Zevs in Junona

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Loj Téremka, ruhostrelec. Zevs in Junona.
Poezije
Fran Zakrajšek
Filozofija in želodec.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Junona, bog' nja slavne bele rame,
Napravljajoča, lej, se v zgodnji jopi
Pred zrcalom sedé takó povzame,

Ko v toeletnico k nji Zevs pristopi:
Kakó si, prepirljivec, mi netečen
To znano je povsod, ne le v Evropi,

Kjer čitajo Homera, ki je večen.
Kaj mar ne vem, da s Turki sočustvuješ
(Ali, zakon moj bil vedno je nesrečen!)

In Rusu, kder le moreš, nasprotuješ?
A druga cvete, čuj, na mojem polji,
Ki vem, da po zemljankah zmir zdihuješ,

Ter vedno bledeš o Konstantinopolji.
Nezvesti Zevs! Ne Turki grozoviti,
Le turški háremi so ti po volji!

Povedi, ženskolovec razvpiti,
Alj bila varna lepih žensk je ktera
Pred tvojimi objemi, nikdar siti?

Ti v kalni vodi rad, je moja vera,
Vlevil bi kaj za sé, ak Turek zmaga
Odtod do Rusov mržnja pa zamera.
Ne vidim, ka-li, kak ti vsaka sraga
Krvi že vre, oko celó se sveti,
Ko imenuje ženska se ti draga?
Zató so zmage Turkom ti obeti
In zoprni so Rusi ti pa Srbi,
Ker v njih ne mogel bi ničesa vjeti.
Fi! Smeje sraka se ti že na vrbi,
Ker netiš še plamena tak nezvesta,
Pa imaš tisočletja že na grbi!
Prezirati, ki tvoja sem nevesta
Ti mene, in ki boginj sem kraljica?
Zares, do slave to je prava cesta!« 
Ko zreče to, kar Zevs zaripne v lica
In bistroumnosti se nje začudi
Ki zakonska je njega, polovica.
Kar najhitreje všel bi stiski hudi;
A le še huje zmeša sitno štreno,
Čeprav, da se izklesti, zlo se trudi.
Zagrabiti ga mika scer poleno,
Da ž njim jezičnico takoj ošlata
In hrbet jej izmeri ž njim v zameno.
Odveč za nje očitanja robata
Ne bila višnjeva bi pač klobasa;
A še za dobe, lej, se spomni svata,
Ki ženi paladini nekaj časa,
Došedšega v Olimp za poluboga:
Se spomni Heroslava Gorostasa.
Izcimila bi ž njim se pa nadloga,
Ker nosi buzdovan in pest debelo,
In najnevarniši je 'z vsega kroga;
Prav zlahka bi po grbi mu zapelo,
A tud' poslušati je svet, ki pravi,
Pretepat' da ženó je mrzko delo.
Ni kod ni kam ne ve. Povsod se javi
Zapreka! ... Škrpenti in, lej, mrmraje:
»Prokleta baba!« tiho ven se spravi.