Rokovnjaško besedilo
| Bingola Aleš in fuflja Adelajda: Napisano v senci novega »Slovenskega pravopisa« io |
| |||||||||||||
![[1]](http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/rokovnjascina.jpg){kind=link}
En kumerč pod fenštrom štená,
se grandovga boja tehná ...
Aleš je čelarna, dočista fufljasta bingola. Načofotal se je mužljev in čompe, se malo gnocal, poškrnjal s šlabedri in ves čiherno potoglav, ker je bil betežen, zahlamudral z bingolami po stolbah. Sigav je bil in je hohnjal. Kekljal pa je že tako Presneti galijot! Odet v nekako rantaho, ki si jo je kupil, ko je šla ajda v rdeselj, z močno skranjo in svetlimi gizdalinskimi lasmi, jo je odšmigal ščrbanjast, kakor bi imel v ustih ščepke proti Trnovemu.
»Ti šamlja šamljasta,« je zaščeketala žmulava stara ščeketulja Adelajda s sivimi runjami, ki je bogve odkod prihrekala, »bes te plentaj, kaj vdilj tlapiš po volhki travulji! Vrzi tisto plahuto vnic, salamenski švigelj, in vnidi v mojo hišo, ko je vne mraz, da bi človek dobil skrnino. Vsaj brageše si zaslekni, ko klompaš po lokvah ko vižel za pitovnim zajcem.«
Ko je to izfudlala, se je že zasčutila, da take sholij prav malo zdrmajo drkelj, kakor je to naše drežnjalo Aleš.
»Lintvern, kaj hrnjaš vame? Zares kolpec vač ne piha, a saj nisem meljušnik, da bi me mrzlica mektala in bi padel kar naznak, ko zaveje mokrc. Kruncljev javalne bo kmalu. Malo sigav sem res, a štučo kračo še lahko prevračam. Ne bodi tako urazljiva in pipava. Ne lapaj toliko, če ne ti bom dal klapoušnico. Ko bodo bingeljci spet cveteli, bom jedrčat ko trš. Povej rajši, ali imaš kaj povalnika doma, pa kaj od kake basulje za pod ščrbe. Kako blanjo ali štremelj boš bacnila skozi žekno v peč, pa preduh boš zaprla, da ne bo bzikal mraz skozenj. Zadosti pa bo tudi, če boš z biglico zasmodila kupček krezulj. Lodrice mi ne boš skrila, kaj?«
Oba jako brnjava sta blunkala in čopljala po bljuzgah. Čoravec Aleš je bil videti ko kuljav vol, manjuha Adelajda z navšvic zavihanimi obrvmi pa ko živa žmula. Zeba jima je zvedčeno poleg pocestne tonje žmerila in ščeketala. Zdajci sta srečala žreca in žolnirja s sabljo. Adelajda, vsa kriva, se je pred žrecem skolehala, da ga je lepo pozdravila, potem pa ga je že hulila.
Morkrc je potihnil, ko sta se prikahljala do hiše, za katero je bil majhen mlamol v mezini.
»Le vnidi,« je rekla Adelajda, »te bom že navdoljala z jedjo. Sem toliko nobel, čeprav nimam v hiši nagizdnih reči.«
»Nared sem,« je menil Aleš, »naravnoč k putrhu me pelji, stari kavkelj. Zdaj me pa res mekta mrščalica.«
V tamarju je navdilj krulila basulja, pa je Aleš začel šlepati, ko je sam sedel za mizo in bil nekaj za kinč načrčkal nanjo.
»To sovpada,« je šustnil Adelajdi, ko je prinesla vina in hleb v procajni, »jaz sem ništrc in šuplje glave, ti pa kaj imaš. Navzoči je, da si bogata, čeprav je tvoja kikla ena sama skruna canja in čeprav je tvoje stanovanje pravcata kukava. Prinesi makar kakšno torilo s čajem, ogenj v tvoji peči slabo tinja ali pa je tvoja peč ničemna. No, vozgrivec sem res, ko ti kar takole štrkam zahteve iz goflje.«
»Viš ga, štramljastega zelota, še vož zahtevaj, pa se obesi tam kje v tokavi ali paludu ali pa skoči v krnico. Potem te bodo zagrnili s ponjavo.«
Aleš je pil, kakor bi moral pristoriti, kar je zamudil, in se vperil še v kuhinjo, kjer so ležale po tleh črepe in visele okrog korčulje. Tam je dobil nekaj režljev šunke.
Večerne tenje so se že bližale, ko je naš silak, od vina ves tog ko macelj, prava bridka martra, odtorkljal proti mestu. Oči so temu šviga švagi samo boljščale iz obraza in ničesar ni mogel izkekljati, ko je strečal brateja. Kar pipal bi se, pa začel oberoč, to se pravi z obema pažljema, pokolj, a ni imel nikogar, ki bi ga potem morali obezati. No, pa Aleš ni tak drklej, bo rajši brez zdrahe na pametivo tepeškal s korobačem ali pa s poglico za šalo koga urazil.
Zdaj si je samo zapel, tako podobno kakor bavkajo lisjaki ali vegajo rege, tisto, ko jo je sam zložil:
Vdab navdilj šrčli v paladu sam,
vesi se po štiblah trobelike tam.
Nič pred vižlom strah ga ne mektá,
klapouha nihče v mok ne dá ...