Pojdi na vsebino

Filozofija in želodec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Filozofija in želodec.)
Zevs in Junona. Filozofija in želodec.
Poezije
Fran Zakrajšek
Zastavljena lira.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V zibeli kogar gledala je luna
Nemilo, njemu je boj'vati boje;
Povsod le zoprno in zmir mu poje
Nezgode struna.

Nad Koboridom predla se je tenja
Mrakú, ko, ah, tipaje se po suknji
Izvem, izvem, da všel je vès po luknji
Dvotip živenja.

Polarna zvezda, dnar, s tebó večerja
Beži, beži planinski sir s Tolmina,
Postelje ne bo mehke, niti vina;
Želodec zmerja.

Ko Márija prognanega ne plaši
Me, strah! – Vsaj vem, da prazno bo na mizi,
In kakor Ugolina nekdaj v Pizi
Že zrem se v kaši.

In če na polji Jupiter me Pluvij
Obliti še bo račil s' širne vehe,
Bo smola res, ker zložil ni mi strehe
Za daus Vitruvij.

Sedaj tolažbe svečnik koj prisije,
A, tak ogoljufan – ker praznik sluti –
Filozofijo vso želodec kruti
Na mah prevpije.

Jaz njemu: »Aleksander Macedonec
Čelado je izpraznil v žeje bedi
In marsikomu v dneva lačnej sredi
Ne vreje lonec.

»Ti zmirom polnih epikurskih jasli
Želiš in davkov v sili grozovitni,
In tirjaš je, kjer, eksekutor sitni,
Še niso zrasli.

»Boecij pravi moj, veljá trpeti,
In Ciceron se smeje ničel tkalcu –
Pro Archia beri! – onemu tirjalcu,
Kjer ni imeti.« 

»Gorjé človeku, tvoj ócean ko zine.
Ti hujše nego Bren je kapitolu
Pretil, režiš razuma se prestolu
Iz zle globine.« 

S filozofije te gubanico načeto,
Da Holoferna sem lepó utešil,
Srcá Betul' jo, mislim, da sem rešil,
Zadel presneto!

»Odpraviti me kaniš« – on zakruli –
»Z modrije plevami takó! Ti mene!
O zvedi! Snove jaz še bolj učene
Pridjal bom culi.« 

Zdaj žvižgaj bič! Ahilov lek pa maži,
Po koži kaj preveč če bi srbelo,
Alj koga nehoté bi kaj zadelo
V dozdevnej laži.

»Vrti da svet – učé te zvezdogledi –
Vsled sfér postav se. Kak se motiš ž njimi!
Želodec pišče k plesu zdaj in v zimi,
Le-to izvedi!« 

»Povodov polne čine v dolgih vlakih
Izzovem jaz, ko prazen sem obližev,
Ne slavohlepje le, tu d' jaz ti križev
Rodim na frakih.« 

»Zbok mene pesem Žid vam poje staro,
Dediče mročih krezov solza zmoči;
Ko jaz zakrulim, koj ti v nogo poči
Petarda v kvaro.« 

»Nad raho puntajo se, lej, plenice,
Dovtipi v svet dežé ko ščavelj kisli,
Čeprav ko ribe v suhem mnoge misli
Želé mornice.« 

»V klobuk smejé se, Karbonar rodove
S predrznim Ničnikom vznemirjuje;
Zbok mene, lej, po noči tam krščuje
Krčmar sodove.«

»Navdušene odpró Panateneje
Se –, tam zbok mene kist Apel ti zgrabi,
Z Menandrom Aristofan v mojej rabi
Se v knjigi smeje.« 

»Gradé se meni Tebe in Atene,
Poetom fantazija, ko že hira,
Se vnemlje vsem, od Plavta do Šekšpira
Lej, spet zbok mene.« 

»Ahil srdi se, Nestor bister sodec,
Veliki Korzec tat je zel? ... Praznije!
V povodov jedro glej, in ti zasije
Pravzrok: želodec!« 

»Kaj svetu pisane rodi prikazni?
Smodniški dim, strupá strašnó bolezen?
Rodi poboje, črt in clo – ljubezen?
Želodec prazni!« 

»Os nima toliko osir, bliščivih
Kaister ne labudov, trup ne članov,
Ko svet ti zapeljuje modrijanov
Saj v tem lažnjivih.« 

»Alkóran Epikur je moj resnični,
Ki svet prečara v srečni Eldorado,
Naj trobi Diogenov suho stado
In trop jezični.« 

Takó želodec pojezi se na me;
A da – si zel je srd filozofuha:
Za zdaj komadček sirkovega kruha
Za ljubo vzame!