Blančajda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Blančajda.)
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Jurijeva nezaupnica Apolonu. Blančajda.[1]
Poezije
Fran Zakrajšek
Rilkova smrt.
Izdano: Gorica: Anton Jeretič, 1891
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Popoldne iz Gorice, po letu tam nekoč
Prispè Čenkin na Blančo, po senci pohajoč:
Mešaje paragrafe (kedo bi pač dejal?)
Na pamet zviti doktor prizive je koval.

Zatožencu in njemu, ki v pravdi je tožnik,
Če treba, v cvet ta redki, ostril je brambe pik;
Kar nič Čenkin ne praša, ustavlja li se vest,
Aljne dvoplatstvu temu, da dnar le roma v pest.

Oj dnar, edini balzam, življenja slavna mast!
Oj cvenk ti čaroviti, ušesu rajska slast!
Presladka simfonija, ki vžgeš človeku kri,
Da clo čez Eiflov stolp te veselja skočil bi. –

Tako Čenkin mi duhta in pazi v krasni svet,
Kar tam gorjé zagleda: ženská najlepši cvet;
Gorjé, to rečem zopet, ker istočasno se
Veriga mu nadležna v življenja voz pripné.

Očaran vrt, ne polje, Čenkinu zdi se Blanča,
Kjer teče med in mleko in raste pomoranča,
Kjer rizajo se Vile, razkrite in mladé
Ter močijo v studencih ko sneg belé nogé.

Vè kraji most iz davna čez tok razpet stoji,
Na njem pa sveti Janez lesen mi križ drži.
Ljubezenski naš Lavdon še enkrat se ozre,
In tamkaj za ogrado opazno skrije se.

Stoji tam onkraj hiša, oj hiša z latnikom,
(Čenkine oboroži oko z dvoočnikom)
Pod latnikom devojka – saj taka se mu zdi –
Sred pur in pičoladov pred vrtecem sedi.

Dobrotni ti božiči, clo lokostrelec Lelj
Jej služijo (Čenkine sanjari v ognji želj) –
Gorjé, pa kaj krnjoha? ... Ni to preščičji bas,
Ki s hleva, čuj, prodira kot raj skruneči glas?

Od temena Romeja do palčnih dol kosti,
Ker Rožo zrè pred sabo, mogočno premršči.
»Krasote, ha, nadzemske! Tak limbar še ni žil.
Clo Kavkaz ženskoslavni jednake ni rodil.« 

Takó razpel je roki in zrl, sladkó zavzet,
Ko Lavro v kopiji samo dobil je njen poet;
Tako trojanski starci, vgledavši Heleno,
Ko mladci dvajsetletni sladko strmeli so.

Lasjé, ko svila tanki leščé se črnoživo
(In ne ko žensk pomestnih ukupljeno predivo) –
Oči črné, in skromno je pregnen nos. Bez peg
Obličje, vrat in roki so ravno padli sneg.

Oj vitez, vitez manški, ti slavni Don Kišot,
In ti, o Dulcineja, kar skrijta se za plot:
Kišot, ker mim Čenkina le muha si v ljubezni,
In druga, ker o Roži posnetek si le trezni.

Vsak dan, čeprav od daleč, od zdaj bo stal pred njo,
Prehuda mu je rana presklela srčno dno;
Čuvit pa mora biti, da drog ne prileti,
Alj vanj trdó poleno odkod ne pridrvi.

Nikdo ga nima čuti, ni videti okó,
Ko vzdihoval po Roži in vanjo gledal bo.
O ktero snel je zelje, pijačo kako spil,
Da v tako je globino ljubezni se zaril? ...

Pristojbine nadležne, srditi vi prizivi,
Odstotki, paragrafi in stranke, bog vas živi!
Miruj finančno vodstvo! Čenkin ne ugovarja,
Ker vanj je prisijala ljubezni mila zarja.

Nekoč, Čenkinu preveč ko v prsih hruje boj,
Žereča misel v glavi postane djanje koj
Pred Rožo tja poklekne, ji tam razkrije zdaj
Srcá ščemeče rane, ljubezni sladki raj.

Kako Čenkin zgovoren ti vpričo Rože je!
Krasoto nje opeva, kreposti njene vse;
Kak ona je edina, kar svet jih je rodil,
In najbolj vredna ženska, za ktero bode žil.

Prezvita krasotica sladkó nasmehne se,
In zdaj še le Čenkinu se perivoj odprè;
Vse grome in viharje, clo ravs peklenski bi
Preslišal; tak zamaknen zdaj vpira v njo oči ...

A čuj, ka j trešči vanjga? Zadel ga je mrtud?
Nikar, bog bodi hvaljen! – To cepec je le hud;
Ki, joj, odzadej pleča, – Čenkin da zvezde zre –
Ko stregel je ljubezni, ošlatal strašno je.

Ko v drugo šine cepec in v pleča kaže pot,
Čenkin zdaj, ko bi trenil, preskoči rov in plot:
Zdaj v dir; smejé se vanj pa čaj, vpije Rožin mož
»To za-te, oj falote, kdo sem, da vedel boš!« 

Čenkina, lej, na Blanči ni zrlo več okó,
Odkar ga tam zadelo je v pleča tak hudó:
Kar, jaoh, grozovito se vsulo nanj je zlo,
Ki je, dokler bo živel, kaj zvesto pomnil bo.

Groznó, sprejoj in hujše neg ogenj ali toča
Zadene ti človeka ljubezen, ah, prevroča.
Najhujše pa zadene – Čenkin ti to pové –
Če v gaj ti prepovedan se zatekó nogé.

  1. Nekaj kmečkih hiš pri Gorici pod Kostanjevico.