Jurijeva nezaupnica Apolonu
| ← Vodilce za živenje | Jurijeva nezaupnica Apolonu. Poezije Fran Zakrajšek |
Blančajda. → |
| |||||||||||||
Zvečer ob uri mrzli, baš deveti,[1]
Svetila slavna zvezda je Jeruzalemu,
Ko mimo so hiteli kralji sveti,
Ki davi so molili, v Betlehemu,
Ko nad Gorico zatemni in jame
Nevsmiljeno rožljati toča na-me.
Bil hrup je na dvorišči; jaz razločim
Koj sinov glas med šumom razuzdanim.
Kar pevske citre stran, in koj poskočim
Ter planem ven, da dragi život branim.
O povrnite ve, oblasti večne;
Kar videle so zdaj oči nesrečne!
Pretepati nedolžnost za krivico,
Narobe svet, že videl dni sem svoje;
Kako pestiš in drzen treš pravico,
To v jezi vsak poet že davno poje,
A kar postalo mi je zdaj očito,
Ganilo bi biló srce kamnito.
Navajen zreti sem Slovenca, brata,
Tolčénega na nakvalu nadloge;
Prolil tud za-te, scer nesreče svata –,
To vesta noč in dan – solzé sem mnoge.
A sin tepén – prikazen mi neznana –
Doslè me ni še sklela taka rana.
Ki čitaš to, alj ne bi se ti smilil
Predragi noseč tvojega imena?
Surovo vlečen ne bi se ti smilil?
Ne zgrela se ti kri še tako lena?
Tedaj pristopim in zavpijen žloti:
»O jenjajte, za Boga! Mir togoti!«
Na nebu zlo razjarjenem temneče
Ne spreobrne vreme se hitreje,
Ko stegno se stvori iz goste gnječe.
In v glasov hrupni zmesi trop zableje;
(Biló bi streslo se srcé iz kvarca)
»Nabijte ščava! Urno dejte starca!«
Omolknejo še ne pijana usta,
Ko zdajci uzrèm osode grenko strano:
Popadeta me, lej, dva močna hrusta,
Ter naglo zdirjata po dvoru z mano.
Med kleto telovadbo hrup grohota
Uganjala je tam ostala žlota.
Ni zla dovolj! – Roke ozeble jima! –
Ko v peklu Danteja z menó leteča
S pretežkimi pestmi – strašná uima! –
Zabobnata še često v tužna pleča.
O kje, o kje si slavni bil Apole,
Da izvlekel bil bi me iz smole!
Prihrul bi bil z Olimpa v gruče
Kot jezni bog v prikazni grozosevca,
Ter zagrmèl bi bil v ošabne buče:
Nesramna vi druhal, pustite pevca.
Ki tolike je svat le-tù nezgode;
Saj, dasi len, saj časi kaj zagode.
Dejal bi bil lehkó. – A sredi smole
Pustil si me, ravnaje vse inače.
Zdaj višnjev hrbet nosim, o Apole
Ko bil bi ti jim z lahka stresel hlače
Treščé z besedo velemožko vanje –
Zanašati se na-te, prazne sanje!
Nekdaj si mož bil, mož (a ne zameri!),
Ko šlo zares je pesnikom za kožo:
Da lé bili so trdni v tebe veri,
Takoj pokazal si jim sreče rožo,
In zginila je krtova dežela,
Ker tvoja je pomoč zvestó zacvela.
Arion pil bi bil grenkó mornico,
Da nisi rešnje ti poslàl mu ribe:
Odnesel zdrave je peté v gorico,
Kjer spet zagledal tihe je kolibe;
In Ibika, vmorjênega v puščavi,
Strašnó so maščevali ti žrjavi.
Ha, kak pa zdaj? ... Poslušati me rači
In ne zameri! ... Slep sedaj poetu,
Ti nektar piješ gor' miran v palači
In, brez skrbi za nas, čebljaš v sovetu.
Aj, krasno, aj! ... Zalivati ambroz' jo!
Ko pevca tu učé molitev kozjo!
Ko nov bi bil Narcis, zaljubljen va-se,
Alj nov Iksijon, gluh za vse na svetu,
Vès drt, zamaknen v bòginjske pojase,
Šetalec nem po večno svežem cvetu,
Zdaj glasnih molb ne čuješ strune zlate,
Ko bi s kartavnami jih streljal va-te.
Mar pametiš, ko šlo je tam za Trojo,
Kakó ste pipali se gor' bogovi,
In clo kocnjali – vsak trdé le svojo –
Da tresli so Olimpa se zidovi:
Tu Trojevci, Ahajevci tam zvesti,
Hoteli ste, gorjé, se kar pojesti.
Strašanski srd je vès Olimp nahajal,
Ko z ljubko je Enèj sešel se v mraku:
Kakó je škripal otec Zevs in zdajal,
Kakó je švigal mu Merkur po zraku!
Dokler da s kraja spravi brodokljune,
In tužna se Didona tam presune.
Zdaj čuj, Apol! Ker v mojem ti slučaji
In drugih vstavil nisi se zaprekam,
In kjer nemarščino zdaj paseš raji:
Zató ti nezaupnico izrekam
V imenu – čuj me lipa v temnih lesih: –
Vseh pesnikov na zemlji in v nebesih. –
- ↑ Ponižna spomenica na večer 6. jan. 1889, ko je bil Jurij od Lahonov napaden in nakleščen.