Stran:Jenko Vaje 1.djvu/84

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stran je bila lektorirana


druzega, kot "veliki gospod". Sedanji Lapljanje svoje duhovne "Storfare" zovejo, to je veliki oče. Storjunkar skerbi povsod in vselej za živalstvo. Za sedlona so imeli posebno boginjo, Bajvijo, ktere pa niso ne risali, ne na posebnih krajih častili.

Drugih bogov in duhov, kterih je bilo grozno veliko, niso ravno močno čislali, v sili so se ž njimi celo sprijeli. Tako je enkrat Lato zapazil, da njegova hči suhih nog od čede dojde. Precej si misli, gotovo je s Stelom, hudobnim duhom, v zvezi in ta jo je čez močirje nesel. Dolgo se na kamnu s Stelom bojuje, pa ga ne more premagati, na zadnje, ga pa se sekiro, ki jo je v roki deržal, hipoma ubije. Sekira je dolgo na bojišči brez ruje ležala, dokler je ni en prebrisan Lapljan za sedlonove rogove zamenjal.

Sedlonovi rogovi so pri vsakem darovanji jako čislani bili. Okoli marsikterega svetega kraja je bila rožena ograja. Tudi so zraven obešali mesene kosce mnogoterih del trupel zaklane živali.

Po letu so napravili slamnato ležišče bogovom v čast in ga s kervjo pomazali. Meso v božjo čast zaklane živali pa bilo je snedeno od vse družine in prijaznih sosedov.

/Konec sledi/: