Pod krivo jelko (Amerikanski Slovenec)
| Pod krivo jelko. Povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem. Peter Bohinjec |
| |||||||||||||||
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Odemsovi gostje so bili nepripravljeni. Nekaj jih je spalo v hlevu, nekaj na podu, nekaj v svislih. Tudi v hiši so ležali po klopeh in za pečjo, samo dva sta sedela za mizo in dremala pri brleči leščerbi. Krčmar je spal v kamrici.
Ko so kmetje že popolnoma obkolili hišo, se Kovar in Golobar, ki sta čula, predramita in pogledata skozi okno. “Izdani smo, Golobar! Pokliči Grogo za pečjo, jaz pokličem Odemsa,” reče Kovar svojemu tovarišu.
Mali Groga je molil svoje pete izza peči. Brž se zravna in ko stopi na tla, je že hišni gospodar pomolil svojo glavo iz kamre.
“Odems, pojdi k oknu in govori. Ti si gospodar. Golobar, pojdi poklicat tovariše v hlev in na pod, Kovar, ti pa poglej, kdo je in koliko jih je?”
Odems pomoli svojo zaspano glavo skoiz okno in izpregovori:
“Kdo pa moti moj ponočni mir?”
“Mi smo pošteni ljudje in hočemo, da nam odpreš hišo?” odgovori župan.
“Popotnikom se odpira hiša ponoči, domačim pa ne. Vi ste iz kamniškega okraja, saj vas poznam. Jaz pa spadam pod kranjski okraj in mi nimate tukaj ničesar opraviti,” odvrne odločno hišni gospodar.
“Nas to nič ne briga, pod katero graščino spadaš. Mi smo izpod Mekinjske graščine, to je res, ali to moraš povedati najprvo svojim gostom, ki hodijo ropat in morit v naš okraj,” pristavi Jurjevec.
“Odems, jaz ti rečem samo toliko, da se udaj, drugače bo slaba za-te!”
V tem završi in zaropoče nekaj za hišo. Dva rokovnjača sta hotela prodreti kordon in uiti. Poderejo ju na tla in zvežejo, Vampek da znamenje za napad. Jurjevčev fant udari z železnim kolom v hišna vrata, da so se sama odprla. Boj se začne.
Rokovnjači streljajo skozi okna, ali napadalci so že vsi pri vratih, v veži in hiši. Tudi na dvorišču se je vnel boj. Ali velika množina oboroženih kmetov je bila zmagovalka. Povezali so vse rokovnjače, le nekaj jih je ušlo. Poveljnika Malega Grogo je pobil mladi Jurjevec s kolom na tla, v tem pa je tudi župan Vampek dobil na roki malo rano, ki mu jo je prizadel Groga z nožem.
Gospod Kajetan je takoj krenil z Jurjevcem, kakor hitro je spoznal, da bo Vampek kos položaju. Ko so kmetje vezali rokovnjače, je že stopal urnih nog z Jurjevcem proti Komendi.
A tudi župan Vampek z mladim Jurjevcem je kmalu prikorakal za njima. Dal je napreči in se je odpeljal v Mekinje po komisijo.
V tem pa se je nabralo vse polno gledavcev okrog Odemsove gostilne. Na vpitje in strele so se Brničani vzbudili in prihiteli trumoma, češ, kaj se godi pri sosedu. Kakor hitro so spoznali položaj, so se pridružili Komenčanom in na rokovnjače so padale palice, so letele zle besede in z veseljem so pripeljali dva voza, da nalože nanje povezane plašarje. Tudi gospod Matevž je gledal raz okno na ljudi in se veselil, da se je napad tako posrečil. Skrb je imel za gospoda Kajetana, še bolj pa za Odemsovega pastirja. Slutil ni, da je fant dal svoje življenje za današnji zmagovalni dan.
Ljudje so se zbirali v vedno večjih gručah in dajali duška svojemu veselju. Ta je poznal Kovarja, ki mu je življenje grenil, in zdaj ga vidi zvezanega pred sabo. Kako bi se premagal, da ne bi udaril enkrat s palico po njem. Ona ženska je spoznala Mokarjevega, ki ji je ukradel srebrni pas, in ga je s sveto jezo praskala po obrazu, kričeč:
“Rabelj, ali boš zdaj pasove kradel?”
Padarjev Jur je moral čutiti bridke očitke in udarce. Malega Groga so bili od kraja, saj so ga skoro vsi poznali, da ga mu ni para v tatvini in ropu. Tepli so jih tako, da so bili vsi črni in še preden so jih pripeljali do Komende, ni bilo zdrave kože na njih toliko, da bi desetico položil nanjo. Le vozniki so jih toliko branili, da jih razkačeni ljudje niso pobili do mrtvega.
Krčmar Odems tudi ni odšel zdravih reber. Mencal s Klanca mu je s sekačem odsekal palec na roki v večni spomin, kdaj je branil rokovnjače proti poštenim ljudem. Dalo mu je mnogo posla, da se je ubranil in da ga niso povezali in odpeljali z rokomavhi. Slišal je dovolj bridkih in resničnih besedi in vse je tako pokazalo, da njegova krčma odslej ne bo več odprta niti nepoštenim, niti poštenim ljudem. Delil je usodo rokovnjačev.
Okrog poldneva privozijo vozniki v Komendo. Veliko veselje je zavladalo po vasi, ko zagledajo žene zdrave može in sinove, sveta jeza pa je obšla mladino in starino, ko zagledajo na vozeh obraze, ki so jim bili tolikanj neljubi in ki so jim napravili že toliko zla. Roka je suvala, palica je tepla, jezik je preklinjal; ujetniki pa so zdihovali, se zvijali bolečin in prisegali maščevanje.
Župnik Dolicelj je svaril množico: “Nikar ne tepite tako. Ne bo dobro za vas.”
Ali kdo se je menil za njegovo besedo. Primoža Nemingerja, starega rokovnjača, so dejali na stol in tepli tako dolgo, da je umrl. Tam v ozadju je stal 90 letni stari Anžonovec s Klanca, zavit v rjav kožuh, in le dvigal kol nad ujetnikom, ker ni mogel udariti s svojo močjo.
V tem se je pripeljala komisija iz Mekinj. Okrajni komisar Fr. Detela stopi pred množico in reče: “Nikar ne delajte sami sodbe!” Ali takoj pristopi stari Jurjevec in pravi komisarju:
“Nikar ne branite, gospod komisar! Ne bo dobro.”
Komisar ga pogleda od vrha do tal, se ozre na svojega praktikanta, ki baš govori z županom Vampekom.
“Gospod komisar, pošljite po nadžupana!” svetuje praktikant.
Takoj hiti sodni sluga Geiger v Kapljo vas do nadžupana Robleka.
Ta je bil junaški in izobražen mož. Študiral je že sedmo šolo. Ker je nekoč naslikal na tablo svojega profesorja, so ga izključili iz šole.
“Gospod komisar, kaj je vaša želja?” popraša prišedši nadžupan.
“Ukažite ljudem, naj ranjence nalože na graščinske pode,” odvrne komisar Detela. —
Nadžupan stopi do pričujočega graščaka in ga popraša:
“Gospod Škarja, ali dovolite, da izložimo ranjence na vaše pode?”
“Pač, ako je to volja gospoda komisarja,” odgovori graščak.
“Pošljite po zdravnika, da preišče in obveže rane ujetnikom,” naroča komisar. Sluga Geiger gre po zdravnika, doktorja Zupana. A ta se brani in izgovarja, da ne more iti.
Tisti čas, ko so ranjenci ležali na podeh, se jim ni dobro godilo. Tudi tukaj so okušali udarce razjarjenega ljudstva. Ko je Mali Groga stokal na dolgem stolu in so palice padale po njegovih kosteh, je zaklical na glas:
“Tukaj nas mesarite do smrti. Zato pa ne maramo, da bi te mesnice še stale nadalje in zato danes leto ne bo več teh podov. Bomo že še mi poskrbeli.”
Ranjence nalože na vozove, da jih peljejo zopet dalje proti Mekinjam.”
Komisar Detela se odpelje s svojim praktikantom naprej, da poskrbi za vojaško asistenco. Okrajni glavar mu je dal na razpolago 7. kompanijo ljubljanskega polka.
Ljudje pa so spremljevali tudi nadalje ujete rokovnjače, jih tepli in zasramovali. Gospoda Kajetana ni bilo več blizu in je pri oknu opazoval razjarjeno ljudstvo. Gospod beneficijat je nagovarjal ranjence za spoved, ali jo je skoro od ljudi izkupil.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]