ko pa prideta do Bršlinarjevega dela, se skrije mesec za oblake.

»Prav imaš, Micika! Za me ni več prostora v vasi. Moj oče me je preklel, še preden je legel v grob, vaščani se me izogibajo, me preganjajo ... Naš dom je tukaj med borovci in jelkami ...«

»Ne sanjaj!«

»Ali pa veš, da bo tvoj oče zadovoljen, ako se midva pajdašiva?«

Takrat deklica postane in pogleda svojega spremljevalca tako srpo in živo v oči, da je ta skoroda izpustil škaf iz roke.

»To se razume, Adrejec! Saj veš, da brez očeta ne ukrenem ničesar ... Oče je bil vojak in je kratkih besedi. Daj sem, da ti pomagam.«

Deklica prime za škafovo uho, Vranjek za drugo in tako stopata dalje po odprtem Temniku.

Ko se pomikata po pobrunčanem klancu, že začujeta vrišč in hrušč. Petje se je razlegalo po dolini in velik ogenj je razsvetljeval okolico.

Rokovnjači so imeli ondi svoj shod, svoje »kurjavišče«. Od daleč so se zapazile posamične glave, videla se je v nočni svetlobi kriva jelka v Soltarjevem drvišču, od vseh strani po robovih in plazovih, po jarkih bi stezeh po so prihajali rokovnjači in rokovnjačke.

V[uredi]

Na zaraščenem griču Tatincu na bukovem parobku je sedel rokovnjač veliki Groga in gledal na belo okičeni Storžec. Jezil se ni, da je ni, katero je pričakoval. Bil je velik nad seženj, vznešene postave, le hrbet mu je bil nekoliko upognen. Lica so kazala zgubane poteze, sive brke so mu visele navzdol, ali iz oči je sijala še mladeniška jakost. Dasi je imel že petinsedemdesetkrat obhajali svoj god, bi mu vendar ne prisodili nad šestdeset let. Okrog ledja je bil prepasan z usnjatim pasom, na katerem se je lesketalo polno zlatov. Samokres mu je molel izza pasa, v roki pa je držal dolgo palico — štekljačarico. Klobuk iz zajčevine mu je čepel na glavi, širokokrajnat jn visokoglavnat, na roki se je svital zlat prstan, v katerega so bili vdelani bleščeči dragi kameni, čez pleča pa mu je visel vezen, dragocen plašč.

Mesec je svetil v polni meri, Storžec se je lesketal v belih rižah in beli kapici; oster veter je pihal čez mirni Trstenik in pripogibal zelene smreke in gole hraste ...

Kar zahrešči dračje pod smrekami. Groga se povzpne, pograbi za samokres in z bistrim očesom pogleda skozi goščo ...

»Naši lufti?« (naši ljudje?) zakliče Groga po rokovnjaški.

«Kaj ne, si me že težko čakal! Pa nisem mogla prej priti. Saj veš, da se najrajši mudim tam, koder se je nama dete rodilo.« 

»Ti si torej prišla od Golice, od Brezarja?«

»Od tam sem prišla. Čakala sem Micike, pa je ni bilo. Skrbi me to dekle.«

»V gošči se je rodila, v gošči je zrasla. — Kaj hočeš? Kri je naše krvi in kdo bi ji zameril, če je razposajeno, živo, predrzno in kdo ve kaj še?«

»Na moške je vsa neumna, preveč neumna. Vleče jih za nos, ali bojim se, da ne bi prezgodaj česa iztaknila.«

»Ne boj se, jutri večer jo denemo v jarem. Zdaj pa le hitro v dolino. Imava še dobre pol ure hoda, da prideva na kurjavišče.«

Grogova spremljevalka se je spuščala po hribu navzdol, držeč za roko svojega ljubčka. Bila je ženska srednje postave, močna, precej rejena, pri petinštiridesetih letih, zelo čednega obraza. Črni lasje so sc usipali po belem, visokem čelu, oči so gledale bistro kakor dva žareča oglja, polti je bila bolj črnikaste in rdeče, kipeče ustnice so dajale obrazu nekak izreden ton. Zato se ni nihče dosti izpodtikal nad njenim hrbtom, ki ni bil le upognjen, kakor Grogov, ampak tudi nagrban. Ta edina njena telesna napaka ji je nadela ime »puklasta Agata«.

In vendar je bila to ljubica poglavarja rokovnjačev, velikega Groge. Samozavestno je stopala poleg njega in njena obleka je bila dragocena, kadar je nastopila ob slavnostnih dneh, na kurjavišču. Čez dan je hodila okrog pohuljena, ni se sramovala hoditi od hiše do hiše s piskrom na hrbtu, in ljudje so jo poznali, da je konjederčeva iz Poženka. Ali zdaj, v sredi noči, v sredi Udnega boršta jo vidimo napravljeno liki zamorsko kraljico. Okrog pasu ji je rožljal sklepanec, nanizan s samimi starimi triintrideseticami, po prsih so se ji usipali beneški cekini, in moderc je bil pretkan z zlatimi in srebrnimi nitkami. Brušeni kamni so se ji lesketali iz roženih lasnic, zapestnice so krasile njene polne roke, na nogah pa so se lesketale v luninem svitu kratke čižmice, zapete s srebrnimi zaponkami.

Že sta nočna potovalca blizu Letenc, ko Agata spet izpregovori tehtno besedo:

»Ti torej misliš na dekletovo ženitev, Groga? Ali nameravaš hčer zaročiti Vranjeku?«

»Temu pač. Saj mi je zvest kakor nihče drugi izmed mojih dvanajst kapitanov.«

»Kaj pa, če je navezan na tisto dekle, ki služi pri Boltarju v Dupljah?« 

»E kaj? Tisto ni nič. Naš človek se bo vendar najprej obesil na našo kljuko. Grogova hči pa dekla — brr! Kaj misliš, da je Vranjek tak tepec?«

»Slišal sem,« nadaljuje spet čez nekaj časa Agata, »da se kapitani zelo kosajo, kdo bo bolj proslavil tvojo petinsedemdesetletnico. Fundeškin Groga se hoče menda najbolj postaviti. V Kriški graščini je izmaknil najlepšega konja, da ga tebi podari.«

»Eh, ta »Mali Groga« se močno trudi, do bi zasedel prestol Velikega Groga,« odvrne haramboša, poglavar rokovnjačev. »Ali manjka mu previdnosti. Ni čuda, da je že ves polomljen, je že res, da je pri nas veliko vedna močna pest, ali če bi ne imeli soli v glavi, bi bilo naše države kmalu konec. In to je, česar Fundež nima.«

»Vranjek res ni močan človek, pač pa zvit. V zvijači ga ne doseže nihče. Zato pa on ni toliko za rop, kolikor za tatvino. Ljudje pravijo, da je magnetičen in da se ga vse prime, kar gre mimo njega. Nekaj pa mi vendar ni všeč pri njem. Vere res mi nimamo dosti, ali imamo jo pa vendar-le. Ali ta Vranjek pa nima vere čisto nič.

Groga molči, Agata nadaljuje:

»Oni dan sva sedela v Dupljah pri Lužarju, da nama je čevlje podšil. Pogovarjali smo se marsikaj. Kar pravi Lužarica — menda je njegova teta al ka-li —: Andrejec, ne pozabi Boga in Matere božje! — In kaj je Vranjek odgovoril? Borovci so moj bog in puška je meni mati božja!« 

»Ah,« odvrne Groga, »Vranjek je le dražil svojo teto, mislil pa ni tako hudo. Saj ga poznam. Maščevalen je, saj veš, in to smo vsi in tudi moramo biti; s tem vladamo, s tem strahujemo. Ali brez vere nismo. Kaj nismo oni dan takoj poslali po duhovnika, ko je bilo treba poslati na oni svet tistega Križana, ki je hotel izdati naše namere?«

Spet molče nadaljujeta svojo pot.

Tam izza opekarne v Kamnjeku se prikažeta dva jezdeca. Kakor hitro začujeta stopinje, zapiska eden na piščalko, kateri se takoj odzove Grogova piščalka.

V nekaj trenutkih stojita pred velikim Grogom na travniku kranjskega farovža Mali Groga in njegov brat, Fundežkin Miklavž.

»Harambaša, za petinsedemdesetletni god ti midva podariva ta dva konja. Vredna sta med prijatelji 300 ranškov, midva sva jih dobila zastonj v Kriški graščini. Samo hlapcu, ki je nekaj godel, sva s cunjo zamašila usta in glavo z matiko omolila.«

»Hvala ti, Fundež, za ta dar. Kar želiš, se ne more zgodili, kar pa je za tvojo dušo, to se ti bo ustreglo.«

Zamišljeno je Mali Groga zrl za velikim Grogom in Grogovko, ki sta odjahala na lepih konjih proti Udnemu borštu.

»Težak kruh je tudi naš, Miklavž!« 

»Je, je, ljubi moj bratec! Ti preveč strežeš Grogi in ne veš, da tisti dupljanski Vrana pri njem doseže vse, kar hoče.«

»Ali misliš, da bo Groga svojo Miciko dal Vrani?«

»Kajpada! Groga hoče na vsak način svojo hčer priženiti v grad!«

»V gradu je Vranjek pač rojen, toda plemenite krvi je v njem ravnotoliko, kolikor je v tvoji koži krščanske krvi. Njegov oče se piše Vogelnik in je kupil grad od Smoletov.«

»Ti si preveč odkrit, Groga, Vranjek pa je zvit kakor kozji rog.«

»E, pustiva to in pojdiva na finfranje (rokovnjaško gostijo). Manjka se žensk. Šenkova Neža iz Vodic, Šornova Mica iz Lahovč, Brešarjeva Mica iz Mengša, ali pa Šunkarica — saj me vsaka rada vzame, katero le hočem. Tukaj-le po Udnem borštu se pa ne bom več štulil okrog žensk. Naj bodo, koder hočejo! Alo, brž greva, saj veš, Groga ne pozna nobenih šal. Na vsak način pa morava še jutri večer povedati tisti Boltarjevi dekli, kakšen zvest fant je Vranjek, ako mu le Groga vrže Miciko v njegovo naročje.«

Dračje je zašumelo, govorica se čuje tam od Lukančevega laza. Mali Groga zažvižga, odzove se piščalka.

»Naši so! Kam gredo zdaj, ko bo že kmalu petelin pel?«

Kar se prikažejo štiri ženske z lonci na hrbtih in okrog pasa.

»O Grogec, mali Grogec, ti si se pa postavil! Takega daru ne zmore nas eden, kakor si ga ti dal haramboši.« Tako nagovori malega Grogo dekle visoke, vitke postave in drznega pogleda.

»O Jera Travnova, kdaj te že nisem videl! Škoda, da nisi moja!«

»Pa sem še lahko, Grogec! Ti boš meril na vatle, jaz pa na sežnje, ti boš hruške klatil, jaz pa zvezde.«

»Kam pa, dekleta?«

»Harambaša nas je pognal, da še kaj zabele preskrbimo za jutri večer. Mi gremo pot pripravljat možakarjem, ki gredo za nami. Juteršno noč bo vsak dva želodca prinesel s seboj, enega svojega, enega na rami. Grogova Micika bo skakala pod krivo jelko čez jarek.«

»Kdo pa bo tako srečen, da bo Miciki v naročje priletel?« popraša nalašč Groga zgovorno Jero.

»Mhe, Grogec, se ti sline cedé. Pa ne boš ti kaše pihal.«

V tem se približajo Tacman, Pograjčev Jaka iz Tenetiš in drugi.

»No, dekleta, ali Fundeža tolažite? Groga, le kar z nami, da kakšno dečjo prislužiš. Miklavž pa tako ne mara zanje. Prav ima. Le poglejte Pograjčevo Mino, kako solze pretaka za Polonjekom, ki ga je dal Boltarjev Ožbolt tržiškemu Pajku v mrežo. No, Mina, nič ne žaluj1 Pajkov prst je mogočen ali mreže na njegovi ječi so slabe. Fundežkin Tomaž jih dvigne s kovaškim dletom.«

Tako je govoril debeloglavi mladenič s kurjo taco na licu. Drugi molče, Tacman pa nadaljuje:

»Groga, vajin brat Tomaž podkove pribija rjavcema, ki sta jih prignala semkaj. Dobro sta gonila, da sta vse podkove poizgubila. Željno vaju pričakuje, ker ima mnogo pozdravov za vaju.«

»Gremo, Tacman, dan se dela,« pozove Pograjčev na odhod.

»Ne boj se, Jaka! Naj gredo ljudje listje grabit. Ženskam se seveda mudi, če hočejo kaj nabrati. Alo, Jera, Neža, Mica, Travnova trojica, ti, Mina, jih pa vodi, ker so ti znan« hiše po Goričah.«

Ženske odidejo na Tacmanovo povelje, moški pa sedejo in pušijo tobak Grosovega Blaža.

Pušili so in dremali, čakajoč jutranje zore.

Zora je prižarela izza gora, gospodinje so zgodaj zakurile za kosilo. Rokovnjačke so obrale vse hiše in nabrale sala in masla. Zadovoljne so se vračale proti Lukančevemu lazu. —

VI.[uredi]

Prazna je bila vas, vse je hitelo na solnčnate bregove, da nagrabijo listja za zimo. Le otroci in kaka starka so čepeli za pečjo, zaviti v cunje.

»Ženske so rekle, da je Končeva hiša najbolj založena. Pri Bajtu in Kozlu imajo sicer dosti ovac, pa za te nam danes ni toliko. Torej, Jaka, najprvo h Koncu,« reče Tacman svojim tovarišem. »Nosili pa zdaj po dnevu ne bomo, ampak poberite vse po hiši, kar je za nas, in znesite v Končeve svisli. Od tam bomo lahko drevi vse dobili. Najbolj bo spravljeno in vse drugod bodo iskali poprej ukradene reči, če jih bodo sploh iskali, kakor pa doma.«

Rokomavhi se hipoma razprše in začno ropati hišo. Izpod strehe prineseta dva celo dežo slanine, iz kleti celo naročje plečet in gnjatij, iz shrambe pet hlebov ovčjega sira, iz skrinje krila in baterovke, iz čumnate srajce in rjuhe, bosopeti Jaka obuje tudi nove očetove škornje in Tacman zadavi v hlevu dva jarca. Kakor bi trenil, je vse nakradeno blago v Končevih svislih.

V kleti je bil velik sod hruševca. Rokomavhi izbijejo čep in pijo sladko pijačo iz loncev ...

Čisto nič niso slutili, da je Končev Jernejec na hlevu ležal in kukal iz slame na dvorišče. Dasi je bil šele deset let star, je vendar takoj uganil, kaj se godi. Brž poskoči s hleva v steljnak in odtod steče za zidom čez sosedov vrt in dalje v gozd. Na potu srečo Kozlovega očeta, ki je že peljal listje iz gozda. Kozel takoj sklene, da poskusi ujeti roparje. Jernejcu naroči, naj hitro steče naprej in naznani še drugim v gozdu, naj hitro pridejo domov. Kozel sam priveže vola ob kolovozu in hiti iskat župana Bajta, ki je v bližini resje nakladal. Preden je minilo dobre pol ure, je bilo že polno Goričanov okrog Končeve hiše. Tacman, ki je stal na straži, se ni zanesel, da jih kdo opazuje in je tudi sam šel v klet pit in priganjat sodruge na odhod. Ko stopi spet v hišo, zagleda pri oknu ljudi, ki so se bližali. Zabrlizga in skoči pri oknu, ki ni bilo zamreženo, na plano. Že ko je bil iz vasi, ga zagledajo.

V tistem hipu pa se na žvižg tudi tovariši pokažejo na dan. Pri vežnih vratih se usujejo na cesto in beže. Ali sreča jim ni bila mila. Tam pri znamenju se spopadejo z možmi in fantini. Bil je velik krik. Ženske so mahale z grabljami in burkljami, rokovnjači so kazali nože, toda Kozel je Pograjčevega tako stisnil za roke, da sc Jaka ni mogel več braniti. Tudi ostali njegovi tovariši so se morali udati, dasi je Konec odnesel precejšnjo rano iz boja.

Povezani so ležali rokomavhi na tleh, stiskali zobe in kleli. Ženske so jih teple z burkljami, otroci so jih ščipali, župan Bajt jih je izpraševal. Toda ujetniki so molčali kakor zid, le Pograjčev Jaka je izustil besede maščevanja:

»Mene ne bo več na dan iz ječe. Preveč ste me premikastili. Ali preden bo mene konec, boš imel ii, Kozel, rdečega petelina na strehi.«

Teh besedi se ljudje prestrašijo. Pustili so jih in se porazgubili, oče Bajt pa je napregel konja in odpeljal ujetnike proti Kranju...

Tacman je gledal z Anzelnovega hriba in čakal svojih tovarišev. Pa ni jih bilo. Obraz mu je potemne! in težka je bila hoja v Udni boršt. Bal se je Velikega Groge in ni vedel, kako bi se izgovarjal? Sam naj stopi pred poglavarja, brez ropa, brez ljudi I Ali bo odnesel zdravo kožo z kurjavišča? ln ravno ta dan, ko ima harambaša slaviti svojo petinsedemdesetletnico! Ali naj poglavarja nalaže? Groga bo kar hitro zvedel po ženskah, kako se je zgodilo.

»Prokleti hruševc, da bi te ne bil šel poskušat!«

Tacman se ozira po tovariših, pa jih le ni bilo. Solnce je stalo že visoko in mir je vladal po dolini. Samo ukanje fantov se je čulo tam od Latenškega hriba. Tudi on je pasel ondi nekdaj ovce in ukal.

Počasi koraka ob Udnem borštu in posluša, kako potok Goričica odnaša pozdrave proti Kokrici.

»V Tenetišah bom že izvedel, kako je,« pravi sam pri sebi in pospeši svoje korake.

Pod Gradiščem se ustavi. Zagledal je na cesti voz, pri vozu pa štiri moške, ki so korakali z nabasanimi puškami in klicali:

»Pa smo jih ujeli in povezali vse, samo eden je pete odnesel.«

Tacman hiti dalje, da se spet ustavi in vleče besede na ušesa.

»Ribnikar, prinesi ga eno mero, pot je še dolga! Ali poznaš te tiče? Tegale Jaka gotovo poznaš, saj je Tenetišan.»

Tacmanu je kri plula po žilah, škripal je z zobmi, pa si ni vedel pomagati. Ali naj gre po tovariše v Udni boršt in naj napadejo stražo in rešijo svoje tovariše? Predaleč je in voz bode poprej v Kranju, kakor on s svojo četo.

»Ribnikar, še eno mero, potlej pa gremo naprej. Le pomisli, kaj je izustil ta Pograjčev Jaka? Dejal je, da bo požgal Kozlu se poprej, preden ga zlodej pobere.«

Tacmanu se je kri polegla. Srce se mu je ohladilo pri maščevalnih besedah in sam pri sebi je govoril: »Prav imaš, Jaka! Jaz se maščujem. Ti pa, kaj če te zapro? Saj so mene že tudi. Na Gradiški sem bil, pa sem jo odkuril. V vinogradih smo delali, uklenjeni na nogah. Z venkom, s katerim sem ostril kole, sem presekal lanec in utekel med trtami. Tri dni nisem ničesar jedel in tretji dan sem šele povžil skodelico mleka. Pa sem še živ in zdrav. Kaj bi si belil lase, enkrat pridemo vsi na vrsto.«

Tako modruje Tacman, zabrlizga na piščal, do so pred Ribnikarjevo gostilno vsi potihnili, potem pa stopi urnih korakov čez dolino Zavožno proti odprtemu Temniku.

Grdo je gledal harambaša, ko se približa Tacman, premeril ga je z očmi od vrha do tal, pa izustil karajoče besede:

»Kapitan moj, pa tak nerodnež! Pograjčeva Mina mi je že vse povedala, kako ste se obnašali? Ne zameril bi Polonjeku ali Bresi, ki sta volka na pijačo, toda od tebe ne bi bil pričakoval kaj takega!«

»Ne zameri, harambaša, jaz sem jih šel samo priganjat, pa niso znali od sladkega hruševca.«

»Tvojo komanda ni vredna piškavega oreha. Premlad si še za kapitana. Zato odslej ne boš nosil malhe na križem in vse tri dni našega finfranja boš vodo nosil od studenca. Vrhutega ti nalagam, da sprejmeš v svoje varstvo psa, ki ga je Vranjek prignal iz Preddvorske graščine in ga iz vežbaš za naše namene. Povem ti pa, da je pes hud in nevaren in je v rodu v drugem kolenu z volkom. Hodil«

Solnce je zašlo za gore, tema se je razgrnila po gozdu in mračni obrazi so švigali skozi goste smreke in kosate bukve.

VII.[uredi]

Velik ogenj je zažarel v Petričevem dolu in iz Boltarjevega dvorišča so se čuli veseli glasovi. Vse polno je gomazelo črnih postav, moških in ženskih, pa tudi otrok. Kar ustreli nekdo iz samokresa v zrak.

Hipoma potihne vrišč in rokovnjači šepetajo med sabo:

»Harambaša!«

»Razdelite se!« zakliče Veliki Groga z mogočnim glasom. »Ženske pripravljajte jedila, otroci nanesite drv! Mali Groga naj poskrbi za stražo, moški pa se umaknite v Petričev dol na zborovanje!«

Po tem ukazu namigne Vranjeku, s katerim se oddaljita počasi proti Šavsovemu znamenju.

»Andrejec, rad te imam! Ti si še mlad, jaz pa sem že starec. Ne ve se, kaj pride? Treba je poskrbeli pravočasno za prihodnost.«

Vranjek upre resno svoje oči v poglavarja, ta pa navdušeno nadaljuje:

»Marsikaj ti imam zaupati. Ti boš moj nasledniki«

»Harambaša, to bo preveč! Ali mi bo mogoče obvladati to divjo četo?«

»Ne skrbi! Jaz že vem, komu zaupam? V znak udanosti ti dam svojo hčer. Danes obhajam svoj petdesetletni rojstni dan, nocoj te poročim, seveda po naše, ha! Nekdaj si hodil v šolo. Česar pa se nisi naučil v šoli, to te je naučil tisti gitstavi Jožek Jeglič v Dupljah, ki je študiral črno šolo. Škoda, da je sušica pobrala tega fanta. On bi bil lahko naš pisar, ker tako potrebujemo takih ljudi, pa jih nimamo. Tako je in zato veš, kaj je vojaška disciplina?«

»To že, ali kaj poreče Mali Groga? On se mi gotovo upre! Rad bi tudi tvojo hčer in zaslug si je nabral za našo družbo kakor malokdo.«

»Disciplina, ljubi moj, disciplina! To je vse. Kakor hitro slutiš, da ubira svojo pot, kar na kol ž njim! Sicer se ga pa ne boj! On je lahkoživček. Sam že ve, ali pa še ne, koliko ljubic je že imel in koliko jih še bo? Saj sam ve, da ni za vlado rojen.«

»Ali mati Agata, ta je vsa nora na Fundreža!«

»Žensk je samo srce in samo s srcem vladajo. In to ravno ne sme biti. Disciplina, veš? Pa povsodi, tudi pri ženskah! Vrniva se!« —

Tam pod veliko skalo, ki je štrlela navpik, je stala koliba, pokrita s smrekovim lubjem. V kolibi pa so sedeli možakarji — strašni obrazi! Pošili so tobak, sedeč na sivih kamenih. Harambašica, grbasta Agata, je sedela na zdolbljenem kamnu, podobnem prestolu, pa zabavala resne zborovajce.

»Tomažek, pa ti povej, kaj se ti je ta teden kaj posebnega prigodilo? Ti s svojimi gosli izvabiš vselej kako posebno za ušesu!«

Fundežkin Tomaž se je čutil počeščenega in je takoj zastavil besedo.

»Tistega kozla, ki ga je Tacman prinesel harambaši za vezjo, sem odvadil trkati.

Vsi se zasmejejo. Agata pa brž pristavi:

»No, če si ga res odvadil, pa povej, kako? Za plačilo boš smel poljubiti palec na moji nogi.«

Možakarji se smejejo robatemu dovtipu svoje glavarice, Tomaž pa začne: »Kozlov pastir iz Gorič je pasel čredo ob Parnici. Ko pridem mimo, da bi poiskal svoj plen, mi začne fantiček praviti, kako hudega kozla ima v svoji čredi in da ga vsak dan dostikrat prevrne po travniku. Jaz mu razodenem, da znam čarati. Fantič se prekriža in nič več ne reče. Slečem mu suknjo in jo obesim na palico, zasajeno v tla ob potoku. Na palico privežem dolg srobot in se skrijem za bližnji grm, ki je rasel ob potoku. Kmalu se kozel pripase blizu suknje. Jaz začnem potegati za srobot, suknja pa se zamaje. Kozel gleda nekaj hipov majajočo sc suknjo, kar se zakadi vanjo z Vso močjo — štrbunk — kozel se je prevrnil v sredo potoka. Ves moker prikobaca iz Parnice. Nič več ni trkal odslej.«

Zbor se krohoče zgovornemu Tomažu, ta pa stopi pred Agato, da bi poiskal palec na nogi.

V tistem hipu se začujejo trde stopinje in harambaša vstopi z Vranjekom pod visoko skalo.

Sede na prestol poleg Agate. Iz družbe pa se vzdigne majhen mož, tršaste rasti, začmelega in koščenega obraza. V roki je nosil debelo gorjačo, nizek, širokokrajnat klobuk je imel potisnen globoko na čelo, temnovišnjev, širok plašč mu je segal skoro do peta.

Bil je Mali Groga.

»Harambaša, danes si dosegel petinsedemdeset let. Vsak izmed naših ljudi je po svoje počastil tvoj veseli god in iz srca vseh ti voščim, da bi med nami prebil še petindvajset let. Dosti si prestal na zemlji. Devetindvajset let si služil cesarja, pa se moraš še potikati z nami po gozdovih; dvakrat si bil v vojski, pa si jo srečno odnesel. Samemu Napoleonu si služil 12 let, sedemnajstkrat si ušel iz ječe, in kdo bi preštel palice in šibe, ki so se razbile na tvojih plečih. In vendar si po petinsedemdesetih letih zdrav in vesel tu med nami. Naj le živi in ohrani naš bog!«

Gromovit »na mnoga leta« se je razlegal po dolu.

»Hvala vem, kapitani moji! Hvala za darila, hvala za voščila! Postaral sem se in moč peszi me zapušča. Samo možgani mi še niso prepereli. Zato vam povem na kratko: dokler bo moj palec migal, se lahko zanesete name. Ako bi me pa le kak brič zadavil, tedaj se obračajte na Vranjeka, ki ga izvolim za svojega naslednika. Danes ga poročim s svojo hčerjo.

Kapitani so bili osupli. Niso pričakovali Grogove novice o nasledstvu. Ako bi bil izbral Malega Grogo za svojega nastopnika, bi se ne bili toliko čudili. Ah Vranjek, ta nežni fani s potuhneno glavo naj bi bil odslej njihov vodja?

In vendar so molčali. Niti eden ni zinil besedice v prilog Fundežu. Železna disciplina jih je izučila. Čisto hladno so pripovedovali po vrsti svoje dogodke, svoje pridobitve, dokler se spet ni oglasil harambaša:

»Dobro, moji kapitani! Izvrstno ste se obnašali, zlasti Mali Groga nam je pravil stvari, ki bi se nam zdele neverjetne, ko bi ne poznali njegovega poguma in njegove predrznosti. štrajhar, ti pa si preveč blebetav, kadar se napiješ, Mali Jožek, za te morajo vselej ljudje vedeti, koder si Ti zraven! Ti Bresa, si prevelik babjek! Kadar gre za naskok, kadar gre za rop, je treba hitro odpraviti in odriniti, ne pa še za ženskami stikati. Kam prevelika pogoltnost privede človeka, imate najboljšo pričo pri Tacmanu. Svoje tovariše je utaknil v ječo, sebi pa odjedel kapitansko službo.

Sicer pa ukazujem: Fundežkin Tomaž, glej da rešiš naše brate iz Pajkove mreže! — Mali Jože, ti skrbi, da spraviš izpod nog Pangerca iz Strahinja, ki je škodljiv naši stvari, ker nas izdaja. — Štrajhar, ko bo svatba v Dupljah, Boltarjeva in Smoletova, izmakni Smoletu najbolj tolstega pujsa, Boltarju pa najdebelejšo junico. Glavi obeh živali pa obesi na vežna vrata lik pred poroko. Anžonovec iz Poljan, ti poskrbi, da bo Kozlova hiša v Goričah pogorela, ker je to poslednje naročilo Pograjčevega Jaka. Ti, Agata, naroči ženskam, da mora biti na smajni dan v Kranju najmanj deset aržatov odrezanih. Ti pa, Mali Groga, da laže pozabiš svoje srčne bolečine, zasedlaj takoj z Miklavžom oba moja konja in odjahaj proti Celovcu. Tu jih ne smemo postaviti na semenj, ker jih poznajo. Izkupljeni denar prinesi meni — polovico pa obdrži zase. Zdaj pa na finfranje!«

Možakarji se usujejo izpod lubja na plan, ognji so svetili kakor kresovi. Štrajhar je že zabijal pipo v sod, Bresa je obračal na ražnju koštruna in bril surove dovtipe bližnjim dekletom Anžonovec je deval iz kože mlado tele, Travnov Janez je s tesarsko sekiro kosal tolstega pujska. Šunkarica, ki je zijala za odhajajočim Fundežem, je mešala žgance z orjaško kuhalnico, mlada Metenka in še mlajša Groza pa sta lupili krompir in venomer cukali Fundežkinovega Tomažka za hlačnice, nagovarjaje ga, naj gode. Travnove tri so sedele pod krivo jelko in delale pušelce za ženina in nevesto. Tomažek je strgal z lokom po svojih goslih, dekleta pa so pele:

Halo, na finfranje!
Šraci, golcovno pritragajte!
Makarone bomo pahnil'
Z judovno zamohnene.* [4]

Cvrlo se je in peklo, da je dišalo daleč naokoli.

Z veliko slastjo so rokovnjači in rokovnjačkinje posegle po ocvrtih in pečenih kosih, le Večnova Mica je sedela bolj ob strani in molzla kozo, da je nahranilo z mlekom svojo dveletno hčerko. Pridno so zamakali slano meso z vinom, ki je bilo močno in je lezlo v glavo. Nekaj strastnih igravcev je posedlo po tleh in so metali karte, igrali cvik za visoke denarje. Tudi Groga in Vranjek sta bila med njimi. Mlajši so se začeli vrteli po trati in godcu Tomažu pritiskali na prste. Tam ob robu so ženske prepevale:

Če v kočarsko privolhamo,
Lufte prefolakamo,
Kumše jim zafinfrumo,
Blinke jim pokumamo. [5]

Kar se harambaša vzdigne, stopi pod krivo jelko, ki se je zibala od lahnega vetra, pokliče Vranjeka in svojo hčer Mico. Harambašica potisne nevesti v roke pušelc spleten iz smrečja in bršlina, ženinu pa ga pripne na klobuk.

Mesec je svetil, goste zvezde so se utrinjale. Sever je pihal čez plan in šumelo je zapoznelo listje na hrastih. Godba utihne, ples preneha, igra se prekine, molk vlada nad glavami rokovnjačev, zbranih krog krive jelke.

Veliki Groga začne:

»Le stopita sem, Andrej in Mica! Saj vem, da že težko čakata.«

Vranjek stopi na desno stran, Mica na levo stran svojega očeta. Vmes je bil globok jarek.

Harambaša nadaljuje:

»Poskočita čez jarek, ko začnem jaz latinski govoriti.«

Ženin in nevesta poskočita, da so tolarji zarožljali ob nevestinem pasu, Vranjeku je pal klobuk raz glavo v jarek. Veliki Groga pa izgovarja obredne besede:

»In nomine patre,
Vzem' jo na kvatre« —

Pa beseda mu je zastala, glas se mu je tresel — ni mogel dalje ...

Ali gledavci niso čakali nanj. Ko je Vranjek skočil v jarek po klobuk, skočila je tudi nevesta za njim. Objela sta se in poljubila. Priče rokovnjaške pa so obred izpopolnile:

»Če ta ni za tebe,
jo vrzi od sebe.«

In spet se je pilo in pelo, nazdravljalo in odzdravljalo, plesalo in igralo ... Ko pa je zarja zardečila na sinjem nebu, ko so jeli peti ptiči na vejah, tedaj so pospali ponočni vasovalci, onemogli od vina, utrujeni od zabave, nezavestni v svoji vesti — — — —

VIII.[uredi]

Mila zima je bila brez snega, šele koncem marca je padlo nekaj snega in ležal Je dober teden. Kmetje so goloroki pohajali po delu in otroci so bosi tekali po vasi.

Begunom je taka zima dobrodošla in Udni boršt se ni izpraznil.

Temna je bila tista noč, ko je Vranjek Stopal po vaškem klancu proti Spodnjim Dupljam. Za njim pa je šlo za dober lučaj zadaj več njegovih tovarišev. No vasi so fantje ukali. Bil je med njimi Klanškov Miklavž, ki je prišel od Jezera. Zvedel je da Vernikovega Ožbolta ne bo več domov, ker se misli priženiti k Boltarju. Zato ga je prijelo domotožje in rad bi bil spet pogledal v svojo rojstno vas, katero je zapustil pred štirinajstimi leti kot vojaški begun in se skrival po Jezerskem. Vernikov Ožbolt od Jezera kot vojaški begun koroški je služil na Kranjskem pri Boltarju, Miklavž Klanškov iz Dupelj pa je služil kol vojaški begun pri Anku na Koroškem.

»Ne morem se pritožiti. Dobro se mi godi. Vsak dan smo skoro skupaj s Kranjci: ta-le moj brat Jernej ima v najemu občinsko kovačnico pri Sv. Andreju. Renkeva dva iz Tenetiš in Tekčev Marka iz Goric drvarita. Renčev Matevž žaga na Roblekovi žagi in tam se najdemo. O Ožboltu sem slišal že veliko lepega in prav privoščim ti, prijatelj, da boš dočakal Jero Boltarjevo. Prav brhka je bila včasih in znala je dobro krščanski nauk. Stavim, da bi jaz nikoli ne bil opravil nauka pri tistem gospodu Lovretu, ki je bil doma tam od Bleda, ako bi Jerice ne bilo. Ravno tako je pri Boltarju, kakor pri Anku: edina hči Mica je dobila dom. Prej se je reklo pri Anki, zdaj pri Janki.

Tako je govoril Klanškov zbranim fantom tam pri Šenprunki in jim ponujal tobaka.

»Veseli me, Miklavž, da si še zmerom tako čvrst. Želim ti, da jo tudi ti pri Ankovih tako izpelješ, kakor jo mislim jaz izvozili pri Boltarjevih. Čisto sem se udomačil in vsi fantje so moji prijatelji, samo Gradov Andrej nam dela skazo. Ta-le Matijec, vidiš ga, je pa doma od Semiča na Dolenjskem in je tudi naš prijatelj, soj ga preganja taista usoda kakor nas,« je odgovarjal Boltarjev Ožbolt.

»Naš Jernej pravi, da se ne vrne več na Kranjsko. Tudi meni bo najbrž Koroška moja druga domovina.«

»Moja pa Kranjska,« odvrne Ožbolt in se oklene Miklavža.

Tako so se fantje pomenkovali in počasi razhajali.

Tam po Gradišarjevem lazu pa je prihajal Vranjek in se izgubil med sadnim drevjem.

»Lucija, oglasi se!« zakliče Vranjek pod oknom Šavsove hiše in bojazljivo pogleda čez cesto svojo rojstno hišo.

»Kaj hočeš, Andrejec? Ali se ne bojiš?«

»Koga neki? Klanškovega Miklavža?«

»Kaj že veš, da je doma?«

»Vem, ali tega ne vem, kje je moja Marijanica? Slišal sem, da je ni več pri Boltarju.«

»O je, je, samo nocoj je ni. Šla je z ženinom v Kranj nakupavat in je ostala pri svojih ljudeh v Strahinju.«

»Z ženinom Matijcem? Ali bo kmalu poroka?«

»Še ta predpust, pravijo, Boltarjeva in Smoletova obenem.«

Vranjek položi na okno dvajsetico in hitro odide. S Šavsovo Lucijo sla si bila na roko in pri nji je izvedel vse vaške novice. Prijateljstvo je segalo v zgodnjo mladost, ko je Lucija kot desetletna deklica z lučjo šla pod streho in tam vtaknila luč v kodeljo iz prediva. Pogorel je takrat grad in dvanajst gospodarjev. Ljudje so sodili, da je bilo to Vranjekovo delo.

Na koncu vasi so Vranjeka čakali njegovi spremljevalci.

»Gremo v Strahinj. Pri Čičku in Joževtu imajo debele prešiče. Bovavec pa je zadnjič pri Peharki pod Tabrom zabavljal čez nas.« 

Tako je govoril Vranjek Šavsovemu Štefanu, Janeževemu Jurju, Čučkovemu Jerneju in Arhovemu Jožu. Pa tudi Tacman je tacal zadaj z Anžonovcem in Fundežkinim Tomažem, držeč na drobni verižici psa »Tacana«.

»Komur ta hlače pomeri, ne bo več trave tlačil. Kar na tilnik mu poskoči in po njem je. Kajne, Tacan?«

In pes je zagodel, da so se njegovi spremljevalci prestrašili.

»Kako si vendar tako hitro dospel iz Gorič? Kaj niste danes pusta žgali tam?« povpraša Vranjek Tacmana.

»Anžonovec je dobro pogodil svojo nalogo. Na vseh štirih voglih je naenkrat z ajdovico zažgal Kozlovo hišo. Seveda jo je bolj hitro odpihni kakor zadnjič Pograjčev Jaka. Ali jaz sem moral čakali in pihati, ker je bila ajdovica mokra. Pomešal sem se med gasilce in metal v škafih vodo tako visoko, da je vsaka kaplja priletela na mokro ajdovico v steljniku, suha pa je seveda naprej gorela. Ko bi mene ne bilo, pa bi ne bilo nič in Pograjčev Jaka ne bi bil mogel v ječi spati, če še ni zaspal za vselej. Slišal sem, da ne bo nič z njim, ker so ga Goričani preveč premečkali.«

»No, Tacman, si se že vrlo obnašal. Ne boj se, če ti je Groga vzel pravico, malho križem nositi, ti jo bom jaz povrnil, kakor hitro bo kako mesto izpraznjeno. Saj praviš, da Jaka ne bo več dolgo kaše pihal.«

Ponočnjaki so se bližali vasi. Hipoma so se vsi porazgubili, Vranjek pa že stoji pod oknom in potrka.

»Marijanica, čuješ?«

»Moj živ dan, kaj delaš tukaj, Andrejec?«

»Lačen sem, daj mi jesti.«

Dekle se splazi v shrambo in prinese kruha.

»Prinesi mi slanine. Kruh je trd."

Dekle mu prinese velik kos slanine.

»Kaj pa laziš okrog? Ali se ne boš spametoval?«

»Dokler mi ne prisežeš zvestobe, ne bom miroval.«

»Saj veš, da to ne more biti. Pošten bodi spet; pa zame je tako prepozno, jaz sem že Matijcu obljubila srce.«

»Daj mi roko.«

In dekle mu poda roko pri redko omreženem oknu.

Ali Vranjek je ne izpusti.

»Obljubi mi, da mi odpreš vežo in te izpustim.«

Vranjekove oči so žarele kakor dve luči v temni noči. Dekle pa je jelo jokali.

»Andrejec, ne morem, ne smem!«

»Raztrgal bom mrežo in poskočim skozi okno.«

»Andrejec, nikar! Saj veš, obljuba veže, je sveta ...«

Andrejec izpusti roko, udari dvakrat z ostro furlanko po zarjaveli žičnati mreži, da je zahrskalo. Marijanica odskoči prestrašena od okna, tam od sosedne hiše pa se začuje moški glas: Tatovi!

Hipoma se razsvetle okna po hišah, ljudje se prikažejo na vasi, toda o tatovih ni duha ne sluha. Le pri Bovavcu, ki je sklical ljudi, so bila okna pobita in pri Čičku pa pri Joževcu so našli na dvoru zaklane prešiče.

Tam ob potoku pa so kosali tatovi dva mlada prešička in metali čreva gladnemu Tacanu. Smejali so se in norce brili, počasi odkorakajoč proti Zanožni. Le Vranjek je molčal in se jezil na tihem, ker se mu ni posrečilo, rožmarin potrgali mladi nevesti. Molčal je, toda bistro oko Tacmanovo ni zgrešilo Vranjekove želje in polnjeno je govoril po poti:

»Ta mreža bi nam bila kmalu pobrala današnjo večerjo. Komaj sem obdržal Tacana, da ni poskočil na omreženo okno in še sebi zapravil večerjo. Pa pravijo, da so ženske mehkega srca. Mlada Grogovka bi se smejala, ko bi bila danes pričujoča pri našem lovu. To je dobro, da je naš harambaša sedmi zakrament pokopal pod krivo jelko.«

Tovariši so se muzali, Vranjek pa je škripal z zobmi.

»Tacman, ti se motiš, ker me slabo sodiš,« pravi naposled kapitan in se dela, kakor bi ga ne jezilo.

»Ne boj se, saj je bil samo Tacan poleg mene in ta ne zna govoriti. Kaj se boš izgovarjal, ko se ni treba, Vranjek! Vesel bodi, da si tako srečen pri dekletih. Mene odganja od deklet kurja taca na licih, tegale Štefana Šavsovega pa bezgavke na vratu. Ni vsak tako srečen kakor si ti, Andrejec, ki imaš Grogovo hčer za ženo!«

Navihani Tacman je tako dalje zabaval svoje tovariše, zbadajoč svojega kapitana.

»Vsak res nima sreče pri ženskah. Le poglej Jurja, kak lep fant je, belega obraza, živih oči, junaške postave, da se je Peharka tako hitro vanj zagledala. Pa vendar ga zdaj več ne mara. In zakaj? Ker je tistemu tržiškemu iblajtarju nož zasadil v hrbet,« izpregovori Fundež.

»Vsak ima svoj okus. Povej nam rajši, Tomaž, kako si tako hitro naše ujetnike rešil iz Tržiške ječe?« skuša Vranjek speljati na drug pogovor.

»Kako je bilo? Boljše kakor danes tebi, ko si mrežo sekal. Dvignil sem železne križe z železnim drogom, Štefan pa jih je od znotraj ven porinil. Ujetniki so poskakali skozi okno, pa smo šli čez Bisterco.« 

»Da ne pozabim povedati,« izpregovori spet Šavsov Štefan. »Ono nedeljo nas je nakelski župnik omenjal v pridigi. Govoril je o sedmem zakramentu in se je norčeval iz naših porok. Svaril je mladino pred znanjem in sklenil svoj govor tako nekako: Fantje in dekleta, varujte se, da vam ne bodo godli pri poroki rokovnjaški šroncarji.«

»Kdo mu je neki povedal, kaj je naša šronca (svatba)? Naj le počaka, da se kaj več nabere v cerkvene pušice,« zagrozi Vranjek.

V bližini se začujejo otroški glasovi.

»Aha, danes bo pa dober oblizek! Naši otroci love rake po Zelinu,« pravi Tacman in zakliče: šruci! (otroci)!

Mali Jurček je na ta klic priletel blizu in vnelo pripovedoval, koliko rakov so že otroci nalovili.

Luna je priplavala izza gora in se smejala skozi drevje ponočnim vasovalcem. Hlad je bil in zmrzneno so se držali otroci, hiteč z odraslimi proti velikemu ognju.

IX.[uredi]

Osem tednov je bilo predpusta. Ni čuda, da je dupljanski gospod Tomaž pričakal več porok, pa kakšnih! Boltarjev Ožbolt se je poročil z domačo Jerico, Smole pa z Boltarjevo deklo. Stari Boltar je spoznal, da hiša potrebuje mladih moči pri gospodarstvu in gospodinjstvu in da je njegov hlapec Ožbolt vreden njegove hiše. Saj mu je štirinajst let zvesto služil in mladost je bežala izpred oči. Vsak delavec je vreden svojega plačila. Marjani Brenk je bil stari Boltar za variha in spoznal je, da je tudi Matija Šprajcar poštenjak in pameten človek. Tam od Semiča je prišel in služil pri Janu Zadrago. Z varčnostjo in pridnostjo si je prihranil toliko, da si je kupil konja in voz ter je vozil čez Ljubelj cinober, češpljc in hruške. Prihranil si je toliko, da je kupil Smoletovo hišo v Spodnjih Dupljah. Poprosil je Boltarja za Marijanico in prošnja mu ni bila odbita. Tako sta se tistega leta (leta 1835.) priženila dva tujca, dva vojaška beguna v Dupljah. Bila sta oba priljubljena pri vaščanih in vsa vas se je veselila poročnega dne. Sam gospod Tomaž je obljubil, da počasti ženina in nevesti. Pripravljali so se cel predpust na svatbo in vsa vas skoro se je oblekla v svatovsko obleko. Godci so godli s klarineti in basom, z balo obloženi parizarji so bili okinčani s smrekicami in venci, mize so se šibile jedil in peciva, s samokresi se je streljalo, zvonovi so pritrkavali ...

Le eden je bil, ki se ni veselil. Za vasjo je zahajal in premišljeval, kako bi prekrižal račune.

Prišel je dan svatbe. Vse je bilo pripravljeno, vse veselo. Klanškova dva sta hodila po vasi in se kazala vaščanom. Ženin Ožbolt je bil na Jezerskem, kamor je šel vabit na svatbo. Vrnil se je pozno v noč s Šprajcarjem. Vračal se je čez planino Komataro in Brsnino. Ko je s svojim tovarišem korakal od Medvodja proti Čepuljam, hipoma nekdo ustreli nanju. Šprajcar hitro nameri svojo puško dvocevko in vrne strel. Pa ni bilo več nobenega sledu po napadalcu. Iznenadena potnika stopita počasi proti gošči, odkoder je prišel prvi strel.

Čula sla le nekako tulenje, ki pa je trenutno prenehalo. Ko prideta na mesto, zagledata krvave sledi, pa nobenega človeka.

»Zadel sem, Ožbolt! Slediva mu!«

»Veš Matijec, ne morem. Tudi jaz sem zadet. Takoj moram do Globočnika v Tržič, da mi potegne kroglo iz rane.«

In Ožbolt vzdihne globoko, poprimajoč se ob ledja.

»Škoda, kdo bi neki bil neznani sovražnik?«

»Saj veš, kdo neki drugi kakor Vranjek.«

»Pa ta bi meril váme, ker sem mu otel nevesto.«

»Eh, mar je rokovnjaču za nevesto. Ti se ženijo od nedelje do nedelje.«

Počasi korakata čez hudičev most proti Tržiču.

Tam, kjer se Lomščica staka v Bistrico, zagledata ob potu beračico, ki je sedela na kamnu in obvezavala psa, ležečega v njenem naročju. Ko zagleda beračica prišleca, začne tarnati in se kregati.

»Kaj vama je naredila moja živalica, da sla jo obstrelila? Ali se vama nič ne smili? Edino stvar na svetu, ki sem jo ljubila in ki mi je v podporo, sta mi uničila. Kdo bo vzel kroglo mojemu Tacanu iz rane na nogi? Kaj mi hoče pes s tremi nogami, če mu jo dam odsekati?«

Potnika se čudita in ne moreta si pojasniti nenadnega dogodka.

»Od kod pa ste, ženska?«

»Jaz sem tam od Kamnika doma in sem božjastna. Nisem za delo in moram beračiti. Ker pa me je Bog obdaril z lepim obrazom in čedno postavo, imam zmerom dovolj sitnežev, ki preže na moje devištvo. In ravno ta moj kužek je moj varih. Gorje mu, ki bi se dotaknil mojega poštenja. Kdo me bo zdaj varoval, kdo branil?«

»Ženska, vi se motite. Midva nisva krivca. Poglej mojo rano, ki mi jo je zadal neznani napadalec!« reče Ožbolt in kaže kri na hlačah.

»Kdo je torej streljal?«

»Bog ve, midva ne veva,« odvrne Šprajcar in pomoli beračici mal denar. Ta ga vzame in tarna dalje. Bila je Travnova Jera, ki je s Tacmanom prežala na prihajajoča popotnika. Zvedela je za Šprajcarjev prihod k Jezeru v vasi in sporočila Vranjeku, ta pa Tacmanu, ki je imel nalogo, Šprajcarja spraviti izpod nog. Napad se mu je ponesrečil, Šprajcar je ostal zdrav, Ožbolt pa je postal žrtev Vranjekovega maščevanja. Predrzna rokovnjačka pa se je nalašč postavila z ranjenim psom na pot, da je ženina iz Dupelj docela izbegala, obenem pa se prepričala, ali je Tacman zadel ali ne?

Naša dva znanca sta korakala počasi proti Tržiču, Šprajcar z nabasano puško, Ožbolt pa na palico se opirajoč.

Tržiški padar je vzel Ožboltu kroglo iz ledja in ga obvezal. Šprajcar pa je najel voz, da je odpeljal domov ranjenega tovariša.

Težko so že pričakovali ženinov. In prišla sta. Svatba se je vršila, pa Ožbolt je ostal v postelji. Mislil je, da bo prebolel rano in se drugi dan napravil v cerkev. Pa ni šlo. Rana je zatekala in Ožbolt ni mogel stopiti na nogo.

Svatba Šprajcarjeva se je izvršila, Ožboltovo pa so odložili za po Veliki noči.

Ko so se svatje vračali iz cerkve, zagledajo na vežnih vratih pri Boltarju nabito telečjo in svinjsko glavo ...

Vranjek je kosal pod Taborom pri Peharki Boltarjevo tele in Šprajcarjevega prešička. Vsi njegovi tovariši so bili tam zbrani in so se gostili na račun šprajcarjeve svatbe.

Fundežkin Tomaž je godel in Travnova Jera je plesala, da se je kar kadilo. Tacmanov Tacan pa je sedel v kotu pod mizo in godel, lizaje svojo rano.

X.[uredi]

Divna si, gora sv. Jošta! Daleč seže tvoj pogled po gorenjski strani: naj te popotnik opazuje s sorškega polja, naj prihaja iz kokrske doline, naj te opazuje iz Udnega boršta, povsod se mu prikažejo ljubka zvonika kakor dva rožička vrh tvoje gore. Izletniki te obiskujejo, romarji se ti približujejo, stari varih kranjske okolice! Letovičarje čaraš s svojo krasoto, romarje božaš z mliostmi, pripuščaš pa tudi, da kazi hudobna roka lepe spomine tvojih obožateljev.

Noč se je naredila. Po gori se premikajo čudno opravljeni možaki. Znana so jim pota, a tudi steze in celo vrzeli in preseke. Samozavestno, a vendar pritajeno stopicajo od Kucne gori štirje bradati možakarji. Že so za lopo pri cerkvi in kar nič se ne premišljajo, kam naj krenejo.

Naravnost potrkajo na mežnarjeva vrata in se ne zmenijo za lajanje psa, ki se je zaganjal vanje. Mežnarjev hlapec je pomolil glavo izza hleva.

Eden izmed neznancev ga takoj opazi in povpraša, ali je kaj romarjev v cerkveni hiši. Hlapec je takoj pripravljen poizvedeti. Ali njegov obraz je bil lako neverjetno zategnen, da bi neznanci pri belem dnevu takoj spoznali njegovo neodkritosrčnost.

Neznani oboroženi gostje vstopno v mežnarijo in polože svoje samokrese predse na mizo.

Mežnarica — vdova Urša Benedek — plašno ogleduje strašne obraze in vpraša, kaj žele?

Žena odide v klet in prinese vina na mizo. V tem se je tudi hlapec vrnil iz župnišča.

»Jih je precej, možakarji!«

Tako vest je prinesel hlapec neznanim in vendar znanim rokomalhom. Sporočil je namreč ekspozitu Janezu Čemažarju, kakšni gostje se napovedujejo. Duhovnik nekoliko pomisli, odslovi hlapca in ukaže takoj prižgati luči po vseh oknih romarske hiše. Tako bodo roparji menili, da je romarjev dosti in si ne bodo upali vlomiti v cerkveno hišo. In tako je tudi bilo. Zvijača se je posrečila. Plašarji so zrli skozi okno na romarsko hišo, — vse je bilo razsvetljeno. Ostali so v mežnariji, jedli in pili in so postajali dobre volje.

»Urša, le prinesi še eno mero. Nič hudega ti ne bomo naredili. Samo napasti in napojiti nas moraš. Ta-le »kurja taca« je prinesel dve kuri v dar sv. Joštu. Tam-le doli na Kucnarjevem pogradu sta se mu tako dobrikali in ponujali, da se jih je moral usmiliti. Pa jim napravi za večerjo. Dober oblizek je vselej dobrovoljen,« govori Bresa.

»Se zgodi,« odgovori Urša z debelim glasom in odhiti v kuhinjo.

»Veš, Taca, jaz že ne grem več v župnišče. Ko je bil pri sv. Joštu še gospod Fronc, suh, majhen možiček, tisti, ki je pri oknu oporoko delal — sva šla nekoč k njemu s Polonjekom po denarje. Malo počakajta, pravi gospod, da grem iskat denarje v drugo sobo. Midva greva za njim, ker ga ni bilo takoj nazaj. A glej ga dedca! V rokah je držal črne bukve. Midva se začneva potiti. Stala sva kakor priklenjena in se nisva mogla geniti. Pogledam skozi okno in kaj zagledam? Sam vrag je gledal skozi okno. Midva pa jo hitro pobereva, kar so naju noge nesle,« skonča Travnov Janez.

»In kakšen je bil vrag?« vpraša Bresa.

»Jezik je imel rdeč in dolg, kakor moja roka,« nadaljuje Travnov. »Rogovi so bili ovnovi, oči sovje in kosmat je bil kakor kozel, pa mulec, ker ni imel brade. Pač pa je imel vrat povit s sovjim repom.«

»Ali ta gospod, ki je zdaj, ta Selčan nima take moči kakor gospod Fronc,« reče Tacman.

»E, kaj se boš bodel z vragom? Črn je eden kakor drugi,« ugovarja Polonjek.

»Najboljši plen je v cerkvi. Tam je vse dragoceno,« pravi spet Travnov.

»Ti že veš, Janez, ki si nekdaj po cerkvah svetnike dolbel,« pristavi Tacman.

»Res je. Zato je najbolje, da vlomimo v cerkev in vzamemo monštranco.«

»Velja,« potrjuje Vranjek. »Ko se napijemo in najemo, odrinemo. Ti, Janez, pojdi na stražo. Izpij in odlazi!«

Duhovnik Janez Čemažar je med tem hodil po sobi in kukal skozi okna. Nič več se mu ni zdelo nevarno in je začel počasi luči ugasovati. Suha, majhna njegova postava je gledala živo izpod čela, poiskala z očmi vse kote cerkvene hiše, a ni opazila Travnovega Janeza, ki je plazil za hlevom in stopical okrog zvonika onkraj cerkve sv. Jošta. Pač pa je opazil ostale plašarje, ki so odšli precej veseli iz mežnarije. Brezskrbno je zaspala Benedekova vdova, hlapec je že smrčal v hlevu, a tudi gospod Janez je ugasnil zadnjo luč ter odšel k počitku.

Bila je temna noč. Soparno je bilo ozračje in pričakovati je bilo nevihte. Grmelo je v daljavi in bliski so švigali po zraku. Huda ura se je približavala.

»Še Bog nam gre na roko,« zamrmra Tacman in udari po železni mreži, kolikorkrat se je zabliskalo. Ugoden je bil grom, ugoden je bil blisk za delo vlomilcev in preden so se oblaki razdelili, je že Vranjek poskočil po Tacmanovih ramah na okno prezbiterija. Drug za drugim poskačejo skozi okno v cerkev. Brez strahu porine Vranjek močno dleto za vratca tabernaklja, Polonjak pa dvigne duri v zakristijo in začne stikali po omari. Vse je bilo tiho, samo škripanje tečajev in premikanje predmetov se je čulo. Votel odmev se je razlegal po cerkvi in brlela je večna luč, ki sije na glavo dobrih in hudobnih.

Tabernakljeva vratca so zaječala, zaškripala in se odprla. Vranjek seže hlastno po monštranci, odpre lunulo in strese sveto hostijo na oltar. Tudi Tacman seže po ciboriju in strese sv. hostije po tabernaklju. Tam iz zakristije pa prinese Polonjek v roki dva keliha.

Spet zastoče belež na steni, zazveni zlato na svetih posodah, roparji poskačejo na plan in izginejo za Plečem v temnem gozdu.

Vse tiho. Tudi blisk je prenehal, le večna luč je brlela dalje in se utrinjala, kakor bi solze točila nad božjim ropom.

Iz oblakov pa je padal gost dež. Rokovnjači so kleli, ko jih je dež namakal, stolkli so svete posode sredi gozda in si plen razdelili. Vranjek si je pridržal celo lunulo.

»Odrinimo,« veli Vranjek in roparji odidejo urnih nog proti Strmolam, skalnati pečini v besniškem gozdu. Samo Vranjek krene proti Bistrici, koder ga je čakal Šavsov Štefan iz Naklega.

Bistrica je bila plitva in sezuvši čevlje jo prebredeta pri Krčevem mlinu.

Cedilova Franca iz Žej je bila dekle velikih, svetlih oči, nad katerimi so visele dolge, črne obrvi. V te oči se je zaveroval Mrčanov Lovrenc iz Spodnjih Dupelj. Gregorjev Andrej ga je spremljal na nočnih potih, ko je hodil odkrivat srce svetlooki Franci. Marsikatero noč sta prehodila tisto poljsko pot čez Nasovče proti Žejam.

Tisti večer sta bila na ponočni straži gospodarja Orač in Lužar iz Spodnjih Dupelj. Tavala sta po vasi, pa tudi izven vasi. Nista zgrešila ponočnih vasovalcev, ki sta korakala proti Žejam. Za Kuharjevim barom srečata dva znana obraza, Vranjeka in Šavsovega Štefana.

»No, Lovrenc, ali greš spet stezo gladit do Frančinega okna?« se oglasi Štefan.

»Res je, Štefan! Ali ne vem, če jo bom gladil še dolgo časa? Hrvatov me zalezuje in zadnjič toliko da me ni oplazil po glavi s kolom.

»Nič se ne boj, Lovrenc!« ga Štefan ojačuje. »Če bo sila, priskočiva midva na pomoč. Ti pa že veš, Andrejec, kaj ti je storiti.«

Dupljanska fanta odkorakata dalje in ne opazita ponočnih stražnikov, ki sta tičala za grmovjem. Nebo je bilo oblačno, meseca ni bilo, dež je že ponehal, trava je bila rosna ...

Vranjek in Šavsov se stegata za mejo, premočena od dežja.

»Mrčunu ni ljubo, da je pod najino oblastjo. A naj se le uda v božjo voljo,« reče Vranjek.

»Saj je stari Mrčun tudi bolj pohleven, odkar je napravil gonjo zopet rokovnjače,« odvrne Štefan. »Kesa se, da je šel na led tržiškemu komisarju. Ta se lahko znaša nad nami, ali Mrčun je le v naših rokah, dasi je župan.«

»Mrčun mene malo skrbi. Ali Ožbolt Boltarjev, ta je naš najhujši nasprotnik. Temu bomo morali še štreno mešati. Tisi Klanškov Miklavž je njegov najiskrenejši prijatelj. Dejal je, da hoče mene s pota spraviti, preden se vrne na Jezersko.«

»Kaj ti hoče? Le pusti, da se Ožbolt oženi. Potem bo takoj izginil iz Dupelj.«

V tem sta ponočno vasovalca že izginila med žejanskim sadnim drevjem. Gregorjev je zastal za vasjo in stražil. Njegov tovariš pa je že trkal na okno in klical Cedilovo Franco.

Porosile so se železne mreže na oknu, Lovrenčeve ustnice so zažugale, velike oči žejske deklice so gledale sanjavo skozi okno. Besedo je dala besedo in vasovalec je ponavljal pesem, ki je bila že tolikokrat zapeta, odkar hodi človeški rod po zemlji. Zamaknil se je v svetle oči, zamislil se je v srečo prihodnjosti, srce je plavalo v ljubezni.

»Ali te imam, lesnika dupljanska!«

Te besede so veljale Andrejcu, ki je slonel za skladovnico drv za sosedovo hišo. Andrej ni bil pripravljen na napad od zadaj in vzkliknivši: Lovrenc, beži!« se spusti v beg. Mrčanov se je poslovil na kratko, poskočil čez ograjo in zbežal. Polena so letela za njima, da je cesta odmevala ...

Ko ubežnika pritečeta iz vasi, pobere vsak svoje poleno. Hipom se Gregorjev ustavi in stopi za bližnji grm. Čul je, da nekdo pokašljuje.

Ponočni preganjalec zapodi še zadnje poleno za bežečim ljubimcem in se ustavi. V tem hipu skoči Gregorjev izza grma in udari prišleca po glavi s polenom. Vendar udarec ni bil tolik, da bi ga omamil. Preganjalec zažene v napadalca in ga podere na tla. V tistem trenutku ga udari nekdo s kolom, da je omahnil.

»Ali poznaš Gradovega Andreja?« povpraša samozavestno dupljanski rokovnjač v krvi ležečega žejanskega fanta.

»Andrejec, kaj sem ti naredil?« odvrne na tleh ležeči ranjenec. Kol za kolom pada po njegovem telesu, dokler ga ne pahnejo s ceste v breg, do se je zakotaljal v dolino.

»Lovrenc, zdaj boš imel mir! A glej, da me tudi ti pustiš pri miru!« deje Vranjek in odide s Štefanom.

Tudi Mrčunov in Gregorjev se vračata proti domu s težko vestjo, da sta sokriva umora.

»Oživel menda Ožbolt ne bo!« izpregovori Gregorjev in se ozre, kakor bi se bal, da zagleda mrtveca za sabo.

»Molči kakor kamen!« odvrne Mrčunov. »Kar je, pa je. Pa naj pusti poštene ljudi pri miru. Kar je iskal, to je našel. Umora midva nimava na vesti. Jaz ga nisem nikoli udaril po glavi.«

»Jaz tudi ne, Lovrenc!« pristavi Gregorjev in se vnovič ozre proti bregu nad krčevim sulinom. »Poglej, ali ni to Hrvatov? Ali je živ ali je duh njegov?«

»Beži, beži, tebi se zdi! Hrvat je že našel, kar je iskal, in naj počiva v miru.«

Za Boltarjevim plotom stopita v vas. Za uljnikom sta stala ponočna stražnika in posluškovala. Pri Boltarju je bila še luč. Pripravljali so za svatbo. Ponočnjaka vstopita.

»Ožbolt, prinesi ga bokal, da pijemo na tvoje zdravje!« izpregovori Mrčunov.

»In na tvoje zdravje tudi, Lovrenc!« odgovori Boltarjev hlapec.

»Kaj se ti mara, Ožbolt, ki imaš Jerico že v malhi. Jaz bom pa še čakal, da se postaram. Hrvat mi dela zgago, da si ne upam več v žeje.«

»Le potrpi! Jaz sem čakal štirinajst let.«

Ponočna straža vstopi.

»Boter, pojte pit!« veli Mrčunov Lužarju, svojemu krstnemu botru.

»Ali kri piješ, Lovrenc, ali je vino tako gorko?« odgovori Lužar in pomeri svoje oči v fanta.

»Boter, boste dobili ščetine v hrbet,« ker ste čevljar.

»Verjel bi ti, ko bi ščetin že ne čutil. Le glej, da tebe ščetine ne zbodejo v srce.«

»In to bi bilo žalostno, boter!«

V tem stopi v izbo Klanškov Miklavž s svojim bratom Jernejem.

»Smrdi po Vranjeku nocoj v Dupljah.«

»Kako to, Miklavž?« povpraša Ožbolt.

»Jernejec pravi, da je videl dva človeka, ki sta šla hitro po vašem klancu navzgor. Lužar in Orač, pazita, da ne zanemarita ponočne straže. Vrana bo hotel vsekakor, da napravi kako zgago pred Ožboltovo svatbo. Ne pozabite, kako je zapretil Tacman: Boltarjeva čreva bodo na češpljah visela!«

Vsi osupnejo. Stražnika izgineta iz hiše, Mrčunov odide s tovarišem, Miklavž pa reče Ožboltu na uho skrivnostne besede.

»Proso že zori, Miklavž! Kmalu ga bomo meli,« sklene prihodnji hišni gospodar odhajajočima gostoma.

XI.[uredi]

Oropana je bila cerkev sv. Jošta, ubit je bil Hrvat iz Žej! Ta glas je šel po vsi okolici. Srd nad rokovnjači je rastel.

Vernikov Ožbolt se je poročil na hitro z Boltarjevo Jerico. Klanškov Miklavž pa j« razpenjal svojo mrežo po Udnem borštu. Iz Krčenega kotla je slišal tuleč glas in se mu je približal s svojim bratom. Tacman je privezal svojega psa za jelko, ko je šel na rop. Pozabil je nanj in pes je tulil lakote in žeje. Miklavževa puška mu je sklenila čeljusti.

S pasjo kožo na rami je Klanškov Jernej šel v Tržič, da komisarju Pajku sporoči o nakanah in načrtih rokovnjačev.

V Dupljah so bili ljudje meseca avgusta 1837 veselih src in slovesnih obrazov. Mrčun in Boltar sta pripeljala iz Celovca čez Ljubelj nov veliki zvon za Duplje. Potegnili so ga v zvonik in ljudje so se popraševali vse vprek, komu bo najprvo zvonil, kdo bo prvi umrl?

Klanškov Jernejec je dobro opravil. Komisar Pajk je takoj poslal stražo v Duplje, pisarja Pogačnika in dva briča. Klanškov Miklavž je zasledil Vranjeka v Udnem borštu. Zarotil se je, da ga dobi v pest, živega ali mrtvega. Rokomavhom se je zdelo, da so jim postala tla prevroča in so se umikali proti Kamniku. Le Vranjek je ostal v domačem kraju z malim spremstvom, da počasi ohladi vroča tla. Še je obesil svoji Miciki na vrat zlati mešček in se je poslovil od nje, odposlavši jo proti Vodicam. »Kmetje so nam odpovedali vsako zaslombo in moramo odriniti drugam,« je govoril svoji izvoljenki. »Tisti Klanškov nam stopa na pete in nas izdaja. Povrne se na Jezersko in naše maščevanje se nam ne bo posrečilo. Tržiški Pajk že dviga svoj prsi in varni nismo več življenja. Zato le pojdi, Micika, pridem kmalu za tabo.«

Vranjek je taval po Udnem borštu, zavit v koce in oborožen s puško risanko. Dnevi so bili topli, noči hladne. Veter je pihal skozi drevje in tiči so se skrivali v grmovih. Mirno in veselo je bilo v vasi, mirno in veselo ni bilo v Udnem borštu, Vranjek je taval po njem, borovci so se mu smejali, jelke so mu kazale hrbtove. Puška je bila še njegova Mati božja, ali tudi ta ga zapušča. Krega se z njo, kajti puška je osamela. Sam je, sama samcata je njegova risanka, in kaj, če pride več drugih in se vse upre njegovi puški.

Veliki zvon v Spodnjih Dupljah je zapel, je pel tako milo, tako genljivo, kakor še zdaj čez sedemdeset let. Pel je ob praznikih, donel je ob zdravi Mariji, zvenel, da so ušesa glušela, da se je srce topilo.

Mrliču pa še ni zazvonil. Pajkova straža je hodila po Udnem borštu, Klanškov Miklavž jo je vodil in se kregal nad Vranjekom: »Domač človek — pa tako hudoben!«

Gradovemu Andrejcu se vest ni vzbudila, vzbudil pa se mu je sum, da gre moč pred pravico. ln njegova pravica? Ali se je ni Boltarjeva Marjanica ustrašila? Ali ne pojema njegova pravica?

In zakaj pojema?

Vranjeku je bilo tesno pri srcu. Žalosten je bil. Življenje se mu je zdelo pusto. In vendar je imel vsega dovolj. Samo miru je pogrešal.

Stal je na Srednjem Klancu, zavit v koce. Hladna je bila noč, koci so bili gorki, ali v njegovem srcu ni bilo gorkote. Nemir mu jo je vzel. Videl je svit sable, videl je blesek puške v vasi — pa je zbežal. Tekel je pred stražo, mimo Krčevega kosca je zavil čez Gabrovico proti potočku Žetmu. Odtod je krenil v Zanožno.

V ozki dolinici sede na hrastov štor in se zavije v gorke koce. Spanec ga prijema, ali hude misli mu ne dado spati. Ozira se v Kukovčev gozdni del, pogleda na desno borovce v Maturelnovem delu, motri jelke v Ahčevem delu, — a vse te jelke, vsi ti borovci se mu reže, se mu smejejo, rekoč: Nisi več naš gospod1 Tudi studenec mrlja pred njegovimi očmi izpod rušne Ahčevega brega, teče svojo pol dalje in se ne meni za Gradovega Andrejca, ki sedi na trohnelem štoru — — —

Dan se dela, noč se bliža. Gozdni tiči naznanjajo dan, sova skovika žalostno pesem ...

Od druge strani se premika Pajkova straža. Stopa čez travnate Trate in klade, se zavije mimo Bernške doline in se spusti skozi temni Temnik. Miklavž in njegov bral stopicata oprezno čez past primskovske mežnije, Pogačnik s svojo stražo se prestopa po stezi nad Želnom.

Tiho je, mirno je, samo listje šumi pod nogami ...

Vranjek se predrami in zagrabi za puško.

Stražnik Prokel je hitro in dobro pomeril.

Krogla je prebila koc, presekala srajco in se zasadila Vranjeku v prsi.

»Micika, pomagaj!« vzklikne ranjenec in puška mu smukne iz roke.

Straža hiti proti dolinici Zanožni. »Ni še mrtev!« zakliče stražnik Pado in ga udari po glavi s puškinim kopitom.

»No, Vrana, ali boš kaj zapela?« povpraša pisar zaničljivo.

Ali ni bilo odgovora. Jernej je steke| na vso sapo v vas klicat vaščane. Miklavž pa ustavi Kuharja, ki je šel z vozom po drva. Vzame mu legnarje z voza in jih ponese v Zanožno.

Ljudi je prihajalo vedno več. Vranjeka polože na legnarje in ga vlečejo v Duplje. Gradov Andrej je še dihal.

»Ali si bil zraven pri ropu na sv. Joštu?« ga vpraša Pogačnik.

»V uh me piši!« odvrne Vranjek s pojemajočim glasom. To so bile njegove zadnje besede.

»Prižgite mu luč, umira!« zakliče Gregorka in si briše oči.

Brič rado ukreše gobo in pravi: »Za tega je taka luč dobra!«

Mrtvega so privlekli na legnarjih pred Grad — Vranjekovo rojstno hišo. Polože ga na klop, pobero vse njegove stvari, zlasti orožje in zneso na vežni prag, kjer razbijejo vse na drobne kosce.

Pokopal ga je 28. avgusta na tihem dupljanski beneficijat Tomaž Babič.

Veliki zvon mu ni zvonil.

Drugi del: Gospod Kajetan.[uredi]

I[uredi]

Bila je tretja adventna nedelja. Gospod Matevž Furlan, brnski beneficijat, je pričakoval gostov. Odmolil je križev pot in ko so ljudje prepustili cerkev varstvu sv. Šimna in Jude, je cerkvenik potegnil močan in dolg zapah znotraj cerkvenih velikih vrat.

Ko pa beneficijat, suh in dolg mož pri 40 letih, le ne pričaka gostov, sede v svoj voziček, ki ga je sam napravil in poganjal z dvema vintama, ter se popelje na sprehod proti Nasovčam.

Nekaj snega je ležalo po zmrznjeni cesti in voznik se je dobro upiral, da so se kolesa obračala po sneženi cesti. Pa ni dolgo vozil. Nasproti mu pride mlad gospod, krepko postavljajoč svojo okovano palico na trda tla.

»Ave, sosed!« pozdravi gospod beneficijat vodiškega kaplana Ignacija Valenčičo, »Kar počasi stopaj dalje, jaz grem Kajetanu naproti.«

Ni še ropotal četrt ure po sneženi cesti, ko zagleda pred sabo komendskega kaplana Kajetana Huberja s puško na rami.

»Kar prisedi, prijatelj! Gospod Nace je že pred nama,« izpregovori spet beneficijat z Brnika.

»Saj se še dosti naglo premika ta pošast, gospod Matevž! Ko bi le ne ropotal tako!« pravi kaplan iz Komende, ki mu je dobro dela ta vožnja. Bil je mlad mož blizu triidesetih let, visoke postave, resnega obraza, svitlih oči, visokega čela in temnih las. Nosil je hlače pantalone, kar je bilo takrat pri duhovnikih nekaj novega.

Ljudje so se držali na smeh, ko je gospod Matevž podil svojega konjička skozi vas, gostje pa so začudeno gledali skozi okno Zvirčeve gostilne njegovega sotovariša z lepo dvocevko na rami.

»Vi, gospod Nace, se bolj zanesete na svojo palico kakor na voziček gospoda Matevža,« pozdravi krčmar Zvirč prihajajočega kaplana.

»Ta ne zgreši nikoli, Kenda,« odvrne vodiški kaplan, »tudi rokovnjača zadene.«

Pri teh besedah zasadi gospod Nace dvoje oči v oči krčmarjeve, da je ta trenil s trepalnicami in zakril trenotno svoje zenice.

»Pa se kaj oglasite nazaj grede, gospod Nace!« zine spet krčmar.

»Bi se, ko bi — bi se, ko bi —«

»Mačka zajca storila, kajneda«

»Pa zadušila,« odvrne kaplan, ko je že meril svojo pot dalje.

Krčmar se je potuhnjeno smejal za odhajajočim pešcem:

»Ha, zadušila, zadavila, pa vodiška mačka tega ne bo storila. Zato bodo že drugi skrbeli.«

Duhovniki so se v tem že našli v veži brniškega župnišča. Meli so si roke pred mrazom in komaj čakali, da se približajo topli peči.

Postrežnica Mica je pogrnila mizo v obednici in jo obložila.

»Hudo je zdaj po naših krajih,« izpregovori domači gospod, »odkar so rokomavhi dobili tako moč. Kmetje se jih boje in jim dovolijo vse. Nihče se jim ne upa ustaviti. Gosposka pa drži roke križem in se ne požene za varnost občanov.«

»Naš gospod župnik Arko je zelo zavzet za to, da bi se kaj ukrenilo zoper rokovnjače. Ali preboječ je in sam si ne upa,« doda vodiški kaplan.

»Škoda, da sta odšla iz Cerkelj kaplana Zarnik in Dolenc. To sta bila neustrašena in spretna gospoda. Novih dveh še ne poznam. Tudi župnik je nov. V Cerkljah torej za enkrat ni nič,« pravi beneficijat.

»Kaj pa lahovški gospod Kuhar?« popraša komendski kaplan.

»Ta je že 65 let star in upokojen,« odvrne beneficijat.

»Pa bi se ti zavzel, gospod Matevž!« izpodbuja vodiški kaplan.

»Jaz sem pa rokovnjačem na zobeh. Pri mojem krčmarju Kendi so stalni gostje in sam ni nič boljši. Zagotovim vama seveda svojo pomoč. Menim pa, da si ti, Kajetan, kakor nalašč za to, da bi dvignil prvi zastavo zoper te plašarje. Ti si bil vojak, celo dragonec, si mlad, čvrst, zmožen, navdušen za vse dobro, in farani so se te že oklenili, dasi si prišel šele pred nekaj meseci semkaj. Tvoj župnik je sicer odločen in zastaven mož, a ni priljubljen pri faranih, vaš beneficijat Avguštin je bolj za bolnike, oba pa sta pripravljena, da te podpirata čez drn in strn. Vaš zdravnik Zupan je srčna kroparska kri in župan Vampek je mož brez strahu. Zato pa vzemi ti najprvo vajeti v roke. Možje pojdejo za tabo, kamor boš hotel,« navdušuje domači gospod.

»Premalo sem še poznan po okolici,« se pomišlja komendski kaplan.

»Tem bolje za te, prijaielj! Saj ti pojdemo vsi na roko,« zavrne beneficijat.

»Jaz že,« prislovi vodiški. »Takoj v nedeljo skličem ljudi in jim razložim, kako bi uničili to gadjo zalego,« se razvname vodiški.

»Treba bo napraviti spomenico na cesarja, da se mu z živo besedo popiše ta deželna nadloga,« pristavi Huber.

»Tisto bom napravil jaz,« odvrne hitro gospod Nace.

»Dobro, g. Nace! Ti si mojster v slogu,« pritrdi domači gospod.

»Ako ti danes teden na prižnici udariš po rokovnjačih, bom tudi jaz,« pridene kaplan Huber.

»Tu je moja roka,« odvrne Valenčič in mu pomoli desnico.

»ln tu je moja,« se razvname komendski kaplan. »Naslikal bom tako živo žalostno stanje faranov in rokomavhe tako opisal, da se morajo kmetje predramiti. In če se, gremo nanje. Ti pa, gospod Matevž! skrbi za to, da nam sporočiš o pravem času, kdaj se plašarji zbero pri Zvirču.

»Ne boj se, Kajetan! Zvirčev pastir je moj učenec in mi vse zaupa. Ta mi že pove, kdaj bo ugoden čas za napad.«

Čaše so zažvenkelale, gospodje duhovniki so postajali veseli in Kajetan Huber je zapel svojo pesem:

Otok bleški,
kinč nebeški ...

Na večer odpelje g. beneficijat svoja dva gosta proti domu. Že od daleč se je čul ropot njegovega vozička, da so Kendovi gosti prihajali na prag in Mali Groga se je zaničljivo smejal, gledajoč za kaplanom z dvocevko:

»Tisti-le mladič nam puško kaže. Mu jo bomo pa vzeli.«

II.[uredi]

Mrzel veter je pihal od kopastega Krvavca, ko potrka tisto nedeljo večer kaplan Huber na vežna vrata župnišča. Na njegov glas odrine postrežnica zapah in župnik Franc Dolicelj ga sprejme pričakovano. Z živahno kretnjo in srpim pogledom mu zastavi vprašanje:

»No, gospod Kajetan, kaj ste danes ukrenili na Brniku?«

»Odločno smo sklenili, gospod župnik, da napovemo vojsko rokovnjačem, pa ne samo napovemo, ampak tudi izpeljemo.«

»Vi ste mož za to, g. Kajetan! Jaz vam stojim na strani v vseh zadevah. Najprvo pa vam povem, kako sem jaz sinoči plašarje ukanil. Saj ste najbrže že kaj čuli.«

»Beneficijatova Jerica mi je opoldne nekaj pravila, pa je le rekla, da niste hoteli iti previdit neke ženske na Mlako.«

»To je bilo tako: Jaz sem bil že v postelji, ko nekdo vrže peska na šipo moje sobe. Brž skočim k oknu in je odprem. Pod oknom pa me neznan človek milo prosi, naj grem hitro devat v sv. olje njegovo mater na Mlako. Meni se je takoj sumljivo zdelo, da bi bila kakšna ženska nenadoma zbolela in zahtevam, naj mi pripelje dve verodostojni priči, da je res bolna. Ali neznanec ni izpolnil moje zahteve. Grdo je zaklel in izginil v noči. Danes dopoldne pa se res napotim na Mlako in se zglasim pri Urbanovčevih. Ali Urbanovka je bila povse zdrava in ni vedela ničesar o bolezni. Nazaj grede pa poizvem, da je bil neznanec skoro gotovo Urbanovčev Janez in da me je čakalo na Gmajnici pet rokovnjačev, čes da bi me ubili.«

»Grozno! Celo sv. zakramentov se poslužijo v svoje hudobne, in kako hudobne namene! Zdaj pa res ni več časa za odlašanje. Sveto vojsko moramo napovedali tem hudodelcem, čestitam vam, g. župnik, da ste jim srečno kašo izpihali ter se poslovim. Treba bo k večerji.«

»Sam sem z Vami, g. Kajetan, na življenje in smrt!« govori še župnik Dolicelj za odhajajočim kaplanom.

Ta pa se obrne proti kaplaniji, kjer odloži puško, ogrne drugo suknjo in odkoraka v beneficijatovo hišo na večerjo.

Ob skromni večerji se pomenkujejo Glavarjev beneficijat Miha Avguštin, zdravnik dr. Zupan in kaplan Kajetan Huber. Pogovor se je sukal krog dogodkov tistega dne. —

Po večerji pa potegne beneficijat iz miznice tarok-karte in poprašuje ob igri svojo sestro:

»Jerica, ali so bile take-le vrste karte, ki ti jih je polagala tista mavsarica Burkaša?«

»O ne, bile so manjše in manj jih je bilo. Na osem kupčkov jih naložila, nazadnje pa so bili le še štirje kupčki. Na mojem kupčku je bila na vrhu kvarta, ki je predstavljala veselje, na tvojem žalost, na gospoda doktorju kvarti je bil bolnik, na kvarti gospoda kaplana pa —«

"No, kaj je bilo, Jerica?« brž povpraša g. Kajetan.

»Ne upam povedati.«

»Le povej, Jerica, ne boj se. Jaz. sem bil vojak in gledam tudi smrti mrzlo v obraz,« reče kaplan in vstane, kličoč: »Contra!«

»Uganili ste, g. Kajetan!« pristavi strahotna postrežnica.

»Eh, to so prazne kvante, Jerica!« dodene beneficijat. »Kaj se spuščaš s tako babnico v pogovor, kakor je Burkaša.«

Tisti hip se začuje plat zvona. Vsi skočijo po koncu, postrežnica zavpije: »Jezus, Marija! Rokovnjači!« Gospodje pa zbeže skozi vrata in teko po klancu proti cerkvi.

Tam pred kaplanijo je bila že zbrana gruča ljudi, ki so se jezili nad stražo. »Jurjevec, kako da so vam ušli?« se krega postaren možiček v kožuhu, Mencal s Klanca.

»Pa ga drži, če ga moreš,« odgovarja Jurjevec s Klanca, visok in čokat mož s puško na rami. »Mi smo prišli ravno tam dol od graščine, ko Buč zapazi, da se nekaj ziblje tam za cerkvenim zidom. Brž stopimo za cerkev, ko se zunaj zidu začuje piščalka. Iz kaplanije pa smukneta dva rokomavha in preden smo mi pritekli, že ni bilo nikogar več. Zbežali so.«

»Gadja zalega, mene so čakali,« se oglasi gospod Kajetan in stopi v kaplanijo. Prižge luč in se spomni Burkaše in njene kvarte.

»Smrt — contra!« zakliče tovarišema, ki sta ga spremljala in se zasmeje zaničljivo.

»Pazi, Kajetan, da te ne iztaknejo!« ga posvari beneficijat.

»Stražo bo treba pomnožiti. Škoda, da nisem bil doma. Dvema bi bil že prahu natrosil v hrbet. Sicer pa lahko noč, prijatelja! Načrt bo treba še dobro preudariti. Naročita Jurjevcu, naj bodo še na straži. Plašarji se utegnejo vrniti.«

Tovariša sta odšla, gospod Kajetan pa je čul še pozno v noč in premišljeval naklepe proti rokovnjačem, dokler ga ni zaspanec položil na posteljo.

Zunaj je bilo mirno, dokler ni petelin zapel, le potajna govorica ponočne straže je šumela ob pihanju vetra.

III.[uredi]

Tam od Komende proti Bideršici stopajo temni obrazi v temni noči. Fundežkinega Grogo ali Malega Grogo s šepasto nogo že poznamo. Počasi se maje in jezno škriplje z zobmi nad ponesrečenim napadom. A tudi njegov spremljevalec na levi šepa in kolne drevo, raz katero je padel.

»Prokleta hruška, da si me polomila. Tako prijetno sem sedel na debeli veji in kukal skozi okno beneficijatove hiše, koder so gospodje metali lepe karte, da bi bil kar zavpil: Pagat ullimo! Kar zazvoni plat zvona in poskočil sem kviškoma na tla ter si izvinil nogo ali ka-li? Burkaša, ali nimaš nič mazila za mojo nogo?«

Tako je govoril šepajoči Urbanovčev Janez z Mlake in se ozrl po ženski, ki je korakala z loncem na rami poleg velikega fanta Golobarja iz Kaplje vasi.

Nizko, zaraščeno grmovje se je razprostiralo pred njimi in Burkaša obstane, pa pravi:

»Zdaj smo že na varnem. Kar lezi pod ta-le grm, Janez!«

Urbanovec stegne svoje dolge pete po snegu in sezuje čevelj, ženska mu pretiplje nogo ob členku, sede tudi sama na tla in se upre s svojo nogo ob njegovo zdravo nogo, pa pravi:

»Janez, zdaj-le pa zamiži!«

In Burkaša mu potegne bolno nogo oberoč, da je kost zaškripala in ranjenec bolestno vzkliknil.

»Je že dobro, Janez! Noga je bila izvinjena!« reče ženska in potegne iz malhe piskerček z mazilom ter namaže nogo.

Urbanovec zavije boso nogo spet v cunje in cbuje čevelj. Spremljevalci so stali ob strani in se smejali spretni ženski. Ta pa pomaga Urbanovcu na noge in spet počasi korakajo dalje, maneč si roke.

Bolj v ospredju sta korakala še dva možka. Eden je bil Kovačev Tine s Trate, mladenič z dolgo brado, drugi pa Glažarjev Jur iz Zapog, mežnarjev sin. Jezila sta se nad spremljevalci, ki so zaostajali, in enomer obračala puške na ramah.

»Čisto sem mislil, da spravimo nocoj kaplančka s pola,« pravi Tine in zavije iz gošče na plan.

»Je zvit kakor kača.« doda Jur in ustavi. »Ali naj počakava ali naj greva dalje?« 

»Kaj bova čakala? Saj veš, da se bo Fundežkin Groga danes obotavljal, kar se bo mogel. Mislil je, da se bo pobahal s Huberjevo dvocevko pred Velikim Grogom, pa ne bo nič. Saj še jaz nerad stopim pred harambašo, ker prihajamo praznih rok«

»Kaj se hoče? Ukor nam ne uide. Kar zavijva jo v jarek.«

Za Grmovjem se vleče dolg jarek, zvan Sidole. Začenja se pri Vodicah in sega do Vogljan. Na eno stran jarka meji vodiška fara, na drugo komendska in za njo cerkljanska. Jarek je zaraščen in semintja lomijo v njem mlinske kamene. Praviio, da je reka Kokra tekla nekdaj po ti strugi in da se je pri Povodju stekala v Savo. Nedaleč od Sidol vede skozi gozd lepa, ravna in široka cesta z jarki ob straneh. To je stara cesta, najbrže rimska, ki je šla iz Drnovega preko Zej v Vcglje in odtod v Kranj.

V tem sidolskem jarku so imeli rokovnjači svoje zavetišče. Ker se Veliki Groga ni čutil več varnega v Udnem borštu po smrti kapitana Vranjeka, se je s svojo mnogoštevilno družbo preselil v Sidole. Le Tacman je kot domačin gospodaril in peharil krog Teneliš s svojo skupino.

Tisto noč je bilo kurjavišče v Sidolah. Od blizu in daleč so prihajali rokovnjači in križarji, malharice in planšarice.

Kovačev Tine in Glažarjev Jur sta že zapazila od daleč velik ogenj, poleg ognja pa z lubjem napravljeno streho. Da bi potopila žalost in obenem naznanila prihod, začneta peti:

»Rufa nas dernica:
karnovo veštro sem spalala!
Karnova veštro je bonova,
oj bonova! [6]

Kar se oglasi osemdesetletni starček z visokim čelom in kosmatim kastorcem: »Ti lobov kumerč, da ti je prefak upetov!« [7]

Te besede Velikega Groge so zadonele po jarku in so veljale Malemu Grogi, ki se je z Golobarjem priplazil od druge strani in skesano stal pred svojim gospodarjem.

»Kar še ni, pa še bo.« oglasi se srčni golobar in strese pred harambašo celo kopo zadavljenih golobov. Bil je poseben mojster v kraji golobov in od tod njegovo ime. Sicer pa je bil Pušavčev Janez iz Kaplje vasi posebno drzen tat in ropar.

Harambaša pohvali Golobarja: — »Janez, ti nisi nikoli zadnji. Zalo te povzdignem v kapitana, da smeš odslej malho križem nositi.«

Golobar strese s hrbta drugo culo in pred harambašico, ki je sedela na mlinskem kamnu so se razprostrle najrazličnejše rute, prtene in koteninaste, žametaste in svilene. Grbasti Agati se je živo oko še zaiskrilo, njena Mica pa je posegla po rdeči svilenki in še več drugih žensk je pristopilo in izbiralo rule in robce. Travnove tri so se gnetle krog Agate. Šunkarca se je režala v tla, Breserica iz Mengša se je ozirala po rutah, Dolenškova Reza si je pomerjala eno, tudi dekle je veselih lic gledala v pisane robce.

»Kje si jih vendar nalezel toliko in vsaka je drugačna, Janez?« popraša Agata Golobarja. —

»V nedeljo sem počakal ženske, ki so šle s Tunjic od cerkvenega opravila. Pa sem jim jih kar po vrsti jemal raz glave,« odgovori Golobar, smejoč se.

»Katera ruta ti je najbolj všeč, pa jo ti izberi za svojo Mico.« reče Agata. Nato pa se obrne do Malega Groge, ki je še vedno zamišljen stal poleg svojega tovariša: »Saj vem, Grogec, da že težko čakaš. Namenjena ti je bila moja Mica. Harambaši si se premalo prikupil, da bi te danes povezal z Mico. Glej, da popraviš, kar si zagrešil. Pa kmalu. Tistega dragonarja iz Komende moraš dobiti v roko, živega ali mrtvega. Tako, pa poišči Travnovega Janeza, ki tam-le v grmovju pase svoje duše, da te pelje tja pod jelko in te poveže. Skočita čez jarek in lepše vama bode. Vraniek je izdihnil svojo dušo gori v Udnem borštu pod bričevo hruško in zdaj ni več pomislekov, da bi ti ne vzel moje Mice.»

Hči pa je veselo kimala z glavo za Malim Grogom in mu z rokami od zadaj oči zatisnila:

»Grogec, kdo sem?«
»Mica, moja Mica!«
»Ti pa moj Grogec.«

In sta šla poiskat Travnovega Janeza, da izreče nad njima poročno dejanje.

»Micin si. Moj naslednik pa še ne, dokler ne spraviš komendskega kaplana pod varno streho,« zakliče Veliki Groga za svojim zetom.

»Nihto se ne keinej, harambaša!« [8] odgovori Mali Groga in izgine z Mico v grmovju, koder je Travnov Janez kot namestnik rokovnjaškega papeža poučeval nekaj svojih duš o sedmem zakramentu.

Zima je bila. Tudi Veliki Groga je rad prisedel k velikemu ognju poleg Agate, ki se je lesketala v cekinih okrog vratu in žarela v srebrnih gumbih in zaponah. Harambaša je vihal svoje dolge brke in trgal z roko kos slanine. Agata mu je nalivala kupico in gladila dolge, sive lase.

»Postaral sem se, Agata, in moči mi pešajo. Že sem mislil, da se umaknem in v miru preživim ostali čas življenja. Ali Vranjek mi je zmešal štreno. Počakati moram, da moj zet prebije izkušnjo in mu poverim vrhovno poveljstvo. Če bo le kos, da kroti te divje ljudi. Sicer pa se midva umakneva v solčavske planine, kjer smo najbolj na varnem in v miru,« govori Veliki Groga svoji družici.

»Ne boj se za Malega Grogo. Pogumen je in izkušnje si je dovolj pridobil. Boš videl, kako bo ukrotil Komenčane in Vodičane.« ga tolaži Agata.

Ogenj je ponehaval, finfranje je bilo tisto noč kratko. Mesec je svetil nad spečimi rokovnjači, zaviti pod lubnato streho v gorke kožuhe in mehke pernice.

IV.[uredi]

Kaplan Kajetan Huber je stal zadnjo adventno nedeljo pri odprtem oknu in gledal na Kamniške planine. Kriška planina se je kopala pred njegovimi očmi v jutranji zarji, kopasti Krvavec se je lesketal v sneženih žarkih in Planica na severovzhodu je plamtela v žarečem ognju.

Zasanjala je kaplanova duša, zatopil se je v lepoto kamniškega predgorja in začutil gorje svojega srca. Porodile so se mu nove misli, se skladale v kitice in spočela se je njegova pesem:

Nebes sosedne, o Planine ve,
Strme ste iz doline skalne stene,
Poln upa se moj duh 'kol vas oklene,
Da ozdravile rane, ktere 'ma srce!

Kajetan je bil pesnik. Nežne so bile poteze na njegovih licih, mehka mu je bila duša in dva žeravca sta mu senčila obraz v žarkih zimskega solnca.

Hipoma se mu nategnejo žile na njegovih licih, obraz se mu potemni, oči se mu zasvetijo, neprijetne misli, težke slutnje zapletejo njegovo dušo in brzo začne korakati po sobi gor in dol. Tresle so se podnice pod njegovimi stopinjami, opletali so pantaloni krog njegovih meč in njegova pokončna hoja je razodevala odločnost in junaštvo. Bil je poprej vojak — dragonec.

Zdaj pa je premišljeval. Že je bilo po obedu in gospod Kajetan se je pripravljal, kaj bi povedal vernikom popoldne za krščanski nauk. Rokomavhi so bili vedno bolj drzni in nadlegovali ljudi. Vsak dan je bilo čuti, da so okradli zdaj tega, zdaj onemu požgali, zdaj tega napadli, zdaj onega oškodovali. Pretekli leden pa so vlomili ponoči celo v farno cerkev, ukradli kelihe in drugo zlatnino, ukradli celo srebrno soho svetega Petra. Čutil je kaplan nadlogo ljudi, čutil jo je njegov župnik Dolicelj, pa ni bilo nobenega uspešnega sredstva zoper roparske divjake. Premišljal je, naposled pa se je odločil, da nagovori z navdušeno besedo dobre vernike, naj se osrčijo, naj primejo za orožje in narede konec ti gadji zalegi!

Pomirila se je njegova duša, mirno pa odločno stopa na klic zvona proti zakristiji, odtod pa na prižnico.

»Doslej sem vam razlagal, predragi verniki, izpod zvona sv. Petra, katere dolžnosti je Kristus posebno priporočal v evangeliju. Danes pa nam je premisliti največjo dolžnost: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Kdo ljubi, moji poslušalci? Ali ne tisti, ki izpolnuje božje zapovedi? Ali ne tisti, ki ne krade, ki ne priča po krivem, ki ne poželi bližnjega žene in blaga? Ali ne tisti, ki pokaže ljubezen v dejanju, da pomaga svojemu bližnjemu, kadar je v sili, potrebi, v nadlogah. In ali ni ta in taka ljubezen prva zapoved poleg božje ljubezni? Ali ne vidite, kako rokovnjači ogrožajo vaše sosede, vaše žene in otroke, ogrožajo telesno in dušno? Ne pustite torej, da nam rokovnjači kradejo blago, zapeljujejo žene. Ne pustite, da vam delajo škodo na imetju, na poštenju, na dobrem imenu. Dvignite se in udarite po ti gadji zalegi! Vi veste, kaka zla vas tlačijo, veste, da se godi pohujšanje in vnebovpijoče pregrehe. Vem, da je dovolj poštenjakov med vami, vem pa tudi, da je med vami tudi nekaj gnilobe in ta gniloba hoče tudi vas okužiti. Tako ne sme iti dalje. Zdramite se, podajmo si roke, naša dolžnost je — pri Bogu vas zarotim — moramo ukončati to sodrgo. Zmenimo se za določen dan, da naše sovrage napademo. Naj nam prete tudi s smrtjo — ne udajmo se! Amen.

Učinek nagovora gospoda Kajetana je bil velik. Kakor valovje so se zamajale glave po klopeh, so se stikala telesa in šepel se je čul po cerkvi. In g. Kajetan je govoril mogočno, je poudarjal besede in glas se mu je tresel, ko je trosil božjo besedo na srca poslušalcev. Solze so se prikazale ženskam na oči, ko je začel, ihtele so žene, ko je rotil, na glas so zajokala dekleta, ko je skončal.

Možakarji so ostajali pred cerkvijo in se pomenkovali. Stiskali so pesti, grizli se v ustnice, ježili trepalnice:

»Kakor bi bil smreke ruval, tako je govoril,« pravi Jurjevec.

»Kakor bi hudičevega olja ulival na rano, tako je skelelo,« pristavi Mencal.

»Kakor bi nas s šivanko zbadal, tako je bolelo,« pravi Urbanovec. »In prav je. Mi smo preboječi.«

»To je res. Kaj se bomo bali teh potegavsov. Na svoji zemlji smo mi gospodarji. Kdo nam kaj more?« reče Jurjevec. »Pojdimo do Vampka. On je naš župan in moder mož. Pomenimo se pošteno — potem pa udarimo. Drug nas ne bo varoval, če se sami ne bomo.«

Večina možakov gre za Jurjevcem k Vampku.

V.[uredi]

Mrak je objel zemljo in strupen mraz je pritisnil na noč, ko prisopiha tam čez polje proti Komendi deček, zavit v tesen kožušček. Bil je Zvirčev pastir Jožek s Spodnjega Brnika. Naravnost zavije v vežo kaplanije in potrka na duri kaplanove.

»Jožek, ti si in zdaj prihajaš? Ali te ni strah?« povprašuje g. Kajetan prišlega fanta pri 16. letih, malega po višini, a zastavnega života.

»Kaj bi me bilo strah? Saj se še volka nisem ustrašil, ko je jeseni zabredel v mojo čredo. Naš pes sultan se je zakadil vanj, jaz sem mu pa z gorjačo tako nakačil kožo, da se mu gotovo še danes kolče po tistem šarastem mulcu, ki vedno uhaja od črede.«

Ko fant ravnodušno pripoveduje svojo zgodbo z volkom in pregleduje tja na okno, kjer so se belili lešniki in orehi med šipami, se gospoda Kajetana polasti težka slutnja:

»Gospod beneficijat so te poslali, kajneda, Jožek!«

»So me. Prišel bi bil že prej, pa sem moral najprvo v Vodice, k gospodu Nacetu. Poglejte, kakšno štruco smo dobil tamkaj. Pa maslena je,« pripoveduje Jožek hladno.

»Ali so g. Nace kaj naročili?«

»So djali, da vas pozdravljajo in tole pismo so dali za vas. To-le pismo, ki ima rdečo rožo na sredi, je pa našega gospoda.«

Slastno odpre kaplan pismo, prebere prvo in drugo, barve ga spreletavajo in roka se mu bese, ko poseže po lešnike na okno in jih nasuje Jožku v malho.

»Le sedi k peči, Jožek, da se pogreješ in jej! Napisal ti bom dve pismi in jih boš nesel, eno v Vodice gospodu Nacetu, drugo gospodu Matevžu na Brniku.«

Glas se je tresel Kajetanu in roka je pisala okorne črke na papir. Ko po skonča in zavije pismi, jih izroči dečku, ki se vesel poslovi od kaplanije.

Gospod kaplan ga blagoslovi in mu stisne v pest drobno svetinjico:

»Jožek, to-le je tvoj patron, to-le je pa Mamka božja!«

Pastir pobožno poljubi svetinjo z debelimi ustnicami in izgine v temni noči.

Kaplanu se je srce pomirilo; sname puško na steni in potlači strelivo v žep. »Nedolžen ja ta deček in Bog je z njim! Ali trese se mi duša, ako pomislim, da utegne pasti rokomavhom v roke! Sicer pa — kocka je zagnana in zdaj ni več časa preudarjali, ampak udariti! Na gospoda Naceta se zanesem. Upam, da dobi moje pismo v roke. Jutri zjutraj na vse zgodaj odrinemo — ali zmaga ali smrt!«

Ko je g. Kajetan govoril sam sebi zadnje besede, je že zapiral vrata za sabo in odšel čez pokopališče proti Vampkovi gostilni. —

Pivci so še modrovali v hiši in se menili o kaplanovi pridigi in o predrznostih rokovnjačev.

Vsi utihnejo, ko vstopi kaplan Kajetan. Z bistrim očesom pogleda po pivcih, pa izpregovori:

»Možje! Ne bom vam razkladal, kako je z rokomavhi. Ne bom vas izpraševal, ali ste zadovoljni z mojim načrtom. Rečem vam le toliko, da je napočil čas, da se vzdignemo in napademo naše sovražnike. Tu imam dve pismi: eno je z Brnikov in pove, da so vsi rokovnjači zbrani pri Fendetu, drugo je iz Vodic in pravi, da so Vodičani pripravljeni tli z nami.«

»Mi gremo, kamor hočete in kadar hočete, gospod kaplan!« pravi župan in gleda v pismi na mizi.

»Jaz sem pisal vodiškemu gospodu Nacetu, da naj se zbero Vodičani jutri zjutraj ob 3. uri in počakajo v Nasovčah. Mi jih tam sprejmemo in skupno udarimo na rokovnjače. Ali jih polovimo ali postrelimo!« reče kaplan z višjim glasom.

»Prav ste storiti, gospod Kajetan! Mi gremo!«

»Zdaj pa nič več odlašanja. Možje, plačajte in pojdite domov in tudi drugim zanesljivim možem in fantom povejte po vaseh, da morajo biti ob dveh že vsi zbrani na Remčevih podeh. Prinese naj vsak s seboj orožje, kakršno zmore: puške, samokrese, vile in motike, kose in ake,« skonča kaplan. Župan Vampek pa nadaljuje:

»Ti Mejcal, boš razglasil naše povelje v Klancu, ti, Urbanovec, na Mlaki, in t,i Pušavec, v Kaplji vasi.«

»Velja, že velja!« kličejo odhajajoči možaki.

»Jaz grem z vam, oče župan! Upam, da pride tudi g. Nace vodiški. Zdaj grem k večerji; Vi, Vampek, poskrbite za komando, ti pa, Jurjevec, moj varuh, poskrbi, da tudi nocoj ne bo kaplanija brez straže. Rokovnjači so zaprisegli, da me hočejo dobiti, živega ali mrtvega!« Tako sklene gospod Kajetan in odkoraka proti domu.

Temna je bila noč in mesec še ni posvetil. Huber je zaklenil svojo sobo in napol opravljen legel na posteljo, da bi zadremal.

Jurjevec je sedel v prednji sobi in dremal v kotu, držeč puško v roki.

Kar začne nekaj šumeti pod kaplanijo. Jurjevec odpre oči in nateza ušesa. Vstane in oprezno stopa proti oknu. Pod oknom pa so se plazile sence ljudi. Nekdo je pristavil lestvico in lezel po nji. Že odpre okno, da bi skočil v prednjo sobo. Napadalec ni zapazil v temi stražnika, pač pa je ta zagledal rokomavha ob svitu bele šipe. Hitro napne Jurjevec petelina in sproži. Zadel je plašarja v peto. Ta se prestraši in hitro šine zopet nazaj na tla

A ni bil sam na tleh. Cela tolpa plašarjev je obkolila kaplanijo in je sklenila vsekako dobiti kaplana v roke. Gospoda Kajetana je vzbudil strel in je hitro pograbil za puško ter ustrelil skozi okno. Ravno tako ustreli Jurjevec že drugič in kliče ljudi na pomoč. Že je jelo biti plat zvona. Ali plašarji še niso zbežali.

»Le čakaj, dragonar, ti bomo že uro navili!« se je slišal glas iz teme. Bil je glas Malega Groge.

»Ta piškur od Jurjevca mi je peto prestrelil,« se oglasi Golobar.

V tem se začno sosedje zbirati. Vedno več jih je bilo. Pritiskali so od zadaj, da je plašarjem upadla srčnost in so zbežali v temno noč.

Vaščani so stiskali pesti in hoteli hiteti za rokomavhi, da jih ni strašila temna noč in obdržala modra beseda kaplanova na licu mesta.

Mesec je posvetil na nebu in vaščani so iznova zaprisegli zvestobo gospodu Kajetanu ter utrdili sklep, da odidejo za rana proti Brnikom.

VI.[uredi]

Pri Hostniku na Mlaki je že trkal pozno v noč na vrata popolni rokodelec, ves premražen in izstradan. Komaj je še prilezel v vas. Ali ljudje mu niso verjeli, dasi se je hotel izkazati s popotnico in pravi, da se piše France Milač, doma iz Krasa. Ko trka na Hostnikova hišna vrata, se priplazi Hostnikov sin na tihem izza vogla, pograbi rokodelca od zadaj za vrat in ga vrže na tla.

»Mati, vrv dajte!« zakliče sin in hipoma zvežeta mati in sin nedolžnega človeka na rokah in nogah. Nič ni pomagala njegova opravičba, ne njegova prošnja.

Vaščani so se vračali iz Komende. »Rokovnjača smo ujeli,« zakliče Hostnica od daleč. Razdraženi vaščani padejo nadenj in ga začno pretepati. »Drugi so nam odpihali, pa tega dajmo!« so klicali in batine so padale po nedolžni žrtvi.

»Začetek dneva je dober,« so nadaljevali. »Tako naredimo z vsakim rokomavhom, ki nam pride v pest. Jih bo ja konec!« so vpili v temno noč.

Ubogi rokodelec pa je izgubil zavest in ni se več prebudil na tem svetu.

Zvonovi mu niso peli, sorodniki ne jokali za njim.

A tudi rokovnjači so ujeli tisti čas svoj plen.

Plašarica Burkaša je srečala Zvirčevega pastirja, ko je šel iz Vodic. Izpraševala ga je in Jožek je nevede in nehote povedal, da je na potu izdajalca rokovnjačev. Burkaša ga je pustila iti svojo pot, toda pri vrnitvi v Vodice sta ga čakala rokomavha, Mokarjev Aleš iz Most in Kovar iz Šmarce, da mu obrneta žepe in jezik.

Mali Groga je ravnokar prihajal s svojo četo do Bideršice, ko zabrlizga piščal. Takoj se ustavi in kmalu stoji pred njim Zvirčev pastir.

Malo Groga izprašuje Jožka, a ne izve ničesar. Obeta mu vsakojake reči, a pastir molči in ne pove ničesar. Mali Groga škriplje z zobmi in udari pastirja za uho, da se ta kar zgrudi na tla. Preiščejo mu žepe in najdejo pismi komendskega kaplana. A nihče jih ne zna brati.

Jožka spet postavijo na noge in ga silijo, naj jim prebere pismi.

»Ne smem,« odvrne Jožek objokanih oči, »ne morem, brenči mi vse po glavi,« izdihne in na obrazu se mu je brala silna bolest.

»Ti si naš izdajalec in zato boš to plačal s smrtjo,« se zadere Mali Groga.

»Za božjo voljo vas prosim, prizanesite mi.« vzklikne pastir in dvigne sklenjene roke.

»Kovar, odpelji fanta in ga obesi za pete na tako drevo, pod katerim je mravljišče,« ukazuje kapitan.

Kovar zamaši pastirju usta s cunjo in odide z njim iskat mravljišča, dokler ga tudi ne najde.

Dečka obesi za pete na gabrovo vejo, da je pastirju segala glava ravno do mravljišča. Tako ga pusti in odide za drugimi.

Mali Groga pa je še ukazoval: »Ta-le naš izdajalček, ta-le Jožek je Podbregarjev sin s Torovega. Maščevati se moramo tudi nad njegovim očetom. Ti, Padarjev Jur iz Zapog, ti pojdi domov in naprezi oba konja ter pridi z vozom na Torovo. Drugi pojdite z mano.«

Kmalu so obkolili Podbregarjevo hišo. Kapitan in še eden njegovih tovarišev sta vstopila našemljena v izbo. Podbregar skoči iz postelje, pograbi za puško, a bilo je prepozno. Rokomavha ga primeta in zahtevata denarjev. Ker pa se hišni gospodar brani kaj povedati, ga obesita za roke na leseni drog v dimnici in sicer tako, da je držal noge nad ognjem. Drugi plašarji, ki so medtem vstopili v sobo, ga polivajo z razbeljeno zabelo, zahtevajoč, naj pove, kje ima denarje.

Žena je ležala zvezana na postelji z zamašenimi ustmi. Le mali fantek se je pravočasno skril v hiši pod peč in nihče ga ni opazil.

V tem je prišel Jur iz Zapog z dvema vozovoma in rokomavhi so ropali in nalagali na voz vsakojako blago.

Na pol mrtvega Podbregarja so rokomavhi pustili in odšli z blagom v temni gozd.

Kakor hitro pa so odšli, prileze sinček izpod peči, odveže mater in ji odmaši usta. Mati hiti v vežo za možem, sinček pa steče v Zapoge pravit vaščanom, kaj se je pripetilo na Torovem.

Zapožani se jaderno oborože in hite poizvedovat za rokovnjači, toda brez vsakega uspeha. Le Padarjeva konja sta sama privozila domov. Zapoški mežnar pa je še tisti dan šel v imenu soseske naznanit strašni dogodek na Torovem v Mekinjsko graščino.

Okrajni komisar Franc Detela je čudom poslušal Zapožana, sveta jeza se mu je nabirala v srcu in takoj je poklical svojega praktikanta Valentina Levičnika, da mu narekuje prošnjo na okrožni urad za vojaško asistenco, še tisti dan je šel z njo v Kamnik sodni sluga Geiger, da tudi ustno pospeši nujnost rešitve.

Kakor bi se bližala nevihta, tako je bilo ozračje od Kamnika do Komende in še mnogo dalje. Kmetje so se na tihem pomenkovali in izbirali orožje, ženske so preplašene prenašale vesti od hiše do hiše, a tudi gospoda je slutila, da ne bo dobro, ako se še nadalje mimo rokovnjačev prehaja na dnevni red.

Nedolžna kri je klicala na maščevanje.

»Grozno je slišati, kar počne ta sodrga! Niti nedolžni mladini ne prizanašajo! To kriči v nebo za maščevanje!« govori komisar svojemu konceptnemu praktikantu.

»Vsak človeški čut je zamrl v teh ljudeh. Kaj neki je vzrok temu?« povprašuje mladi praktikant.

»Saj sva sama, prijatelj! Naš državni sistem ubija vsako svobodo. Predolgo že drži železna Meternikova roka državne vajeti v svojih rokah. Naš kmet je servilen, nemško fevdalstvo ga tlači, omike ni nobene, ker vsako prosto gibanje moramo zatreti v kali. Ali tudi naša država ne prespi evropejskega prevrata in verjemi mi, da ni daleč tisti čas, ko avstrijski narodi zahromé in takrat bo joj! Nemci so seveda pripravljeni na državni preobrat, ker imajo že toliko let moč za sabo, ali mi, Slovenci, smo uboga para in nimamo nobene zgodovinske preteklosti, nobene zavedne sedanjosti, zato pa tudi nobene upapolne prihodnjosti. Nimamo samostojne deželne uprave, nimamo slovstva, nimamo šol, nimamo nič.

»Tudi mi se gibljemo,« ugovarja pohlevno praktikant. »Kakšen hrup je zagnala abecedna vojska, ki nas je vzbudila iz spanja. Imenitni možje so, ki nas dramijo, učeni Kopitar, skromni Metelko, pesnik Prešeren. Ni nas treba bit sram teh mož.«

»To je res. Ali sramota za našo deželo so rokovnjači, ljudje brez vsake omike in surovi do skrajnosti.«

»Nimamo šol, nimamo knjig, gospod komisar! Vse nam duši Meternikova vlada.«

»Naš kmet sam spregleduje, da ne more dajati več potuhe rokomavhom, in to je dobro znamenje. Zato mu pojdemo na roke. Brez žrtev seveda ne pojde. In žrtve so že dovršeno dejanje. Zato na delo!«

VII.[uredi]

Še je svetil mesec na nebu, ko se začno po Komendi prikazovati moške glave izza oglov hiš in podov. Tu se pokaže možakar v belem kožuhu, ogledavajoč svojo puško, tam se sklanja čez plot fant, držeč na hrbtu gnojne vile, tu pogleda gospodar skozi okno, basaje samokres s smodnikom, tam spet gleda iz hleva hlapec in se opira na sekiro. Drugod spet ovija deček vrv čez pas, ali deva verigo na ramo. Iz bližnjih vasi korakajo po stranskih stezah možje in fantje, oboroženi s puškami in kolmi, lopatami in motikami. Kose se blišče nad ramami in dolgi noži se lesketajo ob boku. Vsem pa se bere na obrazih svečan mir, pritajena maščevalnost in odločen nastop.

Že se zbirajo na koncu vasi. Precej jih je že. Pa še vedno prihajajo.

Komendski župan je tudi opasal svoj meč in risano puško oprtal ob rami. Bil je še samski in ni ga skrbela družina. Tam pred kaplanijo se ustavi. Gospod Kajetan je že stal na pragu z dvocevko na rami. In srce se mu je veselja smejalo. Poleg njega se je sukal vojaški Jurjevec s Klanca in izpregovoril:

»Vampek, danes bo pa vojska!«

»Bo, bo, pa kakšna?« odgovarja župan.

»Ali zmaga ali smrt!« pristavi kaplan. Oči se zaiskre postavnemu možu, luna pa le onemoglo kaže svojo zadnjo svetlobo. Veter je zapihal čez pokopališče in prvi petelin sc je oglasil v župniškem kurniku.

»Bog z vami in sreča junaška!« se začuje z okna župnišča glas župnikov.

»Bog daj!« se odzovejo glasovi možakov, ki so skupno odkorakali po klancu navzdol.

»Bog z vami!« se čujeta dva glasova: eden iz beneficijatove hiše, eden iz bolnice.

»Bog daj!« odgovarjajo možaki in pospešijo svoje korake.

»Zdaj smo pa vsi skupaj,« reče Mencal s Klanca, ko se približajo župan, kaplan in Jurjcvec.

»Mraz je, kar stopimo!« reče g. Kajetan in vsa četa se dvigne po cesti.

Tiho stopajo, le sneg cvrči pod nogami in severni veter brije čez plan.

Kar začuje prednja straža stokanje, kakor bi kdo ječal skozi nas. Jurjevčev fant, ki je vodil prvi oddelek, postoji, namigne in stopi hitro proti gozdičku. Ni dolgo hodil. Na gabru je visel Zvirčev pastir, glavo je imel razjedeno od mravelj, glasu pa ni bilo več iz njega. Hitro odreže mladi Jurjevec vrv, potegne pastirju cunjo iz ust, ga potrese, ali bilo je prepozno.

Zjokal se je nad nedolžno žrlvijo, pokril z vejami mrtvo truplo, prekrižal razjedeno glavo in brzo odrinil nazaj k svoji četi.

Groza je obšla oborožene kmete, ko jim je mladi Jurjevec pripovedoval svoj dogodek in gospodu Kajetanu se je utrnila debela solza. Obenem pa ga je prijemala huda slutnja, da gospod Nace vodiški ni prejel njegovega pisma.

»Bog mu daj večni mir! Dober fant je bil,« reče kaplan. »Ali zdaj ni čas, da bi plakali za prvo žrtvijo. Hitimo dalje.«

Molče koraka četa dalje in še prekmalu se prepričajo, da je bila slutnja kaplanova opravičena. V Nasovčah Vodičani niso čakali. —

»Kar je, je,« pravi župan. »Srčnost velja!« In odkorakali so dalje po cesti.

Že se je pokazala prva hiša na Brnikih. »Zaj pa bodite oprezni! Rokovnjači so gotovo pri Fendetu in glejte, da nam kateri ne uide. Obkolili bomo hišo in kdor bi hotel zbežati, ga ustrelite ali pobijte na tla.« Tako ukazuje odločno župan in četa koraka dalje, vedno bolj se razprostirajoča. Že se pokaže Fendetova gostilna.

Fendetovi gostje so bili nepripravljeni. Nekaj jih je spalo v hlevu, nekaj na podu, nekaj v svislih. Tudi v hiši so ležali po klopeh in za pečjo, samo dva sta sedela za mizo in dremala pri brleči leščerbi. Krčmar je spal v kamrici.

Ko so kmetje že polnoma obkolili hišo, se Kovar in Golobar, ki sta čula, predramita in pogledata skozi okno. »Izdani smo, Golobar! Pokliči Grogo za pečjo, jaz pokličem Fendeta,« reče Kovar svojemu tovarišu. —

Mali Groga je molil svoje pete izza peči. Brž se zravna in ko stopi na tla, je že hišni gospodar pomolil svojo glavo iz kamre.

»Fende, pojdi k oknu in govori. Ti si gospodar. Golobar, pojdi poklicat tovariše v hlev in na pod, Kovar, ti pa poglej, kdo je in koliko jih je?«

Fende pomoli svojo zaspano glavo skozi okno in izpregovori:

»Kdo pa moti moj ponočni mir?«

»Mi smo pošteni ljudje in hočemo, da nam odpreš hišo?« odgovori župan.

»Popotnikom se odpira hiša ponoči, domačim pa ne.«

»Vi ste iz kamniškega okraja, saj vas poznam. Jaz pa spadam pod kranjski okraj in vi nimate tukaj ničesar opraviti,« odvrne odločno hišni gospodar.

»Nas to nič ne briga, pod katero graščino spadaš. Mi smo izpod Mekinjske graščine, to je res, ali to moraš povedati najprvo svojim gostom, ki hodijo ropat in morit v naš okraj,« pristavi Jurjevec.

»Fende, jaz ti rečem samo toliko, da se zdaj, drugače bo slaba za-te!«

V tem završi in zaropoče nekaj za hišo. Dva rokovnjača sta hotela prodreti kordon in uiti. Poderejo ju na tla in zvežejo, Vampek da znamenje za napad. Jurjevčev fant udari z železnim kolom v hišna vrata, da so se sama odprla. Boj se začne.

Rokovnjači streljajo skozi okna, ali napadalci so že vsi pri vratih, v veži in hiši. Tudi na dvorišču se je vnel boj. Ali velika množina oboroženih kmetov je bila zmagovalka. Povezali so vse rokovnjače, le nekaj jih je ušlo. Poveljnika Malega Grogo je pobil mladi Jurjevec s kolom na tla, v tem pa je tudi župan Vampek dobil na roki malo rano, ki mu jo je prizadel Groga z nožem.

Gospod Kajetan je takoj krenil z Jurjevcem, kakor hitro je spoznal, da bo Vampek kos položaju. Ko so kmetje vezali rokovnjače, je že stopal urnih nog z Jurjevcem proti Komendi.

A tudi župan Vampek z mladim Jurjevcem je kmalu prikorakal za njima. Dal je napreči in se je odpeljal v Mekinje po komisijo.

V tem pa se je nabralo vse polno gledavcev okrog Fendetove gostilne. Na vpitje in strele so se Brničani vzbudili in prihiteli trumoma, češ, kaj se godi pri sosedu. Kakor hitro so spoznali položaj, so se pridružili Komendčanom in na rokovnjače so padale palice, so letele zle besede in z veseljem so pripeljali dva voza, da nalože nanje povezane plašarje. Tudi gospod Matevž je dal raz okno na ljudi in se veselil, da se je napad tako posrečil. Skrb je imel za gospoda Kajetana, še bolj pa za Zivčevega pastirja. Slutil ni, da je fant dal svoje življenje za današnji zmagovalni dan.

Ljudje so se zbirali v vedno večjih gručah in dajali duška svojemu veselju. Ta je poznal Kovarja, ki mu je življenje grenil, in zdaj ga vidi zvezanega pred sabo. Kako bi se premagal, da ne bi udaril enkrat s palico po njem. Ona ženska jc spoznala Mokarjevega, ki ji je ukral srebrni pas, in ga je s sveto jezo praskala po obrazu, kričeč:

»Rabelj, ali boš zdaj še pasove kradel??«

Padarjev Jur je moral čutiti bridke očitke in udarce. Malega Groga so bili od kraja, saj so ga skoro vsi poznali, da ga mu ni para v tatvini in ropu. Tepli so jih tako, da so bili vsi črni in še predno so jih pripeljali do Komende, ni bilo zdrave kože na njih toliko, da bi desetico položil nanjo. Le vozniki so jih toliko branili, da jih razkačeni ljudje niso pobili do mrtvega.

Krčmar Fende tudi ni odšel zdravih reber. Mencal s Klanca mu je s sekačem odsekal palec na roki v večni spomin, kdaj je branil rokovnjače proti poštenim ljudem. Dalo mu je mnogo posla, da se je ubranil in da ga niso povezali in odpeljali z rokomavhi. Slišal je dovolj britkih in resničnih besedi in vse je tako pokazalo, da njegova krčma odslej ne bo več odprta, niti nepoštenim, niti poštenim ljudem. Delil je usodo rokovnjačev.

Okrog poldneva privozijo vozniki v Komendo. Veliko veselje je zavladalo po vasi, ko zagledajo žene zdrave može in sinove, sveta jeza pa je obšla mladino in starino, ko zagledajo na vozeh obraze, ki so jim bili tolikanj neljubi in ki so jim napravili že toliko zla. Roka je suvala, palica je tepla, jezik je preklinjal: ujetniki pa so zdihovali, se zvijali bolečin in prisegali maščevanje.

Župnik Dolicelj je svaril množico: »Nikar ne tepite tako. Ne bo dobro za vas.«

Ali kdo se je menil za njegovo besedo. Primoža Nemingerja, starega rokovnjača, so dejali na stol in tepli tako dolgo, da je umrl. Tam v ozadju je stal 90-letni stari Anžonovec s Klanca, zavit v rjav kožuh, in le dvigal kol nad ujetnikom, ker ni mogel udariti s svojo močjo.

V tem se je pripeljala komisija iz Mekinj. Okrajni komisar Fr. Detela stopi pred množico in reče: »Nikar ne delajte sami sodbe!« Ali takoj pristopi stari Jurjevec in pravi komisarju:

»Nikar ne branite, gospod komisar! Ne bo dobro.«

Komisar ga pogleda od vrha do tal, se ozre na svojega praktikanta, ki ravno govori z županom Vampkom.

»Gospod komisar, pošljite po nadžupana!« svetuje praktikant.

Takoj hiti sodni sluga Geiger v Kapljo vas do nadžupana Robleka.

Ta je bil junaški in izobražen mož. Študiral je že sedmo šolo. Ker je nekoč naslikal na tablo svojega profesorja, so ga izključili iz šole.

»Gospod komisar, kaj je vaša želja?« popraša prišedši nadžupan.

»Ukažite ljudem, naj ranjence nalože na graščinske pode,« odvrne komisar Detela. —

Nadžupan stopi do pričujočega graščaka in ga popraša:

»Gospod Škarja, ali dovolite, da izložimo ranjence na vaše pode?«

»Pač, ako je to volja gospoda komisarja,« odgovori graščak.

»Pošljite po zdravnika, da preišče in obveže rane ujetnikom,« naroča komisar.

Sluga Geiger gre po zdravnika, doktorja Zupana. A ta se brani in izgovarja, da ne more iti.

Tisti čas, ko so ranjenci ležali na podeh, se jim ni dobro godilo. Tudi tukaj so okušali udarce razjarjenega ljudstva. Ko je Mali Groga stokal na dolgem stolu in so palice padale po njegovih kosteh, je zaklical na glas:

»Tukaj nas mesarite do smrti. Zato pa ne maramo, da bi te mesnice še stale nadalje in zato danes leto ne bo več teh podov. Bomo že še mi poskrbeli.«

Ranjence nalože na vozove, da jih peljejo zopet dalje proti Mekinjam.

Komisar Detela se odpelje s svojim praktikantom naprej, da poskrbi za vojaško asistenco. Okrajni glavar mu je del na razpolago 7. kompanijo ljubljanskega polka.

Ljudje pa so spremljevali tudi nadalje ujete rokovnjače, jih tepli in zasramovali. Gospoda Kajetana ni bilo več blizu in je pri oknu opazoval razjarjeno ljudstvo. Gospod beneficijat je nagovarjal ranjence za spoved, ali jo je skoro od ljudi izkupil.

In spet so padali koli po ranjencih.

»Obudite kes, jaz vam odpuščam, odpustite tudi vi!« je klical gospod Kajetan raz okno, ko so rokovnjače mimo peljali, in jim podelil sveto odvezo.

»Gospod Kajetan so bili nekdaj vojaški pater in imajo večjo moč,« so govorile ženske med sabo.

»Imate prav, ženske,« potrdi bližnji možak, »gospod Kajetan odvežejo grehov tudi brez spovedi.«

»Ali Mali Groga še napoveduje maščevanje in mu ne bo odpuščeno,« dodene zopet drugi.

Ko peljejo ranjence ob Pšali mimo Remčevega mlina, zavpije Padarjev iz Zapog:

»Za pet Kriščevih ran vas prosim, dajte mi požirek vode.«

A nihče se ni zmenil za njegove besede in Remčevi mlinar Buč je zaklical:

»S kolom ga daj, ne pa vode!«

Tam pod Kriško graščino je izdihnil svojo dušo drugi rokovnjač — Padarjev Juri.

Ko jih pripeljejo do Mekinj pred graščino, so jih izlagali in vlačili po stopnicah. Mladi Anžonovec je prijel Malega Grogo za pete in ga je vlekel navzgor, da mu je glava oplelala po kamenitih stopnicah.

»Zverina, pogini!« zavpije. In preden je bil Mali Groga na vrhu stopnic, je izdihnil svojo dušo.

Tudi četrti je izdihnil pri izlaganju.

Pokopali so vse štiri v en grob na dan pred svetim dnevom. Le mala dva zvonova sta se oglasila, pa nista pela ... Pogrebcev je bilo dovolj, pa niso molili.

»Kakršno življenje, taka smrt!« je zaklical duhovnik in odšel s pokopališča.

Pogrebci so nemo zijali v odprti grob, in se vračali zamišljeni. Le Burkaša je od daleč gledala ta žalostni pogreb, a v njenem srcu ni bilo žalujoče misli. Stegala je svoj vrat po pogrebcih, vlekla na ušesa, ako bi kaj slišala, na obrazu pa se ji je bral zaničljiv pogled, ki je pričal, da je že davno zamorila v sebi zadnjo kal človeških čutov. V roki je držala zlat prstan, ki ga je še srečno o pravem času potegnila z roke Malemu Grogi in ga zadovoljno ogledovala.

»Precej je vreden. Do smrti me lahko živi!« zagodrnja in odide s pokopališča.

VIII.[uredi]

Gospod Kajetan, komendski kaplan, je strmel skozi okno na Kamniške planine. Kriška planina se je kopala v krvavi zarji in kopasti Krvavec v žarečem ognju.

Kajetan Huber je zaklenil duri kaplanije in s palico v roki odkorakal proti Mekinjam. Dobil je poziv na odgovor pred sodiščem.

Otožno so odmevali trdi koraki po hodnikih starega samostana in zašklepetala je njegova okovana palica po kamenitem tlaku.

»Sam, brez puške, brez spremstva prihajaš, prijatelj? Ni te še zapustila srčnost!« ga pozdravi okrajni komisar.

»Vojak ne pozna bojazni,« odvrne Huber in premeri komisarja Detelo z očmi. »Ali so črni ali beli oblaki, ki plavajo nad mojo glavo?«

»Mešanica, prijatelj, mešanica! Pismo tvojega župnika te utegne rešiti, toda druge izpovedbe so obtežljive. Deželni svetnik Bernard Balfic se drži spričeval zdravnikov iz Ljubljane. Oba, dr. Trpinc in dr. Muk sta izjavila, da so udarci smrtni, da gre za težko telesno poškodbo. Sama strjena kri je bila po vseh životih in tudi ni bilo na nobenem rokovnjaču za cvanckarico zdrave kože. In spričevala zdravnikov bodo odločilna. Čisto gotovo je, da bodo kmetje obsojeni. Najmanj dva meseca ječe jim ne odide, vsem od kraja, ako ne bo kazen še večja, vsaj pri nekaterih.«

»In ta 'nekateri' sem tudi jaz, gospod komisar, kajneda!« vzdihne kaplan in čelo se mu pomrači.

»Ti vendar nisi tolkel, gospod Kajetan!«

»Tisto ne, ker sem takoj odšel, ko so kmetje rokovnjače zajeli. In to je bila moja krivda, da nisem počakal. Mojo besedo bi bili upoštevali.«

»In to je Tvoja sreča, da si odšel. Odšel si po opravkih, ki so bili postavni in nujnejši, kakor če bi čakal na Brnikih in spremljal vozove v Mekinje. Ti si odšel, da preje najdeš gosposko, kmetje pa so sami delali pravico in to je bilo napačno. Tudi ko bi jim bil Ti branil, bi bila Tvoja beseda glas vpijočega v puščavi. Ljudstvo je bilo preveč razburjeno, da bi modra beseda kaj izdala. Saj še mojega svarila niso poslušali.«

Pajek raz stropu je predel dalje svojo mrežo in se ni zmenil za svet okrog sebe.

Gospod kaplan je podpisal zapisnik in se je vračal miren mimo kriške graščine na svoj dom, duša njegova pa je plavala po betlehemskih planjavah. Sveti dan se je bližal.

Tam na ovinku sreča tri ženske, ki ga že oddaleč prijazno nagovarjajo:

»Gospod kaplan! Iskale smo vas doma, pa vas ni bilo.

»In kaj želite, dekleta?«

»Rade bi bile pri vas spoved opravile.«

»Pa bi bile počakale. Sicer je pa doma gospod župnik.«

»Imamo zaupanje do vas,« pravi največja med njimi in pogleda popotnega gospoda tako pomenljivo, da je ta kar zganil z očmi.

»Odkod ste in kam greste pred svetim dnevom?« povpraša jih spet kaplan.

»Me smo doma od Šmarjetne gore in romamo na Limbarsko goro. Zaobljubile smo se, da gremo vsako leto pred svetim dnevom k sv. Valentinu. Obljubo moramo držati.«

»Taka obljuba je skoro nemogoča. V ti zimi pa na Limbarsko goro. Ali ste sestre?«

»Smo, gospod kaplan! Ob času kolere smo se tako zaobljubile.«

Gospod Kajetan dvigne svojo palico in reče: »Torej srečno pot, dekleta!«

»Ako vam ni neljubo, gospod kaplan, povemo kar tukaj, kar imamo na srcu, in nam bo potem lažje,« reče spet največja izmed njih.

»Le pojdite v Kamnik in tamkaj odprite svoja srca patru, da vas ozdravi,« odvrne gospod Kajetan in hitro odide svojo pot, dekleta pa še stoje na poti in se posmehujejo.

»Tiček je ta kaplan, ni nam šel na led, pravi spet največja med njimi. Bila je Travnova Jera in njeni dve sestri.

Komendski kaplan hiti dalje. Kar začuje stokanje v bližnjem grmovju. Obstane in postane pozoren. Ozre se nazaj, a treh sestra ni bilo več videli. Vendar se hoče prepričati, kaj je in se bliža vzdihajočemu glasu.

Kmalu zagleda pod grmom neko žensko, ki se vije in valja na tleh.

»Pomagajte, po meni bo!« kliče raztrgana beračica!«

Gospod Kajetan takoj ugane da ima opraviti z bolnico in jo zaupno povpraša:

»Ali vam je slabo, žena?«

»Oh,« odgovori neznanka, »usmilite se me siromačice. Tri ženske so me srečale, so me napadle in oropale ter steple tako, da ne mislim več na življenje.«

Gospodu kaplanu se zasvita v glavi in sumljive misli sprelete njegovo dušo. Vse besede in obnašanje treh deklet mu švigajo pred očmi. Skoro ni vedel, kaj početi. Ali ni bilo treba dolgo premišljevali. V tistem hipu skoči iz zasede našemljen človek in mahne s kolom po kaplanu. Ta se je ob šumu zasukal in kol je zletel mimo njegovega hrbta. Takrat dvigne kaplan svojo gorjačo in mahne po rokovnjaču. A tudi ženska je hipoma ozdravela in skočila pokonci. Spopadli so se vsi trije in začel se je boj na življenje in smrt. Kaplanov udarec je še toliko omamil nasprotnika, da je imel gospod Kajetan več opraviti s praskajočimi rokami ženske, kakor z moškim napadalcem. Tega je kmalu spravil pod-se, naposled pa se mu je posrečilo, da je tudi žensko položil poleg moškega. Tega je zvezal za roke s svojim pasom, žensko pa je privezal za kite k napadalčevim nogam. V tem je ženska zabrlizgala na piščalko, a gospod Kajetan je tekel na vse pretege v bližnjo vas in tri romarice, ki so hitro pritekle na lice mesta, so le zaničljivo gledale za bežečim kaplanom.

Ko so vaščani pridrli oboroženi nad rokovnjače, ni bilo več ne duha ne sluha ne o Travnovih treh, ne — o Golobarju in Burkaši.

Razburjen je prišel gospod Kajetan domov, praznoval sveti dan, a spisal je še tisti sveti večer pismo do škofa s prošnjo, naj ga prestavijo drugam, ker v Komendi ni več varen življenja. Na mizi pa je ležalo pismo vodiškega kaplana, ki mu piše, da je prestavljen v Mengeš.

Na Šent Janžev dan sta šla oba na Brnike po slovo h gospodu Matevžu, ki ju je oba odpeljal na novo službo s svojim vozičkom.

»Brez žrtev ni zmage,« je ponavljal brniški beneficijat.

IX.[uredi]

Veliki Groga je sedel v votlini onkraj Jame, udolbeni ob Savi v skalnati čeri in imenovani »Brankov kevderc«. Poleg njega je sedela grbasta Agata in se zakrivala v beli kožuh. Pred njima je stala njena hči Mica s svetlimi očmi. Nekaj tovarišev je čepelo ob malem ognju na robu čeri in si grelo premrle ude.

Bila je suha zima in svitla noč — tisti sveti večer. Prazničen glas je odmeval po vsi sorški ravnini, na obrazih rokovnjaške druščine pa se je brala nevolja in jeza.

»Ti si bila torej ob grobu, Mica?« povpraša harambaša svojo hčer.

»Nisem bila pri odprtem grobu, ko so vanj zavalili truplo mojega Groge in z njim vred še tri druge, ki so pomrli po poti od kmetskih udarcev. Pravila mi je vse to Burkaša. A kaj to? Saj žalujem že drugič po svojem ljubem. Toda te grozne muke, ti neusmiljeni udarci, ki so padali na naše uboge ljudi od Brnikov do Mekinj. Jaz nisem mogla gledati vseh teh krutosti od blizu. Bi se bila izdala. Burkaša mi je pravila, da so vlekli mojega Groga za pete po kamnitih stopnicah in je udarjal z glavo ob kamen. Ni čuda, da je izdihnil. Grozno! Takih muk niti mi ne iznajdemo,« je pripovedovala hči Velikega Groge z živo ponašo, dokler ji solze niso zalile oči in vzele govorico.

Rokovnjači so molčali in kovali maščevanje.

»Pusti kolesa, ki se več ne obračajo in sedi na sanke, pusti ranjke tam, kjer so, in se brigaj za žive, Mica!« izpregovori na tleh sedeča sloka ženska, držeč v naročju obezano glavo Golobarjevo. Njene plave oči se zagledajo v ranjenčeve oči, njene ustnice pa se nategnejo in raztegnejo v zaničljiv, hudoben posmeh. Bila je Travnova Jera. Pa nadaljuje:

»Ko bi bila šla ti danes z mano, bi se tvoje svetle oči zaverovale v fanta, da bi hipoma pozabila vse srčne rane. Pustimo mrtve v miru in glejmo, da dobimo v roke glavnega junaka naših nasprotnikov. Meni bi se bilo danes kmalu posrečilo, da ni ta nerodna roka mojega Golobarčka vse skvarila.«

Ranjenec je nekaj godel sam zase, Jera pa je pripovedovala popoldanski dogodek pod kriško graščino.

»Ni nam šel na led. Golobarjeva roka je spretna za lov na golobe, je urna za krajo ženskih robcev, toda kol mu je izpodletel,« skonča Travnova Jera.

»Imaš prav, Jera,« se oglasi majhen možiček ob ognju, »komendskega kaplana moramo dobiti — živega ali mrtvega. Škoda, da si danes zaigrala vlogo spokorjene romance,« skonča Kovar iz Šmarce.

»Meni se tako zdi, da bo s Kajetanom težko kaj. Čuti, da so mu tla postala vroča in preden nam pride spet v pest, bo že Bog ve kod na drugem koncu kranjske dežele. Ti kraji niso več za nas in gledati moramo, da se premaknemo onkraj Kranja,« modruje Jera in boža glavo svojega ranjenca.

Veliki Groga je zadovoljen majal svojo glavo in potrdil Jerine besede: »Jera ima prav. Nazaj se pomaknemo proti Udnemu borštu. Tacman nas pričakuje z veseljem.«

Ob bukvi je sedela Mica in molčala. Njene oči so bile uprte v mater. Obe sta bili zamišljeni in smehu ni bilo na njunih ustnicah, ko so tovariši začeli izbijati surove dovtipe. Mici se je prignusilo dosedanje življenje in v dnu njenega srca je tlela iskra, ki se je večala in večala, dokler ni butnila na dan. Obrne se do harambaše in s solznimi očmi začne govoriti:

»Oče, jaz sem sita tega življenja. Sveti dan bo jutri, mi pa ga bomo praznovali v ti duplini.«

»Saj je naš Zveličar tudi v votlini prebil nocojšnjo noč,« ji odvrne Jera posmehljivo. Ali staremu Grogi se oči zaiskre, iz njegovih prsi se dvigne nestrt ponos in zakliče z zategnenim glasom:

»Mica, pojdi na Stegna v Omejačevo bajto in se ogrej, da prideš spet k pameti. Komalar iz Češnjevka naj gre s tabo. Mi gremo do Mraka na Žerjavek. Jutri večer odrinemo nazaj proti Udnemu borštu. Pa še ti pojdi, Fundeška, ker imaš majhnega otroka.«

»Ga nimam,« odvrne Fundeška. »Nesla sem ga v Vodice in položila v vežo gospodu Nacetu, rekoč: Ker ste nam vzeli može, pa vi redile naše otroke. Saj mi je hudo za mojo Francko, a zastrašiti sem hotela gospoda kaplana in uverjena sem, da bo bolj skrbel za njo kakor jaz sama.«

»Kakor komu kaže,« pristavi Kovar hladno in se obrne.

»O dobro kaže,« nadaljuje Fundeška »Sem se že enkrat prepričala, da je otrok v prav varnem zavetju. Gospod Nace jo ima rad, kakor bi bila njegova. V naročju jo je držal Francko, ko sem priberačila k njemu, postrežnica pa ji je posteljico pripravljala. Moja Francka bo še nekoč tako cerkvena pevka, da ji ne bo para. Kar mačka rodi, miši lovi. Moj Tomaž je pevec in godec, jaz imam dober glas, ni vraga, da bi se ne izpolnilo moje prerokovanje. Samo to prosim, harambaša, da gospodu Nacetu nihče nič žalega ne stori, dokler redi mojega otroka. Gospod Nace sam nam ne bo škodoval, ali komendski dragonar ga je premotil.«

Harambaša zagodrnja nekaj pred se, njegova hči pa odide s svojim spremstvom.

»Jur, jaz pojdem nocoj v Trboje k polnočnici,« zine Mica Komatarju, ko stopata po klancu proti Trbojam. Pojdi še ti. Trbojski gospod je miren mož in jaz imam vanj zaupanje.

»Kaj poreko ljudje, ako naju spoznajo?, Ne kaže, Mica,« odvrne zamišljeno Komatar.

Mici upade pogum. Za sabo je čula govorico.

Harambaša je že stopal s svojo četo proti Žerjavku. Pri Mraku se odpro duri in štekljačarji vstopijo. Samokrese polože na mizo in zahtevajo prenočišče.

»Zdaj bomo najprvo molili,« izpregovori junaška gospodinja in vzame molek v roko. Veliki Groga ni ugovarjal in je molil rožni venec z domačimi. Led se je tajal tudi ob njegovem srcu in ko je gospodinja povzdignila glas: »Ki si ga Devica rodila«, je Groga obrisal solzo izpod oči s svojim rokavom. Samo Bog jo je videl. Spomin otroških let mu je šinil mimo glave.

»Pojdite na onostran v zidano hišo,« reče hišni gospodar neljubim gostom.

»Mi ostanemo tukaj, pojdite domači tjakaj,« odgovori Groga zapovedujoče.

In domači so se morali umakniti v mrzlo zidano hišo. Malharji so ostali v leseni hiši in Šunkarica je prišla v hišo z zibelko, sedši na materno posteljo.

»Ti že ne boš spala na moji postelji,« ji reče Mrakovka in postavi zibel obenem z mize na tla.

»Tiho, drugače utegneš videti rdečega petelina na strehi,« odvrne Šunkarica osorno! In Mrakovi so umolknili ter odšli v zidan konec.

Ko se je zaznal dan, so neljubi gostje že izginili iz hiše in iz vasi.

• • •

Tam gori v Tenetišah v Bidovi bajti pa je gostoval kapitan Tacman in njegov oproda Polonjek. Strahovala sta vso okolico, in vabila starega Grogo, da se vrne v trsteniško okolico.

In stari Groga je dospel. Na Štefanji večer je bilo napovedano kurjavišče pod krivo jelko v Udnem borštu.

Tacman je poročal harambaši o svojem delovanju. Stari Groga je poslušal z veseljem kapitanovo poročilo. Za trenutek se je pomladil in izbrisal nevesele spomine preteklih dni. Njegova hči je stala poleg njega, opasana z zlatim sklepancem, ovenčana s srebrno verižico in s pozlačeno avbo na glavi. Tacmanu se razširi njegovo veliko srce, ko mu je Mica s svojim pogledom pretresla obisti.

»Le poglej jo, Tacman, mojo Mico, kako je še zala, dasi je pokopala že dva moža. Tebi jo izročim v varstvo, da se je nagledaš, in ti jo popeljem pred jarek pod krivo jelko. Dobro si varoval naš stari dom. Vse ti je pokorno, naši in drugi ljudje. Kaj hočem drugega, kakor da te izberem za svojega namestnika in naslednika. Ljudje božji, kapitan Tacman je od danes naprej vaš harambaša! Tretjič že odlagam čast, ki sem jo nosil celih 30 let med vami, in zdaj upam, da sem jo odložil zadnjič. Tacman je mož zato. Vranjek je bil nesrečen, Mali Oroga je imel smolo, Tacman pa naj ima srečo in zdravje!«

Stari znanci iz prvega dela naše povesti so se gnetli okrog novega para, so potopili žale spomine, veselje se jim je bralo na obrazih in pogum se jim je užigal v prsih.

»Na dolga leta!« so vpili.

Ognji so goreli kakor kresovi, meso se je peklo in mast se je cvrla, vino se je točilo in par za parom se je vrtel na gosli Pundeškinega Tomaža. »Finfranje« je trajalo do ranega jutra.

Solnce je zažarelo izza gora, se je povspelo na nebo in posijalo tudi skozi goste smreke Udnega boršta. Golniški grad se je svital pod Kriško goro, Zaloški zvonik se je kazal na planoti, le robati Storžec si je nadel na beli plašč temno kapo.

Tretji del: Pajkov prst.[uredi]

I.[uredi]

Čez Lukančev laz je dihal in pihal tovariš iz Gorič, Janez Justin.

Visok je bil kakor jelka, tenak kakor šivanka, suh kakor trska. Hitro je stopal po Homcu, da bi prej videl svojega soseda onstran Udnega boršta.

Njegove ovčice so bile dobre duše, so grešile in se pokorile, so nagajale in se kesale, so ubogale in se ustavljale. Časih pa je tako prišlo, da je gospod Janez pokazal človeka, njegovi farani pa zobe. In tedaj se je goriški lokalist zaprl v svojo hišico, ni maral sprejemov svojih ovčic, hudo se je držal, grdo je gledal in celo njegova postrežnica, ki je bila vzor potrpežljivosti, je tiho sopla in po prstih hodila.

Siccr pa je bil gospod Janez tako hud, da so mu rekli »hudi gospod«. Starejšim ni prizanašal, mlajšim pa je našteval slabosti tako da so bežali pred njegovim obličjem. Kleli so ga fantini, ko jim je pred cerkvijo šopke metal iznad ušes, pa ga niso črtili. S pobeljenimi grobovi je pital hinavke, pa jim je odpuščal, s hudičevo zalego je zmerjal tatove, pa jim je še postregel. »Koža ciganska« je bil pa njegov vsakdanji pozdrav. In vendar je bil zlata duša, ta goriški lokalist: farani so se ga bali, kadar je govoril, so ga ljubili, kadar je delal. Bil je dober kakor medena potica, oster pa kakor nabrušena klina.

Ko je na prižnici možem levite bral, so mu časih glasno ugovarjali, a jih ni šel tožit.

Farani niso poznali višjih instanc, duhovni pastir pa je poznal svoje slabosti.

In vendar je prišel kak vihar tudi v ta skriti kot slovenske zemlje. Goriški lokalist je razkladal z vso skrbjo in z vso vnemo svojim ovčicam nove čase. Omenjal je tudi bire, ki se naj bi odpravile.

»Za vas dobro, za nas slabo,« je končal poglavje o biri.

»Bomo pa mi pomagali, gospod oče!« odvrne zagneteni Jižnik na glas.

»Tiho, Jižnik, zdaj smo v cerkvi,« posvari gospod Janez, zadovoljen z Jižnikovini medklicem.

Pihal pa je tisto nedeljo hud veter, da so okna šklepetala, in vihar je streho trgal na cerkvi.

»Urban, pojdi na streho, da ne bo kake nesreče!« pokliče pridigar po imenu lesarja Adama.

Cerkvica sv. Andreja je bila majhna in ženske so imele svoje klopi ob vhodu v senci košatih dreves. Dolgočasile so se, ko jim je duhovni pastir razkladal nove postave, in so dremale kljub viharju in vetru.

»Ženske, spite doma, ne tukaj!« zakliče gospod Janez in nadaljuje svoj govor:

»Zdaj ni več tako na svetu, kakor je bilo v Kani Galilejski. Takrat so pili slabo vino, boljše pa so prihranili za nazadnje. Zdaj hočejo ljudje samo dobro živeli, mislijo samo na danes, nič na jutri, na starost.

Jablane, hruške in druge cepe
cepi v mladosti za stare zobe ...

Najprej je treba tičnice, potem pojdi lovit ptičico. In je narobe. Rž imajo za ličnico, jabolka kradejo, namesto da bi saditi divjake, trebuh jim je bog, poštenje nepoznano dežela ...«

Gospodinje po klopeh so zadovoljno pokimavale — bila je pridiga za njihov mlin — in vsaka je vedela povedati iz cerkve grede, koliko so ji že rokomavsarji škode napravili.

»In tiste babnice,« nadaljuje pridigar, »tiste vlačugarce, tiste rokomavsarice, ki se pri borštu klatijo, po ržeh skrivajo ... «

In gospod lokalist udari ob trohnelo prižnico, da se je zamajalo, možaki pa so si na tihem šepetali:

»Saj bo še tisto razbil, kar je dobrega pri leci!«

»... Tiste plašarice, pravim, pohujšljivke, ki se poročajo pod krivo jelko, žive od tatvine, se debele od ropa, debele, pravim, debele lahko, da se bodo zato tem huje cvrle na dnu pekla, te kože ciganske!«

»Debele ... Debeljak ... aha, na Mrčanovo Mico misli, ker se tako piše, ugibajo možakarji. —

Taka je bila nedelja goriškega lokalista. Ko pa drugo jutro pogleda skozi okno, zagleda ob oknu svoje postrežnice prislonjeno lestvico. Ljudje so hodili mimo in se smejali na tihem, kihali na glas, kimali dobrohotno.

Sveta jeza je opalila goriškega lokalista in ko je še jutranja rosa blestela po drevm, že je s palico korakal čez travnike. Ob Anzelnovem hribu krene proti Kamnjeku in tako ga vidimo, da hiti čez Lukančev laz na obisk k svojemu sosedu onstran Udnega boršla.

Gospod Janez je živel skromno, samo da bi kaj prihranil, da bi ostalo kaj več za cerkev. Slaba je bila njegova cerkvica in nosil je že mnogo let misel v glavi, da bi sezidal novo cerkev. Farani so vozili pesek, delali opeko, lomili kamen, žgali apno. Cele skladnice opeke je bilo naložene, ogromni kupi peska so so dvigali pred cerkvico, jame so bile polne najčistejšega apna, kopice kamenja so se belile na stavbinskem prostoru. Ali farani so le majali z glavami: »Kje se bo vzel denar?«

Gospod Janez je poln nevolje dihal čez travnike in niti ozrl se ni, ko ga Štrukljev oče pokliče, stoječ med kosci:

»Gospod oče, kam pa tako hitro?«

Goriški lokalist je že na vrhu hriba in že se mu pokaže kriva jelka v Boltarjevem delu.

»Koža ciganska, tukaj je jama razbojnikov! Kar posekal bi to krivo jelko!« godrnja sam sebi.

Pot se je zožila in utopila. Vse tiho je na okrog. Le gozdne žuželke brenče po vejah. Kar zašumi listje na tleh. Kakor bi trenil, pritisne nekdo duhovniku čez oči debelo cunjo, drugi pa ga prime za roko ...

Gospodu Janezu pade palica iz roke, pri srcu pa mu je bilo, kakor bi ga kdo s kleščami stisnil.

»Gospod Janez, zdaj pojdete z nami!«

»Ljudje božji, kam pa vendar?« vpraša ujetnik nagovornika, ki je spremenil svoj glas. Drugače bi bil duhovnik utegnil spoznati črnookega Polonjeka.

»Nič hudega ne bo za vas. Peljala vas bodeva k nekemu bolniku, da ga izpoveste,« odgovarja Polonjekov tovariš, kapitan Tacman, ki je tudi izpremenil svoj glas.

»Dušo rešiti, tisto pač!« odgovarja pomirjeni duhovnik in rade volje stopa med rokovnjačema. Vendar se mu čudne misli pletejo po glavi, zlasti ker ni dobil zgovorni »hudi gospod« nobenega odgovora več.

Hodili so po potih in stezah, zdaj gori, zdaj doli, zdaj sem, zdaj tja, dokler ne obstanejo v »Krčevem kotlu«, prijazni kotlini Udnega boršia.

Tam je ležal na mahu bolnik, ki je imel pod glavo usnjato blazino, ukradeno v cerkvi, in pokrit s plaščem, ki ga je ranjenec nekoč zamenjal pri mrliču v tržiškem Kamenju.

Spremljevalca sta odstopila, gospod Janez pa je poslušal dolgo povest zastaranega, pa skesanega grešnika ...

Čez pol ure je spet korakal z zavezanimi očmi čez drn in strm proti Kamnjeku. Ni ga več mikalo, da bi obiskal svojega soseda. Brzo jo je odkuril domov, vesel, da se je izmotal iz skrivnostne družbe.

Doma so mu povedali novico, da so našli Toporiša iz Svarij mrtvega v hiši. Leseni strop se je podrl nanj, ko je bil včeraj sam doma med jutranjo službo božjo.

Gospod Janez je vzdihnil globoko, ali novico ga ni iznenadila.

II.[uredi]

Rokovnjačeva smrt.

Bolnik v Krčevem kotlu je bil letenski rokovnjač Bresa. Ko je kapitan Tacman med službo božjo ropal Toporiševo hišo v Svarjah, je bil Bresa prvi, ki je stopil v hišo. Domači gospodar se je hotel braniti in je zavihtel sekiro nad napadalcem. Ali nesreča je hotela, da se je sekira zadela ob nizki, trhneli strop z vso močjo, segniti tram se je prelomil in obadva, Bresa in gospodar, sta obležala pod podrtim stropom. Toporišu se je vrhutega ostrina sekire zasadila v glavo, da je izkrvavel, Breso so pa tovariši potegnili iz razvalin s potrtim oprsjem. Zanesli so ga v Udni boršt, da tam ozdravi ali umrje.

Na bregu sta ležala rokovnjača Pomiganec in Požaganec. Vedno sta bila v družbi z Breso, ki je bil znan med ljudmi z imenom »sapa napeta«. Pomiganec se je zval drugače Kosmač, doma iz Kamnjeka, Požaganec pa Hojkar iz Tenetiš. Pomiganec je imel navado, da je pomigaval z očmi, Požaganec pa je imel eno nogo leseno, ker so mu pravo odžagali.

»Kako je, Janez?« popraša Požaganec trpečega bolnika.

»Sapa napeta, h koncu gremo!«

»Le srčnost, Janez! Moja Jera je šla iskat rož za mažo in za pijačo. Če te ona ne ozdravi, te ne bo nihče drugi,« tolaži Breso tovariš z leseno nogo.

»Le vesel bodi, Janez, da te je goriški duhovnik previdel. Mene pa še čaka,« izpregovori Mica in briše čelo bolniku.

»Tega sem pa res vesel, sapa napeta! Res da težko upam na božje usmiljenje; preveč mi je hrbet poln hudobij in vrag mi sedi že na vratu; ali odleglo mi je pa vendar in pri srcu mi je tako, kakor takrat, ko sem bil zaprt v Gradiški in je kak solnčni žarek posvetil v ječo skozi ozko lino.«

»Kakšnih solnčnih žarkov pa še želiš, Bresa? Ali ti naj gugalnico napravimo, da se boš lažje sprijaznil s hudičem, kadar te objame v svoje kremplje? To je lepa smrt, je rekel naš harambaša, če se človek gunca in gunca na vejah med dvema hrastoma, dokler se ne izgunco za vselej.«

»Ti se boš še na sodni dan smejal, Pomiganec,« odvrne njegov tovariš. »Taki ljudje ste res srečni, ki vse obrnete na dobro in veselo.«

»Ti se boš lahko smejal, ko boš dobil spet svojo pravo nogo nazaj, leseno pa vrgel dol na zemljo,« nadaljuje Pomiganec svoje šale. »Ali jaz, jaz, ki še nisem nikoli ženske pogledal kakor srpo, kaj bom pa jaz počel takrat, ko me bodo vse ženske tožile in ne bo niti ene, da bi me lepo pogledala, kaj šele marala? Ti, Požaganec, ki si nogo izgubil radi žensk, boš imel dosti zagovornikov.«

»Ne odpiraj mi rane, ki že tako zeva kakor Frajmanova jama, Pomiganec! Kakor sem bil prijatelj tvojih šal, vendar se mi zdi, da me zbadaš kakor trn v mojo kosmato vest, ki je najbolj omadeževana po ženskah. Ako mi Bog da zdravje, bo moja najprva pot do gospoda Janeza, da naju cerkveno poroči, Mica!«

»Tisto pa, Janez! Bog ti daj že kmalu zdravje! Kaj bi jaz počela brez tebe, kaj bi počeli otročiči brez očeta?« odvrne debela Mrčanova Mica in briše z robcem bolniku znoj raz čela.

»Kaj ti za tatvine ni nič žal, Bresa?« se oglasi spet Pomiganec.

»Kaj se hoče, sapa napeta! Živeti moramo tudi mi in tisti Šmon, ki je učil našo vero in v katerem nam je časih naš Veliki Groga pravil, tisti Šmon je dejal, da smo vsi ljudje pred Bogom enaki in zato imamo tudi vsi enake pravice,« modruje Bresa, a kašelj ga ustavi.

»Ali je to tisti Smon, ki je pek v Kranju in ki je pred par leti pogorel na naš račun?« popraša navihani Pomiganec?

»Ali ne veš,« se vtakne vmes Požaganec, »da je bil ta Šmon ali Simon velik učenjak na Francoskem in Veliki Groga se je učil njegovih naukov, ko je bil 12 let v Napoleonovi vojski.«

»Eh, tisti Francoz je bil komunist. O tem pa tudi jaz kaj vem,« odvrne Pomiganec. »Komunist se imenuje tak človek, ki vse deli, ki neče ničesar sam, ampak vse ima 'komun' z drugimi. Tako imamo komunsko vago, imamo komunsko pašo, komunska drva, pa tudi komunske davke. Ali razumeš, Požaganec, kaj se pravi to? Ti pa Bresa poznata samo komunske pravice, ali o komunskih dolžnostih pa se vama še ne sanja.«

»Kdo pravi, da ne? Naš 'komun' je Veliki Groga. Mi njega redimo, on pa nas varuje,« odvrne štekljačar z leseno nogo.

V tem zašumi listje, stopinje se začujejo.

»Kdo je?« zakliče Pomiganec in skoči pokonci, napenjajoč ušesa.

»Ne boj se!« se začuje glas iz gošče, glas samega harambaša.

V mahu v dolinici pa je zastokal pomečkani štekljačar, da je veter zanesel njegove vzdihe po okolici. Kurja polt ga je obšla in začel se je tresti, da je plašč zdrknil podenj in blazina je tičala poleg njegove glave.

»Mati božja!« je vzkliknil in smrtni metulji so letali nad njim.

»Janez, Janez, kaj bom počela brez tebe?« je klicala Mrčanova Mica in objemala mrtvo truplo pokojnikovo. Otroka sta se na materin klic zagnala v jok.

Molk je nastal, ko se poglavar približa. Ta se skloni k mrtvecu in hladno ukazuje:

»Mrtev je. Nikdo več ga ne zbudi. Naj počiva v miru v tem kotlu.«

In harambaša napravi velik križ nad mrtvecem, potem pa pristavi:

»Izkopljite mu jamo in ga zasujte. Pa dračja navalite na grob. Ti pa, Pomiganec, skrbi, da se Mrčanova Mica pomiri in skrbi za njene otroke!«

»Se zgodi, Harambaša! Jamo bo izkopal Požaganec, jaz bom pa tolažil Mico,« odvrne Pomiganec, potegne iz malhe kos kruha in ga pomoli otrokoma.

Ta dva sta začudeno gledala kozasti obraz svojega novega očeta, vendar sežeta po kruhu.

»Harambaša, komisar Pajk je razpisal nagrado na tvojo glavo. Na Kranjskem polju pa je postavil visoke vislice za naše ljudi,« pravi Požaganec in upre oči v svojega poglavarja.

»Ha, takih pajkov je bilo že dosti, ki so spletali mreže nad našimi glavami,« odvrne Veliki Groga samozavestno in zravna svoj ukrivljeni hrbet. — »Ali mreža se je vselej strgala, posebno takrat, ko se je zavila okrog Grogove glave. Pretanka je ta pajkova mreža in še železna mreža v linah na Gradiški ni bila dovolj močna, da bi nas zadržala. Na Pajkove vislice bomo pa mi obesili prvega, ki bi izdal naše naklepe.«

»Dobro, živel harambaša!« zakliče brazgotinasti Tacman, ki je stal poleg hčere Velikega Groga in tiše izpregovori: »Še je tič, tvoj oče!«

»In ti, moja Taca, ti ga podpiraj! Starosti ni ubežal in zdaj sloni le na tebi vsa naša zadruga.«

Dekle s črnimi očmi pogleda svojega izvoljenca tako živo, da je ta trenil z očmi.

»Duh Velikega Groge še živi, ali Tacmanova roka je, ki naj drži odslej red nad našimi glavami. Bog naj le živi, Tacman!« se oglasi grbasta Agata in rožlja s srebrnjaki ob pasu. »Danes je v Kranju tržen dan. Micika, skrbi, da bo najmanj deset aržatov odrezanih na sejmu. Ti pa poskrbi, Tacman, da se nakelska cerkev malo izprazni. Tamkajšnji župnik Blaznik je naš sovražnik, desna roka Pajkova. V nedeljo je na prižnici trdil, da smo mi krivoverci, ker se sami poročamo,« ukazuje harambaša hčeri in Tacmanu.

»Ha, za štolo mu je!« pristavi Tacman.

»Pa za bero, ne pa za vero,« vščipne Polonjek.

»Tisti Ribnikar v Kokri je menda prav bogat, najbogatejši župnik v okolici. Tega bi bilo tudi dobro malo potresti,« reče spet Travnov Janez.

»E, kakor nas izkušnja uči, denarjev ne bomo dosti nabrali pri župnikih. Kakšna reč je bila že pred več leti s tistim Božičem v Križah. Nabrali smo res precej blaga, ali denarcev ni bilo,« odgovarja harambaša.

»E, saj nam za denar tudi ni toliko, kolikor za meso in slanino. In v župniščih koljejo zmerom debele prašiče.«

»Ti, Mina Pograjčeva, skrbi za to, da se bosta Štrukelj in Jižnik v Goričah do dobrega skregala radi tistega mejnika za Vozarami. To bo voda na naš mlin. Jera Travnova, ti pa pojdi s kvartami do Jižnice in ji prerokuj srečo tako, da boš veliko daru dobila, pa malo uganila,« spet nadaljuje Veliki Groga svoje ukaze.

Rokovnjači so se polagoma razkropili, vsak pa je vrgel pri odhodu suho vejico na »mrtvico« — grob umrlega Breze. Tudi harambaša je krenil z Agato proti Kamnjeku, mimogrede pošepetajoč Polonjeku na uho, naj pri ječarju Franču v Kranju poizve, koliko bričev je dobil komisar Pajk na novo.

III.[uredi]

Nakeljski župan Peter Fišter je imel tisti dan dovolj pivcev. Najbolj glasen je bil invalid Matevž Fende, po domače Kozjek. Bil je močne in velike postave, bistrega pogleda in zgovorne besede, strehar po poklicu.

»Dobro kapljico si pripravil za semenj, kar ni tvoja navada, Peter!« izpregovori samozavestno vojak z obezano roko.

»Ti povsod samo zgago delaš, Kozjek! Kdaj sem imel jaz še slabo vino?« odvrne hišni gospodar.

»Vselej, ako ti nismo prej vesti izprašali. Toliko se jeziš čez plašarje in jih dolžiš, da so ti lansko leto kozolec zažgali, pa si sam največji slepar,« odvrne strehar Kozjek.

»Oho, Matevž, tako se ne govori. Naš župan je poštenjak od nog do glave in ne bomo trpeli, da bi ga ti pital s sleparjem,« zavrne streharja kmet Palec in vstane.

»Le pomiri se, Palec, saj beseda ni konj. Je že prav, da jih župan nekaj sliši. Kaj pa hodi zmerom v Kranj tožit naše fante,« se potegne za Kozjeka kmet Šaves iz Kola.

»Saj ne rečem, da je župan ves naš, ali ta-le strehar, ki se je priklatil v našo vas tam od Puhličarjev, pa tudi ni, da bi tako oblastno govoril,« poprijema spet orjaški Palec.

»Jaz nisem Puhličar, pač pa sem služil cesarja in sem kri prelival zanj,« odvrne spet Kozjek.

»Kje neki? Nalašč si si roko malo narezal, zato da so te izpustili od vojakov,« zbode spet Palec invalida.

»Aha, kdo pa je bil med tistimi tristo možmi, s katerimi je nadpolkovnik Benedek ukrotil rusinske puntarje? Kdo je bil z nadvojvodo Karlom s prvo avstrijsko ladjo na vijak pri Port-Saidi? A, a, ljubi moj Palec?«

In Kozjek samozavestno pokaže s kazalcem na svoj nos.

Vsi pivci ga pogledajo s spoštovanjem, bezgavi Šaves pa spet začne:

»Odkar je komisar Pajk prišel iz Tržiča v Kranj, smo Naklanci vedno na vrsti. Pravijo, da je gosposka začela trdo stopati na prste rokovnjačem. Naj le, ali nas poštenjake naj pusti v miru.«

»I no, Šaves, tvoj brat Štefan ni ravno, da bi ga hvalil. Moč pa ima. Zadnjič je naročil pri Peharki pod Tubrom za 10 ljudi kosila in zgodilo se je, kakor je naročil. Plačal pa je kosilo seveda Bog sam,« ugovarja spet Palec.

»Ali je tvoj sin kaj boljši?« nadaljuje Šaves.

»Možje, le pamet. Pustimo to. Preresni časi so, da bi se kregali. Lansko leto nam je toča pobila, požar za požarom se vrsti, na nebu se prikazujejo čudna znamenja: predlanskim je solnce mrkalo, lani se je prikazala nenapovedana zvezda repatica — zdi se, kakor bi se bližali sodnemu dnevu,« poseže vmes Pangerc iz Strahinja.

»To je pa res, možje! Petkrat je že gorelo v nekaj letih pri nas, tudi cerkev. Pa saj ni čuda. Ljudje so hudobni do kraja. Pri Smrdelu je bila božja kazen: plesali so na vernih duš dan, pa je strela udarila v hišo. Slaboglasna Selanka je sama zažgala, da je zavarovalnino dobila,« se grozi Mlinar z Okroglega.

»In nihče drugi ni zažgal kakor rokovnjači. Teh lenuhov, ki nečejo delati, je vedno več,« izpregovori župan. »In ti, Kozjek, nisi nič boljši. Lahko bi delal, pa postopaš. Saj te nič roka ne boli. Kje le denar dobivaš? Prislužiš ga ne.«

»Kaj te briga to? Ali ti ne plačam, kar izpijem? Ali misliš, da bom z eno roko po strehah lezel m pokrival? Mi smo kaj pretrpeli za kruh in domovino, ti pa nisi nič. Mi smo stradali in se bili za to, da ti mimo pod streho sediš in ovce strižeš in ti boš meni očital lenobo?«

Kozjek plača in gre. Odhajaje nadaljuje: »Le čakaj, Peter, ti bom že še štreno zmešal. Nisem plašar, pa sem še lahko. Pa zdaj še ne.«

Invalid z obezano roko odide. Čez cesto krene za zidom naravnost v župnišče. Danes bom še igral poštenjaka. Že vem, zakaj. Dolgo pa ne več. Moja roka je že sedemkrat ozdravela, jaz pa bi moral še sedem let vojaško kapo nositi. Pa je ne bom, misli Kozjek sam pri sebi in zavije v župnišče.

Družina je bila pri večerji. Velika skleda zabeljenih žgancev je stala na mizi.

»Matevž, pa prisedi, če si lačen!« reče kuharica, ki je imela spoštovanje do ranjenega vojaka.

»Tisto pa že, kuharica!« odvrne Kozjek in prisede k mizi.

Velika dekla zavrti skledo tako, da so ocvirki na žgancih ležali ravno pred hlapcem, ki ga je rada imela, in pravi:

»13 krajcarjev sem dala za skledo.« 

»Vredna je bila,« odvrne Kozjek in zavrti skledo, da so se ocvirki vsuli na njegovo stran.

Deklo se je ujezila, ker je Kozjek potuhtal njeno modrost, pa položi žlico na mizo. Hlapec pa nevoljno izpregovori:

»No, Kozjek, kje imaš pa štekljačo?«

»Pri županu imam spravljeno,« se odreže gost.

»Oho, potlej boš pa za briča. Saj Pajk v Kranju jih dosti potrebuje, pravijo,« ga spet useka hlapec.

»To je pa ravno tako, kakor če bi polha postavili med orehe,« pristavi velika dekla.

V tem stopi v hišterno župnik Blaznik.

»No, Kozjek, kako pa ti prideš pod našo streho?«

»Nekaj vam imam povedati, g. župnik, pa med štirim očmi,« odgovori Kozjek.

»Zakaj pa med štirimi očmi?«

»To bosta vedela odgovoriti najbolj vaša dva, hlapec in dekla, ki si ocvirke ponujata med več očmi,« pojasnjuje spet Kozjek.

Župnikove oči obtiče bliskoma na očeh dekle in hlapca, ki je samo odmajal z glavo.

Naposled se zmenita župnik in vojaški invalid v veži.

»Rokovnjači so sklenili oropati farno cerkev. Zato postavite stražo. Več vam nimam povedati,« reče Kozjek in se poslovi.

Župnik hoče pridržati nepričakovanega sela, ali ta ni hotel čakati.

»Mene nikar ne izdajte, potem vam pa utegnem še kaj povedali,« pristavi še invalid in izgine v temni noči.

Župnik pa maje z glavo in premišljuje. Vendar poskrbi za ponočno stražo.

IV.[uredi]

V Kranju pri Jelenu je sedelo nekaj zapoznelih pivcev. Pri mizi v kotu sta sedela kmeta Templav in Cvet iz Šenčurja, na oglu mize se je vrtel možiček z rdečim nosom in dolgimi lasmi. Bil je majhne postave, črnikastega obraza in šepast, kranjski podobar Karol Gecelj. Poleg njega je sedel sodni sluga Anton More.

Druge mize, polite z vinom, so stale prazne, zakaj kramarji so že po večini odšli in solnce je zahajalo za gorami. Le tam pri peči je sedelo nekaj pivcev z razkuštrano brado in zanemarjeno obleko.

»Veš, Gecelj, midva s Templavom imava vsak svojega konja in voziva koce v Šengarjevo vatjavnico. Oni dan, ko je bilo prav deževno vreme, sta se oba konja prehladila in sklenila sva, da prineseva na Štefanji dan v Srednjo vas vsak po enega konja in ju postaviva na oltar. Kaj ko bi ti izrezal dva lepa konja iz lipovega lesa?«

»Bomo že naredili, oče, samo do kdaj?« popraša podobar.

»I no, do božiča gotovo. Koliko boš pa zahteval za to?« popraša Templov in natoči podobarju prazni kozarec.

»I, kaj bomo? Ti, Cvet, mi boš zo to pripeljal voz drv, da se bom grel po zimi, i ti pa, Templov, mi boš prinesel en koc. Mojo staro rado zebe po zimi.«

»To se bo že zgodilo,« potrjuje Templav, »samo da boš dobro napravil. Saj poznaš najina konja ali pa jih poglej v hlevu. Ravno taka morala biti.«

»Take velikosti ne,« se vtakne vmes sodni sluga, »pač po take podobe.«

»Na vsako pest visokosti en bokal vina,« pristavi Templav in se ozira na pivca ob peči.

»Gecelj zna samo pajace delati, svetnikov pa že ne, še manj pa konje.« se oglasi pri peči pivec visoke postave in odprtega čela.

»Kaj boš ti govoril, Janez Travnov, ki ne razumeš te stvari. Kaj meniš, da si že izučen podobar, če si nekaj časa pri zaloškem Janežiču barve mešal?« ugovarja užaljeni Gecelj in se obrne proti peči.

»Jaz napravim takega konja o polnoči, kakršnega boš ti napravil. Le poglej, Templav, v Šenčurju sv. Jurja v velikem oltarju! Konjska glava je skoro večja kakor život in sv. Jurij ima tako dolge noge, da bi jih bilo treba enkrat oviti, da bi se ne vlekle po tleh,« ugovarja dolgi Janez pri peči.

Podobar Gecelj jezno vstane in se razkorači sredi izbe. Drugi so se smejali.

»No, Traven, pa ti naredi, ki znaš. To ti bo več neslo, kakor pa tvoja rokovnjaška malha.«

Pri teh besedah se drugi pivci ob peči vzdignejo in eden skoči pred podobarja:

»Kaj govoriš, mojster skaza? Pri tej priči prekliči besedo, drugače ti raztegnem čeljusti, da ne boš nikoli več odprl ust.«

Sodni sluga pogovarja, podobarček sede na stol, dolgin pri peči pa nadaljuie:

»Polonjek, pusti ga! Ni vredno, da bi se prepiral z njim. Mu bom že jaz eno zagodel, kakršna se mu prilega.«

»Kaj boš zagodel, Janez?« začne spet podobar.

»Tebi nič hudega, ker si revček! Revček pa si, ker si malo prismojen, kakor vsi malarčki, Gecelj! Povej rajši, kako bo z vojsko, ker menda tudi »Novice« bereš, se oglasi drugi pivec pri peči z brazgotino na licu.

»Naš dobri cesar Franc je že davno umrl. Tacega cesarja še ni imela avstrijska država. Zato mu je Bog dal dolgo in mirno življenje. Celo roparji in tatje so dobro živeli pod njegovo vlado. Ali Ferdinand, naš sedanji cesar, je napel druge vajete. Znižal je vojaška leta od štirinajst na osem let, toda gorje begunom, ki se bodo odtegnili vojaški dolžnosti,« modruje podobar.

»Kaj lažeš, Gecelj! Že cesar Franc je leta 1835. znižal vojaška leta na deset let, Ferdinand jih pa doslej še ni. Pravijo pa, da jih bo še za dve leti.«

»Hudimana, ti ljudje pa res vse vedo,« izpregovori sodni sluga proti kmetoma.

»Kaj bo res vojska?« popraša Cvet podobarja z zategnjenim glasom.

»Lah se tako zmirom upira. Ne bo dolgo, da mu bode treba napovedati vojsko,« nadaljuje Gecelj.

»Ej, se ni zastonj 1. septembra naš cesar Ferdinand peljal skozi Kranj v Ljubljano. Nekaj se kuha,« pristavi sodni sluga.

»Moj oče so dejali: Kdor ima za soseda Laha, nima nikoli gmaha!« izusti Cvet.

»Gecelj in More sta plačala in odšla, čula sta grede mimo hleva besede: »nihto ne vnemaj« [9] — pa jih nista razumela. Kmeta v kotu pa sta dobila novega pivca, ki je vstopil, prisedel in govoril:

»Vse bi vama lahko pokradli z voza in še konja povrhu. A ne bojta se, vidva sta poštenjaka in nihče vama ne bo skrivil lasu.«

Voznikoma se je čelo pomračilo in nevoljno sta otresala glavo.

Plačala sta in odšla.

Novi prišlec pa se obrne proti peči in majaje z glavo govori:

»Kako ste brez skrbi! Ali ne veste, da je podobar odšel?«

»E, Fundež, ti maš preveč skrbi! Ne boj se tega človeka, da bi komu lase skrivil. Ker je bil danes nekaj objesten, mu bomo že poskrbeli nedolžno šalo. Toliko, da ne bo pozabil, s kom je govoril,« odvrne Travnov in pokliče krčmarja.

»Kaj Gecelj? Ali More, to je Pajkov pajac,« pristavi Tacman in plača račun vstopivšemu krčmarju.

Odrinili so v jasno noč. Zvezde so sijale na nebu in lahek veter je pihal čez polje.

V.[uredi]

Tam pod Pečmi nad Pivko so se zbirali ponočni gostje. Šunkarica je držala v roki pet aržatov, ki jih je odrezala kmeticam na sejmu, Šavsov Štefan je nosil pod pazduho velik kos usnja, Mali Jožek je oprtal zaklanega koštruna, Mrčanova Mica je imela za pasom velik lonec slanine.

Tudi kapitan Tacman kmalu pripelje svojo tovaršijo. Grogova Mica je mogočno rožljala s srebrnim denarjem in Travnova Jera je objemala lep kos merljana.

»Dobro ste opravili. Vsi gremo v Spodnje Duplje. Pri Mokarju bomo tehtali in delili. Le ti se pripravi, Travnov Janez, da odrineš v Šenčur. Splazi se kako v cerkev, in potisni podobo sv. Jurja niže, da se zmaj ne bo videl po cerkvi. Napis zgoraj izbriši in namesto sv. Jurij, nariši: »Sv. Martin«, če imaš kaj zlata pri rokah, tudi pozlati črke in jih povečaj, da bodo pač vsakemu prišle na vid. Zdolaj v kotu pa povečaj in pobarvaj ime Geceljevo. Tvoja hči Jera naj gre s tabo.« Tako je ukazoval Tacman.

»Težka naloga, kapitan! Ali poskusil bom,« odvrne Travnov. Dve leti mi ne boš spregledal ječe, kakor cesarica, ki sem ji iztesal na Gradiški lepo zibelko za malega Francka, pač pa boš prihranil pri Mokarjevi tehtnici moj delež.«

»Ti dobiš od vsake reči dva deleža, Janez!« odgovori Tacman, »samo da izpelješ moj načrt.«

In Tacman odrine s svojo četo. Nekaj jih je šlo čez Udni boršt, nekaj po poljskih stezah, nekaj po cesti.

Mokar je že spal, ko ga pokličejo ponočni vasovalci. Hitro napravi luč in hiti odpirat vrata. Veselil se je tudi on svojega deleža.

Rokomavhi porinejo leseno toporišče burkelj v luknjo v zidu in nalagajo na železne rogovile nakradeno blago, dokler se toporišče ne prelomi. In ko se prelomi, zakliče Tacman: »Renk — renk«, to je: stot ali cent.

Mokar nasaja burklje, kapitan pa šteje v rokovnjaškem jeziku: On, don, tron, sipe, lipe, bele, baše, kupe, grude, renk.

Ko so več toporišč od burkelj polomili, so si stote porazdelili. Odšli so v temno noč, da užijejo, kar so nakradli in naropali. Le Tacman izbere nekaj spretnejših in odrine proti Naklu.

»Nocoj moramo še pobrati sv. Petru v Nakelski cerkvi nekoliko prihrankov, župniku pa preskrbeti nekaj jeze. To je izrecna volja našega harambaše,« reče spotoma Tacman svojim tovarišem.

»Fundež ima premalo orodja pri sebi, samo viterhe,« reče Polonjek.

»Nič ne dene. Nakelski kovač je tako napol naš in nam da, kar hočemo. Sicer pa bomo rabili samo viterhe. Drugo orodje ni varno, ker je cerkev preblizu hiš,« odvrne kapitan.

Mesec je izginil na nebu in tema je zavladala, ko Fundežkin Tomaž porine viterh skozi ključavnico stranskih cerkvenih vrat. Lahkoma odpre vrata in Tacman takoj zapazi hrastov štor, v katerega so ljudje spuščali novce. Kakor bi mignil, odtrga železni nakov in pobere novce iz pušice. Fundež odpre tudi zakristijska vrata, Polonjek odpira predale pri omari za paramente, Šavsov Štefan pa pobira kelihe iz omare.

Kar se začuje zunaj na ulicah: »Tatje so v cerkvi!«

Ponočni stražniki, Karpucelj, Črnilec in Kenda so se približali in ko zapazijo odprta vrata, začno vpiti. Ni jim prišlo na um, da bi molčali in zaprli cerkev. Rokovnjači so postali pozorni in so jo hitro pobrisali z malim plenom čez vrtove v gozd.

Naklanci so se vzbudili in se shajali na vasi. Nabrala se je velika množica, ali kelihov ni bilo več in ne rokovnjačev.

Župnik je žalosten hodil z lučjo po cerkvi in se jezil nad stražniki, ki so bili tako nerodni ali plašljivi:

»Kozjek je vendar-le poštenjak, kakor vidim,« je godrnjal sam pri sebi in izginil v župnišče.

VI.[uredi]

Po Naklem je hodila straža ponoči in podnevi. Straža pa je obstojala iz kmetov in bričev. Stražniki so postopali strogo in vsakega pohajkovalca so prijeli in odpeljali. Tudi vlačugarica Prosenka je morala iti v Kranj in komisar Pajk jo je udinjal pri Poličarju za deklo. Mali Jožek je moral v ječo, odtod pa k posestniku Strupiju, da je gramoz kopal za cesto. Trbojčev iz Strahinja je premišljeval v ječi minljivost vsega posvetnega.

Bilo je v adventu 1844. Pri Poglajenu na Pivki so se shajali fantini, zvečine vojaški beguni, kakor Mejačev, Palovčev, Galetov, Florjančkov, Pretnarjev, Mutec iz Cegelnice in Rantov z Okroglega. Vodja jim je bil Kozjek, ki mu ni bila všeč nova straža.

»Kaj bomo res trpeli, da bo ta straža hodila po vasi, kakor bi bili vsi Naklanci največji roparji? Srčnost, fantje, in udarimo po bričih,« navdušuje Kozjek mlade ljudi.

»Prav ima Kozjek. Napadimo stražo!« se oglase posamezni.

»Kaj nam pa morejo? Tako jih naklestimo, da se ne bodo ti briči nikoli več pokazali v naših vaseh. Kar je ta Pajk priromal v Kranj, ni miru in ga ne bo,« modruje vojaški invalid.

»Poglejte, tam-le gre straža!« zakliče Mutec, gledaje skozi okno. Nas je deset, onih je pa tudi deset. Ravno prav, vsak naj pograbi enega!«

»Kmete pustite,« reče Kozjek, »briče pa le namlatite.«

Straža se približuje po stezi, napadalci pa se razkrope okrog hiš, iskajoč vsak svoje orodje.

Kakor bi trenil, skoči Mutec izza vogla hiše in začne izzivati:

»Kaj pa hodite, kranjski briči, po naši vasi? Mi vas ne potrebujemo. Stražite svojega Pajka, da mu kdo črev ne zmeša, nas pa pustite pri miru!«

»V imenu postave!« zakliče eden izmed bričev s cesarskim orlom na prsih in z rdečo kapo na glavi.

»Kaj postava, fantje, udrite!«

In začne se boj. Straža je podlegla. Z raztrgano obleko in krvavimi obrazi odidejo briči proti Kranju, kmetje pa domov.

Kozjeka ni bilo nikoder. Izmuzal se je počasi po vrtu proti Udnemu borštu. Gori na Pečeh je gledal poboj na Pivki in se smejal:

»Zdaj pa se ne vidimo več, Naklanci!«

Ko pa je mrak šinil na zemljo, so se že kazali po Nakeljski okolici možje s sabljami in puškami. Patruljirali so vso noč. Ko pa se zdani, pripelje se sam komisar Pajk s svojim pisarjem Baskarom. Dolgi škrici višnjevega fraka so opletali okrog tankih nog in črni cilinder je mogočno čepel na drobni glavi. Že so prihajali briči in stražniki, vodeč sabo včerajšnje krivce. Pajk stoji med durmi županove hiše in preti s svojim kazalcem desne roke, da so ujetniki glave pobešali.

»Povežite jim roke!« zapove komisar. »Kdor se bo branil, mu povežite tudi noge in ga stisnite tako trdo, da mu bo kri brizgala izza nohtov. Vas bom že jaz naučil, kako se javna straža napada!«

Matere so prihajale in prosile za svoje sinove:

»Našega izpustite, gospod komisar! Naš je nedolžen!«

»Vam bom že jaz pokazal nedolžnost vaših sinov, pa tudi potuho, ki jo dajete svojim otrokom. Kaj ste kmetje kaj boljši kakor rokovnjači?« kriči komisar.

Možje začno godrnjati. Pajk pa dvigne spet svoj mogočni prst in molk nastane.

»Župan, vsaj ti se kaj potegni za nas! Zakaj smo te pa volili?« se oglasi Rantovka z Okroglega.

»Mati, tiho, drugače dam še tebe zapreti,« zapreti komisar.

»Jaz ne morem nič pomagati, matere, postava je postava, župan je pa župan,« odgovarja župan Fišter.

»Čemu pa si potlej, če ne moreš nič pomagati?« zavpije Palovka.

Ali spet se vzdigne Pajkov prst in molk nastane.

»Mi nečemo straže, ker je ne potrebujemo!« zakliče Mutec v železju.

»Baskar, temu možičku petindvajset na zadnjo oplat, pa takoj!«

In pristopi brič s palico. Mutec se mora uleči na stol.

Možje so začeli godrnjati.

»Ujemite Kozjeka! Ta je zapeljal naše fante!« zakliče Mejač med možmi.

»Dobro. Ali ste šele zdaj spoznali za potrebo, da izdaste Kozjeka, ki je po vaši sodbi glavni krivec? Zadnji čas je, da napravimo konec tem potegavsom. Mejač, stopite semkaj!«

»Našega že ne boste tepli. Jaz ne pustim,« se potegne Mejaška za svojega moža.

»Baskar, škarje sem! Mejaško naj pa precej eden ostriže do golega!« ukazuje spet komisar.

Vaščani so se pomirili.

»Za milostno sodbo prosimo, gospod komisar, ker kmetje potrebujejo fantov pri delu,« se oglasi naposled oče župan.

»Tako se govori, oče župan! Vaša beseda bo že kaj izdala, ker je primerna,« reče še Pajk. »Fantaline odpeljite v Kranj, bom že videl, koliko je kateri vreden.«

Fantje so odkorakali po cesti, uklenjeni na rokah, briči so jih spremljali. Le Mutca je položil župan na legnarje in ga odpeljal proti Kranju. Palice so mu prerešetale hrbet, da ga je moral zdravnik pregledati.

Matere so si brisale solze, možje pa so se oddahnili, ko je komisar izpred župnišča pognal svoje konje proti črnemu Kranju. Celo otroci niso pozabili skrivnostnega Pajkovega prsta in županov Peterček je klical na dvorišču drugim otrokom: »Pojdimo se igrat Pajka!«

VII.[uredi]

Odločni nastop kranjskega komisarja je vzbudil nevoljo, pa tudi veselje. Dobri, pošteni ljudje so odobravali strogost gosposke, in kmalu so se duhovi ločili. Izprideni fantje so hodili ostriženi po vasi, kar je bila tiste čase velika sramota. Pajk je dal vsakega do golega ostriči, kateri je prišel v njegove roke. Palica je pela in Pajkov prst je prešel v pregovor. Tako pa so se pravi rokovnjači zmerom bolj ločili od drugih, ker so pošteni kmetje dobili pogum in niso hoteli več dajati potuhe. Rokomavharji so le še po posameznih bajtah prejemali zaslombo, tako pa so se vedno bolj umikali ljudem in vasem. Poleti se je še živelo, ali zima je bila huda po gozdih. Plašarska moč je ginevala, bogastvo je prehajalo v pomanjkanje in celo Veliki Groga je ubožal.

Udni boršt s svojimi raztegnjenimi in skritimi koti je bil edino pribežališče starih štekljačarjev. Tu je še vladal harambaša z železno roko, ali disciplina se je rušila in število plašarjev se je manjšalo od dne do dne.

Veliki Groga je le še enkrat zbral svojo četo. Bili so mrzli adventni dnevi. Ognji so plapolali v Petričevem dolu in strašni obrazi starih rokovnjačev so se svitali v ognjenem plamenu. Molče so sedele oblastne rokomavharice okrog ognjev in pristavljale črne piskre. Otroci so greli svoje premrle ude ob žerjavici in lačni čakali na skuhane porcije.

Veliki Groga ni več rožljal z žoltimi cekini ob pasu, grbasta harambašica je nosila posmoljeno obleko. Hči starega harambaše je še zmerom kazala svoja mlada lica in živahno kretenje života, Tacman je ropotal po svoje in Polonjek je pomežikaval Pogrojčevi Mini. Pomiganec in Požaganec sta se vrtila okrog Fundežkinega Tomaža, ki je igral na zamazane gosli, Travnove tri so se sukale okrog svojega očeta, Šunkarica m Grozna sta skubli perutnino in Mrčanova Mica je mešala žgance. Mejačev Štefan je sedel v družbi Likozarjevega, Jakoparjevega in Maješevega in dražil Kozjega, ki je v vojaški suknji tičal za hrastovim štorom, na katerem sta sramežljivo sedela mlada fantiča: Devs iz Stražišča in Dimež iz Zgornje Save.

»Ali nista lepa fanta?« reče Devsova Katra mladi Grogovki in pokaže na svojega brata in Dimeža.

»Kakor bi jih ulil iz voska!« vzklikne Mica in pogladi po licih mlada fanta okroglih lic in gostih las.

»Tvoja častna straža, harambaša!« vzklikne Tacman in pokaže poglavarju lepa fanta.

Veliki Groga je sedel na izdolbeni skali in položil desnico na rame Dimežu:

»Kaj si delal do zdaj, fant?«

»Šumijeve kozle sem pasel in branjevkam nagajal po Kranjskem trgu,« se odreže Dimež.

»Ali si kaj v šolo hodil?«

»Pri odgovorih sem bil zmerom prvi, pri uboganju zmerom zadnji, pravi moj učitelj Peterlin.«

»Potem si naš. Brihtnih glav nam manjka, uboga pa tisti, kdor mora. Čim več jih boš dobil, da le bodo ubogali, tem večja glava boš pri nas. Brati in pisati znaš dobro?«

»Pa tudi računati in risati.«

»Micika, prinesi papirja in gosje perot. Dimež bo odslej naš pisar. Piši torej, fant, in napiši pismo do kranjskega komisarja Pajka, da naj sto zlatov položi na tiste vislice na kranjskem polju do ponedeljka, ako hoče dobiti nazaj svoj cilinder in frak. Cilindra in fraka seveda še nimamo, ali tvoja skrb je, Devs, da ti Pajku to pismo izročiš, obenem pa njegov cilinder in frak nam prineseš. Razumeš?«

»Razumem in naredim, kar si ukazal, harambaša,« odvrne Devs.

»Pa sreča z vama!« reče Veliki Groga in se obrne do drugih.

»Jutri gremo na Suho in v Kokro. Na Suho pojdem jaz sam, da mlinarja župana Zormana malo obiščemo. V Kokro pa pojdi ti, Tacman, da kokrskega župnika nekoliko oskubeš. Naše prihodnje kurjavše bo na Vogljanski gmajni. Pri Bolcu se snidemo. On ima dosti ovac, Bolčev Aleš pa Lovre sta tako bolj naša.«

In Tacman začne takoj zbirati svoje junake. Travnov Janez je že njegov stari oproda, Mejačev Štefan in Koblar se mu pridružita, tudi Kozjek je za Tacmanovo komando. Likozarjev, Jakoparjev in Malešev iz Zg. Dupelj so bili vsi dobri pivci in so vedeli, da se jim bo dobro godilo v kleti kokrškega župnika. Le Matevž Medved iz Križev je bil, ki si ga je Veliki Groga zase prihranil.

»Matevž, ti boš nagnal vse ženske jutri zjutraj iz Pikševe loke na Suho. Berejo naj po hišah kašo in slanino in naj ti povedo, katere gospodinje so najbolj skope. Okrog enajste ure pridemo štekljačarji, da popravimo, kar je bilo napačnega. Ti, Tacman, pa kar odrini, da o pravem času prideš v Kokro. Na sveti večer, ko bodo ljudje pri polnočnici, se vam bo v župnišču najbolj godilo,« skonča harambaša svoje ukaze.

Tacman je odšel s svojo četo, tudi Medved je odgnal zvečine vse ženske v Pikševo loko v strugi zelene Kokre.

Truden je bil stari Groga in oči so mu lezle skupaj, ali zaspati ni mogel. Burne misli so se mu podile po glavi in žali spomini so pretresali njegovo dušo. Rad bi bii v miru, rad bi se umaknil, pa ne more. Nove skrbi zalezujejo njegovo dušo in deset let že izroča svojo službo drugim, a le še njegov hrbet krivijo vsa bremena rokovnjaške komande. Povzdignil je moč rokovnjaštva do vrhunca, a zdaj sluti, da bo moral podpisali tudi njegov propad on sam. Četa njegova se manjša od dne do dne, najboljši kapitani so pod zemljo ali pa tiče za železnimi okni podzemeljskih ječ. Le harambaša je vselej srečno ubežal smrti in ječi, ubežal vratolomnim nevarnostim in zmagoval po svoje.

Gregor Hrastnar je bil v bitki pri Veroni in Basanu, so ga vjeli v vojski in odpeljali na Francosko. Ušel je in spet stopil v vojsko. In že spet popustil vojaško suknjo, pa se je klatil po hribih in dolinah, kradel in ropal, dokler ni sestavil mogočne čete, ki mu je šla in mu še gre čez drn in strn v ogenj na njegovo besedo. Šel je tolikokrat skozi šibe, zaprli so neštetokrat v temne ječe, ali on stoji še prost, neupogljiv sredi svoje družbe. Le starost, neizogibna starost trka naposled tudi njemu na vrata. Le s silo, z neupogljivo voljo in dobrodušnim značajem vleče svoj težko obloženi voz po poti, ki pelje v večnost.

»Agata, natoči mi vina!« zakliče svoji tovarišici, ki je dremala ob ognju, zavita v beli kožuh.

In Veliki Groga potegne globoko iz pisane majolke, prižge dolgocevno pipo in puši tobak, da so se dimasti oblački tajali v mrzli sapi zimskega jutra.

»Jutri je Gospodov dan, Agata! V revščini je prišel na svet, v revščini je umrl. Tudi nas to čaka. Ali mene je rodila grešna zveza, Gospod pa je iz božjih rok,« govori stari poglavar.

»Vesel praznik smo praznovali ta dan, ko sem bila doma še kot otrok. Ali vse mine. Tudi naju bo minilo, Groga!« otožno vzdihne Agata.

»Dan se dela, pojdimo!« zakliče harambaša in iz starega obraza so švigale njegove vedno iskre oči.

Četa se dvigne in se spušča iz temnih borovcev v nižavo in spet v višavo, dokler se ne pokaže zvonik sv. Ksista na ravnem polju ...

VIII.[uredi]

Rokovnjaške babnice so letale po Suhi od hiše do hiše, kakor bi bile najete. Po dve in dve so prestopale pragove in klicale v veži: »Berem kašo, berem slanino.« Spotoma so seveda vse pregledale po veži in hiši, pa tudi pod streho in v shrambah, kjer bi še kaj ostalo za moške.

Proti enajsti uri pa so začeli štekljačarji hoditi po vasi. Pri županu posade hišnega gospodarja za mizo v kotu in nikamor se ni smel geniti. Gospodinja pa je kuhala in nosila na mizo rokomavhom, ki so si dobro privoščili. Hruševec ni bil dovolj, tudi slivovka, ki je bila skrita v gospodarjevi postelji, je morala romati na mizo.

Ko postajajo plašarji in plašarice s Polonjekom na čelu že dobre volje, začujejo hipoma žvižeg na vasi. Vsi skočijo pokonci in hite na cesto. Polonjek zgrabi svojo puško in stopa po vasi. S krvavim nožem prihaja Pomiganec tam od Ržena. V zvoniku pa začne biti plat zvona. Ljudje dero vkup, po cesti pa prihaja Polonjeku naproti sam harambaša. Urno se je prestopal, Požaganec je skakal poleg njega in več žensk se je motalo za njim. Takoj zadaj pa so pritiskali vaščani. Farjevec je metal okleške za štekljačarji, Valjavec pa je metal debele kamene za plašaricami.

Župan je v tem porabil svojo prostost za mizo in brž potegnil svojo puško iznad police. Že stoji na pragu in razgleda hitro položaj. Ali tudi Groga ni zgrešil novega, oboroženega sovražnika; skokoma je za debelo jablano, iz malhe potegne rdeč robec in maha z njim proti mlinarju. Ta spozna mirovno znamenje in postavi nabasano puško na tla. V tem so se že poskrili rokovnjači in kakor bi veter potegnil, ni bilo nobenega več v vasi. Tam na vasi pa je ležal prihajač Čober s prebodenim srcem v svoji krvi ...

Veliki Groga je sopihal kakor kovaški meh in po trikrat je poudarjal, da ga nikdar več ne bo videla Suha. Kakor je bila trezna njegova glava, tako je tudi čutil, da je njegovo spremstvo preslabo, da odbije mnogoštevilen napad. Stegnjen je ležal na snegu ob gozdnem robu pod zeleno smreko, dokler se ni umiril in izpočil.

»Kaj ti je naredil Čober, da si mu kri puščal?« popraša Groga Pomiganca, ki je brisal nož v snegu.

»Ako bi ne bil jaz njega, bi bil pa on mene,« odgovarja Pomiganec hladnokrvno.

»Torej silobran,« razsodi Groga že hladnokrvneje.

»Odidimo no Golico k Brezarju, da se ogrejemo. Tjakaj ima priti tudi Devs s Pajkovim frakom in cilindrom. Bog vedi, če se je posrečilo fantu?«

»Devs je zvit, Dimež prebrisan, Devsova Katra je pa tudi pogumna, saj je že dve babi ubila tam v »Babjem boju« za Stražiščem,« reče Pomiganec, tolažeč s tem svojo vest.

»Tisto je bilo malo drugače kakor pri tebi. Saj sem bil jaz zraven takrat. Naše ženske so se steple zaradi tistega Lemeževega iz Zg. Dupelj, ki je bil prav lepega obraza kakor Dimežek. Tisti Pepelnjak je bil pa že sit tega prepira, pa je Brešarici iz Mengša žbic v meča natolkel. Ta pa se je hotela maščevati nad Devsovo Katro, katero je krivila, da je Pepelnjaka nahujskala. Pa kaj bi pravila? Katro so napadle Brešaričine prijateljice in se je morala braniti,« pripoveduje Agata. — »Torej spet silobran,« pristavi Pomiganec poredno.

Grogova hči se je veselila, da čez dolgo časa spet vidi svojo rojstno hišo na Golici. Še bolj se je razveselila, ko zagleda mladega Devsa na pragu — s Pajkovim cilindrom na glavi in oblečenega v njegov frak, katerega škrici so mu segli do pet.

»O Matic, ti si pa tič!« Še Dimeža boš posekal,« pozdravi harambaša Devsa, za katerim se je smejala njegova sestra Katra.

»Kako si vendar prišel do Pajka?«

»Ko mu prinesem tvoje pismo, pogleda, kakor bi me hotel pogledati v dno duše. Ali jaz sem se držal tako neumno, kakor bi ne znal do pet šteti. »Kdo ti je dal to pismo?« me vpraša. — »Neznan človek ga mi je izročil na poti in mi dal srebrn tolar za to, da sem ga sem prinesel.« Ko me še praša za moje pisanje, pravi: malo počakaj! In odide čez vežo v drugo sobo. Tisti čas jaz hitro odprem omaro in — smuk! je šel lepo višnjevi frak pod moj kožušček. Cilinder je ležal na mizi. Menda je imel samo enega. Ta mi je delal več preglavice. Nikamor ga nisem mogel spraviti. E, si mislim, saj se ga da popraviti, če ga malo zmečkam. Na tla ga položim in sedem nanj. Malo zastokal je cilinder, pa je bilo. Jaz pa pod kožuh in hajdi na ulice. Še zdaj ne vem, kdaj se je Pajk vrnil,« skonča Devs.

»Dobro si naredil, Matic! Tu imaš pet zlatov. Katra, dobra učiteljica, tudi tebi pet zlatov,« reče harambaša in iztrese zadnje zlate iz mošnjička. »Kaj pa dela Dimež?«

»On pa piše, harambaša! Pisal je že na vse strani in se mu izplača. Šenčurški fenplov mu je poslal deset ranjškov. Zapretil mu je, da bo v osmih dneh ob konja, če mu ne položi deset goldinarjev v tisto votlo skalo v Pečah. Pa tudi draži ljuji. Tisti Šuštarjevi Franci je pisal tako zbadljivo pismo, da je od jeze zbolela. Je dejal, da ga je na paši vedno pretepala. Tudi Pajku bo pisal zahvalno pismo v tvojem imenu, harambaša!« skonča Katra.

»Dobro. Mladi niso tako pogumni, pa so pretkani. In to je dobro znamenje, Agata!«

»Kaj dobro, ko smo pa zmerom tepeni! Nikamor ne pojdi več, Groga! Naj Tacman ukazuje in vodi!«

»Imaš prav, Agata! Še nocoj odrinemo proti Vogljam. Poberi vso zlatnino in srebrnino. Tu nismo več varni. Pajek prede mrežo po vsi okolici. Frak in cilinder njegov imam, prst njegov pa si bom sam prisvojil. Pogum velja!«

IX.[uredi]

Sneg je ležal po gorah in dolinah. Tišina je vladala po Kokrski dolini, ni bilo čuti zvončkov voznih konj na cesti, ne klicev drvarjev po bregovih. Žage so onemele, vodna kolesa so se sušila, le reka Kokra je šumela in zvonovi so peli, naznanjajoč, da se bliža sveti dan, da se praznuje Gospodov dan. Svetla noč je bila in brez števila zvezd se je utrinjalo na sinjem nebu. Tu pa tam je zažarela kaka plamenica, ki so jo zažgali ljudje, idoč k polnočnici. Tako pa je bilo mirno, tiho, le v cerkvici kokrske Matere božje je žarelo nebroj luči, so se razlegale božične pesmice in pozlačeni oltarji so odbijali svetlobo v cerkvi. Pobožni verniki so bili zatopljeni v skrivnosti božične noči, gospod Balant je pel slovesno sv. mašo.

Onstran reke v hiši duhovnikovi pa so slavili božičnico ljudje druge vrste. Motali so se kakor ponočni duhovi za zidom in se vrteli kakor veše ob voglih in stenah. Duhovnikova postrežnica je pozabila rožni venec doma in se je vrnila v župnišče. S strahom se vrne v zakristijo povedat, da je videla v temi čudno našemljene ljudi, ki so lazili za župniščem.

»E, naj bodo. Jaz bom pristopil,« odgovori kokrski lokalist, ki je odpel jutranjice in se napravljal za sv. mašo.

Posestnik Polajnar, ki je stal v zakristiji, pa reče postrežnici:

»Le pojdi v cerkev, bomo že mi pogledali.«

Župnišče pa se je v tem napolnilo z različnimi gosti. S svečo v roki je stopal kapitan Tacman po izbah in shrambah, ukazujoč, kaj naj tovariši pograbijo. Vsega dovolj, le denarja malo: sami krajcarji in nekaj srebrnih dvojač. Vizitacija je bila hitro končana, le iz kleti niso mogli ponočni roparji. Ob sodih so obsedeli in postajali dobre volje.

»Le pijte, fantiči, samo glejte, da boste mogli v pravem času pete odnesti,« reče Tacman.

»Jaz nisem bil še nikoli pijan,« pravi Kozjek in potegne iz polne kupe.

»Jaz pa še nikoli trezen, če sem imel možnost« odvrne Koblar.

»Vino ima res dobro gospod Balant. To bi bilo za stare kosti našega harambaše,« zine Likozarjev.

»Tam-le v kotu je majhen sodček. Poglej, če je prazen, in ga napolni,« reče Tacman.

»Kakšna svinjina je to, kakor surovo maslo!« vzklikne Mejačev Štefan.

»Potica pa polna samih ocvebov in orehov,« pristavi Zakoparjev.

»Le hitite, fantje, da nas kdo ne prehiti!« ukazuje Tacman in natoči rumenega vinca.

Tako so sedeli rokovnjači, pili in jedli in polnili svoje malhe. Čas je hitro potekal.

»Je že Tedeum v cerkvi, fantje! Zdaj pa le brž od tukaj,« priganja Tacman.

Ali vince je bilo sladko, potica sladka, svinjina okusna. Le počasi so se pivci odpravljali iz kleti.

»Če ne greste, grem sam. Zdi se mi, da že možakarji hodijo okrog hiše.«

Takoj so vsi v veži. Vežna vrata pa se že odpro, in Polajnar zagrmi z močnim glasom rokovnjačem:

»Nihče ne uide. Podajte se zlepa, če vam je kaj za vašo kožo.«

Tacman hoče zbežati pri durih na dvorišče. Ali tudi tam so duri zastražene.

»Če ne odstopite, bomo streljali« zavpije Tacman.

»Mi tudi!« odvrne Polajnar in cevi pušk se pokažejo v vežo.

Tacman skoči v hišterno, da bi ubežal pri okuu. Ali zamrežena okna se niso dala tako hitro razbiti. Domači fantje se usujejo v vežo in hišo in rokovnjači so bili kmalu na tleh. Zabliskali so se noži v rokah rokovnjačev, pa nevarno ranjen ni bil nihče.

Rokovnjače so povezali z vrvmi, so jih tepli s palicami in jim nazadnje postavili stražo.

Sveti dan je bil in Tacman je cel dan in celo noč ležal na tleh, se grizel v ustne in preklinjal samogoltnost svojih tovarišev. Močno vinjeni so bili rokomavhi in so pospali. Ko pa so se prebudili, se je oglašala nenasitljiva žeja. Stepeni so bili do krvi in žeja je bila neukrotljiva.

Ali muk še ni bilo konca. Na Štepanji dan po jutranji sv. maši je Polajnar prišel z vozom pred župnišče. Sosedje so rokovnjače nametali na voz, ki se je počasi zibal proti Preddvoru. Spotoma pa so prihajali moški in ženske, stari in mladi in vsak si je štel za tristo dni odpustkov, kolikorkrat je udaril po rokomavhih.

Polajnar se ustavi v Preddvoru pri Posevku. Tam je že čakala iz Kranja straža, ki je prevzela ujete plašarje v svojo oskrbo.

»Aha, Tacman, zdaj si vendar enkrat prišel v roke pravice,« izpregovori Posevek.

»Meni je hišo zažgal,« reče drugi.

»Meni je ta-le Kozjek usnje pokradel,« pristavi tretji.

»Tega-le tudi jaz poznam. Tam od Naklega je. Mojemu bratu je deset kožrunov ukradel.«

Tako so ljudje rokovnjačem na vozu izpraševali vest in so bili veseli, da so se ti nevarni tiči vendar enkrat ujeli v past. Hvalili so strogo postopanje kranjskega komisarja in blagrovali njegovo zdravje.

Ko pa je Pajk zagledal Tacmana in njegove pajdaše, se je prisrčno nasmejal in zaklical:

»To so sami moji stari znanci še iz Tržiča, tički ste bili, ušli ste mi že enkrat iz ječe, a zdaj mi ne boste več.«

»Vode, vode!« so klicali rokovnjači, drugače umrjemo.« Votlo so doneli ti glasovi in so bili otožni, kakor bi se svet posedal in zemlja podirala.

X.[uredi]

V »beraški dolini« Udnega boršta so taborili rokovnjači. Malo jih je bilo, največ žensk.

Svitla, pa mrzla noč je bila. Sneg je ležal po tleh in se že obešal po drevju. Otroci so ležali tam v kotu, zaviti v kožuhe, ženske so se stiskale druga ob drugo, moški pa so legli krog ognja, kjer je še tlela žerjavica.

Počivali so in spali.

Stari harambaša se je prvi prebudil. Bil je opravljen kakor vselej, ali zavaljena je bila njegova obleka in manjkalo je belih tolarjev krog ledij in žoltih zlatov v aržatu. Slava velikega Groga je ugašala. Z upognjenim hrbtom je čepel na bukovem štoru in zrl v taterman, ki se je napravil ob bližnjem studencu.

»Kakor ta taterman se pogrezam, vedno niže in niže, dokler ne kanem kakor kapnik na spodnjo plast zemlje,« misli sam pri sebi in ne opazi enookega Polonjeka, ki je pogledal izpod debelega plašča in opazoval čuječe oko poglavarjevo.

«Že po koncu, harambaša?«

»Na robu smo, stari smo, Lovrenc, 85 let že štejem in čas je, da se umaknem.«

»A še zmerom odtehtaš za tri druge, stara korenina! Tebi se malo pozna starost, malo skrb in delo, ti si kakor kralj Matjaž, ki spi za belo mizo pod Triglavom in čaka, da se vzbudi,« se laska Tomaž.

Poleg kapitana Polonjeka je ležal Tomaž Fundež, držeč v roki lok od gosli. Kakor je rokovnjaški godec zaspal, tako se je prebudil. Mel si je zaspane oči in pobiral klobuk z vranovimi peresi.

»Časih sem godel v Petričevem dolu, kjer je plesalo po petdeset parov naenkrat! Zdaj pa nas je tako malo, odkar smo se preselili v beraško dolino. Pešamo, pešamo, ljubi moj Polonjek! Pozna se, da ti manjka enega očesa,« se začne šaliti vedno dobrovoljni kovač Fundež.

»Tebi pa enega koleščka v glavi,« odvrne Polonjek nevoljno.

»Kaj boš zbadal, Fundež! Naredi eno za jutranji pozdrav!« veli Groga.

Fundež nategne strune, smukne z lokom po njih in začne peti:

Pomlad je prišla, vse cveti,
vsaka ptička žvrgoli.
Le ena poje žalostno
za to-to mojo rajžico ...

Ženske začno odpirati oči in vstajati. Ogenj zaplapola, piskri se pristavljajo, meso se cvre v kožicah.

Le ena poje žalostno
za to-to mojo rajžico ...

je odmevalo po dolu in proti nebu.

»Tisto struno, ki žalostno poje, boš moral odtrgati, Tomaž!« deje Polonjek.

»Ko bi le kaj pomagalo!« pristavi harambaša. »Strune se nam trgajo na vse strani, naša četa se manjša in zvezda za zvezdo ugaša. Zdaj smo še Tacmana izgubili. Škoda ga je.«

»Časih si nam pravil nauke tistega francoskega Šmona, da se mora ves svet zravnati. Ah njegov nauk gre slabo v klasje,« pravi Polonjek.

»Na Francoskem je drugače. Saj sem bil 12 let tam in vem, kako je,« odvrne Groga in potegne močno iz pipe.

»Vse tako kaže,« nadaljuje Fundež, »da bomo morali dati slovo našim uricam, to je dobro, da je mojo Francko vzel k sebi tisti gospod Nace, ki je zdaj za kaplana v Mengšu. Dobro se ji godi in peti zna tako kakor angelci v nebesih. Mi pa bomo čakali, da nas Pajkov prst podavi. Izpraznil in izčislil je naše vrste kakor nihče drugi. Če nas ne potaknejo po ječah, nas bodo pa po prisilnih delavnicah. V Ljubljani jo že delajo, kakor Noe barko. Zdaj bo vendar enkrat res in potlej

adijo, očka, mati,
adijo sestra, brat —
zdaj se vid'mo zadnjikrat ...«

ln Fundež potegne z lokom go goslih, da je struna počila.

»Tista žalostna se je že odtrgala, Tomaž!« zakliče Polonjek.

Veliki Groga pa je že dal znamenje za odhod. Počasi se premika karavana ob potoku Kapniku čez klanec Rjavec na cesto, ki vede v Kranj.

Srce harambaše je bilo zakopano v skrbi za Agato in hčer.

»Matevž,« se obrne proti Volku, ki je stopal poleg Grogove Mice. »Tacman je v zaporu in kdo ve, kdaj ga spet prinese sapa v naše kraje ali pa nikoli več. Sicer so pa ti zakoni, ki sem jih jaz sklepal pod krivo jelko, tako le samo za na kvatre. Ti si vzrejen pri Toncu na Lehencah in si tam kakor doma. Dam ti Mico za ženo in pojdita h gospodu Janezu v Gorice, da vaju cerkveno poroči. Toliko bosta že imela, da se bosta lahko pošteno preživela. Bolje je tako, kakor da vaju Pajk preganja in potika po ječah. »Agata,« se obrne Groga proti svoji tovaršici, »ti pa pojdi za hčerjo!... Jaz se bom še klatil po Udnem borštu, dokler me kak talerman ne pogoltne ...«

Volk začudeno pogleda starca, Mica in Agata se ga okleneta ...

»Danes pride menda Pajk v Gorice. Le pojdite, ljubi moji, pa se varujte! Pri Bidetu na Latencah vas tudi jaz poiščem.«

Polonjek odrine čez Gradišče proti Latencam. Spremljala sta ga Pomiganec in Požaganec, zadaj pa je krevsal Fundež s svojimi gosli. Volk z Mico in Agato krene čez Kamnjek na Goriče.

Pri Ribnikarju na Latencah je postalo kmalu živahno. Pomiganec in drugi so se vrteli po hiši, Fundež pa je igral na gosli.

Onstran ceste v Bidetovi bajti z Iesenim hodnikom in malimi okni je sedel za pečjo Polonjek. Poleg njega je sedela njegova dečla, Pograjčeva Mina. Polonjek je držal puško v roki in jo basal.

»Mina, Fundež že vleče po goslih pri Ribnikarju. Ali greva plesat?«

»Ne ljubi se mi, Lovrenc! Ocinjek je pravil, da hodijo briči okoli.«

»Naj le hodijo, Mina!« Prvi, ki mi pride pred oči, bo krvavel na tleh.«

In Polonjek krčevito pograbi puško

»Pusti puško, Lovrenc! Je nevarno, da se ne sproži!«

»Kaj nevarno! Poglej, Mina!«

Enooki šteklačar nameri puško sebi na prst. —

»Norec, pazi, da se zares ne!« Mica sune svojega fanta v komolec, petelinček se sproži — in Polonjek se zvrne izza peči na tla, smrtno zadet ...

Strel je privabil goste od Ribnikarja, pa tudi briče, ki so se skrivali za plotovi.

Spopadejo se plesavci in briči, pa tudi plesavke pomagajo. Travnova Jera je skoro zadavila briča Proklja.

Goriški Štrukelj je prišel z vozom in nanj so posadili plašarje in plašarice, da jih odpeljejo v Kranj.

Tisti čas je sprejel goriški lokalist Volka in Grogovo Mico. Agata jima je sledila.

»Kože ciganske, kaj hočete?« jih je pozdravil.

»Pošteno življenje,« odgovori Agata in začne razkladati želje Velikega Groge.

»Duše krščanske, ali naj vam verjamem?« kriči gospod Janez, da je belež letel od stene.

»Vse to je vaše, da boste prej sezidali novo cerkev,« zine harambašica in strese mošnjo cekinov po mizi.

»Kože ciganske, ne maram ukradenega denarja!« zakriči gospod Janez, da so malharjem noge okamenele.

»Mi jih tudi ne maramo,« odvrne Agata, »ker si hočemo odslej pošteno služiti svoj kruh.« —

Tisti hip se odpro duri kamre in prikaže se glava kranjskega komisarja. Ta je bil ravno na obisku pri lokalistu in se je umaknil, ko se napovedo Grogovi ljudje.

»Verjemi jim, jaz jim verjamem,« izpregovori komisar Pajk in se poslovi.

Gospod Janez je še robantil nad ženinom in nevesto, spreobračajoč ciganske duše, Pajek pa je sedel v kočijo in se odpeljal. Zadovoljno je motril zadnje ostanke rokovnjaške družbe pred Ribnikarjevo gostilno in velel pognali svoje konje.

Sneg je ležal na debelo in saninec je tekel počasi.

Vrh klanca Rjavca sc pokaže ob cesti orjaška postava človeka s frakom in cilindrom.

»Stojta!« zakliče Veliki Groga in pomoli dva samokresa, enega v komisarja, drugega v voznika.

»Zdaj sva oba enaka. Zagotovite prostost meni, moji tovarišici, moji hčeri in pa Volku, pa se Vam udam in grem, kamor hočete,« izpregovori harambaša s slovesnim glasom.

»Velja, kar prisedi, Groga!« izreče komisar s prestrašenim glasom.

Harambaša prisede, voznik pa požene konja.

  • * *

Veliki Groga je oskrboval cesto od Velikega hriba do Kokrice, dokler ni umrl kol slepec in berač l. 1855., star 95 let.

Volk se je cerkveno poročil z Mico, ki je slepega očeta vodila od hiše do hiše in umrla na Kokrici l. 1879.

Tacman se je vrnil iz zapora, koder se je naučil vezati lonce. Sezidal si je bajto na Gradišču, pa jo je moral podreti, ker si ni preskrbel stavbinskega dovoljenja. Umrl je šele l. 1898. na Trsteniku za boleznijo, za kakršno je umrl kralj Herod.

  1. ^  »Udni boršt« so obširni gozdovi, ki se raztezajo od Tržiča, Križke gore in Storžca pa Kranja.
  2. ^ Dobro pazi, da se ne zagovoriš!
  3. ^ Dobro pazite, kmetje pridejo po vas!
  4. ^ Halo, na veselico! Otroci, drv prinesite! Žgance bomo kuhali, s slanino zabeljene.
  5. ^ Če v vas pridemo — Ljudi pretepemo — Hiše jim zapalimo — Denarje jim pokrademo.
  6. ^ Kliče nas deklica: Mesno juho sem skuhala; Juha je dobra, oj dobra!
  7. ^ Ti slab človek, da ti je duhovnik ubežal.
  8. ^ Nič se ne boj, papež!
  9. ^ Nikar ne kradi!