Rilkova smrt
| ← Blančajda. | Rilkova smrt. Poezije Fran Zakrajšek |
Vlasulja. → |
| |||||||||||||
Nemara grad je Rilkov še marsikomu znan,
Kjer miza je korito in krulba slednji dan,
Če vprašaš po graščaku, zastonj je – več ga ni,
Napaden in umorjen je sklenol svoje dni.
Trdó je Rilko špaval in sanjal je celó,
Kakó mu tam v korito zajùtrek že nesó,
In v sanjah, čuj, zakruli – kakó je srečen svat!
Kar zdrami ga, o groza, ropot graščinskih vrat.
To ura ni navadna, pravičen, ha, je sum:
Kaj kljuke zarožljajo in kaj pomenja šum?
Nič dobrega ne sluti; lej, Rilko plane koj:
Pripravljenega najdi kar-koli, tudi boj.
A vragu se umekni, ne hodi mu naprot –
Takó si Rilko misli ter stisne še vè kot,
Od zadaj je zabranjen, še rilec pomoli,
Da grozni zob, če treba, koj v vraga zasadi.
In res, čeprav pri Moltku se boja ni učil,
Načrt je vojskovanjski izvrstno v bran razvil,
In kakor se junaku spodobi, čaka zdaj
Z nastavljenim čekanom, ter zrè v nevarni kraj.
In ko še enkrat močno, čuj, zarožljá tam ključ,
Med vrati že obsije možé blesteča luč:
Pa znano vrv, lej, jeden, drug oster nož drži,
In kakor rabelj gazda upira vanj oči.
Zdaj Rilko se zadere, kot reči htel bi mu
Očitajočim glasom: »I ti, o Brut, si tu?
Izdati hočeš mene, prodati mojo kri?
Izdajnik, kdo bi mislil, da tak si zlobnež ti!«
»Pa jaz verjèl sem tebi, v pogled sem upal tvoj,
Ko božal si pred gradom na solnci hrbet moj?
O kaj hinavca nisem probodel koj tedaj!
Zaslužil sem krivico, da varaš tu me zdaj!«
»A čuj me ti, ki mleko si majke tigre pil:
Prej volk bo ljuti ganen solzé pred ovco lil,
Čeljust mi prej odpadi, odgnjij mi tukaj zob,
Kot vdam se tebi z lepa, laži nesramni rob!« –
Zdaj Rilko krik podvoji, okó mu zagori,
In v trojko, lej, osuplo na moč se zakadi;
Za njim se dvigne stelja, pa trojka zdajci v stran
Odbuhne kakor ovec pred volkom trop plašan.
Vesel odskoči Rilko, a gazda se jezi:
»Mar bereš časopise? Alj zlodi te uči?
Ni dosti anarhistov, da človek bi že klel,
Ne! – Vrag celó upora priklatil se je v hlev.«
»To sad je svobodnjaštva, narobe da je svet,
In red ko človek ceni, med norce zdaj je štet;
Ko zakon se strahuje, pokorščina je kvar,
In polen vražje trme je hlapec gospodar?
A čuj me, krvopija! Čuj, Tantal in Tiest,
Ki točil kri bi mojo tajé srcé in vest,
Zastonj obračaš v mene, stoletja slepi rob!
Ter brusiš ondi v kotu na veke kleti zob.«
»Ni zginola, živi še, spremenjena pošast! –
Še, bogme, vlada reda posvečena oblast ...«
Izreče to in nadenj, vekšaje srda žar,
Mogočno v borbo hujska pajdašev plašni par.
Še zob togotno škriplje, doni še bojni klic,
In jeza, da je groza, temni že z možkih lic,
Ko z okom v vraga vprtim, pripravljen zdajci v boj
In s krikom se pomakne neznansko vneti roj.
Zastonj se Rilko vpira, v pomoč in bran kriči:
Že ondi krčevito tiščé ga mož pestí;
Glej, vjeti sta ušesi, zaman je vporna moč,
Potegnen, ah, iz kota kar javk zažene v noč.
Pa tlak in steljo grize, in krik do zvezd podi,
Da kje na zemlje obli rešitelja zbudi,
Da pričo vsaj privabi, pogine maščevan,
Če res usoda tirja krvi poslednji dan.
Čeprav vlekó ga grozno, postavi spet se v bor,
In možko še poskusi pri vratih zadnji vpor.
Zastonj! – Na klop privezan, da s spanja šine vas
In kakor to dejal bi, ginljiv iztiska glas:
»Tedaj umreti moram? Gotov je moj pogin?
Pravica, če še vladaš, maščuj ta grozni čin,
In kakor sem nedolžen, pravične molbe so,
Morilcem ti povrni naklonjeno mi zlo.«
Pa v tem ko milo vpije, pogled na moč ganljiv
In srdno išče njega, ki toge vse je kriv.
Gorjé! ... Roké taiste (nesreča trešči v nje!)
Ki nekdaj so gladile, zdaj – klavni nož držé!
Privida se očesu? Alj pekel ž njim igrá?
Mogoča izprememba, zmotnjava je srcá?
Usodinega črta! ... Prijatelj mogel bi
S hudobno lastno roko točiti bratsko kri?
Odkritje Rilku vzburka občutke v dnu srcá,
In vroča solza kane nesrečnežu na tla;
Tja v gazdo, čuj, zastoka ančeš, kaj čakal boš,
Izdajica nevredni, le brž porini nož.
A gazdi, kakti njemu, ki krivde se zavé,
Oblast pogleda čudna presune zdaj srcé,
In roki dvigne k višku, pa nož zabrusi v stran,
Ker kakor pekla ogenj ga speče v grešno dlan.
Čuj, silno ganen vsklikne in komaj vstavi jok:
»O jenjaj, ne očitaj! ... Srcé mi reže stok;
Ko ne bi smrti tvoje velela sila mi,
Ni žálice, verjemi, ne prizadjal bi ti.«
»A kakor tu pred tabo solzé si brišem z lic,
Potreba je, da spolniš natore nujni klic,
Oprosti! ... Toda preje, ko mrkne ti okó,
Prijatelja v tolažbo besede čuj v slovó.«
»Ne žrtva zle pretveze, ne, trikrat srečen si;
Za znance, prijatelje, za dom proliješ kri;
Čeprav le samotaril, le krulil si živoč,
V proslave rožni tempelj, lej, skoro pojdeš mroč.«
»Ker – zemlja naj požrè me, me pamet mine naj,
V spomin če ti ne kanim hvaležen biti zdaj,
In z lovoriko svežo ovijem ti glavó,
Da pesnik vsak, vidé te, zavidal še te bo.«
»Lej, v vencu znad štacune, časti kazaje plod,
Mogočno boš spodbujal strmeči zemski rod,
Ko slavnega zelenja, pitagorsko molčé,
Človeštvu bodeš polnil z navdušenjem srcé.«
»In pa na hrupni mizi, sred godbe harmonij,
Navdušenih obličij in sladkih melodij,
O šumni veselici, ko bode srečen pir,
Razkošja boš ti priča in pa ponosa vir.«
»Mar žensev tvoj dvonožni, ki v slast mu čas brní,
Višave slave take kedaj ti doživi?
Nikakor, trikrat srečni! – Zató te molim kar,
Spominjaj se poklica in – smrti, zabi kvar!« –
Izreče. – Toda Rilko kričé ne zmeni se,
In v gazdo, lej, srditi pogled še zadnji vprè,
In zadnji vzdihljej priča, ki vre mu iz srcá,
Kak prazne so tolažbe sebičnega svetá.
Nemara, grad je Rilkov še marsikomu znan,
Kjer miza je korito in krulba slednji dan.
Če vprašaš po trpinu, zastonj je, več ga ni;
Napaden in umorjen je sklenol svoje dni.