Loj Téremka, ruhostrelec
| ← Vlasulja. | Loj Téremka, ruhostrelec. Poezije Fran Zakrajšek |
Zevs in Junona. → |
| |||||||||||||
Loj Teremka je v Pešti še mlad a hud Madžar:
Učèn je, vljuden, hraber, besednik, redka stvar
»Az ellenabatátlan!« kak vitez je in ptič
To kažejo že berki, ostroge, pes in bič.
Razvnet je vès pri »kroni« nocoj naš kavalir;
Med dolgimi govori navstal je hud prepir.
Visok se suče predmet, slovi politika,
Loj Teremka pa psuje Slovane, kar se da.
Per Jovem! čuj, zaškriplje Loj Teremka kolné:
»Slovan mi je sovražen, pa je, teremtetè!« –
Zdaj bič po čašah trešči (pajdaši vmes rjovó)
Sovražno serenado, čuj, pes zalaja clo:
Spet poči v pojasnilo, da vse zažvenketá,
Po mizi z bikovico in se zahrohotá;
Pa zdaj ne več iz vrčkov (ti Loju majhni so);
Kar iz golid naravnoč rumeni sok ti žro.
Omamljenim pajdašem ko sodnji dan buči,
(Čeprav so vsi pijani), ko Loj takó kriči.
Ko še v osuplo uho ti strašni glasi vró,
Pijani koribantje molčé se razidó. –
A kaj beli za boga, pred dvermi Téremke?
Prikazni so visoke ... pet ... šest... devet jih je!
»Kaj vraga? ... So duhovi? ... Duhovi!« vgiblje Loj,
In mrzel pot po čelu, po bradi teče znoj.
Ojoj, kako srdito te bale spake zro! ...
(Loj Teremka ni vedel, da srajce, ruhe so) –
»Raj' bos na gada stopim ... ni šala, da te mor! –«
Loj Teremka si misli – »Duhóv tu čaka zbor.«
Za silo zdaj bi legel. Piján je pa zaspan;
Peklenec sam pripeljal je bele spake v stan,
In dasi Loj latinski: »Hoj, ápage,« kriči,
Duhove vendar satan še zmirom tam drži.
»Pobere da vas zlodej! Jaz moram iti spat«
Loj Teremka kriči zdaj ter sproži cevkovrat.
Koj jeden duh omahne, se zvrne v tla na to,
»Hahá! Tovariš trave ta tlačil več ne bo!«
In naglo še pet strelov spusti v pošastni stan.
Kaj zlodja! Glej, duhovi stojé še vedno v bran.
Zdaj vetra dih potegne, pošasti v gibu so
In v skleneni zdaj vrsti kar nadenj, huj, idó.
Ojoj, smodnik pošèl je. Loj Teremka sedaj
Pokazal bi podplate; a ka j to hasni, kaj?
Položje je opasno: »Ljudjé, pomagajte!« –
Grgutec kar mu nese, zdaj Loj zadere se.
»Prokleti me duhovi hoté raztrgati!
Pomozite, je sila. Že tolpa sem hiti!«
To ravno da izreče, že v oknih ko na mig
Zablisne luč pri luči, sto glav zažene krik:
»Ha ... Teremka? ... Duhovi? Kaj vraga hoče to?
Aj aj, ne vidiš, sosed?« na tihem de nekdo –
»Dej, pazi! Alj ne vidiš tam srajc in belih ruh?
Loj Teremka bez dvojbe presit je vinskih muh.«
»O bes te plentaj, res je!« zavpije vse nato –
V duhove Loj je streljal, pa srajce, ruhe so!«
Strašan hohot se dvigne: »Hihi! hehè! hehè!
Loj Teremka je vdarjen, v lasé dobil ga je!«
In v svitu tem peklenskem, na čelu vreli znoj,
Loj z jezo in sramoto, spet trezen, bije boj;
Ugnane pa osode doživel s tem še ni:
Sam Lúcifer mu v škodo napinja še moči.
Ni ljuba tam pri vratih? Da, zdramil jo je šum.
Pristopi, ruho dvigne – se meša Loju um –
In vsklikne, ha, – narajši bi Loje zdaj bil gluh –
In vsklikne zaničljivo: »Čestitam, strelec ruh!« ...