Vlasulja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Vlasulja.)
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Rilkova smrt. Vlasulja.
Poezije
Fran Zakrajšek
Loj Téremka, ruhostrelec.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Z glediščne lože, ko na dvori
Navdušeno v ljubezni zori
Nahaja Teklo rajska čut,
Dol v sladko vzvišeno prevaro
Sred tisoč prič, sè svojo Maro
Kak srečen gleda žlahtni Sket.

Pušico Lelj je goljufivo
Spustil mu zviti raz tetivo
Kar najglobejše – v dno srcá.
In slavo še ljubezen višo
Praznuje dol', kjer polno hišo
Sladkó preveva boginja.

»Me ljubiš Mara?« – Skut šepeče
In trese se, ko to izreče,
Pripravljen koj v kolenopad.
Nov svet lešči se mu iz ôka,
V možganih vre, se trese roka;
»Vas ljubim!« Mara dé ta krat.

Že če, pustivši vse na sveti,
Friedlandovka, o lej, hiteti
Na Maksov grob tja v grozi tmè.
»Je Mara zmožna žrtve take?« 
»Za boga je!« dé Skut in vsake
Ozirbe prost razvname se:

In rami vspnè, da ljubo objame;
Kar zdajci – o groza! – vlasulja se sname
In z vrele mu glave se loči
Pa z lože, odkjer zadoni
Se glas zavzetja, da kost preleti,
Naenkrat v partêr kot spaka poskoči.

Gledalki se ondi na teme vsede,
In v štulo se trdno zaprede.
Zajavka, se zvija, otresa z glavó
Zdaj Eva pod njo,
ln kakor zažene krik še strašán,
Občinstvo preplašeno buhne na stran.
Vse groza vspreleti,
(Clo Tekla na odru odreveni!)
»Žačaran je maček? Leté baziliski?« 
Vpraša se sleharni v hudi stiski. –
Prikazen skrivnostne le-tá je izjave,
Pošast je, ki nima ni noge ni glave!« 
Še strmo izbuljene zro tje oči
Vè spako, ki ondi sedi,
In v tihem veselji, nad ženskinim krovom,
Peklensko se roga ljudem in bogovom. –
Kar čudo, sprebleda v lica,
S stopinjic prileti krasotica.
(Vsak hrbet od zone zledi,
Ko roko na spako le - tam položi,
In predno kdo migne,
Predrzno jo dvigne).
A zdajci nastane hrohot
Se zbaše ropot,
In isti trenotek oseba vsaka
Začudi se: »Lejte, vlamlja je spaka!« 
Zdaj loža odprè se takoj na stežaj,
In Mara vstopi, razsrjen zmaj,
Pa Skuta s srditim očesom pomeri,
Še predno besedo naperi,
In jezo potlačiti skusi,
Vslasuljo pa predenj zabrusi,
»Tu, nate jo ... smešni gorila!« 
– Vsklikne razkačena Vila –
(On vès je uništen in bled je ko peča)
»Ljubezni jaz vaše nisem želeča!« 
To dé ... zaničljivo mu hrbet obrne,
In ž njim se nikdár več ne strne.