Rusovski Lapljanci so še zdaj berz ko ne neverniki, ker se nobeden zanje ne peča. Niso imeli ne tempeljnov, ne duhovnov. Vsak oče je bil višji duhoven svoje družine in je streljaj deleč od svoje hiše svetišče sezidal. Postavil je namreč prilično, nizko mizo, jo z brezovino ogradil in lesen porungelj, ki Tierma pomeni, nanjo djal. En par zarez v koreninin konec je zaznamovalo glavo in obraz Boga. Leseno kladivo so navskriž skozi deblo djali. Pot od koče do svetišča bila je z vejami potresena in Lapljan je prav ponižno po tej poti lezel po vseh štirih, če je hotel bogu darovati, ali kak drug opravek pri svetišču doveršiti. Nobena ženska se ni smela svetemu kraji bližati in tudi ne skozi zadnje svete vrata iti — če bi bila smerti zapadla.
Razen teh lesenih, vsako leto ponovljenih malikov, so častili Lapljanje tudi čudovito slikane kamne. Če je namreč slap kako skalo čudno izvotlil, so jo razpostavili in ta je bila »Storjunkar«, ki je kmalo, če je bilo enacih kamnov blizo, dobil ženo, otroke in druge tovarše.
Jubmel ali Jumala je bil tako visok bog, da se Lapljan po nobenemu načinu njemu bližati ni vedel in tudi ne poskušal. – Bliže mu je bil že Tierma, gospodovavec duhov in ljudi, kterega so tudi »dobrega starca« klicali. – Storjikar je manji bog. Ta beseda ne pomeni
