Nekaj iz zgodb in šeg Lapljanov
| Nekaj iz zgodb in šeg Lapljanov Martin Polše |
| |||||||||||||
Veliko se je že pravdalo in pisarilo zastran Lapljanov, kje je njih pravo stanovanje bilo in kje je perva in prava domovina bila. Gotovega se ne more veliko reči. Od Fincov, svojih sosedov, ki na norveški strani pod različnim imenam Kvekov kmetujejo, jo čisto razločni. Vse ljudstva merzlega podnebja, kakor tudi planinske rastline, so si zelo enake, pa vender različnost v jeziku, šegi in celo v postavi povsod nahaja. Nikakor se misliti ne sme, da bi pastirji popačeni in zdivjani bili, ker je gotovo živinoreja stareji od kmetije. Če niso Samljani — tako namreč sebe zovejo, Lapljani se imenujejo le po neki ondašnji rastlini — izvirni rojaki v „Samilanda“ (to je če niso tu iz zemlje izlezli), so tedaj v davnih časih sem perderli in vender je njihova postava okolišnam teh krajev prav permerjena. Dvomljivo je, ali so bili v starih časih sami svoji gospodje te dežele in se proti jugu bolj razprostirali. V poterjenje te misli, kažejo mertvaško Lapljanovo glavo, ki so jo v Šonskem močirji našli. Brez dvoma so se večkrat bojevali z močnimi, junaškimi prebivaoci južne strani. Vse basni in praolice polnočnih krajev popisujejo s čverstimi barvami velikane in pertlikovce, ktere v spominu imajo. Ko je bila vsa učenost le sv. pismu so izvirek Lapljanov od po vsem svetu raztropljenih židov izpeljevali. Ne morem povedati, od kod so Lapljani sedanje misli od stvarjenja sveta dobili. Po njihovih mislih se je to zgodilo. Jubmelj se je zavolj stvarjenja sveta s Perkeljnjem posvetoval. Jubmelj je hotel, da bi vse drevesa iz steržena, vse jezera iz mleka bile in da bi na vsaki rastlini jagode rastle. Ker je bil Perkelj nasprotnih misel, je sedanji svet na pol dober in na pol slab. Vesoljini potop je po tem vso deželo potopil. Jubmelj je pa ohranil sobrata (enega dečka in njegovo sestro), ter v vsako roko enega otroka vzel in ju na visoko goro „Passe-Ware“ nesel. Ko so se vode ulegle, sta šla ljudi iskat. Vse je bilo prazno in trikrat sta se srečala. Dvakrat se srečaje se spoznata, tretjikrat sta bila že mož in žena in od nju izvira ves sedanji človeški rod. Ko enkrat perkelj razsaja in gromi, zleze en sin pod desko, drugi pa zunej ostane. Jubmelj premeni to desko v hišo in strahu pezdljivi sin je bil očak švedski. Neprestrašn sin je bil očak Lapljanov, ki pod milim nebom prebivajo.
Med obojima močema so tudi srednje bitja. Aja, Atja katerega tudi Tor in Tierni kličejo, je sin Perkeljnov in ene od njega goljfane človeške hčere. Zmiram jokajočega dečka Jubmelj vpraša, bi li raji z očetom ali z materjo šel? Ker Aja pervo izvoli, ga sam izkoji, ki otrok hudičev in izkojeneč božji hudobne duhove preganja. Njegovo orozje je mavrica ali božji stolček.
Viteške basni popisujejo le boje z rusovskimi tolovaji. Kažejo se jame, v katerih so se pri tacih priložnostih skrivali. Naj berže so pa to stanovanja, kakoršne si prebivavci Kamčatke še zdaj napravljajo. Morde so pa tudi te jame imeli, da so vanjo zverino, ki merhovino zalazva, lovili. Pripoveduje se, da je enkrat grozivna truma pervrela in vsi Laplanje beže nagloma na goro Kopovar ne deleč od Galivara. Na to goro pa vodo seboj neso, ktero po hribu doli zlijejo. Ko je zmerznila, v led stopnice vsekajo. Kjer so hotli Rusje gori jih pobijejo, ter steble in skale proti njim vale. Veliko bilo jih je ubitih. In še zdaj trava na tistem okervavljenem mestu lepo raste.
Enake pripovesti se najdejo tudi v Sulejski okolici, ki sovraštvo do Rusov vedno podpihujejo. Scer je njihova zgodovina pred spreobernjenjem zelò temna in gotovo so pergodki te dobe nevažni.
Magnus, ki je tatinstvo tako ojstro kaznoval, da ni nobenemu posestva zakljenenega imeti treba bilo, je Laponio leta 1277 tistemu v posest obljubil, ki bi jo švedski vladi pridobil. Zastran tega se jamejo koj pogodovati Berkarlanje, in pomore vse, ki se niso hoteli podati in bili so celo samovladarji v Lapiji. Za majhini davek Švedaki vladari so dajali rujavkaste veverčine kože. Revni kmetji so bili zatirani in so se zelo pomanjšali. Birkarlanje so se kralji šteli in pervak družine je nosil rudeče oblačilo o znamnje svoje visoke stopnje. Le malo so jih katolški duhovni v tej revni deželi spreokernili. Birkarlanje ki so lepo kupčii hrepeneli, niso ne le spreobernenja podpirali, bili so temveč temu nasproti.
Gustav I Vaza pa to po svoji navadi hitro konča. On namreč ukroti hudobne in ošabne Birkarlanje in zadniga rudečosukneža Henrika Lorenca v ječo verže. On ove zmerniši in redovniši ustanovi in spreobernjenje resnobno podpira. Omejenje in cerkvna naprava je delo Dragotina II. Duhovni pastirji gospodujejo po očaški čez svoje srenje in čeravno močno svoje ljube brate molzejo, vender tudi prav resnobno zanje skerbé. Laplanje prav radi v cerkev hodijo in švedski oznanovavci skoraj vsi njih jezik govore. V Norvegii je ucčidel tolmača treba. Zastonj si perzadevajo Laplanje danskega jezika naučiti, ne čislajo jih pa tudi bolje, kot na pol ljudi. Ko bi se še njih čarobi. ja manj čislala, bo se tem revežem prav slabo godilo.
Težko se prostejši malikovavstvo najde, kakršno je pri starih Lapljancih bilo. Rusovski Lapljanci so še zdaj berz ko ne neverniki, ker se nobeden zanje ne peča. Niso imeli ne tempeljnov, ne duhovnov. Vsak oče je bil višji duhoven svoje družine in je streljaj deleč od svoje hiše svetišče sezidal. Postavil je namreč prilično, nizko mizo, jo z brezovino ogradil in lesen porungelj, ki Tierma pomeni, nanjo djal. En par zarez v koreninin konec je zaznamovalo glavo in obraz Boga. Leseno kladivo so navskriž skozi deblo djali. Pot od koče do svetišča bila je z vejami potresena in Lapljan je prav ponižno po tej poti lezel po vseh štirih, če je hotel bogu darovati, ali kak drug opravek pri svetišču doveršiti. Nobena ženska se ni smela svetemu kraji bližati in tudi ne skozi zadnje svete vrata iti — če bi bila smerti zapadla.
Razen teh lesenih, vsako leto ponovljenih malikov, so častili Lapljanje tudi čudovito slikane kamne. Če je namreč slap kako skalo čudno izvotlil, so jo razpostavili in ta je bila „Storjunkar“, ki je kmalo, če je bilo enacih kamnov blizo, dobil ženo, otroke in druge tovarše.
Jubmel ali Jumala je bil tako visok bog, da se Lapljan po nobenemu načinu njemu bližati ni vedel in tudi ne poskušal. — Bliže mu je bil že Tierma, gospodovavec duhov in ljudi, kterega so tudi „dobrega starca“ klicali. — Storjikar je manji bog. Ta beseda ne pomeni Jubmel ali Jumala je bil tako visok bog, da se Lapljan po nobenemu načinu njemu bližati ni vedel in tudi ne poskušal. — Bliže mu je bil že Tierma, gospodovavec duhov in ljudi, kterega so tudi „dobrega starca“ klicali. — Storjikar je manji bog. Ta beseda ne pomeni druzega, kot „veliki gospod“. Sedanji Lapljanje svoje duhovne „Storfare“ zovejo, to je veliki oče. Storjunkar skerbi povsod in vselej za živalstvo. Za sedlona so imeli posebno boginjo, Bajvijo, ktere pa niso ne risali, ne na posebnih krajih častili.
Drugih bogov in duhov, kterih je bilo grozno veliko, niso ravno močno čislali, v sili so se ž njimi celo sprijeli. Tako je enkrat Lato zapazil, da njegova hči suhih nog od čede dojde. Precej si misli, gotovo je s Stelom, hudobnim duhom, v zvezi in ta jo je čez močirje nesel. Dolgo se na kamnu s Stelom bojuje, pa ga ne more premagati, na zadnje, ga pa se sekiro, ki jo je v roki deržal, hipoma ubije. Sekira je dolgo na bojišči brez ruje ležala, dokler je ni en prebrisan Lapljan za sedlonove rogove zamenjal.
Sedlonovi rogovi so pri vsakem darovanji jako čislani bili. Okoli marsikterega svetega kraja je bila rožena ograja. Tudi so zraven obešali mesene kosce mnogoterih del trupel zaklane živali.
Po letu so napravili slamnato ležišče bogovom v čast in ga s kervjo pomazali. Meso v božjo čast zaklane živali pa bilo je snedeno od vse družine in prijaznih sosedov.
Lapljani so še precej radi nevero popustili, — zdaj menijo da je Jubmelj dobri bog, Perkelj pa hudič. Ta prememba je tudi pod vladarji iz hiše Bernadotov, ki so po vladarjih iz hiše Vazov sledili. Copernija pa se ni tako lahko in hitro zgubila, in še skoraj gotovo živi. Per posebnih priložnostih so pred še kakega copernika sežgali ali jim pa glave odsekali, zdaj jih pa raji živeti in se znašati puste.
Coperniški boben Hun še menda zdaj rabijo. Posebno ga ptujcom skrivajo in ob času selitve ga nazadnje sem privežejo. Hun je po dolgast in narejen iz izdolbljenega bezgoviga stebla, iz katerega je oguljena košutna koža preprežena iz z mnogoterimi podobami okončana. Rabili so ta boben, da so zvedili, katermu bogu morajo darovati, kar so pokazali krožci, ki so bili v sredi kože rahlo privezani.
Pa tudi pri drugih priložnostih so ta boben rabili, pri boleznih, tatvinah i. t. d. Merliče so zavijali, jih v votlo deblo vtikvali, in njim pridjali sekiro in lopato in kresalo. Se je per pokopavanji kaj napčnega pripetilo, je boben terjal skorej vselej eno daritev za napokojne mertve in potem je bilo vse dobro. Najpoglavitneši so bile zamaknjenja. En krožec pa so položili na znaminje solnca, in copernik je začal prepevati. Drugi so ž njim prepevali, in so mogli peti, če je on omedlel. Po dolgi omedlevici se čudoviti mož spet zdrami in pripoveduje od popotovanja po daljnih krajih, iz katerih je sabo vsaktere znaminja prinesel. Sosedje so se zelo takeh prerokovanj bali in velikrat svoje sine v hribe pošiljali, se tega učiti. Kterega so bogovi posebno ljubili so ga podpirali v hudih boleznih po razločku starosti. Kdor je tretjo stopinjo moštva dosegel, je vidil in čul sve po širnem svetu. Ta velika vidnost mu je bila velikrat težavna, ker ga je zmiram nadlegovala.
Nosili so in še nosijo pri sebi majhne duhove, katere čez svoje sovražnike, pa tudi tje v en dan spuste. Ti duhovi so dvojni: Ganje in Siri. Pervi so enaki majhnim višnjevim živalim brez perut, drugi so pa kroglice narejene iz prav lahke rumenkaste vovne, ki je nabrana iz beških simen. Naj nevarniši so povezniki (štriki) s tremi vozli. Se pervi vozel razveže, pride dober veter, se drugi, prihrumi vihar, se tretji, se pa vse razruši.
Ker Lapljanje pod trojno vlado žive, je tudi njih stan razločin. Rusovska vlada se malo zanje peča. Skorej ravno taka je tudi v Norvegii, pa tukaj je že več za njih omiko storil Nil Stokfloth. V Švedi so pa že v srenje razdeljeni in o posebnih časih pridejo tudi duhovni k njim.
Število Lapljanov ni ravno veliko in se zmirej manjša. Njih življenje je ravno tako mično, kakor pri nas priprostih beračev. Neumno je pomilovanje, če take ljudstva sahnejo in zginujejo, pa tudi neusmiljeno se tega vesiliti. Pri tacih okolišinah moramo le ravnati, kakor zdravnik, ki v levici žilo umirajočega bolnika derži, desnico pa na svoje persa položi in po enakomernih udarcih svojega serca udarke že umirajočega bolnika šteje.