Ustava Socialistične republike Slovenije (1974)/Družbena ureditev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
DRUGI DEL
DRUŽBENA UREDITEV

Vsebina

I. poglavje[uredi]

1. Položaj človeka v združenem delu in družbena lastnina[uredi]

12. člen[uredi]

Socialistična družbenoekonomska ureditev Socialistične republike Slovenije temelji na svobodnem združenem delu s produkcijskimi sredstvi, ki so družbena lastnina, ter na samoupravljanju delavcev v proizvodnji in delitvi družbenega proizvoda v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v družbeni reprodukciji v celoti.

13. člen[uredi]

Delo in rezultati dela določajo na podlagi enakih pravic in odgovornosti materialni in družbeni položaj človeka.

Nihče si ne more niti neposredno niti posredno pridobivati materialnih in drugih koristi z izkoriščanjem tujega dela.

Nihče ne sme na nikakršen način onemogočati in ne omejevati delavca, da ne bi enakopravno z drugimi delavci odločal o svojem delu ter o pogojih in rezultatih svojega dela.

14. člen[uredi]

Produkcijska sredstva in druga sredstva združenega dela, proizvodi združenega dela in z združenim delom doseženi dohodek, sredstva za zadovoljevanje skupnih in splošnih družbenih potreb, naravna bogastva in dobrine v splošni rabi so družbena lastnina.

Nihče ne more pridobiti lastninske pravice na družbenih sredstvih, ki so pogoj za delo v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ali materialna osnova za uresničevanje funkcij samoupravnih interesnih skupnosti ali drugih samoupravnih organizacij in skupnosti in družbenopolitičnih skupnosti.

Družbena sredstva se ne morejo uporabljati za prilaščanje tujega presežnega dela niti ne za to, da bi omogočala tako prilaščanje.

15. člen[uredi]

Delavec v združenem delu s sredstvi, ki so družbena lastnina, ima pravico dela z družbenimi sredstvi kot neodtujljivo pravico, da dela s temi sredstvi, da bi zadovoljeval svoje osebne in družbene potrebe, in da svobodno in enakopravno z drugimi delavci v združenem delu odloča o svojem delu in o pogojih in rezultatih svojega dela.

Pravice, obveznosti in odgovornosti glede razpolaganja, uporabe in upravljanja družbenih sredstev urejata ustava in zakon v skladu z njihovo naravo in namenom.

16. člen[uredi]

Vsakemu delavcu v združenem delu s sredstvi, ki so družbena lastnina, je zajamčeno, da pri uresničevanju pravice dela z družbenimi sredstvi v temeljni organizaciji združenega dela, v kateri dela, in v vseh drugih oblikah združevanja dela in sredstev skupno in enakopravno z drugimi delavci odloča o delu in poslovanju organizacije združenega dela ter o zadevah in sredstvih v vseh odnosih družbene reprodukcije, da ureja medsebojna razmerja pri delu, odloča o dohodku, ki ga doseže v različnih oblikah združevanja dela in sredstev, in si pridobiva osebni dohodek.

Temeljna organizacija združenega dela je osnovna oblika združenega dela, v kateri delavci neposredno in enakopravno uresničujejo svoje družbenoekonomske in druge samoupravne pravice in odločajo o drugih vprašanjih svojega družbenoekonomskega položaja.

Protiustaven je vsak akt in vsako dejanje, s katerima bi bile kršene te pravice delavcev.

17. člen[uredi]

Ko delavci v združenem delu uresničujejo pravico dela z družbenimi sredstvi, so vzajemno odgovorni, da v svojem skupnem in splošnem družbenem interesu ta sredstva družbeno in ekonomsko smotrno uporabljajo in jih kot materialno osnovo svojega in celotnega družbenega dela nenehno obnavljajo, povečujejo in izboljšujejo ter svoje delovne obveznosti vestno izpolnjujejo.

Delavci v združenem delu si ne morejo pri uresničevanju pravice dela z družbenimi sredstvi pridobivati materialnih koristi in drugih prednosti, ki ne temeljijo na njihovem delu.

18. člen[uredi]

Delavci organizacij združenega dela, ki opravljajo dejavnosti na področjih vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva, socialnega varstva in drugih družbenih dejavnosti, pridobivajo dohodek s svobodno menjavo svojega dela z delom delovnih ljudi, katerih potrebe in interese na teh področjih zadovoljujejo.

Svobodno menjavo svojega dela uresničujejo delavci teh organizacij združenega dela neposredno z delovnimi ljudmi, katerih potrebe in interese zadovoljujejo, ali po njihovih organizacijah združenega dela in samoupravnih interesnih skupnostih oziroma v okviru samoupravnih interesnih skupnosti.

Delavci organizacij združenega dela družbenih dejavnosti dosegajo s svobodno menjavo dela enak družbenoekonomski položaj, kot ga imajo delavci organizacij združenega dela drugih dejavnosti.

Po načelih svobodne menjave dela pridobivajo dohodek tudi delavci organizacij združenega dela v drugih dejavnosti, v katerih delovanje tržnih zakonitosti ne more biti podlaga za usklajevanje dela in potreb in ne podlaga za vrednotenje rezultatov dela.

19. člen[uredi]

O celotnem dohodku kot rezultatu skupnega dela delavcev v temeljni organizaciji združenega dela in celotnega družbenega dela, doseženem v različnih oblikah združevanja dela in sredstev na podlagi delovanja tržnih zakonitosti in na samoupravni podlagi družbeno določenih pogojev za pridobivanje dohodka, odločajo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela v skladu s svojimi ustavnimi pravicami in odgovornostmi do drugih delavcev v združenem delu in do družbene skupnosti v celoti.

Dohodek, ki ga skupaj dosežejo temeljne organizacije združenega dela, z združevanjem dela in sredstev, razdelijo v celoti med seboj glede na delež, ki so ga k njemu prispevale, in sicer po merilih, ki jih določajo s samoupravnim sporazumom.

V temeljni organizaciji združenega dela doseženi dohodek je materialna osnova za pravico delavcev, da odločajo o pogojih svojega dela in o delitvi dohodka ter da pridobivajo osebni dohodek.

20. člen[uredi]

Del dohodka, ki je rezultat dela v izjemno ugodnih naravnih pogojih ali je rezultat izjemnih ugodnosti na trgu ali drugih izjemnih ugodnosti za pridobivanje dohodka, se skladno s samoupravnim sporazumom in zakonom uporablja za razvoj organizacije združenega dela, v kateri je bil dosežen, ali za razvoj materialne osnove združenega dela v občini in republiki.

Odločanje o delu dohodka, ki se uporablja za razvoj materialne osnove združenega dela v občini ali v republiki, temelji na samoupravnih osnovah.

21. člen[uredi]

Delavci v temeljni organizaciji združenega dela razporejajo dohodek za svojo osebno in skupno porabo, za razširjanje materialne osnove združenega dela in za rezerve.

Delavci razporejajo za celotno osebno in skupno porabo del dohodka, sorazmeren njihovemu prispevku, ki so ga dali k dohodku s svojim delom in vlaganjem družbenih sredstev kot minulega dela.

22. člen[uredi]

Vsakemu delavcu gre iz dohodka temeljne organizacije združenega dela v skladu z načelom delitve po delu in v skladu z rastjo produktivnosti njegovega in celotnega družbenega dela ter z načelom solidarnosti delavcev v združenem delu osebni dohodek za zadovoljevanje njegovih osebnih, skupnih in splošnih družbenih potreb, ustrezen rezultatom njegovega dela in osebnemu prispevku, ki ga je s svojim živim in minulim delom dal k povečanju dohodka temeljne organizacije.

23. člen[uredi]

Delavci v temeljni organizaciji združenega dela določajo osnove in merila za razporejanje dohodka ter osnove in merila za delitev sredstev, namenjenih za njihove osebne dohodke.

Delavci v temeljni organizaciji združenega dela določajo z delavci v drugih organizacijah združenega dela skupne osnove in merila za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke.

Če se z razporejanjem dohodka oziroma z delitvijo sredstev za osebne dohodke rušijo razmerja, ki ustrezajo načelu delitve po delu, ali nastajajo motnje v družbeni reprodukciji, se lahko z zakonom določijo ukrepi, s katerimi se zagotavlja enakopravnost delavcev pri uveljavljanju načela delitve po delu oziroma s katerimi se preprečujejo ali odpravljajo motnje v družbeni reprodukciji.

24. člen[uredi]

Vsakemu delavcu v združenem delu z družbenimi sredstvi so zajamčeni iz dela osebni dohodek in druge pravice najmanj v višini oziroma obsegu, ki mu zagotavljajo materialno in socialno varnost.

Višino zajamčenega osebnega dohodka in obseg drugih zajamčenih pravic ter način njihovega uresničevanja določajo samoupravni sporazum, družbeni dogovor in zakon glede na splošno stopnjo produktivnosti celotnega družbenega dela in splošne razmere okolja, v katerem delavec dela in živi.

25. člen[uredi]

Z zakonom se lahko delavcem v temeljnih organizacijah združenega dela začasno omeji razpolaganje z delom sredstev družbene reprodukcije, če je to neobhodno potrebno zaradi preprečevanja ali odprave večjih motenj na trgu, zaradi bistvenega odstopanja od temeljnih ciljev sprejete gospodarske politike, ali če to terjajo interesi ljudske obrambe.

Z zakonom se lahko določi obvezno združevanje dela sredstev družbene reprodukcije za financiranje tistih nujnih potreb družbene reprodukcije, od katerih je odvisno uresničevanje osnovnih ciljev družbenega razvoja, določenih v družbenem planu Socialistične republike Slovenije.

Z obveznim združevanjem dela sredstev družbene reprodukcije ni mogoče trajno odvzeti pravic delavcem temeljne organizacije združenega dela glede teh sredstev. Z zakonom se določijo tudi pravice in obveznosti organizacij združenega dela pri gospodarjenju s tako združenimi sredstvi.

26. člen[uredi]

Organizacija združenega dela oziroma druga družbena pravna oseba odgovarja za svoje obveznosti z družbenimi sredstvi, s katerimi razpolaga.

27. člen[uredi]

Organizaciji združenega dela in drugi družbeni pravni osebi se smejo za ustrezno odškodnino in po postopku, ki ju predpisuje zakon, odvzeti ali omejiti pravice, ki jih imata glede nepremičnin ter posameznih premičnin, in druge pravice v družbeni lastnini, vendar samo, če to zahtevajo na podlagi zakona ugotovljene potrebe po načrtnem urejanju prostora ali graditvi objektov družbenega pomena ali kakšen drug z zakonom določen splošni interes.

Za odvzete pravice glede zemljišč ali drugih naravnih bogastev ima organizacija združenega dela oziroma druga družbena pravna oseba pravico do odškodnine samo za delo in sredstva, ki jih je vložila v zemljišče ali drugo naravno bogastvo. Če je zemljišče ali drugo naravno bogastvo pogoj za delo, ima organizacija združenega dela oziroma druga družbena pravna oseba pravico do odškodnine, ki ji zagotavlja, da se ta pogoj ne bo poslabšal.

28. člen[uredi]

Delavcem temeljne organizacije združenega dela, ki uporablja pri svojem poslovanju sredstva drugih organizacij združenega dela, te pa imajo iz tega naslova pravico do deleža pri skupaj doseženem dohodku, se v okviru tako doseženega dohodka zagotavljajo sredstva za njihovo osebno in skupno porabo v skladu s skupnimi osnovami in merili, ki veljajo v organizacijah združenega dela, kot tudi sredstva za razširitev materialne osnove dela, ki ustrezajo njihovemu prispevku k skupaj doseženemu dohodku.

Merila za ugotavljanje prispevka k skupaj doseženemu dohodku se določajo s samoupravnim sporazumom v skladu z enotnimi načeli o združevanju sredstev, ki jih določa zvezni zakon.

Organizacije združenega dela, ki združijo sredstva, ne morejo na tej podlagi pridobiti pravice do trajnega deleža od dohodka organizacije združenega dela, ki pri svojem poslovanju uporablja ta sredstva.

Pravica do deleža pri skupaj doseženem dohodku iz združitve sredstev ugasne, ko so organizaciji združenega dela poleg ustreznega deleža pri skupaj doseženem dohodku vrnjena tudi sredstva, ki je z njihovo združitvijo tako pravico pridobila, oziroma ko po samoupravnem sporazumu preneha pravica do povračila združenih sredstev.

29. člen[uredi]

Organizacija združenega dela lahko pri svojem poslovanju uporablja sredstva tujih oseb, pod pogoji in v mejah, ki jih določa zvezni zakon.

Delavci organizacije združenega dela, ki uporablja sredstva, katera so vložile tuje osebe, imajo enake družbenoekonomske in druge samoupravne pravice kot delavci organizacij združenega dela, ki uporabljajo pri svojem poslovanju sredstva drugih domačih organizacij združenega dela.

Tuja oseba, ki je vložila sredstva v organizacijo združenega dela, je lahko udeležena pri njenem dohodku samo v mejah in pod pogoji, ki veljajo za medsebojna razmerja domačih organizacij združenega dela.

Pravic tuje osebe glede sredstev, ki jih je vložila v organizacijo združenega dela, ni mogoče zmanjšati z zakonom ali z drugim predpisom, potem ko začne veljati pogodba, v kateri so te pravice določene.

30. člen[uredi]

Za razširitev materialne osnove dela lahko organizacije združenega dela zbirajo denarna sredstva občanov in jim poleg vračila teh sredstev zagotovijo za vložena sredstva še obresti ali druge na podlagi zakona določene ugodnosti.

31. člen[uredi]

Delavci, ki v organizaciji združenega dela opravljajo administrativno-strokovna, pomožna in tem podobna dela skupnega pomena za več organizacij v njeni sestavi, delavci, ki opravljajo taka dela v kmetijski ali drugi zadrugi, kot tudi delavci v organizaciji poslovnega združevanja, banki in zavarovalni skupnosti, oblikujejo delovno skupnost. Delavci v taki delovni skupnosti se lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, organizirajo v organizacijo združenega dela.

Delavci, ki v organizaciji združenega dela opravljajo druga dela skupnega pomena za več organizacij v njeni sestavi, ter delavci, ki opravljajo taka dela za kmetijsko ali drugo zadrugo, oblikujejo delovno skupnost, če niso izpolnjeni z ustavo določeni pogoji, da se organizirajo v temeljno organizacijo združenega dela.

Delavci teh delovnih skupnosti imajo pravico do sredstev za osebno in skupno porabo v skladu z načelom delitve po delu in v skladu z osnovami in merili za delitev, ki veljajo v organizacijah združenega dela, ter druge samoupravne pravice delavcev v organizacijah združenega dela v skladu z naravo dela, ki ga opravljajo, in v skladu s skupnimi interesi zaradi katerih so bile te delovne skupnosti ustanovljene.

Medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev teh delovnih skupnosti in uporabnikov njihovih storitev se urejajo s samoupravnim sporazumom, medsebojna razmerja delavcev v delovni skupnosti pa z njihovimi samoupravnimi akti v skladu s tem samoupravnim sporazumom.

32. člen[uredi]

Delavci delovnih skupnosti, ki opravljajo dela za samoupravne interesne skupnosti in druge samoupravne organizacije in skupnosti in njihova združenja, družbenopolitične organizacije in druge družbene organizacije, društva in organe družbenopolitičnih skupnosti, imajo pravico do sredstev za osebno in skupno porabo v skladu z načelom delitve po delu in z družbeno določenimi osnovami in merili za delitev, ki veljajo za organizacije združenega dela. Imajo tudi druge samoupravne pravice v skladu z naravo dela, ki ga opravljajo, ter v skladu z družbeno in politično odgovornostjo, ki jo imajo za izvrševanje svojih funkcij in nalog organizacije, skupnosti in organi, za katere opravljajo dela.

Medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev teh delovnih skupnosti ter organizacij, skupnosti in organov, za katere opravljajo dela, se urejajo s samoupravnim sporazumom oziroma s pogodbo v skladu z zakonom.

Na te delovne skupnosti se ne morejo prenašati pravice, pooblastila in odgovornosti organizacij, skupnosti in organov za katere opravljajo dela.

Pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev v delovnih skupnostih organov družbenopolitičnih skupnosti se urejajo z zakonom; kadar to dopušča narava dejavnosti organov, pa tudi s samoupravnim sporazumom oziroma s pogodbo med delovno skupnostjo in temi organi ter samoupravnimi akti delovne skupnosti.

Aktivne vojaške osebe in civilne osebe v službi v oboroženih silah Socialistične federativne republike Jugoslavije uresničujejo ustrezne pravice v skladu z zveznim zakonom in v skladu z naravo dejavnosti in značajem oboroženih sil.

33. člen[uredi]

Delovni ljudje, ki z osebnim delom samostojno kot poklic opravljajo umetniško ali kakšno drugo kulturno, odvetniško ali drugo poklicno dejavnost, imajo v načelu enak družbenoekonomski položaj in v osnovi enake pravice in obveznosti kot delavci v organizacijah združenega dela.

Delovni ljudje, ki opravljajo katero od teh dejavnosti, lahko združujejo svoje delo in ustanavljajo začasne ali trajne delovne skupnosti, ki imajo v osnovi enak položaj kot organizacije združenega dela in v katerih imajo delovni ljudje v osnovi enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo delavci v organizacijah združenega dela.

Zakon določa pogoje, pod katerim ti delovni ljudje in njihove delovne skupnosti uresničujejo svoje pravice in izpolnjujejo svoje obveznosti, in pogoje, pod katerimi lahko pri opravljanju teh dejavnosti uporabljajo družbena sredstva in jih upravljajo. Zakon tudi določa, kako delovni ljudje sodelujejo z organizacijami združenega dela in kako so udeleženi pri ustvarjanju pogojev za delo v teh organizacijah in pri razpolaganju z rezultati svojega dela, izraženimi v skupaj doseženem dohodku.

34. člen[uredi]

Delavci organizacij združenega dela skrbijo skupaj in enakopravno po načelih vzajemnosti in solidarnosti za nenehno izboljševanje življenjskih razmer delavcev, s tem da v ta namen izločajo sredstva in jih združujejo in na drug način.

Organizacije združenega dela in družbenopolitične skupnosti so dolžne po načelih vzajemnosti in solidarnosti dajati gospodarsko in drugo pomoč organizacijam združenega dela, ki zaidejo v izjemne gospodarske težave, in sprejeti ukrepe za njihovo sanacijo, če je to v skupnem interesu organizacij združenega dela oziroma v družbenem interesu.

Organizacija združenega dela zagotavlja sama ali sporazumno z drugimi organizacijami združenega dela po načelih vzajemnosti in solidarnosti sredstva za zaposlovanje, prekvalifikacijo in uresničevanje pridobljenih pravic delavcev, če njihovo delo pri njej ni več potrebno ali če organizacija v njeni sestavi neha delati.

Če zaradi tehnoloških ali drugih izboljšav, ki prispevajo k večji produktivnosti dela in k večjemu uspehu organizacije, delavčevo delo v temeljni organizaciji združenega dela ni več potrebno, delavec ne more izgubiti lastnosti delavca te organizacije, dokler se mu ne zagotovi drugo delovno mesto, ki ustreza njegovim sposobnostim in kvalifikacijam.

Z zakonom se lahko določi obveznost združevanja sredstev v te namene in za zaposlovanje sploh ter predpišejo pogoji za uporabo teh sredstev.

35. člen[uredi]

Delavci v združenem delu prispevajo sredstva za splošne z ustavo določene družbene potrebe, ki jih zadovoljujejo v družbenopolitičnih skupnostih, s tem da plačujejo tem skupnostim iz dohodka temeljne organizacije združenega dela in iz svojih osebnih dohodkov davke in druge davščine v skladu z namenom oziroma s cilji, za katere so namenjena z davki in drugimi davščinami pridobljena sredstva.

Obveznosti plačevanja davkov in drugih davščin družbenopolitičnim skupnostim se določajo po tem, koliko zmore gospodarstvo v skladu z doseženo stopnjo produktivnosti celotnega družbenega dela ter s potrebami materialnega in družbenega razvoja, ki ustrezajo možnostim gospodarstva in dolgoročnim interesom družbe za razvoj proizvajalnih sil, zagotoviti zadovoljevanje osebnih in skupnih potreb delavcev ter potreb razširjene reprodukcije. Te obveznosti se določajo tudi po tem, koliko zmore organizacija združenega dela v skladu s splošnimi obveznostmi gospodarstva ter z rezultati dela in uspehi, ki jih doseže, zagotoviti zadovoljevanje teh potreb.

Ta načela veljajo tudi, kadar družbenopolitične skupnosti s svojimi akti začasno omejijo razpolaganje s sredstvi, ki jih upravljajo delavci v organizacijah združenega dela, ali naložijo obvezno združevanje teh sredstev.

2. Združevanje dela in sredstev družbene reprodukcije[uredi]

36. člen[uredi]

Svoje delo in sredstva družbene reprodukcije v temeljnih organizacijah združenega dela delavci svobodno združujejo v delovnih organizacijah in drugih oblikah združevanja dela in sredstev.

Medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti v raznih oblikah združevanja dela in sredstev urejajo delavci v temeljnih organizacijah združenega dela s samoupravnim sporazumom v skladu z zakonom, pri čemer se v vseh teh razmerjih zagotavljajo delavcem z ustavo zajamčene pravice.

37. člen[uredi]

Delovna organizacija je samostojna samoupravna organizacija delavcev, povezanih s skupnimi interesi pri delu in organiziranih v temeljne organizacije združenega dela v njeni sestavi ali neposredno povezanih z enotnim delovnim procesom.

Delovno organizacijo lahko ustanovijo organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, krajevne skupnosti, družbenopolitične skupnosti in druge družbene pravne osebe.

Pod pogoji in na način, ki jih določa zakon, lahko ustanovijo delovno organizacijo delovni ljudje, da uresničujejo svojo pravico do dela ali zadovoljujejo svoje potrebe po proizvodih in storitvah te organizacije. Delovno organizacijo lahko v skladu z zakonom ustanovijo tudi civilne pravne osebe.

Delovni ljudje oziroma civilne pravne osebe, ki ustanovijo organizacijo združenega dela in vložijo vanjo svoja sredstva, imajo lahko do te organizacije iz teh sredstev samo pravice, kot jih imajo občani, od katerih organizacije združenega dela zbirajo sredstva za razširitev materialne osnove svojega dela.

Zakon lahko predpiše, da delovni ljudje in civilne pravne osebe ne morejo ustanavljati delovnih organizacij za opravljanje določenih dejavnosti.

Delovne organizacije imajo enak položaj, delavci v njih pa enake družbenoekonomske in druge samoupravne pravice in odgovornosti, ne glede na to, kdo je delovno organizacijo ustanovil.

38. člen[uredi]

Delavci v delu delovne organizacije, ki je delovna celota, v katerem se da rezultat njihovega skupnega dela samostojno izraziti kot vrednost v delovni organizaciji ali na trgu in v katerem lahko delavci uresničujejo svoje družbenoekonomske in druge samoupravne pravice, imajo pravico in dolžnost organizirati tak del delovne organizacije v temeljno organizacijo združenega dela.

Delavci v delovni organizaciji, ki nima pogojev, da bi se njeni posamezni deli organizirali v temeljne organizacije združenega dela, uresničujejo v delovni organizaciji vse pravice, kot jih imajo delavci v temeljni organizaciji združenega dela.

Družbenoekonomske in druge samoupravne odnose v temeljni organizaciji združenega dela urejajo njen statut in drugi samoupravni akti v skladu z ustavo in z zakonom.

Če je bil v zvezi z organiziranjem temeljne organizacije združenega dela sprožen spor, se dotlej, dokler spor ni končan, proti volji delavcev, ki so sklenili organizirati temeljno organizacijo združenega dela, ne morejo spremeniti pravice, obveznosti in odgovornosti, ki so jih imeli do dneva sprejetja sklepa, o katerem teče spor.

39. člen[uredi]

Delavci imajo pravico temeljno organizacijo združenega dela, v kateri delajo, izločiti iz sestave delovne organizacije.

Temeljna organizacija združenega dela, ki se izloča, je dolžna sporazumno z drugimi temeljnimi organizacijami združenega dela in z delovno organizacijo kot celoto urediti način in pogoje za izpolnitev svojih obveznosti, ki jih je do njih prevzela do izločitve, ter jim povrniti z izločitvijo nastalo škodo.

Delavci ne morejo svoje temeljne organizacije združenega dela izločiti iz sestave delovne organizacije, če bi to v nasprotju s splošnim interesom bistveno otežilo ali onemogočilo delo drugim temeljnim organizacijam v delovni organizaciji oziroma delovni organizaciji kot celoti.

40. člen[uredi]

Delovne organizacije se lahko združujejo v razne oblike sestavljenih organizacij združenega dela, temeljne organizacije združenega dela in delovne organizacije pa v skupnosti in druge oblike združevanja organizacij združenega dela, v katerih uresničujejo določene skupne interese.

Če je opravljanje dejavnosti določenih vrst organizacije združenega dela nujen pogoj za življenje in delo občanov ali za delo drugih organizacij na določenem območju, ali če v splošnem interesu enotnost sistema dela na ustreznih področjih to zahteva, se lahko z zakonom ali odlokom skupščine družbenopolitične skupnosti, ki temelji na zakonu predpiše obvezno združevanje teh vrst organizacij združenega dela v skupnosti.

41. člen[uredi]

Organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti in druge družbene pravne osebe lahko s samoupravnim sporazumom ustanovijo banko kot posebno organizacijo za opravljanje kreditnih in drugih bančnih poslov ter v njej skupaj z drugimi osebami združujejo sredstva za uresničevanje skupnih interesov, ki jih imajo pri zagotavljanju denarnih sredstev za opravljanje, razširjanje in pospeševanje dejavnosti organizacij združenega dela ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, in za uresničevanje drugih skupnih interesov.

Družbene pravne osebe upravljajo poslovanje banke, ki posluje z njihovimi sredstvi. Sredstva, ki jih banka doseže, po poravnavi stroškov poslovanja in izločitvi sredstev za delovno skupnost banke, razporejajo te družbene pravne osebe med seboj.

Družbene pravne osebe imajo pravico upravljati določene zadeve banke v njeni enoti, ki posluje z njihovimi sredstvi.

Družbenopolitična skupnost ne more biti ustanoviteljica banke in je tudi ne more upravljati.

Medsebojna razmerja družbenih pravnih oseb, ki z njihovimi sredstvi banka posluje, upravljanje banke in poslovanje banke urejajo samoupravni sporazum o ustanovitvi banke, njen statut in zakon.

42. člen[uredi]

Poslovanje finančnih organizacij, ki se ustanavljajo zaradi zbiranja hranilnih vlog, in upravljanje teh organizacij ter poslovanje bank, ki se nanaša na zbiranje hranilnih vlog, ureja zakon v skladu z enotnimi načeli kreditnega sistema.

Pravice občanov, da na podlagi hranilnih vlog soodločajo o poslovanju teh finančnih organizacij in da poleg dogovorjenih obresti pridobijo še druge določene ugodnosti, ureja zakon.

43. člen[uredi]

V organizacijah združenega dela, ki se poleg drugih dejavnosti ukvarjajo tudi z bančnim ali podobnim poslovanjem, imajo organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti in druge družbene pravne osebe glede tega poslovanja v načelu enake pravice, kot jih imajo družbene pravne osebe v banki, ki posluje z njihovimi sredstvi.

Če se v organizaciji združenega dela organizira notranje bančno ali podobno poslovanje, se za tako poslovanje uporabljajo načela, ki veljajo za poslovanje bank.

44. člen[uredi]

Organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti, družbenopolitične skupnosti in druge družbene pravne osebe, lahko s samoupravnim sporazumom ustanovijo skupnost za zavarovanje premoženja in oseb pred enakimi oziroma sorodnimi vrstami rizika oziroma škode ali več različnimi vrstami rizika oziroma škode in v njej skupaj z drugimi osebami po načelih vzajemnosti in solidarnosti združujejo sredstva za zavarovanje premoženja in oseb in za odvrnitev ali zmanjšanje neugodnega učinka vzrokov, ki lahko povzročijo tako škodo.

V zavarovalni skupnosti, v kateri se združujejo sredstva za zavarovanje premoženja ali oseb pred več različnimi vrstami rizika oziroma škode, oblikujejo zavarovanci, ki združujejo sredstva za zavarovanje pred enakimi ali sorodnimi vrstami rizika oziroma škode, posebne rizične skupnosti in združujejo sredstva v posebne zavarovalne sklade za tovrstno škodo. Zavarovanci v rizičnih skupnostih določajo sporazumno z drugimi zavarovanci v isti zavarovalni skupnosti, pod katerimi pogoji se lahko sredstva skladov, namenjena za poravnavanje obveznosti pri škodi ene vrste, uporabljajo za poravnavanje obveznosti pri škodi drugih vrst.

Družbene pravne osebe, ki združujejo sredstva v zavarovalni skupnosti oziroma rizični skupnosti, upravljajo poslovanje teh skupnosti.

Medsebojna razmerja družbenih pravnih oseb, ki združujejo sredstva v zavarovalni skupnosti, upravljanje te skupnosti in njeno poslovanje urejajo samoupravni sporazum o ustanovitvi skupnosti, njen statut ali kakšen drug samoupravni akt in zakon.

Občani in civilne pravne osebe - zavarovanci soupravljajo zavarovalno skupnost oziroma rizično skupnost in uresničujejo v njej druge pravice v skladu s statutom zavarovalne skupnosti in z zakonom.

45. člen[uredi]

Razmerja med organizacijami združenega dela, ki se ukvarjajo s prometom blaga in storitev, ter proizvodnimi in drugimi organizacijami, s katerimi poslujejo, temeljijo na načelih sodelovanja ter samoupravnega združevanja dela in sredstev v okviru tega sodelovanja. Te organizacije uveljavljajo, po načelih enakopravnosti medsebojni vpliv na poslovno in razvojno politiko, prevzemajo skupni riziko, zagotavljajo skupno odgovornost za razširjanje materialne osnove in za večanje produktivnosti dela v proizvodnji in prometu ter so udeležene pri dohodku, doseženem s tem sodelovanjem, v sorazmerju s tem, kolikor so k njemu prispevale.

Organizacije združenega dela, ki se ukvarjajo z izvozom in uvozom, se organizirajo in poslujejo po načelih obveznega sodelovanja s proizvodnimi in drugimi organizacijami združenega dela, za katere opravljajo izvoz ali uvoz, in v okviru tega sodelovanja določajo skupno politiko proizvodnje oziroma druge dejavnosti ter politiko izvoza in uvoza, razporejajo dohodek, dosežen s tem sodelovanjem kot skupni dohodek, ter skupaj prevzemajo riziko tega poslovanja in odgovornost za pospeševanje proizvodnje in prometa v skladu s samoupravnim sporazumom ali s pogodbo o sodelovanju.

Zvezni zakon ureja, v katerih primerih in pod katerimi pogoji so organizacije združenega dela, ki se ukvarjajo z izvozom in uvozom, s prometom blaga na debelo in z drugimi posli v zvezi s prometom blaga in storitev, ki jih določa zakon, dolžne združevati delo in sredstva s proizvodnimi in drugimi organizacijami združenega dela, s katerimi poslujejo. Zvezni zakon ureja tudi način in obliko združevanja dela in sredstev, način odločanja o skupnem poslovanju ter skupno prevzemanje rizika in določa načela za delitev skupaj doseženega dohodka.

Organizacije združenega dela, ki se ukvarjajo s prometom blaga in storitev za neposredno porabo, so dolžne na način, ki ga določa zakon, sodelovati in se o zadevah skupnega pomena dogovarjati s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, krajevnimi skupnostmi in z drugimi skupnostmi in organizacijami potrošnikov.

46. člen[uredi]

Organizacija združenega dela sme opravljati dejavnost in vlagati sredstva družbene reprodukcije v tujini pod pogoji in v mejah, ki jih določa zvezni zakon.

Pravica in sredstva, ki jih organizacija združenega dela na kakršnikoli podlagi pridobi v tujini, so sestavni del družbenih sredstev, ki jih upravljajo njeni delavci.

V organizaciji združenega dela, ki opravlja dejavnost v tujini, imajo delavci, katerih delovna mesta so v tujini, enake pravice, obveznosti in odgovornosti kot delavci te organizacije v državi.

47. člen[uredi]

Temeljne in druge organizacije združenega dela, njihove skupnosti, in druge oblike združevanja organizacij združenega dela, banke, skupnosti za zavarovanje premoženja in oseb ter druge finančne organizacije so pravne osebe s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih imajo po ustavi, zakonu in samoupravnem sporazumu o združitvi oziroma aktu o ustanovitvi.

Te organizacije, skupnosti in združenja ter njihove pravice, obveznosti in odgovornosti v pravnem prometu se vpisujejo v register organizacij združenega dela.

48. člen[uredi]

Proti organizaciji združenega dela in skupnosti ali drugemu združenju teh organizacij, v katerih nastanejo bistvene motnje pri uresničevanju samoupravnih pravic delavcev ali ki ne izpolnjujejo svojih z zakonom določenih obveznosti ali pa huje oškodujejo družbene interese, se lahko pod pogoji in po postopku, ki jih določa zakon, uporabijo z zakonom določeni začasni ukrepi. Kadar je neogibno, da bi se odpravili taki pojavi, se lahko s temi ukrepi začasno omeji uresničevanje posameznih samoupravnih pravic delavcev oziroma pravic organizacije ali združenja in njunih organov.

49. člen[uredi]

Če nastane v organizaciji združenega dela spor med delavci posameznih delov organizacije oziroma med delavci in organi organizacije ali med delavci organizacije in organi družbenopolitične skupnosti, ki ga ni bilo mogoče rešiti po redni poti, imajo delavci pravico in dolžnost, da svoje zahteve v zvezi s sporom izrazijo prek sindikalne organizacije.

Sindikalna organizacija ima pravico in dolžnost začeti na zahtevo delavcev ali na svojo pobudo postopek za rešitev spora in v tem postopku skupaj z ustreznimi organi upravljanja organizacije združenega dela oziroma z organi družbenopolitične skupnosti določiti osnove in ukrepe za rešitev vprašanj, zaradi katerih je nastal spor.

50. člen[uredi]

Organizacija združenega dela oziroma organizacija poslovnega združevanja, ki opravlja gospodarsko dejavnost, se lahko odpravi pod pogoji in po postopku, ki jih določa zvezni zakon, če ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za opravljanje svoje dejavnosti, če dalj časa ne more obnavljati družbenih sredstev, s katerimi posluje, in zagotavljati delavcem uresničevanja z ustavo zajamčenih pravic glede njihove materialne in socialne varnosti ali če ne more izpolnjevati drugih z zakonom določenih ali s pogodbo prevzetih obveznosti.

Organizacija združenega dela, ki opravlja družbeno dejavnost, se pod pogoji in po postopku, ki jih določa zakon, lahko odpravi, če ne izpolnjuje več z zakonom določenih pogojev ali ni več pogojev, da bi še naprej opravljala svojo dejavnost.

51. člen[uredi]

Z zakonom in odlokom skupščine družbenopolitične skupnosti, ki temelji na zakonu, se lahko določi, da so posebnega družbenega pomena določene dejavnosti ali zadeve organizacij združenega dela, ki opravljajo družbene dejavnosti, in uredi način uresničevanja posebnega družbenega interesa in v skladu z njim način uresničevanja samoupravnih pravic delavcev.

Če zahteva poseben družbeni interes, se lahko z zakonom in odlokom skupščine družbenopolitične skupnosti, ki temelji na zakonu, uredi način uresničevanja tega interesa tudi v poslovanju organizacij združenega dela, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, kadar je to poslovanje nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov ali za delo drugih organizacij na določenem območju.

Posebni družbeni interes in način njegovega uresničevanja uveljavljajo delovni ljudje s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori v organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih, v samoupravnih interesnih skupnostih ali s predpisi oziroma ukrepi družbenopolitične skupnosti.

Posebni družbeni interes pri opravljanju teh dejavnosti ali zadev se v skladu z njihovo naravo in posebnostmi zagotavlja s tem, da se lahko določijo pogoji in način opravljanja takih dejavnosti ali zadev, zagotovi soodločanje uporabnikov, ustanoviteljev, organov družbenopolitičnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij o uresničevanju skupnih ciljev, o temeljnih pogojih za pridobivanje dohodka in poslovanja, o cenah, o namenu uporabe sredstev, o razvojnih programih in o razširjeni reprodukciji, o soglasju k posameznim določbam splošnega samoupravnega akta organizacij združenega dela, o statusnih spremembah, o načelih in merilih v kadrovski politiki, o imenovanju in razreševanju poslovodnih organov organizacij združenega dela, ki opravljajo te dejavnosti ali zadeve, ali z drugimi oblikami družbenega vpliva.

52. člen[uredi]

Organizacije združenega dela, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, in njihova poslovna združenja se združujejo v gospodarske zbornice ali druga splošna združenja za skupno pospeševanje dela in poslovanja, za usklajevanje posebnih, skupnih in splošnih družbenih interesov, za dogovarjanje o planih in programih za delo in razvoj in o samoupravnem urejanju družbenoekonomskih odnosov, za dajanje pobude za sklenitev samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, za izdajanje zakonov in določanje ekonomske politike ter za obravnavanje in urejanje drugih vprašanj skupnega pomena.

Za uresničevanje teh ciljev se tudi organizacije združenega dela, ki opravljajo družbene dejavnosti, lahko združujejo v združenja za posamezne dejavnosti oziroma področja dela in v druga splošna združenja.

V gospodarsko zbornico se lahko združujejo tudi delovni ljudje, ki samostojno opravljajo gospodarsko dejavnost z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občanov, pod pogoji, ki jih v skladu z zakonom določi statut zbornice.

Zakon lahko določi obvezno združevanje organizacij združenega dela in delovnih ljudi, ki samostojno opravljajo gospodarsko dejavnost z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občanov, v gospodarske zbornice in načela za njihovo organizacijo in delovanje.

3. Samoupravne interesne skupnosti[uredi]

53. člen[uredi]

Samoupravne interesne skupnosti ustanavljajo delovni ljudje neposredno ali prek svojih samoupravnih organizacij in skupnosti, da bi zadovoljevali svoje osebne in skupne potrebe in interese ter s temi potrebami in interesi usklajevali delo na področju, za katero ustanavljajo interesno skupnost.

Pravice, obveznosti in odgovornosti v medsebojnih razmerjih v samoupravni interesni skupnosti urejajo samoupravni sporazum o njeni ustanovitvi, njen statut in drugi samoupravni akti.

Za zadovoljevanje svojih potreb in interesov v samoupravnih interesnih skupnostih plačujejo delovni ljudje tem skupnostim prispevke iz svojih osebnih dohodkov in iz dohodka temeljnih organizacij združenega dela v skladu z namenom oziroma v skladu s cilji, za katere so ta sredstva namenjena.

54. člen[uredi]

Delavci in drugi delovni ljudje, ki na področjih vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva in socialnega varstva po načelih vzajemnosti in solidarnosti uresničujejo svoje osebne in skupne potrebe in interese, ter delavci organizacij združenega dela, ki opravljajo dejavnosti na teh področjih, ustanavljajo samoupravne interesne skupnosti, v katerih uresničujejo svobodno menjavo dela, združujejo delo in sredstva ter enakopravno in skupno odločajo o opravljanju teh dejavnosti v skladu s skupnimi interesi, določajo politiko razvoja in pospeševanja teh dejavnosti in uresničujejo druge skupne interese.

Medsebojna razmerja v teh samoupravnih interesnih skupnostih se urejajo tako, da se delavcem in drugim delovnim ljudem, ki v njih združujejo sredstva, zagotavlja pravica odločati o teh sredstvih, delavcem organizacij združenega dela, ki opravljajo dejavnosti na področju, za katero je bila interesna skupnost ustanovljena, pa pravica, da v svobodni menjavi dela uresničujejo enak družbenoekonomski položaj kot delavci v drugih organizacijah združenega dela.

Na teh temeljih se lahko ustanavljajo samoupravne interesne skupnosti tudi na drugih področjih družbenih dejavnosti.

Samoupravne interesne skupnosti na področjih družbenih dejavnosti sodelujejo med seboj, usklajujejo svoje delo in uresničujejo skupne cilje. V ta namen lahko ustanavljajo skupne organe.

55. člen[uredi]

Samoupravne interesne skupnosti za vzgojo in izobraževanje ustanavljajo delovni ljudje skupaj z delavci vzgojno-izobraževalnih organizacij, da bi prek njih zadovoljevali svoje osebne in skupne potrebe in interese na področju vzgoje in izobraževanja. V njih uresničujejo svobodno menjavo dela, združujejo sredstva ter izvajajo ukrepe za napredek vzgoje in izobraževanja, za višjo izobrazbeno raven delovnih ljudi, za razširitev materialne osnove vzgoje in izobraževanja, za šolanje in izpopolnjevanje pedagoških delavcev in uresničujejo druge skupne interese.

Vzgojno-izobraževalna dejavnost se uresničuje v enotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki je hkrati podlaga tudi za poklicno usmerjanje.

Pogoje za ustanavljanje in delo vzgojno-izobraževalnih organizacij določa zakon. Občina ustanavlja osnovne šole in zagotavlja pogoje za njihovo delo.

S štipendiranjem in kreditiranjem ter na druge načine se izenačujejo materialne možnosti za uresničevanje pravice do izobraževanja.

Vzgojno-izobraževalne organizacije upravljajo delavci teh organizacij skupaj z učenci oziroma študenti in s starši otrok, v določenih zadevah pa sodelujejo pri opravljanju delegati ustanoviteljev, zainteresiranih organizacij združenega dela, organov družbenopolitičnih skupnosti, krajevnih skupnosti in družbenopolitičnih organizacij, v skladu s samoupravnim sporazumom, s statutom vzgojno-izobraževalne organizacije in z zakonom.

56. člen[uredi]

Samoupravne interesne raziskovalne skupnosti ustanavljajo delovni ljudje prek svojih samoupravnih organizacij in skupnosti skupaj z delavci znanstvenoraziskovalnih organizacij. V njih uresničujejo svobodno menjavo dela, združujejo sredstva in zagotavljajo pogoje za raziskovalno dejavnost, določajo raziskovalno politiko, usmerjajo razvoj posameznih znanstvenih panog in raziskav, skrbijo za razvoj raziskovalnih delavcev in uresničujejo druge skupne interese.

Samoupravna interesna raziskovalna skupnost v skladu z zakonom določa pogoje, pod katerimi se raziskovalna oprema, ki je družbena lastnina, uporablja v splošne raziskovalne namene.

57. člen[uredi]

Samoupravne interesne kulturne skupnosti ustanavljajo delovni ljudje skupaj z delavci organizacij in skupnosti, ki opravljajo kulturne dejavnosti. V njih uresničujejo svobodno menjavo dela in v skupnem interesu združujejo sredstva za razvoj kulture, ustvarjajo pogoje za dostopnost kulturnih vrednot, usmerjajo razvoj in oblikovanje programov kulturnih dejavnosti, odločajo o graditvi in uporabi kulturnih objektov in uresničujejo druge skupne interese.

Delovni ljudje, ki z osebnim delom samostojno opravljajo umetniško ali drugo kulturno dejavnost in združujejo svoje delo z organizacijami združenega dela, ki opravljajo založniško, umetniško ali drugo kulturno dejavnost, v okviru samoupravnih interesnih kulturnih skupnosti skupaj z delavci teh delovnih organizacij odločajo o načinu in obsegu svojega sodelovanja v upravljanju teh organizacij in razpolaganja z rezultati skupnega dela.

58. člen[uredi]

Samoupravne interesne zdravstvene skupnosti ustanavljajo delovni ljudje skupaj z delavci organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. V njih uresničujejo svobodno menjavo dela. Združujejo sredstva, si po načelu vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo zdravstveno varstvo, odločajo o vrstah in obsegu pravic iz zdravstvenega zavarovanja, določajo politiko razvoja in pospeševanja zdravstvene dejavnosti in usklajujejo razvoj teritorialne razporejenosti zdravstvenih organizacij, zagotavljajo pogoje in skrbijo za raziskovalno delo ter za vzgojo in izobraževanje zdravstvenih delavcev in uresničujejo druge skupne interese na področju zdravstva.

Zakon lahko določi načela za enotnost sistema in najmanjši obseg pravic iz zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja ter način njihovega financiranja.

59. člen[uredi]

Socialno varstvo kot bistveno sestavino socialne varnosti uresničujejo delovni ljudje v samoupravnih interesnih skupnostih otroškega varstva in samoupravnih interesnih skupnostih socialnega skrbstva in v drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih v skladu z zakonom.

60. člen[uredi]

Samoupravne interesne skupnosti se lahko ustanovijo tudi na drugih področjih, v katerih se z združevanjem sredstev v skupne sklade in z drugimi oblikami zagotavljanja potreb uresničujejo skupni interesi po načelih vzajemnosti in solidarnosti.

61. člen[uredi]

Samoupravne interesne skupnosti otroškega varstva ustanavljajo delovni ljudje skupaj z delavci, ki delajo v organizacijah otroškega varstva. V njih združujejo sredstva in skupaj zagotavljajo pogoje za ustanovitev in življenje družine, za uresničevanje materinstva ter za razvoj, vzgojo in socialno varnost otrok, določajo delovne in razvojne programe varstva matere, otroka in družine, obseg pravic in način njihovega uresničevanja ter uresničujejo druge skupne interese.

62. člen[uredi]

Samoupravne interesne skupnosti socialnega skrbstva ustanavljajo delovni ljudje skupaj z delavci v organizacijah socialnega skrbstva in zagotavljajo po načelih vzajemnosti in solidarnosti pomoč ogroženim posameznikom, družinam in skupinam delovnih ljudi in občanov, varstvo mladoletnikov, za katere ne skrbijo starši, in drugih oseb, ki niso zmožne skrbeti zase ali za svoje pravice in koristi, ter skrbijo za njihovo usposabljanje za življenje in delo.

63. člen[uredi]

Samoupravno interesno skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja ustanovijo delovni ljudje, da bi si zagotovili pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V njej v ta namen združujejo sredstva in na podlagi rezultatov minulega dela in po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo sebi in svojim družinskim članom pravice v primeru starosti, zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti in telesne okvare ter uresničujejo druge skupne in posamične pravice in dolžnosti.

64. člen[uredi]

V samoupravnih interesnih telesnokulturnih skupnostih zagotavljajo delovni ljudje pogoje za svoj zdrav telesni razvoj in vsestranski razvoj telesne kulture in rekreacije in v ta namen združujejo sredstva ter skupaj z delavci na področju telesne kulture oblikujejo politiko razvoja telesne kulture in rekreacije, skrbijo za množično vključevanje delovnih ljudi v te dejavnosti, razvijajo tekmovalni šport, odločajo o graditvi in uporabi športnih in rekreativnih objektov, skrbijo za strokovne delavce, določajo položaj vrhunskih športnikov in uresničujejo druge skupne interese.

65. člen[uredi]

Delovni ljudje ustanavljajo neposredno in po svojih organizacijah združenega dela ter drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih samoupravne interesne stanovanjske skupnosti, v katerih združujejo sredstva za graditev stanovanj, določajo politiko in program te graditve, zagotavljajo družbeno pomoč ter skupaj s stanovalci upravljajo stanovanjske hiše in stanovanja, ki so družbena lastnina, vplivajo na oblikovanje stanarin in sodelujejo pri določanju politike stanarin ter uresničujejo druge skupne interese.

V samoupravne interesne stanovanjske skupnosti se vključujejo in v njih sodelujejo delovni ljudje tudi prek organizacij združenega dela in drugih družbenih pravnih oseb, ki imajo pravico uporabe na stanovanjih ter poslovnih prostorih v stanovanjskih hišah, ki so družbena lastnina, lastniki delov takšnih stanovanjskih hiš in varčevalci za stanovanja.

Pod pogoji, določenimi s samoupravnim sporazumom in zakonom se v te skupnosti lahko vključujejo tudi organizacije združenega dela, ki projektirajo, gradijo in vzdržujejo stanovanja, pripravljajo urbanistično dokumentacijo ali urejajo zemljišča, stanovanjske zadruge in druge zainteresirane organizacije in skupnosti.

Z zakonom oziroma odlokom, ki temelji na zakonu, se lahko določi obveznost temeljnih organizacij združenega dela in drugih zavezancev, da iz dohodka izločajo in združujejo sredstva za graditev stanovanj in za pomoč pri graditvi in uporabi stanovanj delovnim ljudem in občanom z nižjimi dohodki.

66. člen[uredi]

Na področjih komunalnih dejavnosti, energetike, vodnega gospodarstva, prometa in zvez in drugih dejavnosti materialne proizvodnje, v katerih delovanje tržnih zakonitosti ni podlaga za usklajevanje dela in potreb in za vrednotenje delovnih uspehov, če je trajno opravljanje teh dejavnosti nujno za zadovoljevanje potreb določenih uporabnikov, se lahko ustanovijo samoupravne interesne skupnosti, v katerih se uresničujejo skupni interesi, določeni s samoupravnim sporazumom.

V teh samoupravnih interesnih skupnostih se delovni ljudje kot uporabniki proizvodov in storitev združujejo z delavci, ki opravljajo te dejavnosti, in zadovoljujejo v njih svoje osebne in skupne potrebe, združujejo sredstva in določajo namen njihove uporabe, opredeljujejo pogoje in način opravljanja teh dejavnosti, sprejemajo in uresničujejo programe dela in razvoja, vplivajo na oblikovanje cen in sodelujejo pri določanju politike cen, uresničujejo druge skupne interese ter medsebojno urejajo druga razmerja, pravice, obveznosti in odgovornosti.

Z organizacijo in delovanjem teh samoupravnih interesnih skupnosti mora biti zagotovljeno medsebojno povezovanje teh dejavnosti ter usklajevanje njihovega razvoja in razvoja drugih dejavnosti.

Svoje potrebe in interese na področju komunalnih dejavnosti delovni ljudje zadovoljujejo v krajevni skupnosti, v skupnostih krajevnih skupnosti, v občini oziroma v samoupravnih interesnih komunalnih skupnostih.

67. člen[uredi]

Zaradi posebnega družbenega interesa za ohranitev in gojitev gozdov se delavci in kmetje, ki opravljajo gozdarsko dejavnost in delovni ljudje, organizirani v organizacijah združenega dela določenih dejavnosti, v krajevnih in drugih skupnostih v skladu z zakonom združujejo v samoupravne interesne skupnosti za gozdarstvo, v katerih zagotavljajo ohranitev in gojitev gozdov, skrbijo za biološko ravnotežje v gozdovih in v ta namen usklajujejo interese med gozdarstvom, kmetijstvom, predelavo lesa, lovstvom in turizmom ter urejajo vprašanja, ki so pomembna za varovanje gozdov in druga vprašanja skupnega pomena.

68. člen[uredi]

Za kar najbolj neposredno uresničevanje samoupravnih pravic in interesov imajo delavci in drugi delovni ljudje ter njihove organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti, ki so člani samoupravne interesne skupnosti, pravico, da se v interesni skupnosti pod pogoji, ki jih določa samoupravni sporazum o ustanovitvi samoupravne interesne skupnosti ali njen statut, organizirajo v temeljno skupnost ali enoto za določeno območje ali za uresničevanje določenih skupnih interesov in da v tej temeljni skupnosti oziroma enoti uresničujejo določene svoje samoupravne pravice in interese.

Samoupravne interesne skupnosti se lahko združujejo v širše interesne skupnosti, ustanavljajo zveze in druga združenja interesnih skupnosti in vzpostavljajo druge oblike medsebojnega sodelovanja.

Kadar se samoupravna interesna skupnost ustanavlja za območje, ki je širše od občine, se lahko za območja občin ustanovijo skupnosti kot deli te samoupravne interesne skupnosti.

69. člen[uredi]

Samoupravne interesne skupnosti in njihove temeljne skupnosti in enote ter združenja samoupravnih interesnih skupnosti so pravne osebe s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih imajo po ustavi, zakonu, samoupravnem sporazumu o ustanovitvi interesne skupnosti oziroma združenja interesnih skupnosti in po svojem statutu.

70. člen[uredi]

Kadar so določene dejavnosti oziroma zadeve samoupravne interesne skupnosti posebnega družbenega pomena, se lahko z zakonom oziroma z odlokom skupščine družbenopolitične skupnosti, ki temelji na zakonu, določi obvezna ustanovitev take skupnosti oziroma ustanovi ta skupnost, določijo načela za njeno organizacijo in medsebojna razmerja v njej ter predpiše obveznost plačevanja prispevkov tej skupnosti in določi obveznost sodelovanja oziroma združevanja samoupravnih interesnih skupnosti za skupno izvajanje nekaterih skupnih nalog.

Dejavnosti oziroma zadeve, za katere zakon oziroma odlok skupščine družbenopolitične skupnosti, ki temelji na zakonu, določa, da so posebnega družbenega pomena, mora samoupravna interesna skupnost opravljati tako, kakor določa zakon oziroma odlok skupščine družbenopolitične skupnosti. Zakon oziroma odlok skupščine družbenopolitične skupnosti lahko določi, da se posamezne odločitve o zadevah, ki so posebnega družbenega pomena, sprejemajo v soglasju s skupščino družbenopolitične skupnosti.

71. člen[uredi]

Če samoupravna interesna skupnost, ki opravlja določene dejavnosti oziroma zadeve posebnega družbenega pomena, ne odloči o vprašanju, od katerega je bistveno odvisno njeno delo, lahko skupščina družbenopolitične skupnosti pod pogoji in po postopku, kot to določa zakon, s svojo odločitvijo začasno uredi tako vprašanje.

Proti samoupravni interesni skupnosti so dovoljeni z zakonom določeni začasni ukrepi v primerih in pod pogoji, ko so taki ukrepi dovoljeni proti organizacijam združenega dela.

4. Krajevna skupnost[uredi]

72. člen[uredi]

Delovni ljudje in občani v naselju, delu naselja ali v več povezanih naseljih imajo pravico in dolžnost, da se za uresničevanje določenih skupnih interesov in potreb ter opravljanje nalog samoupravno organizirajo v krajevno skupnost.

Za uresničevanje svojih skupnih interesov in potreb ter opravljanje nalog se delovni ljudje in občani, organizirani v krajevni skupnosti, s samoupravnim sporazumevanjem in na drug način povezujejo z organizacijami združenega dela, s samoupravnimi interesnimi skupnostmi, s krajevnimi skupnostmi ter z drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, ki so zainteresirane za sodelovanje in dolžne sodelovati pri zadovoljevanju teh interesov in potreb ter opravljanju nalog. V krajevni skupnosti se povezujejo tudi delovni ljudje in občani, združeni v družbenopolitičnih in drugih družbenih organizacijah ter društvih, v katerih uresničujejo posamične in skupne interese.

Delovni ljudje in občani, organizirani v krajevni skupnosti, sodelujejo pri opravljanju družbenih zadev in odločanju o vprašanjih skupnega pomena v občini in širših družbenopolitičnih skupnostih.

73. člen[uredi]

V krajevni skupnosti delovni ljudje in občani odločajo o uresničevanju svojih skupnih interesov in o opravljanju nalog ter o solidarnem zadovoljevanju skupnih potreb na naslednjih področjih: medsebojni odnosi v naselju, urejanje naselij in drugega prostora ter prebivanje, upravljanje stanovanj, otroško varstvo in socialno skrbstvo, zdravstveno varstvo, vzgoja in izobraževanje, prosveta in kultura, javno obveščanje, telesna kultura ter rekreacija, komunalne in druge dejavnosti za neposredno zadovoljevanje njihovih potreb ter potreb družin in gospodinjstev, varstvo interesov potrošnikov in uporabnikov, splošni ljudski odpor in družbena samozaščita, varstvo človekovega okolja, kulturnih in zgodovinskih spomenikov, upravljanje stvari v družbeni lastnini ter druga področja skupnega življenja in dela; in sprejemajo programe in plane razvoja te skupnosti, s katerimi določijo tudi način združevanja in uporabe sredstev in dela za opravljanje posameznih skupnih nalog.

Skupne potrebe, interese in naloge na posameznih področjih skupnega življenja in dela opredelijo delovni ljudje in občani v krajevni skupnosti s statutom te skupnosti v skladu z ustavo, s statutom občine in z zakonom.

74. člen[uredi]

Za zadovoljevanje in uresničevanje določenih skupnih potreb in interesov ter opravljanje nalog delovni ljudje in občani v krajevni skupnosti s samoupravnim sporazumom in družbenim dogovorom na podlagi programa in plana razvoja krajevne skupnosti ter v skladu s statutom te skupnosti oziroma občine združujejo svoja sredstva, ki jih prispevajo s samoprispevkom in delom ali pridobijo na drug način.

  • z delom dohodka, ki ga za zadovoljevanje skupnih potreb v krajevni skupnosti namenijo delavci temeljnih organizacij združenega dela z območja krajevne skupnosti in temeljne organizacije združenega dela, katerih delavci živijo na območju te krajevne skupnosti,
  • s sredstvi, ki se na podlagi družbenega plana občine, programov in planov samoupravnih interesnih skupnosti in organizacij združenega dela določijo za uresničevanje programa krajevne skupnosti in za zadovoljevanje komunalnih, socialnih in drugih potreb delovnih ljudi in občanov v krajevni skupnosti,
  • z delom davkov, taks in drugih davščin, zbranih na območju krajevne skupnosti, ki jih občina odstopi krajevni skupnosti za uresničevanje njenih nalog v skladu s plani in programi razvoja krajevne skupnosti in občine,
  • z dopolnilnimi sredstvi iz proračuna občine,
  • s prostovoljno združenimi sredstvi družbenopolitičnih in drugih družbenih organizacij ter društev v krajevni skupnosti,
  • in z drugimi sredstvi.

5. Sredstva družbenopolitičnih organizacij in drugih družbenih organizacij[uredi]

75. člen[uredi]

Družbenopolitične organizacije in druge z zakonom določene družbene organizacije lahko pridobivajo sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom. Te organizacije lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, organizirajo gospodarsko in drugo dejavnost v skladu s svojimi cilji in so za uresničevanje teh ciljev lahko udeležene pri dohodku, doseženem s tako dejavnostjo.

6. Družbenoekonomski položaj in združevanje kmetov[uredi]

76. člen[uredi]

Kmetu in članu njegovega gospodarstva, ki se ukvarja s kmetovanjem in dela s sredstvi, na katerih ima kdo lastninsko pravico, je zajamčena pravica, da uresničuje z ustavo določen samoupravni položaj v socialističnih družbenoekonomskih odnosih, razpolaga z rezultati svojega dela, zadovoljuje svoje osebne in družbene potrebe in si s svojim prispevkom po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavlja socialno varnost.

Na podlagi osebnega dela imajo kmetje v načelu enak položaj in v osnovi enake pravice kot delavci v združenem delu z družbenimi sredstvi. Ustrezne pravice in obveznosti imajo kmetje tudi glede združevanja dela in sredstev ter v tržni menjavi in kreditnih razmerjih.

77. člen[uredi]

Kmetje lahko združujejo svoje delo in delovna sredstva v kmetijskih zadrugah, skupnostih na podlagi pogodbe in v drugih oblikah združevanja kmetov ali pa jih lahko združujejo z organizacijami združenega dela.

Kmetijska zadruga ima v načelu položaj, pravice, obveznosti in odgovornosti organizacije združenega dela.

Kmetijske zadruge in obrate za kooperacijo v sestavi organizacij združenega dela, v katerih kmetje združujejo svoje delo in delovna sredstva z delom delavcev in z družbenimi sredstvi, upravljajo kmetje enakopravno skupaj z delavci na podlagi vloženih sredstev in dela.

Kmetje lahko obdržijo lastninsko pravico na sredstvih, ki jih združijo v kmetijski zadrugi, ali si izgovorijo pravico do vrnitve vrednosti teh sredstev in druge pravice iz njihove združitve v skladu s pogodbo o tej združitvi in s statutom zadruge.

Iz dohodka, ki ga kmetijska zadruga doseže s poslovanjem, gre kmetom, ki so v zadrugi združili svoje delo in sredstva, del v sorazmerju s tem, kolikor so k dohodku prispevali s svojim delom in združitvijo sredstev oziroma sodelovanjem z njo. Presežni del dohodka vloži kmetijska zadruga kot družbeno lastnino v svoje sklade in ga uporablja za razširjanje in pospeševanje svoje dejavnosti.

78. člen[uredi]

Če se družbena sredstva, ustvarjena z delom kmetov v kmetijski zadrugi, njeni temeljni organizaciji združenega dela ali v drugih oblikah združevanja kmetov in delavcev, dajo v promet se namen uporabe vrednosti teh sredstev določa s soglasjem kmetov.

Na podlagi svojih in družbenih sredstev, ustvarjenih z delom kmetov, dajejo kmetje soglasje tudi v primerih, kadar se odloča o spremembah statusa ali predmeta poslovanja enote zadruge oziroma njene temeljne organizacije združenega dela.

79. člen[uredi]

S tem da kmetje svobodno in enakopravno združujejo svoje delo in delovna sredstva z delavci v združenem delu z družbenimi sredstvi, razširjajo materialno osnovo svojega dela in uporabljajo dosežke splošnega materialnega in družbenega razvoja in na tej podlagi popolneje zadovoljujejo svoje osebne in družbene potrebe ter razvijajo svoje delovne in druge sposobnosti.

Kmetje, ki so svoje delo in delovna sredstva neposredno ali po kmetijski zadrugi ali kakšni drugi obliki združevanja kmetov združili z organizacijo združenega dela in z njo trajno sodelujejo, upravljajo v skladu s samoupravnim sporazumom enakopravno z delavci te organizacije skupne zadeve, skupno odločajo o skupaj doseženem dohodku in so udeleženi pri njegovi delitvi v sorazmerju s tem, kolikor so k njemu prispevali.

80. člen[uredi]

Gospodarjenje z gozdovi, ki so družbena lastnina in z gozdovi, na katerih je lastninska pravica, je skupno.

Združenim kmetom - lastnikom gozdov - je pri skupnem gospodarjenju z gozdovi zajamčeno sodelovanje pri upravljanju ter v okviru tega gospodarjenja in skupnih gozdnogospodarskih načrtov v skladu z zakonom samostojno odločajo o zadevah gospodarjenja z njihovimi gozdovi in o ustvarjenem dohodku na podlagi njihovega dela in njihovih vloženih sredstev.

7. Samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov[uredi]

81. člen[uredi]

Zajamčena je svoboda samostojnega osebnega dela z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občanov, ki opravljajo kmetijsko, obrtno, gostinsko ali turistično dejavnost in z zakonom določeno drugo gospodarsko in negospodarsko dejavnost, če opravljanje dejavnosti z osebnim delom ustreza načinu, materialni osnovi in možnostim osebnega dela in če ni v nasprotju z načelom pridobivanja dohodka po delu in z drugimi temelji socialistične družbene ureditve.

Zakon ureja pogoje za opravljanje dejavnosti s samostojnim osebnim delom z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občanov, in lastninske pravice na delovnih sredstvih in poslovnih prostorih, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti s samostojnim osebnim delom.

Z zakonom se lahko prepove ali omeji opravljanje določenih dejavnosti s samostojnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov, če to zahteva skrb za zdravje in življenje ljudi, varstvo s to ustavo določene družbene ureditve ali drug družbeni interes.

82. člen[uredi]

Delovni ljudje, ki samostojno opravljajo dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov, lahko ustanovijo zadrugo in v njej po načelih enakopravnosti združujejo svoje delo in delovna sredstva in skupaj razpolagajo z dohodkom, ki ga doseže zadruga.

Zadruga, ki jo ustanovijo delovni ljudje, ki samostojno opravljajo dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov, ima položaj, pravice, obveznosti in odgovornosti kmetijske zadruge, njeni člani pa imajo položaj, pravice, obveznosti in odgovornosti kot člani kmetijske zadruge.

83. člen[uredi]

Delovni ljudje, ki samostojno opravljajo dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov, lahko v skladu s pogodbo in zakonom združujejo svoje delo in delovna sredstva z organizacijami združenega dela v različnih oblikah kooperacije in v drugih oblikah poslovnega sodelovanja. V okviru tega sodelovanja ti delovni ljudje soupravljajo skupne zadeve, skupno odločajo o skupaj doseženem dohodku in so udeleženi pri njegovi delitvi v sorazmerju s tem, kolikor so k njemu prispevali.

84. člen[uredi]

Delovni človek, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov, lahko na samoupravni podlagi združi svoje delo in delovna sredstva z delom drugih v okviru pogodbene organizacije združenega dela.

Delovni človek, ki je v pogodbeni organizaciji združenega dela združil svoje delo in sredstva z delom drugih, ima pravico, da kot poslovodja vodi poslovanje pogodbene organizacije in da skupaj z delavci odloča o njenem delu in razvoju.

Poslovodji in delavcem v pogodbeni organizaciji združenega dela gredo na podlagi njihovega dela sredstva za osebne in skupne potrebe, poslovodji pa na podlagi sredstev, ki jih je združil, tudi del dohodka v skladu z načeli, ki veljajo za združevanje dela in družbenih sredstev v organizacijah združenega dela.

Del dohodka, doseženega v pogodbeni organizaciji združenega dela, ki preostane po izločitvi sredstev za osebne in skupne potrebe poslovodje in delavcev in dela dohodka za poslovodjo iz naslova sredstev, ki jih je združil, je družbena lastnina. Delavci upravljajo na podlagi svojega dela skupaj s poslovodjo ta del dohodka kot družbena sredstva.

Pogoje in način ustanovitve in poslovanja pogodbene organizacije združenega dela, njene pravice, obveznosti in odgovornosti ureja zakon, medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti poslovodje in delavcev pa pogodba v skladu z zakonom. Pogodba ureja tudi način in pogoje združevanja sredstev ter način in pogoje umika oziroma izplačila sredstev, ki jih je poslovodja vložil v pogodbeno organizacijo.

Poslovodja pogodbene organizacije združenega dela obdrži lastninsko pravico na sredstvih, ki jih je združil v tej organizaciji. Z umikom oziroma izplačilom teh sredstev pa mu prenehajo pravice, ki jih je imel kot poslovodja v pogodbeni organizaciji.

85. člen[uredi]

Zakon določa, v katerih dejavnostih in pod katerimi pogoji sme delovni človek, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov, skladu z naravo teh dejavnosti in družbenimi potrebami izjemoma in v omejenem obsegu uporabljati dopolnilno delo drugih, ki jih zaposli, ne da bi ustanovil pogodbeno organizacijo združenega dela.

Pogodbo o zaposlitvi sklenejo delovni človek in pri njem zaposleni delavci v skladu s kolektivno pogodbo, ki jo skleneta sindikalna organizacija in ustrezna gospodarska zbornica oziroma drugo združenje, v katerem so zastopani delovni ljudje, ki samostojno opravljajo dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov. S kolektivno pogodbo so tem delavcem, ustrezno pravicam delavcev v združenem delu, zagotovljena pravica do sredstev za osebne in skupne potrebe in druge pravice, ki jim zagotavljajo materialno in socialno varnost.

Zakon lahko določi, da postane del dohodka, ki je rezultat presežnega dela delavcev, zaposlenih pri delovnem človeku, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov, družbena lastnina in se uporablja za razvoj.

8. Družbeno planiranje[uredi]

86. člen[uredi]

Delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in delovni ljudje v samoupravnih interesnih skupnostih, krajevnih skupnostih in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih, v katerih upravljajo zadeve in sredstva družbene reprodukcije, imajo pravico in dolžnost, da opirajoč se na znanstvena spoznanja in na njih temelječe razvojne možnosti in upoštevajoč ekonomske zakonitosti, samostojno sprejemajo plane in programe za delo in razvoj svojih organizacij in skupnosti, da te plane in programe usklajujejo med seboj in z družbenimi plani družbenopolitičnih skupnosti ter na tej podlagi zagotavljajo usklajevanje odnosov v celotni družbeni reprodukciji in usmerjanje celotnega materialnega in družbenega razvoja v skladu s skupnimi na samoupravnih temeljih določenimi interesi in cilji.

87. člen[uredi]

Plani in programi za delo in razvoj temeljnih organizacij združenega dela in organizacij združenega dela, v katerih sestavi so, se sprejemajo in uresničujejo v odnosih sodelovanja in medsebojne odvisnosti, ki izvirajo iz združevanja dela in sredstev v teh organizacijah v skladu s samoupravnim sporazumom; pri tem mora biti delavcem zagotovljena pravica, da v temeljnih organizacijah združenega dela odločajo o teh planih in programih.

Temeljne in druge organizacije združenega dela, združene v samoupravne interesne skupnosti ali druge samoupravne organizacije in skupnosti, sprejemajo in uresničujejo svoje plane in programe za delo in razvoj v skladu s skupnimi interesi in cilji oziroma v skladu s skupnimi plani in programi, ki jih sporazumno določijo v okviru teh samoupravnih organizacij in skupnosti.

Organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti in druge samoupravne organizacije in skupnosti usklajujejo svoje plane in programe za delo in razvoj tudi s plani in programi drugih samoupravnih organizacij in skupnosti s katerimi imajo določene skupne interese in cilje, ki izvirajo iz njihovega sodelovanja in medsebojne odvisnosti v družbeni reprodukciji in jih določajo s samoupravnim sporazumom.

Medsebojne obveznosti, ki so jih temeljne in druge organizacije združenega dela ter druge samoupravne organizacije in skupnosti sporazumno določile za uresničevanje skupnega plana, se v času, za katerega je plan določen, ne morejo enostransko razdirati oziroma spreminjati.

88. člen[uredi]

Na podlagi dogovorov o skupnih interesih in ciljih gospodarskega in družbenega razvoja v občini, mestni in regionalni skupnosti, avtonomni pokrajini, republiki in federaciji ter na podlagi planov in programov za delo in razvoj organizacij združenega dela, samoupravnih interesnih skupnosti in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, kot tudi na podlagi skupaj ocenjenih možnosti in pogojev za razvoj sprejemajo družbenopolitične skupnosti svoje družbene plane.

Družbeni plani družbenopolitičnih skupnosti določajo skupno razvojno politiko, smernice in okvire za ukrepe ekonomske politike ter za upravne in organizacijske ukrepe, s katerimi se zagotavljajo možnosti za njihovo uresničevanje.

89. člen[uredi]

V planih za delo in razvoj organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter v družbenih planih družbenopolitičnih skupnosti se smejo predvideti investicije ali drugi cilji in naloge oziroma se jih smejo te organizacije in skupnosti lotiti samo, če so na način, ki ga določa zakon, zagotovljeni materialni in drugi potrebni pogoji za njihovo uresničitev.

Izvrševanje posebnih nalog za uresničevanje ciljev, ki so določeni v družbenih planih, se sme naložiti določeni organizaciji združenega dela ali drugi samoupravni organizaciji in skupnosti kot obveznost samo z njenim soglasjem. če pa naj bo izvrševanje takih nalog skupna obveznost več organizacij ali skupnosti ali tudi obveznost organov družbenopolitične skupnosti, določijo te organizacije, skupnosti ali organi sporazumno vzajemne pravice in obveznosti ter svojo skupno in posamično odgovornost za izpolnjevanje take obveznosti.

Če je v družbenem planu na podlagi skupaj ugotovljenih interesov in zastavljenih razvojnih ciljev določeno, da je izvršitev določenih nalog nujna za družbeno reprodukcijo, pa s sporazumom med organizacijami združenega dela ali drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi ni bilo mogoče zagotoviti sredstev in drugih potrebnih pogojev za njihovo izvršitev, se sme z zakonom v skladu s to ustavo naložiti obvezna združitev sredstev v ta namen in se smejo določiti drugi ukrepi za izvršitev teh nalog.

90. člen[uredi]

Zakoni, drugi predpisi in splošni akti, iz katerih izhajajo obveznosti za proračune in sklade družbenopolitičnih skupnosti, ne morejo biti sprejeti, če ni prej organ, ki sprejema ustrezni predpis oziroma akt, ugotovil, da so zanje zagotovljena sredstva.

91. člen[uredi]

Delavci v organizacijah združenega dela in delovni ljudje v drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih ter njihovi organi so odgovorni za uresničevanje planov za delo in razvoj svojih organizacij in skupnosti ter splošnih ciljev in nalog, določenih v družbenih planih družbenopolitičnih skupnosti in so dolžni v ta namen ukreniti in storiti, kar je potrebno.

Organi družbenopolitičnih skupnosti so odgovorni, da s predpisi in ukrepi, ki jih izdajajo za uresničevanje družbenih planov, zagotovijo splošne možnosti za kar najbolj skladen in stabilen razvoj ter da z njimi kar najpopolneje uskladijo posebne interese in samostojno delovanje organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti s skupnimi interesi in razvojnimi cilji, določenimi z družbenimi plani.

9. Družbeni sistem informiranja, družbeno knjigovodstvo, evidenca in statistika[uredi]

92. člen[uredi]

Z družbenim sistemom informiranja se zagotavlja usklajeno evidentiranje, zbiranje, obdelava in izkazovanje podatkov in dejstev, ki so pomembna za spremljanje, planiranje in usmerjanje družbenega razvoja, ter dostopnost informacij o teh podatkih in dejstvih.

Dejavnosti na področju družbenega sistema informiranja so posebnega družbenega pomena.

93. člen[uredi]

Delavci v organizacijah združenega dela in delovni ljudje v drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih ter organi teh organizacij in skupnosti, kot tudi organi družbenopolitičnih skupnosti, so dolžni organizirati knjigovodstvo in evidenco o dejstvih, ki so pomembna za delo in odločanje v teh organizacijah in skupnostih.

Organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti ter družbenopolitične skupnosti so dolžne dajati organizacijam za družbeno knjigovodstvo, evidenco in statistiko podatke, ki so pomembni za usklajevanje odnosov v družbeni reprodukciji, za usmerjanje razvoja in uresničevanje pravic delovnih ljudi v samoupravnih organizacijah in skupnostih, da bi bili obveščeni o pojavih in odnosih, ki so skupnega oziroma splošnega pomena.

94. člen[uredi]

Evidenco in informacijsko-analitične zadeve o razpolaganju z družbenimi sredstvi in nadzorstvo nad pravilnostjo podatkov o razpolaganju s temi sredstvi, nadzorstvo nad zakonitostjo razpolaganja z družbenimi sredstvi in nadzorstvo nad izpolnjevanjem obveznosti organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih skupnosti ter druge zadeve družbenega knjigovodstva, ki jih določa zakon, opravlja služba družbenega knjigovodstva. Ta služba opravlja tudi plačilni promet v državi.

Služba družbenega knjigovodstva zagotavlja organizacijam združenega dela in drugim družbenim pravnim osebam podatke, na podlagi katerih imajo delovni ljudje in organi samoupravne delavske kontrole vpogled v materialno stanje in finančno in materialno poslovanje svojih in drugih organizacij in skupnosti.

Pri svojem delu je služba družbenega knjigovodstva samostojna.

Služba družbenega knjigovodstva dela po zakonu in drugih predpisih in je v mejah svojih pravic in dolžnosti odgovorna za njihovo uporabo.

Plačilni promet v republiki opravlja služba družbenega knjigovodstva v skladu z zveznim zakonom.

Z zakonom se lahko naložijo službi družbenega knjigovodstva tudi druge naloge, ki jih glede na svojo organizacijo in usposobljenost lahko opravi.

10. Lastninskopravna razmerja[uredi]

95. člen[uredi]

Občanom je zajamčena lastninska pravica na predmetih, ki so namenjeni za osebno porabo ali za njihove kulturne in druge osebne potrebe.

Občani imajo lahko lastninsko pravico na stanovanjskih hišah in stanovanjih za osebne in družinske potrebe. Stanovanjske hiše in stanovanja ter drugi za osebne potrebe namenjeni predmeti, na katerih ima kdo lastninsko pravico, se smejo uporabljati za pridobivanje dohodka samo na način in pod pogoji, ki jih določa zakon.

96. člen[uredi]

Zakon določa meje in pogoje, pod katerimi imajo lahko društva in druge civilne pravne osebe lastninsko pravico na nepremičninah in drugih stvareh, ki so namenjene za uresničevanje skupnih interesov njihovih članov ter ciljev, zaradi katerih so bile ustanovljene, kot tudi pogoje, pod katerimi lahko z njimi razpolagajo.

97. člen[uredi]

Kmetom je zajamčena lastninska pravica na kmetijskem obdelovalnem zemljišču, ki meri največ deset hektarov na kmečko gospodarstvo.

Zakon lahko določi, da sme kmetijsko obdelovalno zemljišče, na katerem imajo kmetje lastninsko pravico, v hribovskih in planinskih krajih meriti več kot deset hektarov na kmečko gospodarstvo.

Zakon določa, v katerih mejah in pod katerimi pogoji imajo lahko kmetje lastninsko pravico na drugem zemljišču ter v katerih mejah in pod katerimi pogoji imajo lahko drugi občani lastninsko pravico na kmetijskem in drugem zemljišču.

Z zakonom se urejajo razmerja, ki nastanejo pri izkoriščanju zemljišč na podlagi zakupa ali kooperacije.

Pogoje in meje, v katerih je mogoče pridobivati lastninsko pravico na gozdovih in gozdnem zemljišču, določa zakon.

98. člen[uredi]

Na zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja ter na drugih območjih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, ki jih v skladu s pogoji in po postopku, kot to določa zakon, določi občina, ne more imeti nihče lastninske pravice.

Pogoje, način in čas prenehanja lastninske pravice na zemljišču, na katerem je pred izdajo občinskega odloka imel kdo lastninsko pravico, ter odškodnino za to zemljišče ureja zakon. Način in pogoje za uporabo takega zemljišča določa občina na podlagi zakona.

99. člen[uredi]

Nepremičnine, na katerih ima kdo lastninsko pravico, je mogoče proti pravični odškodnini razlastiti ali to pravico omejiti, če to zahteva na podlagi zakona ugotovljen splošni interes.

Zakon določa osnove in merila za pravično odškodnino. Z določitvijo teh osnov in meril ter z njihovo uporabo se ne smejo bistveno poslabšati pogoji za življenje in delo, ki jih je imel na podlagi uporabe nepremičnine lastnik, Čigar nepremičnina se razlašča.

Pravična odškodnina ne obsega povečane vrednosti nepremičnine, ki je neposredno ali posredno posledica vlaganja družbenih sredstev.

100. člen[uredi]

Lastninsko pravico uresničujejo občani in civilne pravne osebe v skladu z naravo in namenom nepremičnin ter drugih stvari v njihovi lasti in v skladu z družbenim interesom, ki ga določa zakon.

Pogoje za promet z zemljišči in drugimi nepremičninami, na katerih ima kdo lastninsko pravico, ureja zakon.

101. člen[uredi]

Lastninska pravica na stvareh, ki so posebnega kulturnega pomena, se sme na podlagi zakona omejiti, če to zahteva splošni interes.

11. Dobrine splošnega pomena[uredi]

102. člen[uredi]

Zemljišča, gozdovi, vode, vodotoki, morje in morska obala, rude in druga naravna bogastva, dobrine v splošni rabi ter nepremičnine in druge stvari posebnega kulturnega in zgodovinskega pomena so kot dobrine splošnega pomena pod posebnim varstvom in se uporabljajo pod pogoji in na način, kot to določa zakon.

103. člen[uredi]

Vsako zemljišče, gozd, vodo in vodotok, morje in morsko obalo, rude in druga naravna bogastva je treba izkoriščati v skladu s splošnimi v zakonu določenimi pogoji, s katerimi se zagotavlja njihovo smotrno izkoriščanje in drugi splošni interesi.

Za smotrno izkoriščanje kmetijskih zemljišč in zagotavljanje drugih splošnih interesov na teh zemljiščih, se v skladu z zakonom lahko ustanovijo kmetijsko-zemljiške skupnosti.

12. Varstvo in izboljševanje človekovega okolja[uredi]

104. člen[uredi]

Delovni ljudje in občani, organizacije združenega dela, družbenopolitične skupnosti, krajevne skupnosti in druge samoupravne organizacije in skupnosti imajo pravico in dolžnost zagotavljati pogoje za ohranitev in razvoj naravnih in z delom pridobljenih vrednot človekovega okolja, z namenom, da zagotovijo pogoje za delo, stanovanje, počitek, kulturo in rekreacijo, kakor tudi da preprečujejo zdravju škodljive posledice, ki nastajajo v proizvodnji, porabi in prometu.

Družbenopolitične skupnosti določajo s prostorskimi plani politiko urbanizacije, prostorskega urejanja in varstva človekovega okolja.

Posamezna krajinska območja in predmeti narave, značilnosti slovenske obale, rastlinski in živalski svet, območja, ki so namenjena za rekreacijo, morje in morska obala, reke, potoki, jezera in njihova obrežja, studenci in talna voda ter zrak so pod posebnim družbenim varstvom.

13. Zagotavljanje enotnega jugoslovanskega trga[uredi]

105. člen[uredi]

Delovni ljudje, narodi in narodnosti Socialistične republike Slovenije uresničujejo svoje ekonomske interese na enotnem jugoslovanskem trgu.

Pri uresničevanju enotnega jugoslovanskega trga se v Socialistični republiki Sloveniji kot delu tega trga zagotavlja:

  • vsem organizacijam združenega dela in njihovim združenjem ter delovnim ljudem enakopravni pogoji za opravljanje njihovih dejavnosti, za ustvarjanje dohodka ter za njihovo ustanavljanje in združevanje;
  • svobodno gibanje in združevanje dela in sredstev reprodukcije ter svobodna menjava blaga in storitev, znanstvenih dosežkov in strokovnih izkušenj;
  • svobodno nastopanje na trgu, samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje o pospeševanju proizvodnje in prometa in o integriranju družbenega dela;
  • svobodno zaposlovanje občanov pod enakimi pogoji, ki veljajo v kraju zaposlitve, in priznanje pravic iz dela, ki vplivajo na uresničevanje pravic iz socialnega zavarovanja, in drugih podobnih pravic ne glede na to, kje v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji so bile pridobljene.

106. člen[uredi]

Socialistična republika Slovenija skupaj z drugimi republikami in avtonomnima pokrajinama prek organov federacije določa naslednje temelje enotnega trga:

  • enoten denar, enoten monetarni in devizni sistem, enotne temelje kreditnega sistema, skupno monetarno in devizno politiko in skupne temelje kreditne politike;
  • enoten sistem in skupno politiko ekonomskih odnosov s tujino; enoten carinski sistem in skupno carinsko politiko;
  • način in obliko kompenzacije;
  • usmerjanje gospodarskega in družbenega razvoja in usklajevanje razmerij na trgu z družbenim planiranjem na samoupravni podlagi.

Pravice, dolžnosti in obveznosti občanov, ki opravljajo dejavnosti v tujini ali so tam zaposleni, določa zakon.

Z medsebojnimi dogovori z drugimi republikami in avtonomnima pokrajinama Socialistična republika Slovenija usklajuje temelje davčne politike in davčni sistem, kadar je to nujno za zagotovitev enotnosti in stabilnosti jugoslovanskega trga.

Zakon lahko predpiše pogoje, pod katerimi se v notranjem prometu menjavajo blago in storitve.

107. člen[uredi]

Kadar organ družbenopolitične skupnosti z akti, s katerimi se določa ali izvaja skupna ekonomska politika, določi pogoje poslovanja, ki trajneje in v večjem obsegu zmanjšujejo dohodek organizacij združenega dela in onemogočajo normalno reprodukcijo, je hkrati dolžan določiti in zagotoviti ustrezno nadomestilo.

108. člen[uredi]

Narodna banka Slovenije uresničuje kot ustanova enotnega monetarnega sistema z Narodno banko Jugoslavije, narodnimi bankami drugih republik in avtonomnih pokrajin skupno emisijsko politiko, sodeluje z njimi pri določanju kreditno-monetarne politike ter je skupaj z njimi v okviru svojih pravic in dolžnosti odgovorna za stabilnost valute, splošno plačilno likvidnost in za uresničevanje skupno določene monetarne politike.

Narodna banka Slovenije v okviru skupne emisijske politike sprejema tudi druge ukrepe, s katerimi se uresničuje kreditna politika, ki jo s svojimi akti določa Skupščina Socialistične republike Slovenije. S temi ukrepi se ne sme nikogar spraviti v neenakopraven položaj glede opravljanja dejavnosti in pridobivanja dohodka.

Narodna banka Slovenije je za izvajanje nalog iz prejšnjega odstavka odgovorna Skupščini Socialistične republike Slovenije.

Narodna banka Slovenije sprejema v depozit proračunska sredstva družbenopolitičnih skupnosti in lahko v imenu in za račun družbenopolitičnih skupnosti opravlja tudi druge bančne zadeve, določene z zakonom.

Narodna banka Slovenije v skladu z zakonom izvršuje določena finančno-tehnična opravila za družbenopolitične skupnosti.

Narodna banka Slovenije ne more opravljati drugih dejavnosti poslovnih bank niti imeti statusa teh bank.

Narodno banko Slovenije upravljata guverner narodne banke in svet narodne banke.

14. Sredstva za skupne in splošne družbene potrebe[uredi]

109. člen[uredi]

Za zadovoljitev splošnih družbenih potreb, ki se financirajo iz proračunov družbenopolitičnih skupnosti, plačujejo delavci iz dohodka temeljne organizacije združenega dela in iz svojih osebnih dohodkov, občani pa iz svojih osebnih dohodkov, drugih dohodkov ter premoženja davke, takse in druge davščine.

Sistem, vire in vrste davkov, taks ter drugih davščin določa zakon.

Delovni ljudje, občani in temeljne organizacije združenega dela prispevajo za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb po načelu, da sorazmerno več prispeva tisti, ki dosega večji dohodek.

Družbenopolitične skupnosti samostojno določajo višino davkov, taks in drugih davščin, ki so v skladu z zakonom njihov dohodek, ter z njim samostojno razpolagajo.

110. člen[uredi]

Zaradi izenačevanja pogojev gospodarjenja in skladnega razvoja v Socialistični republiki Sloveniji usklajujejo delovni ljudje v republiki, občinah in samoupravnih interesnih skupnostih obveznosti temeljnih organizacij združenega dela, delovnih ljudi in občanov in v družbenopolitični skupnosti sestavljajo splošno bilanco sredstev, iz katere so razvidne te obveznosti do vseh oblik splošne in skupne porabe.

111. člen[uredi]

Davki in prispevki, ki se plačujejo iz dohodka temeljne organizacije združenega dela, se plačujejo po predpisih in v korist družbenopolitične skupnosti, na katere območju temeljna organizacija trajno opravlja dejavnost, oziroma po sklepu in v korist samoupravne interesne skupnosti, ki temeljni organizaciji združenega dela ali delavcem te organizacije zagotavlja zadovoljevanje potreb in interesov oziroma uporabo storitev za katere se plačujejo prispevki samoupravni interesni skupnosti.

Sredstva, ki se iz dohodkov bank razporejajo med temeljne organizacije združenega dela in druge družbene pravne osebe, se obdavčijo kot dohodki teh oseb - po predpisih družbenopolitične skupnosti, ki se ji plačuje davek iz dohodka teh oseb in v njeno korist.

Davki in prispevki, ki se plačujejo iz osebnih dohodkov oziroma drugih dohodkov delavcev in občanov, izvzemši davek od premoženja in od dohodkov iz premoženja, se plačujejo v skladu z zveznim zakonom po predpisih in v korist družbenopolitične skupnosti, na katere območju delavec ali občan živi, oziroma po sklepu in v korist samoupravne interesne skupnosti, ki delavcu in občanu ali članom njunih družin zagotavlja zadovoljevanje potreb in interesov oziroma uporabo storitev, za katere se ti prispevki plačujejo.

112. člen[uredi]

Če je to neogibno potrebno zaradi bistvenega odstopanja od temeljnih ciljev družbenega plana ali sprejete gospodarske politike, če to terjajo interesi ljudske obrambe ali posebni interesi na področju dejavnosti oziroma zadev posebnega družbenega pomena v okviru pravic in dolžnosti republike, lahko zakon določi meje, v katerih smejo občine in samoupravne interesne skupnosti določati stopnje davkov, prispevkov in drugih obveznosti, začasno omeji trošenje določenih družbenih sredstev in naloži obveznost, da ustvarjajo rezervna družbena sredstva, in predpiše način razpolaganja s presežnimi proračunskimi dohodki družbenopolitičnih skupnosti ter s presežnimi dohodki samoupravnih interesnih skupnosti, ki izvirajo iz zakonskih obveznosti.

II. poglavje - TEMELJI DRUŽBENOPOLITIČNEGA SISTEMA[uredi]

1. Položaj delovnih ljudi v družbenopolitičnem sistemu[uredi]

113. člen[uredi]

Delavski razred in vsi delovni ljudje so nosilci oblasti in upravljanja drugih družbenih zadev.

Delavski razred in vsi delovni ljudje uresničujejo oblast in upravljajo druge družbene zadeve, organizirani v organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti ter v razredne in druge družbenopolitične in družbene organizacije.

114. člen[uredi]

Delovni ljudje uresničujejo oblast in upravljajo druge družbene zadeve z odločanjem na zborih, z referendumom in z drugimi oblikami osebnega izjavljanja v temeljnih organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih in v drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih, po delegatih v organih upravljanja teh organizacij in skupnosti, s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem, po delegacijah in delegatih v skupščinah družbenopolitičnih skupnosti, kot tudi z usmerjanjem in nadzorstvom dela organov, odgovornih skupščinam.

115. člen[uredi]

Delovni ljudje se organizirajo na samoupravni podlagi v organizacije združenega dela, krajevne skupnosti samoupravne interesne skupnosti in v druge samoupravne organizacije in skupnosti in določajo, katere skupne interese, pravice in dolžnosti v njih uresničujejo.

Z ustavo in statutom družbenopolitične skupnosti se določajo skupni interesi in funkcije oblasti in upravljanja drugih družbenih zadev, ki jih delovni ljudje, narodi in narodnosti uresničujejo v družbenopolitičnih skupnostih.

116. člen[uredi]

Upravljanje v organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih in v drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih, njihova organiziranost ter obveščanje morajo biti urejeni tako, da delovni ljudje v vsakem delu delovnega procesa in v vsakem delu organizacije oziroma skupnosti odločajo o vprašanjih svojega dela in o drugih interesih, uresničujejo svoje samoupravne pravice in skupne interese in nadzorujejo izvrševanje odločitev in delo vseh organov in služb teh organizacij in skupnosti.

117. člen[uredi]

Funkcije oblasti in upravljanja drugih družbenih zadev v družbenopolitičnih skupnostih opravljajo skupščine in njim odgovorni organi.

Sodno funkcijo opravljajo redna sodišča kot organi državne oblasti in samoupravna sodišča.

Varstvo ustavnosti je v mejah, ki jih določa ta ustava, poverjeno Ustavnemu sodišču Socialistične republike Slovenije.

118. člen[uredi]

Skupščine družbenopolitičnih skupnosti in njim odgovorni organi opravljajo svoje funkcije na podlagi in v okviru ustave oziroma statuta in zakona.

Državni organi imajo do organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti samo pravice, določene na podlagi ustave.

119. člen[uredi]

Nihče ne more opravljati samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij in ne izvrševati javnih pooblastil, če mu jih niso v skladu z ustavo oziroma statutom in zakonom poverili delovni ljudje ali skupščina družbenopolitične skupnosti.

120. člen[uredi]

Vsi organi in organizacije in drugi nosilci samoupravnih, javnih ali drugih družbenih funkcij opravljajo svojo funkcijo na podlagi in v okviru ustave, zakona oziroma statuta in danih pooblastil in so za njeno izvrševanje odgovorni.

Vsi nosilci samoupravnih javnih in drugih družbenih funkcij so pri opravljanju svojih funkcij pod družbenim nadzorstvom.

Vsak izvoljeni ali imenovani nosilec samoupravne, javne ali druge družbene funkcije je osebno odgovoren za njeno opravljanje in je lahko odpoklican ali razrešen, ima pa tudi pravico odstopiti in odstop obrazložiti.

Zakon in samoupravni akti določajo vrste in pogoje odgovornosti nosilcev samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij, kakor tudi način in postopek za uresničevanje njihove odgovornosti.

121. člen[uredi]

Delavec, izvoljen oziroma imenovan za samoupravno, javno ali drugo družbeno funkcijo, katere opravljanje zahteva, da začasno preneha delati v organizaciji združenega dela ali delovni skupnosti, ima pravico, da se po prenehanju funkcije, ki jo je opravljal, vrne na delo v isto organizacijo združenega dela oziroma delovno skupnost na svoje prejšnje delovno mesto ali na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovim sposobnostim in kvalifikacijam.

122. člen[uredi]

Delo državnih organov in organov upravljanja organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter organov družbenopolitičnih organizacij, drugih družbenih organizacij in društev je javno.

Način zagotavljanja javnosti se ureja z zakonom in s samoupravnimi akti.

Zakon in samoupravni akti določajo zadeve in podatke, ki pomenijo tajnost ali se ne smejo objavljati.

Načelo javnosti se ne sme uresničevati v nasprotju z interesi varnosti in obrambe države in z drugimi družbenimi interesi, ki jih določa zakon.

2. Samoupravljanje v organizacijah združenega dela[uredi]

123. člen[uredi]

Samoupravljanje v temeljni organizaciji in drugih organizacijah združenega dela uresničuje delavec enakopravno in v vzajemni odgovornosti z drugimi delavci v organizaciji z odločanjem na zborih delavcev, z referendumom in drugimi oblikami osebnega izjavljanja, po delegatih v delavskih svetih, ki jih skupaj z drugimi delavci v organizaciji voli in odpokliče, in z nadzorstvom nad izvrševanjem sklepov in nadzorstvom nad delom organov in služb teh organizacij.

Delavec ima pravico, da je redno obveščen o poslovanju organizacije in njenem materialno-finančnem stanju, o ustvarjanju in delitvi dohodka in uporabi sredstev v njej ter o drugih vprašanjih, ki so pomembna za odločanje in nadzorstvo v organizaciji, da bi mogel uresničevati svoje samoupravne pravice.

124. člen[uredi]

Temeljna organizacija in druge organizacije združenega dela imajo delavski svet kot organ, ki upravlja delo in poslovanje organizacije, oziroma njemu po položaju in funkciji ustrezen organ upravljanja.

Temeljna organizacija združenega dela z manjšim številom delavcev nima delavskega sveta.

Določene izvršilne funkcije v temeljni organizaciji in v drugih organizacijah združenega dela se lahko poverijo izvršilnim organom delavskega sveta.

Organizacije združenega dela, ki združijo delo in sredstva, pa ne organizirajo posebne organizacije, imajo lahko skupen organ za opravljanje zadev skupnega pomena.

125. člen[uredi]

Delavski svet, ki upravlja delo in poslovanje organizacije združenega dela, določa pri opravljanju te funkcije predlog statuta in sprejema druge splošne akte, določa poslovno politiko ter sprejema plan in program za delo in razvoj, določa ukrepe za izvajanje poslovne politike ter plana in programa za delo in razvoj, voli, imenuje in razrešuje izvršilni in poslovodni organ oziroma člane teh organov, skrbi za obveščanje delavcev in opravlja druge zadeve, ki jih določajo samoupravni sporazum, statut in drugi samoupravni akti organizacije.

Delavski svet delovne organizacije in sestavljene organizacije združenega dela sprejema sklepe, ki se nanašajo na uresničevanje neodtujljivih pravic delavcev v temeljnih organizacijah združenega dela, v soglasju z vsako od teh organizacij, tako kot določa samoupravni sporazum o združitvi.

126. člen[uredi]

Delavski svet temeljne organizacije združenega dela sestavljajo delegati delavcev iz vseh delov delovnega procesa v tej organizaciji.

Sestava delavskega sveta temeljne organizacije združenega dela mora ustrezati socialni strukturi njene delovne skupnosti.

Delavski svet delovne organizacije in sestavljene organizacije združenega dela sestavljajo delegati delavcev temeljnih organizacij združenega dela, neposredno izvoljeni na način in po postopku, ki ju določa samoupravni sporazum o združitvi. V delavskem svetu delovne organizacije mora biti zastopana vsaka njena temeljna organizacija združenega dela.

Delegati delajo po smernicah delavcev oziroma delavskega sveta temeljne organizacije združenega dela, ki jih je izvolila, in so jim za svoje delo odgovorni.

V statutu temeljne in druge organizacije združenega dela in v samoupravnem sporazumu o združitvi so določene pravice in obveznosti delegatov in njihova odgovornost delavcem oziroma organom upravljanja teh organizacij.

127. člen[uredi]

Način izvolitve ter pogoje in način odpoklica oziroma razrešitve delavskega sveta in izvršilnega organa v organizaciji združenega dela določata samoupravni sporazum o združitvi ali statut organizacije in zakon.

Člani delavskega sveta oziroma člani izvršilnega organa ne morejo biti izvoljeni več kot za dve leti.

Nihče ne more biti več kakor dvakrat zaporedoma izvoljen v isti delavski svet oziroma izvršilni organ.

V delavski svet ne more biti izvoljen delavec, ki je kot individualni poslovodni organ ali kot član kolegijskega poslovodnega organa njemu odgovoren, in tudi ne delavec, ki samostojno opravlja druge s statutom in z zakonom določene vodilne funkcije.

128. člen[uredi]

Vsaka organizacija združenega dela ima poslovodni organ, ki vodi njeno poslovanje, organizira in usklajuje delovni proces v njej ter izvršuje sklepe delavskega sveta in njegovega izvršilnega organa.

Organizacijo združenega dela zastopa in predstavlja njen individualni poslovodni organ oziroma predsednik kolegijskega poslovodnega organa, če statut ali drug samoupravni akt organizacije ne določa drugače.

Poslovodni organ je pri delu samostojen in odgovoren delavcem in delavskemu svetu organizacije združenega dela.

Individualni poslovodni organ oziroma predsednik kolegijskega poslovodnega organa je za zakonitost dela in za izpolnjevanje z zakonom predpisanih obveznosti organizacije združenega dela odgovoren tudi družbeni skupnosti. Individualni poslovodni organ oziroma predsednik kolegijskega poslovodnega organa ima pravico in dolžnost v skladu z zakonom zadržati izvršitev aktov delavskega sveta in drugih organov organizacije združenega dela, če meni, da so v nasprotju z zakonom, in o tem obvestiti pristojni organ družbenopolitične skupnosti.

129. člen[uredi]

Individualni poslovodni organ in člane kolegijskega poslovodnega organa v organizaciji združenega dela imenuje in razrešuje delavski svet s sklepom.

Individualni poslovodni organ imenuje delavski svet po javnem razpisu na predlog razpisne komisije.

V temeljnih organizacijah združenega dela, ki jih določa zakon, in v drugih organizacijah združenega dela sestavljajo razpisno komisijo z zakonom določeno število predstavnikov organizacije združenega dela in sindikata ter predstavniki družbene skupnosti, imenovani oziroma izvoljeni v skladu z zakonom.

Zakon lahko uredi pogoje in način za oblikovanje kolegijskega poslovodnega organa ter pogoje in način za imenovanje njegovih članov.

Mandat individualnega poslovodnega organa in članov kolegijskega poslovodnega organa traja največ štiri leta. Ko jim poteče mandat, so lahko vnovič imenovani v isto funkcijo na način, ki ga določa zakon.

Zakon določa, pod katerimi pogoji se sme poslovodni organ razrešiti, še preden poteče čas, za katerega je bil imenovan. Razrešitev poslovodnega organa lahko predlagata tudi skupščina občine oziroma druge družbenopolitične skupnosti in sindikalna organizacija.

Zakon lahko predpiše posebne pogoje in način imenovanja in razrešitve ter posebne pravice in dolžnosti poslovodnega organa v organizacijah združenega dela, ki opravljajo dejavnosti oziroma zadeve posebnega družbenega pomena.

130. člen[uredi]

Samoupravni sporazum o združitvi v delovno organizacijo oziroma v sestavljeno organizacijo združenega dela vsebuje določbe: o skupnih zadevah, o koordiniranju delovnega procesa, o usklajevanju planov in programov za delo in razvoj, o združitvi sredstev in njihovem namenu; o sestavi, izvolitvi in delovnem področju skupnih organov upravljanja in njihovih izvršilnih organov, o poslovodnih organih delovne oziroma sestavljene organizacije, o odgovornosti teh organov; o pravicah, obveznostih in odgovornostih delovne skupnosti, ki opravlja dela skupnega pomena za združene organizacije; o medsebojnih razmerjih med temeljnimi in drugimi organizacijami združenega dela in o njihovih pravicah, obveznostih in odgovornosti v pravnem prometu; o postopku za izločitev posameznih temeljnih organizacij iz delovne organizacije oziroma temeljnih in delovnih organizacij iz sestavljene organizacije. Samoupravni sporazum vsebuje tudi druge določbe, ki so pomembne za skupno delo in poslovanje združenih organizacij in za uresničevanje samoupravnih pravic njihovih delavcev.

Samoupravni sporazum o združitvi v delovno organizacijo oziroma v sestavljeno organizacijo združenega dela je sklenjen, ko ga sprejme večina vseh delavcev v vsaki temeljni organizaciji združenega dela.

131. člen[uredi]

Organizacija združenega dela ima svoj statut.

Statut temeljne organizacije združenega dela sprejmejo na predlog delavskega sveta delavci temeljne organizacije združenega dela z večino glasov vseh delavcev.

Statut delovne organizacije oziroma sestavljene organizacije združenega dela sprejmejo na predlog njenega delavskega sveta delavci združenih temeljnih organizacij z večino glasov vseh delavcev v vsaki od teh organizacij.

Statut in drugi samoupravni akti organizacij združenega dela ne smejo biti v nasprotju s samoupravnim sporazumom o združitvi.

132. člen[uredi]

Delavci v temeljni organizaciji in drugih organizacijah združenega dela imajo pravico in dolžnost, da za uresničevanje in varstvo svojih samoupravnih pravic uveljavljajo samoupravno delavsko kontrolo neposredno, po organu upravljanja organizacije in po posebnem organu samoupravne delavske kontrole.

Organ samoupravne delavske kontrole nadzira izvajanje statuta in drugih samoupravnih aktov organizacije ter samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov, izvajanje sklepov delavcev, organov upravljanja ter izvršilnih in poslovodnih organov organizacije in skladnost teh aktov in sklepov s samoupravnimi pravicami, dolžnostmi in interesi delavcev; izpolnjevanje delovnih in samoupravljalskih dolžnosti delavcev, organov in služb organizacije; ali se odgovorno ter družbeno in ekonomsko smotrno uporabljajo družbena sredstva in razpolaga z njimi; izvajanje načela delitve po delu pri razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke; uresničevanje in varstvo pravic delavcev v medsebojnih razmerjih pri delu; obveščanje delavcev o vprašanjih, ki so pomembna za odločanje in nadzorstvo v organizaciji, ter uresničevanje drugih samoupravnih pravic, dolžnosti in interesov delavcev.

Organ samoupravne delavske kontrole ima pravico in dolžnost, da z ugotovljenimi pojavi in svojim mnenjem seznanja delavce, organe in službe organizacije, pri katerih jih je opazil, in organe, ki imajo v organizaciji pravico in dolžnost, da jih odpravijo, kakor tudi da sodeluje z organi družbenega nadzorstva, in z drugimi organi kontrole.

Sestavo, volitve in odpoklic organa samoupravne delavske kontrole ter njegove pravice, dolžnosti in odgovornosti urejajo statut in drugi samoupravni akti organizacije v skladu z zakonom.

133. člen[uredi]

Vsak delavec je osebno odgovoren za vestno opravljanje samoupravljalskih funkcij.

Člani delavskega sveta organizacije združenega dela so osebno in materialno odgovorni za sklepe, ki so jih kljub opozorilu pristojnega organa sprejeli mimo svojih pooblastil. Delegati v delavskem svetu delovne organizacije in sestavljene organizacije združenega dela so odgovorni delavcem in delavskemu svetu temeljne organizacije, v kateri so bili izvoljeni.

Člani kolegijskega izvršilnega organa, individualni poslovodni organ in člani kolegijskega poslovodnega organa so odgovorni za svoje delo delavskemu svetu, ki jih je izvolil oziroma imenoval, in delavcem organizacije združenega dela, v kateri opravljajo svoje funkcije. Osebno so odgovorni za svoje odločitve in za izvrševanje sklepov delavskega sveta in delavcev, kot tudi za resnično, pravočasno in popolno obveščanje delavskega sveta in delavcev. Odgovorni so tudi materialno, če nastane škoda z izvrševanjem sklepov, sprejetih na podlagi njihovih predlogov, če so pri dajanju predlogov prikrili dejstva ali vedoma dali neresnična obvestila delavskemu svetu ali delavcem.

Poslovodni organ je v mejah svojih pravic in dolžnosti odgovoren tudi za rezultate poslovanja organizacije ter za organiziranje in usklajevanje delovnega procesa v njej.

Odgovornost člana kolegijskega izvršilnega organa, individualnega poslovodnega organa in člana kolegijskega poslovodnega organa je odvisna od njegovega vpliva na sprejetje ali izvrševanje sklepov.

Materialno odgovornost in druge vrste odgovornosti ter pogoje za odgovornost urejata zakon in samoupravni akt organizacije združenega dela.

134. člen[uredi]

Določbe o samoupravljanju v organizacijah združenega dela se uporabljajo tudi za delavce v delovnih skupnostih, ustanovljenih za opravljanje del skupnega pomena za več organizacij združenega dela, v skladu z naravo tega dela in s skupnimi interesi, zaradi katerih so bile te delovne skupnosti ustanovljene.

3. Samoupravljanje v samoupravnih interesnih skupnostih[uredi]

135. člen[uredi]

S samoupravnim sporazumom o ustanovitvi samoupravne interesne skupnosti in z njenim statutom se urejajo zadeve, ki so skupnega pomena za njene člane, način odločanja o njih, delovno področje, pooblastila in odgovornosti skupščine in drugih organov interesne skupnosti ter druga vprašanja skupnega pomena za delovne ljudi in samoupravne organizacije in skupnosti, organizirane v interesno skupnost.

Statut samoupravne interesne skupnosti mora biti v skladu s samoupravnim sporazumom o njeni ustanovitvi.

Zakon lahko določi, da mora samoupravni sporazum o ustanovitvi samoupravne interesne skupnosti, ki opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena, oziroma njen statut potrditi organ družbenopolitične skupnosti.

136. člen[uredi]

Samoupravno interesno skupnost upravlja skupščina. Skupščino sestavljajo delegati, ki jih delovni ljudje in organizacije združenega dela ter druge samoupravne organizacije in skupnosti kot člani interesne skupnosti volijo in odpokličejo.

Delegati v skupščini delajo po smernicah članov samoupravne interesne skupnosti, ki so jih izvolili, in so jim za svoje delo odgovorni.

V samoupravni interesni skupnosti, ki jo ustanovijo delovni ljudje ter njihove organizacije in skupnosti za zadovoljevanje svojih potreb in interesov in delavci organizacij združenega dela, ki opravljajo dejavnosti na področju, za katero se ustanavlja interesna skupnost, se skupščina organizira tako, da je zagotovljeno njihovo enakopravno odločanje o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih.

Skupščina lahko poveri določene izvršilne funkcije svojim izvršilnim organom, ki so ji za svoje delo odgovorni.

137. člen[uredi]

Samoupravni sporazum o ustanovitvi in drugi splošni akti samoupravne interesne skupnosti določajo neposredno odgovornost organov upravljanja interesne skupnosti in delegatov v teh organih članom skupnosti; določajo način, kako člani interesne skupnosti nadzorujejo delo organov upravljanja in strokovnih služb, ter način obveščanja njenih članov o delu teh organov in služb in o vprašanjih, ki se obravnavajo in urejajo v interesni skupnosti.

138. člen[uredi]

Kadar ustava ali statut družbenopolitične skupnosti določa, da delovni ljudje po skupščinah samoupravnih interesnih skupnosti soodločajo o vprašanjih iz pristojnosti skupščin družbenopolitičnih skupnosti, se ti delovni ljudje organizirajo v okviru interesne skupnosti oziroma združujejo svoje interesne skupnosti, da bi mogli soodločati o teh vprašanjih v skupščini družbenopolitične skupnosti.

4. Samoupravljanje v krajevni skupnosti[uredi]

139. člen[uredi]

Delovni ljudje in občani ustanovijo krajevno skupnost ali se združijo z drugo krajevno skupnostjo na podlagi razprave, sprejetih stališč in dogovora v organizacijah Socialistične zveze delovnega ljudstva. S statutom občine se določi način in postopek ustanavljanja krajevnih skupnosti.

Z zakonom se lahko določijo načela postopka za ustanavljanje krajevnih skupnosti.

Krajevna skupnost je pravna oseba.

140. člen[uredi]

Svoje skupne potrebe in interese delovni ljudje in občani v krajevni skupnosti zadovoljujejo in uresničujejo na svojih zborih, v krajevnih organizacijah Socialistične zveze delovnega ljudstva in drugih družbenopolitičnih in družbenih organizacijah, v društvih, v skupnostih potrošnikov in uporabnikov določenih dobrin in storitev, na zborih stanovalcev, v hišnih svetih, z referendumom, s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori, v delegaciji in po delegatih v organizacijah združenega dela, ki opravljajo dejavnosti ali zadeve posebnega družbenega pomena, v samoupravnih interesnih skupnostih in v občini ter širših družbenopolitičnih skupnostih, izvrševanje določenih skupnih potreb in interesov pa poverjajo organom in delovnim telesom krajevne skupnosti.

141. člen[uredi]

Zaradi ustvarjanja in zagotavljanja materialnih in drugih pogojev za svoje življenje in delo se lahko delovni ljudje in občani v krajevnih skupnostih povezujejo v skupnost krajevnih skupnosti, v kateri na samoupravni podlagi ugotavljajo, usklajujejo in uresničujejo skupne interese.

142. člen[uredi]

Krajevna skupnost ima svoj statut, ki ga sprejmejo delovni ljudje in občani v krajevni skupnosti po razpravi v Socialistični zvezi delovnega ljudstva in na način, določen s statutom občine.

V statutu določijo:

  • pravice in dolžnosti krajevne skupnosti ter način njihovega uresničevanja;
  • območje, organizacijo in organe krajevne skupnosti;
  • naloge in način dela organov krajevne skupnosti;
  • način urejanja odnosov z organizacijami združenega dela in drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi;
  • način oblikovanja in sprejemanja programov in planov razvoja krajevne skupnosti;
  • oblike in nosilce samoupravnega sporazumevanja;
  • vprašanja, o katerih odločajo na referendumu;
  • način zagotavljanja javnosti dela in obveščanja;
  • druga temeljna vprašanja, ki so pomembna za delovanje krajevne skupnosti in življenje delovnih ljudi in občanov v njej.

5. Samoupravni sporazumi in družbeni dogovori[uredi]

143. člen[uredi]

Delavci in drugi delovni ljudje s samoupravnim sporazumom in družbenim dogovorom samoupravno urejajo medsebojna razmerja, usklajujejo interese in urejajo odnose širšega družbenega pomena.

144. člen[uredi]

S samoupravnim sporazumom delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in delovni ljudje v krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih v mejah svojih samoupravnih pravic: usklajujejo svoje interese v družbeni delitvi dela in družbeni reprodukciji, združujejo delo in sredstva in urejajo medsebojna razmerja v zvezi z združevanjem dela in sredstev; ustanavljajo delovne in druge organizacije združenega dela, banke, poslovne in druge skupnosti; določajo osnove in merila za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke; določajo medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti ter ukrepe za njihovo uresničevanje in urejajo druga razmerja skupnega pomena.

Samoupravni sporazum sklenejo v imenu udeležencev sporazuma njihovi pooblaščeni organi.

Samoupravni sporazum, ki se nanaša na uresničevanje neodtujljivih pravic delavcev, je v temeljni organizaciji združenega dela oziroma v drugi samoupravni organizaciji ali skupnosti sprejet, če se z njim strinja večina delavcev oziroma delovnih ljudi organizacije oziroma skupnosti.

145. člen[uredi]

Sindikat ima pravico dajati pobudo in predloge za sklepanje samoupravnih sporazumov in lahko začne postopek za ponovno obravnavanje že sklenjenega samoupravnega sporazuma, če meni, da se z njim kršijo samoupravne pravice delavcev in družbenoekonomski odnosi, ki jih določa ustava.

V postopku za sklenitev samoupravnega sporazuma, s katerim se urejajo medsebojna razmerja delavcev pri delu ali določajo osnove in merila za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke, sodeluje in sporazum podpiše sindikalna organizacija, ki jo določa statut sindikata. Če sindikalna organizacija ne podpiše samoupravnega sporazuma, ima organizacija združenega dela pravico tak samoupravni sporazum uporabljati, sindikalna organizacija pa lahko začne spor pred sodiščem združenega dela.

146. člen[uredi]

Organizacija združenega dela in druga samoupravna organizacija in skupnost, ki meni, da so s samoupravnim sporazumom drugih organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti prizadete njene pravice ali interesi, ki temeljijo na zakonu lahko začne postopek za ponovno obravnavanje samoupravnega sporazuma.

147. člen[uredi]

Z družbenim dogovorom organizacije združenega dela, zbornice in druga splošna združenja, samoupravne interesne skupnosti, druge samoupravne organizacije in skupnosti, organi družbenopolitične skupnosti, sindikati in druge družbenopolitične in družbene organizacije zagotavljajo in usklajujejo samoupravno urejanje družbenoekonomskih in drugih odnosov, ki so širšega skupnega pomena za udeležence dogovora ali splošnega družbenega pomena.

V imenu udeležencev sklenejo družbeni dogovor njihovi pooblaščeni organi.

148. člen[uredi]

Skupščina družbenopolitične skupnosti spodbuja samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje in lahko predpiše, da so posamezne samoupravne organizacije in skupnosti dolžne opraviti postopek za samoupravno sporazumevanje oziroma družbeno dogovarjanje.

149. člen[uredi]

Samoupravni sporazum oziroma družbeni dogovor zavezuje udeležence, ki ga sklenejo ali k njemu pristopijo.

150. člen[uredi]

S samoupravnim sporazumom in družbenim dogovorom se določajo ukrepi za njuno izvajanje, materialna in družbena odgovornost udeležencev v samoupravnem sporazumu in družbenem dogovoru ter način in pogoji za njuno spremembo.

S samoupravnim sporazumom in družbenim dogovorom se lahko predvidi arbitraža ali kakšen drug način za reševanje sporov, ki nastanejo pri izvajanju sporazuma oziroma dogovora.

Zakon lahko predpiše načela postopka za samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje.

151. člen[uredi]

Pri sklepanju samoupravnega sporazuma in družbenega dogovora so udeleženci enakopravni.

Postopek sporazumevanja in dogovarjanja je javen.

6. Družbeno varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine[uredi]

152. člen[uredi]

Samoupravnim pravicam delovnih ljudi in družbeni lastnini se zagotavlja posebno družbeno varstvo.

Družbeno varstvo samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine uresničujejo skupščine družbenopolitičnih skupnosti in njim odgovorni organi, sodišča, ustavna sodišča, javni tožilec in družbeni pravobranilec samoupravljanja.

Oblike in način uresničevanja družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine določata ustava in zakon.

153. člen[uredi]

Če nastanejo v organizaciji združenega dela ali drugi samoupravni organizaciji oziroma skupnosti bistvene motnje v samoupravnih odnosih, če so huje prizadeti družbeni interesi ali če organizacija oziroma skupnost ne izpolnjuje z zakonom določenih obveznosti, ima skupščina družbenopolitične skupnosti pod pogoji in po postopku, kot to določa zakon, pravico razpustiti delavski svet oziroma drug ustrezen organ upravljanja organizacije združenega dela in razpisati volitve članov v ta organ, kakor tudi v organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih razpustiti izvršilne organe in odstaviti poslovodne organe in delavce na vodilnih delovnih mestih, imenovati začasne organe z zakonsko določenimi pravicami in dolžnostmi, začasno omejiti uresničevanje določenih samoupravnih pravic delovnih ljudi in organov upravljanja in uporabiti druge z zakonom določene ukrepe.

Skupščina družbenopolitične skupnosti lahko v skladu z zakonom zadrži izvršitev sklepov, drugih aktov in dejanj, s katerimi bi bile kršene samoupravne pravice delovnih ljudi in prizadeta družbena lastnina. Če skupščina zadrži izvršitev takih aktov ali dejanj, mora začeti postopek pred pristojnim sodiščem.

154. člen[uredi]

Družbeni pravobranilec samoupravljanja kot samostojni organ družbene skupnosti ukrepa in vlaga pravna sredstva ter izvršuje druge z zakonom določene pravice in dolžnosti, da se uresničuje družbeno varstvo samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine.

Družbeni pravobranilec samoupravljanja začne pred skupščino družbenopolitične skupnosti, ustavnim sodiščem ali sodišči postopek za varstvo samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine, kot tudi postopek, da se razveljavijo ali odpravijo sklepi in drugi akti, s katerimi se kršijo samoupravne pravice oziroma je prizadeta družbena lastnina.

Družbeni pravobranilec samoupravljanja začne postopek za varstvo samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine na lastno pobudo ali na pobudo delavcev, organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, sindikata in drugih družbenopolitičnih organizacij, državnih organov in občanov.

Državni organi in organi samoupravnih organizacij in skupnosti so dolžni dati družbenemu pravobranilcu samoupravljanja na njegovo zahtevo podatke in informacije, ki so pomembne za opravljanje njegove funkcije.

7. Skupščinski sistem[uredi]

155. člen[uredi]

Skupščina je organ družbenega samoupravljanja in najvišji organ oblasti v okviru pravic in dolžnosti družbenopolitične skupnosti.

Oblikovanje, organizacija in pristojnost skupščin družbenopolitičnih skupnosti in njim odgovornih organov se ureja z ustavo oziroma s statutom in zakonom na podlagi enotnih načel, določenih z ustavo Socialistične federativne republike Jugoslavije in s to ustavo.

156. člen[uredi]

Delovni ljudje v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih in družbenopolitičnih organizacijah oblikujejo svoje delegacije zaradi neposrednega uresničevanja svojih pravic, dolžnosti in odgovornosti in organizirane udeležbe pri opravljanju funkcij skupščin družbenopolitičnih skupnosti.

V temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih oblikujejo delegacije:

  1. delovni ljudje v temeljnih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih, ki opravljajo dela skupnega pomena za več temeljnih organizacij združenega dela;
  2. delovni ljudje, ki delajo v kmetijski, obrtni in v podobnih dejavnostih z delovnimi sredstvi, na katerih ima kdo lastninsko pravico, skupaj z delavci, s katerimi združujejo svoje delo in delovna sredstva, organizirani v skupnosti in druge z zakonom določene oblike združevanja;
  3. delovni ljudje v delovnih skupnostih državnih organov, družbenopolitičnih organizacij in društev ter v drugih delovnih skupnostih, ki niso organizirane kot organizacije združenega dela, kakor tudi aktivne vojaške osebe in civilne osebe v službi v oboroženih silah Socialistične federativne republike Jugoslavije, na način, določen z ustavo in zakonom;
  4. delovni ljudje in občani v krajevnih skupnostih.

Pri oblikovanju delegacij v organizacijah združenega dela na področju izobraževanja sodelujejo študenti in učenci srednjih šol pod pogoji in na način, ki jih določa zakon.

Delegacijo oblikujejo tudi delovni ljudje, ki trajno delajo v delu temeljne organizacije združenega dela, ki ni na območju občine, na katerem je sedež te organizacije.

V temeljni organizaciji združenega dela oziroma delovni skupnosti z majhnim številom delovnih ljudi opravljajo funkcijo delegacije vsi delovni ljudje.

V družbenopolitičnih organizacijah opravljajo funkcijo delegacij njihova izvoljena telesa, določena z njihovimi statuti oziroma z drugimi sklepi.

Dve ali več delovnih skupnosti državnih organov, družbenopolitičnih organizacij in društev ter drugih delovnih skupnosti, ki niso organizirane kot organizacije združenega dela, kakor tudi aktivne vojaške osebe in civilne osebe v službi v oboroženih silah Socialistične federativne republike Jugoslavije, lahko v skladu z zakonom oziroma odlokom občinske skupščine oblikujejo skupno delegacijo.

157. člen[uredi]

Člane delegacije volijo delovni ljudje v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih izmed sebe neposredno s tajnim glasovanjem.

Temeljne samoupravne organizacije in skupnosti določajo v svojih statutih v skladu z zakonom število članov in sestavo svoje delegacije in način izvolitve in odpoklica delegacije.

Sestava delegacije mora zagotoviti zastopanost delavcev vseh delov delovnega procesa in ustrezati socialni strukturi temeljne samoupravne organizacije oziroma skupnosti. Na območjih, kjer živijo poleg pripadnikov slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, morata biti v delegacijah ustrezno zastopani ti narodnosti.

Člani delegacije se volijo za štiri leta.

V delegacijo temeljne organizacije združenega dela ne morejo biti voljeni delavci v tej organizaciji, ki po tej ustavi ne morejo biti člani delavskega sveta oziroma drugega ustreznega organa upravljanja.

Nihče ne more biti več kot dvakrat zaporedoma voljen za člana delegacije iste samoupravne organizacije oziroma skupnosti.

158. člen[uredi]

Kandidate za člane delegacij temeljnih samoupravnih organizacij in skupnosti predlagajo in določajo delovni ljudje teh organizacij in skupnosti v Socialistični zvezi delovnega ljudstva, in sicer v njenih organizacijah oziroma v organizacijah sindikata.

Kandidacijski postopek izvajajo organizacije Socialistične zveze delovnega ljudstva oziroma organizacije sindikata.

Pravica in dolžnost organizacij Socialistične zveze delovnega ljudstva in sindikata je, da v sodelovanju z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami zagotovijo tak demokratičen kandidacijski postopek, ki bo omogočal delovnim ljudem, da pri predlaganju in določanju kandidatov svobodno izrazijo svojo voljo.

Kandidacijski postopek za delegacije aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb v službi v oboroženih silah Socialistične federativne republike Jugoslavije izvajajo organi, določeni z zveznim zakonom.

159. člen[uredi]

Če se med mandatno dobo skupščine družbenopolitične skupnosti ustanovi nova temeljna samoupravna organizacija ali skupnost, se vključi njena delegacija v opravljanje funkcij skupščin družbenopolitičnih skupnosti v skladu z zakonom.

160. člen[uredi]

Izhajajoč iz interesov in smernic temeljnih samoupravnih organizacij in skupnosti in upoštevajoč interese drugih samoupravnih organizacij in skupnosti in splošne družbene interese in potrebe, določa delegacija temeljna stališča za delo delegatov v skupščini in za njihovo sodelovanje pri odločanju.

Delegacije so dolžne o svojem delu in o delu delegatov v skupščini poročati temeljnim samoupravnim organizacijam oziroma skupnostim in so za svoje delo odgovorne tem organizacijam oziroma skupnostim.

Delegacija sodeluje z delegacijami drugih samoupravnih organizacij in skupnosti zaradi sporazumnega oblikovanja skupnih rešitev o vprašanjih iz pristojnosti skupščine in sporazumnega reševanja drugih vprašanj skupnega pomena.

161. člen[uredi]

Organizacija Socialistične zveze delovnega ljudstva oziroma organizacija sindikata je dolžna, da s svojo dejavnostjo prispeva da delegacije in delegati lahko kar najbolj odgovorno opravljajo svoje delo.

Samoupravne organizacije in skupnosti s svojimi statuti in samoupravnimi sporazumi podrobneje določajo pravice, dolžnosti in odgovornosti za delo delegacij in delegatov ter pogoje za njihovo delo, v skladu z zakonom oziroma statutom občine.

162. člen[uredi]

Ena ali več delegacij temeljnih samoupravnih organizacij in skupnosti, povezanih z delom in drugimi skupnimi interesi ali z interesi v družbenopolitični skupnosti oziroma delegati teh organizacij in skupnosti v občinski skupščini, delegirajo iz sestave delegacij glede na vprašanja, ki se obravnavajo v skupščini družbenopolitične skupnosti, delegate v ustrezni zbor skupščine družbenopolitične skupnosti na način, določen s to ustavo oziroma s statutom in zakonom.

Število delegatov temeljnih samoupravnih organizacij oziroma skupnosti se določa sorazmerno s številom delovnih ljudi v teh organizacijah oziroma skupnostih. Od tega načela je možno odstopiti in uporabiti tudi druga merila, da bi se zagotovila ustrezna zastopanost delovnih ljudi določenih področij družbenega dela oziroma območij.

163. člen[uredi]

V skupščine družbenopolitičnih skupnosti delegirajo svoje delegate delavci in drugi delovni ljudje in občani, organizirani v družbenopolitične organizacije, združene v Socialistično zvezo delovnega ljudstva, ali kot člani organizacij Socialistične zveze delovnega ljudstva.

Družbenopolitične organizacije v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva z dogovorom določijo listo kandidatov za delegate v skupščine družbenopolitičnih skupnosti iz vrst svojih delegacij.

O izvolitvi teh delegatov v občinsko skupščino se na podlagi liste kandidatov izjavljajo delovni ljudje in občani neposredno s splošnim in tajnim glasovanjem.

O izvolitvi teh delegatov v Skupščino Socialistične republike Slovenije se na podlagi liste kandidatov izjavljajo delegati v družbenopolitičnih zborih občinskih skupščin s tajnim glasovanjem.

O izvolitvi teh delegatov v skupščino skupnosti občin kot posebne družbenopolitične skupnosti se na podlagi liste kandidatov izjavljajo delovni ljudje in občani neposredno, s splošnim in tajnim glasovanjem oziroma delegati v družbenopolitičnih zborih občinskih skupščin s tajnim glasovanjem, kot to določi statut te skupnosti.

164. člen[uredi]

Nihče ne more več kot dvakrat zaporedoma opravljati štiriletne funkcije delegata v isti skupščini.

Nezdružljiva je funkcija delegata v skupščini z drugimi funkcijami, določenimi z zakonom, v organih iste družbenopolitične skupnosti.

165. člen[uredi]

Pri zavzemanju stališč o vprašanjih, o katerih se odloča v skupščini, ravnajo delegati v skladu s smernicami svojih samoupravnih organizacij in skupnosti in s temeljnimi stališči delegacij oziroma družbenopolitičnih organizacij, ki so jih delegirale, kakor tudi v skladu s skupnimi in splošnimi družbenimi interesi in potrebami, vendar so samostojni pri opredeljevanju in glasovanju.

Delegat je dolžan o delu skupščine in o svojem delu obveščati delegacije in temeljne samoupravne organizacije in skupnosti oziroma družbenopolitične organizacije, ki so ga delegirale, in jim je odgovoren za svoje delo.

166. člen[uredi]

Vsak delegat v zboru ima pravico dajati predloge zakonov oziroma odlokov in drugih aktov in sprožiti vsako vprašanje z delovnega področja zbora, predlagati zboru, naj obravnava vprašanja, ki se nanašajo na delo izvršnega sveta, na izvrševanje zakonov ali na delo upravnih organov.

Delegat v zboru ima pravico obrniti se na izvršni svet ali na predstojnike ustreznih upravnih organov z vprašanji, ki se tičejo njihovega dela ali zadev iz njihove pristojnosti, kot tudi zahtevati pojasnilo od predstojnika upravnega organa, ki mora dati delegatu zahtevano pojasnilo.

Določeno število delegatov ima pravico, da v skladu s poslovnikom predlaga izvolitev, imenovanje ali razrešitev funkcionarjev skupščine.

Da bi lahko izvrševal svoje dolžnosti, ima delegat pravico zahtevati od državnih organov ter od organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti z območja občine, v kateri je bil delegiran, podatke, ki so mu potrebni za njegovo delo v skupščini.

167. člen[uredi]

Delegat v skupščini uživa imuniteto.

Delegat ne more biti klican na kazensko odgovornost, ne priprt ali kaznovan za mnenje, ki ga je izrazil, ali za glas, ki ga je dal v zboru, katerega član je, in v skupščini.

Delegat ne more biti priprt brez dovoljenja zbora, katerega član je; prav tako se zoper njega, če se sklicuje na imuniteto na more začeti kazenski postopek brez dovoljenja zbora.

Brez dovoljenja zbora, katerega član je, sme biti delegat priprt samo, če je zaloten pri kaznivem dejanju, za katerega je predpisana kazen strogega zapora nad pet let. V takem primeru mora državni organ, ki je delegatu vzel prostost, to sporočiti predsedniku zbora. Ta predloži primer zboru, da odloči, ali naj se postopek nadaljuje oziroma ali naj ostane odločba o odvzemu prostosti v veljavi.

Zbor sme vzpostaviti imuniteto tudi delegatu, ki se nanjo ni skliceval, če je to potrebno za opravljanje njegove funkcije.

Če zbor ni zbran, odloči mandatno-imunitetna komisija ustreznega zbora proti poznejši potrditvi zbora o tem, ali dovoljuje odvzem prostosti oziroma nadaljevanje kazenskega postopka in o vzpostavitvi imunitete delegatu.

Kadar skupščina samoupravne interesne skupnosti soodloča s skupščino družbenopolitične skupnosti, uživajo člani te skupščine imuniteto v skladu z drugim odstavkom tega člena.

168. člen[uredi]

Volitve članov delegacij in delegatov v družbenopolitičnem zboru razpisuje predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije.

Volitve članov delegacij in delegatov v družbenopolitičnem zboru, ki jim poteče mandatna doba, morajo biti opravljene najpozneje petnajst dni pred potekom te dobe.

Od dneva razpisa do dneva volitev članov delegacij in delegatov v družbenopolitičnem zboru ne sme preteči manj kot en mesec in ne več kot dva meseca.

169. člen[uredi]

Mandatna doba delegatov v družbenopolitičnem zboru traja štiri leta. Z dnem verifikacije izvolitve novih delegatov v družbenopolitičnem zboru preneha funkcija delegatov v tem zboru, ki jim je potekla mandatna doba.

170. člen[uredi]

Skupščina Socialistične republike Slovenije lahko v izrednih razmerah podaljša trajanje mandatne dobe članom delegacij in delegatom v družbenopolitičnih zborih za čas dokler traja tako stanje. Volitve se razpišejo takoj, ko prenehajo okoliščine, zaradi katerih je bilo članom delegacije in delegatom v družbenopolitičnih zborih podaljšano trajanje mandatne dobe.

V vojnem stanju se trajanje mandatne dobe delegatom v skupščini podaljša, dokler traja tako stanje.

171. člen[uredi]

Delegacija in vsak njen član kakor tudi delegat v skupščini so lahko odpoklicani.

Odpoklic članov delegacije in delegatov v skupščini se v načelu opravlja na način in po postopku za izvolitev delegacij in delegiranje delegatov v skupščine.

Družbenopolitične organizacije lahko z dogovorom v okviru Socialistične zveze delovnega ljudstva predlagajo odpoklic delegata v družbenopolitičnem zboru skupščine družbenopolitične skupnosti.

Delegacija in vsak njen član kakor tudi delegat v skupščini imajo pravico odstopiti.

172. člen[uredi]

Skupščina v okviru pravic in dolžnosti družbenopolitične skupnosti določa politiko in odloča o temeljnih vprašanjih, ki so pomembna za politično, gospodarsko, socialno in kulturno življenje in družbeni razvoj; sprejema družbeni plan, proračun, predpise in druge splošne akte; obravnava vprašanja, ki so skupnega pomena za organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti in usklajuje njihove odnose in interese; daje pobudo za sklepanje in sodeluje pri sklepanju družbenih dogovorov; obravnava vprašanja s področja ljudske obrambe, varnosti in družbene samozaščite; obravnava stanje in splošne probleme ustavnosti, zakonitosti in pravosodja ter organizira in opravlja družbeno nadzorstvo; določa temelje organizacije in pristojnost organov družbenopolitične skupnosti; ustanavlja upravne organe; voli, imenuje in razrešuje določene funkcionarje teh organov ter sodnike; skrbi za izvajanje določene politike, predpisov in drugih splošnih aktov; določa politiko izvrševanja predpisov in drugih splošnih aktov in obveznosti organov in organizacij v zvezi z njihovim izvrševanjem; opravlja politično nadzorstvo nad delom svojega izvršilnega organa, upravnih organov in skupščini odgovornih nosilcev samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij in s svojimi smernicami usmerja delo teh organov.

173. člen[uredi]

V skupščini se oblikujejo zbor združenega dela kot zbor delegatov delovnih ljudi v organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih dela, zbor krajevnih skupnosti kot zbor delegatov delovnih ljudi in občanov v krajevnih skupnostih oziroma zbor občin kot zbor delegatov delovnih ljudi in občanov v občinah in družbenopolitični zbor kot zbor delegatov delovnih ljudi in občanov, organiziranih v družbenopolitične organizacije.

174. člen[uredi]

Delovno področje in način odločanja zborov skupščin družbenopolitičnih skupnosti določa ta ustava oziroma statut družbenopolitične skupnosti.

Delovno področje zborov se ureja na način, s katerim se zagotavlja, da zbor združenega dela sodeluje pri odločanju o vprašanjih, ki so pomembna za delavce in druge delovne ljudi v družbenem delu, da zbor krajevnih skupnosti oziroma zbor občin sodeluje pri odločanju o vprašanjih, ki so pomembna za delovne ljudi in občane v krajevnih skupnostih oziroma občinah, kot tudi da družbenopolitični zbor sodeluje pri odločanju o vprašanjih uresničevanja, razvoja in varstva z ustavo določenega socialističnega samoupravnega sistema.

Zbori skupščine odločajo o vprašanjih iz njene pristojnosti samostojno, enakopravno ali na skupni seji vseh zborov.

Odločitev o izločitvi dela dohodka za skupne in splošne družbene potrebe ter o namenu in obsegu sredstev za te potrebe ne more biti sprejeta, če je ne sprejme zbor združenega dela.

175. člen[uredi]

Skupščine samoupravnih interesnih skupnosti na področjih vzgoje in izobraževanja, raziskovalne dejavnosti, kulture, zdravstva in socialnega varstva odločajo enakopravno s pristojnimi zbori skupščine družbenopolitične skupnosti o vprašanjih s teh področij, ki so v pristojnosti te skupščine.

Z ustavnim zakonom se lahko določi, da tudi skupščine drugih samoupravnih interesnih skupnosti odločajo enakopravno s pristojnimi zbori skupščine družbenopolitične skupnosti o temeljnih vprašanjih z njihovega področja.

Pristojni zbori skupščine družbenopolitične skupnosti samostojno sprejemajo odločitve, s katerimi se začasno uredijo vprašanja, od katerih je bistveno odvisno delo samoupravne interesne skupnosti, če samoupravna interesna skupnost o takih vprašanjih ne odloči, ter samostojno sprejemajo z zakonom določene začasne ukrepe proti samoupravnim interesnim skupnostim v primerih in pod pogoji, ki veljajo za sprejemanje takih ukrepov proti organizacijam združenega dela.

176. člen[uredi]

Skupščina družbenopolitične skupnosti lahko razpiše referendum, da se delovni ljudje in občani vnaprej izjavijo o posameznih vprašanjih iz njene pristojnosti ali da potrdijo zakone, predpise in druge splošne akte. Odločitev, sprejeta na referendumu, je obvezna.

177. člen[uredi]

V okviru pravic in dolžnosti družbenopolitične skupnosti obravnava skupščina pri opravljanju družbenega nadzorstva splošna vprašanja glede izvajanja politike in zakonov ter drugih predpisov in aktov glede razpolaganja z družbenimi sredstvi in delitve dohodka, kakor tudi glede načina uresničevanja pravic in dolžnosti državnih organov, organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti.

Skupščina opravlja družbeno nadzorstvo v sodelovanju z organi upravljanja in organi samoupravne kontrole v organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih in vpliva na razvijanje odgovornosti in socialističnih norm pri samoupravljanju, poslovanju in pri razpolaganju z družbenimi sredstvi.

Z družbenim nadzorstvom se ne smejo omejevati z ustavo, zakonom ali statuti določene pravice organov, organizacij, skupnosti in delovnih ljudi in tudi ne kršiti njihove pravice in na zakonu temelječi interesi.

178. člen[uredi]

V družbenopolitični skupnosti se oblikuje izvršni svet kot izvršilni organ skupščine.

Izvršni svet je odgovoren skupščini za stanje v družbenopolitični skupnosti, za izvajanje politike in izvrševanje predpisov in drugih splošnih aktov skupščine ter za usmerjanje in usklajevanje dela upravnih organov.

Član izvršnega sveta ne more biti hkrati član delegacije.

179. člen[uredi]

Skupščina družbenopolitične skupnosti ustanavlja upravne organe.

Upravni organi izvajajo določeno politiko in izvršujejo zakone, predpise in druge splošne akte skupščin in izvršnih svetov, izvajajo smernice skupščin, odgovarjajo za stanje na področjih, za katera so ustanovljeni, spremljajo stanje na določenih področjih in dajejo pobudo za reševanje vprašanj s teh področij, izdajajo izvršilne predpise in v skladu z zakonom določajo sankcije, odločajo v upravnih stvareh, opravljajo upravno nadzorstvo in druge upravne zadeve, pripravljajo predpise in druge splošne akte in opravljajo druga strokovna dela za skupščino družbenopolitične skupnosti in izvršni svet.

Upravni organi so samostojni v okviru svojih pooblastil in za svoje delo odgovorni skupščini in izvršnemu svetu.

Upravni organi zagotavljajo s svojim delom učinkovito uresničevanje pravic in interesov delovnih ljudi in občanov, organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti.

Upravni organi sodelujejo med seboj, z upravnimi organi drugih družbenopolitičnih skupnosti ter z organizacijami združenega dela in z drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi pri vprašanjih, na katerih imajo te organizacije in skupnosti interes in zagotavljajo medsebojno obveščanje o delu.

180. člen[uredi]

Medsebojni odnosi med upravnimi organi posameznih družbenopolitičnih skupnosti temeljijo na pravicah in dolžnostih, ki so določene z ustavo, statutom družbenopolitične skupnosti oziroma z zakonom.

181. člen[uredi]

Z zakonom in odlokom občinske skupščine, ki temelji na zakonu se lahko poveri organizacijam združenega dela in drugim samoupravnim organizacijam in skupnostim, družbenim organizacijam, društvom in drugim organizacijam, da na področju svoje dejavnosti urejajo s svojimi akti določene odnose širšega pomena, da odločajo v posamičnih zadevah o določenih pravicah in obveznostih in da izvršujejo druga javna pooblastila.

Z zakonom in odlokom občinske skupščine, ki temelji na zakonu se lahko določi način izvrševanja javnih pooblastil, ki so poverjena posameznim organizacijam in skupnostim ter pravice skupščine in drugih organov družbenopolitične skupnosti glede dajanja smernic tem organizacijam in skupnostim in opravljanja nadzora v zvezi z izvrševanjem javnih pooblastil.

182. člen[uredi]

Člane izvršnega sveta, funkcionarje, ki vodijo upravne organe in druge funkcionarje ter druge nosilce samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij, za katere to določi zakon, voli oziroma imenuje skupščina družbenopolitične skupnosti za štiri leta in so lahko ponovno izvoljeni oziroma imenovani še za štiri leta. Skupščina družbenopolitične skupnosti sme izjemoma, če to zahtevajo posebno upravičeni razlogi, izvoliti oziroma imenovati takega funkcionarja še za štiri leta.

Za predsednika izvršnega sveta je lahko ista oseba izvoljena dvakrat zaporedoma.

III. poglavje - OBČINA[uredi]

183. člen[uredi]

Občina je samoupravna in temeljna družbenopolitična skupnost, ki temelji na samoupravljanju in oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi.

V občini delovni ljudje in občani ustvarjajo in zagotavljajo pogoje za svoje življenje in delo, usmerjajo družbeni razvoj, uresničujejo in usklajujejo svoje interese, zadovoljujejo skupne potrebe, izvršujejo funkcije oblasti in upravljajo druge družbene zadeve.

Pri uresničevanju svojih skupnih interesov, pravic in dolžnosti v občini odločajo delovni ljudje in občani, organizirani v temeljne in druge organizacije združenega dela, v krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti in druge temeljne samoupravne organizacije in skupnosti in v druge oblike samoupravnega združevanja, v družbenopolitične organizacije, s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem ter v delegacijah in po delegatih v občinski skupščini ter v drugih organih samoupravljanja.

184. člen[uredi]

Občina se ustanovi na območju, na katerem so delovni ljudje in občani povezani s skupnimi interesi in na katerem so ustvarjeni temeljni pogoji za usklajevanje gospodarskega in družbenega razvoja ter za neposredno in učinkovito zadovoljevanje skupnih potreb na samoupravni podlagi in za uresničevanje funkcij oblasti.

Občina se ustanovi, združi z drugo občino ali spremeni njeno območje z zakonom po razpravi delovnih ljudi in občanov določenega območja v Socialistični zvezi delovnega ljudstva ter pod pogoji in po postopku v skladu z zakonom.

185. člen[uredi]

Statut občine, kot skupni dogovor delovnih ljudi in občanov v temeljnih organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih in drugih oblikah samoupravnega povezovanja in združevanja v občini, sprejme občinska skupščina po razpravi v Socialistični zvezi delovnega ljudstva.

Statut občine določa:

  • pravice in dolžnosti občine;
  • katere od skupnih in splošnih zadev v občini uresničujejo delovni ljudje in občani po svojih delegatih v občinski skupščini in njej odgovornih organih in organizacijah;
  • način oblikovanja, organizacijo, pristojnosti in delo občinske skupščine in njenih organov;
  • število delegatov, ki jih delegacija oziroma konferenca delegacij pošilja v posamezne zbore;
  • o katerih vprašanjih razpravljajo in odločajo delegati na zasedanju posameznega zbora samostojno in o katerih vprašanjih odločajo na zasedanjih dveh ali več zborov enakopravno oziroma skupaj;
  • način soodločanja skupščin samoupravnih interesnih skupnosti s skupščino občine;
  • način oblikovanja in dela izvršnega sveta skupščine občine ter njegovo razmerje do skupščinskih zborov in teles ter organov skupščine;
  • temeljno organizacijo upravnih organov, njihove pravice, dolžnosti in pooblastila ter način imenovanja in razreševanja predstojnikov občinskih upravnih organov;
  • druga vprašanja skupnega pomena.

186. člen[uredi]

Delovni ljudje in občani v občini opravljajo funkcije oblasti in uresničujejo vse druge skupne interese, razen tistih, ki jih v skladu z ustavo uresničujejo v širših družbenopolitičnih skupnostih.

Skupna vprašanja, ki jih urejajo delovni ljudje in občani v občini, se določijo s statutom občine v skladu s to ustavo.

Delovni ljudje in občani zlasti:

  • ustvarjajo in razvijajo materialne in druge pogoje za življenje in delo; spremljajo, usmerjajo in usklajujejo gospodarski in družbeni razvoj; določajo, usklajujejo in uresničujejo svoje skupne interese in solidarno zadovoljujejo svoje materialne, socialne, kulturne, telesnokulturne in druge skupne potrebe; urejajo medsebojne odnose; zagotavljajo in organizirajo opravljanje zadev skupnega pomena za delovne ljudi in občane ter splošnega družbenega pomena in v ta namen ustanavljajo skupne organe družbenega samoupravljanja ter organe oblasti; zagotavljajo neposredno izvrševanje zakonov, če to po zakonu ni v pristojnosti širših družbenopolitičnih skupnosti; zagotavljajo uresničevanje in varstvo ustavnih svoboščin, pravic in dolžnosti delovnih ljudi in občanov; zagotavljajo uresničevanje enakopravnosti narodov in narodnosti; varujejo zakonitost ter organizirajo in opravljajo družbeno nadzorstvo; zagotavljajo javni red in mir, varstvo ljudi in premoženja, medsebojno poravnavanje sporov ter organizirajo in uresničujejo družbeno samozaščito; urejajo in organizirajo ljudsko obrambo, izvajajo in usklajujejo priprave za splošni ljudski odpor ter urejajo druga vprašanja s teh področij;
  • skrbijo za urejanje naselij in drugega prostora; skrbijo za varstvo človekovega okolja; skrbijo za urejanje in smotrno izkoriščanje zemljišč in stvari v splošni rabi;
  • z ustanavljanjem in organiziranjem komunalnih organizacij in služb in z gradnjo komunalnih naprav zagotavljajo zadovoljevanje življenjskih potreb delovnih ljudi in občanov na teh področjih;
  • zagotavljajo in skrbijo za varstvo matere, otroka in družine, za varstvo občanov, ki niso zmožni skrbeti zase, skrbijo za varstvo vojaških, delovnih in drugih invalidov, borcev in žrtev fašističnega nasilja; skrbijo za zdravstveno varstvo ter socialno varnost delovnih ljudi;
  • načrtujejo in po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo razvoj stanovanjske graditve, sprejemajo odločitve o urbanistični dokumentaciji, zagotavljajo smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča in povezujejo vse dejavnike, ki sodelujejo pri graditvi stanovanj; posvečajo posebno skrb stanovanjskim problemom občanov in družin, ki so po ustavi in zakonu deležne posebne družbene pomoči;
  • razvijajo varstvo, vzgojo in izobraževanje mladine in izobraževanje odraslih, skrbijo za ustanavljanje, delovanje in razvoj kulturno-prosvetnih organizacij in društev, skrbijo za varstvo in vzdrževanje kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter spominskih obeležij;
  • oblikujejo kadrovsko politiko in zagotavljajo njeno uresničevanje; usklajujejo politiko zaposlovanja in poklicnega usmerjanja mladine;
  • uresničujejo sodelovanje z drugimi občinami in družbenopolitičnimi skupnostmi;
  • sodelujejo z ustreznimi tujimi in mednarodnimi organi in organizacijami ter lokalnimi skupnostmi tujih držav v okviru sprejete zunanje politike Socialistične federativne republike Jugoslavije in mednarodnih pogodb.

187. člen[uredi]

Z družbenim planom občine se določa skupna politika gospodarskega in družbenega razvoja v občini, usklajena s politiko razvoja drugih skupnosti, in usmerja ter usklajuje razvoj posameznih dejavnosti.

Dve ali več občin lahko sprejme skupni razvojni program, v katerem določi politiko razvoja določenega območja (regije) oziroma posameznih dejavnosti.

188. člen[uredi]

Delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in drugi delovni ljudje v krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih in drugih organizacijah in skupnostih, v društvih ter v občini odločajo o obsegu, vsebini in načinu zadovoljevanja svojih skupnih potreb ter združujejo svoje delo in sredstva za te namene in z referendumom ter z drugimi oblikami osebnega izjavljanja, s samoupravnim sporazumevanjem in družbenim dogovarjanjem določajo način porabe teh sredstev.

V okviru z zakonom določenega sistema virov in vrst davkov, taks in drugih davščin delovni ljudje v občini samostojno odločajo o obsegu in načinu financiranja splošnih družbenih potreb v občini. Obseg, višina in namen dohodkov za splošne družbene potrebe v občini se določajo s proračunom občine.

Statut občine določi način odločanja delovnih ljudi v občini o obsegu splošnih družbenih potreb ter o načelih porabe sredstev za te namene.

189. člen[uredi]

Občinsko skupščino sestavljajo zbor združenega dela, zbor krajevnih skupnosti in družbenopolitični zbor.

190. člen[uredi]

Na območjih, kjer živijo poleg pripadnikov slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, se v okviru občinskih skupščin ustanovi stalno delovno telo za obravnavo vprašanj, ki zadevajo narodnostni značaj, položaj, pravice in razvojne možnosti italijanske in madžarske narodnosti.

Stalno delovno telo sestavljata enako število pripadnikov slovenskega naroda in italijanske oziroma madžarske narodnosti.

191. člen[uredi]

Občinska skupščina izvoli predsednika izmed delegatov v zborih skupščine.

Predsednik občinske skupščine predstavlja občinsko skupščino, skrbi, da se dela po skupščinskem poslovniku in opravlja druge naloge, določene s statutom občine.

192. člen[uredi]

Občinska skupščina ima svet za ljudsko obrambo, katerega sestavo in pristojnosti določa zakon.

Med vojno odloča o vprašanjih iz pristojnosti občinske skupščine, če se ta ne more sestati, predsedstvo občinske skupščine, katerega sestavo in pristojnosti določa zakon.

Predsedstvo občinske skupščine predloži sprejete splošne akte v potrditev občinski skupščini, brž ko se ta lahko sestane.

193. člen[uredi]

Občine sodelujejo med seboj po načelih prostovoljnosti in solidarnosti in v ta namen združujejo sredstva in ustanavljajo skupne organe, organizacije in službe za opravljanje zadev skupnega pomena in za zadovoljevanje skupnih potreb in se lahko združujejo v skupnosti.

Za urejanje določenih zadev skupnega pomena lahko dve ali več občin ustanovi skupni medobčinski organ samoupravljanja.

V medobčinski skupnosti ali v medobčinskem organu samoupravljanja delegati občin usklajujejo svoja stališča ter se dogovarjajo o urejanju skupnih vprašanj.

Zadeve, ki so skupnega pomena, se določijo z dogovorom občin in opredelijo v statutu skupnosti oziroma medobčinskega organa samoupravljanja, ki ga sprejmejo skupščine občin po razpravi v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih.

194. člen[uredi]

Občine na območju mesta oziroma na zaokroženem urbanem območju, ki ga določi zakon, se združijo v mestne oziroma regionalne skupnosti kot posebne družbenopolitične skupnosti. V teh skupnostih delovni ljudje in občani uresničujejo določene skupne interese ter izvršujejo pravice in dolžnosti, ki jih tem skupnostim poverijo občine.

Sredstva za financiranje skupnih in splošnih potreb združujejo občine sporazumno v skladu z obsegom zadev, ki so jih poverile mestni oziroma regionalni skupnosti.

Statut skupnosti kot skupni dogovor združenih občin sprejme skupščina skupnosti v soglasju z občinskimi skupščinami na način, ki je določen za sprejemanje statuta občine.

S statutom se določijo in uredijo: pravice in dolžnosti skupnosti, oblikovanje, organizacija ter pristojnosti skupščine skupnosti in njenih organov, način financiranja skupnih in splošnih potreb v skupnosti in druga vprašanja skupnega pomena.

Z zakonom se lahko prenesejo na skupnost določene zadeve iz pristojnosti republike.

IV. poglavje - SVOBOŠČINE, PRAVICE IN DOLŽNOSTI ČLOVEKA IN OBČANA[uredi]

1. Splošne določbe o svoboščinah, pravicah in dolžnostih človeka in občana[uredi]

195. člen[uredi]

Svoboščine in pravice človeka in občana, določene z ustavo, se uresničujejo v medsebojni solidarnosti ljudi in z izpolnjevanjem dolžnosti in odgovornosti vsakogar do vseh in vseh do vsakogar.

Svoboščine in pravice človeka in občana so omejene samo z enakimi svoboščinami in pravicami drugih in z interesi socialistične skupnosti, ki so določene z ustavo.

Vsakdo je dolžan spoštovati svoboščine in pravice drugih in je zato odgovoren.

196. člen[uredi]

Nedotakljiva in neodtujljiva je pravica delovnega človeka in občana do samoupravljanja; z njo se vsakomur zagotavlja, da odloča o svojih osebnih in skupnih interesih v organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih ter v družbenopolitičnih skupnostih kot tudi v vseh drugih oblikah svojega samoupravnega združevanja in medsebojnega povezovanja.

Vsakdo je odgovoren za samoupravno odločanje in za izvajanje odločitev.

197. člen[uredi]

Občani so enaki v pravicah in dolžnostih ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, veroizpoved, izobrazbo ali družbeni položaj.

Vsi so pred zakonom enaki.

198. člen[uredi]

Občan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen za člana delegacije v temeljni samoupravni organizaciji in skupnosti in za delegata v skupščini družbenopolitične skupnosti.

Delavec v organizaciji združenega dela, kakor tudi delovni človek v vseh oblikah združevanja dela, sredstev in interesov ima ne glede na starost pravico voliti in biti voljen v delegacijo za skupščine družbenopolitičnih skupnosti in pravico voliti delegate v skupščine teh skupnosti.

Delavec v organizaciji združenega dela, kakor tudi delovni človek v vseh oblikah združevanja dela, sredstev in interesov ima ne glede na starost pravico voliti in biti voljen za člana oziroma za delegata v organu upravljanja organizacije.

199. člen[uredi]

Občan ima pravico dajati vloge in predloge telesom in organom družbenopolitičnih skupnosti in drugim pristojnim organom in organizacijam, dobiti odgovor nanje in dajati politične in druge pobude splošnega pomena.

200. člen[uredi]

Vsakdo je dolžan vestno in v interesu socialistične samoupravne družbe opravljati samoupravno, javno in drugo družbeno funkcijo, ki mu je poverjena.

201. člen[uredi]

Zajamčena je pravica do dela.

Na podlagi dela pridobljene pravice so neodtujljive.

Vsi, ki upravljajo družbena sredstva ali z njimi razpolagajo, in družbenopolitične skupnosti so dolžni ustvarjati čedalje ugodnejše pogoje za uresničevanje pravice do dela.

Zajamčena je pod pogoji, ki jih določa zakon, pravica do materialnega zagotovila med začasno brezposelnostjo.

Delavcu lahko preneha delo proti njegovi volji samo pod pogoji in na način, kot to določa zakon.

Kdor noče delati, čeprav je zmožen za delo, ne uživa pravic in varstva, ki jih ima človek na podlagi dela.

202. člen[uredi]

Zajamčena je svoboda dela.

Vsakdo si svobodno izbira poklic in zaposlitev. Vsakemu občanu sta pod enakimi pogoji dostopna vsako delovno mesto in vsaka funkcija v družbi. Prepovedano je prisilno delo.

203. člen[uredi]

Delovni človek ima pravico do pogojev za delo, ki mu zagotavljajo telesno in moralno integriteto in varnost.

204. člen[uredi]

Delavec ima pravico do omejenega delovnega časa.

Delovni čas delavca ne sme biti daljši kot 42 ur v tednu. Zakon lahko določi, da sme delovni čas v določenih dejavnostih in v določenih primerih trajati za omejeno dobo več kot 42 ur v tednu, če to zahtevajo narava dela ali izjemne okoliščine.

Zakon lahko določi pogoje za skrajšanje delovnega časa.

Delavec ima pravico do dnevnega in tedenskega počitka, kot tudi do plačanega letnega dopusta, ki traja najmanj osemnajst delovnih dni.

Delavec ima pravico do zdravstvenega in drugega varstva in do osebne varnosti pri delu.

Mladina, ženske in invalidne osebe uživajo pri delu posebno varstvo.

205. člen[uredi]

Pravica delovnega človeka do socialnega zavarovanja se zagotavlja v samoupravnih interesnih skupnostih z obveznim zavarovanjem po načelih vzajemnosti in solidarnosti in minulega dela, in sicer na podlagi prispevka iz osebnega dohodka in prispevka iz dohodka organizacij združenega dela oziroma prispevka iz sredstev drugih organizacij ali skupnosti, v katerih dela. Z zavarovanjem si delovni človek v skladu z zakonom zagotavlja pravico do zdravstvenega varstva in druge pravice v primeru bolezni, materinstva, zmanjšanja ali izgube delovne zmožnosti, brezposelnosti in starosti ter pravice do drugih oblik socialnega zavarovanja, članom svoje družine pa pravico do zdravstvenega varstva, pravico do družinske pokojnine in druge pravice iz socialnega zavarovanja.

Pravice iz socialnega zavarovanja delovnih ljudi in občanov, ki niso obvezno socialno zavarovani, se določajo v skladu z zakonom po načelih vzajemnosti in solidarnosti.

206. člen[uredi]

Občanu je zajamčeno, da pridobi stanovanjsko pravico na stanovanju, ki je družbena lastnina; s to pravico se mu zagotavlja, da pod pogoji, ki jih določa zakon, trajno uporablja to stanovanje za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb.

Pravico občana do uporabe stanovanja, na katerem ima kdo lastninsko pravico, ureja, zakon.

207. člen[uredi]

Občani imajo pravico, da pod enakimi, z zakonom določenimi pogoji, pridobivajo znanje in strokovno izobrazbo na vseh stopnjah izobraževanja, v vseh vrstah šol ter v drugih vzgojno-izobraževalnih organizacijah.

Osnovno šolanje otrok, ki traja osem let, je obvezno. Zakon lahko predpiše tudi daljše obvezno šolanje.

Izobraževanje in usposabljanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju je brezplačno.

Materialne in druge pogoje za ustanavljanje in delo šol ter drugih vzgojno-izobraževalnih organizacij, za razvoj njihove dejavnosti, za uvajanje brezplačnega šolanja in izobraževanja in za uvajanje obvezne predšolske vzgoje zagotavljajo po načelih vzajemnosti in solidarnosti delovni ljudje, organizacije združenega dela, druge samoupravne organizacije in skupnosti ter družbenopolitične skupnosti v samoupravnih interesnih skupnostih, v skladu z zakonom ali z drugim predpisom oziroma splošnim aktom družbenopolitične skupnosti.

208. člen[uredi]

Zajamčena je svoboda misli in opredelitve.

209. člen[uredi]

Zajamčena je svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja in javnega izražanja, svoboda govora in svobodnega javnega nastopanja.

Občani imajo pravico v sredstvih javnega obveščanja izražati in objavljati svoja mnenja.

Občani, organizacije in društva lahko pod pogoji, ki jih določa zakon, izdajajo tisk ter širijo obvestila z drugimi sredstvi obveščanja.

Občanu je zajamčena pravica, da je obveščen o dogodkih v domovini in po svetu, ki so pomembni za njegovo življenje in delo, in o vprašanjih, pomembnih za skupnost.

Tisk, radio, televizija in druga sredstva javnega obveščanja in komuniciranja morajo resnično in objektivno obveščati javnost, pa tudi objavljati za javnost pomembna mnenja in obvestila organov, organizacij in občanov.

Zajamčena je pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes človeka, organizacije ali organa.

Organi družbenopolitičnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnostih, organizacij združenega dela, družbenopolitičnih in drugih organizacij morajo zagotoviti javnost svojega dela v skladu z zakonom.

210. člen[uredi]

Zajamčena je svoboda združevanja in svoboda zborovanja ter drugega javnega zbiranja.

211. člen[uredi]

Znanstveno-raziskovalno in umetniško ustvarjanje je svobodno.

Ustvarjalci znanstveno-raziskovalnih in umetniških del ter znanstvenih odkritij in tehničnih izumov imajo moralne in materialne pravice na svojih stvaritvah. Ustvarjalci pa ne smejo uresničevati pravic na svojih stvaritvah v nasprotju z interesi družbe, da se novi znanstveni dosežki in tehnični izumi uporabljajo.

Obseg, trajanje, omejitev, prenehanje in varstvo pravic ustvarjalca na lastnih stvaritvah ter pravice organizacij združenega dela, v katerih so bile te stvaritve dosežene kot rezultat združevanja dela in sredstev, določa zakon.

212. člen[uredi]

Vsakdo ima pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu, narodnosti ali etnični skupini, goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo.

Vsi državni organi ter drugi organi, samoupravne organizacije, skupnosti in posamezniki, ki opravljajo družbeno službo na območju Socialistične republike Slovenije, poslujejo v slovenskem jeziku.

Vsakdo ima pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopku pred državnimi in drugimi organi in organizacijami, ki opravljajo družbeno službo, uporablja svoj jezik in pisavo in da ga tisti, ki vodi postopek, seznani z gradivom in s svojim delom v njegovem jeziku in na način, ki ga določa zakon.

Neznanje slovenščine ne more nikogar ovirati pri obrambi in uresničevanju pravic in upravičenih interesov.

213. člen[uredi]

Pripadniki drugih narodov in narodnosti Jugoslavije imajo v skladu z zakonom pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku.

214. člen[uredi]

Nihče se ni dolžan izjavljati, kateremu narodu, narodnosti ali etnični skupini pripada in tudi ne opredeliti se za pripadnost k določenemu narodu, narodnosti ali etnični skupini.

Protiustavno in kaznivo je kakršnokoli propagiranje ali izvajanje nacionalne neenakopravnosti kot tudi kakršnokoli razpihovanje nacionalnega, rasnega ali verskega sovraštva in nestrpnosti.

215. člen[uredi]

Človekovo življenje je nedotakljivo.

Smrtna kazen se sme izjemoma predpisati in izreči samo za najhujše oblike hudih kaznivih dejanj.

216. člen[uredi]

Zajamčena je nedotakljivost integritete človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ter drugih pravic osebnosti.

Prepovedano in kaznivo je kakršnokoli izsiljevanje priznanj in izjav.

217. člen[uredi]

Človekova svoboda je nedotakljiva.

Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in v postopku, ki jih določa zakon.

Odvzem prostosti sme trajati samo, dokler so za to dani zakonski pogoji.

Nezakonit odvzem prostosti je kazniv.

218. člen[uredi]

Oseba, za katero je dan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme pripreti in obdržati v priporu samo, kadar je to neogibno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor odredi z odločbo sodišče; le izjemoma ga sme pod pogoji, ki jih določa zakon, odrediti z odločbo tudi drug z zakonom pooblaščeni organ, vendar največ za tri dni.

Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pismena obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah.

Trajanje pripora mora biti omejeno na najkrajši potrebni čas.

Po odločbi sodišča prve stopnje sme pripor trajati najdalj tri mesece od dneva priprtja. Ta rok sme vrhovno sodišče z odločbo podaljšati še za tri mesece. Če do izteka teh rokov ni vložena obtožnica, se obdolženec izpusti.

219. člen[uredi]

Zajamčeno je spoštovanje človekove osebnosti in človekovega dostojanstva v kazenskem in v vsakem drugem postopku, med odvzemom oziroma omejitvijo prostosti, kot tudi med izvrševanjem kazni.

220. člen[uredi]

Vsakdo ima pravico do enakega varstva svojih pravic v postopku pred sodiščem ter državnimi in drugimi organi in organizacijami, ki odločajo o njegovih pravicah, obveznostih in interesih.

Vsakomur je zajamčena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, državnih organov in drugih organov in organizacij, s katerimi ti odločajo o njegovi pravici ali na zakonu temelječem interesu.

Pravna pomoč se zagotavlja z odvetništvom kot samostojno družbeno službo in z drugimi oblikami pravne pomoči.

221. člen[uredi]

Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon ali na zakonu temelječ predpis določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno.

Kazniva dejanja in kazenske sankcije se smejo določiti samo z zakonom.

Kazenske sankcije izreka pristojno sodišče v postopku, ki ga predpisuje zakon.

222. člen[uredi]

Nihče ne more veljati za krivega kaznivega dejanja, dokler to ni ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

Zajamčena je pravica do obrambe.

Nihče, kdor je dosegljiv sodišču ali drugemu za postopek pristojnemu organu, ne sme biti kaznovan, če ni bil po zakonu zaslišan ali mu ni bila dana možnost obrambe.

Vsakdo, ki je obdolžen, ima pravico vzeti si zagovornika, ki se mu v skladu z zakonom omogočata obramba in varstvo pravic in interesov obdolženega. Zakon določa, v katerih primerih obdolženi mora imeti zagovornika.

Kdor je bil neopravičeno obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila neutemeljeno odvzeta prostost, ima pravico do rehabilitacije, do povračila škode iz družbenih sredstev in druge pravice, določene z zakonom.

223. člen[uredi]

Protiustavna in kazniva je vsaka samovolja, s katero se krši ali omejuje človekova pravica, ne glede na to, kdo to stori.

Nihče ne sme uporabljati proti drugemu prisile in ne omejevati njegovih pravic, razen v primerih in v postopku, ki jih predpisuje zakon.

224. člen[uredi]

Občanom je zajamčena svoboda gibanja in nastanitve.

Omejevanje svobode gibanja in nastanitve se sme predvideti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, zavaroval javni red ali če to zahtevajo interesi obrambe države.

225. člen[uredi]

Stanovanje je nedotakljivo.

Nihče ne sme brez odločbe, izdane na podlagi zakona, proti stanovalčevi volji vstopiti v tuje stanovanje ali v druge prostore, niti jih preiskovati.

Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali pa član njegove družine oziroma njegov zastopnik.

Preiskava se sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič.

Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez odločbe pristojnega organa vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno, da neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje, ali če je očitno, da se drugače ne bi mogli zavarovati dokazi v kazenskem postopku.

Vsak protipraven vstop v tuje stanovanje in druge prostore ter njihovo preiskovanje sta prepovedana in kazniva.

226. člen[uredi]

Tajnost pisem in drugih občil je neprekršljiva.

Samo zakon lahko predpiše, da se sme na podlagi odločbe pristojnega organa odstopiti od načela neprekršljivosti tajnosti pisem in drugih občil, če je to neogibno za potek kazenskega postopka ali za varnost države.

227. člen[uredi]

Obramba države je nedotakljiva in neodtujljiva pravica in najvišja dolžnost in čast vsakega občana.

228. člen[uredi]

Občan ima pravico in dolžnost sodelovati v družbeni samozaščiti.

229. člen[uredi]

Izpovedovanje vere je svobodno in je človekova zasebna stvar.

Verske skupnosti so ločene od države in so svobodne pri opravljanju verskih zadev in verskih obredov.

Verske skupnosti smejo ustanavljati samo verske šole za vzgojo duhovnikov.

Protiustavna je zloraba vere in verske dejavnosti v politične namene.

Družbena skupnost lahko materialno podpira verske skupnosti.

Verske skupnosti smejo imeti v mejah, ki jih določa zakon, lastninsko pravico na nepremičninah.

230. člen[uredi]

Vsakdo ima pravico do kulturnega ustvarjanja in do uživanja kulturnih vrednot.

231. člen[uredi]

Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih.

Vsakdo je dolžan skrbeti za svoje zdravje.

Vsakdo ima pravico do zdravstvenega varstva.

Zakon določa, v katerih primerih imajo občani, ki niso zavarovani, pravico do zdravstvenega varstva iz družbenih sredstev.

Vsakdo ima pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvene organizacije.

232. člen[uredi]

Mati, otrok in družina uživajo posebno družbeno varstvo.

Mladoletniki, ki nimajo staršev ali za katere starši ne skrbijo, uživajo posebno družbeno varstvo.

Občani, ki ne morejo sami skrbeti zase ter za varstvo svojih pravic in interesov, uživajo posebno družbeno varstvo.

233. člen[uredi]

Pravica človeka je, da svobodno odloča o rojstvih otrok.

Ta pravica se lahko omeji samo iz zdravstvenih razlogov.

V zvezi z uresničevanjem te pravice zagotavlja družbena skupnost potrebno izobrazbo ter ustrezno socialno varstvo in zdravstveno pomoč v skladu z zakonom.

234. člen[uredi]

Ženske imajo v zvezi z nosečnostjo in rojstvom otroka pravico do socialne varnosti v obsegu in trajanju, določenem v skladu z zakonom.

235. člen[uredi]

Zakonska zveza se veljavno sklepa s svobodno privolitvijo oseb, ki jo sklepata, pred organom, ki ga določa zakon. Zakonsko zvezo in pravna razmerja v zakonski zvezi in družini ureja zakon.

Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in z družbeno dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Otroci so dolžni skrbeti za svoje starše, ki jim je potrebna pomoč.

Otroci, rojeni izven zakonske zveze, imajo enake pravice in dolžnosti kot otroci, rojeni v zakonski zvezi.

236. člen[uredi]

Invalidni otroci in drugi težje prizadeti občani imajo pravico do usposobitve za življenje in delo.

Družbena skupnost ustvarja pogoje za usposobitev ter ustrezno zaposlitev občanov, ki niso popolnoma zmožni za delo.

Občani, ki niso zmožni za delo, in nimajo potrebnih sredstev za preživljanje, imajo pravico do pomoči družbene skupnosti v obsegu, ki jim zagotavlja socialno varnost.

237. člen[uredi]

Borcem, vojaškim invalidom in članom družin padlih borcev so zajamčene pravice, s katerimi se zagotavlja njihova socialna varnost, in posebne pravice, določene z zakonom.

Vojaškim in delovnim invalidom so zagotovljene invalidske pravice in druge oblike invalidskega varstva ter usposobitev za delo, ustrezno njihovim delovnim zmožnostim.

238. člen[uredi]

Vojaški in delovni invalidi, invalidni otroci in druge invalidne osebe, borci narodnoosvobodilne vojne, žrtve fašističnega nasilja in civilne žrtve vojne in vojnega materiala, španski borci in predvojni revolucionarji, borci za severno mejo in slovenski vojni dobrovoljci uživajo posebno družbeno varstvo.

239. člen[uredi]

Delovni ljudje in občani imajo pravico in dolžnost, da s telesnokulturnimi dejavnostmi ohranjajo in razvijajo svoje telesne in umske sposobnosti.

240. člen[uredi]

Človek ima pravico do zdravega življenjskega okolja.

Družbena skupnost zagotavlja pogoje za uresničevanje te pravice.

241. člen[uredi]

Vsak, kdor uporablja zemljišče, vodo ali druge naravne dobrine, mora to delati tako, da se zagotavljajo pogoji za delo in življenje človeka v zdravem okolju.

Vsakdo je dolžan varovati naravo in njene dobrine, naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike.

242. člen[uredi]

Vsakdo je dolžan priskočiti na pomoč drugemu, ki je v nevarnosti, in solidarno z drugimi odvračati splošno nevarnost.

243. člen[uredi]

Zajamčena je pravica dedovanja.

Dedovanje ureja zakon.

Nihče ne more na podlagi dedovanja obdržati v lasti več nepremičnin in delovnih sredstev, kot je to določeno z ustavo ali zakonom.

Zakon lahko omeji dedovanje premoženja osebe, ki je uživala socialno ali drugo pomoč družbene skupnosti.

244. člen[uredi]

Vsakdo je dolžan pod enakimi pogoji in v sorazmerju s svojimi materialnimi možnostmi prispevati k zadovoljevanju splošnih družbenih potreb.

245. člen[uredi]

Vsakdo se je dolžan ravnati po ustavi in zakonu.

Zakon določa, pod katerimi pogoji je lahko kaznovan, kdor ne izpolnjuje z ustavo določenih dolžnosti.

246. člen[uredi]

V Socialistični republiki Sloveniji uživajo tujci svoboščine in pravice človeka, določene z ustavo in imajo druge pravice in dolžnosti, ki jih določata zakon in mednarodna pogodba.

247. člen[uredi]

Zajamčena je pravica pribežališča tujim državljanom in osebam brez državljanstva, ki so preganjani zaradi svojega zavzemanja za demokratične nazore in gibanja, za socialno in narodno osvoboditev, za svobodo in pravice človekove osebnosti ali za svobodo znanstvenega ali umetniškega ustvarjanja.

248. člen[uredi]

Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa oziroma organizacije, ki opravlja zadeve javnega pomena, s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.

Škodo mora povrniti družbenopolitična skupnost oziroma organizacija, v kateri se dejavnost ali služba opravlja. Oškodovanec pa ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo storil.

249. člen[uredi]

Svoboščin in pravic, zajamčenih z ustavo, ni mogoče vzeti in ne omejiti.

Svoboščin in pravic, zajamčenih z ustavo, ne sme nihče uporabljati, da bi spodkopaval temelje socialistične samoupravne demokratične, z ustavo določene ureditve, da bi ogrožal neodvisnost države, kršil z ustavo zajamčene svoboščine in pravice človeka in občana, ogrožal mir in enakopravno mednarodno sodelovanje, razpihoval nacionalno, rasno in versko sovraštvo ali nestrpnost, ali da bi spodbujal h kaznivim dejanjem; teh svoboščin tudi ne sme uporabljati tako, da bi se žalila javna morala. Zakon določa, v katerih primerih in pod katerimi pogoji ima ustavi nasprotna uporaba svoboščin za posledico njihovo omejitev ali prepoved njihove uporabe.

Te svoboščine in pravice se uresničujejo, dolžnosti pa izpolnjujejo na podlagi ustave. Način uresničevanja posameznih svoboščin in pravic se lahko predpiše samo z zakonom in to edinole, kadar je z ustavo tako predvideno, ali če je za njihovo uresničevanje to neogibno.

Zagotavlja se sodno varstvo svoboščin in pravic, ki so zajamčene z ustavo.

2. Posebne pravice italijanske oziroma madžarske narodnosti in njunih pripadnikov[uredi]

250. člen[uredi]

Italijanski oziroma madžarski narodnosti je zajamčena pravica, da svobodno uporabljata svoj jezik, izražata in razvijata svojo nacionalno kulturo ter v ta namen ustanavljata organizacije, uporabljata svoje narodnostne simbole ter uresničujeta druge, z ustavo določene pravice.

Na območjih, kjer živijo poleg pripadnikov slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, sta italijanski oziroma madžarski jezik enakopravna s slovenskim jezikom.

Na območjih, kjer živijo poleg pripadnikov slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, je pripadnikom obeh narodnosti zagotovljena vzgoja in izobraževanje v njihovem jeziku. Z zakonom se lahko uvede dvojezična vzgoja in izobraževanje v vzgojno-varstvenih organizacijah in šolah oziroma obvezen pouk slovenskega jezika v šolah in vzgojno-varstvenih organizacijah narodnosti hkrati z obveznim poukom jezika narodnosti v slovenskih šolah in vzgojno-varstvenih organizacijah.

Socialistična republika Slovenija skrbi za razvoj vzgoje in izobraževanja, tiska, drugih sredstev javnega obveščanja in za razvoj drugih oblik kulturno-prosvetne dejavnosti italijanske oziroma madžarske narodnosti in za usposabljanje kadrov, ki so pomembni za uresničevanje položaja in pravic narodnosti ter v ta namen zagotavlja potrebno pomoč.

Socialistična republika Slovenija podpira razvoj stikov med italijansko oziroma madžarsko narodnostjo in njunima matičnima narodoma zaradi pospeševanja kulturnega in jezikovnega razvoja narodnosti.

Z zakonom ter s statutom občine in s samoupravnimi akti organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti se določi način uresničevanja pravic italijanske oziroma madžarske narodnosti.

251. člen[uredi]

Za razvijanje svoje nacionalne kulture, vzgoje in izobraževanja v lastnem jeziku, narodnostnega tiska in drugih sredstev javnega obveščanja ter založništva in za razvijanje stikov z matičnim narodom zaradi kulturnega in jezikovnega razvoja lahko pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti ustanovijo v občinah, kjer ti narodnosti živita, samoupravne interesne skupnosti za prosveto in kulturo. S statutom občine in s samoupravnimi akti samoupravnih interesnih skupnosti se določijo zadeve s teh področij, o katerih te skupnosti odločajo enakopravno s pristojnim zborom občinske skupščine oziroma z ustreznimi samoupravnimi interesnimi skupnostmi.

V. poglavje - USTAVNOST IN ZAKONITOST[uredi]

252. člen[uredi]

Za uresničevanje z ustavo in zakonom določenih družbenoekonomskih in političnih odnosov in za varstvo svoboščin in pravic človeka in občana, samoupravljanja, družbene lastnine, samoupravnih in drugih pravic organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih skupnosti se zagotavlja varstvo ustavnosti in zakonitosti.

253. člen[uredi]

Za ustavnost in zakonitost so dolžni skrbeti sodišča, organi družbenopolitičnih skupnosti, organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti ter nosilci samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij.

Ustavno sodišče Socialistične republike Slovenije kot nosilec varstva ustavnosti zagotavlja tudi zakonitost v skladu z ustavo.

Pravica in dolžnost delovnih ljudi in občanov je, da dajejo pobudo za varstvo ustavnosti in zakonitosti.

254. člen[uredi]

Republiški zakoni morajo biti v skladu z ustavo. Vsi drugi predpisi in splošni akti republiških organov ter občinski predpisi in splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in zakonom.

Predpisi republiških upravnih organov morajo biti v skladu tudi s predpisi Izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije.

255. člen[uredi]

Statut občine ne sme biti v nasprotju z ustavo in zakonom.

256. člen[uredi]

Samoupravni splošni akti morajo biti v skladu z ustavo in zakonom.

Ti akti ne smejo biti v nasprotju s samoupravnim sporazumom o združevanju, niti s samoupravnim sporazumom ali z družbenim dogovorom, h kateremu je organizacija pristopila. Če so ti akti v nasprotju s samoupravnim sporazumom ali z družbenim dogovorom, h kateremu je organizacija pristopila, veljajo določbe samoupravnega sporazuma oziroma družbenega dogovora.

257. člen[uredi]

Zakoni, drugi predpisi in splošni akti organov družbenopolitičnih skupnosti morajo biti objavljeni, preden začno veljati.

Republiški predpisi in splošni akti republiških organov se objavljajo v republiškem uradnem glasilu.

Občinski predpisi in splošni akti občinskih organov se objavljajo v uradnem glasilu, ki ga določi občinski statut.

258. člen[uredi]

Samoupravni splošni akti se ne smejo uporabljati, dokler niso ustrezno objavljeni.

Samoupravni splošni akti, ki so splošnega pomena za delovne ljudi in občane, se objavljajo v uradnih glasilih družbenopolitičnih skupnosti.

259. člen[uredi]

Predpis oziroma splošni akt organa družbenopolitične skupnosti začne veljati najprej osmi dan po objavi, če ni v samem predpisu oziroma splošnem aktu drugače določeno.

Samo iz posebno utemeljenih razlogov se lahko določi, da začne predpis ali Splošni akt veljati prej kot osmi dan po objavi ali istega dne, ko je bil objavljen.

260. člen[uredi]

Mednarodne pogodbe se uporabljajo z dnem, ko začno veljati, če ni z aktom o ratifikaciji ali s pogodbo po pooblastilu pristojnega organa drugače določeno.

Sodišča uporabljajo neposredno samo objavljene mednarodne pogodbe.

261. člen[uredi]

Predpisi in drugi splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.

Posamezne določbe zakona imajo lahko učinek za nazaj samo, če je tako z zakonom določeno in če tako zahteva splošni interes.

Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu oziroma drugem predpisu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon oziroma predpis milejši za storilca.

262. člen[uredi]

Predpis in splošni akt organa družbenopolitične skupnosti velja za območje te družbenopolitične skupnosti, če ni v predpisu ali splošnem aktu določeno, da velja samo za del tega območja.

263. člen[uredi]

Če organ, ki odloča o posameznih stvareh, meni, da predpis, splošni akt ali samoupravni splošni akt ni v skladu z zakonom oziroma da je v nasprotju z zveznim zakonom, je dolžan začeti pred ustavnim sodiščem postopek za oceno zakonitosti takega akta.

264. člen[uredi]

Skupščina družbenopolitične skupnosti razveljavlja in odpravlja predpise in splošne akte svojega izvršnega sveta, če so ti predpisi in splošni akti v nasprotju z ustavo ali zakonom.

Izvršni svet skupščine družbenopolitične skupnosti razveljavlja in odpravlja predpise in splošne akte upravnih organov, če so ti predpisi in splošni akti v nasprotju z ustavo ali zakonom.

265. člen[uredi]

Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije lahko zadrži do odločitve ustavnega sodišča izvršitev predpisa ali drugega splošnega akta občinske skupščine in njenih organov, če meni, da je tak predpis ali splošni akt v nasprotju z ustavo ali zakonom.

266. člen[uredi]

Občinska skupščina lahko zadrži do odločitve ustavnega sodišča izvršitev samoupravnega splošnega akta, če meni, da je tak akt v nasprotju z ustavo ali zakonom.

267. člen[uredi]

Organ, ki je zadržal izvršitev predpisa ali splošnega akta, je dolžan brez odlašanja začeti pred ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti zadržanega predpisa ali splošnega akta.

268. člen[uredi]

Vsi posamični akti in ukrepi upravnih organov in drugih državnih organov, ki opravljajo izvršilne in upravne zadeve, kot tudi posamični akti organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, ki jih te izdajajo v izvrševanju javnih pooblastil, morajo temeljiti na zakonu ali na drugem zakonito izdanem predpisu.

269. člen[uredi]

Državni organi, organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti, ki izvršujejo javna pooblastila, smejo v okviru svoje pristojnosti odločati v posamičnih stvareh o pravicah in obveznostih ali na podlagi zakona uporabljati prisilne ukrepe ali omejitve samo v postopku, ki je določen z zakonom, in v katerem je vsakomur dana možnost, da brani svoje pravice in interese ter da zoper izdani akt vloži pritožbo ali uporabi drugo z zakonom določeno pravno sredstvo.

Upravni organi smejo nalagati obveznosti posameznim samoupravnim organizacijam in skupnostim glede njihovega dela samo, če so z zakonom za to izrecno pooblaščeni in v postopku, predpisanem z zakonom.

270. člen[uredi]

Zoper odločbe in druge posamične akte, ki jih izdajajo na prvi stopnji sodni, upravni in drugi državni organi, ter zoper takšne akte, ki jih izdajajo samoupravne organizacije in skupnosti v izvrševanju javnih pooblastil, se lahko vloži pritožba na pristojni organ.

Samo z zakonom se izjemoma v določenih primerih lahko določi, da zoper odločbo ni pritožbe, če je na drug način zagotovljeno varstvo pravic in zakonitosti.

271. člen[uredi]

O zakonitosti končnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi ali samoupravne organizacije in skupnosti, ki opravljajo javna pooblastila, odločajo o pravicah ali obveznostih, odloča v upravnem sporu redno sodišče, če za določeno stvar ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo.

Samo z zakonom se lahko izjemoma v upravnih stvareh določenih vrst izključi upravni spor.

VI. poglavje - SODSTVO IN JAVNO TOŽILSTVO[uredi]

272. člen[uredi]

Sodno funkcijo v enotnem sistemu oblasti in samoupravljanja delavskega razreda in vseh delovnih ljudi opravljajo redna sodišča kot organi državne oblasti in samoupravna sodišča.

273. člen[uredi]

Sodišča varujejo svoboščine in pravice občanov in samoupravni položaj delovnih ljudi in samoupravnih organizacij in skupnosti ter zagotavljajo ustavnost in zakonitost.

274. člen[uredi]

Sodišča so pri opravljanju sodne funkcije neodvisna in sodijo po ustavi, zakonu in samoupravnih splošnih aktih.

275. člen[uredi]

Redna sodišča se ustanavljajo z zakonom kot redna sodišča splošne pristojnosti in kot specializirana redna sodišča.

Pristojnost, sestavo in organizacijo rednih sodišč ureja zakon.

276. člen[uredi]

Redna sodišča odločajo v sporih o temeljnih osebnih razmerjih, o pravicah in obveznostih občanov, o pravicah in obveznostih družbenopolitičnih skupnosti; izrekajo kazni in druge ukrepe storilcem kaznivih dejanj in drugih dejanj, ki so kot kazniva določena z zakonom; odločajo o zakonitosti posamičnih aktov državnih organov in organizacij, ki izvršujejo javna pooblastila; odločajo v sporih o premoženjskih in delovnih razmerjih, če odločanje v takšnih sporih ni poverjeno samoupravnim sodiščem in o drugih razmerjih, če zakon tako določa.

277. člen[uredi]

Redna sodišča spremljajo in proučujejo družbene odnose in pojave, ki so pomembni za uresničevanje njihovih funkcij, in dajejo skupščinam ustreznih družbenopolitičnih skupnosti ter drugim državnim organom in samoupravnim organizacijam in skupnostim predloge za preprečevanje družbi nevarnih in škodljivih pojavov in za utrjevanje zakonitosti, družbene odgovornosti in socialistične morale.

Redna sodišča imajo v svojem delovnem področju pravico in dolžnost obveščati skupščino ustrezne družbenopolitične skupnosti o uporabi zakonov in o svojem delu.

278. člen[uredi]

Samoupravna sodišča se ustanavljajo s samoupravnim aktom ali s sporazumom strank, v skladu z ustavo in zakonom.

Samoupravna sodišča za določene vrste sporov se lahko ustanovijo tudi z zakonom.

Pristojnost, sestavo in organizacijo samoupravnega sodišča, kot tudi postopek pred tem sodiščem ureja zakon oziroma akt o ustanovitvi sodišča v skladu z z zakonom.

279. člen[uredi]

Samoupravna sodišča se ustanavljajo kot sodišča združenega dela, arbitraže, razsodišča, poravnalni sveti in kot druga samoupravna sodišča.

280. člen[uredi]

Samoupravna sodišča rešujejo spore iz družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosov, ki so določeni z ustavo in zakonom, kot tudi spore, ki jim jih poverijo delovni ljudje v organizacijah združenega dela, v samoupravnih interesnih in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih, iz njihovih medsebojnih razmerij, ki jih samostojno urejajo ali ki izvirajo iz pravic, s katerimi prosto razpolagajo, če ni z zakonom določeno, da določene vrste sporov rešujejo redna sodišča.

Občani lahko reševanje posameznih sporov o pravicah, s katerimi prosto razpolagajo, sporazumno poverijo poravnalnim svetom, razsodiščem ali drugim samoupravnim sodiščem, če ni z zakonom drugače določeno.

281. člen[uredi]

Sodišče združenega dela odloča o tem, ali so pogoji za organiziranje temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti in o zahtevah za varstvo pravice dela z družbenimi sredstvi in drugih samoupravnih pravic ter družbene lastnine in rešujejo spore o organiziranju in izločitvi temeljnih organizacij združenega dela, o spojitvi, pripojitvi in razdelitvi organizacij združenega dela, o sklepanju in izvajanju samoupravnih sporazumov o združevanju in o medsebojnih razmerjih v združenem delu ter druge vrste sporov iz družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosov, ki jih določa zakon.

Zakon ureja ustanovitev, pristojnosti in sestavo sodišč združenega dela.

282. člen[uredi]

Obravnavanje pred sodiščem je javno.

Zakon določa, v katerih primerih se sme pri obravnavanju izključiti javnost zaradi varovanja tajnosti, varstva morale, v interesu mladoletnika ali zaradi varstva drugih posebnih interesov družbene skupnosti.

283. člen[uredi]

Sodišče sodi zborno.

Zakon lahko določi, da sodi pri določenih sodiščih in v določenih stvareh sodnik posameznik.

284. člen[uredi]

Pri sojenju sodelujejo sodniki in delovni ljudje ter občani kot sodniki, sodniki porotniki ali porotniki na način, ki ga določa zakon oziroma akt o ustanovitvi sodišča.

Z zakonom se lahko predpiše, da sodijo pri določenih sodiščih in v določenih stvareh samo sodniki.

285. člen[uredi]

Sodnike in občane, ki sodelujejo pri sojenju v rednem sodišču, voli in razrešuje skupščina ustrezne družbenopolitične skupnosti, ki jo določa zakon.

Sodniki rednih sodišč se volijo in razrešujejo na način, pod pogoji in po postopku, ki zagotavljajo strokovno sposobnost in moralno-politično primernost za opravljanje sodniške funkcije in neodvisnost sodnikov pri sojenju.

Sodniki in občani, ki sodelujejo pri sojenju v rednem sodišču, se volijo za dobo, določeno z zakonom in so lahko ponovno izvoljeni.

Sodniki, občani in delovni ljudje, ki sodelujejo pri sojenju v samoupravnem sodišču, se volijo, imenujejo in razrešujejo na način, določen z zakonom.

286. člen[uredi]

Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču, in ne pripreti brez dovoljenja pristojne skupščine družbenopolitične skupnosti, če se uvede zoper njega postopek zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil pri opravljanju sodniške funkcije.

287. člen[uredi]

Sodnik ne sme opravljati službe ali dela, ki ni združljivo s sodniško funkcijo.

288. člen[uredi]

Sodnik ne more biti delegat v skupščini družbenopolitične skupnosti, ki ga voli.

289. člen[uredi]

O pritožbi ali drugem pravnem sredstvu zoper sodno odločbo sme odločiti samo pristojno sodišče.

Zakon oziroma akt o ustanovitvi samoupravnega sodišča določa, kdaj in pod katerimi pogoji je zoper njegovo odločbo dovoljeno pravno sredstvo.

Zakon določa, pod katerimi pogoji je mogoče odločbo samoupravnega sodišča izpodbijati tudi pri rednem sodišču, in ureja izvršbo teh odločb.

290. člen[uredi]

Odločbe sodišč, izdane v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah, imajo pravno veljavo in so izvršljive v Socialistični republiki Sloveniji.

291. člen[uredi]

Javno tožilstvo je samostojen državni organ, ki preganja storilce kaznivih dejanj in drugih z zakonom določenih dejanj, ki so kazniva, uporablja z zakonom določene ukrepe za varstvo interesov družbene skupnosti ter vlaga pravna sredstva za varstvo ustavnosti in zakonitosti.

292. člen[uredi]

Javno tožilstvo opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona, v skladu s politiko družbenopolitičnih skupnosti, ki je določena v splošnih aktih njihovih skupščin.

293. člen[uredi]

Javno tožilstvo ima pravico in dolžnost, da obvešča skupščino ustrezne družbenopolitične skupnosti o porabi zakonov in o svojem delu ter daje pristojnim organom in organizacijam predloge za preprečevanje družbi nevarnih in škodljivih pojavov in za utrjevanje zakonitosti, družbene odgovornosti in socialistične morale.

294. člen[uredi]

Višji javni tožilec ima v skladu z zakonom pravico in dolžnost dajati nižjemu javnemu tožilcu obvezna navodila za njegovo delo.

Višji javni tožilec sme prevzeti posamezne zadeve ali opravila, za katera je pristojen nižji javni tožilec, če ni v zakonu drugače določeno.

Višji javni tožilec lahko v skladu z zakonom pooblasti nižjega javnega tožilca za postopek v posamezni zadevi ali za določena dejanja iz pristojnosti drugega nižjega javnega tožilca.

295. člen[uredi]

Javna tožilstva se ustanavljajo z zakonom. Organizacijo javnih tožilstev določa zakon.

296. člen[uredi]

Javnega tožilca imenuje in razrešuje z zakonom določena skupščina družbenopolitične skupnosti.

Z zakonom se določajo način, pogoji in postopek za imenovanje in razrešitev javnega tožilca.

297. člen[uredi]

V zadevah iz sodne pristojnosti in v zadevah iz pristojnosti javnih tožilstev si ti organi dajejo medsebojno pravno pomoč.

Vsi organi so dolžni dajati pomoč sodiščem in javnim tožilstvom pri izvrševanju njihovih nalog.

298. člen[uredi]

Državni organi in organizacije, pred katerimi se vodi postopek, morajo strankam pomagati pri uresničevanju njihovih pravic.

Družbena skupnost ustvarja pogoje, da je za občane, organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije organizirano odvetništvo kot samostojna družbena služba in organizirane druge oblike pravne pomoči.

VII. poglavje - LJUDSKA OBRAMBA[uredi]

299. člen[uredi]

Nedotakljiva in neodtujljiva pravica in dolžnost slovenskega naroda, italijanske in madžarske narodnosti, delovnih ljudi in občanov Socialistične republike Slovenije je varovati in braniti neodvisnost, suverenost, teritorialno neokrnjenost in z ustavo določeno družbeno ureditev Socialistične republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Delovni ljudje in občani imajo pravico in dolžnost, da aktivno sodelujejo v pripravah na splošni ljudski odpor, da se usposabljajo za obrambo in zaščito ter pravico, da se jim v okviru sistema in obrambnih načrtov zagotovijo pogoji za usposabljanje in za udeležbo v oboroženem boju in drugih oblikah odpora.

300. člen[uredi]

Nihče nima pravice priznati ali podpisati kapitulacije niti sprejeti ali priznati okupacije Socialistične republike Slovenije ali njenega dela. Nihče nima pravice preprečiti delovnim ljudem in občanom Socialistične republike Slovenije, da se borijo proti sovražniku, ki je napadel državo. Takšna dejanja so protiustavna in kazniva kot izdaja države.

Izdaja države je najhujši zločin zoper ljudstvo in se kaznuje kot hudo kaznivo dejanje.

301. člen[uredi]

Socialistična republika Slovenija v skladu s temelji sistema ljudske obrambe ureja in organizira ljudsko obrambo na svojem območju; določa obrambni načrt republike ter temelje obrambnih načrtov in pripravljalnih ukrepov občin, krajevnih skupnosti, organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti; organizira in pripravlja republiške organe, gospodarstvo, družbene dejavnosti in vse prebivalstvo za delo v vojnih razmerah, za udeležbo v oboroženem boju in drugih oblikah odpora, organizira in vodi teritorialno obrambo in civilno zaščito, ob napadu na državo pa organizira in vodi splošni ljudski odpor.

302. člen[uredi]

Občina ureja in organizira ljudsko obrambo na svojem območju, določa obrambni načrt občine, usmerja obrambne priprave prebivalstva, organizacij združenega dela, krajevnih skupnosti in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter zagotavlja izvrševanje drugih nalog s področja ljudske obrambe, določenih z zakonom, ob napadu na državo pa organizira in vodi splošni ljudski odpor.

Svoje pravice in dolžnosti na področju ljudske obrambe uresničuje občina v skladu z ustavo, zakonom, sistemom in obrambnimi načrti Socialistične federativne republike Jugoslavije in Socialistične republike Slovenije.

303. člen[uredi]

V krajevni skupnosti se delovni ljudje in občani ter njihove organizacije organizirajo, pripravljajo in usposabljajo za ljudsko obrambo, za varstvo in reševanje prebivalstva in materialnih dobrin pred vojnimi učinki in za izvrševanje drugih nalog, ki so določene z zakonom, statutom ter obrambnim načrtom občine.

304. člen[uredi]

Organizacije združenega dela in druge samoupravne organizacije in skupnosti izvršujejo pravice in dolžnosti obrambe države v skladu z zakonom, z načrti in sklepi družbenopolitičnih skupnosti, zagotavljajo sredstva za ljudsko obrambo in opravljajo druge naloge, ki imajo pomen za ljudsko obrambo.

Te organizacije in skupnosti so odgovorne za izvršitev teh nalog.

305. člen[uredi]

Teritorialna obramba je del ljudske obrambe v republiki in oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije ter najširša oblika organiziranja ljudstva za oborožen odpor.

Teritorialna obramba se organizira v republiki kot enoten sistem.

Socialistična republika Slovenija, občine in organizacije združenega dela ustanavljajo enote teritorialne obrambe.

306. člen[uredi]

Poveljevanje in pouk v enotah, štabih in drugih organih teritorialne obrambe se opravljata v slovenskem jeziku, v posameznih enotah pa glede na njihovo sestavo tudi v jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije.

307. člen[uredi]

Civilna zaščita se kot del sistema splošne ljudske obrambe organizira na najširših družbenih temeljih zaradi priprav delovnih ljudi in občanov, organizacij združenega dela, krajevnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti, drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih skupnosti za varstvo in reševanje prebivalstva in materialnih dobrin pred vojnimi učinki in ob naravnih nesrečah.

308. člen[uredi]

Vsak občan, ki z orožjem ali na drug način sodeluje pri odporu napadalcu, je pripadnik oboroženih sil Socialistične federativne republike Jugoslavije.

309. člen[uredi]

Družbenopolitične in druge družbene organizacije se pripravljajo za delovanje v vojni, sodelujejo pri izdelavi in usklajevanju načrtov in pripravljalnih ukrepov v okviru družbenopolitičnih skupnosti in spodbujajo in usmerjajo aktivnost svojih članov in delovnih ljudi za obrambo države.

Strokovna in druga društva sodelujejo v pripravah za splošni ljudski odpor z vzgojo in poučevanjem svojih članov in drugih delovnih ljudi za borbene in druge aktivnosti v obrambi, zaščiti in splošnem ljudskem odporu.

VIII. poglavje - DRUŽBENA SAMOZAŠČITA[uredi]

310. člen[uredi]

Varstvo neodvisnosti in nedotakljivosti države, ustavne ureditve, bratstva, enotnosti ter enakopravnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, samoupravnih pravic človeka in občana v združenem delu in na drugih področjih ter drugih pravic in svoboščin človeka in občana, družbene lastnine in premoženja ter zagotavljanje osebne in premoženjske varnosti občanov in nadaljnjega družbenega razvoja je kot družbena samozaščita pravica in dolžnost občanov, organizacij združenega dela in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, družbenopolitičnih in drugih družbenih organizacij, društev ter družbenopolitičnih skupnosti.

311. člen[uredi]

Delovni ljudje in občani in drugi nosilci družbene samozaščite oblikujejo zavest o varovanju temeljnih vrednot socialističnega družbenega sistema, zasnovanega na samoupravnem položaju delovnega človeka in na drugih dosežkih revolucije ter na patriotizmu, razvijajo varnostno kulturo, preprečujejo in odkrivajo družbeno negativna in škodljiva dejanja, se seznanjajo z vsebino, metodami in oblikami sovražnega delovanja, skrbijo za vzgojo, krepijo odgovornost in v samoupravnih aktih določajo na temelju ustave in zakonov pravila ravnanja ter organizirane oblike samozaščite.

312. člen[uredi]

Družbenopolitične skupnosti zagotavljajo v okviru svojih pravic in dolžnosti pogoje za vsestranski razvoj in uveljavljanje organizirane ter učinkovite družbene samozaščite, ki je del samoupravne dejavnosti občanov v vseh oblikah njihovega povezovanja in združevanja.

313. člen[uredi]

Socialistična republika Slovenija je v okviru svojih z ustavo in zakoni določenih pravic in dolžnosti odgovorna za varstvo ustavne ureditve (državna varnost).