Naše škodljive rastline/Škodljive travnikom in pašnikom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Naše škodljive rastline/Škodljive vinski trti Naše škodljive rastline v podobi in besedi
VI. Rastline škodljive travnikom in pašnikom.
Martin Cilenšek
Naše škodljive rastline/Škodljive gozdom
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so mu avtorske pravice potekle.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.


VI. Rastline škodljive travnikom in pašnikom.

Ker zavoljo raznih neugodnih razmer polje in druga obdelana zemlja kmetu prav malo dobička donaša, treba je gledati na drugo stran, da si zagotovi svoj obstanek. Živina je tisti vir, iz kterega lahko zmirom zajemlje, tisti studenec, ki nikdar ne usahne. Kdor pa hoče živino rediti, temu ne zadostuje, da s travnika odpravlja samo razne plevele, temveč on mora s travnikom tudi prav ravnati, da mu donaša z najmanjšim denarjem največjo korist. Ker pa s travnikom naš kmet v marsičem slabo gospodari, utegnemo mu ustreči, ako izpregovorimo o tej stvari nekaj besed.

Kolikokrat se slišijo pritožbe, kaj bomo pokladali po zimi živini, ker je taka suša, da je trava po travnikih že čisto rumenkasta. Posebno na peščenih suhih tleh vse precej hitro zgori, ako ni pomoči izpod neba. Tu ni kaj kositi, živini ni kaj pokladati, prodati se mora po nizki ceni. No, pa stopimo na drug travnik! Lepa trava, med njo tu pa tam kaka bela, rumena, rudeča cvetlica, govori nam o razumnosti svojega gospodarja. Ob tistem času tu skoro ni nobenega sledú o suši, vse je jednako zeleno. Kako je neki to mogoče, vprašamo. Pa kmalu se nam razjasni vse, ko zapazimo neko vsakdanjo napravo, ki obstoji v večjih in manjših jarkih (grapah), po kterih tiho šumlja iz potoka napeljana voda. Ta voda mora torej gotovo biti tista moč, ktera rastlinam tako tekne in jih varuje suše. To pa se ne godi samo jedno leto, temveč zmirom se ponavlja rodovitnost prejšnjih let.

Zdaj pa si še oglejmo travnik, ki leži blizu vasi, pa vendar tako, da je nekoliko nižji od nje. Nánj se steka ob deževju vsa voda, ktera je na potu marsikaj pobrala in na travnik prinesla; saj je pa tudi zeló kalna in nekako rujavkasta. Pa kako bi tudi ne, saj se odceja od gnojišča zanikarnih gospodarjev najboljša moča v majhno stružico, ktero si je izprala voda sama, ali so jo pa naredili vaščanje vsak po svoji zemlji. Vse blato, kar ga taka voda valí s seboj, ostane na travniku in daje živeža travam, ki na takem zemljišču kaj dobro rastejo. Trikrat, pa tudi štirikrat se lahko kosi na takem travniku; na onem nad vasjo pa, kterega ne moči taka mastna voda, kosi se vsako leto slabša starina, s ktero si še ni nikdo posebno opomogel. Torej mora vendar le voda biti, ki napravlja tla rodovitna. Ako je pa temu tako, moramo si jo bolj ogledati in zasledovati njeno delovanje.

Prav čista voda se ne nahaja na zemlji nikjer; takšna bi ne mogla gniti; ker se pa to vendar godi, gnijejo v njej razdrobljeni rastlinski in živalski ostanki. Ako spuščamo tako vodo polagoma v zemljo, navzamejo se zemeljski drobci teh gnijočih ostankov ter jo sčasoma popolnoma očistijo. Nič drugače na travniku! Tudi tu si prisvoji površna prst vse gnoječe dele, s kterimi potem trave redi. Dežnica in studenčnica imata vedno nekoliko različnih stvarij v sebi raztopljenih, ki so največjega pomena za travnike; zato se naj vsekdar in povsod napeljavata na nje.

Voda je tudi vsem rastlinam živilo, kajti najmanj polovica vsake rastoče trave je voda. Nadalje raztaplja voda vsa druga živila v sebi, stopa v nežne koreninice in odtod dalje in više v ostalo rastlino. O vročih poletnih dneh nam koristi voda pa tudi še zavoljo tega, ker brani, da se zemlja preveč ne ogreje in razpoka. Kamor voda prihaja, povsod se zemlja zrahlja, ker po zimi zmrzne in vsled tega kamenje razganja, kakor človek z zagvozdo. Vedno bolj in bolj se drobijo trde stvari in razpadajo v rodovitno prst, v kteri se naše trave lahko ukoreninijo in čvrsto rastó. Voda ruši iz kamenja drobec za drobcem in se tako obloži z raznovrstnimi rudninskimi deli, ki potem na travniku ostajajo in pospešujejo njegovo rast. Jednako navažamo tudi gnoj na njive, ktere bi drugače čisto obnemogle. Zakaj neki? Zato, ker zrno potrebuje živeža, da more rasti in se razvijati. Živež pa daje večjidel zemlja, ki bi postala povsem nerodovitna, ako bi ji človek ne prišel na pomoč. Čim več ima torej voda mnogovrstnega živeža v sebi, tem bolj se prilega rastlinam. Zato je travnik tako čvrst, ki leži pod vasjo in se izliva vsaj včasi nanj gnojnica. Take, z živežem preobložene vode malo zadostuje, navadne pa je mnogo treba, da se pokažejo tisti nasledki. Vendar pa ni nič manj vredna, ako je je dobiti obilo brez posebnega truda in brez denarja. Ako ni toliko vode, da bi se napeljala na enkrat po vsem travniku, napelje se naj zaporedoma, zdaj tu, zdaj tam, da se vendar doseže končni namen.

Ako pa voda tudi ni prav mastna in je niti ni veliko, vendar je za senožet velike vrednosti, ker ob hudi suši zabranjuje, da ne zvenó in se ne posušé rastline, ki se brez nje porujavijo ali, kakor navadno rekamo, sežgó. Voda brani nadalje trave, da jih pozni mrazovi ne pokvarijo, kar se sicer dostikrat prigodi. Na suhih, posebno na peščenih travnikih kaj rade prebivajo škodljive živali, izmed kterih nam poljske miši napravljajo največjo škodo. Ako se pa voda po njih razliva, ne naselijo se nikdar na njih, in tudi drugih ni najti. Posebno se jih ogibljejo vse tiste, ki v podzemeljskih luknjah živijo, in te so najbolj kvarljive. Lopatarja krta pa ne štejemo med nje. To treba omeniti zato, ker je še mnogo gospodarjev, ki mu strežejo — seveda v svojo škodo — po življenju. Krt je človekov prijatelj, torej mu naj vsak prizanaša in naj rajši, akoravno z neko nevoljo, zopet razgrabi in poravna krtino. Kaka dobrota je napeljana voda, to spoznamo najbolj po nekterih travah, ki se zdaj začenjajo razprostirati po travniku in druge malovredne dušiti. Ako se vsled napeljane vode prikažejo v mnogobrojnem številu razne bilnice, latovke in lisičji repi, moremo trditi, da je dobra, in da zadostuje navadnim potrebam. Posebno taka voda mnogo koristi, ktera priteka iz vapnene in lapornate zemlje. Nektera se navzame dobre prsti, ki jo potem odlaga, in s tem krepi posebno nižje dele rastlin, da poganjajo stranske bili in vejice. Taka je posebno za peščena tla kaj pripravna; zboljšajo se po njej in jednakomerno obrastejo z dobrimi travami. Nikomur pa ne svetujemo take vode napeljevati na svoje zemljišče, v ktero se iztekajo odpadki raznih tovaren (fabrik), rudnikov itd.

Ker je torej voda tolikega pomena, treba bo vso skrb obračati na to, da z njo namakamo naše senožeti. Ni nam treba posebej poudarjati, da zovemo travnik vsak večji prostor, ki je večjidel obrasten s trpežnimi travami, ktere ob določenem času pokosimo in posušimo. Gledé na trave pa vendar ni travnik jednak travniku, ako se namreč oziramo na tla, ki so tu suha, ondi pa močvirna. Na mokrih prostorih rastejo namreč bolj ostre in široke trave, ktere nam dajejo slabo kislo krmo, suhi, a vendar nekoliko vlažni pa dajejo boljšo sladko. Najprej je torej gospodarju gledati na to, da se taki ,,kisli travniki`` osušijo in potem z napeljevanjem vode, ali pa vsaj sprva z vapnom izpremenijo v sladke.

Ako ti na travniku ali drugje na tvojem zemljišču voda zastaja in zavoljo tega ondotna zemlja nima prave vrednosti, ne drži rok križema in tudi ne pogleduj preveč za goldinarji, ki so v ta namen potrebni. Kaj ti je torej storiti? Ne bomo ti posebno priporočali take naprave, ki se sicer pogosto vidi, ali akoravno je boljša od nobene, vendar nikdar svojega namena popolnoma ne doseže. Kakšne pa so te navadne naprave? — Gotovo je že vsakdo uganil, da so to jarki ali drage, ki so se izkopali tako, da se po njih mokrota počasi odceja v strugo kakega potoka. Pa take drage nikdar zemlje popolnoma ne osušijo, in to že zaradi tega ne, ker so navadno preplitve. Voda namreč zastaja po takih krajih, kjer je pod prstjo ilovica, ki mokrote ne propušča niže v zemljo. Nepreveliko ozemlje se s tem res nekoliko zboljša, a povsod se ne more priporočati. Ne samo, da s takimi jarki ne dosežemo svojega namena, pohvaliti jih ne moremo tudi ne z druge strani. Ker so navzgor odprti, izgubi se dosti površja, in travnik prav za prav nima toliko z rastlinami obrastenega prostora, kolikor mu ga gre. Tudi se dostikrat vsaj mestoma zasujejo, in voda ne more redno odtekati. Da se po takih jarkih tudi delo otežkoči, to je pač vsakemu predobro znano, zakaj že vdrte stopinje živalij in tir voza motijo delavca. Ob stranéh se rad naseli sitni plevel, kterega se je pozneje prav težko iznebiti. Slednjič pa taki jarki tudi niso cenejši — posebno ako se jemlje v poštev izgubljeni prostor — od podzemeljskih cevij, o kterih bodemo potrebno še povedali.

Tudi takih jarkov ne gre priporočati, ki so se sicer primerno globoko izkopali in z vsakovrstnim, v butare povezanim protjem in večjim kamenjem nasuli in zopet pokrili z zemljo. Ker namreč voda po njih curlja, nanese tu pa tam toliko peska in blata, da se votline zamašijo in tako zabranjujejo nadaljno odtekanje. Ker se ne vé, kje je naprava poškodovana, ne ostaja nič drugega, kakor vse z nova odkopati, kar pa preveč stane.

Kakšna bodi vendar naprava, od ktere bi utegnili imeti naši gospodarji največje koristi! Na to odgovarjamo takó-le: Mokrotno zemljišče je treba podceviti, t. j. položijo se lesene ali, kar je še boljše, glinaste cevi, ki imajo na desni in levi strani špranje ali luknje, skoz ktere se polagoma zbira voda v nje. Te cevi se stikajo ob koncih druga v drugo ter se položijo najmanj 1 meter (3 čevlje) globoko; nagnejo se samo toliko, da more voda hitro odtekati. Odtok se vrši v glavno cev ali, ako mogoče, v jarek, ki dovaja vodo v kako strugo. Število takih cevij se ravna po zemlji, ktera se tem prej osuši, čim več jih je, in čim večja skrb se obrača na vso napravo. Gledati je seveda na to, da se mokrota tudi res odceja. Ko se napravljajo jarki za cevi, naj se jim dno kolikor mogoče zgladi, in nikjer naj ne kažejo globel, v kterih bi utegnila moča zastajati. Ob koncu, zlasti ako se izlivajo v odprt jarek, pribije se naj mreža od žice (drota, čvežnja), da ne pridejo vánje kakšne živali, ki bi bile napravi na kvar. Pregloboko cevi ne smejo ležati, zakaj potem se zemljišče predolgo ne osuši. Ako pa tvoja zemlja morda niže leži od sosedove, ne straši se tega, temveč dogovori se z njim in napravi odtok po njegovi. Ako ti v to dovoli, prav nobene škode ne bo imel, zakaj trava se hitro zaraste, in prihodnjega leta je vse poravnano. Kdor si želi zboljšati svoje zemljišče po taki napravi, temu je svetovati, da se obrne do moža, ki ima dosti izkušnje.

Korist, ki nam jo prinaša tako izpeljana naprava, je prav izdatna. Zemljišče se, kakor hitro je izginila mokrota iz njega, popolnoma osuši in ne ovira več nobenega dela, ktero se naj pravočasno in vestno izvršuje. Sitni plevel ne dobiva zadosti živeža ter usiha počasi; pridni gospodar pa tudi tega ne čaka, marveč ga izruje, kakor hitro mogoče. Suho zemljišče se tudi prej ogreje, in na njem rastoče rastline se spomladi prej razvijajo in jeseni dolgo rastejo. Zrak, ki je rastlinam potreben, pride v suhi zemlji lažje do njih; vse stvari, ki jim služijo v živež, razzebejo se bolj popolnoma in razpadejo na majhne drobce. Ti drobci se raztopijo v vodi, ako se je napeljala na senožet, in redijo rastline. Naposled bodi še omenjeno, da se močvirno zemljišče po letu ob hudi suši na debelo razpoka; vsled tega se pokvarijo korenine, in voda lahko v zrak izhlapi, ne da bi bila travam na dobroto. Suha rahla zemlja pa zadržuje potrebno močo kolikor toliko v sebi. Naj se torej nikdo ne ustraši precejšnjega dela, v kratkem se mu prav obilo poplača.

Morda bi pa utegnil kdo ugovarjati in pobijati nauk za vse koristno in dobro vnetih mož, trdeč, vode je pa travniku vendar tako potreba, kakor ustom grižljeja. Resnico bi govoril; tudi mi mu radi pritegnemo. A voda in voda je razloček! Priporočali bomo, kolikor največ mogoče spraviti vode na travnik, ali to tako, da se počasi razliva po njem, da pride do vsake koreninice, in da vsaki nekaj hrane podeli. Pa tudi ta mokrota ne sme nikjer na senožeti zastajati, ampak se mora zopet odpraviti, ko je izvršila svoje opravilo.

Ako ti je do dobrega travnika, ki te tudi o suhih letih ne bo pustil na cedilu, ravnaj s kislimi, kakor je bilo že povedano, s suhimi in osušenimi pa takó-le: Ako je količkaj mogoče, napelja se nanj voda iz kakega potoka ali od drugod ter se tako razdeli, da je vsemu zemljišču v prid. Napravijo se torej večji jarki, ki vode zajemajo in na senožet dovajajo. Nagnjeni naj bodo le malo, da voda počasi teče po njih, in da se povsod porazgublja. Od njih iztekajo manjši, ozki in plitvi, kteri ne smejo biti daleč drug od drugega zato, da se voda po vsem prostoru jednakomerno razdeli. Ti ne smejo biti nič kaj nagnjeni, ker bi se inače voda prehitro razlivala po travniku, in ne da bi puščala na njem gnoječe stvari, izpirala bi ga še bolj. Odnašala bi drobtino za drobtino; jele bi se kazati koreninice, in trave bi šle pod nič. Ako se pa voda prav polagoma razliva, donaša rastlinam kolikor toliko redilnega soka. Ko je opravila svoje delo, zbira se malo niže v drug večji jarek, ki jo naj vodi s travnika. Ako pa ni vode na ostajanje, porabi se iz tega jarka zopet tako, kakor iz prejšnjega. Seveda je najboljše, ako se samo enkrat razlije po travi in potem v jarek dohiti, ki mora biti bolj globok in nagnjen, da jo hitro spravi s travnika.

Vedeti je treba, kdaj in kako dolgo se naj spušča voda na senožet. Pamet nam veleva, in izkušnje so potrdile, da ni vsak čas za to, in da se moramo ozirati na toplino vode, ktero uporabljamo. Saj se tudi ne hodimo vsak čas kopat, ampak samo tedaj, kedar nam voda po našem mnenju ne more škodovati. Do neke meje velja to tudi o rastlinstvu. V obče se vode lahko poslužujemo zmirom, ako zemlja ni zmrzla. Spomladi se naj nikdar čas ne zamuja, ako je voda toplejša od zunanjega zraka. To je seveda ravno za mladoletja prav redka prikazen, posebno po onih krajih, koder snežnica napaja potoke. Pa tudi drugod je pomladanska voda včasi tako mrzla, da je nikakor ne kaže spuščati na travnike. Naj se torej počaka tako dolgo, da se ogreje do dobrega. Jeseni pa naj teče po zemljišču, dokler se ne oglašajo močni mrazovi in zemlja ne zmrzuje; zdaj se mora prenehati do pomladi.

Ko se je spravila zadnja košnja pod streho, iztrebijo in popravijo se jarki vsako leto enkrat. Najmanjše, iz kterih se voda razliva po travi, dobro je včasi prestaviti, t. j. namesto starih nove izmetati ter prejšnje zopet z rušo zravnati. Ako se najdejo mišje luknje in krtovi rovi, naj se ti dobro zamašijo, zakaj po njih bi utegnilo veliko moče brez vsake koristi izginiti globoko v zemljo. Ko se je potrebno delo dokončalo, naj se jeseni takoj namaka, zlasti pa tedaj, kedar je voda po deževju nekoliko narastla. Ravno zdaj je najboljša, ker pobira raznovrsten gnoj s potov, jarkov, njiv in dvorišč. Tudi ko bi jarki ne bili še očiščeni, naj se taka priložnost nikdar ne zamuja, zakaj ravno jesenska voda korenine najbolj krepi. Vendar ne kaže, da bi moča brez prenehanja tekla po zemljišču, temveč izkušnje so pokazale, da kaka dva tedna zaporedoma zadostujeta. Ko se je zemlja zopet osušila, napelja se voda z nova, in tako se naj postopa do pozne jeseni.

Po zimi in tudi zgodaj spomladi ne gre spuščati vode na senožeti, ker je otovre premrzla. Tudi nima voda za tega časa nobenih gnijočih stvarij v sebi, in bila bi travi le na škodo. Pa še z druge strani voda spomladi lahko škoduje. V njej se namreč nahaja precej nižjih rastlin, ki se okoli mladih travic ovijejo, posušijo in kakor tanke kožice od vseh stranij rastlinice obdajajo. Na takih mestih se udušijo trave in počasi segnijejo. Kjer je kaj takega opaziti, namaka se naj zmirom po malem, in to tako dolgo, da pride izdaten dež, ki omenjene kožice razčesa in na tla pobije. Sploh pa namakanje spomladi in po letu rastlinam le v toliko služi, da jih suša ne mori, in da sveže ostanejo. Ako v pomladanskih nočeh še mraz potegne, naj se ne ustavi voda, zakaj otovre je prepotrebna v obrambo proti slani. Ako se bliža košnja, treba je z vodo nehati, da se osušijo tla, trave lažje sušijo in vozovi ne napravljajo v zemlji globokih tirov.

Razumnemu gospodarju pač ni treba praviti, kdaj se naj ozira po koscih, zakaj vsak dobro vé, da trave tedaj največ in najtečnejše krme dajejo, kedar stojijo v najlepšem cvetu. Istotako je obče znano, da zmočena pokošena trava mnogo na svoji dobroti izgubi, ker dež skoro najboljša živila izpere. Po košnji moraš z vodo tako dolgo čakati, da so votle travne bilke vsaj toliko prišle kvišku, da ne pride v nje voda, vsled ktere bi jim segnile korenine.

Jednokosne travnike, na ktere se ne dá voda napeljati, in kteri se morajo drugače gnojiti, je najboljše opustiti in v pašnike porabiti, ali pa izpremeniti v njive. Sploh se pa ne more nikdar dosti zatrjati, da so travniki samo ondi blagoslov za kmeta, kjer mu dajejo prav céno krmo, za ktero ne potrebuje navadno nobenega gnoja. Posamezna nerodovitna mesta na senožeti pa se zboljšajo z rastlinskim pepelom, ali pa z mešanim gnojem (kompostom), kteremu smo dodali pepela ali prsti in ga ob deževju z gnojnico namakali.

Po mnogih krajih imajo navado, da spuščajo jeseni razno domačo živino na travnike in pasejo, dokler je vreme količkaj ugodno. Seveda ne pomislijo, koliko škode napravi živina posebno po mokrotnem svetu, v kterega se ji vdirajo noge, da kaže površje stopinjo pri stopinji. Da vsled tega rastline trpijo in delo počasi napreduje, znano je sploh. Pa tako ravnanje ima še druge nasledke. Trave imajo v zemlji razprostirajoče se korenine, iz kterih kar šopoma poganjajo bilke. Dostikrat se pripeti, da izdere govedo tak ,,šop``, in po travniku nastanejo lise, na kterih se spomladi plevel naseli. Vse to pa zmanjšuje pridelek. Opusti se naj torej ta kvarljiva navada kolikor najbolj mogoče, in le ondi, kjer je ovčarstvo domá, more se ta drobnica brez škode pasti jeseni po travnikih. Še škodljivejša je morda pomladanska paša, ktere še tudi marsikje niso opustili.

Zdaj pa še nekoliko splošnih opazek, ki se večinoma tičejo trav, ktere bi bile za ta ali oni travnik najprikladnejše. Tu pa tam bo treba vplesti kaj malega zastran postopanja, kedar se napravlja nova senožet. Naši gospodarji pregostokrat grešijo s tem, da dajo travi dozoreti, ker mislijo, da dobijo potem precej dobrega semena. Taki odpadki niso nikdar čisti, ampak zmirom je med njimi toliko plevela, kolikor bi ga nikdo ne pričakoval. Tudi je napačno, ako se travnim zrnom primeša preobilo deteljnega semena, zakaj detelja ne trpi dolgo, temveč v nekolikih letih usahne, in namesto nje se pokažejo goli prostori. Tu se zdaj naselijo razni pleveli, ki vedno dalje segajo in tečne trave izpodrivajo. Temu lahko pomagamo, ako že v začetku gledamo na to, da je seme čisto. Na travniku torej naj rastejo dobre in trpežne trave, pa ne detelja.

Na novem travniku ni gledati toliko na to, da je ves prostor na drobno zravnan, temveč prva skrb se naj obrača na zemljo, vodo in na primerne trave, s kterimi ga moremo posejati. V toliko pa naj bo senožet res ravna, da se dá dobro namakati in po zemljišču razpeljana voda zopet lahko odpraviti. Kamenje se naj do najmanjšega pobere, zakaj pod njim se trave ne morejo ukoreniniti, in nastali bi tudi na ta način goli prostori.

Ako pa travniki z zadostno vodo niso povsod jednako porasteni z dobrimi travami, temveč so se jeli razprostirati mahovi in drug siten plevel, razorjejo se naj kakor hitro mogoče in nekoliko let kot njiva obdelujejo. Ako smo med tem zemljo dobro gnojili, naposled razravnali in v oves z žlahtnimi travami posejali, bode to lep travnik.

Trave se naj sejejo prav gosto, zakaj akoravno vsakega leta vse ne poženó jednako močnih bilk, pa jih nekaj to leto ostane nižjih, druge pa gredó na viš. Prve so se zdaj okrepile v spodnjih delih in rastejo prihodnjega leta tem silneje kvišku; lanske pa se okrepčajo letos v korenini in poganjajo zopet drugo leto tem večjih in boljših bilk. Tako oskrbovan travnik rodi vsako leto kolikor mogoče največ izvrstnih trav, ki redijo umnemu gospodarju lepo živino.

Ker je zemlja po raznih krajih različna, ni mogoče dati zastran trav natančnih pravil, po kterih bi se bilo ravnati. Sledeče pa se lahko priporočajo, in sicer:

I. za nižje in boljše leže: travniška latovka, travniški lisičji rep, bilnica, rumenkasti oves, francoska in angleška pahovka, navadna boljka, svinjski rep, mermulika in nekaj travniške detelje.

II. za srednje leže s plitvo zemljo: travniška latovka, angleška pahovka, mehki oves, razne bilnice, boljka, bele detelja in grebenica.

III. za višje, bolj suhe leže s plitvo zemljo: razne bilnice, glistniki, šopulja, volnata pahovka, boljka, srhka latovka, angleška pahovka, plazeča detelja in mermulika.

H koncu se hočemo spomniti še neke naprave, ki je posebno za take senožeti veljavna, ki so precej oddaljene od tekoče vode. To so kolesa, ki vodo iz struge v škatljice zajemajo, v lesen žleb spuščajo in razpeljavajo daleč okrog.

Lepih travnikov in takih, s kterimi bi naši gospodarji prav ravnali, je po naših krajih jako malo. Seveda travnik v našem pomenu ni lep, ako je na njem vse polno raznovrstnih belih, rudečih, rumenih itd. cvetlic, kterih si sicer radi natrgajo otroci, in po kterih letajo pisani metulji in brnijo drugi mrčesi, ampak travnik v pravem pomenu je samo tisti, ki se odlikuje po zelenih travah, izmed kterih gleda morebiti tu pa tam kaka detelja. Kakor je strnenemu žitu vse škodljivo, kar ni strn, ravno tako se naj ne šopiri na senožeti nobena druga rastlina mimo trav. Na travniku so na svojem mestu samo trave, vse drugo je prav za prav plevel, če tudi včasi tako neznaten, da ga lahko prezremo. To je pa le tedaj mogoče, ako stojijo nepoklicani gostje daleč drug od drugega. Kako daleč more priti zanemarjena senožet, vidimo najbolj ondi, kjer so prepregli razni mahovi površje, ali kjer so se naselili šaši. Tudi take rastline, ki se razraščajo po tleh, in pa take, kterih spodnji listi ležijo po zemlji, zadušijo počasi trave in so človeku na veliko škodo. Travniškim plevelom moramo prištevati tudi take rastline, ki bi dale, o pravem času pokošene, sicer dobro krmo, toda pozneje postanejo trde in lesnate ter so izgubile vso vrednost.

Precej slabše stojimo s pašniki. Posebno občinski so malo da ne povsod tako slabi, da ne zaslužujejo tega imena. Po nekterih je vse polno grmovja in trnja, po drugih osata in raznih drugih ničvrednih zelišč. Živina se samo moti in ne prinese nikdar sitega želodca domú. Tu bi bilo treba mnogo prenarediti in zboljšati!

Vsebina

Navadni kumín[uredi]

Slika 347. Navadni kumin. (Cárum cárvi.)

Navadni kumín ali kúmena cvete približno tedaj, ko se razcvetajo rumene solnke in jamejo obračati svoje koške proti solncu. Sploh je kumín prvi izmed domačih kobulnic, ki se osuje s cvetjem. V zemlji je nekoliko izbirčen in se rajši naseli po hribovitih krajih, kjer so travniki včasi popolnoma beli od njega, kakor pa po ravninah. Da se nahajajo izjeme, to je gotovo. Kumín, kakor marsiktero drugo kobulnico, moramo posebno zavoljo tega prištevati travniškim plevelom, ker njegova stebla in veje do košnje tako zlesenijo, da jih živina ne more uživati. Ker ima, kakor večina njegovih sorodnic, malo listov, in ker tudi ti pred košnjo zvenejo, ne vemo ti res povedati, čemu se rastlina šopiri po travniku. Kar ti na tvojem zemljišču ne koristi, gotovo ti škoduje več ali manj. To imej vedno pred očmi, kedar se oziraš po lastnini.

V zemlji ima navadni kumín debelo, koželjasto korenino, na kteri stoji 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, večjidel že od dna vejnato, golo, brazdasto steblo. Votlo je in nareja z mnogobrojnimi vejami podolgasto-okrogel vrh, kteri je posut z belimi razcvetji.

Listi so si vsi podobni; pritlehni in spodnji stebelni recljati, ostali pa sedijo na široki, trebušnati nožnici. V obrisu so podolgasti in dvakrat-pérnati ter imajo pérnasto-nacepljene listke a). Spodnji listki stojijo nekako v križu.

Beli, neznatni cveti so združeni v kobulih in nimajo ne ogrinjala, ne ogrinjalca. Ogrinjalo je tu pa tam naznačeno s kakim šibastim listkom. Cvet b) je popoln in ima srčaste venčeve lističe, med kterimi so pritrjeni dolgi prašniki. Obojih je po petero; ravno toliko je tudi čašnih krpic. Plod so podolgaste, dišeče dvorožke c), ktere visijo na tankih, nitastih plodunosih, ko so se razklale na dve polovici.

Navadni kumín cvete velikega travna in rožnika. Sem ter tja ga tudi sejejo zavoljo plodú. Ker je dveleten, ni ga težko uničiti, ako ne damo plodu dozoreti. Ker je zeló vejnat, in ker nareja mnogo semena, izsesava zemljo in jemlje živež sočnim travam. Priznati pa moramo, da daje v mladosti dobro krmo, a za travnik vendar ni, in sicer iz vzrokov, o kterih smo že zgoraj govorili.

Veliki divji janež[uredi]

Slika 348. Veliki divji janež. (Pimpinélla mágna.)

Veliki divji janež je po svoji postavi najbolj podoben potočniku ali koščici, o kterem smo v prvem poglavju povedali, kar je potrebno, in od kterega se najbolj loči po tem, da nima pod razcvetjem nobenega ogrinjala ali ogrinjalca. V tleh ima debelo, koželjasto koreniko belkasto-rumene barve, ki se včasi razcepi na več tanših delov, včasi pa kar naravnost rije v zemljo. Polagoma se razveji in postane glavata. Na prvi pogled je podobna oni od samorastlega navadnega korena ali mrkvice.

Iz korenike izraste 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, popolnoma golo in brazdasto steblo. Po robih je nekako belkasto, drugje pa zeleno; nad koreniko je navadno temnorudeče. Vejnato je od tal do vrha; veje so tudi razvejene in se okončujejo v razcvetje.

Pritlehni in spodnji stebelni listi so dolgorecljati in veliki, ostali pa sedijo na dolgi, brazdasti nožnici in so čim više, tem manjši, privrhni so prav neznatni. Žlebasti recelj je ob dnu razširjen v kratko nožnico, ktera vsaj spodi steblo popolnoma obsega. Vsi listi so pérnati, njihovi listki na prav kratkih receljčkih in jajčasti ali suličasti. Včasi so celi, včasi krpasti in ob dnu dostikrat srčasti. To velja zlasti o spodnjih listih; višji so pa ožji in ob dnu klinasti ali zaokroženi. Po robu so nejednako, toda globoko napiljeni. — Povedali smo že, da se veje in vejice okončujejo v kobul, ki nima ne ogrinjala, ne ogrinjalca, kakor je razvidno na spredi stoječi sliki. Beli, jako drobni cveti imajo zabrisano čašico in srčaste venčeve lističe z navzgor zavihanimi krpicami. Plod (na levi spodi) je od strani stisnjen in ozaljšan z dvema usločenima vratovoma.

Veliki divji janež cvete malega in velikega srpana in raste posebno pogosto po travnikih hribovitih krajev. Najbolj mu ugajajo senčnati prostori z dobro zemljo. Onod ga je mestoma toliko, da je vse kar belo od njega. Dokler je zelišče mlado in mehko, jé ga živina prav rada, pozneje pa postane steblo zeló trdo in je v krmi prav malo vredno. To zelišče gre precej rado iz tal, in odpraviti ga ni nemogoče, ako sežejo pridne roke po njem. Seveda moraš to izvršiti, predno plod dozori.

Navadni divji janež[uredi]

Slika 349. Navadni divji janež. (Pimpinélla Saxifrága.)

Navadni divji janež ni z ozirom na zemljo tako izbirčen kakor prejšnji, zakaj ugajajo mu travniki in travnati prostori sploh, če tudi se ne dá tajiti, da so mu suha tla bolj po volji kakor vlažna. Njegova korenika je kratka, toda debela in valjasta ter poganja brazdasto, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, proti vrhu skoro rogovilasto steblo. Spodi je listnato, zgoraj pa porasteno samo z listnimi nožnicami. Veje so gole ali dlakave, sploh jih ni mnogo.

Listi so tako mnogovrstni, da jih ni lahko opisati. O glavnih oblikah bi se dalo tó-le povedati. Pritlehni so pérnati, njihovi listki jajčasti ali podolgasti; jajčasti so zarezano-nazobčani, podolgasti pa trikrpi ali celi, včasi celó pernasto-nacepljeni. Zgornji so pérnati z ozkimi, včasi črtastimi krpicami. Dostikrat so vsi listi celi ali dvakrat-pérnati z ozkimi krpicami, včasi so pa stebelni slabo razviti in izpremenjeni v krovne liste.

Vrh stebla in konec vej so kobuli drobnih, belih cvetov. Nimajo ne ogrinjala, ne ogrinjalca in so v mladosti kimasti. Venčevi lističi so srčasti (na levi zgoraj), plodovi goli in ozaljšani z ukrivljenima vratovoma (na levi spodi).

Navadni divji janež cvete od velikega srpana do jeseni in je malo da ne tako škodljiv, kakor prejšnji.

Rebrinec.[uredi]

Slika 350. Rebrinec. (Pastináca satíva.)

Med navadnim korenom ali mrkvico in drugimi belimi kobulnicami raste prav navadno po travnikih rebrinec z rumenim, prav drobnim cvetjem. Marsikje ga je toliko, da je senožet videti lepo rumenkasta. Ko se pa otava suši in spravlja, ležijo ga po travnikih in travniških kolovozih celi kupi. Otovre ljudje dobro vedó, da se živina ne dotakne takega protja. Ko bi ga vendar odpravljali o pravem času!

Rebrinec ima močno, včasi palec debelo in 30 centimetrov (1 čevelj) dolgo, koželjasto korenino, ktera trpi dve leti. Na njej stoji mogočno, brazdasto, 30 do 120 centimetrov (1-4 čevlje) visoko, votlo in s kratkimi dlakami porasteno steblo, kterega veje so včasi same kakih 90 centimetrov (3 čevlje) dolge. Da tako grmasto zelišče potrebuje dosti živeža in prostora, to je lahko razumljivo.

Njegovi raztreseni listi so dolgorecljati in pritlehni, včasi 45-60 centimetrov (1½-2 čevlja) dolgi. Takšni izrastejo seveda le na dobri zemlji, na slabi so pa precej kračji, kakor je tudi zelišče v obče precej slabše. Listi so pérnati s podolgastimi ali jajčasto-podolgastimi, ob dnu trikrpimi listki. Ti so narezano-napiljeni, spredi topi. Listni recelj je od strani stisnjen in ima zgoraj žleb, kteri se razširi v dolgo nožnico. Višji listi so za tako rastlino premajhni in sedijo neposrednje na nožnici.

Vrh in vsaka veja se okončuje v sestavljen kobul brez ogrinjala in ogrinjalca. Čašica je jako neznatna, istotako tudi rumeni venčevi lističi (cvet na levi zgoraj). Plod (na desni spodi) je precej velik, od strani stisnjen in skoro jajčast.

Rebrinec cvete malega in velikega srpana. Njegovi listi dajo v mladosti dobro klajo, pozneje pa preveč zlesenijo in niso za nobeno rabo. Steblo je že od začetka pretrdo in ob drugi košnji do dobrega zlesenelo. Nekteri trdijo, da so suhi listi in presna korenina strupeni. Ko je rastlina pognala steblo, ne dotakne se je sploh nobena živina več. Novejša opazovanja so dokazala, da ima korenina za cvetja nekaj ostrega, jedkega soka, zaradi kterega se koža namehuri.

Rebrinec se naj izruje tudi po poljskih mejah in drugih prostorih, ali pa, ker je dveleten, vsaj poreže o pravem času, da se mu zabrani nadaljnje razširjanje.

Navadni koren[uredi]

Slika 351. Navadni koren. (Daúcus caróta.)

Navadni koren, korenje, mrkva ali mrkvica ima dolgo, koželjasto, trdno korenino g), ki trpi pri samorastli rastlini dve leti, potem pa segnije, pri sajeni pa postane debela, mesnata in bledorumena ali rumenorudeča. Navadno gre naravnost v zemljo, včasi pa tudi po ovinkih in požene od tal do vrha zeló vejnata, 30-120 centimetrov (1-4 čevlje) visoka, okrogla in plitvo brazdasta stebla, porastena z ostrimi kocinami. Kocine so obrnjene proti tlom, blizu vrha kračje in ščetinaste a) in b).

Premenjema stoječi listi imajo široko nožnico in so dvakrat- ali trikrat-pérnati s pernasto-nacepljenimi listki. Ti so zgoraj goli in se okončujejo v kratke konice.

Konec stebla in vej stojijo veliki, sestavljeni kobuli, kteri so sprva nekoliko zbočeni, pozneje pa gnezdasto izdolbeni c). Mnogolistno ogrinjalo je zavihano in njegovi listi pérnati z ozkimi, koničastimi roglji. Ogrinjalčevi lističi so črtasti, zunanji pa večkrat trikrpi. Vnanji cveti so navadno večji od notranjih in večjidel nepravilni, ker so venčevi lističi nejednaki d). Ti so srčasti in kolesasto razširjeni. Iz plodnice se razvijejo jajčaste dvorožke, ktere nosijo v vrstah stoječe bodice e). f) prerezan plod.

Navadni koren raste povsod po suhih travnikih in cvete od rožnika do velikega srpana. Ker je njegovo steblo trdo in listov malo, dá malo krme, in še ta ni mnogo vredna. Po travnikih je torej kvarljiv plevel, kterega je treba izkopati, ali kjer to ni mogoče, vsaj stebla z razcvetji porezati. Lanska korenina pogine letošnje jeseni sama ob sebi, letošnja bo pa pognala spomladi nova stebla, s kterimi moraš jednako ravnati. Vselej pa poreži stebla, dokler se seme ni popolnoma razvilo. Na ta način bo izginilo ničvredno zelišče kmalu s tvojega travnika.

Velika krebulica[uredi]

Slika 352. Velika krebulica. (Anthríscus silvéstris.)

Velika krebulica je poleg navadnega kumína prva izmed domačih kobulnic, ki spomladi cvetejo po naših travnikih. V zemlji ima koželjasto, nad palec debelo rujavo koreniko, ki je naravnost v tleh zavrtana in oddaja prav malo koreninic. Na njej stoji 1-1½ metra (3-4½ čevlja) visoko, kvišku stoječe, brazdasto steblo, ktero je spodi ščetinasto, zgoraj golo in precej močno razvejeno. Pod vsako vejo, ki napravlja z njim skoro popolno rogovilo, je nekoliko odebeljeno, ali pa nad rogovilo precej stanšano.

Pritlehni listi so dolgorecljati, stebelni pa sedijo na širokih, steblo malo da ne popolnoma objemajočih nožnicah, v ktere so podaljšane stebelne brazde. Nožnice so večjidel dlakave. Listi so dvakrat-pérnati, po glavnih žilah ščetinasti, drugje pa goli. Listki so jajčasto-suličasti in pérnasto-razdeljeni; spodnji recljati, ostali sedeči in njihove krpe pérnasto-nacepljene. Tako nastanejo suličaste krpice, ki so ali tope, ali pa priostrene. Najvišji listi so trojnati in pérnasto-nacepljeni.

Steblo in veje se okončujejo ponajveč v tri rogovile, ktere nosijo sestavljene kobule. Ogrinjala pod kobulom ni, pod kobulčki pa peterolistno ogrinjalce z jajčastimi, priostrenimi, po robu rujavkastimi in z resami porastenimi, pod zrelim plodom pa visečimi lističi. Drobni cveti (na levi zgoraj) so belkasti in njihova vratova nekoliko drug od drugega nagnjena. Plod je podolgast in gladek, zgornji del pa, ki je podaljšan v nekak kljunček, ima 5 brazdic (na levi spodi).

Velika krebulica cvete velikega travna in rožnika in raste pogostem po naših travnikih in kraj potov. Posebno ji ugajajo dobra tla, ki ne trpijo preveč suše. Velika rastlina potrebuje mnogo živeža, koristi pa nimamo nobene od nje, zakaj trdo njeno steblo ni za živinski zob. O tej, kakor o marsikteri drugi rastlini lahko trdimo, da se je ljudem nekako škoda zdi, odpraviti jo s travnika, dokler še stoji trava. Ko pa vidijo, da tako debelo steblovje, ki ima vrh tega le jako malo listov, sušenje ovira, in ker se jim iz večletne izkušnje tudi dozdeva da ga živina odriva, zmečejo ga na stran. Tako ravnanje je graje vredno, zakaj marsiktero seme dozori ondi popolnoma in ustanovi novo zelišče. Nadalje ostane pri košnji tudi korenika v zemlji, ktera pozneje zopet poganja. Tak plevel je treba o pravem času v tleh prijeti in ga za vselej uničiti.

Srhko trebelje[uredi]

Srhko trebelje (Chaerophýllum hirsútum). S tem rodom smo imeli opraviti že v prvem poglavju, kjer smo blagovoljne čitatelje seznanili z opojnim trebeljem, ktero po vsej pravici prištevamo strupenicam. Tukaj pa nimamo govoriti o nevarni rastlini, temveč o travniškem plevelu, ki raste posebno po vlažnih senožetih hribovitih in goratih krajev. Srhko trebelje ima votlo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in navadno s srhkimi, večjidel navzdol obrnjenimi ščetinami porasteno steblo.

Listi so dvakrat-trojnati s sedečimi listki; stranski so poševno-jajčasti, končni je pa navadno trikrp. Vsi so zarezano-krpasti ali pérnasto-nacepljeni in globoko napiljeni. Nožnice so napihnjene.

Kobul je brez ogrinjala; suličasti ogrinjalčevi lističi so priostreni in ležijo po vejicah posameznih kobulčkov. Cveti so beli ali rudečkasti z rožnorudečimi vratovi in resnatimi venčevimi lističi. Plod je podolgasto-valjast, gol, toda počrtan z močnimi žilicami in tako dolg, kakor receljček, ki ga nosi.

Srhko trebélje cvete malega in velikega srpana.

Dišeče trebélje[uredi]

Po gorskih travnikih raste mestoma dišeče trebélje (Chaerophýllum aromáticum), čegar steblo je 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoko, pod kolenci oteklo in s srhkimi dlakami porasteno. Srhki listi so trikrat-trojnati, njihovi jajčasto-podolgasti listki celi, napiljeni in ob dnu navadno srčasti. Steblo je rudeče lisasto, cveti pa beli. Plod dobro diši, ako ga zmaneš.

Dišeče trebélje cvete od rožnika do velikega srpana in je trpežno kakor prvo. Njegova črnikasta korenika poganja vsako leto nova stebla.

Gozdni koren[uredi]

Slika 353. Gozdni koren. (Angélica silvéstris.)

Gozdni koren je močna, 90-120 centimetrov (3-4 čevlje) visoka, dveletna kobulnica votlega, brazdastega stebla. To je spodi golo, zgoraj pa in po cvetnih recljih porasteno s kratkimi sivimi dlakami ter vejnato.

Raztreseni listi so zeló veliki; navadno so 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) dolgi in pritrjeni s trebušnato napihnjeno nožnico. Večjidel so dvakrat-pérnati, njihovi listki goli, jajčasti ali suličasti, priostreni in nejednako napiljeno-nazobčani. Končni listek je cel ali trikrp in ob dnu klinast; stranski so ob dnu nejednaki, stojijo na kratkih receljčkih in so včasi dvokrpi. Višji listi so v obče manjši in nimajo toliko listkov kakor spodnji. Listni recelj je brazdast.

Veliki kobuli imajo mnogo vej in so navadno brez ogrinjala; včasi sedi pa vendar kak listič pod njimi. Kobulčki imajo mnogolistno ogrinjalce, čegar črtasti, skoro nitasti lističi so najmanj tako dolgi, kakor beli ali rudečkasti cveti. Čašica je neznatna; venčevi lističi so malo da ne suličasti in njihova konica večjidel navznotraj ukrivljena (na desni). Jajčasti plod (na levi) je nekoliko stisnjen in perotkast.

Gozdni koren cvete od malega srpana do jeseni in raste po vlažnih travnikih, zlasti takih, ki se razprostirajo ob lesovju.

Močvirski silj[uredi]

Slika 354. Močvirski silj. (Peucédanum palústre.)

Močvirski silj raste navadno kraj potokov in ob jarkih. Kedar pa potegne jesenska ali pomladanska povodenj, raznese plodove po travnikih, in ondi, kjer so tla precej napojena in se tudi o suši ne posušijo preveč, vzrastejo v veliko zelišče, o čegar koreniki celó nekteri trdijo, da je strupena.

Rujavkasta korenika je dolga, z mlečnim sokom napolnjena, in dasiravno stoji v močvirnih tleh, vendar se pretrga, predno jo dobiš brez kakega orodja iz zemlje.

Steblo je okroglo, brazdasto, 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, votlo, pa vendar prav trdo. Vejnato je in golo, ali pa spodi nekoliko dlakavo in nad vsakim listom nagnjeno na nasprotno stran, v obče pa kvišku moleče.

Listi so dvakrat-, trikrat-pérnati, njihovi listki globoko pérnasto-nacepljeni v črtasto-suličaste krpice, priostrene v kratko rujavkasto konico. Pritlehni in spodnji stebelni so dolgorecljati. ostali pa sedijo brez reclja na dolgi nožnici. Tudi spodnji imajo nožnico, toda kračja je in objema steblo popolnoma. Listi so goli in redki.

Steblo in veje se okončujejo v velike sestavljene, z ogrinjalom in ogrinjalcem podprte kobule. Posamezni lističi so suličasti, imajo belkast rob, in ogrinjalovi so vselej, ogrinjalčevi pa včasi zavihani navzdol. Vejice, ki nosijo kobulčke, so po zgornji strani brazdaste in ostre. Drobni cveti (na levi zgoraj) so beli ali rudečkasti in venčevi lističi globoko srčasti. Plodovi (na desni spodi) so jajčasti, stisnjeni in rudečkastorujavi.

Močvirski silj cvete malega in velikega srpana. Zelišče nima v krmi nobene vrednosti in odpraviti bi se moglo s tem, da se izruje na travniku, kakor tudi ondi, odkoder prihajajo plodovi na senožet.

Ognjénec[uredi]

Ognjénec (Peucédanum Oreoselínum) je trpežna rastlina s krepko, debelo koreniko, ki je mnogokrat razklana na več vrhov in zgoraj pokrita z rujavkastimi ostanki lanskih listov.

Okroglo, kakih 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko steblo je brazdasto, golo in skoro rogovilasto razvejeno.

Najboljši znak ognjenčev so kuštravi listi; proti vrhu jih nima mnogo, in še ti so neznatni. Več jih je spodi in ob tleh. Vsi imajo dolgo, brazdasto in rudečkasto, steblo objemajočo nožnico, ktera se zvije pri spodnjih v kratek recelj, pri ostalih pa je neposrednje postavljen na njo neznaten list. Listi so večjidel dvakrat-pérnati in receljčki posameznih oddelkov tako nazaj zavihani, da je list videti nepravilen in kuštrav. Listki so jajčasto-podolgasti in v suličaste, celorobe krpice pérnasto nacepljeni. Ob dnu so klinasti, spredi pa zoženi v kratko, rujavkasto konico.

Konec stebla in po vejah so veliki, sestavljeni kobuli z drobnimi belimi cveti. Ogrinjalo in ogrinjalce imata pa mnogo šiljastih visečih lističev. Vejice, ki nosijo kobulčke, so po zgornji strani rudeče-brazdaste, kakoršno je večinoma tudi steblo in njegove veje. Plodovi so kratki, v začetku stisnjeni in jajčasti, pozneje pa ploščnati, rudečkasti in razširjeni v obkrožen rob.

Ognjénec cvete malega in velikega srpana in raste skoro povsod po suhih travnikih.

Togi silj[uredi]

Po gričih in travnikih raste tu pa tam togi silj (Peucédanum Cervária), čegar 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko steblo je spodi brez vej, proti vrhu pa vejnato, okroglo in brazdasto.

Listi stojijo premenjema na napihnjenih nožnicah, in recljeve vejice štrlijo na vse strani, zatorej je list videti obširen in seveda tudi nepravilen. Njegova ploskev je trikrat-pérnata, sivozelena in trdna skoro kakor usnje. Posamični listki so jajčasti, nazobčani in imajo na vsakem zobcu ostro konico. Stranski so po zunanjem robu plitvo krpasti. Proti vrhu se nahajajo samo še listne nožnice.

Beli ali rudečkasti cveti so združeni v velike kobule z mnogolistnim zavihanim ogrinjalom in z jednakim ogrinjalcem. Lističi so črtasti, priostreni in s kobulčki približno jednake dolgosti. Plod je jajčast.

Togi silj cvete malega in velikega srpana.

Zdravilni silj[uredi]

Slika 355. Zdravilni silj. (Peucédanum officinále.)

Zdravilni silj stoji na črnkasti koreniki, obdani zgoraj z vlaknatim šopom. Na njej je pričvrščeno valjasto, brazdasto, 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoko, vejnato steblo. Golo je kakor vse zelišče.

Veliki listi so petkrat-trojnato-pérnati, z rumenimi reclji, 30-60 centimetrov (1— 2 čevlja) dolgi in podobni kaki rahli metli. Zgornji so trojnati. Posamezni listki so črtasti in ozki, pa precej dolgi.

Sestavljeni kobuli so veliki in nimajo navadno nobenega ogrinjala, včasi pa 1-3 ščetine. Ogrinjalce je mnogolistno; lističi so ščetinasti, jednako dolgi in kračji od cvetnih receljčkov. Rumeni cvet (na levi spodi) ima razločno čašico in 5 srčastih venčevih lističev. Plod je širok, jajčast; na njem sedita vratova.

Zdravilni silj cvete malega in velikega srpana in raste sem ter tja po travnikih. Najbolj po volji so mu vapnena tla in vlažni prostori.

Kuminolistni silj[uredi]

Po vlažnih travnikih raste tu pa tam kuminolistni silj (Peucédanum Chabraei) z brazdastim, 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visokim, ravnim steblom.

Listi so po obeh straneh svetli, lepo zeleni, pérnati in spodnji od zgornjih zeló različni. Listki so sedeči in nacepljeni na mnogo črtastih krpic; zgornji so včasi celi, spodnji pa stojijo v križu.

Pod kobulom navadno ni ogrinjala, ali je pa nekaj lističev, ki pa zgodaj odpadejo. Ogrinjalčevi lističi so črtasti in ob dnu včasi vzrastli. Kobulove vejice so na notranji strani porastene s kratkimi dlačicami, prejšnjega pa gole. Cveti so rumenkastobeli ali zelenkasti; čašnih zobcev skoro ni opaziti. Plodovi so jajčasti. Listni reclji so spodi razširjeni v nožnico.

Kuminolistni silj cvete malega in velikega srpana.

Travniški silj[uredi]

Slika 356. Travniški silj. (Peucédanum Sílaus.)

Iz tega rodú raste po travnikih, posebno ako nagibljejo bolj na vlažno stran, tudi travniški silj, čegar korenika je porastena z vlakni in precej debela.

Njegovo golo, ravno steblo je brazdasto, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko in slabo razvejeno. Veje so robate.

Spodnji listi so nad 30 centimetrov (1 čevelj) dolgi in večkrat-pérnati. Njihovi stranski listki so nacepljeni na 2-5, sprednji listek na 3-7 krp. Te so suličaste ali črtaste in premrežene s pérnasto se razhajajočimi žilicami ter okončujoče se v kratko konico. Privrhni listi so pernati s pérnasto-nacepljenimi listki.

Kobuli imajo 6-8 nejednakih, robatih vejic in so navadno brez ogrinjala, ali pa sedita pod njimi 1-2 majhna krovna lističa. Kobulčki pa imajo mnogolistno ogrinjalce, sestavljeno iz črtastih, kožnato obrobljenih lističev, kteri so komaj tako dolgi, kakor kobulčki sami. Bledi, zelenkasto-rumeni cveti imajo neznatno čašico in 5 narobe-jajčastih, spredi izrobljenih venčevih lističev. Plodovi so jajčasti.

Travniški silj cvete rožnika in malega srpana ter je mestoma po senožetih prav navaden plevel. Vsi silji imajo trdno in trdo steblo, ktero v krmi prav nič ne zaleže. Odpraviti jih je treba s koreniko.

Siljastolistni sovec[uredi]

Siljastolistni sovec (Oenánthe silaifólia). O sovcih smo govorili že v prvem poglavju in jim ondi očitali marsikaj, kar jim ni na čast. Ne samo človeku, ampak tudi živini so nevarni, in ker rastejo nekteri tudi po travnikih, obsoditi jih moramo tudi s tega stališča. Drugi sicer niso strupeni, a ker se nahajajo večjidel po vlažnih senožetih, moramo jih prištevati travniškim plevelom in jim zavoljo tega odmeriti nekoliko prostora. V obče so razločki med posamičnimi vrstami tako malenkostni, da jih nekteri kar združujejo v jedno vrsto. Teh se hočemo tudi mi držati in opisati zelišče, ktero je po naših krajih najbolj navadno. To je siljastolistni sovec, kterega srečamo na marsikteri senožeti, koder rada zastaja vlaga. V zemlji ima šop klinastih ali valjastih gomoljev, podaljšanih v tanko nit. Vsi so združeni v celoto in napravljajo trpežno koreniko, na kteri stoji 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) — in včasi tudi več — visoko, ravno in malo razvejeno, precej trdno steblo.

Listi so dvakrat-pérnati, pa jako izpremenljivi. Pritlehni imajo navadno kratke suličaste, ostali pa dolge črtaste listke. Listni reclji so cevasti in približno tako dolgi, kakor razdeljena ploskev.

Kobuli imajo 8-15 kratkih vejic z ogrinjalom, ktero narejajo majhni, črtasti lističi; včasi ga pa tudi ni. Ogrinjalce sestavljajo jednaki lističi. Beli cveti so različni; popolni so sedeči, jalovi pa razločno recljati in nekoliko večji, vsi pa združeni v tistem razcvetju. Plod je podolgasto-valjast.

Siljastolistni sovec cvete rožnika in malega srpana.

Poljski stoglavež.[uredi]

Slika 357. Poljski stoglavež. (Erýngium campéstre.)

To vam je prava nerodna pošast v rastlinstvu, kteri se človek ne more približati, predno ga ni večkrat ranila. Vse, kar je na drugih rastlinah več ali manj pravilno listje, izpremenjeno je tu ne samo v ravno toliko ostrih trnov, temveč vsak list in listič je preobložen z mnogobrojnimi daljšimi in kračjimi trni. Ime so mu dali Slovenci zaradi mnogoštevilnih glavičastih razcvetij, s kterimi je vse zelišče posuto, in kterih ni včasi samo sto, temveč tudi več. Imenujejo ga tudi ,,kodrasti osat``, in ime osat znači samo ob sebi že mnogo.

Ta kuštravec ima v zemlji mogočno koreniko, na kteri je pritrjeno 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, okroglo, jako razkrečeno-vejnato steblo. Vse zelišče je sivkasto, in njegove rogovilaste veje napravljajo obširno, veliki buči podobno kroglo, ki je zgoraj in spodi nekoliko potlačena. Kar zraste in dozori na rastlini, to se je drži trdno, in ko jeseni steblo ob koreniki odmre, dobi jo veter v oblast, ki jo tira in goni po tleh, da je veselje. Steblo je malo da ne povsod jednako debelo in se naposled okončuje v več jednakih vej, izmed kterih štrli kot podaljšek stebla na primernem robatem reclju osrednja glavica. Tudi veje so robate. Sploh je vsa rastlina toga in nima nič nežnega na sebi; celó cveti tičijo med togimi lističi.

Pritlehni listi so recljati, ostali sedeči. Prvi in spodnji stebelni so trojnati in njihovi listki pérnasto-nacepljeni, podolgasti ali suličasti in trnato-napiljeni. Prepreženi so z mrežastimi žilicami, ktere dobro opaziš, ako držiš list proti svetlobi. Ostali stebelni listi so majhni, pernasti; po steblu so raztreseni, po vejah pa sedijo po 3 združeni in prehajajo v krovne liste. Teh je navadno 5; črtasto-suličasti so, celorobi ali oddaljeno trnato-nazobčani in se okončujejo v oster trn. Navadno so zvezdasto razprostrti.

Sredi te zvezde sedi glavičasto razcvetje — jednovit kobul — belkastih ali zelenkastih cvetov. Plod je pokrit z belimi, kratkimi ščetinami.

Poljski stoglavež cvete od malega srpana do jeseni in raste po pustih prostorih, posebno po suhih pašnikih. Zavoljo znanih nam lastnostij je ondi jako nadležen, ker pika živino in ji dela že itak slabo pašo še slabšo. O prostoru, kterega mnogo potrebuje, in o drugih razmerah niti ne govorimo, ampak kličemo posestnikom: Odpravljajte ga!

Gomoljasti kamenokreč.[uredi]

Slika 358. Zrnati kamenokreč. (Saxifrága granuláta.)

Ako stopiš zadnje dni malega ali prvo polovico velikega travna na kak travnik, ugledaš ondi dostikrat, zlasti po hribovitih krajih, med raznimi zlaticami in drugim nižjim plevelom 20-35 centimetrov (8-13 palcev) visoko, jednovito rastlino z belimi cveti. Mestoma, posebno ako je travnik sploh na slabo stran, je je toliko, da dobrih trav skoro videti ni. To je gomoljasti kamenokreč, ki se sicer prav lahko izpiplje, ali vsega podzemeljskega dela na ta način ne dobiš iz zemlje. Med vlaknatimi koreninicami ima namreč nekaj jajčastih gomoljčkov, kteri se vsakokrat odtrgajo, ako z zeliščem silno ravnaš. Treba je torej rastlino, ki itak ne tiči globoko, s kakšnim orodjem malo privzdigniti in tudi omenjene gomoljčke pobrati; zakaj vsak lahko nastavi spomladi novo rastlino.

Steblo je okroglo, popolnoma brez vej in le z majhnimi listi okrašeno. V vrhu nosi kobulasto razcvetje s precejšnjimi belimi cveti. Ti imajo 5 zelenih čašnih krp, 5 belih venčevih lističev in 10 kratkih prašnikov. Plod je glavica.

Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, ledvičasti ali jajčasti in krpasto-narezani. Višji so sicer jednake podobe, toda brez reclja in prehajajo polagoma v celorobe, suličaste in vedno manjše krovne listke, za kterimi sedijo jajčasti gomoljčki. Teh na naši sliki ne vidimo, ker jih zrnati kamenokreč, ki je gomoljastemu sicer prav podoben, sploh nima. Vsa rastlina je kratkodlakava in lepljiva. Ker nimamo po naših travnikih zelišča, ki bi se ponašalo z gomoljčki za zgornjimi listi, spoznal ga bo vsakdo prav lahko. Drugih kamenokrečev, tric ali krečev pa po dolinskih senožetih sploh ni. Ker se razmnožuje naša trica po semenu in dvojnih gomoljčkih, prepreže hitro ves travnik in postane jako nadležen plevel. Odpravljati ga je treba tedaj, ko nareja cvetje, in paziti na to, da se ne izgubljajo gomoljčki.

Jednoperka.[uredi]

Slika 359. Jednopérka. (Parnássia palústris.)

Ko so napočile dijakom srednjih šol počitnice in so mestne ulice postale nekako dolgočasne, začne se po gorskih senožetih in mestoma tudi po dolinskih travnikih razcvetati zeló zala in mična jednopérka. Maloktera samorastla rastlina (vsaj na travnikih) jo prekosi v lepoti in z ozirom na neko posebno vabljivo vnanjost, a to nas nikakor ne moti, da bi je ne zapisali v to črno knjigo. Nobena živina se je namreč ne dotakne, in že zavoljo tega se moramo seznaniti z njo; kmalu pa tudi zvemo, da je škodljiva še po drugi strani.

Jednopérka ima v zemlji kratko, koželjasto koreniko rujavkaste barve, ktera je povsod pokrita z belkastimi vlakni.

Iz korenike izraste cel šop recljatih pritlehnih listov. Okroglasti ali okroglasto-srčasti so, celorobi in popolnoma goli. To velja o zelišču sploh.

Med listi stojijo robata, 15-30 centimetrov (6-12 palcev) visoka stebla, okrašena v spodnji polovici z jednim sedečim, steblo objemajočim, pritlehnim jednakim listom.

Vrh stebla je razmerno velik, bel, zvezdasto razprostrt cvet, čegar posamezni deli se ravnajo po številu 5. On ima namreč 5 jajčastih čašnih rogljev, ki stojijo naravnost od stebla, 5 narobe-jajčastih, belih venčevih lističev, po kterih tečejo vdrte žile, in ki so za polovico daljši od čašnih rogljev, ter med njimi 5 belih prašnikov. Med zadnjimi je pritrjenih 5 zelenkasto-rumenih luskic (na levi), kterih rob je podaljšan v resice in na koncih z okroglimi žlezicami okovarjen. Sredi cveta sedi bela, jajčasta plodnica s 4 sedečimi brazdami, ktera se pozneje razvije v jajčasto-okroglo glavico (na desni).

Jednopérka cvete malega in velikega srpana. Očitali smo ji že, da ni za nobeno rabo, in ker duši s pritlehnimi listi sosedno rast, zato je kar naravnost kvarljiva. To velja posebno o takih prostorih, kjer raste v veliki družbi.

Travniški babji zob.[uredi]

Slika 360. Travniški babji zob. (Geránium praténse.)

Na obdelani zemlji smo se srečali z nekterimi vrstami tega rodú in videli, da so opisani njivski pleveli jednoletna zelišča. Tudi po košeninah jih raste nekaj, kteri imajo v tleh ravno ali poševno koreniko in cvete, kterih lepi venec je večjidel precej obširnejši od čašice. Najprej se seznanimo s travniškim babjim zobom ali travniško krvomočnico, ker je izmed vseh najbolj navaden. V zemlji ima debelo, poševno koreniko, ktera poganja robato, togo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, rogovilasto razvejeno steblo. V spodnjih delih je porasteno s srhkimi, navzdol obrnjenimi dlakami, v zgornjih pa je kocinasto in nekoliko lepljivo. Takšni so tudi cvetni reclji in časica. Steblo je pod kolenci oteklo.

Listi so malo da ne ledvičasti in dlanasto razdeljeni na 5-7 pérnastih krp s podolgasto-suličastimi, celorobimi ali napiljeno-nazobčanimi krpicami. Pritlehni so na dolgih recljih, stebelni na kračjih, privrhni pa sedijo. Navadno so nasprotni, višji pa včasi tudi raztreseni in s prilistki podprti.

Modri, redkokdaj beli ali vijolični cveti stojijo po dva in dva na kratkih recljih in imajo narobe-jajčaste, v kratko žebico zožene venčeve lističe, kteri so najmanj za polovico daljši od podolgastih, v reso priostrenih čašnih lističev. Po robu so resnati, drugje pa goli. Prašnikov je 10; 5 daljših, 5 kračjih (na levi). Njihove niti so spodi razširjene. Iz plodnice se razvije 5 gladkih, kocinastih glavic, ktere se s svojim repcem držijo osrednjega stebriča in pozneje zasučejo navzgor. Seme je pikčasto.

Travniški babji zob cvete od rožnika do velikega srpana. Z velikimi pritlehnimi listi dušijo in topijo ta in druge krvomočnice sosedno rast; tudi debelo steblo nima v krmi nobene vrednosti. Treba je izkopati koreniko, ako hočeš imeti mir pred njimi.

Močvirski babji zob[uredi]

Po mokrih travnikih raste močvirski babji zob (Geránium palústre), ki ima tudi poševno, jako razvejeno koreniko in srhko, vejnato steblo. S svojimi spodnjimi deli leži večjidel po tleh, ostali pa molijo kvišku. V visokosti se lahko meri s prejšnjim.

Nasprotni listi so nekako ščitasti in dlanasto razdeljeni na 5-7 narobe-jajčastih nazobčanih krp, ktere so včasi nacepljene na 3 krpice.

Škrlatnorudeči cveti pomodrijo sčasoma. Nasajeni so po dva in dva na dolgih recljih; njihovi receljčki so upognjeni in srhki. Venčevi lističi so narobe-jajčasti, v žebico stisnjeni in precej daljši, kakor podolgasti, v reso zašiljeni čašni. Glavice so gladke in dlakave.

Močvirski babji zob cvete od rožnika do velikega srpana.

Gozdni babji zob[uredi]

Slika 361. Gozdni babji zob. (Geránium silváticum.)

Po gorskih in takih nižjih travnikih, kteri so obdani z gozdi ali se razprostirajo kraj njih, krasi z mnogovrstnimi drugimi cvetkami tudi gozdni babji zob zeleno odejo. Najbolj mu ugajajo taki prostori, kjer je dosti sence. Njegovo steblo je ravno, skoro na štiri ogle stisnjeno in stoji na zeló kratki, z rujavimi prilistki starih listov pokriti koreniki. Visoko je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje), porasteno spodi s kratkimi, navzdol obrnjenimi dlakami in tukaj brez vej, proti vrhu se pa dostikrat rogovilasto razhaja in je tu skoro kocinasto ter nekoliko lepljivo.

Pritlehni listi so na dolgih recljih in včasi malo da ne do dna razdeljeni na 5-7 priostrenih krp. Te so zopet več ali manj zarezane in napiljeno-nazobčane. List sam je ledvičast. Stebelni so manjši in pritrjeni na kračjih recljih.

Njegovi škrlatnorudeči, z jasnejšimi žilicami premreženi, včasi tudi beli cveti stojijo po dva in dva na kratkih, kocinastih recljih in so združeni v češuljasto razcvetje. Čašni lističi so črtasto-podolgasti in zašiljeni v močno reso; venčevi so narobe-jajčasti, spodi klinasti in precej daljši od prejšnjih. Po žebici in robu so resnati. Glavica je gladka, dlakava in njeni repci porasteni s kratkimi dlačicami. — Gozdni babji zob cvete od rožnika do velikega srpana.

Rudečerujavi babji zob[uredi]

Slika 362. Rudečerujavi babji zob. (Geránium phaeum.)

Po jednakih krajih raste tudi rudečerujavi babji zob. Prejšnjemu je prav podoben, njegovo steblo je pa šibkejše in nima toliko cvetov. Vejnato je in porasteno z mehkimi dlačicami, ktere so na kolencih posebno dolge. Tudi je okroglo, večkrat rudeče nadahnjeno in 45-60 centimetrov (1½-2 čevlja) visoko.

Listi so skoro ledvičasto-okrogli in razdeljeni na 5-7 narobe-jajčastih ali podolgastih, na manjše krpice nacepljenih in nazobčanih krp. Pritlehni stojijo na dolgih recljih, ostali na kratkih, privrhni so pa brez njih.

Venčevi lističi njegovih precej obširnih cvetov so temne, rudečerujave barve in kolesasto razprostrti ali celó nekoliko nazaj zavihani. Narobe-jajčasti so, prav plitvo izrobljeni ali celorobi in zoženi v prav kratko žebico (na desni) ter presegajo dlakave in v konico zožene čašne lističe le za nekoliko. Glavica ima poprečne robce in je porastena z belimi ščetinicami (na levi spodi). Njen repec je gladek, ker ležijo mehke dlačice po njem.

Rudečerujavi babji zob cvete velikega travna in rožnika.

Pirenejski babji zob[uredi]

Slika 363. Pirenejski babji zob. (Geránium pyrenáicum.)

Sem ter tja raste po travnikih še pirenejski babji zob. Dasi tudi je trpežen kakor prejšnji, vendar se približuje v svoji zunanji postavi onim jednoletnim plevelom, o kterih smo že, kar je potrebno, povedali na drugem mestu. Njegova korenika je koželjasta in zgoraj prav debela. Steblo je pregenjeno zdaj na to, zdaj na ono stran; visoko je 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) in navadno na viš štrleče, včasi pa ležeče po tleh. Razvejeno je rogovilasto in porasteno z mehkimi dlačicami.

Njegovi listi so okrogli in nacepljeni na 5-7 podolgasto-klinastih, topih in nazobčanih krp. Porasteni so z mehkimi dlačicami kakor steblo.

Mnogobrojni, drobni cveti stojijo na šibkih receljčkih po dva in dva na vkupnem reclju. Venčevi lističi so rožnorudeči, vijolični ali beli, počrtani s temnejšimi žilicami in narobe-srčasti. Za polovico so daljši od podolgastih, v konico zoženih čašnih lističev in nosijo ob dnu šopek kratkih dlačic (na levi). Gladka glavica je dlakava, repec pa malo da ne gol.

Pirenejski babji zob cvete od velikega travna do jeseni in se nahaja mestoma tudi na obdelani zemlji.

Travniška penuša.[uredi]

Slika 364. Travniška penuša. (Cardámine praténsis.)

Ako ti postane travnik meseca malega in velikega travna posut z belim cvetjem travniške penuše, vedi, da so njegova tla vlažna ali celó močvirna, in da je treba skrbeti za to, da se odpravi preobilna vlaga. Naša rastlina se je marsikje tako silno razmnožila, da je skoro steblo pri steblu in vmes le kaka zlatica ali kak drug nepridiprav. Ko pa pride košnja, mahaš s prazno koso, zakaj penuša ima neznatne liste, vsa je namreč v vejah, ktere pa otovre že vele ležijo po tleh.

Travniška penuša je trpežna rastlina. V zemlji ima poševno, mestoma nabreklo in z mnogimi vlakni porasteno koreniko.

Njeno steblo je okroglo, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, ob dnu nekoliko dlakavo, drugje pa golo. Takšne so tudi veje in listi.

Listi so pérnati. Pritlehni ležijo v kolobarju po tleh in dušijo sosedno rast. Njihovi listki so okroglasti ali jajčasti in nazobčani ali valoviti. Končni listek je največji in dostikrat srčast. Stebelni listi stojijo raztreseni pod vejami. Malo jih je, in še ti so neznatni, ker so posamezni listki daleč drug od drugega nastavljeni in ozki. Večjidel so podolgasti ali črtasti in celorobi, le končni ima nekaj zobcev. Listi stojijo ob steblu na viš.

Vrh stebla in konec vej so obilni grozdi belih, z rudečkastimi žilicami premreženih cvetov. Vsak cvet ima, kakor pri križnicah sploh, 4 v križ postavljene čašne lističe in 4 ravno tako stoječe, dvakrat daljše venčeve lističe. Iz plodnice (na levi med šesterimi prašniki) se razvije dolg, tanek lusk, ki sčasoma porudeči. Cveti se razcvetajo navzgor in odprti presegajo še zaprte popke.

Navadna sv. Janeza roža[uredi]

Slika 365. Navadna sv. Janeza roža. (Hypéricum perforátum.)

Navadna sv. Janeza roža ali navadna krčna zel ima vejnato koreniko in kvišku stoječa, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoka, okrogla in popolnoma gola stebla. Veje so nasprotne in vedno tanše od stebla.

Majhni, sedeči listi so nasprotni, jajčasto-podolgasti, topi in celorobi. Ako jih držiš proti svetlobi, zdi se ti, kakor da bi bili luknjičasti. To so žleze, v kterih se nabira rudeče barvilo, kakor tudi v cvetih, o čemur se lahko prepričaš, ako jih zmaneš med prsti. Na desni vidiš spodnji del povečanega lista z omenjenimi žlezami d). Po spodnji strani blizu roba so listi črno pikčasti. Listi po vejah so manjši, inače pa stebelnim jednaki.

Rumeni cveti so združeni vrh stebla v bogato češuljo. Čašica ima 5 zelenih, suličastih in venec ravno toliko zlato-rumenih jajčastih, spodi ob robu črno-pikčastih lističev. Nadalje je v cvetu mnogo, v 3 snopiče združenih prašnikov, in na jajčasti plodnici štrlijo 3 vratovi med nje b) in c). Plod je glavica, ki se razpreza na 3 lopute.

Navadna sv. Janeza roža cvete malega in velikega srpana in je zaradi močne korenike po njivah sem ter tja prav nadležen in škodljiv plevel. Še več je je po travnikih in pašnikih, kjer je ravno tako škodljiva. Njeno steblo je trdo in precej lesnato, zato jo pušča živina za seboj. Odpraviti jo moraš s koreniko, ako hočeš, da bo delo uspešno.

Brkata sv. Janeza roža[uredi]

Druga vrsta tega rodú je brkata sv. Janeza roža (Hypéricum barbátum), ktera se po naših krajih redkokje nahaja kot travniški plevel. Najbolj navadna je po travnikih okoli Maribora, in zavoljo tega se je moramo z nekolikimi besedami spominjati. Njeno malo da ne jednovito steblo je golo, okroglo in 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko.

Njeni sedeči listi so podolgasto-suličasti, topi in obsegajo steblo. Po robu in blizu njega so posuti z mnogimi črnimi pikami, drugje pa imajo nekoliko podolgastih, prosojnih lis in med njimi nekaj okroglih, črnih pičic. Črtasto-suličasti krovni listi in čašni lističi se tudi odlikujejo po mnogoštevilnih takih pičicah, in njihov rob je razčesan na dolge rese.

Cvetov ni mnogo; vrh stebla so združeni v grozd. Venčevi lističi so podolgasti, spredi zaokroženi in tu z daljšimi dlakami porasteni, kakor da bi nosili brke. Precej daljši so od čašice in črnorudeče-pikčasti. Glavica je srhka.

Brkáta sv. Janeza roža cvete meseca rožnika.

Navadna pókalica[uredi]

Slika 366. Navadna pókalica. (Siléne infláta.)

Navadna pókalica, škrbec, škripec ali rokávec je posebno otrokom priljubljena rastlina, ker jim služi v zabavo in kratek čas. Kar mimogrede si natrgajo njenega cvetja, primejo njegov recelj s palcem in kazalcem desne roke in udarijo z njim na levo. Zdaj se čuje pok, in napihnjena čašica se je nekje razparala. To napravlja mladini veselja, in rada se skuša med seboj. Škripec ima precej debelo, rujavkasto, plazečo koreniko, ktera poganja navadno več okroglih, členkovitih stebel. Ta so gola in nekako sinja, kakor vse zelišče, in kvišku stoječa, ali pa ležeča po tleh. V zadnjem slučaju se vzdigujejo samo z vrhi; večjidel so vejnata. Po nižavah je steblo 30-60 centimetrov (1-2 čevlja), po visokih gorah le kakih 15 centimetrov (½ čevlja) visoko.

Nasprotni listi sedijo pod kolenci, in njihove kratke nožnice se vežejo v celoto. Celorobi so in priostreni; spodnji podolgasti, zgornji suličasti in pojemajo v velikosti tem bolj, čim bliže vrha so postavljeni.

Cveti stojijo vrh stebla in po vejicah posamezno, ali v rogovilastem, dostikrat latastem nepravem kobulu in se razcvetajo tako, da v rogovili nahajajoči se cvet prvi dozori. Vrčasta čašica ima 5 zob; bledozelenkasta je in premrežena z zelenkastimi žilicami. Pozneje se še bolj napihne, in ako jo vzameš v roko, škriplje ti med prsti. Na rastlini ostane najmanj tako dolgo, dokler se seme ne razprši; navadno pa še dalje. Beli venec ima 5 žebičastih, spredi globoko nacepljenih lističev, kteri nosijo med žebico in ploskvo na vsaki strani zaokroženo krpico. Venčevi lističi in bistveni cvetni deli so pritrjeni mnogo više od čašice na valjastem postavku. Prašnikov je 10, in jajčasta plodnica ima 3-4 vratove (na desni). Plod je glavica, ktera se razpreza s 6 zobci. Obdan je s čašico, ki je videti kakor kak rokav okoli njega.

Rokavec cvete od velikega travna do jeseni in raste po gričih in suhih travnikih, kjer ga ni veliko prida. Ker ima trpežno koreniko, ne velja, ako porežeš le zelišče; tudi ona mora na dan. Pogostoma nahajamo to zelišče tudi na obdelani zemlji.

Kukavičja roža.[uredi]

Slika 367. Kukavičja roža. (Lýchnis flos cúculi.)

Izmed raznih lučic, ki rastejo po naših travnikih, poljskih mejah in jednakih krajih, je kukavičja roža najnavadnejša. V zemlji ima debelo, z vlakni obdano koreniko, ki postane sčasoma glavata, in ki poganja 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka, členkovita stebla. Po kolencih, včasi tudi drugje, so rudečkasta in nekako zatemnela. Robata so, votla in trda ter porastena s kratkimi ščetinicami. Spodi so večjidel brez vej, zgoraj pa vejnata.

Po kolencih sedijo nasprotni listi; ozki so, celorobi in priostreni. Spodnji se zožujejo proti dnu, zgornji so pa podolgasto-suličasti. Te razmere nam kaže a) in vrh stebla tudi lataste neprave kobule nežnih, živorudečih cvetov. Vsak ima obširno, lončasto čašico, okončujočo se v 5 zobcev. Od vsakega zobca je potegnjen do dna temnejši rob in med dvema vsakokrat po jeden. V čašici je 5 žebičastih, spredi na 4 krpe dlanasto nacepljenih venčevih lističev, kteri so okrašeni ob vhodu z dvolistnim, šiljastim pavencem. Znotraj je 10 prašnikov, dolgih, kakor čašni zobje ali venčeve žebice. Sredi cveta stoji zelena plodnica s 5 vratovi. Plod je glavica, ktera se razpreza s 5 zobci b) in c). d) seme.

Kukavičja roža cvete velikega travna in rožnika in se mora prištevati travniškim plevelom, ker topi trave, in ker daje njeno trdo steblo le slabo krmo. Tudi ima malo listov, in še ti so dosti neznatni. Vsak živinorejec pa tako vé, da živina ne mara takih in jednakih stebel.

Smolnica[uredi]

Slika 368. Smolnica. (Lýchnis viscária.)

Druga lučica je smolnica ali kleg z lesnato, vlaknato koreniko, ktera postane sčasoma glavata in precej obširna ter poganja več šopov suličastih, temnozelenih, celorobih listov. Tako nastane mogočna ruša, iz ktere izrastejo 45-60 centimetrov (1½-2 čevlja) visoka, okrogla in členkovita stebla brez vej. Pod kolenci so temno-rudečkasta in namazana z neko lepljivo tvarino, na kteri obvisijo razne majhne stvari. Ta povlak ima poseben pomen in brani malim nekrilatim žuželkam, da ne morejo do cvetja.

Njeni sedeči listi so nasprotni, suličasto-črtasti in celorobi. Pritrjeni so na kolencih in ob dnu zrastli ter goli.

Cveti stojijo vrh stebla v nasprotnih, nepravih kobulih, ki delajo široko-kopičast, ali pa grozdasto skrčen lat. Oni imajo klinasto, peterozobo čašico, 5 žebičastih, spredi nekoliko izrobljenih rudečih venčevih lističev s pavencem (na levi), 10 prašnikov in 5 vratov. Plod je podolgasta glavica (na desni).

Smolnica cvete velikega travna in rožnika in raste pogosto po travnikih hribovitih krajev. Ker njena stebla preveč zlesenijo, niso za živinski zob, in ker imajo prav malo listov, vredna so tem manj. Cvetje nareja mnogo semena, potrebuje torej mnogo hrane in izsesava tla, ruša pa topi po svoji navadi boljšo rast.

Srhki klinček[uredi]

Slika 369. Srhki klinček. (Diánthus Arméria.)

Srhki klinček je dveletna rastlina s precej močno koželjasto korenino, ki požene okroglo, 15-40 centimetrov (6-15 palcev) visoko in več ali manj vejnato steblo. Ker se to na travnikih navadno pokosi, predno so se razvili cvetni popki, izrastejo iz ostalega dela veje, kterih cvetje se prikaže pred drugo košnjo.

Na kolencih sedijo ozki, suličasto-črtasti, celorobi listi s stikajočimi se nožnicami. Spodnji so topi, zgornji priostreni, vsi pa dlakavi. Nožnica je tako dolga, kakor je list širok, in zeló kosmata.

Cveti se nahajajo vrh stebla in po vejah v šopkih in so podprti z zelenimi, srhkimi, suličastimi luskami, ktere so skoro tako dolge, kakor cevasta, v 5 zobcev okončujoča se valjasta čašica. Venčevi lističi so klinasti, v ozko žebico podaljšani in ob vhodu bradati. Spredi so napiljeno-nazobčani, lepo rudeči in nad brado belo pikčasti (na levi). Podolgasta glavica se razpreza z ozkimi, šiljastimi zobci.

Srhki klinček cvete malega in velikega srpana in raste na peščeni zemlji prisojnih krajev.

Lisasti klinček[uredi]

Slika 370. Lisasti klinček. (Diánthus deltoídeus.)

Po suhih travnikih nahajamo pogosto lisasti klinček, neznatno, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, trpežno zelišče, ktero ima v zemlji poševno, večjidel glavato koreniko. Njegovo steblo je približno ob sredi rogovilasto razvejeno, golo ali nekoliko dlakavo in nareja rahle ruše.

Njegovi neznatni listi so zeleni, goli in topi; višji so nekoliko priostreni.

Škrlatnorudeči ali belkasti cveti stojijo posamezno, včasi tudi po dva konec vejic. Venčevi lističi so najmanj za polovico daljši od čašice, narobe-jajčasti in spredi nepravilno izrobljeni ter brkati. Ob sredi so ozaljšani s temnejšimi in belkastimi lísicami in zoženi v žebico (na desni).

Lisasti klinček cvete rožnika in malega srpana in je zato precej škodljiv, ker napravlja ruše, ktere so travam v pogubo.

Brkati klinček[uredi]

Po gorskih senožetih raste v obilnem številu brkati klinček (Diánthus barbátus), čegar korenika poganja 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoka, gola, rogovilasta stebla. Suličasti listi so rtasti, goli in prav drobno nazobčani. Njegovi škrlatnorudeči, včasi beli cveti so združeni v šope in obdani z zelenimi, jajčastimi krovnimi luskami, okončujočimi se v dolgo reso. Čašica je gola, peterozoba, venčevi lističi so spredi plitvo izrobljeni.

Brkati klinček cvete malega in velikega srpana.

Kartavžar[uredi]

Zadnji tega rodú bodi kartavžar (Diánthus Carthusianórum) s koželjasto, jako močno koreniko rujave barve. Ta se zavrta navadno prav globoko v tla, oddaja precej debele vlaknate korenine in postane naposled glavata. Na njej stojijo 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoka, brezvejna in gola stebla. Zelišče sploh nima nobenih kosmatinic. Stebla so okrogla, včasi tudi robata, členkovita in lepo zelena. Navadno jih stoji na koreniki mnogo, in ker izrastejo iz nje tudi nerodovitna listnata stebla, zato je zelišče ob tleh šopasto in sosedni rasti tem nadležnejše.

Na kolencih sedeči nasprotni listi so sicer precej dolgi, ali zeló ozki, črtasti in priostreni. Po robu so celi in zrastli v dolgo, cevasto nožnico. Pri zgornjih je nožnica malo da ne tretjina vsega lista.

Vrh stebla je šop rudečih cvetov, ktere obdaja nekoliko rujavih, suhih in šumečih, v dolgo reso se okončujočih lusk. Jednake, toda kračje luske se nahajajo tudi okoli cevaste, peterozobe čašice. Žebičasti venčevi lističi so nekako trikotni, ob sprednjem robu zaokroženi in drobno nazobčani. Prašnikov je 10; plod je glavica.

Kartavžar cvete od rožnika do velikega srpana in raste po suhih travnikih, kjer dela navadno družbo smolnici in kukavičji roži.

Navadna ramšela.[uredi]

Slika 371. Navadna ramšéla. (Polýgala vulgáris.)

Gozdne travnike prepleta prav navadno mična ramšéla in izpreminja njihovo jednakomerno zeleno odejo v pisano, zakaj njeni cveti so tu lepo rudeči, ondi pa modri. Tudi v zunanji podobi je rastlina prav nestanovitna. Suhi prostori ji bolj ugajajo kakor mokri, in včasi so tla z njo popolnoma preprežena. Zelišče je trdo, v spodnjih delih pa zleseni popolnoma, in ker je vrh vsega tega tudi še grenko, lahko razumemo, da se ga brani živina. Že zavoljo tega ga moramo spravljati s travnikov; ruše pa topijo sosedno rast in so torej tudi na to stran kvarljive.

Iz korenike naše ramšele izraste več, vejicam podobnih, skoro popolnoma golih, 15-30 centimetrov (½ do 1 čevelj) visokih stebel, ktera s spodnjimi deli navadno ležijo po tleh, z vrhi se pa vzdigujejo na viš. Na ta način nastanejo ruše, in ako dobiš rastlino vso iz zemlje, imaš je malo da ne polno pest. Steblo navadno nima vej.

Spodnji listi so gosti in zbiti v majhno rožico, ostali so premenjalni in nekoliko večji. Prvi so jajčasti, podolgasti ali klinasti, drugi suličasti ali črtasti in celorobi. Sploh se listi prav radi in močno izpreminjajo. Prilistkov nimajo.

Vrh stebla na kratkih, s krovnimi listki podprtih recljih stojijo nežni cveti, združeni v grozd. Nepravilni cvet ima 3 majhne, črtaste, zelenkaste zunanje in 2 velika, narobe-jajčasta ali podolgasta, z nežnimi žilicami premrežena notranja lističa venčeve barve. Ko je cvet prestal, položita se po glavici in postaneta zelena. Od manjših venčevih lističev sta stranska 2 podolgasta ali črtasta, spodnji pa čolnast in spredi v resice nabran. Prašnikov je 8; zrastli so v 2 kosmiča (na desni nad cvetom). Narobe-srčasta plodnica nosi dolg vrat z razklano brazdo (na desni zgoraj). V glavici se nahaja podolgasto, s kratkimi dlačicami porasteno seme.

Navadna ramšela cvete skoro vse poletje.

Močvirski vrbovec[uredi]

Slika 372. Močvirski vrbovec. (Epilóbium palústre.)

Močvirski vrbovec je trpežna rastlina vlažnih travnikov, po kterih ga je mestoma toliko, da je videti zelena rast prav lepo prepletena z rudečim cvetjem. Njegovo steblo je navadno 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in jednovito, ali pa že pri tleh razvejeno. Včasi nima spodnjih vej, ampak le nekaj kratkih proti vrhu; tudi je včasi komaj pol pedi visoko. V zgornjih delih je porasteno s kratkimi, mehkimi dlačicami. Korenika poganja tudi nitaste odrastke.

Spodnji listi so nasprotni, višji premenjalni. Podolgasti so ali črtasto-suličasti, celorobi ali prav plitvo izrobljeni; spredi topi, ob dnu pa zoženi, zgoraj porasteni z dlačicami, po srednji žili in po robu pa s kratkimi resami.

Rudeči cveti sedijo za vrhnimi listi. Njihova čašica ima dolgo cev in 4 ozke, dlakave rogljičke; venčevi lističi so narobe jajčasti in spredi srčasto izrobljeni (na desni zgoraj). Prašnikov je 8. Plod je ozka, kakemu lusku podobna glavica, napolnjena s podolgastim semenom, ktero je vloženo v drobno volno.

Močvirski vrbovec cvete malega in velikega srpana.

Navadno čibrije[uredi]

Slika 373. Navadno čibrije. (Lýthrum Salicária.)

Navadno čibrije, navadni zvinjenik ali navadna krvenka ima koželjasto, prav močno koreniko rumenkasto-rujave barve. Ona se razrašča na vse strani in oddaja jako mnogo vlaken. — Na koreniki stoji 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, četverorobo steblo, ktero je kakor vsa rastlina skoro popolnoma golo in razvejeno. Veje so večjidel nasprotne, včasi pa tudi brez vsakega reda po steblu postavljene in tudi robate.

Dolgi, suličasti listi sedijo s srčastim dnom. Celorobi so in nasprotni, včasi pa premenjalni in celó tako približani, da narejajo vretenca.

Lepi, škrlatnorudeči cveti napravljajo vrh stebla in konec vej dolg, iz vretenec sestavljen klas. Vsako vretence je podprto z jajčastim krovnim listom. Čašica je valjasta in spredi nazobčana. Venčevih lističev je 6, prašnikov razne dolgosti pa 12 (na desni podolgoma prerezan cvet). Plodnica je jajčasta in ima dolg ali kratek vrat. Prav zanimiva je krvenka gledé na oprašenje po žuželkah, o čemur pa tukaj ne moremo govoriti. Plod je glavica.

Navadni zvinjenik cvete malega in velikega srpana in raste prav pogosto ob potokih in jarkih. Ko bi ostal vedno na omenjenih prostorih, ne rekli bi mu nič žalega. A temu ni tako! Prav navadno se naseli na mokrih travnikih in jih dela še manj vredne, kakor so že, zakaj v senu ali v otavi ni za nobeno rabo.

Gomoljasti oslad.[uredi]

Slika 374. Gomoljasti oslad. (Spiraéa filipéndula.)

Ko začne pripravljati kosec svoje orodje, da bo z njim pobril na travniku vse zelenje, kolikor ga je pognalo od pomladi, razcveta se po nekterih senožetih gomoljasti, po drugih travniški oslad, kteremu tudi medvedovo latje pravimo. O prvem hočemo tu najprej nekoliko izpregovoriti. Njegova rujava ali črnkasta korenika je koželjasta, precej debela in gre navadno naravnost v tla. Iz nje pride precejšnje število srednje debelih, vlaknatih koreninic, ktere so ob koncih gomoljasto odebeljene.

Na koreniki se prikažejo spomladi najprej dolgi, pérnati pritlehni listi, imajoči med večjimi listki vselej tudi še prav majhne, neznatne lističe in spodi rujavkasto nožnico. Listki so pérnasto-zarezani in napiljeni. Stebelni listi so prejšnjim jednaki, samo da imajo zeleno, nazobčano nožnico, in da so precej manjši. Prav malo jih stoji po okroglem in brazdastem, naravnost v zrak molečem steblu.

Steblo je trdo in trdno, in ker ima malo listov, dá tudi malo krme. V tem oziru rastlina ni mnogo vredna; nadalje duši s pritlehnimi listi sosedno rast in ji jemlje prostor in živež. Steblo navadno nima vej, ali se pa razhaja proti vrhu na vejice.

Beli, včasi rudečkasto nadahnjeni cveti stojijo v velikih, latasto sestavljenih nepravih kobulih. Cvet ima čašnih in venčevih lističev po petero, mnogo prašnikov in več plodnic (na desni). Plodovi so stisnjeni od strani in v kolobar postavljeni. Spočetka so zeleni, pozneje pa rujavi in se razprezajo po notranjem robu. Porasteni so s prav kratkimi dlačicami.

Gomoljasti oslad cvete od velikega travna do malega srpana.

Travniški oslad[uredi]

Slika 375. Travniški oslad. (Spiraea Ulmária.)

Travniški ali močvirski oslad, kaška sv. Ivana, sráčica in medvedovo latje imenovana sorodnica gomoljastega oslada ljubi vlažna tla, kakoršna so marsikje po naših travnikih in lokah. S prejšnjim torej ne raste v družbi, in ako se nahajata včasi res oba na tisti senožeti, vedno sta ločena in te dosti natanko poučujeta o kakovosti tvojega zemljišča.

Medvedovega latja močno, ravno steblo izraste iz črnkaste korenike in je kakih 60-150 centimetrov (2-5 čevljev) visoko. Robato je, navadno rudečkasto in golo ter se okončuje v obširen, sestavljen lat.

Veliki listi so pérnati in imajo 5-9 jajčastih ali suličastih listkov, kteri so nejednako in nepravilno nazobčani in ali na obeh stranéh lepo zeleni, ali pa spodi belo-kocinasti. Končni listek je največji in na 3 krpe razdeljen. Med večjimi listki stoji več manjših, nejednako nazobčanih lističev. Vsak list je podprt s širokima nazobčanima prilistkoma.

Drobni cveti so rumenkasto-beli, močno dišeči in združeni v sestavljen lat z nejednakimi vejami. Venčevi lističi so jajčasti, rožke gole; 5-8 se jih razvije iz vsakega cveta.

Medvedovo latje cvete od malega srpana skoro do jeseni in je travniku jako škodljivo. Odpraviti se more le s tem, da se izkoplje korenika.

Gosja trava[uredi]

Slika 376. Gosja trava. (Potentílla anserína.)

Gosja trava je trpežno pritlično zelišče, pritrjeno v tleh z razvejeno rujavkasto koreniko. Rastlina nima pravega stebla, ampak iz korenike izrastejo okrogle, rudečkaste, 15-50 centimetrov (6-19 palcev) dolge, po zemlji plazeče živice. Dlakave so kakor zelišče sploh in narejajo v skoro jednakih odstavkih v zemljo rijoče valjaste korenine in listne šopke. Zadnji morejo, ako se zveza z rastlino materjo pretrga, ustanoviti nove rastline. Na prvih kolencih nahajamo nožničaste, podolgaste in celorobe prilistke, na ostalih, od korenike bolj odmaknjenih so pa prilistki nacepljeni na mnogo krpic in nadomestujejo prave liste. Listi po živicah stojijo v šopih in so pritlehnim jednaki, samo nekoliko manjši so. Pérnati so in njihovi mnogobrojni podolgasti listki nejednaki in ostro ter globoko napiljeno-nazobčani. Zgoraj so temnozeleni, spodi beli kakor srebro in pokriti z mehkimi, svetlimi dlačicami. Njihov recelj je kratek in razširjen v nožnico.

Rumeni, precej veliki cveti stojijo posamezno po živicah na tankih, dolgih recljih. Čašin rob je nacepljen na 5 jajčastih, rtastih rogljev in pomnožen s tanšimi suličastimi prilistki. Venčevi lističi so narobe-jajčasti in za polovico daljši od čašice, na ktere ploščnato-cevastem spodnjem delu so pričvrščeni. Ondi stojijo tudi mnogoštevilni prašniki. Med njimi je mnogo plodnic, ki se razvijejo v gole, gladke plodove.

Gosja trava cvete vse poletje in raste najrajši na rahli, peščeni zemlji, kjer pokrije včasi tla tako popolnoma, da ne morejo uspevati druge rastline. Posebno ob potih se kaj rada naseli. Na travnikih in drugih prostorih je tudi zaradi tega odveč, ker se je živina brani in je navadno ne jé.

Veliki petoprstnik[uredi]

Slika 377. Veliki petoprstnik. (Potentílla réptans.)

Po travnikih in pašnikih rastejo nektere sorodnice, kterih se hočemo na kratko spomniti. Prav navaden, zlasti po peščenih senožetih in vlažnih pašnikih, je veliki petoprstnik, čegar korenika požene vsake pomladi ležeče, kaki pritliki podobno, tanko, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) dolgo steblo. To se plazi, kakor živice rudečega jagodnjeka, med drugimi rastlinami po tleh, poganja iz posameznih kolenec korenine in je z njimi v zemlji pribito. Vej nima nikakoršnih, pač pa izrastejo iz kolenec listi in cveti.

Listi so vsi recljati, dlanasti in imajo navadno po 5 narobe-jajčastih, ob dnu klinastih, napiljeno-nazobčanih, dlakavih listkov. Včasi najdemo samo 3 take listke. Njihovi prilistki so kožnate, suličaste, celorobe, ali s kakim zobcem oborožene in z mehkimi dlačicami porastene nožnice.

Cvetni reclji stojijo v listnih pazušicah in so tako dolgi, ali pa nekoliko daljši, kakor dotični listi. Čašni roglji so srhki, rtasti, rumeni venčevi lističi pa narobe-srčasti in daljši od čašice. Plodovi so goli.

Veliki petoprstnik cvete od rožnika do velikega srpana.

Stéznik[uredi]

Slika 378. Stéznik. (Potentílla tormentílla.)

Stéznik ima debelo in lesnato koreniko, iz ktere izraste ravno, ali v spodnjih delih po tleh ležeče, navadno na rogovile se razhajajoče steblo, porasteno s kratkimi, mehkimi dlačicami. Jednake kosmatinice najdemo tudi na listih.

Raztreseni listi so navadno trojnati, pritlehni pa včasi tudi peternati. Zadnji stojijo na precej dolgih recljih, stebelni pa nimajo reclja. Njihovi listki so narobe-jajčasti, ali podolgasto-suličasti, ob dnu klinasto zoženi in napiljeno-nazobčani. Podprti so z velikimi, večjidel dlanastimi prilistki.

Tanki cvetni reclji izrastejo izmed stebelnih rogovil, ali pa iz pazušic privrhnih listov in napravljajo rahel, listnat grozd. Cveti so neznatni, živorumeni in njihovi venčevi lističi narobe-srčasti ter daljši od čašice. Večjidel je venec sestavljen samo iz 4 lističev, včasi jih je pa tudi 5, zlasti v tistih cvetih, ki se prvi odpirajo.

Stéznik cvete od rožnika do velikega srpana in raste prav pogostem po travnikih.

Srebrasti petoprstnik[uredi]

Slika 379. Srebrasti petoprstnik. (Potentílla argéntea.)

Po suhih pašnikih in mestoma tudi po travnikih in poljskih mejah prav navadni srebrasti petoprstnik se odlikuje po ravnem, proti vrhu rogovilasto razvejenem steblu in močni koreniki. Navadno stoji na koreniki več stebel. Včasi so položena po tleh, včasi gredó naravnost na viš, včasi so pa nagnjena in 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoka. Posebno znamenje tega zelišča je snežnobeli puh, s kterim je steblo pokrito, in spodnja stran listov. Od teh so spodnji na dolgih, ostali na kratkih recljih, privrhni pa sedijo. Sestavljeni so iz 5 klinastih, ali narobe jajčastih, napiljeno-nazobčanih listkov in dlanasto zloženi. Zgoraj so listi zeleni.

Drobni, rumeni cveti se nahajajo vrh stebla v rahlem, rogovilastem, listnatem grozdu. Oni imajo kocinasto čašico in narobe-jajčaste venčeve lističe, kteri so le malo daljši od čašnih rogljev.

Srebrasti petoprstnik cvete od velikega travna do malega srpana. — Ti pleveli narejajo največjo škodo ondi, kjer so se tako namnožili, da delajo gosto rušo, ktera zatopi skoro vsako drugo rastlino.

Navadna strašnica.[uredi]

Slika 380. Navadna strašnica. (Sanguisórba officinális.)

Malega in velikega srpana vidimo na vlažnih in močvirnih travnikih krvavo-rudeče, valjaste glavice, ktere sedijo na dolgih, tankih vejah, in ktere nadkriljujejo z ozirom na visokost malo da ne vse ostale rastline. Včasi strašijo samo pojedince po senožeti, včasi pa tudi zdržema rastejo in onemogočijo na ta način skoro vsako drugo rast. Omenjene glavice so razcvetja od navadne strašnice, ktera ima v zemlji debelo, črno, vodoravno, večjidel glavato koreniko. Pokrita je z listnimi ostanki in poganja pritlehne, dolgorecljate, liho-pérnate liste z velikimi, srčasto-podolgastimi, napiljenimi in topimi listki. Akoravno je teh listov precej, ne dajo mnogo krme, ker so preveč razdeljeni na posamične listke.

Njeno ravno, trdno, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko steblo je gladko in golo, okroglo ali nekoliko robato in vejnato. Prav navadno je temnorudeče lisasto, včasi celó popolnoma rudeče. Listov ima jako malo; podobni so pritlehnim in podprti s prilistki. Višji so prav neznatni in prehajajo v mičkene luskice.

Omenjena glavičasta razcvetja imajo mnogo drobnih cvetov s štiri-rogljato, krvavo-rudečo čašico in s črnimi prašnicami. Plodnica je zelenkasta, četveroroba in obdaja seme, v rožki zaprto. Pod njo se nahajata navadno 2 lističa.

Navadna strašnica daje v pritlehnih listih sicer dobro krmo, ali malo je je, in da ne izpodriva in topi boljših trav, puščali bi jo lahko po travnikih. Steblo in veje pa so pretrde, in živina jih ne mara. Kaj takega ji polagati, ni pametno, zakaj ona postane sčasoma izbirčna in se zavoljo tega slabo redi. Krivo pa sodijo tisti, ki pravijo: Dobro je, dobro, kar ne gre v želodec, naj pa pod kožo pride. Takih mislij ne smemo odobravati, še manj pa priporočati, pač pa moramo poudarjati, da je treba odpraviti s travnikov vse, kar ne gre živini v slast.

Navadni repik.[uredi]

Slika 381. Navadni repik. (Agrimónia Eupatória.)

Po pašnikih in poljskih mejah prav navadno, malokdaj pa tudi po travnikih raste navadni repik, čegar 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoko steblo je pritrjeno na močni, črnkasti koreniki, togo in porasteno s srhkimi kosmatinicami. Vej navadno nima, ali vsaj ne mnogo.

Pritlehni listi so jako dolgi, pérnati z večjimi jajčastimi in nazobčanimi ter z manjšimi, napiljenimi ali celorobimi listki. Prvi so vselej nasprotni, drugi pa večjidel raztreseni, včasi pa tudi nasprotni; spodi so vsi kratkodlakavi, sivi. Stebelni listi so manjši, sicer pa pritlehnim podobni. Prilistki so srčasti, zarezano-napiljeni in objemajo steblo.

Rumeni cveti se nahajajo vrh stebla v dolgem klasu. Vsak je podprt s trikrpim listom, in na kratkem receljčku sedita vrh tega še 2 neznatna krovna lističa, oborožena z nekolikimi zobci. Čašna cev je dlakava, sprva kvišku moleča, pozneje pa nagnjena in spredi z gostimi, kaveljčastimi, zelenimi ali rudečkastimi ščetinami porastena (na desni zgoraj). Venčevi lističi so majhni, zlatorumeni, prašniki kratki; na plodnici sedita 2 vratova. Rožka je obdana s trdo lupino, v ktero se je izpremenila čašica.

Navadni repik cvete od rožnika do velikega srpana.

Navadni gladež[uredi]

Slika 382. Navadni gladež. (Onónis arvénsis.)

Navadni gladež ali rabúš ima prav močno, debelo in trpežno korenino, ktera globoko v zemljo sega in se navadno na drobnejše koreninice razhaja. Iz nje izraste košat grmiček, čegar rudečkasta stebla so 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka, dlakava in okrogla ter kvišku moleča, ali ležeča po tleh. Kosmatinice so postavljene navadno v vrste. Mladike so podaljšane v dolge, šiljaste trne.

Majhni, raztreseni listi so trojnati, njihovi listki podolgasto-jajčasti in drobno napiljeni. Srednji listek je večji od stranskih in nasajen na daljšem receljčku. Široka nožnica je srčasta, ob sredi prirezana in nekoliko napiljena. Privrhni listi niso sestavljeni.

Lepi, rožnorudeči cveti sedijo posamezno, ali pa po dva in dva v listnih pazušicah in napravljajo grozdasta razcvetja vrh stebel in po vejah. Nepravilni so, in njihova zelena čašica je posuta z dlakami, ki nosijo na koncu pikčaste žlezice. Spodnji čašni rogelj leži po spodnjem, srpasto zaokroženem venčevem robu, ostali 4 pa blizu zgornjega roba na vsaki strani po dva (na desni zgoraj). Venčevih lističev je tudi 5. Zgornji največji je okroglast in navzgor zavihan, stranska sta podolgasta in pritisnjena na spodnja, ktera se spredi sprimeta in v robat kljunček podaljšata. V tem čolničku je 10 zrastlih prašnikov in pestič, ki se pozneje razvije v strok (na levi spodi).

Navadni gladež cvete od rožnika do velikega srpana in raste prav pogosto po suhih pašnikih in travnikih in sploh na neobdelani zemlji. Marsikje ga je dobiti tudi na njivah. Povsod je jako nadležen plevel, ki zemljo prav hudo izsesava in druge rastline zadržuje v rasti. Da se ga živina ogiblje, to je naravno, zakaj ne brati se rada s takim neprijateljem. Za želodec torej gladež ni in tudi koži ne ugaja. Takega samopašnika moraš povsod v živo prijeti in sežgati.

Plazeči gladež[uredi]

Plazeči gladež (Onónis répens) je na prvi pogled popolnoma podoben svojemu bratu, navadnemu gladežu, ali ako ga vzameš v roko, takoj se uveriš, da je to druga rastlina. Njegovo steblo štrli malokdaj naravnost na viš, večjidel leži po tleh, nareja tu pa tam korenine in je povsod jednakomerno pokrito z gostimi, dolgimi dlakami. Veje nimajo trnov, in čašica je daljša kakor strok.

Plazeči gladež cvete rožnika in malega srpana in raste po suhih travnikih. Vlaga mu ne škoduje mnogo, in dobiti ga je včasi celó na mokrotnih prostorih.

Barvarski lákotnik[uredi]

Slika 383. Barvarski lákotnik. (Genísta tinctória.)

Barvarski lákotnik je prvotno domá v gozdih, kjer mu najbolj ugajajo peščena tla, in kjer dela družbo drugim svojega rodú. Od ondod prehaja na travnike in pašnike, kteri ležijo med lesovi, ali se razprostirajo kraj njih. Lesnato njegovo steblo je trdo, okroglo in leži po tleh. Razvejeno je močno, pa brez trnov, kakor jih imajo nekteri drugi žlahtniki. Golo je skoz in skoz ter se vzdiguje včasi s sprednjim koncem na viš. Trde in toge, pa zelene veje so 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) dolge in molijo ali naravnost kvišku, ali pa se samo polagoma vzdigujejo od tal. Okrogle so, brazdaste, z mehkimi dlakami porastene in proti koncu precej razvejene. Vejice so jim v vsem podobne, samo robate so.

Premenjema postavljeni listi so sedeči, suličasti ali podolgasto-jajčasti, celorobi in dlakavi ali popolnoma goli ter z razločnimi bledejšimi žilicami premreženi. Tudi se nekoliko bliščijo in so podprti z majhnimi zobčastimi prilistki.

Veje in vejice se okončujejo v kratke grozde rumenih cvetov, kteri stojijo za ozkimi krovnimi lističi, kakor nam kaže poleg stoječa slika. Pod vsakim cvetom sedita na kratkem cvetnem reclju 2 mičkena, nasprotna lističa. Kratka, cevasta čašica (na desni zgoraj) ima 5 ostrih zob; dva zgornja sta široka in suličasta, spodnji trije pa ozki in šiljasti. Venčevi lističi so skoro vsi jednako dolgi in rumeni. Strok (na levi spodi) je od strani stisnjen, gol in hrani 5-10 semen.

Barvarski lákotnik cvete rožnika in malega srpana. Ker je tudi gozdni plevel, treba ga je zatreti v gozdu, da se ne zatrosi na bližnje travnike.

Prevezanka[uredi]

Prevezanka (Cýtisus sagittális). Kraj lesovja in v svetlih jelovih gozdih raste prav pogosto, in sicer družno zanimiva prevézanka. Ako bi ostala na omenjenih prostorih, ne očitali bi ji nobenega zločina, morebiti bi jo še pohvalili, ker veže posebno po strminah rahlo prst in zadržava vlago v svojih gostih rušah. Oboje je gozdu potrebno. Kraj vsega tega smo jo vendar zapisali v te črne bukve, ker ne ostaja na prvotnem prostoru, ampak sili vedno dalje na svetlo in se naseljuje ondi, kjer si je napravil človek travnik ali pašnik. Za jarke in vlago ne mara, tem bolj pa ji ugajajo suha tla. Na suhih gozdnih senožetih je ne boš nikdar iskal brez uspeha, pa tudi daleč od šum ni kaka nenavadna prikazen. Oglejmo si torej našo prevézanko!

S svojo velikostjo se revica ne more ponašati, zakaj njeno lesnato stebelce je pritrjeno s koreninicami k tlom, ki ga ondi tako privežejo, da mora ležati na ,,trebuhu``. Zato pa pošilja vsako leto mnogo, mnogo vej na viš in ustanovi na ta način gosto rušo, in ker je navadno ruša pri ruši, ne morejo se družnemu delovanju nežnejše rastline dolgo ustavljati in ginejo druga za drugo. Njene veje so lepo zelene, kakih 15 centimetrov (½ čevlja) visoke in skoro kakemu ozkemu listu podobne. Po njih tečejo namreč široki robovi (2-6), ki so tu pa tam pretrgani, kakor da bi bila veja na dotičnem mestu prevezana. Vsled tega so videti veje perotkaste. Večjidel so gole, ali pa po robih dlakave.

Raztreseni listi so celi, podolgasto-suličasti in porasteni z nekolikimi dlačicami. Sploh jih ni mnogo, navadno 3-5; isti sedijo ondi, kjer je veja prevezana, in se pritiskajo k njej. Prilistkov nimajo.

Rumeni cveti so združeni konec vej v gost, klasast grozd. Cvetni receljčki, na njih nahajajoči se krovni lističi in čašica so dlakavi. Čašica je globoko dvokrpa in dvoustnata; zgornja ustnica je nacepljena na 2, spodnja na 3 roglje. Jadro je daljše od ostalih venčevih lističev in popolnoma golo; goli so tudi vsi lističi razun ladjice, ktera je po sprednjem robu dlakava. Črtasti strok je kocinast in hrani 2-6 stisnjenih, svetlih semen.

Prevézanka cvete od velikega travna do malega srpana. Z ozirom na to, kar smo omenili o njej, ni treba menda posebej naglašati, da jo moraš poiskati pri tleh in odpraviti trpežno steblo.

Visoki jeglič.[uredi]

Slika 384. Pomladanski jeglič. (Primula officinális.)

Med prve pomladanske rastline štejemo po vsej pravici razne jegliče ali trobentice. Komaj je prijazno solnce pregnalo zimo z njeno belo odejo, že se odpira po lokah, travnikih in drugih podobnih krajih rumeno cvetje, po kterem začnejo pridne delavke nabirati sladkega medú. Vesel je človek teh cvetek, ker vé, da se prebuja vsa priroda k novemu življenju. Pa tudi očem dobro dé, ako ugledajo med zelenečo travo kaj pisanega. Res lepšajo trobentice naše senožeti in druge travnate prostore, ali na korist jim niso nobeno; narobe! Ker razvijejo prve svoje pritlehne liste, dušijo z njimi, zlasti kjer so si priborile družno življenje, sosedno rast, tiščijo jo k tlom in ji jemljejo svetlobo in živež. Kjer so se tako namnožile, nimaš mnogo odkosíti, zakaj te rastline so pritlikavke, ktere pošiljajo samo neznatno betvo na viš. Na našo srečo pa rastejo te oznanjevalke pisane vigredi bolj po hribovitih in goratih krajih, in škoda je, rekli bi skoro, nekako manj očitna. — Po vlažnih travnikih najbolj navaden je visoki jeglič, ki je zeló podoben pomladanskemu, kterega ti predočuje poleg stoječa slika, in ki se nahaja mestoma tudi po košeninah. V zemlji ima valjasto, z debelimi vlakni porasteno, črnkasto koreniko, iznad ktere se vzdiguje 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoka, dlakava betva.

Narobe-jajčasti listi izvirajo vsi iz korenike in ležijo večjidel po tleh. Spodi so zoženi v kratek, skoro perotkast recelj, spredi pa zaokroženi. Grbasti so, narezani in dlakavi.

Steblo se razveji v kobul s precej velikimi, bledorumenimi cveti. Njihova čašica je valjasta b), spredi nacepljena na 5 ostrih zob in sega venčevi cevi c) komaj do polovice. Ta je spredi razširjena in razdeljena na jajčaste, prav plitvo izrobljene krpice. Brazda e) je gola, glavica f) valjasta in tako dolga, kakor čašica, v kteri sedi.

Visoki jeglič cvete že sušca in malega travna.

Brezstebelni jeglič[uredi]

Drugje se dobi brezstebelni jeglič ali ovčica (Prímula acaulis), čegar cvetni reclji izvirajo izmed pritlehnih listov in se okončujejo v velik, bledorumen cvet. Ves je torej pri tleh, kjer narejajo njegovi listi prav gosto in dosti obširno rožico. Cvete sušca.

Drugi, lepše pisani in nekteri tudi zeló dišeči rastejo po visokih gorah, kjer so najlepši kras samotnih višav.

Slakar[uredi]

Slika 385. Slakar. (Lysimáchia nummulária.)

Slakar ne dela svojemu bratrancu ,,slaku`` nobene sramote. Res je podobnost le bolj navidezna, ali v tem sta si vendar jednaka, da prepletata tla z gosto rušo, in da ju ni z lepa odpraviti, kjer sta se do dobrega udomačila. Slak si je izbral svojo domačijo na obdelani zemlji, seveda ne brez izjeme, slakarju pa najbolj ugajajo vlažni travniki in taki prostori, ki pridejo večkrat pod vodo. Njegovo plazeče steblo je kakih 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) dolgo, robato in golo ter povsod jednako debelo. Ker se ne ovija okoli drugih rastlin, in ker tudi nima vitic, ki bi mu pomagale na viš, mora ubožec ostati pri tleh. Pa še nekaj ga sili k tlom! Tu pa tam izraste iz stebla kaka vlaknata, precej dolga korenina, ki se takoj zabode v zemljo in pritiska steblo k njej. Zatorej je malo da ne najbolj podobno kaki vrvici, ki je mestoma z žreblji pribita. Steblo ima nasprotne veje, ki ga posnemajo v vsem in stvarijo samostalno rastlino, kedar je steblo segnilo do njih. Zelišče je torej trpežno in njegovo steblo nekaka korenika.

Listi so prav gosti in nasprotni ter ne ležijo po tleh, ampak na kratkih recljih se vzdigujejo nekoliko in si kažejo sparani zgornjo plat. Majhni so in okroglasti ali jajčasti, spredi topi ali nekoliko priostreni in celorobi.

V listnih pazušicah stojijo na primernih recljih posamični, precej veliki, zlatorumeni cveti. Njihova čašica ima 5 jajčastih, priostrenih rogljev in venec ravno toliko krpic. Te in pa peteri prašniki so ob dnu združeni. Iz plodnice se razvije glavica.

Slakar cvete od rožnika do jeseni. Po travnikih in pašnikih je škodljiv plevel, ker prepreže včasi tla popolnoma in ga niti kosa, niti zob ne dosežeta.

Navadna smetlika[uredi]

Slika 386. Navadna smetlika. (Euphrásia officinális.)

Navadna smetlika je mičkeno, zeló košato zelišče, kterega je skoro povsod po naših travnikih več kakor dovolj. Dasiravno je majhno, vendar je škodljivo, ker je grenko in ga živina zavoljo tega ne jé. Kot posebnost moramo omeniti, da se koreninice navadne smetlike rade zvežejo s korenikami raznih trav in jih zajedavajo. Rastlinica je gledé na velikost, na obliko listov in v barvi mičnih cvetov zeló nestanovitna in se izpreminja kolikor le mogoče.

Stebelce je včasi komaj 5 centimetrov (2 palca) visoko, včasi pa doseže kakih 15 centimetrov (6 palcev) visokosti in stoji na koželjasti, jednoletni korenini. Golo je, ali pa porasteno s kratkimi kosmatinicami.

Njeni nasprotni listi so brez reclja, jajčasto-okroglasti in globoko nazobčani. Zobci spodnjih listov so topi, višjih pa priostreni.

Cveti stojijo za višjimi listi v rahlem klasu. Čašica je nekoliko stisnjena in se okončuje v 4, včasi tudi v 5 zobcev. Venec (na desni zgoraj s čašico) je spodi cevast in rumenkasto-belkast, spredi pa razklan na 2 neznatni ustnici. Spodnja je precej večja, ploščnata in nacepljena na 3 klinasto-srčaste krpice; zgornja je čolnasta in spredi na 2 nazobčani, navzgor zavihani krpici razdeljena. Barve je bele ali rudečkaste s temnejšimi rudečimi žilicami. Ob vhodu v cev je rumen; jednaka lisa se razprostira tudi sredi spodnje ustnice, Od prašnikov sta 2 daljša, 2 kračja; vsi nosijo črnkaste prašnice. Plod (na desni spodi) je jajčast in v čašici zaprt.

Navadna smetlika cvete malega in velikega srpana.

Mali skrobotec[uredi]

Slika 387. Mali skrobotec. (Rhinánthus mínor.)

Mali skrobotec, leskotec, lunež, lošec ali lošič je jednoletna, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoka rastlina četverorobega stebla, ktero je pritrjeno na koželjasti, naravnost v tla se spuščajoči korenini. Steblo je popolnoma golo, brez vej ali vejnato in povsod jednako debelo.

Nasprotni listi so sedeči, precej razmaknjeni, in da ni steblo zasukano, napravljali bi pari zaporedoma pravilne križe. Proti vrhu se ta pravilnost res včasi opazuje, toda je redka. Listi sedijo z zaokroženim ali srčastim dnom na steblu; ozki so in podolgasto-suličasti ter debelo napiljeni. Dasiravno so goli, vendar so zavoljo majhnih pičic srhki, zlasti spodi. Proti vrhu prehajajo v sicer kračje, pa ob dnu razmerno širje krovne liste tiste oblike. Ti so na toliko približani, da narejajo za njimi stoječi cveti dozdeven grozd. Vsi so navadno temnozeleni in spodi včasi rujavkasto nadahnjeni.

Cvete moramo z ozirom na majhno rastlino imenovati velike. Posebno še odlikujejo bledozelene, s temnejšimi žilicami podolgoma počrtane, trebušnato napihnjene čašice. Od strani so nekoliko stisnjene in tako postavljene, da gre rob vstrično s steblom. Na desni in levi sta pa 2 jednaka zoba, ktera deli spredi in vzadi globokejša zareza. Iz te velike čašice gledata 2 rumeni, od strani stisnjeni ustnici. Zgornja je zbočena in se okončuje v 2 kratka zobca; spodnja je nacepljena na 3 krpe (na desni zgoraj). Vhod v venčevo cev je prav tesen. V zgornji ustnici so skriti 4 prašniki, 2 daljša, 2 kračja, in nitasti vrat (na desni spodi), kteri izvira iz sploščene plodnice. Plod je precej obširna, toda od strani močno stisnjena glavica, tičeča v zeló napihnjeni čašici. Ako vzameš zrelo zelišče v roko in mahaš z njim počasi sem ter tja, ropoče plod v čašici.

Mali skrobotec cvete velikega travna in rožnika ter raste najrajši po mokrotnih in vlažnih travnikih. Živina ga sicer ne zametuje, pa ker duši boljšo rast, in ker izgubi do košnje že vse svoje liste, suha in trda stebla pa niso mnogo vredna, moramo ga prištevati travniškim plevelom. Njegovi rumeni cveti se obrnejo prav radi na jedno stran, na ktero potem vrh malo visi.

Veliki skrobotec[uredi]

Veliki skrobotec (Rhinánthus máior) je po svoji postavi podoben nekoliko njivskemu, nekoliko pa malemu skrobotcu. Od prvega ima bledozelene krovne liste in modra zobca na zgornji ustnici, z drugim se pa strinja v tem, da je popolnoma gol. Cevasti venec je nekoliko ukrivljen in gleda skoro do polovice iz čašice. Njegovo steblo je vejnato, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko in črno poprskano.

Veliki skrobotec cvete rožnika in malega srpana ter se nahaja po jednakih prostorih kakor prejšnji. Naj še dostavimo, da so si skrobotci jako podobni, in da je opravičena morebiti samo jedna vrsta.

Travniški črnilec.[uredi]

Slika 388. Travniški črnilec. (Melampýrum praténse.)

To zelišče je navaden plevel po takih travnikih, kteri se razprostirajo blizu gozdov, ali ki so obdani s takimi lesovi, kjer travniški črnilec navadno raste. V krmi je tudi zavoljo tega nevšeč, ker je posušen popolnoma črn in ji znižuje ceno. V tleh ima koželjasto korenino, na kteri stoji 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, zaokroženo-robato, dlakavo steblo. V odstavkih je nekoliko odebeljeno in nosi ondi nasprotne, precej daleč od njega moleče veje.

Njegovi listi so nasprotni, črtasto-suličasti in priostreni. Celorobi so in stojijo na prav kratkih recljih ter prehajajo v krovne liste. Ti so redkokdaj celorobi, temveč imajo ob dnu nekaj dolgih, ostrih zob, kakor vidimo na poleg stoječi sliki, ki nam kaže črnilčev vrh.

Za krovnimi listi so postavljeni posamezni, vsi na jedno stran obrnjeni in naravnost od stebla štrleči cveti. Na ta način napravljajo jednostranski grozd, čegar cveti so sparani in tečejo vstrično drug blizu drugega. Čašica je precej kračja od venca, s ščetinicami porastena in nacepljena na 5 šiljastih, nazaj zakrivljenih zob. Venec (na desni in levi) je razdeljen na 2 ustnici. Spodnja je kratka, zgornja stisnjena in po hrbtu z ostrim robom okovarjena. Barve je bledorumene ali belkaste, včasi je pa tudi rudeče-lisast. Prašniki so kakor pri skrobotcu; plod je glavica.

Travniški črnilec cvete od rožnika do velikega srpana.

Zobati črnilec[uredi]

Slika 389. Zobati črnilec. (Melampýrum cristátum.)

Po nekterih krajih, toda ne tako navadno kakor že opisani, raste po suhih senožetih zobati črnilec, kterega hočemo kar s kratkimi besedami našim kmetovalcem priporočati. Naša priporočba zanj seveda ni mnogo vredna, zakaj obsodili smo ga na smrt, ktero naj na njem izvršuje vsak gospodar, na čegar travniku se je naselil.

Zobati črnilec ima jednovito, ali le slabo razvejeno, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko steblo, na kterem stojijo veje nasprotno in daleč od njega.

Nasprotni listi so brez reclja, suličasti ali črtasti, včasi črtasto-suličasti in celorobi. Višji so dostikrat ob dnu nazobčani in prehajajo v krovne liste. Ti napravljajo gost klas in pokrivajo drug drugega tako, kakor je zložena opeka v strehi. Kratki so in široki, srčasto-jajčasti, ostro in globoko nazobčani, spredi celorobi in upognjeni. Tukaj so zeleni, drugje pa rudečkasti.

Za lepimi krovnimi listi sedijo nepravilni, pisani cveti (na desni zgoraj) s četverozobo, s kosmatinicami porasteno čašico. Te dlačice niso raztresene, ampak postavljene v dve vrsti. Ukrivljeni cvetni venec je spodi belkast, zgoraj bledorumen, dlakav in nacepljen na 2 ustnici. Spodnja je nekoliko daljša od zgornje, rumena in včasi rudečkasto nadahnjena, ali rudeče-lisasta. Vhod zapirajoče grlo je rumeno. Zgornja ustna je stisnjena. Jajčasta glavica tiči v čašici (na levi).

Zobati črnilec cvete od rožnika do velikega srpana.

Navadna mračnica.[uredi]

Slika 390. Navadna mračnica. (Globulária vulgáris.)

Suhe senožeti gorskih krajev, ki imajo vapnena tla, so domovina lepe navadne mračnice, ktera ima v zemlji trdo, zlesenelo, glavato koreniko, obloženo s trdnimi lopatičastimi listi. Ti so pritrjeni na dolgih recljih, izrobljeni, ali pa imajo samo spredi 3 zobce in ležijo po tleh.

Steblo je brez vej, in njegovi mnogoštevilni listi so malo da ne luskam podobni. To velja posebno o privrhnih, prav neznatnih. Vsi so suličasti, celorobi in brez reclja.

Vsako steblo se okončuje v glavičasto razcvetje, podprto s krovnimi listi, kakor košek raznovrstnih košaric. Čašica je cevasta in spredi nacepljena na 5 rtastih rogljev (na desni zgoraj). Nepravilni venec je spodi cevast, spredi pa razdeljen na 2 ustnici. Zgornja ustnica je nacepljena na 2 ozki krpici, spodnja na 3 večje in širje (na desni spodi). Cveti so modri ali višnjelkasti. Prašniki so 4; pričvrščeni so v venčevi cevi. V čašici zaprta rožka hrani samo jedno jajčasto seme.

Navadna mračnica cvete od velikega travna do malega srpana in ne raste samo po gorskih travnikih, ampak tudi po ondotnih pašnikih, kjer je prav nadležen plevel, ker zaduši sčasoma skoro vso boljšo rast.

Travniška kadúlja[uredi]

Slika 391. Travniška kadúlja. (Sálvia praténsis.)

Travniška kadúlja, bobják, kráščevec, kánjec ali starec je po vsem Slovenskem prav navadna travniška rastlina, ktere pa tudi po poljskih mejah in raznih tratah skoro nikjer ne primanjkuje. Podzemeljski del je jako močna, črnorujava korenika, razdeljena na več glav, ki poganjajo vsake pomladi liste in stebla.

Njena četveroroba stebla so 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoka, votla, nekoliko dlakava in jednovita, ali kar je navadnejše, vejnata ter kvišku moleča. Proti vrhu je zelišče lepljivo, ker je porasteno z batičastimi, med navadnimi dlakami se nahajajočimi kocinicami, ki izločajo neko slizavo tekočino.

Spodnji, iz korenike izvirajoči listi stojijo v močnem krogu okoli rastline in se tiščijo tal, kakor da bi bili ondi pribiti. Največ zavoljo teh pritlehnih listov je prišla kadulja v našo knjigo. Kakor sploh vsaka rastlina s širokimi, ob zemlji ležečimi listi, ovira in topi tudi bobják sosedno rast. Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, višji pa brez reclja. Recelj je žlebast in prehaja v glavno žilo, ktera te zaradi svoje bledejše barve na prvi pogled zbode v oči; od dna do konca deli jajčasto ploskev na dve polovici. Od nje tečejo tanše žilice, ktere se v listu okničasto razmrežejo; zavoljo tega postane nekako pikčast in zgrbančen. Ob dnu je list navadno srčasto izrobljen, po robu krpasto narezan, zgoraj gol, spodi dlakav. Proti vrhu pojemajo listi in prehajajo polagoma v priostrene, celorobe krovne listke, kteri so, kakor nižji, nasprotni in precej razmaknjeni.

Za krovnimi listi stojijo po 3 cveti modre, višnjelkaste, rudečkaste, ali celó bele barve in narejajo kolobarje. Srednji cvet se razcvete prvi. Cvet (na levi zgoraj) je nepravilen in njegov venec razklan na 2 ustnici. Zgornja je zaokrožena, ima spredi malo zarezo za dolgi, močno upognjeni vrat in zakriva prašnika (na levi zgoraj poleg cveta) popolnoma. Spodnja je trikrpa in široka. V čašnem dnu dozori plod pokovec, kteri razpade naposled na 4 rožke.

Travniška kadúlja cvete od velikega travna do malega srpana in je otovre pravi kras naših travnikov. Žal, da je plevel, in da tudi posušenega zelišča ni nič prida. Najbolj škodljiva je tam, kjer se je tako namnožila, da stoji druga pri drugi.

Vretenčasta kadúlja[uredi]

Tako navadna in povsod domača ni vretenčasta kadúlja (Sálvia verticilláta), zakaj drži se večjidel hribovitih krajev, kjer je dobra, ne presuha zemlja. Po travnikih, ki ležijo ob gozdih, naletiš navadno na njo. V tleh ima koželjasto, črnkasto koreniko. Na njej je pritrjeno 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, s kratkimi kosmatinicami porasteno steblo.

Nasprotni listi so srčasti, včasi na 3 ogle zategnjeni, rtasti ali zaokroženi in nejednako narezani. Krovni so jajčasti, komaj tako dolgi kakor čašica in se pozneje posušijo.

Vijolični, včasi v belo ali rudeče se prelivajoči nepravilni cveti so združeni v gosta, okrogla vretenca in napravljajo dolg, pred razcvetanjem kimast klas. Prašnika sta tako dolga, kakor zgornja ustnica.

Vretenčasta kadúlja cvete od rožnika do velikega srpana.

Zdravilna betonika[uredi]

Slika 392. Zdravilna betonika. (Betónica officinális.)

Zdravilna betonika je bila, kakor priča ime, v prejšnjih časih zdravnikom navadna rastlina. A že davno so spoznali, da nima nobene zdravilne moči, in jo opustili. Njena slava je šla rakom žvižgat, in niti toliko ji je ni ostalo, da bi jo človek vsaj z veseljem pogledal. Kako tudi! Povsod, po travnikih, pašnikih in jednakih krajih duši, posebno ako raste zdržema, t. j. rastlina pri rastlini, sosedno rast, sama pa koristi jako malo.

V zemlji ima močno, debelo koreniko, ktera se prav rada razrašča in razun stebel poganja tudi obširne šope pritlehnih listov.

Steblo je trdno in trdo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, nad koreniko navadno usločeno, drugod pa ravno in naravnost moleče na viš. Četverorobo je in porasteno s kratkimi, trdnimi kosmatinicami. Večjidel je brez vej, včasi pa tudi vejnato. Veje so nasprotne in se okončujejo kakor steblo v valjasto razcvetje.

Pritlehni listi so dolgorecljati, jajčasti ali podolgasti, srhki in ob dnu srčasto izrobljeni. Spredi so topi in zaokroženi, po robu pa debelo narezani. Stebelni, kterih je k večjemu 2-3 pare, so pritlehnim sicer podobni, toda manjši, ob dnu malokdaj srčasti, precej ožji in stojijo na kračjih recljih.

Rudeči cveti so samo v vrhu v gostih vretencih in narejajo valjast klas. Spodnja vretenca so včasi razmaknjena in kakor ostala podprta z dvema krovnima listoma; spodnji pari teh listov se nagibljejo proti tlom. Vsak cvet sedi za majhnim, jajčasto-suličastim listkom. Pravilna čašica je zvonasto-lijasta, dlakava in njen rob razdeljen na 5 togih zobcev. Njena zgornja polovica je rudečkasta, spodnja zelena. Venec je cevast in spredi na 2 jednako dolgi ustnici razklan (na desni zgoraj). Zgornja ustnica je jajčasta, nekoliko zbočena in navzgor obrnjena. Spodnja je trikrpa; srednja krpica je široka, spredi malce izrezana in navzdol nazaj zavihana; stranski sta ozki. Kračja prašnika tečeta vstrično, daljša se nagibljeta navzven. Plod se razkolje na 4 rožke.

Zdravilna betonika cvete od rožnika do velikega srpana. Kvarljiva je zaradi pritlehnih listov in malovredna zavoljo tega, ker so njena stebla trda, in ker imajo malo listov. Kakor vsako trpežno rastlino, odpravljati jo moramo s koreniko.

Materna dušica.[uredi]

Slika 393. Materna dušica. (Thýmus Serpýllum.)

Močno, pa prijetno dišeča materna dušica je gotovo znana vsakemu gospodarju, čegar travniki ali pašniki se razprostirajo po suhih tleh. Tu raste večjidel trumoma in je prav siten plevel, kterega koze in ovce sicer popasejo, goveja živina in konji pa ne. V krmi nima zavoljo lesnatih stebel nobene vrednosti. Materna dušica je nizek polgrm s tankimi, ležečimi ali dvigajočimi se stebli a). Ta so okrogla ali četveroroba in gola ali kratkodlakava, včasi celó kocinasta.

Nasprotni, kratkorecljati listi so neznatni, okroglasti ali jajčasti in celorobi.

Vrh stebel stojijo v dozdevnih vretencih drobni, rožnorudeči cveti v listnih pazušicah na kratkih recljih. Njihova čašica c) je cevasta in spredi nacepljena na 2 ustnici; zgornja je sploščena in v 3 zobce podaljšana, spodnja pa ima samo 2 tanša in daljša zobca. Kedar cvetni venec odpade, zaprejo drobni lasci pot do plodú. Venec ima trikrat nacepljeno spodnjo ustnico z jajčastimi krpicami in celo zgornjo ustnico b). Cvet je včasi skoro pravilen in celó dvodomen. Ako prerežeš in razgrneš cvetni venec, vidijo se sparani prašniki. Plod je pokovec, kteri razpade na 4 rožke.

Materna dušica cvete od rožnika malo da ne do jeseni in je po že omenjenih prostorih, kakor tudi po poljskih mejah nadležen plevel, kterega ni lahko odpraviti zato, ker je trpežen. Nekteri priporočajo zanj pepel, češ, da ga prerastejo druge rastline in tem pôtem ugonobijo. Včasi se ta pomoček tudi obnese, ali vendar je negotov. Najboljše je, in najprej se odkrižaš tega sitneža, ako ga izruješ o pravem času.

Navadna črnoglavka.[uredi]

Slika 394. Navadna črnoglavka. (Prunélla vulgáris.)

O tem zelišču bi bili lahko govorili že v tretjem poglavju, ker se prav rado prime obdelane zemlje. Vendar je naravnost škodljivo samo ondi, kjer ležijo njive med travniki, s kterih prehaja na obdelani svet. V zemlji ima naša črnoglavka plazečo, z mnogimi vlakni porasteno koreniko, na kteri je pritrjeno četverorobo, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) dolgo, vrlo vejnato steblo. Navadno leži po tleh in drži samo vrh po koncu, včasi pa tudi naravnost štrli v zrak. Po robih je pokrito s kratkimi, ležečimi dlačicami, včasi pa tudi popolnoma golo, zlasti v spodnjih delih.

Nasprotni listi so recljati, jajčasto-podolgasti in celorobi ali nazobčani in celó pérnasto-nacepljeni ter dlakavi ali goli. Večjidel stoji dvojica od dvojice daleč odmaknjena, in zavoljo tega jih ni mnogo po zelišču.

Vrh stebla in po vejah so za belkastimi, zeleno obrobljenimi, široko-srčastimi in priostrenimi krovnimi listi po 3 cveti in, ker so listi nasprotni, njih po 6 v kolobarju. Ker sedijo listi drug nad drugim, podobno je razcvetje valjastemu klasu. Rudečkasta čašica je dlakava, nepravilna in razklana na 2 ustnici (na levi spodi). Zgornja ustnica je sploščena, nekoliko navzgor ukrivljena, prirezana in v zobce podaljšana; spodnja, nekaj kračja, ima 2 ostra zoba. Kedar se cvet ospè, privzdigne se spodnja ustnica in zapre vhod do plodú. Zgornja ustnica vijoličnega venca je celoroba, zbočena in pokriva prašnike ter deloma tudi vrat; spodnja je nacepljena na 3 krpice. Daljša prašnika nosita na koncu trnast zob (na desni zgoraj).

Navadna črnoglavka cvete malega in velikega srpana in raste povsod po travnikih, pašnikih in poljskih mejah. Po višjih senožetih raste pogosto tako zdržema, da more le tu pa tam kaka bilka poganjati. Take prostore bi kazalo prekopati, plevel odpraviti in z dobrimi travami obsejati. To bi se dalo tudi storiti pri drugih družno rastočih kvarljivkah. Njena korenika je plitvo zarita, zato je ni težko ugonobiti.

Velikocvetna črnoglavka[uredi]

Po suhih travnikih cvete istočasno velikocvetna črnoglavka (Prunélla grandiflóra), ktera se pa ne nahaja tako pogosto kakor prejšnja. Največkrat jo srečaš na vapneni zemlji. Njeno steblo pod razcvetjem nima listov. Vsi prašniki so brez zob, namesto njih sta daljša 2 na koncu nekoliko debelejša. Zgornja čašna ustnica se odlikuje po širokih, jajčastih, v rtasto reso se okončujočih zobéh. Cvetni venec je vijolast, velik in štirikrat daljši od čašice. Na obdelano zemljo ta črnoglavka ne gre, po travnikih je pa ravno tako škodljiva kakor prejšnja.

Bela črnoglavka[uredi]

Po suhih, peščenih travnikih in pašnikih hribovitih krajev raste bela črnoglavka (Prunélla álba). Vsa rastlina je srhka in njeno klasasto razcvetje podprto z dvema listoma. Spodnji listi so jajčasto-podolgasti, celorobi ali neznatno nazobčani, zgornji pa pérnasto-nacepljeni. Veliki cveti so rumenkasto-beli, in njihova daljša prašnika sta spredi oborožena z naprej usločenim trnom. Zobci spodnje čašne ustnice so resnati.

Bela črnoglavka cvete rožnika in malega srpana.

Gozdna meta.[uredi]

Slika 395. Gozdna meta. (Méntha silvéstris.)

Kakor bi človek po imenu sodil, iskati bi moral to zelišče po gozdih; a temu vendar ni tako. Les nadomestuje vrbovje, kjer gozdna meta prav navadno raste; največ pa je je po vlažnih in močvirnih travnikih, zlasti po takih prostorih, ktere včasi poplavlja voda. Na lesnati koreniki, ktera rije napošev po zemlji, stoji 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, četverorobo, vejnato steblo. Porasteno je s precejšnjimi kosmatinicami in jako trdo.

Nasprotni listi so sedeči ali prav kratkorecljati, suličasti ali podolgasto-jajčasti in precej debelo napiljeni.

Drobni, bledorudeči cveti stojijo v dolgih valjastih klasih vrh stebla in konec vej. Posamezni kolobarji so podprti s šiljastimi krovnimi listi. Črne rožke so pikčaste in sedijo v zbočeni čašici.

Gozdna meta cvete od rožnika do kimovca in je zavoljo pretrdih stebel po travnikih in pašnikih plevel. Posebno o zadnjih se more vsakdo lahko prepričati, zakaj pasoča živina jo pušča popolnoma v miru.

Povodna meta[uredi]

Slika 396. Povodna meta. (Méntha aquática.)

,,Do tretjega gre rado,`` pravi star pregovor, in res se pridružuje poljski in gozdni meti, o kterih smo čitateljem že poročali, po nekterih krajih z vlažnimi in mokrimi tlemi tretja tovaršica — povodna meta. Teh zelišč splošno ime je ljudstvu povsod znano, in to zadostuje za navadne potrebe. Ker pa govorimo mi izmed precejšnjega števila podobnih si sorodnic o treh, ne bo menda napačno, ako povemo, kako jih ločiti. Najboljše znamenje je položil stvarnik v razcvetje. Poljske mete razcvetje so kolobarji, ki stojijo ločeni drug od drugega za nasprotnimi listi; vrh stebla in konec vej je šopek manjših listov (gl. sliko 234.). Gozdna in povodna meta nosita razcvetje v vrhu, in sicer so cveti pri prvi postavljeni na precej dolgem, vkupnem reclju tako, da napravljajo valjast klas, pri povodni pa lepo, dosti obširno glavico, ki je navadno podobna krogli. Pod njo je včasi še druga in tretja glavica za nasprotnimi listi, ki pa seveda ni več tako popolna in pravilna.

V zemlji ima povodna meta dolgo, plazečo koreniko, ki sicer ne oddaja mnogo koreninic, a kolikor jih je, te so močne in se spuščajo navadno vse na jedno stran.

Četverorobo, dlakavo steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko in brez vej, ali pa vejnato.

Nasprotni listi so recljati, jajčasti ali podolgasto-jajčasti, rtasti in napiljeni. Dlakavi so ali goli; spredi po žilah so kosmatinice vselej najdaljše.

O razcvetju smo že govorili; spominjati se moramo samo še suličastih krovnih listov, ki ga podpirajo. Na desni vidimo povečan cvet, čegar venec je malo da ne pravilen in znotraj dlakav. Zgornja ustnica je plitvo srčasto izrobljena, spodnja pa nacepljena na 3 tope, sicer pa jednake krpice. V ostalem je venec lijast, čašica zvonasto-valjasta (na levi), prašniki skoro jednaki in navzven obrnjeni. Na 2 brazdi razdeljeni vrat gleda kakor prašniki daleč iz cveta. Rožke so pikčaste in včasi nosijo spredi čopič nežnih dlačic.

Povodna meta cvete velikega srpana in kimovca in raste najrajši v mlakužah, ob potokih in jarkih. Tu bi ji ne rekli žale besede, ali kjer se je naselila na vlažnih travnikih in pašnikih, ondi jo je treba iztrebiti in zatreti. To se zgodi najlažje in najuspešneje, ako osušiš dotično zemljišče. Kjer pa to ni mogoče, izruj jo.

Poláj.[uredi]

Slika 397. Poláj. (Méntha Pulégium.)

To rastlino bi že bili lahko uvrstili med njivske plevele, zakaj precej pogosto jo nahajamo po vlažnih njivah, zlasti po takih, ktere včasi voda poplavi. Še bolj navadna pa je po mokrotnih travnikih in pašnikih, kjer zaduši vsako drugo rast tako popolnoma, da skoro ni ugledati trave.

V tleh ima tanko, plazečo koreniko, iz ktere rastejo 15-30 centimetrov (½—1 čevelj) visoka, zaokroženo-četveroroba, dlakava stebla. Redkokdaj gredó naravnost na viš, navadno poležejo po zemlji in se vzdignejo samo z vrhi. Trdna so in zeló vejnata. Veje so nasprotne, spodnje brez cvetja in se plazijo večjidel po tleh.

Neznatni listi so nasprotni, recljati, jajčasti in celorobi, ali pa drobno napiljeni in goli.

Za zgornjimi listi so drug od drugega razmaknjeni, okroglasti kolobarji drobnih, rudečkastih cvetov. Čašica ima 5 zob, od kterih so 3 nekoliko navzgor ukrivljeni. Vhod zapira kolobar proti središču obrnjenih dlačic. Venec je skoro pravilen; iz njega gledajo 4 dolgi prašniki (na desni zgoraj). Plodnica z dolgim vratom (na levi) je razklana na 4 dele, ki se razvijejo v rožke.

Poláj cvete od malega srpana do jeseni. Prvotna tla so mu jarki, odkoder zanese voda ob povodnji njegovo seme na blizu ležeče njive in travnike.

Plazeči skrečnik.[uredi]

Slika 398. Plazeči skrečnik (Ajuga réptans.)

Ko bi naša rastlina ne imela pridevka ,,plazeči``, ne bilo bi je najbrž treba opisovati na tem mestu. Vemo, da ti je znana, akoravno ji morebiti ne veš imena. Pomoremo ti. Na tratah, travnikih, pašnikih in deteljiščih si jo videl mnogokrat; še po volji ti je bila. Pa tudi ni napačna rastlina ta plazeči skrečnik, vímčič ali máselnik. V vrhu je podoben kaki strmi, na 4 ogle izpeljani strehi, kakoršne se nahajajo na marsikterem zvoniku. Narejajo ga bolj in bolj pojemajoči, modrorudečkasti, v križu stoječi listi, izmed kterih gledajo lepi, modri cveti. Ako si morebiti poskušal cvetko izdreti, ni se ti takoj posrečilo. Zavzel si se, ugledavši presilno rušo okoli nje, ki je segala 20, včasi celó 30 centimetrov na okrog. Ko si jo s palico ali s čim drugim dobro podprl, izvlekel si jo iz zemlje, in bilo je je več, kakor za polno pest. Zdaj si tudi spoznal, da je zemlja okoli in okoli malo da ne gola; zakaj široki pritlehni listi in pa pritlike iz korenike zadušijo skoro sleherno rast. Zavoljo tega te sreča tukaj!

Korenika ni sicer velika, toda požene prav mnogo debelih vlaken, ktera globoko v tla segajo in se na vse strani razdelijo. Steblo je 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, četverorobo in nekoliko kocinasto.

Nasprotni listi so jajčasti, debelo narezani in sedeči ter prehajajo v krovne liste. Tisti par, nad kterim se začenjajo cveti, je najobsežnejši. Pritlehni listi so največji in prehajajo v dolg recelj; istotako precej manjši po živicah. Ti so sicer nasprotni, a križa ne napravljajo nikdar kakor stebelni. V obliki se strinjajo vsi s stebelnimi.

Modri ali belkasto-modri, s temnejšimi žilicami premreženi cveti sedijo v pazušicah zgornjih listov in narejajo pretrgan kolobar nad vsakim parom. Venec je cevast in nacepljen na 2 ustnici. Zgornja se ni razvila, spodnja je pa razdeljena na 3 krpice in precej obširna (na levi). Rožke so zaprte v čašici.

Plazeči skrečnik cvete velikega travna in rožnika ter se drži bolj hribovitih krajev. Po njivah je najbolj škodljiv detelji, ker jo duši; po senožetih je jednake veljave. Ko pride kosec, zdrkne mu kosa; zakaj detelje ali trav ni po dotičnih mestih, pritlike se pa tako oprijemljejo, da jih kosa ne doseže. Goveja živina pušča to zelišče v miru, in sicer najbrž zavoljo tega, ker ima dosti čreslovine. Zatreti ga je treba povsod, kjer se je ugnezdilo in ti dela škodo.

Dlakavi skrečnik[uredi]

Slika 399. Dlakavi skrečnik. (Ajuga genevénsis.)

Prav podoben mu je dlakavi skrečnik, ki pa nima nikakoršnih pritlik. Njegova precej debela korenika je spodi prisekana in raste napošev. Obdana je na sprednjem koncu s šopom velikih, narobe-jajčastih, v recelj zoženih listov, kteri so razprostrti po tleh in narejajo precejšnjo rožico. Izmed njih izraste jedno ali tudi več dlakavih, brezvejnatih stebel, ktera so 8-26 centimetrov (3-10 palcev) visoka, večjidel naravnost na viš moleča in jako listnata.

Stebelni listi so podolgasti, topi, vzadi celorobi, spredi pa narezani ali debelo nazobčani. Spodnji krovni listi so spredi nejednako nazobčani ali kakor ostali nacepljeni na 3 krpice ali 3 velike zobe.

Modri, včasi beli ali rudečkasti cveti stojijo v kolobarjih in narejajo listnat klas, stisnjen na 4 ogle. Čašni roglji so rtasti in skoro jednaki. Zgornja venčeva ustnica je prisekana, spodnja pa široka in trikrpa. Prašniki so goli, čašica pa dlakava. Seme je pikčasto.

Dlakavi skrečnik cvete velikega travna in rožnika.

Dobra misel.[uredi]

Slika 400. Dobra misel. (Oríganum vulgáre.)

S to rastlino se poslovimo od ustnatic. V zemlji ima močno, rujavo koreniko, ktera ne gre nikdar globoko v tla, ampak se plazi blizu površja in je pokrita z mnogimi koreninicami. Tanko pa trdno, četverorobo steblo je 30-45 centimetrov (1 do 1½ čevlja) visoko ter skoz in skoz prerasteno s kratkimi, stoječimi dlačicami. V vrhu se razdeli češuljasto na kratke veje.

Nasprotni, kosmati listi so kratkorecljati, jajčasti in celorobi. Spodnji odpadejo zgodaj, in steblo je videti potem členkovito.

Drobni, dobro dišeči, rožnorudeči, včasi beli cveti so združeni v okroglaste klaske, napravljajoče vrh stebla nekako češuljasto razcvetje. Cevasta čašica posameznega cveta se okončuje v 5 jednakih zobcev (na desni zgoraj). Zgornja venčeva ustnica je plitvo izrobljena in se ti kaže kot raven podaljšek ozke cevi. Spodnja je nacepljena na 3 skoro jednake krpice, stoječe od cevi. Prašniki se nagibljejo navzven. Cvet se sploh zeló izpreminja in postane včasi celó dvodomen. Tedaj so pa prašni cveti precej večji z dolgimi prašniki, pestični pa ostanejo majhni s kratkimi, v vencu skritimi, nepopolnimi prašniki. Plod se razkolje na 4 rožke.

Dobra misel cvete malega in velikega srpana in raste kraj gozdov po travnatih obronkih, gričih in višjih pašnikih. Ker je steblo pretrdo, ne dotakne se je nobena živina. Po nekterih krajih je je toliko, da je vse z njo prepreženo. Tu bi kazalo, da se je lotijo pastirji in jo popolnoma odpravijo.

Močvirski svedrec[uredi]

Slika 401. Močvirski svedrec. (Gentiána pneumonánthe.)

Močvirski svedrec, ali močvirski svišč je izmed onega rodú, ki je v mnogovrstnih oblikah in barvah najlepši kras visokih gorá in planin. Tu je mnogo vrst lepih sviščev, kteri lišpajo planinske pašnike in krasijo skalovje in pečevje. Nekaj je celó takih med njimi, ki vzdigujejo svoje glavice blizu večnega snega tam v tistih mrzlih, samotnih in skalovitih puščavah, kamor le malokdaj stopi človeška noga, in kjer je zamrlo skoro vse življenje. Teh planink ne bomo opisovali; ostati hočemo v nižavah, ktere je priroda z ozirom na svedrece dosti skopo obdarovala. Ali tolažimo se, zakaj tudi med to betvico imamo nadležnežev, ki so se naselili zlasti na vlažne in mokrotne travnike in pašnike. Res, ne nahajamo jih povsod, ali mestoma jih raste toliko zdržema, da jih je treba staviti čitateljem pred oči.

Močvirski svedrec se vzdiguje iznad trpežne korenike, in njegovo 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, golo in trdno steblo je brez vej, okroglo ali nekoliko robato. Barve je zelene, rudečkaste ali celó temnorudeče.

Majhni, nasprotni listi so črtasti ali suličasti ali suličasto-črtasti, topi in celorobi ter po robu nekoliko zavihani. Goli so in sedijo s prav kratko nožnico; ta je podobna nizkemu obročku, veže nasprotna lista in ju pritrja k steblu. Spodnji listi so bolj luskam kakor listom podobni.

Za privrhnimi listi stojijo na kratkih recljih veliki, modri cveti posamezno, ali pa po dva in dva. Njihova čašica ima 5 suličastih rogljev, kteri so za dve tretjini kračji od zvonastega venca. Zadnjega rob je nacepljen na 5-7 kratkih, jajčastih in navzven ukrivljenih krpic. Na njih se pričnejo zelene, v vrste postavljene pičice, ki držijo do prašnikov. Med krpami so navadno manjši zobci (na levi). Prašnikov je toliko, kolikor ima cvet venčevih krp; pritrjeni so na vencu. Njihove niti so bele, prašnice pa rumene. Nagnjeni so tako drug proti drugemu, da se njihove prašnice dotikajo, in da ostane med njimi prostora dovolj za plodnico (na desni), ki pošilja brazdi med in nad nje. Plod je glavica.

Močvirski svedrec cvete od malega srpana do kimovca. Pri nas raste po mokrotnih travnikih in pašnikih. Njegovo zelišče je grenko, in zavoljo tega se ga ogiblje živina. V krmi so njegova stebla pretrda in vsled tega malo vredna.

Grenki svedrec[uredi]

Slika 402. Grenki svedrec. (Gentiána Amarélla.)

Bodi rastlina še tako lepa, vendar ne ugaja vsaka živinskemu zobu. Ti jo rad ogleduješ od vseh stranij in se čudiš njenemu lepemu cvetu, pasoča se živina pa se pomudi le toliko pri njej, da pomuli okoli nje rastočo travo, njo samo pa pusti v miru. Tudi v klaji, bodi si presna ali suha, je ne mara. Tako je na pr. z raznovrstnimi svedreci ali svišči, pravo krasoto gorskih in planinskih krajev. Marsiktera senožet je tako lepo pisana, da bi jo človek kar gledal in občudoval njeno lepoto. Tudi po dolinah jih raste nekaj, in v neki lastnosti se strinjajo s prvimi: vsi so namreč zeló grenki, in zavoljo tega niso živini po volji. Vsled tega prištevamo tiste, kteri rastejo navadno po travnikih in pašnikih, plevelom. Med temi ne zavzema zadnjega prostora grenki svedrec, zakaj on se nahaja pogosto na vlažnem in močvirnem svetu, zlasti na vapnenih tleh. Sicer se jako rad izpreminja v velikosti, v listih, cvetih in drugih delih, vendar ga pa ne bo težko spoznati, ako si natanko ogledaš njegovo podobo.

Grenki svedrec stoji na tanki, jednoletni korenini in je 6-30 centimetrov (2-12 palcev) visok, včasi tudi višji. Njegovo steblo je ravno, malo razvejeno, večkrat rudeče nadahnjeno in priostreno na 4 ogle.

Listi so jajčasti ali suličasti, rtasti in celorobi; spodnji recljati, zgornji brez reclja in obsegajo steblo do polovice.

Vijolični cveti so združeni v rahel ali gost, podolgast in listnat grozd. Zvonasta čašica je jednakomerno peterokrpa, dolga kakor cvetni venec, ali le malo kračja. Njeni roglji so črtasto-suličasti, ploščnati in jednaki (na desni zgoraj). Lijasta cev cvetnega venca je spredi nacepljena na 5 jajčastih ali podolgastih krp, ob kterih so znotraj pritrjene precej dolge kosmatinice, ktere stojijo kakor brke ob vhodu v njo (na levi). Plodnica je na koncih zožena in nosi 2 brazdi (na desni spodi).

Grenki svedrec cvete velikega srpana in kimovca.

Nemški svišč[uredi]

Z grenkim svedrecem se večkrat in lahko zamenja nemški svišč (Gentiána germánica), ker sta si tako podobna, da namesto drugega vzameš lahko prvega, ako si misliš, da so cveti postali za polovico manjši. Velikost cvetnih delov je torej dober znak, a more se po njem ravnati samo tisti, ki je obe rastlini dobro pregledal. Lahko pa boš ločil nemški svišč od prejšnjega, ako veš in jemlješ v poštev, da je rob njegovih čašnih rogljev zavihan nazaj.

Nemški svišč cvete istočasno in raste po jednakih krajih.

Poljski svedrec[uredi]

Slika 403. Poljski svedrec. (Gentiána campéstris.)

Po gorskih senožetih, zlasti takih, ki se razprostirajo na vapneni zemlji, raste prav navadno prejšnjemu precej podobni poljski svedrec. Tudi ta je jednoleten in stoji na zveriženi korenini. Njegovo steblo je večjidel že od tal vejnato, 8-26 centimetrov (3—10 palcev) visoko, naravnost kvišku moleče in na 4 ogle zategnjeno.

Nasprotni listi so jajčasto-suličasti, spodnji narobe-jajčasti in zoženi v neznatni recelj. Privrhni so priostreni, vsi pa celorobi.

Lepi cveti stojijo za privrhnimi listi na dosti dolgih recljih in napravljajo grozdasto razcvetje. Zvonasta čašica je nacepljena na 4 roglje, kteri dosegajo v dolgosti malo da ne venčevo cev. Zunanja roglja sta jajčasta in daljša od notranjih suličastih. Po robu so vsi nekako ostri (na desni). Cevasti venec je spredi četverokrp in ob vhodu brkat (na levi). Spredi je vijolast, znotraj v cevi belkast, zunaj pa zelenkast. Včasi je venec čisto bel.

Poljski svedrec cvete od malega srpana do jeseni. Očitati mu moramo ravno to, kar smo očitali prejšnjim.

Mehurni svišč[uredi]

Mehurni svišč (Gentiána utriculósa) ima nitasto, na tanšem koncu na drobna vlakenca razvejeno korenino. Trdno in togo, naravnost na viš štrleče steblo je kakih 15 centimetrov (½ čevlja) visoko, četverorobo in jednovito, ali pa proti vrhu vejnato. Veje so kratke in nosijo navadno posamične cvete.

Pritlehni listi so jajčasti, topi, premreženi s petimi žilicami in tako gosto postavljeni, da narejajo rožico. Stebelni so nekoliko manjši, nasprotni, ob dnu zrastli in po dva in dva razmaknjeni. Sedeči so, podolgasti in ob dnu drobno nazobčani.

Lepi, modri cveti so nasajeni vrh stebla in konec vej. Podolgasto-jajčasta čašica je napihnjena, jednakomerno peterokrpa, po robovih perotkasta, med njimi bledozelena in malo da ne tako dolga, kakor belkasta, spredi na pet svedrasto razprostrtih, jajčastih krpic nacepljena venčeva cev. Vrat je razklan na 2 ledvičasti brazdi.

Mehurni svišč cvete od rožnika do velikega srpana in raste pogosto po vlažnih gorskih senožetih.

Pomladanski svedrec[uredi]

Slika 404. Pomladanski svedrec. (Gentiána vérna.)

Od ostalih sviščev se hočemo spominjati še pomladanskega svedreca ali zaspančka, ker je po senožetih, in te ne samo po gorskih. najbolj navaden in naravnost škodljiv. Pogledati je treba le sliko njegovo, in takoj se uverimo, da pritlehni listi, ki stojijo od stebla in narejajo okroglo rožico, dušijo sosedno rast, in da nimaš ondi ničesar odkositi, kjer se nahajajo te rastline, kakor je to prav navadno, v velikih družbah. Druga rast je brez malih izjem uničena in ruša nekako nizka, zakaj naša rastlinica je neznaten pritlikavec, ki pa nareja vendar veliko škode. Tudi je zaspanček trpežen in ne moreš ga drugače odpraviti, kakor da mu izruješ tanko koreniko, ktera poganja spomladi kratka, listnata stebelca. Iz jedne korenike jih pride po več, in ker je vsako ob tleh ozaljšana z rožico, postane ruša tem gostejša in travam tem nevarnejša.

Listi so jajčasti ali podolgasti in stebelni sparani. Teh ni mnogo, navadno 1-2 para; drug od drugega so daleč razmaknjeni.

Vrh stebla stoji veliki, zeló lepi, temnomodri cvet, podprt z dvema krovnima lističema. Cevasta čašica je po robih skoro perotkasta in spredi nacepljena na 5 suličastih, rtastih zobcev. Dolgi venec je valjast in razdeljen na 5 jajčastih, drobno narezanih krp. Med njimi so bele gube, podaljšane v 1-2 modra zobca b). Prašniki so pritrjeni v cevi, in vrat nosi ledvičasto brazdo c).

Ta lepa rastlina, s ktero so zlasti senožeti gorskih krajev okrašene kakor z modrimi zvezdicami, cvete že malega in velikega travna. Po visokih gorah jo najdeš približno za mesec dnij pozneje v cvetu.

Zlati grmiček.[uredi]

Slika 405. Zlati grmiček. (Erythraéa Centaúrium.)

Sviščem smo očitali, da jih živina zavoljo tega ne mara, ker so pregrenki. Tudi zlati grmiček ali, kakor ga ljudje navadno imenujejo, tavžentroža se odlikuje po neki posebni grenkobi, ki živini nikakor ne ugaja. Zavoljo tega ga ne smemo trpeti po travnikih, in ker je, kakor se bomo kmalu prepričali, tudi naravnost kvarljiv, zatreti ga bomo skušali prej ko mogoče. Pri nas se nahajata dve rastlini tega imena; navadni zlati grmiček raste po suhih senožetih in gričih, nizki pa ljubi vlažne prostore. V lastnostih se ujemata popolnoma in tudi v zunanji postavi se ne razločujeta mnogo; jako različna pa je visokost.

Navadni zlati grmiček a) in b) naše podobe ima tanko, koželjasto, navadno zveriženo korenino. Porastena je s kratkimi vlakni in trpi 2 leti.

Steblo je trdno, stisnjeno na 4 ogle in kakih 24-37 centimetrov (9-14 palcev) visoko. Nahajajo se tudi pojedinke, ki so ali nižje ali pa tudi višje. Spodi je steblo brez vej, zgoraj pa rogovilasto razvejeno. Vendar se dobijo včasi tudi rastline, ki ne kažejo te pravilnosti, temveč so kar nad spodnjo polovico nepravilno vejnate.

Pritlehni listi so jajčasti ali jajčasto-podolgasti in narejajo precej široko, po tleh ležečo rožico. Da so taki listi škodljivi, omenili smo že večkrat. Ostali so nasprotni, prejšnjim jednaki, toda nekoliko ožji. Vsi so zoženi v kratko, topo konico, in njihove podolžne žilice so prav razločno razvite. Med razcvetanjem zvene rožica.

Lepi, rožno- ali škrlatnorudeči cveti so združeni vrh stebla v obširen, večkrat rogovilasto razdeljen grozd ali lat. Razprostrti so navadno samo po dnevu med 10. in 4. uro; ako je pa vreme oblačno, ostanejo sploh zaprti. Čašica je cevasta in nacepljena na 5 ozkih, skoro črtastih rogljev, pritisnjenih na venčevo cev in kračjih od nje. Ta je valjasta, ob grlu zožena in spredi razdeljena na 5 jajčastih krp c) in d). Prašnikov je 5; pritrjeni so v venčevi cevi. Njihove prašnice se zvijejo, ko so izgubile cvetni prah. Iz podolgaste plodnice se razvije valjasta glavica.

Navadni zlati grmiček cvete od rožnika do velikega srpana in je dveleten. Rabi se tudi v zdravilstvu in je sploh znan kot domače zdravilo.

Nizki zlati grmiček[uredi]

Nizki zlati grmiček (Erythraéa pulchélla) ima neznatno, 3-13 centimetrov (1-5 palcev) visoko, kar od tal rogovilasto razvejeno stebelce. Spodnji listi ne delajo nikakoršne rožice; jajčasti so in topi ter imajo po 5 žilic; ostali so podolgasti ali suličasti, rtasti in imajo le po 3 žilice.

Rožnorudeči cveti so samo zjutraj razprostrti in imajo belo cev. Recljati so in se nahajajo v razni visokosti. To neznatno zelišče cvete od rožnika do velikega srpana.

Močvirska detelja.[uredi]

Slika 406. Močvirska detelja. (Menyánthes trifoliáta.)

Po travnikih, ki ležijo blizu kakega močvirja, ali po kterih spomladi dolgo voda stoji, raste v družbi raznih šašev, muncev, kalužnice in mnogovrstnih drugih, vlago ljubečih rastlin jedno najlepših domačih zelišč, namreč močvirska detelja. V svojih delih ima mnogo grenkih sokov, zavoljo kterih so jo za marsikaj rabili, in ravno zaradi njih je živina ne jé rada. Tolažimo se lahko s tem, da ne raste povsod, in še ondi, kjer je, bi izginila, ako bi se osušilo zemljišče.

Močvirska detelja ima zeló dolgo in precej debelo, belkasto-zeleno koreniko, na kteri delajo ostanki prejšnjih listov črnkaste obročke. Sprednji konec je pa pokrit z večjimi ostanki. Vlaknatih koreninic oddaja sicer mnogo, toda dolge niso.

Na koreniki stoji okroglo, 15 do 30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, brezvejnato, popolnoma golo in večjidel nekoliko rujavkasto nadahnjeno steblo. Listov nima, v vrhu pa nosi dosti dolg grozd lepih, jako nežnih cvetov, razcvetajočih se navzgor. Cvetni reclji, ki stojijo za kratkimi krovnimi lističi, so sprva neznatni, podaljšajo se pozneje in odstopijo nekoliko od stebla. Vsak nosi peterolistno, zeleno, navadno rudečkasto obrobljeno čašico in zvonast, snežnobel, rahlo rudečkasto nadahnjen venec. Njegov rob je nacepljen na 5 suličastih, zvezdasto razprostrtih, ukrivljenih krp, ktere so na zgornji strani malo da ne do konca okrašene z dolgimi, belimi lasmi. Prašnikov je 5 (na desni spodi). Njihove nitke so bele, prašnice pa rudeče; držijo se naravnost na viš in so pritrjeni ob venčevem dnu. Sredi cveta je rumenkasto-zelena plodnica; njena brazda štrli med omenjene lase. Plod je glavica (na levi zgoraj).

Iz korenike izrastejo trojnati listi na okroglih, debelih in visokih recljih. Ti so spodi v nožnico razširjeni in drug v drugega vtaknjeni. Listki so jajčasti in spredi oddaljeno nazobčani.

Močvirska detelja cvete malega in velikega travna.

Klobčasta zvončica.[uredi]

Slika 407. Klobčasta zvončica. (Campánula glomeráta.)

Posebno velike škode nam zvončice sicer ne povzročujejo, a na travniku so pleveli, in zato si jih moramo bliže ogledati. Klobčasta zvončica je po suhih senožetih precej navadna rastlina. V zemlji ima zeló razširjeno, belkasto, plazečo koreniko, pritrjeno z mnogimi močnimi vlakni. Sčasoma postane glavata in ne gre rada iz tal.

Njeno okroglo steblo je trdo, 20-40 centimetrov (8-15 palcev) visoko in se vzdiguje naravnost na viš. Vej nima nikdar; golo je ali pa porasteno s kratkimi ščetinicami in potem srhko.

Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, jajčasti ali suličasti, ob dnu zaokroženi ali srčasti, narezani ali skoro celorobi in srhki. Takšni so tudi premenjema postavljeni ostali listi, samo da nimajo reclja, da so ožji, suličasti, da objemajo z dnom steblo, in da prehajajo v kračje krovne liste, za kterimi stojijo v vrhu in blizu njega v klobčiče združeni vijolični cveti. Posamezni cvet ima pravilno na 5 suličastih rogljev razdeljeno čašico in precej velik lijasto-zvonast venec, kteri je nad sredo nacepljen na 5 jajčastih krp. Venec je zunaj gol, znotraj nekoliko dlakav in ima 5 temnejših, v podolžni rob privzdignjenih žilic. Ob dnu stoji 5 prašnikov z razširjenimi, kocinastimi prašnimi nitimi in sredi njih na 3 brazde razklani vrat (na desni). Plod je glavica.

Klobčasta zvončica cvete od rožnika do velikega srpana in je na travniku plevel, ker je njeno steblo trdo, ker ima malo listov, in ker brani njena korenika drugim rastlinam na dan.

Gadovčevolistna zvončica[uredi]

Gadovčevolistna zvončica (Campánula Cervicária) se ujema s prejšnjo posebno v tem, da so njeni cveti združeni vrh stebla ali v listnih pazušicah v glavičasta razcvetja. Tudi sicer ji je precej podobna. Njeno steblo je 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoko, robato, jednovito in porasteno s togimi ščetinami, ktere so v spodnji polovici ukrivljene navzdol, v zgornji pa stojijo od njega.

Listi so prav ostri, drobno narezani ali nejednako napiljeno-nazobčani; spodnji so suličasti, recljati in topi, ostali pa suličasto-črtasti in sedeči.

Lepi, vijolični cveti imajo ostre, suličaste čašne roglje in lijasto-zvonast cvetni venec. Jajčasta glavica je zeló srhka.

Gadovčevolistna zvončica cvete rožnika in malega srpana in raste rada po suhih travnikih. Ker je njeno steblo trdo, vse zelišče pa jako srhko, skoro bodeče, moramo jo prištevati travniškim plevelom.

Navadna zvončica[uredi]

Slika 408. Navadna zvončica. (Campánula pátula.)

Po naših travnikih se nahajajo še nektere druge zvončice, ki jih s svojim mičnim cvetjem sicer krasijo in očem prijetnejše delajo, nikakor pa ne zboljšujejo. Ker so tankega stebla in šibkih vejic, niso v tem oziru škodljive v krmi, a drugače je, ako pogledamo na množino. Tu se uverimo, da dajejo jako malo piče, in sicer največ zato, ker je njihovo listje neznatno, in ker ga tudi nimajo mnogo. Iz tega moramo posneti, da na travniku niso na pravem mestu, ker jemljejo boljšim rastlinam prostor. Najvažnejše naj tukaj omenimo.

Navadna zvončica je povsod razprostranjeno, dveletno zelišče. Njeno latasto razvejeno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, na štiri ogle stisnjeno in na vlaknati korenini pritrjeno. Njegove veje štrlijo na viš, so od njega obrnjene in porastene z redkimi dlačicami kakor steblo.

Spodnji listi so narobe-jajčasti ali podolgasti, ob dnu zoženi in oddaljeno napiljeno-nazobčani; ostali so črtasto-suličasti in brez reclja. Vsi so goli ali pa dlakavi.

Vijolični ali modri cveti so razvrščeni po vejah in vejicah in napravljajo rahel lat. Čašni roglji so črtasti in priostreni (na levi), venčeve krpe jajčaste, globoko vrezane in ukrivljene. Venec sploh je lijasto-zvonast. Glavica je gola, narobe-kopičasta in se razpreza s petimi špranjicami pod čašnimi roglji.

Navadna zvončica cvete od rožnika do jeseni.

Okroglolistna zvončica[uredi]

Okroglolistna zvončica ima tanko plazečo koreniko, ktera se prav rada razrašča in ruše napravlja. Njeno steblo je navadno golo, jednovito ali vejnato in 15-45 centimetrov (½ do 1½ čevlja) visoko.

Slika 409. Okroglolistna zvončica. (Campánula rotundifólia.)

Listi so po obliki različni. Spodnji so ledvičasti ali srčasti, topi, narezani ali napiljeno-nazobčani, dolgorecljati in zgodaj preminejo. Spodnji stebelni stojijo na kračjih recljih, so jajčasti ali podolgasto-suličasti, večjidel celorobi ali tu pa tam v kak zobec priostreni; ostali so suličasto-črtasti ali črtasti in celorobi. Krovni listi so jako neznatni, nitasti.

Modri, včasi belkasti cveti se nahajajo vrh stebla in po vejah ter so združeni v grozd ali lat. Čašni roglji so črtasto-suličasti in kračji od zvonastega venca, čegar krpice ne segajo do polovice (na desni). Jajčasta, gola glavica se razpreza ob dnu s kratkimi špranjami in je obrnjena proti tlom.

Okroglolistna zvončica cvete od rožnika do jeseni in ne raste samo po travnikih, poljskih mejah in solnčnih gričih, temveč marsikje tudi po njivah.

Betoničinolistni repušč[uredi]

Po gorskih in planinskih senožetih rastejo še nektere druge zvončice, kterih pa tukaj ne bomo posebej opisovali, ker niso tako navadne in torej tudi njih škoda ne prevelika. Pač pa ne bodo odveč nektere besede o betoničinolistnem repušču (Phyteúma betonicaefólium), zvončicam sorodni rastlini, ki prav navadno raste po senožetih hribovitih in goratih krajev in mestoma daleč v doline sega. V zemlji ima debelo, temno koreniko, na kteri stoji robato, 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoko, navadno brezvejnato steblo z gostim, podolgasto-valjastim, precej dolgim klasom.

Listi so porasteni z mehkimi dlačicami in jednako ali nejednako napiljeno-nazobčani. Spodnji so srčasti, topi ali priostreni in recljati, srednji suličasti, brez reclja, privrhni pa črtasti. Krovni listi so črtasti, goli in kračji od razcvetja.

Vijolični, višnjelkasti, modri, včasi tudi beli cveti imajo cevasto čašico s 5 krpicami. Venec je globoko peterodelen, njegove krpe črtaste in spredi zrastle v cev, skoz ktero zagleda vrat beli dan. Prašnikov je 5; pritrjeni so z vencem vred v čašici. Jajčasta glavica ima mnogo semena in se razpreza z 2-3 luknjicami.

Betoničinolistni repušč cvete od rožnika do velikega srpana.

Močvirska lákota.[uredi]

Slika 410. Močvirska lákota. (Gálium palústre.)

Po travnikih, koder spomladi dolgo voda stoji in izdaten dež skoro vsakokrat povodenj napravlja, raste med drugimi močvirskimi rastlinami močvirska lákota. To je neznatno zelišče, ki se po drobnih belih cvetih lahko razločuje od sosedne rasti. Le oglej si sliko in pazno čítaj kratki opis, tedaj ne boš z lahka izgrešil močvirske lákote.

Plazeča korenika je tanka in se podaljša v četverorobo, nekoliko debelejše, vejnato steblo, ktero se vije včasi med drugimi rastlinami sem ter tja, včasi pa naravnost kvišku moli. Po robéh je okovarjeno s prav kratkimi, srhkimi ščetinicami. Sedeči listi so po 4, včasi jih je tudi po 6 v vretencih. Ozki so in celorobi, spredi nekoliko širji in imajo le jedno žilo po sredi (na desni). Po robu stojijo majhne ščetinice.

Vrh stebla in konec vej se nahajajo nepravi kobuli. Beli, četverokrpi venec je razprostrt; iz njega štrlijo 4 prašniki (na levi zgoraj). Pod cvetom je okrogla plodnica, ki se razvije v gladek in gol plod (na levi spodi).

Močvirska lakota cvete od velikega travna do malega srpana in je po mokrotnih travnikih plevel, ki bi se odpravil najprej s tem, da se mu izpremenijo ugodna tla, t. j. da se zemlja osuši. V krmi je prav nepriličen, ker se sčasoma zdrobi v droben prah.

Barska lákota[uredi]

Slika 411. Barska lákota. (Gálium uliginósum.)

Poleg močvirske lákote raste po vlažnih travnikih prav pogosto njena sestrica, barska lákota. V zemlji ima tanko, nitasto koreniko. Iznad nje se vzdiguje členkovito, četverorobo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko steblo. Vejnato je in po robéh oboroženo z ostrimi ščetinicami, ki mu pomagajc plezati po drugih rastlinah. Stebelce je namreč preslabo, da bi se nosilo po koncu, in tu mu služijo omenjene ščetinice, ktere so večjidel kakor kaveljčki obrnjene navzdol. Tudi po vejah so take ščetinice.

Listov sedi po 6-8, navadno po 6, v vretencih; včasi jih je tudi manj. Suličasti ali črtasto-suličasti so in zoženi v tanko bodico. Po sredi teče prav razločna žila, in po robu so okovarjeni z jednakimi kaveljčki kakor steblo (na desni zgoraj).

Drobni, beli cveti sedijo na kratkih recljih združeni v neprave kobule. Lijasti venec je spredi nacepljen na 4 krpe, med kterimi stojijo 4 prašniki (na desni spodi). Plod je okroglast, gol in posut z drobnimi zrnci (pod listom).

Barska lákota cvete malega in velikega srpana. V krmi je ravno tako škodljiva kakor prejšnja.

Ptičica[uredi]

Slika 412. Ptičica. (Béllis perénnis.)

Ptičica, ískrica, gospodična, tratinščica, rigljec ali marjetica je povsod znana trpežna rastlinica, ktero sicer radi vidimo na vrtu, ne pa na pašniku in na travniku, ker daje malo paše in skoro nič sena. Zlasti na pašniku je malo vredna, ker duši s pritlehnimi svojimi listi drugo rast, in ker je živina popasti ne more. Le oglej si kak občinski ali drug pašnik! Rušica pri rušici pokriva zemljo in tlači druge rastline k tlom. Živina se na takem pašniku samo moti, in ako ji ne daješ domá primerne klaje, shujšati ti mora. Na travniku je malo da ne tudi tako, a ker ne odščipava živinski zob polagoma poganjajočega rastja, nimajo pritlehni listi tolike moči.

Ptičica a) ima kratko koreniko z mnogimi belkastimi vlakni, ktera jo držijo čvrsto v tleh. Na njej stoji kolobar lopatičastih, topo zaokroženih, nepravilno nazobčanih, dlakavih listov, kterih nikdar kosa ne doseže.

Izmed omenjenih listov izrastejo okrogla, votla in dlakava, kakih 5-15 centimetrov (2—6 palcev) visoka stebla s koškom na koncu. Ta je narejen iz podolgastih, dlakavih lističev, postavljenih v 2 vrsti. Zunanji beli ali rožnorudeči cveti so jezičasti d) in nepopolni, ker nimajo prašnikov. b) nam predočuje razcvetje od zgoraj. Notranji, cevasti cveti e) so pritrjeni na votlem, kopičastem plodišču in dozorijo v majhne rožke brez kodeljice.

Ptičica cvete od pomladi do jeseni in raste povsod po nižavah ter gre tudi na visoke gore. Dasiravno je škodljiva, vendar je skoro ni mogoče zatreti, ker je je povsod preveč. Marsikje bi se dala pa vendar odpraviti, in sicer s tem, da bi jo človek izrezal iz zemlje. Tako delo bi se lahko vršilo spomladi in jeseni.

Navadna ivanjščica[uredi]

Slika 413. Navadna ivanjščica. (Chrysánthemum Leucánthemum.)

Navadna ivanjščica, navadni hlapček, kresnica ali volovsko oko je kakor tratinščica, kteri je v cvetu zeló podobna, povsod znana in razširjena košarica. Težko je najti trate, travnika ali pašnika, kjer bi ne bilo vse belo njenih cvetov. Tudi po njivah, zlasti med žitom in deteljo se marsikje naseli. Tu je očiten plevel; pa tudi drugje je ni nič prida, ker je je skoro samo steblo. Pravijo ji tudi ljubljenka in ji pripisujejo neko skrivno moč, vsled ktere neki vpliva na odrastlo mladino. Ni menda treba dostavljati, da so to samo pobožne želje, ki se včasi uresničijo, včasi pa tudi ne. Pametni gospodar pa gleda to rastlino z drugimi očmi, zakaj on dobro vé, da je njegova neprijateljica.

Ivanjščica je trpežno zelišče, ktero nima ne dolge, ne močne korenike, pa tem več dolgih vlaken, ki ga pričvrstijo prav trdno v tleh. Na koreniki stoji jedno ali tudi več robatih, navadno golih stebel, ki nastavijo le včasi kako vejo. Večjidel so brez vej in se okončujejo v ploščnat košek.

Listi blizu tal so recljati, lopatičasti ali podolgasto-jajčasti topi in narezani; ostali so brez reclja, klinasti ali podolgasto črtasti, precej globoko nazobčani, ob dnu celó pérnasto-nacepljeni in objemajo steblo. Po steblu sedijo premenjema in pojemajo tem bolj na velikosti, čim bliže so vrhu. Sploh so majhni in neznatni in dajejo jako malo krme.

Ploščnati košek je sestavljen iz mnogih suličastih, kakor opeka v strehi se pokrivajočih lističev. Beli zunanji cveti so jezičasti (na levi zgoraj) in lepo v kolobar postavljeni, rumeni notranji pa stojijo na sploščenem plodišču in so cevasti (na desni zgoraj). Rožke nimajo kodeljice.

Navadna ivanjščica cvete od rožnika do jeseni.

Češuljasta ivanjščica[uredi]

Pogosto ji soseduje po travnikih, zlasti takih, ki se razprostirajo kraj gozdov, češuljasta ivanjščica (Chrysánthemum corymbósum), ki je pa večja od prejšnje, zakaj njena stebla so 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoka in v vrhu češuljasto razvejena. Njeni listi so porasteni z mehkimi dlačicami, pérnasti in krpe spodnjih listov pérnasto-nacepljene ter napiljene. Ni nam treba posebej dostavljati, da je je po senožetih malo prida.

Češuljasta ivanjščica cvete rožnika in malega srpana in ljubi suha, vapnena tla.

Navadni úročnik[uredi]

Slika 414. Navadni úročnik. (Erígeron ácre.)

Navadni úročnik ali navadna hudoletnica je bil v prejšnjih časih posebne imenitnosti, zakaj čarodeji in čarovnice so se ga bolj posluževali, kakor ktere druge rastline. Posebna slava pa mu je donela od prostega ljudstva zaradi tega, ker je neki z njim odpravljalo úroke in zabranjevalo, da se niso prijeli otrok. Vraža o úrokih je še zdaj precej razširjena, a vendar moramo priznati, da se mlajši zarod manj briga za njo, in da utegne sčasoma popolnoma izginiti in izumreti v narodu. Škoda bi ne bila nobena!

Navadni úročnik stoji na koželjasti korenini in ima v vrhu vejnato, zeleno ali temnorudeče, 15-60 centimetrov (½ do 2 čevlja) visoko, včasi že ob tleh na veje se razhajajoče steblo. Večjidel gre naravnost na viš in je od kratkih, trdnih dlačic srhko.

Majhni listi so srhki, suličasti ali črtasto-suličasti in celorobi. Pritlehni so kratkorecljati, stebelni pa sedeči in manjši. Prvi navadno odpadejo, ko se jame cvet odpirati.

Cvetni koški so drobni, stojijo konec vejic in napravljajo kratek, rahel grozd. Njihovi lističi so črtasto-suličasti, mehko-dlakavi in spredi rudečkasti. Cveti so jako drobni; zunanji so jezičasti, skoro nitasti in nimajo prašnikov. Belkasti so ali rudečkasti, nekako zaprani in nekoliko daljši od rumenkastih notranjih. Ti so cevasti in popolni, toda ni jih mnogo. Kodeljica je obširna in se pozneje tako podaljša, da zakrije vse cvete. Naša slika nam kaže pomanjšano rastlino, zgoraj na desni in levi cvet s kodeljico, spodi na desni pa brez kodeljice.

Navadna hudoletnica cvete malega in velikega srpana in se nahaja po peščenih, suhih tleh. Njeni plodovi so zeló lahki, zato jih veter lahko dobi v svojo oblast in raznaša daleč okrog.

Májnica[uredi]

Slika 415. Májnica. (Gnaphálium dioícum.)

Májnica, griževec ali zajčje nóžice so po suhih travnikih, ki se razprostirajo blizu gozdov, marsikje prav navadna rastlina. Po nižavah je redka, tem več pa je je po hribovitih krajih, zlasti takih, ki imajo peščena tla. Májnica je majhna, trpežna rastlina rušaste korenike, ki poganja precej ravne, večjidel po tleh ležeče in z vlaknatimi koreninicami pritrjene, listnate živice. Izmed te ruše se vzdigujejo posamezna , 5-20 centimetrov (2-8 palcev) visoka, brezvejnata, navadno kocinasta stebla, ki se okončujejo na videz v košek belkastih ali rudečkastih cvetov.

Listi so po spodnji strani kocinasti. Pritlehni so narobe-jajčasti ali lopatičasti in spredi zoženi v kratko konico, stebelni so črtasto-suličasti ali črtasti in priostreni. Včasi so tudi zgoraj porasteni z mehkimi dlakami, zmirom pa celorobi.

Drobni cveti, ki venčajo steblo, so združeni v koške in narejajo grozdasto razcvetje. Rastline so dvodomne; prašni cveti so navadno belkasti, pestični pa rudečkasti. Obojni so cevasti in kratki; prvi so stisnjeni v okroglaste, drugi v podolgaste koške. Pleve, ktere se nahajajo med prašnimi cveti (na desni), so široke in kakemu cvetu prav podobne, a one med pestičnimi cveti (na levi) so ozke in neznatne. Suličaste so ali narobe-jajčaste in tope. Cvetišče je zbočeno in kakor satje z globelicami pokrito. Valjaste rožke so ozaljšane s kodeljico. Zajčje nóžice cvetejo velikega travna in rožnika.

Brdnja[uredi]

Slika 416. Brdnja. (Árnica montána.)

Brdnja, zlaténica, móravka, solnčna roža, sv. Antona roža, kokovičnik, hribovski primoški, materinski koren ali črvivec je našim gorjancem povsod znana rastlina, zakaj skoro vsi jo cenijo v marsikterih boleznih. Gorski travniki kakor gorski in planinski pašniki so mestoma popolnoma rumeni od ,,árnike`` — tako jo tudi imenujejo — ktera jih krasi in diči, a gospodar ima od nje malo dobička, zakaj po pašnikih se je živina ne dotakne in tudi v senu se je brani. Vzrokov moramo iskati v tem, ker zelišče močno in neprijetno diši, in ker je grenkega, ostrega okusa.

Brdnja ima močno, črnkasto koreniko, ki ne gre nikdar naravnost v tla, ampak rije plitvo v zemlji, in sicer ali vodoravno ali pa napošev in oddaja navzdol precejšnje število vlaknatih koreninic a).

Na koreniki stoji 30 do 60 centim. (1-2 čevlja) visoko, okroglo, brezvejnato in povsod jednakomerno z lepljivimi kosmatinicami porasteno steblo.

Ob tleh sedijo pritlehni listi in molijo naravnost od stebla. Trpotčevim so prav podobni in tudi jednako škodljivi; škoda je največja tam, kjer stojijo rastline druga pri drugi. Podolgasto-jajčasti so in celorobi; 5-7 žil teče po vsakem. Stebelni listi so v obče pritlehnim jednaki, toda precej manjši in ožji; navadno jih je samo jeden par.

Steblo se okončuje v koškasto, obširno razcvetje. Navadno sta pod njim še 2 koška jednakih cvetov. Ti so vsi rumeni; zunanji jezičasti b), notranji pa cevasti c). Rožke d) nosijo kodeljico.

Sv. Antona roža cvete rožnika in malega srpana.

Volovec[uredi]

Slika 417. Volovec. (Buphthálmum salicifólium.)

Volovec ali divja árnika naših gorjancev je po hribovitih krajih malo da ne povsod navadna rastlina. Najbolj mu ugajajo vapnena tla, toda tudi drugod ni ravno redek. Po senožetih in pašnikih je plevel, ker je njegovo steblo trdo, in ker daje zavoljo majhnih listov malo krme.

V zemlji ima volovec kratko, črnkasto koreniko, iz ktere zraste mnogo belkastih, močnih, vlaknatih koreninic.

Na koreniki stoji 15-50 centimetrov (6-19 palcev) visoko, navadno jednovito, včasi pa tudi vejnato steblo. Okroglo je in rudečkasto ali tudi popolnoma rudeče in z mehkimi, kratkimi kosmatinicami porasteno.

Premenjema postavljeni listi so črtasti ali črtasto-suličasti, nepravilno nazobčani, sedeči in steblo objemajoči. Spodnji se posušijo in odpadejo, predno rastlina ocvete, torej je tudi zaradi tega kot krmsko zelišče malega pomena.

Vrh stebla in, ako je vejnato, tudi konec vej se nahajajo koškasta razcvetja. Ovojkovi lističi so suličasti, priostreni in dlakavi. Cveti so zlato-rumeni, zunanji jezičasti, notranji cevasti (na desni). Rožke od prvih so trirobe, od zadnjih stisnjene in imajo kodeljico iz nazobčanih luskic.

Volovec cvete vse poletje, in sicer po nižavah spomladi, po višavah pa po letu.

Bolšnik[uredi]

Slika 418. Bolšnik. (Pulicária dysentérica.)

Bolšnik, bolšnjak ali bolhača je po mnogih krajih prav navadno, vlago ljubeče zelišče. V tleh ima jako močno, belkasto koreniko z mnogobrojnimi, belimi, dolgimi vlakni.

Njegovo okroglo, kosmato, kakor s pajčevino prevlečeno steblo se vzdiguje ali naravnost na viš, ali pa leži v spodnjih delih po tleh in štrli samo z vrhom kvišku. Trdo je in trdno ter precej razvejeno, visoko pa 30-60 centimetrov (1-2 čevlja).

Premenjema postavljeni listi so jajčasto-podolgasti ali suličasti, spodi kosmati kakor steblo, celorobi ali plitvo napiljeno-nazobčani in se okončujejo v kratko, topo in zaokroženo konico. Spodnji so ob dnu zoženi, ostali pa srčasto razširjeni in objemajo steblo.

Na kosmatih recljih nahajamo široke, pa nizke koške z dvojnimi cveti. Zunanji so ozki, jezičasti, zlatorumeni in postavljeni v jedni vrsti (na desni spodi). Notranji so temnejši, cevasti in za polovico kračji od prvih (na levi zgoraj). Plodovi so podolgasti, ščetinasti in sedijo v plitvih luknjicah. Vsak je ozaljšan z nazobčanim robom in dolgo, lasasto kodeljico (na levi spodi). Koškovi lističi so črtasti, priostreni in zeló ozki.

Bolšnik cvete od malega srpana do kimovca in raste po vlažnih pašnikih, sem ter tja tudi po jednakih travnikih, ob jarkih in kraj potokov.

Navadni vratič.[uredi]

Slika 419. Navadni vratič (Tanacétum vulgáre.)

Po peščenih in ilovnatih pašnikih nahajamo v posamičnih večjih ali manjših trumah smrdljivo zelišče, čegar se živina nikdar ne dotakne. To je navadni vratič, čegar rujava korenika je preobložena s precej dolgimi, tu pa tam gomoljasto odebeljenimi koreninami.

Njegovo robato, 60-130 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, nekoliko dlakavo steblo je vejnato in večjidel od lista do lista malce zveriženo.

Raztreseni listi so pérnasto-nacepljeni in imajo napiljene krpe. Recljati so, in njihov recelj se okončuje v široko nožnico.

Rumeni koški so združeni v neprave kobule. Cveti so jako drobni in cevasti (na levi zgoraj). Zunanji so včasi jezičasti (na levi spodi), toda ne daljši kakor notranji.

Ta trpežna rastlina cvete od malega srpana do kimovca in je po pašnikih, kakor mestoma tudi po senožetih nadležen plevel. Njeno steblo je živini pretrdo, in ker vse zelišče tudi zoperno diši, ni čuda, da se ga skrbno ogiblje.

Klinastolistni masléni grint[uredi]

Slika 420. Klinastolistni masléni grint. (Senécio spatulaefólius.)

Klinastolistni masléni grint ima poševno koreniko, izmed ktere se vzdiguje precej ravno, samo v vrhu nekoliko razvejeno, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, robato steblo. Povsod je kocinasto, kakor da bi bilo z volno prepreženo.

Listi so zgoraj kocinasti, kakor s pajčevino oviti, spodi pa z mehko volno zaodeti kakor steblo. Pritlehni so jajčasti, krpasto-nazobčani in zoženi v širok, dolg recelj. Stebelni so brez reclja, in sicer spodnji jajčasto-klinasti, celorobi ali oddaljeno nazobčani, zgornji suličasti in manjši. Listov nam poleg stoječa slika ne kaže v pravi obliki zato, ker je le njena zeló bližnja sorodnica, a vendar ji tako podobna, kakor nobena druga, in zavoljo tega združujejo nekteri rastlinoslovci obe v jedno vrsto.

Koški stojijo v češuljah in se odlikujejo po zlatorumenih cvetih. Njihovi lističi so mehkodlakavi in spredi rujavkasti. Dlakave, kratke rožke imajo mično kodeljico.

Klinastolistni masléni grint cvete rožnika in malega srpana in raste po travnikih z vapneno podlago. Škodljiv je posebno zavoljo pritlehnih listov, in zelišče samo ni mnogo vredno, ker se ga brani živina zaradi kocinaste prevleke.

Dolgolistni masléni grint[uredi]

Po vlažnih senožetih gorskih krajev se nahaja prav pogosto dolgolistni masléni grint (Senécio longifólius). Porasten je z umazanimi, belimi ali rujavkastimi dlačicami in prevlečen z neko belkasto pajčevino. Njegovo steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in v vrhu razvejeno na 5 do 10 koškov. Listi so suličasti, narezani ali celorobi in zoženi v ravno tako dolg, perotkast recelj. Zgornji so manjši, včasi črtasti in sedeči. Rumeni cveti so obdani z zelenimi ali rumenkastimi koškovimi lističi. Rožke so dlakave, včasi pa skoro gole.

Dolgolistni masléni grint cvete rožnika in malega srpana.

Povodni masléni grint[uredi]

Slika 421. Povodni masléni grint. (Senécio aquáticus.)

Povodni masléni grint je dveletna, včasi trpežna rastlina, ki prav navadno raste po vlažnih travnikih in pašnikih. Gola je ali prevlečena z belkasto pajčevino. Ravno steblo je trdno in togo, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, brazdasto in v vrhu češuljasto razvejeno. Veje in vejice štrlijo na viš in se okončujejo v košek.

Listi so topi ali pa zoženi v kratko konico. Pritlehni so recljati, narobe-jajčasti, celi ali pérnasto-nacepljeni in debelo ter topo nazobčani. Ostali so pérnasto-nacepljeni in obsegajo steblo z razdeljenim dnom. Njihove stranske krpe so podolgaste ali črtaste in plitvo nazobčane, končna je večja in jajčasta ter se odlikuje po nejednakih, rtastih zobcih.

Zlatorumeni cveti so združeni v kratkih, zvonastih koških, kterih se nahaja 1-5 po vejah. Njihovi lističi so podolgasti, kocinasti, po hrbtu vzvišeni, po robu dlakavi in s 3 žilicami premreženi. Po kocinastem reclju sedijo krovni listi, kterih najvišji segajo košku skoro do polovice. Zunanji cveti so jezičasti in lepo razprostrti (na levi zgoraj), notranji (na desni spodi) so cevasti. Rožke so skoro gole in ozaljšane s kodeljico. Včasi nima rastlina zunanjih cvetov.

Povodni masléni grint cvete malega in velikega srpana.

Kresnica[uredi]

Slika 422. Kresnica. (Senécio Jacobaéa.)

Po pašnikih in mestoma tudi po travnikih raste iz tega rodú še kresnica. Nje se ne dotakne nobena živina, in kakor nekteri trdijo, škodljiva je ovcam in kozam kar naravnost. V zemlji ima debelo, kratko koreniko, ki je spodi kakor prisekana in z mnogimi belimi vlakni v tleh pritrjena.

Njeno steblo je okroglo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in popolnoma golo. Navadno je zeleno, včasi tudi rudečkasto in proti vrhu vejnato. Veje so večjidel daljše od njega.

Listi so pérnasto-nacepljeni in se odlikujejo po večji končni krpi. Spodnji so recljati, ostali brez reclja in objemajo steblo z mnogobrojnimi krpicami. Krpice so nazobčane ali skoro pernasto-nacepljene.

Konec vej, njihovih vejic in vrh stebla je vse polno lepih, rumenih, v koške združenih cvetov. Košek je valjasto-zvonast, njegovi suličasti lističi goli in na konici črnkasti. Oni stojijo v jedni vrsti in so vsi jednaki. Pod njimi pa stojita navadno še 2 črtasta lističa. Zunanji cveti so postavljeni v jedni vrsti, zvezdasto razprostrti in jezičasti; notranji so cevasti in za polovico kračji (na levi). Rožke so ščetinaste in s kodeljico ozaljšane.

Kresnica cvete malega in velikega srpana.

Repínec[uredi]

Slika 423. Repinec. (Láppa vulgáris.)

Repínec, repúh, repílj ali ovčji prijatelj je kakor nalašč stvarjen za poredne paglavce, ki si z njim kratijo čas na poseben način. Oni si natrgajo njegovih s kaveljčki oboroženih buček (koškov) ter jih mečejo drug v drugega. Ondi se primejo obleke ali las in se jih prav krepko držé. Tudi živina, zlasti na paši, pride v dotiko s to rastlino in raznaša njene plodove daleč okrog. Zdaj nam je jasna ta naprava. Plodovi imajo namreč jako kratko kodeljico, in zavoljo tega bi ostali najbrž tam, kjer je repinec stal. Na mimogredočega človeka ali žival se prikvači nekaj koškov, in hajdi naprej, dokler ne odpadejo. Tako se razmnožuje to zelišče vedno dalje, in škoda, ki jo povzročuje, množi se z njim.

Repincev je sicer več vrst, a druga prehaja v drugo tako, da smo se odločili samo za splošno ime. Na imenu tudi ni mnogo ležeče, temveč na stvari. Repilj ima jako krepko, dveletno, koželjasto korenino, ki sedi tako čvrsto v tleh, da je navadno ni mogoče izdreti brez kakega orodja. Na njej stoji okroglo ali robato, 30-130 centimetrov (1—4 čevlje) visoko steblo, ktero je včasi že od tal tako razvejeno, da je zelišče najbolj podobno košatemu grmu. Včasi je popolnoma golo, včasi pa kratkodlakavo, kakor da bi bila po njem pajčevina raztresena. Veje in listi so mu v tem pogledu jednaki.

Premenjalni, jajčasti ali podolgasti, ob dnu srčasti listi so mnogokrat jako veliki. Sploh ima repinec tako obširne, kakor maloktera domača rastlina. Po robu so nazobčani in sedijo na razširjenih recljih s plitvim žlebom.

Okrogli koški se nahajajo vrh stebla in po vejah v češuljah. Vsaka luska ima na koncu bodečo kljuko, s ktero se prime obleke ali živalske dlake b). V košku ni mnogo cvetov; vsi so cevasti in škrlatnorudeči c). Rožke so jajčaste in s kratko kodeljico ovenčane.

Repinec cvete malega in velikega srpana in raste pogosto kraj potov, po obdelanih in neobdelanih krajih. Posebno škodljiv je po travnikih in pašnikih, ker preveč izsesava zemljo, ker pokriva z velikimi listi precej njenega površja, in ker zaduši vsako boljšo rast. Njegova korenina se naj izkoplje; ako pa tega ne utegneš, poreži mu razcvetja, da plevel vsaj dalje ne sega. Ker se ga živina ne dotakne, ni poštenemu človeku za nobeno rabo; sleparji pa so napravljali in napravljajo še dandanes iz njegove korenine neko olje, po kterem na plešah baje zopet izrastejo lasje. S tem ,,repinčevim oljem`` si ni še nikdo odpravil pleše, ker v korenini niti olja ni. Zdaj pa vidiš, dragi čitatelj, kako ravnajo brezvestni ljudje!

Navadni glavínec[uredi]

Navadni glavínec, vozlíka ali navadni véternik (Centaúrea jácea) je po travnikih, pašnikih, poljskih mejah, tratah itd. tako razširjeno in navadno zelišče, kakor maloktera druga rastlina. Posebno po senožetih ga kmetovalec ne vidi rad, zakaj njegova trda stebla imajo v krmi prav malo vrednosti. Mlado zelišče je dobra piča. V zemlji ima vozlíka rujavo, z mnogimi, precej dolgimi vlakni porasteno koreniko, ktera jako trdno stoji.

Jednovito ali v vrhu vejnato steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, golo ali z nežnimi dlačicami pokrito in robato.

Kakor steblu visokost, tako se izpreminja listom oblika. Večjidel so podolgasto-suličasti, suličasti ali črtasti, celorobi, nazobčani in celó pérnasto-nacepljeni. Privrhni so navadno sedeči ali kratkorecljati, ostali se ponašajo s precejšnjim recljem. Ker je naša rastlina črnemu glavincu jako podobna, naj si ogleda čitatelj naslednjo sliko 424.

V vrhu jednovitega ali konec vej vejnatega stebla so posamezni koški. Košek sestavljajo celorobe, nazobčane ali resaste luske, ktere so spredi rujavkaste, in ktere pokrivajo druga drugo tako, kakor opeka opeko v strehi. Večji zunanji cveti so neodovitni, rudečkasti in navadno temnejši od rodovitnih notranjih, ki so včasi popolnoma beli, večjidel pa rudečkasti. Iz njih se razvijejo robate, ščetinaste rožke, postavljene med belimi plevami.

Navadni glavinec cvete od rožnika do jeseni. Zlasti s travnikov bi ga naj odpravili naši kmetovalci, ker je v krmi pretrd. Izkopati bi morali koreniko, kar se najlažje in z najboljšim uspehom izvrši spomladi in jeseni.

Črni glavínec[uredi]

Slika 424. Črni glavinec. (Centaúrea nígra.)

Črni glavínec ima močno, rujavo koreniko; iz nje izraste jedno ali tudi več ravnih, vejnatih stebel. Ta so trda, robata in 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoka. Veje in vejice so proti koncu odebeljene, listnate in nosijo po jeden košek.

Pritlehni listi so recljati, ostali sedeči, vsi pa podolgasto-jajčasti, suličasti ali črtasto-suličasti, rtasti in srhki. Srhke jih delajo posamezne kratke ščetinaste kosmatinice, zavoljo kterih so videti včasi sivkasti. V mladosti so na spodnji strani dostikrat porasteni z mehkimi dlačicami. Z ozirom na rob so jako izpremenljivi in pritlehni različni od stebelnih. Prvi so večjidel šobasto-nazobčani ali prav drobno napiljeno-nazobčani; vendar velja to bolj o dnu, zakaj spredi so navadno celorobi. Stebelni so celorobi, obsegajo steblo z dnom in so vedno manjši; privrhni so malo da ne črtasti.

Koški so okroglasti, njihovi lističi pa kocinasti, kakor da bi bili s pajčevino prepredeni. Zunanji so podaljšani v trikotno-suličasto, črno ali črnkasto, na ščetinaste, prav drobno nazobčane krpice pérnasto-nacepljeno lusko. Notranji imajo okroglasto, nekoliko zbočeno in resnato, oni pa, ki se dotikajo cvetov, podolgasto-jajčasto, nepravilno razčesljano, rujavo ali škrlatno-rudečo luskico. Koškovi lističi se pritiskajo drug drugega, in zaradi tega ne opaziš od njih nič drugega, kakor opisane luskaste podaljške. Vsled tega je videti košek črn ali črnkast. Cevasti cveti so rudeči kakor breskvino cvetje in ali vsi jednaki (na levi), ali pa so zunanji precej večji in nerodovitni (na desni). Rožke so skoro gole in na videz brez kodeljice. Vendar niso nikdar brez nje, toda neznatna je tako, da jo ugledajo le dobre oči. Sestavljena je iz posamičnih, prav kratkih in nežnih, ob dnu v kolobarček zrastlih ščetinic.

Črni glavinec ali véternik cvete od rožnika do jeseni in raste jako pogosto po senožetih in pašnikih. Peščena zemlja in taka, ktero sestavljajo peščenjaki, mu je najbolj po godu.

Bohinjski véternik[uredi]

Glavincev ali véternikov je po dolinskih in gorskih senožetih prav mnogo. Nobenega ni nič prida, ker je njihovo steblo pretrdo in po njem malo listov. O navadnem in črnem smo že govorili, nekaj jih pa pride še na vrsto. Ker so si precej podobni, in ker vrste druga v drugo prehajajo, zato jih je težko razločevati, in tedaj bomo najbolj poudarjali take znake, ki so merodajni za vrsto. — Steblo bohinjskega véternika (Centaúrea vochinénsis) je ravno, robato, kocinasto, 15 do 45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko in vejnato. Veje stojijo od njega, so na koncu debelejše in do razcvetja listnate.

Listi so dlakavi; spodnji recljati, podolgasti in krpasto-nazobčani, srednji jajčasti in debelo-nazobčani. Privrhni so jajčasti ali jajčasto-suličasti, oddaljeno-nazobčani in brez reclja. Po njih tečejo 3 žilice.

Koškovi lističi so zeleni, po robu pičlo dlakavi in narejajo okroglasto razcvetje. Zunanji imajo spredi kratko, trikotno-jajčasto, črno, glavniku podobno luskico. Njene nitaste krpice so sem ter tja zverižene in tako dolge, kakor je luskica široka. Notranji so suličasto-podolgasti z okroglo, rujavo luskico, ki je po robu nepravilno raztrgana. Vse luskice so tako neznatne, da se vidijo lističi tudi od zunaj. Cveti so rudeči; vnanji navadno daljši in jalovi.

Bohinjski glavinec cvete malega in velikega srpana in raste posebno na Gorenjskem po travnikih; tudi drugje, na pr. na Dolenjskem, ni redek.

Latasti véternik[uredi]

O poljskem glavincu smo povedali potrebno v tretjem poglavju. Ondi najde častiti čitatelj tudi njegovo sliko. Tudi je tam vzeto v pošten, da raste rad po suhih travnikih, kjer je plevel kakor na obdelani zemlji. — Naposled naj seznanimo slovenske gospodarje še z latastim véternikom (Centaúrea paniculáta), kteri se nahaja sem ter tja tudi po suhih senožetih. Njegovo steblo je ravno, 30-90 centimetrov (1 do 3 čevlje) visoko in v zgornji polovici vejnato. Veje stojijo na viš, nosijo večjidel posamezne koške in so do njih listnate.

Listi so srhki in sivokocinasti; pritlehni recljati in pérnasto-nacepljeni, stebelni brez reclja, pérnati s črtastimi listki, privrhni črtasti.

Cvetni koški so sestavljeni iz priostrenih zelenih, rujavo obrobljenih, spredi močno razdeljenih in v kratko konico se okončujočih lističev. Cveti so rožnorudeči, zunanji večji in jalovi. Plodovi so gladki, svetli in ozaljšani s kratko kodeljico.

Latasti véternik cvete od rožnika do velikega srpana.

Brezstebelna kompáva[uredi]

Slika 425. Brezstebelna kompáva. (Carlína acaúlis.)

Brezstebelna kompáva ali bodič je pritlikavka, kteri se ni posrečilo priti od tal. V zemlji ima jako močno, palec debelo in primerno dolgo, valjasto ali koželjasto koreniko a). Na spodnjem koncu se razveji na tanše korenine, na zgornjem pa dostikrat na več vrhov, kteri se okončujejo v velik košek.

Obširni pritlehni listi stojijo drug nad drugim in se razprostirajo v kolobarju pod razcvetjem. Oni so globoko pérnasto-nacepljeni na mnogoštevilne, s trni oborožene krpe. Sploh je rastlina tako s trni okovana, da je ni mogoče prijeti brez kakega neprijetnega občutka. Listi so spodi razširjeni, ondi ob stranéh trnjevi in skoro do polovice temnorudeči. Njihov žleb se včasi stisne v popolno cev.

Prikrajšano stebelce nosi velik košek. Njegovi zunanji lističi so zeleni ali rudečkasti; od njih štrlijo na vse strani dolgi, močni trni. Notranji so jezičaste, šumeče, znotraj in ob koncu bele, drugje pa črnorudeče luske, ki so o lepem vremenu nagnjene proti središču in zapirajo pot do cvetov, o deževnem pa se razprostrejo zvezdasto. S početka rumenkasti, pozneje rudečkasti cveti so vsi cevasti b) in c) in okrašeni z obširno čašico, ki se pozneje izpremeni v kodeljico. Pri b) je čašica odrezana do jedne vejice.

Brezstebelna kompáva cvete malega in velikega srpana in raste po suhih prostorih posamezno. Največ je je po nekterih pašnikih, zlasti po občinskih, za ktere se ne briga živa duša. Ker ima kompáva 40-50 in tudi več centimetrov v premeru, pokrije mnogo površja, in ako jih je mnogo na zemljišču, gre precej prostora v izgubo. Tu bi morala skrbeti občina, da se pride kvarljivki do živega. Nikakor ne zadostuje, da naženeš živino na pašnik; tvoja prva skrb bodi, da ji pride tudi kaj povoljnega pod zobe. Torej vaščanje, ki pasete na občinskem pašniku, primite za orodje, izrujte ne samo to, ampak tudi druge kvarljivke, in živina se vam bo do dobrega napasla.

Navadna kompáva[uredi]

Slika 426. Navadna kompáva. (Carlína vulgáris.)

Po suhih travnikih hribovitih krajev, ki imajo peščeno ali lapornato zemljo, raste prav rada navadna kompáva. V tleh je zavrtana njena dolga, koželjasta korenina, ktera traja 2 leti, in od ktere se odcepi malo stranskih koreninic.

Steblo je trdno, naravnost na viš štrleče, 16-45 centimetrov (6-17 palcev) visoko in v vrhu razvejeno na nekoliko vej, ki se okončujejo kakor steblo v velik košek.

Včasi ostane brez vej, in tedaj je razcvetje večje. Navadno je brazdasto in z belo volno kakor s pajčevino pokrito.

Raztreseni listi so suličasti, po robu z daljšimi in kračjimi trni oboroženi in med seboj v tem različni, da so spodnji daljši in ožji od zgornjih. Ti so skoro goli, prvi pa prevlečeni z belim puhom, kakor da bi jih bili pajki prepredli. Reclja nimajo, in višji kar sedijo s širokim dnom, ostali so pa precej zoženi.

Koški so malo da ne okrogli, njihovi zunanji lističi široki in suličasti ter oboroženi z mnogimi trni, notranji so črtasti, v spodnji polovici z resicami porasteni, v zgornji pa goli in rumenkasti. V košku je vse polno dolgih, ozkih plev in za njimi ravno toliko cevastih cvetov (na desni spodi), ozaljšanih z dlakavo kodeljico.

Navadna kompáva cvete malega in velikega srpana. S travnika je ni težko odpraviti; gledati je samo na to, da se opravi delo o pravem času, dokler seme ni dozorelo.

Močvirski osat.[uredi]

Slíka 427. Močvirski osat. (Cárduus palústris.)

Osati so sploh drug drugemu zeló podobni, samo po neznatnih malenkostih se razločujejo med seboj. V tretjem poglavju smo govorili o njivskem in mu očitali njegova zlodejstva, tukaj pa zabeležimo nekoliko o močvirskem, ker je jako škodljiv. Skoro jednako kvarljivi so pa tudi drugi, ki rastejo po travnikih in pašnikih. Ne delaj torej med njimi nobenega razločka in ne glej na vrsto, ampak na rod ter piplji in uničuj vse, kar je osat rodil.

Močvirski osat (tudi rudeči špehek imenovan) ima prav močno koreniko. Na njej stoji togo, 90-150 centimetrov (3-5 čevljev) visoko, jednovito ali vejnato steblo. To je brazdasto in popolnoma pokrito s kodrastimi, trnatimi, navzdol segajočimi robovi posamičnih listov. Navadno je kosmato in zeleno.

Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, višji brez reclja in po steblu premenjema postavljeni. Vsi so podolgasti, pérnasto-nacepljeni, dlakavi in spodi sivkasti. Njihove pojedine krpe so suličaste, večinoma na 2 celoroba ali globoko nazobčana roglja razdeljene in s trni okovarjene. Proti vrhu so listi precej manjši in prav ozki. Da njihova roba tečeta po steblu navzdol, in da sta tu pa tam v večje kodraste krpe preobražena, to smo že povedali. Pritlehni listi naredijo v prvem letu jako široko, kolobarjasto rušo, ki vsako drugo rast zaduši, in ker jeseni segnijejo, nastanejo goli prostori. Razun tega je pa naša rastlina tudi drugače škodljiva. O tem pozneje. Zdaj si oglejmo našo sliko, ki nam predočuje vrh — za njim leži list — in nektere dele iz cveta.

V vrhu vidimo lepo število majhnih, jajčastih, navadno v šop stisnjenih koškov, sedečih za neznatnimi krovnimi lističi. Receljčki so oviti v belo volno in se pozneje precej podaljšajo. V začetku je košek okroglast, sčasoma se pa jajčasto raztegne. Njegovi lističi so bledozeleni, po robu mehkodlakavi in se okončujejo v kratko rudečo konico, ki nekoliko štrli od ostalega lističa. Nežni, rudeči cveti so vsi cevasti (na levi zgoraj) in plodovi venčani s kodeljico, ktere posamični lasti nosijo kratke dlačice. Na desni spodi vidiš plod s kodeljico, na levi njen lasek.

Močvirski osat cvete od rožnika do velikega srpana in raste po vlažnih travnikih; tudi drugje na mokrotnih tleh ni redek. Zakaj je na senožeti škodljiv, to smo že omenili, a dostaviti je še treba, da ga živina v senu ne more pohrustati, ker je prebodeč in pretrd. Kakor z marsiktero jednako rastlino, godi se tudi z močvirskim osatom. Človek ga sicer pušča na travniku, ali kedar ga odkosi, vrže ga strani. Ako bi segel o pravem času po njem, dal bi se popolnoma odpraviti. Glavna skrb ti bodi, da osušiš travnik in ga sploh dobro oskrbuješ.

Kocinasti osat[uredi]

Kocinasti osat (Cárduus rivuláris) spoznaš na prvi pogled po jednovitem, 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visokem in močno kocinastem steblu, ktero je v zgornji polovici brez listja. V vrhu nosi 2-4 koške brez krovnih listov.

Listi so lepo zeleni in tu pa tam porasteni s kako dlako, po robu pa resnati. V obrisu so jajčasti, pérnasto-nacepljeni in obsegajo steblo z dnom. Spodnji so zoženi v perotkast, nazobčan, ob dnu nekoliko širji recelj. Listne krpe so suličaste in neznatno nazobčane.

Jajčasti koški so lepljivi, njihovi lističi jajčasto-suličasti, drug na drugega položeni in zoženi v mehko konico. Cveti so škrlatnorudeči in lasci po kodeljici pérnati.

Kocinasti osat cvete rožnika in malega srpana in raste po vlažnih travnikih in ravno takih pašnikih.

Sivi osat[uredi]

Sivi osat (Cárduus cánus) ima šopasto koreniko s koželjasto odebeljenimi vlakni. Na njej stoji brazdasto, jednovito ali vejnato, s sivkasto pajčevino prevlečeno, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko steblo. Vsaka veja nosi samo jeden košek; ako pa nima vej, okončuje se steblo v košek.

Veliki spodnji listi so podolgasto-suličasti, šobasto-nazobčani, resnati in dlakavi, na spodnji strani pa kocinasti in se stegujejo po steblu navzdol. Ostali so ožji, in privrhni obsegajo steblo, toda ne spuščajo se po njem. Spodnji so včasi 30 centimetrov (1 čevelj) dolgi in ležijo po tleh.

Škrlatnorudeči cveti so obdani od jajčastega koška, čegar notranji lističi so spredi malce razširjeni in po robu suhi. Sploh so jajčasto-suličasti, pokrivajo v začetku drug drugega, pozneje pa odstopijo. Kodeljica ima pérnate laske.

Sivi osat cvete malega in velikega srpana in raste tu pa tam po vlažnih travnikih.

Ogerski osat[uredi]

Po mokrotnih gorskih senožetih se nahaja ogerski osat (Cárduus pannónicus) s poševno koreniko in nitastimi vlakni. Njegovo brazdasto, 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoko steblo je brezvejnato, zgoraj brez listov, nekoliko kocinasto in se okončuje v 1-3 koške rudečih cvetov.

Suličasti listi so celi, nazobčani, resnati in ostri, obsegajo steblo in se stegujejo z jedno stranjo po njem navzdol, na drugi so pa zaokroženi v ušesce. Zeleni so in nekoliko dlakavi.

Koški so jajčasti, njihovi lističi spredi zoženi, priostreni, goli in rudečkasti ter naslonjeni drug na drugega. Kodeljica ima pernate laske.

Ogerski osat cvete rožnika in malega srpana.

Vodeníka[uredi]

Vodeníka (Cárduus oleráceus) je po vlažnih travnikih prav navadna rastlina. V zemlji ima kratko, močno koreniko, na kteri stoji 60-130 centimetrov (2-4 čevlje) visoko, okroglo, brazdasto steblo. Jednovito je in golo, nekako bledozeleno in sočnato. Sploh hrani vodenika precej soka in mlada ugaja vsaki živini.

Listov je po steblu malo; premenjema so postavljeni, brez reclja in ga objemajo do polovice. Pri tleh jih je mnogo; ti narejajo zeló obširno rušo, zakaj včasi so nad 30 centimetrov (1 čevelj) dolgi in primerno široki. Listi so večjidel pérnasto-nacepljeni, njihove krpe jajčasto-suličaste, nazobčane, s trnastimi resami oborožene, pa vendar ne bodeče. Privrhni listi so včasi celi, včasi pa plitvo pérnasto-nacepljeni.

Konec stebla sedijo jajčasto-suličasti, nazobčani, bledi krovni listi. Za njimi na kratkih recljih so okroglasto-jajčasti koški s črtasto-suličastimi in v dolgo, mehko konico priostrenimi lističi. Cveti so vsi cevasti, rumenkasto-beli in precej daljši od koška. Iz kratke plodnice se razvije rujavkasta rožka z umazano belo kodeljico, ki je sestavljena iz precej dolgih las, po kterih visijo kratke dlačice. Ta naprava je, kakor smo že večkrat omenili, prav izvrstna in pomaga plodu, da ga veter dobi v svojo oblast in raznaša daleč na okrog. Tako je mogoče, da se razmnožuje zelišče prav hitro, ako so mu tla ugodna, in pokrije sčasoma vse površje. Nahajajo se travniki, po kterih raste vodeníka zdržema tako, da je skoro ni druge rastline med njo. Dozdeva se ti, kakor da se je dotični prostor nalašč nasejal s to rastlino. No kdor jo uporablja za presno klajo, ima izvrsten studenec, zakaj ona prav naglo raste in živina jo rada jé. Pozneje pa postane steblo trdo in nima v krmi skoro nobenega pomena.

Vodenika cvete malega in velikega srpana. Odpraviti bi jo bilo le s tem, da se tla osušijo.

Srpán[uredi]

Srpán, srpánec, strpánec, vodeníka ali škrbínka (Cárduus Erisíthales) je osatovega rodú in raste prav pogosto po mokrotnih gorskih travnikih. Njegovo 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoko steblo ima samo v vrhu nekoliko vej, ktere se okončujejo v košek. Navadno je golo, včasi pa porasteno z mehkimi dlačicami, večkrat pa tudi srhko.

Listov ne nahajamo povsod, ampak samo v spodnji polovici. Pritlehni so recljati, pérnasto-nacepljeni; njihove krpe so celorobe ali šobasto-nazobčane. Stebelni so brez reclja, šobasto-nazobčani s trnastimi resami in obsegajo steblo. Vsi so goli ali dlakavi.

Kimasti koški so jajčasti, njihovi lističi suličasti, lepljivi in s trdo konico obrnjeni od razcvetja. Bledorumeni, včasi beli ali rudečkasto nadahnjeni cveti so za polovico daljši od koška. Kodeljica ima pérnate kosmatinice.

Srpán cvete malega in velikega srpana in je trpežen. S pritlehnimi listi topi sosedno rast, sam pa daje malo slabe krme. — Sem ter tja rastejo po senožetih in pašnikih še drugi osati, toda ne narejajo mnogo škode, in zato naj molčimo o njih.

Navadni turek[uredi]

Slika 428. Navadni turek. (Cárduus acanthoídes.)

Navadni turek ali navadni pesji stric je njivskemu osatu precej podoben. On ima trdno, koželjasto, dveletno korenino, ktera globoko v zemljo sega in mnogo vlaken oddaja. Včasi je razdeljena na dve nejednaki polovici. Iz nje požene 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoka, listnata, perotkasta stebla, ktera so vrh tega še trnjeva in pokrita z gostimi dlakami a).

Gosti, premenjema postavljeni listi so podolgasti, pernasto-nacepljeni in nosijo po robu trne; vsak rogljiček se še posebej okončuje v daljši in debelejši trn. Vsi so brez reclja, in njihove ploskve se stegujejo še globoko navzdol po steblu do tistega mesta, kjer so na njem pritrjeni s svojimi nožnicami. Spodnji listi ležijo po tleh in odpadejo prej kakor drugi.

Vrh stebla in konec vej stojijo posamezni, okroglasti koški, sestavljeni iz bodečih, včasi s pajčevinastimi dlakami prepreženih, luskastih lističev. Trni posamičnih koškovih lističev so belkasti in spodnji navadno nazaj ukrivljeni. Na plodišču sedijo med ščetinastimi plevami rožnorudeči, cevasti cveti b); na podolgastih rožkah c) sedi kodeljica neposredno.

Navadni turek cvete od rožnika do jeseni in raste povsod po neobdelanih in pustih krajih. Najbolj škodljiv je po pašnikih in mestoma tudi po suhih travnikih , ki ležijo blizu selišč. Ni mu priti težko do živega, ako ti je količkaj do dobrega pašnika. Rekli smo, da je dveleten, in ako porežeš letošnje cvetne koške o pravem času, ne bo ostajalo vetru ničesar, kar bi raznašal po okolici. Res, da bo letošnja korenina še spomladi pognala, ali ker ni semena, ne bo novih rastlin, in dotično ozemlje ti postane čisto.

Kodrasti turek[uredi]

Neka pavrsta navadnega turka je kodrasti turek (Cárduus críspus), ki ima po več koškov, šopasto združenih, na kračjih recljih in širje, na spodnji strani močneje kocinaste liste. Po travnikih je navadnejši od prejšnjega.

Kimasti turek[uredi]

Slika 429. Kimasti turek. (Cárduus nútans.)

Po jednakih krajih kakor navadni se nahaja tudi kimasti turek, čegar cvetni reclji se nagibljejo nekoliko na stran, kakor da bi ne mogli nositi obširnih, malo da ne 3 centimetre dolgih koškov. V zemlji ima dveletno korenino, in na njej pritrjeno brazdasto in vejnato steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, močno in trdo ter večjidel prevlečeno z rahlo, belkasto pajčevino, kakor da bi rastla volna po njem. Ker se stegujejo listi po njem, zato je perotkasto, a te perotke so mestoma pretrgane, in tako postane steblo pretrgano-perotkasto. Veje nosijo navadno po jeden košek, so skoro do njega krpaste in trnjevo-perotkaste.

Podolgasto-suličasti listi se stegujejo po steblu in narejajo po njem ozke, zeló bodeče robove. Zgoraj so goli in svetli, spodi po žilah pa kocinasti, globoko pérnasto-nacepljeni in po krpah ali zobeh napiljeno-nazobčani, s trnastimi resami okovarjeni in v močen trn zašiljeni. Dolgi so kakih 15 centimetrov (6 palcev).

Cvetni koški se nahajajo konec kocinastega reclja; navadno je samo jeden, včasi pa tudi 2-4. Njihovi lističi so vzadi jajčasti in široki, spredi pa suličasti in v močen trn priostreni. Spodnji stojijo od razcvetja, srednji so nekako navzven nalomljeni, zgornji pa obrnjeni na viš. Vsi so premreženi s pajčevino. Škrlatno-rudeči cveti (na desni) so cevasti in plodovi (na levi) ozaljšani s sedečo kodeljico brez stranskih kosmatinic.

Kimasti turek cvete od malega srpana skoro do jeseni in se uničuje kakor prejšnji.

Navadna máčina[uredi]

Slika 430. Navadna máčina. (Serrátula tinctória.)

Navadna máčina je sicer popolnoma neoborožena, a po svoji zunanji postavi osatom tako podobna, da misliš v prvem hipu, da ti je prišel osat v roke. V zemlji ima močno razvito koreniko, ktera požene navadno več stebel in se plazi daleč okoli.

Njeno steblo je trdno, brazdasto in skoro čisto golo. Visoko je 30 do 90 centimetrov (1-3 čevlje), v vrhu vejnato in se okončuje kakor njegove veje in vejice v košek.

Raztreseni listi so goli, podolgasto-suličasti, celi ali pérnasto-nacepljeni, gosto nazobčani in rtasti. Spodnji so recljati, s premenjalnimi, suličastimi krpami in večjo končno krpo; srednji so ali spodnjim jednaki, ali pa samo ob dnu krpasti in brez reclja; privrhni so neznatni, sedeči, suličasto-črtasti in plitvo nazobčani.

Koški so jajčasti ali valjasti in imajo mnogo kakor opeka v strehi položenih lističev. Zunanji so kračji, rtasti in včasi spredi s kratko konico oboroženi, a notranji so daljši in spredi navadno suhi. Po hrbtu so vijolično-nadahnjeni in po robu dlakavi. Drobni cveti (na levi spodi) so malo da ne pravilni, škrlatno-rudeči in popolni, včasi pa jednodomni. V tem slučaju so prašni precej večji od pestičnih. Rožke so podolgaste, stisnjene, plitve, četverorobe, gole in imajo sredi rudečkaste kodeljice lijast podaljšek. Kodeljica je sestavljena iz nejednakih, malce nazobčanih las, izmed kterih so zunanji kračji in prosti.

Navadna máčina cvete od rožnika do velikega srpana in raste marsikje po travnikih, kjer zavoljo trdega stebla ni veliko prida.

Regrat[uredi]

Slika 431. Regrat. (Leóntodon Taráxacum.)

Regrat, otávčič, smolíčka, štévnica, ženténje ali žolténica je, kakor kažejo imena, dobro znana in po slovenskih deželah povsod navadna rastlina. Ni pa tudi travnika, niti pašnika, niti vrta, kjer bi se ne bil udomačil; ni je trate, ktere bi ne dičil s svojim rumenim cvetjem. Regrat je tudi jako izpremenljiv, in raznim njegovim izrodkom so dajali različna imena, kar se pa ni posebno srečno obneslo. Spomladi iščejo po tratah mladega zelišča, dokler še večjidel v zemlji tiči in nima mlečnega soka, ter ga pripravljajo v živež. Votla stebla pa nabirajo otroci, da si napravijo od njih verigo. Mi pa si ga oglejmo malo natančneje in povejmo potem pravo sodbo.

Regrat ima rujavo, prav močno, koželjasto in globoko v zemlji zarito koreniko. Iz nje pride cela ruša pritlehnih, klinastih, suličastih, priostrenih ali topih, celorobih, napiljenih ali škrbinastih listov a). Vsi se položijo kolobarjasto okoli središča, iz kterega izraste navadno več okroglih, golih ali nekoliko dlakavih, votlih stebel brez listov. Dostikrat ležijo tudi stebla po tleh in privzdigujejo samo razcvetja. Okončuje se steblo v obširen košek, kterega narejata dva kroga zelenih lističev. Zunanji odstopijo nekoliko od notranjih, ali se ukrivijo celó navzdol; ko je pa plod dozorel, obesijo se tudi notranji.

Dozdevni cvet je skupek prav mnogih cvetov, ki so vsi jezičasti in rumeni ter potaknjeni s plodnico v majhne globelice c). b) nam kaže tak jezičast cvet. Spodi je drobna plodnica z nitasto čašico; sredi zadnje, toda na plodnici pritrjen, stoji jezičasti venec z razklanim vratom. Venec in vrat odpadeta pozneje, čašica se pa podaljša c) in d) in razprostre svoje nitke v kodeljico. Tako nastanejo tiste belkaste, okrogle glave, ki dajó vetru in otrokom mnogo opraviti. Kodeljice se drži spodi plodek d), ki preleti pod lahko ladjico gore in jezera. Zdaj se pa naj še kdo čudi, ako naleti povsod na to zelišče!

Regrat cvete od pomladi do jeseni. Zatreti ga je težko, ker ima globoko koreniko. Nič ti ne pomaga, ako jo tudi odrežeš; pozneje zopet požene. Izkopati jo moraš, potem imaš mir. Prav lahko se baje uniči, ako mu potrosiš večkrat debele soli v srce. To bi ne bil ravno predrag pomoček; poskusiti je treba.

Po travnikih ne napravlja prevelike škode, ker hitro spomladi požene in ga pozneje trave prerastejo. To velja zlasti o takih senožetih, koder ga ni preveč, in kjer trave bujno rastó. Po pašnikih in ledinah je pa bolj kvarljiv, in posebno tod ga je treba izkopati.

Tudi deteljam ne prizanaša regrat. Le oglej si njivo, ktera ni dobro zarastla. Razni pleveli, med njimi tudi regrat, naselijo se po golih prostorih in srkajo poljščini namenjeni živež in topijo njeno rast.

Navadna solnka.[uredi]

Slika 432. Navadna solnka. (Tragopógon praténsis.)

Ta rastlina nima zastonj lepega imena. Rada se namreč ravna po solncu in odpira svoje rumene koške le tako dolgo, dokler sijejo njegovi žarki z nebeškega oboka. Kakor hitro se je poslovilo solnce in se skrilo za gorami, takoj se stisnejo njena obširna razcvetja in ostanejo zaprta do jutra. Ko se je pa zopet jelo voziti od vzhoda proti zahodu, odpirajo se koški zaporedoma, in kmalu je ves travnik rumen. Solnka časti to presilno moč še na drug način. Njene glavice se klanjajo solnčnim žarkom in gledajo zmirom vsaj z jednim očesom za njimi. Ženski spol pozna to rastlino najbolj spomladi, ko nabira njene prve, nežne liste in pripravlja za jed. Ko je ocvetela, imajo z njo dosti opraviti otroci, ki razpihujejo tiste sivkaste, rahle krogle, ktere so se razvile na vsaki veji. Prvo polovico rožnika, dokler meri kosec s počasnim korakom travnik, so solnke, ki so vzrastle iz lanske korenine, že suhe s črnorujavimi zgrbančenimi listi, kteri se skoro vsi zdrobijo, kedar sušimo in spravljamo krmo domú. Od rastline ostane samo trdno steblo, ktero nima posebne vrednosti. Stebla, ki stojijo na letošnji korenini, ostanejo še precej zelena, a ker ni veliko in velikih listov, niso kakor prejšnja mnogo vredna.

Koželjasta, navadno naravnost v tleh zavrtana korenina d) trpi dve leti. Golo, okroglo in votlo steblo nosi nekaj dolgih vej, ki se okončujejo v košek a).

Dolgi, toda ozki listi so celorobi, raztreseni in goli ter objemajo steblo kakor z nožnico.

Košek sestavljajo dolgi, ozki lističi, kteri se med dozorevanjem obesijo c) in prostor razširjajočim se plodom prepustijo. Cveti so vsi jezičasti, veliki in zlato-rumeni b). Lasasta čašica se izpremeni v veliko kodeljico, ki je pritrjena na reclju in lepo zvezdasto razprostrta. Druga se dotika druge, in vse napravijo malo da ne pravilno kroglo. Pojedini lasci so zvezani s tankimi niticami, in vse je podobno kaki drobni tkanini.

Solnka cvete malega in velikega travna. Prištevati jo moramo slabim travniškim rastlinam, o kteri moremo trditi, da sosedno rast duši, ker se razvija zgodaj spomladi; vrh vsega tega daje le slabo krmo.

Velika solnka[uredi]

Izmed sorodnic najbolj navadna je velika solnka (Tragopógon májor). Ona raste tu pa tam po suhih travnikih, ki ležijo na vapneni zemlji. Njeno vejnato steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in brazdasto. Togi listi so celorobi, suličasto-črtasti, priostreni in obsegajo steblo do polovice. Košek ima 12-16 lističev; ti so daljši kakor spredi zaokroženi zunanji cveti, kteri so povsod jednako rumeni.

Rožke so oborožene z bodljikami in navadno kračje od nitastega kljunčka. Ta je robat, na koncu kijast in pod kodeljico gol. Velika solnka cvete od malega travna do malega srpana.

Pegasti svínjak[uredi]

Slika 433. Pegasti svinjak. (Hypochoéris maculáta.)

Pegasti svínjak ali pegasto prasje zelje je po travnikih, zlasti takih, ki nekoliko više ležé, prav navadna košarica. V zemlji ima kratko, poševno koreniko, obdano z mnogimi tankimi vlakni.

Listov zelišče nima mnogo, in še ti so združeni konec korenike v razširjeno, po tleh ležečo rožico. Vsi so brez reclja, podolgasti ali narobe-jajčasti in večjidel celorobi ali oddaljeno in plitvo nazobčani. Navadno so dlakavi in včasi z rujavimi pegami okrašeni.

Steblo, ktero se vzdiguje sredi rožice, je ravno, 30—60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in se ali okončuje v velik košek, ali pa rogovilasto razdeli na 2-3 veje, ktere nosijo vsaka svoj košek. Steblo je dlakavo in ima spodi samo jeden suličast listič, proti vrhu pa, koder postaja polagoma nekoliko debelejše, sedijo luskice po njem.

Veliki, zlatorumeni cveti (na levi) so postavljeni v košku, sestavljenem iz celorobih lističev; med temi so srednji spredi kocinasti in po hrbtu od majhnih ščetinic srhki. Cveti so daljši od koška in vsi jezičasti. Rožke so podaljšane v kljunček in ozaljšane s kodeljico, ki ima pernate in v jedno vrsto postavljene laske (na desni).

Pegasti svínjak cvete malega in velikega srpana. S svojimi po tleh ležečimi listi topi sosedno rast. Največja je škoda ondi, kjer kar zdržema raste, in kjer so tla malo da ne popolnoma pokrita z njegovimi listi. Povsod bi ga bilo treba izpipati in dotične prostore posejati s travo, da se ne pritepe kaka druga zel.

Trpežni svínjak[uredi]

Slika 434. Trpežni svinjak. (Hypochoéris radiáta.)

Trpežni svínjak ima kratko, valjasto, včasi pa tudi koželjasto koreniko, ktera se odlikuje po jako močnih in dolgih vlaknih.

Iz korenike izraste šop trdnih, precej dolgih, v kolobarju po tleh ležečih listov, ki zadušijo, kamor sežejo, vsako drugo rastlino. Podolgasto-suličasti so, nekako v recelj zoženi, spredi zaokroženi, drugje pa šobasto-nazobčani in vsled togih kocinic srhki. Kakor vsa rastlina so tudi listi temnozeleni. Iznad pritlehne rožice se vzdiguje 30-60 centimetrov (2-3 čevlje) visoko, okroglo, brazdasto steblo. Večjidel je popolnoma golo, včasi pa v spodnjih delih dlakavo. Pravih listov nima, proti vrhu pa, kjer je nekoliko debelejše, sedi nekaj neznatnih luskic. Votlo je in nosi v vrhu, kakor tudi konec vej košek rumenih cvetov.

Koške sestavljajo suličasti, pokrivajoči se lističi. Ti so po hrbtu robati in ščetinasti, po robu pa bledejši. Rumeni cveti so vsi jezičasti in stojijo za plevami (na levi). Plodovi so nekoliko podaljšani in ozaljšani s kodeljico, ktera ima po sebi pérnato razpostavljene ščetinice.

Trpežni svínjak cvete od velikega travna do malega srpana in raste najrajši po suhih travnikih in pašnikih.

Potróšnik[uredi]

Slika 435. Potróšnik. (Cichórium Íntybus.)

Potróšnik, popótnik, jedrík, ledrík, légvat ali cikorija ima dolgo, včasi palec debelo, koželjasto koreniko, ki je ali jednovita in samo s tankimi vlakni porastena, ali pa razdeljena na več debelih vej, ki so potem napošev zavrtane v tleh. Debela zunanja koža je mesnata in napolnjena z grenkim mlečnim sokom, osrednja os je pa trda in lesnata. Sploh je korenika jako močna e).

Na koreniki stoji 30 do 130 centimetrov (1 do 4 čevlje) visoko, dlakavo steblo, ktero se že pri tleh zarašča na dolge razvejene veje. Navaddno je robato, vegasto in zeleno ali rudečkasto, ali samo rudeče progasto in lisasto.

Pritlehni, v kolobarju stoječi listi so recljati, škrbinasti in se posušijo pozneje. Oni ležijo trdno po tleh in pokrivajo inače golo zemljo. Stebelni sedijo premenjema po steblu in vejah. Podolgasto-suličasti so in šobasto-nazobčani. Privrhni so celorobi, neznatni.

Lepi, modri, včasi beli cveti stojijo v koških bolj pri vrhu v listnih pazušicah in so združeni skoro v klas ali grozd a). Njihovi koški imajo navadno 5 zunanjih kračjih in širjih ter 8 notranjih, daljših in ožjih, z rudečimi recljatimi žlezicami posutih lističev. Jezičastih cvetov d) je v košku sploh malo. Lepo kolesasto so razprostrti in se odlikujejo po temnejših, kakor pri košaricah v obče v cev združenih prašnikih b), izmed kterih se vzdiguje na 2 brazdi razdeljeni vrat c). Rožka nosi sicer kodeljico, toda prav kratko.

Potróšnik cvete malega in velikega srpana in raste prav navadno po travnikih, pašnikih, poljskih mejah in drugih jednakih prostorih. Ker ima zelišče malo listja, pa mnogo trdnega in žilavega steblovja, daje slabo krmo in še te ne mnogo. Mlado zelišče je seveda dobra piča, pozneje pa otrdne, pritlehni listi se posušijo in odpadejo. Tako se pokosi potem malovredno zelišče, in ko se je posušilo, vrže se na stran, kar se zgodi včasi že med košnjo. Zastonj je torej rastlo in izpodrivalo boljšo rast. Obširna rastlina pa potrebuje tudi mnogo živeža, kterega odteguje pičnim travam.

Gospodinjam prav znana je potrošnikova, do 60 centimetrov (2 čevlja) dolga korenika, ktera jim služi kot cikorija, da z njo slabijo kavo. Ni in ne more biti nam namen, govoriti tu o okusu, a toliko vendar smemo omeniti, da kave ne nadomestuje nobena stvar, in da se je ta razvada ukoreninila o Napoleonovi dobi, ko se kava ni smela uvažati. Od tistega časa je ostala cikorija in druge podobne reči v navadi, zakaj obveljalo je čudno mnenje, da je pobarvana pijača boljša od naravne. To imenujemo popačenost okusa in svetujemo vsem onim, ki so se navadili na to sicer drago pijačo, da jo vsaj uživajo tako, kakoršna je. Sicer pa kava ni posebna dobrota, zakaj vedeti je treba, da deluje kakor strup na človeško telo. Ako hočeš zdrave in ob jednem tečne kave, pripravljaj si jo sam, in sicer iz domačega žita (najboljši za to je ječmen), ali pa iz želoda. Prav izvrstno pijačo dobiš, ako vzameš vsakega polovico.

Navadni hostni regrat.[uredi]

Slika 436. Navadni hostni regrat. (Hierácium pilosélla.)

Po suhih travnikih , solnčnih gričih in kraj potov nahajamo prav pogostem majhno košarico, vredno, da se je spominjamo z nekolikimi vrstami. V zemlji ima kratko, poševno koreniko rujavkaste barve. Ona oddaja mnogo vlaknatih koreninic, ktere držijo zelišče močno v tleh. Na njej je pritrjenih mnogo podolgasto-jajčastih, celorobih listov, ki so brez pravega reclja in se proti dnu samo zožujejo. Sicer se pa listi jako izpreminjajo, in težko je dobiti nekaj rastlin s popolnoma jednakimi listi. Vendar so vselej složni v tem, da poležejo po zemlji in topijo drugo rast. Porasteni so zlasti zgoraj in po robu z dolgimi, ščetinam podobnimi kocinami. Ker se pritiskajo k tlom, ne doseže jih kosa, in tako je škoda posebno tam prav očitna, kjer rastline te vrste zdržema rastejo, zakaj tudi bilk je malo ali celó nič med njimi.

Izmed listov izraste kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, okroglo steblo, ki pa včasi prav nizko ostane. Pokrito je z dolgimi dlakami in ima tu pa tam kak luskast listič. Razun pravih stebel izraste iz korenike tudi nekoliko tankih, dlakavih pritlik, po kterih sedijo manjši, sicer pa pritlehnim jednaki listi. Te živice ležijo po tleh in se razširjajo daleč okrog. Da tudi te topijo sosedno rast, ni treba še posebej poudarjati.

Vrh stebla je košek, sestavljen iz jednakih, s črnimi žlezovitimi dlačicami porastenih lističev. Spodi se nahaja krog kračjih, drugače pa jednakih lističev. Bledorumeni cveti so vsi jezičasti (na levi), zunanji na spodnji strani rudečkasti. Plodišče je golo in porazdeljeno na posamezne globelice, po robu malce nazobčane. Kodeljica je sestavljena iz posamičnih ostrih dlak, ki se prav lahko odkrhnejo, in sedi na brazdasti rožki.

Navadni hostni regrat cvete od rožnika skoro do jeseni in je najbolj škodljiv po travnikih, ker ne daje skoro nič krme, in ker drugo rast ovira in duši.

Resnati hostni regrat[uredi]

Resnati hostni regrat (Hierácium aurícula) ima močno, koželjasto koreniko, ktera je z mnogimi vlakni tako pritrjena v zemlji, da zelišča ni z lahka dobiti iz nje. Na njej stoji 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoko, okroglo in votlo steblo. To je popolnoma brez listov, ali pa sedi, kar je navadnejše, blizu tal jeden suličast list. Steblo je jednovito, golo, ali pa z dolgimi, redko nastavljenimi kocinami porasteno; proti vrhu so med njimi goste, žlezovite dlačice, kakoršne tudi po košku stojijo. Njegov vrh je kobulasto razdeljen na 3-5 koškov, ki imajo same jezičaste, bledorumene cvete.

Korenika pa ne požene samo opisanega stebla, temveč celo rušo drugih, ki ležijo po tleh in najbolj topijo sosedno rast. Ta so večjidel z dolgimi kocinami gosto prevlečena in segajo daleč okoli. Po njih sedijo suličasti ali lopatičasti, celorobi listi, ki so ali goli, kakoršne so včasi pritlike same, ali pa dlakavi in resnati. Takšni so tudi pritlehni listi, samo precej večji in temnejši.

Resnati hostni regrat cvete od velikega travna do malega srpana in raste mestoma po travnikih, ktere včasi tako prevleče, da kosa ne dobi drugega, kakor posamezna stebla. Tu ne pomaga nič drugega kakor pridna roka, ki izdere rastlino za rastlino, predno je seme dozorelo.

Rudečkasti hostni regrat[uredi]

Slika 437. Rudečkasti hostni regrat. (Hierácium aurantíacum.)

Iz tega velikega rodú, ki je večjidel po gorah in visokih planinah domá, postavimo na zadnje mesto lepo rastlino, ktero marsikje tudi po vrtih gojijo, rudečkasti hostni regrat. Tudi on se drži višav in je mestoma po gorskih in planinskih senožetih prav navadno zelišče. Pa vendar ne moremo trditi, da raste samo po visokih gorah, tudi po travnikih gorskih dolin ni ravno redek in marsikje gre daleč v nižave. V tleh ima poševno koreniko z mnogimi vlakni in razpošilja včasi pritlike, včasi jih pa nima.

Steblo je 15-45 centimetrov (½ do 1½ čevlja) visoko, spodi listnato, v zgornji polovici pa brez listov, v vrhu na nekoliko vejic razvejeno in z dolgimi, srhkimi ščetinami porasteno.

Pritlehni listi so podolgasti, ostali narobe-suličasti, vsi pa ob dnu zoženi, topi in lepo zeleni. Navadno so celorobi včasi pa tudi oddaljeno nazobčani in kakor vsa rastlina porasteni s črnkastimi, precej trdnimi dlakami.

Koški z rudečkasto-rumenimi cveti so združeni v češuljasto razcvetje. Njihovi lističi so črtasti in nosijo po hrbtu črne žlezice in ščetinice jednake barve. Plodišče je brez plev, in iz jezičastih cvetov se razvijejo valjaste rožke z lasasto kodeljico.

Rudečkasti hostni regrat cvete rožnika in malega srpana.

Dveletni dimek.[uredi]

Slika 438. Dveletni dimek. (Crépis biénnis.)

Na travnike hodijo raznovrstne rastline na pašo. Nekterih izmed njih se živina ne dotakne, druge topijo s pritlehnimi, po zemlji ležečimi listi sosedno rast, in tretje nastavljajo vejnata, trdna stebla ter izsesavajo tla. Vse take prištevamo pravim travniškim plevelom. Poleg teh je pa tudi nekaj takih, ki so sicer dobra klaja, dokler so mlade, a predno se travnik pokosi, zlesenijo njihova stebla, in njih vrednost je tem manjša, čim večje so. Take lahko rastejo po tratah, ki se večkrat kosijo in kar presne pokrmijo, ne pa po senožetih, ki naj bodo odmenjene pravim travam. Zadnji vrsti prištevamo tudi dveletni dimek ali temelišček, kteri le prerad uhaja na travnike. V zemlji ima kratko, pa debelo dveletno korenino, ki se razhaja na tanše koreninice. Na njej stoji brazdasto, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, golo ali s ščetinami porasteno, vejnato steblo. Navadno se začnejo veje že pri tleh, in tako nastane obširen, zelnat grm, ki slabo vpliva na drugo rast.

Listi se močno izpreminjajo. Spodnji in srednji so podolgasti, valovito nazobčani, šobasti, pérnasto nacepljeni ali celó pérnati; včasi so tudi nepravilno razdeljeni. Višji so precej manjši in sedijo s srčastim ali puščičastim dnom; privrhni so neznatni in celorobi. Vsi so kakor steblo goli, ali pa imajo tu pa tam kako dlačico. Pritlehni so včasi prav veliki in ležijo po zemlji. Vsi deli imajo mnogo mlečnega soka.

Veliki koški rumenih cvetov stojijo konec rogovilasto se razhajajočih vej in imajo dvojne lističe. Košek je v začetku valjast, za razcvetanja ob sredi nekoliko preščipnjen in pozneje, ko plod zori, kopičast, zakaj njegovi notranji lističi se nagnejo drug proti drugemu in zapró vhod skoro popolnoma. Iz njega molijo bele kodeljice, ki so samo za spoznanje daljše od njega. Ko plod dozori, odpre se čašasti košek in ga oddá drugemu gospodarju, ki ga raznaša po svetu. Lističi imajo po hrbtu precej visok rob s ščetinicami. Zunanji lističi so najmanj za polovico kračji in odstopijo od prvih; podolgasto-suličasti so in gladki. Cveti so vsi jezičasti (na desni) in imajo sedečo, snežnobelo kodeljico. Rožke (na levi) so valjaste in spredi malce zožene.

Dveleten dimek cvete od rožnika do jeseni. Ker nareja visoko zelišče s precej debelim in trdnim steblom in z jednakimi vejami mnogo semena, in ker pritlehni listi topijo sosedne trave, prišteli smo ga travniškim plevelom.

Smrdljivi dimek[uredi]

Slika 439. Smrdljivi dimek. (Crépis foétida.)

Smrdljivi dimek se nahaja prav pogosto na suhi, peščeni in prodnati zemlji. Najljubši so mu solnčni griči in nasipi, odkoder prehaja na bližnje travnike in celó na obdelano zemljo. Ker je na senožetih najbolj navaden, hočemo izpregovoriti na tem mestu nekoliko o njem.

V zemlji ima zeló močno, koželjasto korenino. ktera gre večjidel naravnost v tla. Zunaj je rumenkasta, znotraj pa bela. Vse zelišče smrdi po karbolovi vodi.

Na korenini je pritrjeno zeló trdo in trdno, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, okroglo, brazdasto steblo. Navadno je v spodnji polovici temnorudeČe, srhko in razvejeno. Vej ni ravno mnogo, toda one molijo od stebla, in zavoljo tega je videti nekako okorno-košato.

Listi stojijo premenjema do vrha; po vejah in vejicah pa, ki se okončujejo v košek, ni listov, in ker sedi pod vsako vejo le mičken listič, videti je rastlina v razširjenem vrhu malo da ne gola. Spodnji listi so šobasti ali pérnasto-nacepljeni in recljati, višji pa suličasti, ob dnu globoko zarezani in brez reclja. Vsi so srhki.

Konec vej, ki se navadno rogovilasto razhajajo, stojijo dosti veliki rumeni cveti v koških. Njihovi reclji kimajo v mladosti; kedar se pa jamejo cveti razvijati, tedaj se pa nategnejo in postanejo trdni. Plodovi s snežnobelimi kodeljicami (na levi), ki do polovice iz koška gledajo, štrlijo naravnost na viš. Notranji koškovi lističi so najmanj za polovico daljši od zunanjih, po robu dlakavi in spredi rudečkasti. Zadnji so tudi dlakavi in odstopijo pozneje nekoliko, prvi se pa stisnejo v kopico. Cveti (na desni) so vsi jezičasti in zunanji po spodnji strani rudeče počrtani. Rožke imajo recljato kodeljico.

Smrdljivi dimek cvete od rožnika do velikega srpana.

Zeleni dimek[uredi]

Slika, 440. Zeleni dimek. (Crépis vírens.)

Zeleni dimek je jedno-, včasi tudi dveletno zelišče pretežno suhih krajev. Prodnata in peščena zemlja mu je najbolj všeč. V tleh ima koželjasto, kratko, pa jako debelo korenino, na kteri stoji ali jedno samo 30-90 centimetrov (1 do 3 čevlje) visoko steblo, ali pa, kar je bolj navadno, cel šop jednakih stebel, ki ležijo po zemlji, ali se pa vzdigujejo na viš. Razvejena so navadno že od tal, dostikrat rudečkasto nadahnjena in popolnoma gola, ali pa porastena s prav kratkimi dlačicami in robata.

Pritlehnih listov je košata ruša, ktera vzame, pomnožena s stebli in vejami, vsaki drugi rastlini prostor in jo zaduši. Listi so suličasti, pérnasto-nacepljeni in goli; pritlehni so zoženi v recelj, stebelni sedeči, objemajo steblo s puščičastim dnom in navadno globoko nazobčani. Proti vrhu postajajo prav neznatni in so večjidel celorobi.

Konec vej in vejic so pritrjeni precej drobni, zlatorumeni cveti v kratkih koških, ki napravljajo včasi grozdasto razcvetje. Notranji koškovi lističi so ozki, suličasti, spodi po hrbtu dlakavi ali ščetinasti in spredi rudečkasti; zunanji so jako kratki, črtasti in pritisnjeni na prejšnje. Cveti (na desni) so jezičasti in zunaj včasi rudeče počrtani. Nahajajo se pa tudi sem ter tja rastline s cevastimi cveti v sredi. Kedar zelišče ocvete, stisnejo se koškovi lističi v kopico, ktera se pozneje razprostre, da morejo rujavkasti plodovi na dan. Ti so podolgasti, spredi nekoliko stisnjeni; kračji so od bele kodeljice in brazdasti.

Zeleni dimek cvete od rožnika do velikega srpana.

Močvirski dimek[uredi]

Slika 441. Močvirski dimek. (Crépis paludósa.)

Razun opisanih dimkov nahajamo po naših travnikih še druge. Večjidel ljubijo suha tla, ali se vsaj ogibljejo vlažnega sveta. Z nekterimi bomo še seznanili prijazne čitatelje; tukaj pa nam je govoriti o močvirskem dimku, kteremu najbolj ugajajo vlažni prostori po travnikih in gozdih. V tleh je pritrjen z močno, naravnost zavrtano, ali pa poševno koreniko.

Njegovo ravno, votlo steblo je robato, listnato in 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko. Navadno je golo ali le pičlo z dlačicami porasteno in samo v vrhu nekoliko vejnato.

Listi so malo da ne goli in na spodnji strani višnjelkasti. Pritlehni (na desni) so recljati, podolgasti, zoženi v recelj in šobasto-nazobčani. Zobje so ukrivljeni proti listnemu dnu. Njim prav podobni so tudi spodnji stebelni listi, ostali so pa brez reclja, podolgasto-suličasti in obsegajo steblo s srčastim ali puščičastim dnom. Priostreni so in vzadi nazobčani.

Cvetni reclji so zgoraj nekoliko debelejši, skoro goli, rogovilasti in nosijo valjaste koške, združene v nekako češuljo. Koškovi lističi stojijo v dveh vrstah; spredi so resnati, po hrbtu pa porasteni s črnimi ščetinicami in žlezicami. Zunanji so rahli in 3-4 krat kračji od notranjih, na cvete pritisnjenih. Rumeni cveti (na levi) so jezičasti, rožke pa valjaste in okrašene z belkasto, nežno kodeljico.

Močvirski dimek cvete od rožnika do velikega srpana.

Ščetinasti dimek[uredi]

Po suhih, ali vsaj ne prevlažnih travnikih, zlasti pa po takih, ki imajo vapnena tla, raste po nekterih krajih ščetinasti dimek (Crépis setósa). Njegovo steblo je 30-80 centimetrov (1-2½ čevlja) visoko, listnato in vejnato, porasteno s ščetinami in srhko.

Pritlehni listi so šobasto-napiljeni, ostali suličasti, celorobi ali šobasto-nazobčani. Prvi so kakih 8 centimetrov (3 palce) dolgi, stebelni pa tem kračji, čim više so pritrjeni, kakor je to brez malih izjem navadno v rastlinstvu. Ob dnu in po hrbtu so vsi resnati, inače se pa prav radi izpreminjajo.

Njegovi bledorumeni cveti so združeni v latasto razcvetje, ali ako hočemo bolj natančni biti, koški bledorumenih cvetov. Cvetni reclji in koškovi lističi so porasteni s togimi ščetinami, krovni listi po recljih pa z resami. Zunanji koškovi lističi so suličasti, notranji kožnato obrobljeni, po hrbtu srhki in za polovico daljši od prvih. Plodovi so valjasti, prav tanki in podaljšani v kljunček, kteri je v dolgosti jednak rožki.

Ščetinasti dimek cvete od rožnika do jeseni in trpi 1 ali 2 leti. Včasi ga najdemo mestoma tudi na obdelani zemlji, na pr. v vinogradih, toda tu je redek.

Grozdnati dimek[uredi]

Jednaka zemlja ugaja tudi grozdnatemu dimku (Crépis praemórsa), toda njega vleče bolj na višave, dasi tudi po dolinskih travnikih ni redek. Te rastline ni lahko izgrešiti, zakaj po koreniki in steblu se odlikuje tako od podobnih sorodnic, da jo izmed njih takoj spoznaš. V zemlji ima kratko poševno koreniko, ki je nekako prisekana, kakor da je prišla kakemu glodalcu pod zobe.

Steblo je 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoko, brez listov in v vrhu pravilno grozdasto razvejeno. Spodnje vejice nosijo po 2-3, zgornje po 1 košek. Razcvetajo se koški od zgoraj navzdol tako, da se prvi odpre najvišji vsake vejice, za njim pa odpirajo ostali polagoma svoje glavice. Koški so valjasti, njihovi lističi črtasto-suličasti, belo obrobljeni, s tremi žilicami počrtani, spredi brkati in s kodeljico jednake dolgosti. Cveti so rumeni, rožke s kodeljico ozaljšane in spredi neznatno zožene. Cvetni reclji stojijo za majhnimi krovnimi listi.

Popolnoma brez listja vendar naša rastlina ni. Razun omenjenih krovnih lističev ima še pritlehne, ki izvirajo neposredno iz korenike. Ti so kakor steblo porasteni z mehkimi dlakami, narobe-jajčasti ali podolgasti, zoženi v recelj in oddaljeno nazobčani ali skoro celorobi.

Grozdnati dimek cvete od rožnika do velikega srpana. Kakor je gotovo že vsakdo uganil, nima na travniku nobenega drugega pomena, kakor da duši s pritlehnimi listi sosedno rast.

Jesenski jajčar.[uredi]

Slika 442. Jesenski jajčar. (Leóntodon autumnális.)

Predno se ločimo od košaric, oglejmo si še dve rastlini, ki sta po naših travnikih in pašnikih prav navadni. Jesenski jajčar ima kratko, prisekano in okoli in okoli z vlakni porasteno koreniko. Na njej se vzdiguje več brazdastih, 15 do 60 centimetrov (½-2 čevlja) visokih, večjidel nekoliko dlakavih stebel, ktera so malokdaj jednovita, temveč razdeljena navadno na dve, v košek se okončujoči veji. Po vejah je videti malo dlačic in nekaj neznatnih luskic.

Pritlehni listi so podolgasto-suličasti pérnasto-nacepljeni, goli ali tu pa tam s kako kosmatinico zaodeti in imajo črtaste, priostrene stranske in dolgo, celorobo končno krpo. Navadno ležijo po tleh.

Podolgasti koški stojijo na odebeljenih vejicah in imajo stisnjene, kakor opeka v strehi položene suličaste, spredi rujavkaste lističe. Rumeni cveti (na desni zgoraj) so daljši od dlakavega koška in jezičasti; zunanji so po spodnji strani zelenkasto-rudeče ali rujavo-rudeče lisasti in daljši od notranjih. Na plodišču se nahajajo posamezne dlačice. Podolgaste rožke (na desni spodi) so brazdaste in pasaste ter zožene v kljunček. Kodeljica je rujava.

Jesenski jajčar cvete od malega srpana do jeseni. S svojimi pritlehnimi listi topi sosedno rast, stebla pa tako niso mnogo vredna.

Navadni jajčar[uredi]

Navadni jajčar (Leóntodon hastílis) je tako nestanovitno zelišče, da ga včasi komaj spoznaš. V koreniki je podoben prejšnjemu, njegova stebla so pa navadno le 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoka, gola ali pa imajo tu pa tam kako luskico. Vej nimajo nikdar, temveč nosijo na odebeljenem vrhu samo jeden košek rumenih cvetov.

Pritlehni listi so precej dolgi, nazobčani ali pérnasto-nacepljeni, toda njihove krpe niso črtaste, ampak trikotne in rtaste.

Navadni jajčar cvete od rožnika do vinotoka.

Trnati bádavec.[uredi]

Trnati bádavec. (Xánthium spinósum.) Ta plevel se je pritepel iz prostranih ruskih planjav v naše pokrajine in se naselil na pustih, suhih tleh, ktera nam navadno služijo za pašnike. Tudi kraj potov in na drugih nerodovitnih prostorih ga ne primanjkuje. Njegovo 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, okroglo in malo da ne golo steblo je pritrjeno na močni, koželjasti korenini. Ta je porastena z mnogimi drobnimi vlakni in zavrtana naravnost v tleh. Steblo je vejnato, v vrhu obširno in bledozeleno; jednake so tudi veje.

Premenjema postavljeni listi so recljati, trikrpi in njihove krpe celorobe ali oddaljeno in nepravilno nazobčane. Suličaste so in priostrene, srednja pa še jako podaljšana. Zgoraj so listi temnozeleni, spodi pa belkasti in na jedni strani podprti z dolgim, kakor slama rumenim, tridelnim trnom.

O neznatnem cvetu omenimo le kaj malega. Cveti so jednodomni; okrogli prašni sedijo bolj po vrhovih, pestični pa niže na drugi strani zgoraj omenjenih trnov za listom. Zadnji se razvijejo v precej velike, nekoliko stisnjene, podolgasto-jajčaste plodove, kteri se okončujejo v precejšnji trn, in kteri so pokriti z dolgimi, rujavimi kljukami. Plod je jako trd in trden; v njem sta zaprti 2 semeni. On sedi skoro neposredno na veji in je nagnjen nekoliko navzdol. Kakor listi in trni, povedó ti tudi ti čudni plodovi ime tega silovitega nerodneža.

Trnati bádavec cvete malega in velikega srpana. Prvotna domovina so mu, kakor smo že omenili, ruske planjave. Od ondod se je razširil po kupčiji daleč po svetu in tudi naših dežel ni izgrešil. Največ ga je na južnem Kranjskem, pa tudi drugod se nahaja. Njegovo seme se razširja v plodu, čegar kljukice obvisijo na kaki živali. Na jug so ga prinesli ruski Kozaki, na zahod pa je prišel med raznim blagom po železnici. Po Avstriji so ga najbolj raznesle svinje. Ta nadležni plevel, ki se tudi bodíč imenuje, treba je povsod odpravljati.

Grábljišče.[uredi]

Slika 443. Grábljišče. (Scabiósa arvénsis.)

Kedar kosiš travo za seno ali otavo, mahneš dostikrat po visoki rastlini, ktera se po svojih vejah in cvetih prav dobro loči od drugih. Pravimo ji grábljišče ali poljski gríntovec. Ona stoji na močni, črni koreniki, ki je včasi glavata in požene tedaj toliko stebel, v kolikor vrhov se je razdelila.

Steblo je okroglo, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko in ščetinasto. Ščetine so posebno trdne blizu tal in stojijo na rujavih žlezah, od kterih je steblo včasi popolnoma rujavkasto. Veje so, kakor tudi listi, ščetinaste, nasprotne in večjidel jednako razvejene. Tako pride, da se iznad dveh listov vzdiguje steblo, na desno in levo pa veja, ki ponavlja vse to na sebi.

Listi so v svoji obliki jako nestanovitni. Pritlehni so suličasti, v recelj zoženi in šobasto-napiljeni; stebelni so brez reclja, pérnasto-nacepljeni z večjo, nekoliko nazobčano končno krpo, ali pa debelo narezani. Čim više ko sedijo, tem neznatnejši so.

Vrh stebla in konec vej se nahajajo koškom podobna razcvetja, kterih rožnorudeči, bledovijolični, včasi celó beli cveti se razcvetajo tako, da je steblo prvo na vrsti in potem srednja rogovila vsake veje. Zato nahajamo na tisti rastlini zoreče plodove, cvete in popke. Vsako razcvetje ima spodi zeleno ogrinjalo (košek) suličastih lističev, kteri so postavljeni v 3 vrste, priostreni, po robu z resami, drugje pa z dlakami porasteni. Ko plod zori, postavijo se naravnost od reclja. Drobni cveti sedijo na kopičastem plodišču med belkastimi, dlakam podobnimi plevami in imajo dvojno čašico. Spodnja je robata in se okončuje v 4 zobce, zgornja pa skledičasta, in njen rob je v 6-8 res podaljšan. Obe sta dlakavi. Nepravilni venec je četverokrp (na desni in levi zgoraj); iz njega gledajo 4 dolgi prašniki. Zunanji cveti so navadno nekoliko večji. Plod je robata, podolgasta rožka (na desni spodi).

Grábljišče cvete od rožnika skoro do jeseni in raste najrajši na peščeni zemlji, pa tudi druge ne zametuje. Listov je po rastlini malo, ker sedi par od para jako oddaljen; zavoljo tega in ker je steblo debelo in trdo, nima zelišče v krmi nobene vrednosti. Pritlehni listi pa topijo sosedno rast, in ker dajó razcvetja mnogo semena, izsesava korenika tla in je tudi v tem pogledu škodljiva. Za pokončevanje tega plevela je pridna roka najboljša.

Modri gríntovec[uredi]

Slika 444. Modri gríntovec. (Scabiósa succísa.)

Modri gríntovec, blažec ali hudičev ogrizek prištevamo travniškim plevelom zavoljo pritlehnih listov, kteri ležijo po zemlji in topijo boljše rastline. Hudičev ogrizek pa mu pravijo zaradi tega, ker je njegova korenika prisekana, kakor da bi jo bil kdo odgriznil. Služila je ljudem pri živinskih urokih, in ker je tako kratka in prisekana, mislili so, da jo hudoba prigrizuje iz same nevoščljivosti. Korenika sama bi ne mogla kvišku držati rastline, a močna, belkasta vlakna jo nadomestujejo in pričvrstijo v zemlji.

Steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, golo ali s kratkimi dlakami porasteno in ima jako malo listov; mnogo pa jih izraste iz debele korenike. Ti so recljati, jajčasti ali podolgasti, celorobi, goli ali zgoraj malce dlakavi. Stebelni so nasprotni, suličasti in celorobi; včasi pa imajo tu pa tam kak zobec, kakor se vidi na naši sliki, ki nam predočuje zeló pomanjšano zelišče. K večjemu sta dva para na steblu, včasi pa samo jeden.

Vrh stebla najdemo 1-5 koškastih razcvetij, podprtih s suličastimi, zelenimi, v kolobarju stoječimi lističi. Za zelenimi plevami sedijo posamezni modri, redkokdaj beli ali rudeči cveti. Vsak se odlikuje po dvojni čašici in cevastem vencu, ki je spredi nacepljen na 4 zaokrožene krpice (na levi zgoraj). Iz njega molijo 4 modri prašniki in med njimi dolg pestič jednake barve. Plod je drobna rožka, ktere venča 5 čašnih ščetin (spodi).

Modri gríntovec cvete od rožnika do velikega srpana in raste po vlažnih travnikih, toda ne povsod.

Goli gríntovec[uredi]

Slika 445. Goli gríntovec. (Scabiósa columbária.)

Goli gríntovec se razločuje od modrega svojega brata najbolj po domovanju, zakaj njemu ne prijajo vlažne nižave, ampak gorske višave, kjer raste po suhih senožetih. Mestoma gre nizko v gorske dolinice, in sicer tem bolj, čim obširnejši je gorati svet. V zemlji je pritrjen z močno, dolgo, koželjasto koreniko, ki se zarije naravnost v tla. Na njej stoji 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, okroglo in malo da ne golo steblo. V spodnji polovici je jednovito, v zgornji pa vejnato. Včasi je pa tudi popolnoma brez vej.

Nasprotni listi so porasteni z mehkimi kosmatinicami; pritlehni so jajčasti ali podolgasti, topi, v recelj zoženi in narezani. Stebelni so pérnasto-nacepljeni z dolgimi, suličasto-črtastimi krpicami. Sploh se listi radi izpreminjajo.

Koškasta razcvetja stojijo vrh stebla in konec vej. V začetku so od zgoraj stisnjena, pozneje pa nekoliko ponarastejo in postanejo skoro okrogla. Koškovi lističi so črtasti, kračji kakor spodnji cveti in molijo med razcvetanjem naravnost od reclja. Ko pa plodovi zorijo, pritisnejo jih navzdol, in otovre so položeni po reclju. Cveti sedijo med majhnimi, črtastimi plevami in so navadno višnjelkasti, včasi pa tudi beli. Zunanja čašica ima 8 podolžnih, dlakavih robov; notranje čašice rob je podaljšan v 5 dolgih, črnorujavih ščetin. Zunanji cveti (na levi zgoraj) so večji od notranjih in nekoliko nepravilni. Cevasto-lijasti so vsi in spredi razdeljeni na 5 nejednakih krpic.

Goli gríntovec cvete od rožnika do jeseni. Za gorske senožeti je ravno tako plevel, kakor prejšnji za vlažne, zlasti dolinske. Sem ter tja se nahaja goli gríntovec tudi po dolinskih travnikih.

Južni gríntovec[uredi]

Južni gríntovec (Scabiósa austrális) je po vlažnih travnikih prav navadna prikazen. Tudi po mokrotnih pašnikih in jednakih krajih ni redek. Ko je seno spravljeno in si je zemlja nekoliko oddahnila, začne se pripravljati za drugo košnjo. Zdajci se gane tudi južni grintovec, ki je sicer modremu prav podoben, in njegova precej dolga, toda plitvo v zemlji ležeča in spredi z najmočnejšimi, belimi vlakni obložena korenika se podaljša v golo, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko vejnato steblo. Veje so vsekdar nasprotne in se razhajajo večjidel na 2-3 vejice, včasi pa niso razvejene. Glavni veji sta obe jednako močni, jednako dolgi in se tudi jednako razdelita.

Pritlehni listi so recljati, suličasti, celorobi in v recelj zoženi. Stebelni so sedeči, črtasto-suličasti in celorobi; le včasi je opaziti tu pa tam kak zobec. Ob dnu je vsak toliko razširjen, da se drug drugega dotika in združi z njim. Sploh je listov zeló malo, in še ti sedijo samo pod vejami, oziroma vejicami.

Vrh stebla in konec vej ter vejic so posamezna, glavicam podobna razcvetja, ktera so v začetku okroglasta, pozneje se pa nekoliko podaljšajo in postanejo jajčasta. Podprta so z jajčastimi in priostrenimi lističi, ki so vedno kračji od cvetov, v dve vrsti postavljeni in stojijo naravnost od reclja, ki jih nosi. Bledomodri cveti se razcvetajo istočasno ob dnu in v vrhu; med njimi pa ostane kolobar pozneje se razvijajočih cvetov. Pleve, za kterimi sedijo cveti, so suličaste in spredi zelene. Zunanja čašica je robata, gola in se okončuje v četverokrp rob; notranja nima nobenih ščetin in dlak. Venec je skoro pravilen in njegov rob nacepljen na 4 krpice.

Južni gríntovec cvete malega in velikega srpana. Pogosto pokrijejo njegovi pritlehni listi tla tako popolnoma, da niti jedna trava ne štrli izmed njih.

Rumenkasti gríntovec[uredi]

Po suhih travnikih in pašnikih, pa tudi drugje po su- hotah, zlasti po hribovitih krajih, raste rumenkasti gríntovec (Scabiósa ochroleúca), kteri se mestoma pritihotapi tudi na suhe, peščene njive. Njegova zanimiva posebnost je, da se nahaja navadno v trumah, ki jih na bledem cvetju že od daleč ugledaš. S tem pa nikakor ne zanikavamo, da se pogosto nahajajo tudi posamične rastline daleč druga od druge, kakor da tudi barva v cvetju ni vedno stanovitna; zakaj dostikrat naletiš na višnjelkaste cvete. Steblo je nad 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, vejnato, nekoliko srhko in se okončuje v kimasta koškasta razcvetja. Nektera stebla ostanejo brez cvetja in se razločujejo tudi po listih od cvetočih. Ti so navadno podolgasti, topi in v recelj zoženi. Celorobi so ali napiljeno-nazobčani, včasi celó pérnasto-nacepljeni. Spodnji listi cvetočih stebel so pérnasto-nacepljeni in dlakavi; stebelni so porasteni s sivimi dlakami, pérnasti s suličasto-črtastimi, rtastimi krpami. Razcvetja so sprva podobna sploščeni krogli, pozneje jajčasta in pritrjena na dolgih recljih. Koškovi lističi, kakor tudi pleve med cveti, so črtasti in dlakavi; pleve so kračje od cvetov. Čašica je ozaljšana s 5 dolgimi rujavimi resami. Venec je peterokrp; zunanji cveti so večji od notranjih.

Rumenkasti grintovec cvete od malega srpana do jeseni in je trpežen.

Navadna rešetarka[uredi]

Slika 446. Navadna rešetarka. (Dípsacus silvéstris.)

Navadna rešetarka, divja ščetica ali ščet ima močno, koželjasto, dveletno korenino. Na njo postavljeno steblo izraste 60-150 centimetrov (2-5 čevljev) visoko in ostane včasi jednovito, navadno je pa vendar proti vrhu vejnato. V spodnjih delih je večkrat okroglo, v obče pa tudi tu, kakor v zgornjih delih robato in po robéh porasteno z belkastimi, trdimi, trnom podobnimi ščetinami.

Nasprotni listi so sedeči in z dnom zrastli v čolnasto globel. Pritlehni so mnogo večji od ostalih, podolgasto-jajčasti in ležijo po tleh, kjer dušijo že od prve pomladi raznovrstno rast in zvenejo pozneje. Stebelni so podolgasto-suličasti, celorobi ali napiljeni in spodi po žili ščetinasti. Take ščetine se nahajajo včasi tudi raztresene po zgornji strani in sem ter tja tudi po robu. Privrhni listi so po največ celorobi in imajo samo nekoliko ščetin blizu dna.

Steblo in veje se okončujejo v razcvetja koškom podobna, ki so podprta s črtastimi, nejednakimi in s ščetinami oboroženimi, precej dolgimi krovnimi listi. Cevasto-lijasti cveti sedijo med podolgasto-jajčastimi plevami, ktere so zožene v dolgo, ostro konico (na levi) in nekoliko daljše od cvetov. Razcvetajo se nekako čudno, zakaj prvi se razcvete kolobar ob sredi, potem pa zgornji in spodnji del razcvetja. Cveti so popolni in imajo svojih delov po četvero. Barve so belkaste ali višnjelkaste, in podolgaste robate rožke tičijo med plevami, kjer jih iščejo in luščijo po zimi nekteri ptiči. Navadno namreč zakrije druge rastline sneg, rešetarke pa vzdigujejo visoko svoje glavice in ponujajo svoj plod na prodaj.

Navadna rešetarka cvete malega in velikega srpana in raste kraj potov in na neobdelanem svetu. Med vsemi sorodnicami je najnavadnejša in škoduje posebno po pašnikih, kjer je je mestoma prav mnogo. Pogosto opazujemo divjo ščetico tudi po takih prostorih, ki niso ne pašniki, ne travniki, koder pa človek vendar rad kosi, ali pa živino tjakaj požene, da pomuli travo. Kako se zatirajo dveletne rastline, to smo že večkrat poudarjali, in tukaj naj samo še omenimo, da je ta rešetarka večkrat nadležna tudi v obližju obdelane zemlje.

Belkasta in dlakava rešetarka[uredi]

Po naših krajih se nahajata na jednakih prostorih še dve drugi ščetici, ki pa nista tako navadni. Prva je belkasta rešetarka (Dípsacus laciniátus) z belkastim cvetjem in podolgasto-suličastimi, krpasto-pérnastimi listi. Njene pleve so črtasto-suličaste, za spoznanje daljše kakor cveti in se okončujejo v šiljasto konico. — Druga je dlakava rešetarka (Dípsacus pilósus) z rumenkasto-belim cvetjem in jajčastimi ali jajčasto-suličastimi, recljatimi listi, kteri so topo napiljeni in ob dnu včasi zaokroženi v ušesce. Njene narobe-jajčaste pleve so daljše od cvetov in zožene v resasto konico. Steblo je spodi dlakavo, zgoraj pa s trnastimi bodljikami porasteno.

Zdravilna špajka.[uredi]

Slika 447. Zdravilna špajka. (Valeriána officinális.)

Mokri travniki so gospodarjem res velika preglavica. Skoro ves plevel, kolikor ga sploh raste po mokrotah, snide se ondi in uničuje še one trave, ki se zadovoljujejo s precejšnjo vlago. Tem moramo prištevati tudi zdravilno špajko, močno, trpežno rastlino, ki je po mokrotnih senožetih navadna prikazen. V zemlji ima kratko, toda debelo koreniko, pokrito z mnogobrojnimi, valjastimi, po mačji scalnici smrdečimi vlakni žgoče-grenkega okusa. Ona poganja večjidel vodoravne, kakor gosje pero debele, 10-60 centimetrov (¼-2 čevlja) dolge živice. Rastline, ki so pognale iz semena, imajo naravnost v zemlji zavrtano, z mnogimi vlakni porasteno koreniko, one pa, ki nastanejo iz živic, poševno in nekako prisekano. Prve narejajo navadno 1-5 nejednako visokih stebel, druge pa vsaj v začetku samo jedno steblo. Stoji li zelišče v kotlasti globeli, ostanejo živice kratke in napravijo gnezdu podobno skupino. Votlo steblo je okroglo in brazdasto, golo ali dlakavo in 60 do 130 centimetrov (2-4 čevlje) visoko. Veje so nasprotne; sploh jih ni mnogo.

Nasprotni listi obsegajo z nožničasto razširjenimi reclji steblo in so vsi pérnati. Večjidel so goli in gladki, včasi pa, zlasti po reclju, robu in žilicah dlakavi. Njihovi listki so jajčasto-suličasti, suličasti, ali črtasto-suličasti, jednostranski in napiljeno nazobčani; redkokdaj so celorobi. Spodnji listi imajo dolge reclje in prehajajo v vedno manjše s kračjimi reclji, ki naposled popolnoma izostanejo. Navadno število listkov je 7 do 11; včasi pa samo 2-5. Proti vrhu so pari jako razmaknjeni in posamezni listi dostikrat pérnasto-nacepljeni.

Drobni, beli ali rudečkasti cveti so združeni vrh stebla in konec vej v široko, grozdasto razcvetje in popolni. Na jajčasti plodnici je pritrjenih mnogo navznotraj ukrivljenih, kratkih krpic, ki se pozneje razvijejo v mično kodeljico (na levi spodi). Cvetni venec (na desni) je valjast, ob dnu na jedni strani nekoliko zbočen, spredi pa nacepljen na 5 kratkih krpic. Prašniki so 3; sredi njih stoji na plodnici dolg, na 3 brazde razklan vrat. Plod je rožka, ki je ali popolnoma gola, ali pa po zunanji strani porastena s kratkimi kosmatinicami. V njej je skrito samo jedno seme.

Zdravilna špajka cvete od rožnika do velikega srpana in je ondi, koder se nahaja v družbah, prav škodljiva; zakaj njena obširna korenika jemlje prostor in živež drugim rastlinam, trdo steblo pa nima v krmi nobene vrednosti.

Mali kozlik[uredi]

Slika 448. Mali kozlik. (Valeriána dioíca.)

Mali kozlik, kozelc ali koprtnik je trpežna rastlina močvirnih travnikov z močno, zelenkasto koreniko, iz ktere izrastejo stranska, ležeča ali vzdigujoča se okrogla, ali malce robata, neplodovitna stebla. Po njih stojijo recljati, jajčasti ali suličasti, celorobi nasprotni listi. Korenika sama se pa podaljša v robato, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, votlo in golo steblo. Sploh je zelišče popolnoma golo. Spodi je v vseh delih rudečkasto, drugje pa zeleno. Po steblu se nahaja nekoliko parov sedečih, pérnasto-nacepljenih listov. Njihove krpe so celorobe, podolgaste ali suličaste; končna je največja. Malokdaj so tudi stebelni listi celi.

Izza zgornjih listov izrastejo cvetni reclji, v kakoršne se okončuje tudi steblo. Razcvetje je nepravi kobul, kterega sestavljajo drobni, beli ali rudečkasti cveti. Ti so nepopolni in ali prašni (na levi zgoraj), ali pa pestični (na desni zgoraj); rastlina je torej dvodomna. V peterokrpem, nekoliko nepravilnem vencu so ali 3 prašniki, ali pa pestič, ki dozori v rožko s kodeljico (na levi spodi).

Mali kozlik cvete velikega travna in rožnika in raste po močvirnih senožetih in ob jarkih. Travniškim plevelom ga moramo prištevati zato, ker daje steblo slabo krmo in še te ne mnogo, in zavoljo tega, ker napravljajo njegova ležeča stebla precej obširno rušo, ki topi boljše rastline. Kakor marsikteri drug plevel, izginil bi tudi koprtnik z naših travnikov, ako bi se odpravila škodljiva vlaga in zemlja postala suha.

Veliki trpotec[uredi]

Slika 449. Veliki trpotec. (Plantágo májor.)

Veliki trpotec, pripotec, potnjak, žilnjek ali mačica ima kratko, debelo, rujavo koreniko. Ob koncu je prisekana, z mnogimi vlakni porastena in poganja samo pritlehne, v krog razširjene, jajčaste liste, nasajene na dolgih, žlebastih recljih. Navadno so celorobi, včasi nazobčani, široki in prav trdni. Po njih teče 5-7 prav razločnih žil. Večjidel ležijo po tleh in zadušijo vsako drugo rast. Ako privzdigneš trpotčev list, ugledaš golo zemljo, in škoda ti postane očitna. Zelišče je golo.

Za listi stojijo 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoka, okrogla, brezlistna stebla, ki nosijo dolge, valjaste, navzgor se razcvetajoče klase. Posamezni, za krovnimi listiČi sedeči drobni cveti so popolni in imajo svojih delov po četvero (na levi spodi). Cvetni venec je bledovijolast in njegov rob zavihan navzdol. Prašniki so dolgi in vrat pritrjen na jajčasti plodnici, ki se sčasoma izpremeni v podolgasto glavico.

Veliki trpotec cvete od malega srpana skoro do jeseni in raste pogosto po senožetih, pašnikih, kraj potov in stez, po kterih se ne hodi mnogo. Uničujemo pa trpotec, kakor regrat s tem, da nasujemo večkrat nánj debele soli. Ljudje rabijo njegove liste kot hladilo za mrčesji pik, in ti, prijatelj milih krilatih pevcev, nabiraš njegove betve ter jih shraniš za zimo. Ti so ti prav hvaležni za to dobroto in te glasno pozdravljajo, videč, da se bližaš ptičniku s tako hrano.

Srednji trpotec[uredi]

Slika 450. Srednji trpotec. (Plantágo média.)

Po vsem Slovenskem raste tudi srednji trpotec, ki je prejšnjemu precej podoben, vendar ga lahko ločiš od njega. Njegova korenika je dolga in sega globoko v zemljo. Listi so ožji, porasteni s kratkimi dlakami in zoženi v recelj. Okrogle, z ležečimi dlačicami porastene betve so 30 in več centimetrov visoke in nosijo kratke, valjaste klase. Belorudečkasti cveti (na desni zgoraj) imajo prav dolge prašnike.

Srednji trpotec se prične razvijati za suličastolistnim meseca velikega travna in cvete do velikega srpana. Ni ga najti tako navadno kraj potov, temveč drži se bolj travnikov in pašnikov, kjer napravlja veliko škodo. Videti je včasi tako zanemarjenih zemljišč, da skoro ne raste nič drugega po njih, kakor srednjega trpotca betva pri betvi. Da je na takem travniku košnja zeló slaba in na takem pašniku paša malo da ne brez vsakega pomena, ni treba še posebej poudarjati.

Travniški drdrés.[uredi]

Slika 451. Travniški drdrés. (Polýgonum Bistórta.)

Dobra polovica tega velikega rodú si je izvolila obdelano zemljo, kjer topi in duši raznovrstno poljščino in je skoro nekako ponosna na to, da je v sorodstvu s koristno ajdo, ki zahteva obdelana tla. O teh vrstah smo že govorili in jih izročili pridni roki, ktera naj z njimi tako ravna, da jih na polju ne bo več videti. Druga polovica raste po pustih, vlažnih prostorih, in naš drdrés, kteremu tudi kačja korenina pravijo, naselil se je na mokrih travniških tleh, zlasti na senožetih hribovitih krajev.

V zemlji ima kačja korenina močno, dolgo koreniko, ki včasi tudi po površju leži in je samo z vlakni pritrjena. Zima ugonobi zelišče do korenike; ta pa ostane in požene spomladi 30 do 60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, jednovito in golo steblo, ktero se okončuje v valjast klas.

Listi so po mestu, kjer izvirajo različni. Pritlehni so dolgorecljati, jajčasto-suličasti, ob dnu skoro ravno prisekani in se stegujejo perotkasto po reclju. Večjidel so celorobi, ali pa plitvo in valovito narezani. Spodnji stebelni so tudi recljati, a njihovi reclji so kratki; v ostalem so jim podobni, samo da nagibljejo še bolj na jajčasto. Zgornji objemajo steblo s srčastim dnom in so precej manjši. Listne nožnice so dolge, nekoliko napihnjene, brazdaste in celorobe. Pod spodnjimi listi so cele in seveda tudi daljše od ostalih, ki so spredi navadno malce natrgane.

Rožnorudeči, včasi belkasti cveti (na desni) imajo 8 prašnikov in 3 dolge vratove. Prašniki so daljši od nežnega oboda. Plod je rožka, ktero obdaja obod.

Kačja korenina cvete rožnika in malega srpana.

Plazeča vrba[uredi]

Slika 452. Plazeča vrba. (Sálix répens.)

Plazeča vrba ali vrbica je po nekterih krajih na vlažnih travnikih precej navaden, nadležen in škodljiv plevel. Poznam jo že od mladih nog, ko sem še bos pete brusil za očetom in ob košnji na domačem travniku videl, kako so se nad njo jezili, pipali jo iz tal in metali na stran. Tudi sosedne senožeti so bile mestoma tako preprežene z njo, da skoro nobena trava ni mogla v njeni družbi dobiti potrebnega prostora in živeža. Pozneje, ko so potoku strugo uravnali in zemljo, kolikor se je dalo, osušili, skrčilo se je njeno število precej; mestoma pa je izginila popolnoma. To se je zgodilo ondi, kjer posestnik ni rok križem držal. To je jasen dokaz, da usahnejo rastline, ki ljubijo vlago, ako smo zemljo osušili in jim vzeli pravo podlago.

Vrbica je nizek grmiček, čegar steblo rije kakor kaka korenika plitvo v zemlji, mestoma tudi nad njo in napravlja s svojimi kratkimi, večjidel kvišku molečimi vejicami goste ruše, ki so kakih 30-90 centimetrov (1 do 3 čevlje) visoke. Steblo ima povsod vlaknate korenine, ki ga dobro pričvrstijo v tleh.

Listi stojijo na kratkih recljih raztreseni po vejah; jajčasto-suličasti ali črtasto-suličasti so, celorobi ali zeló drobno in oddaljeno nazobčani. Zgoraj so zeleni, spodi pa beli kakor srebro in svetli ali samo sivi ter se okončujejo v ravno ali ukrivljeno kratko konico. Prilistki so suličasti.

Cveti so združeni v mačicah in se prikažejo pred listi. Kakor pri vrbah sploh so tudi tu dvodomni. Tu sedijo za luskicami jajčaste plodnice z dvema kratkima brazdama, ki se pozneje razvijejo v glavice (na levi spodi). V njih je mnogo semena in med njim šop belkaste, volni podobne dlake. To so pestični cveti. Prašni cveti imajo za luskicami po 2 prašnika.

Vrbica cvete malega in velikega travna. Ker zaduši, kakor smo že zvedeli, skoro vsako drugo rast, zato je po travnikih jako kvarljiva in otežkoči tudi delo. Posebno grablje ne tekó rade po takih tleh, ker se zadevajo ob ležeče steblo. Tako zemljo je treba osušiti in plevel odpraviti.

Navadna kislica[uredi]

Slika 453. Navadna kislica. (Rúmex Acetósa.)

Navadna kislica, kísavec ali ajdovec je vsakemu že izza mladih nog prav dobro znana travniška rastlina. Radi gredó spomladi otroci po travnikih in trgajo mlada, sočnata stebla, da si z njimi gasijo žejo. V svarilo otrokom je seveda nismo postavili na to mesto, zakaj našla bi bila drugega prostora. Otrokom to nedolžno veselje radi privoščimo, ali ker je po naših senožetih škodljiv plevel, moramo jo tukaj vzeti v misel.

Navadna kislica ima v zemlji močno, črnkasto koreniko, ktera požene mnogo dolgih vlaken. Zelišče je torej trpežno, in ako ti je do dobre krme, moraš odpraviti podzemeljski del b). Iz tega pride vsako leto 30—90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, brazdasto, v vrhu razvejeno steblo a). Drugih vej steblo nima, pač pa nekaj celorobih, puščičastih listov, kterih ostri krpi sta obrnjeni navzdol. Pritlehni in spodnji stebelni listi so recljati, višji sedeči in objemajo steblo z rudečkasto, na kožnate krpice nacepljeno nožnico. Čim više na steblu, tem manjši so.

Rudečkasti ali zelenkasti cveti so dvodomni in imajo iz 6 lističev sestavljen obod d). Pri pestičnem cvetu so 3 notranji lističi srčasti, zunanji precej ožji in navzdol zavihani. Prašnega cveta obod se kolesasto razprostre, ko so odpadli prašniki c). e) pestični cvet, ki je skoro dozorel v plod.

Navadna kislica cvete velikega travna in rožnika in raste povsod po travnikih in drugih travnatih prostorih. Včasi je videti ves travnik od same kislice rudečkast; na takem ni mnogo, pa tudi ne tečne krme. Kislica škoduje najprej v zemlji, ker jemlje travam prostor in živež, potem pa tudi v krmi, ker so njena stebla precej trda in lesnata.

Navadna kúkavica[uredi]

Slika 454. Navadna kúkavica. (Orchis Mório.)

Navadna kúkavica, dišeča mošnjica ali kúkovec začne svoje cvetke odpirati spomladi, kedar se vračajo krilati pevci iz toplejših krajev, ali pa kmalu potem. Otovre so naši travniki kaj lepi, zakaj zelenje je kakor potreseno z rudečimi barvami. To so raznovrstni cepteci, izmed kterih je dišeča mošnjica najnavadnejša. Ako pomislimo, da je je po nekterih senožetih na stotine, da celó na tisoče; ako nadalje preudarimo, da bi na njenem mestu moglo stati morebiti 5 bilk, in če bi tudi samo jedna bila, postane nam škoda takoj očitna. Pa ne samo, da je na takem travniku manj dobrih rastlin, kúkavica škoduje tudi s tem, da jemlje živež travam in jih topi. Kedar pa pride košnja, ni je nikjer — zvenela je — a spomladi se zopet šopiri na tistem mestu.

Kúkavica sama na sebi ni napačna rastlina, in tudi nektere sorodnice moramo prištevati našim najlepšim cvetkam. V zemlji ima 2 skoro okrogla gomolja, kterih jeden, lanski, je pognal zelišče in beli gomolj za prihodnje leto. Nad gomoljema je nekaj debelih, kratkih vlaken, ki dovajajo rastlini hrano.

Njeno jednovito steblo je 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, okroglo in gladko. Od podolgastih celorobih listov so spodnji nazaj zavihani, zgornji pa objemajo steblo kot zelene nožnice. Vrh zadnjega je rahel klas a) škrlatnorudečih, včasi rožnorudečih ali celó belih cvetov. Vsak cvet stoji za rudečim krovnim listom in je nekako podoben čeladi c) in d). Spodnji del cveta je razmerno jako dolga, za krovnim listom stoječa okoli svoje osi zasukana, brazdasta plodnica, ktera se pozneje izpremeni v glavico. Na njenem sprednjem koncu stoji 6 obodovih lističev. Spodnji (medeni listič) je največji, širok in nacepljen na 3 kratke krpe. Navadno je škrlatnorudeč, po sredi jasnejši in s temnejšimi lisicami ozaljšan. Navzad je podaljšan v valjasto, na koncu zaprto cev (ostrogo), v kteri se nabira med. Ostali lističi so manjši, zunanji večji od notranjih in čeladasto proti središču upognjeni. Prašnik je samo jeden; njegovi prašnici sta skriti na desni in levi v neki kožnati gubi.

Moška kúkavica[uredi]

Slika 455. Moška kúkavica. (Orchis máscula.)

V nastopnih vrstah se hočemo spominjati nekterih drugih mošnjic, ki rastejo prav navadno po naših travnikih. Ozirali se bomo seveda le na take, o kterih mislimo, da bi jih kazalo zatirati. Prva bi bila moška kúkavica s 30 do 45 centimetrov (1-1½ čevlja) visokim steblom in mnogobrojnimi, precej velikimi, škrlatnorudečimi ali rožnorudečimi, včasi celó belimi cveti, združenimi vrh stebla v rahel klas. Krovni listi so rudeči, skoro tako dolgi kakor plodnica in se odlikujejo po jedni žilici. Zgornji lističi v cvetu so čeladasto zbočeni, stranska pa stojita od njega kakor perotnici, ali sta zavihana nazaj. Spodnji (medeni) listič je daljši od drugih, po sredi dostikrat s kosmatinicami porasten, ob stranéh zavihan in nacepljen na 3 kratke, narezane krpice. Srednja je največja. V zemlji ima 2 jajčasta gomolja; njeni listi so široki, včasi pegasti.

Moška kúkavica cvete velikega travna in rožnika.

Vojaška kúkavica[uredi]

Slika 456. Vojaška kúkavica. (Orchis militáris.)

Po senožetih hribovitih krajev, zlasti takih, ki se ponašajo z vapneno zemljo, raste pogosto vojaška kúkavica. Njeno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in izvira iz dveh okroglastih gomoljev. Listi se nahajajo v spodnji polovici stebla; precej obširni so in podolgasto-jajčasti. Pod njimi in večjidel tudi nad njimi je nekoliko nožnic. Mnogobrojni cveti napravljajo gost podolgast klas in stojijo za kratkimi krovnimi listki. Spodnji obodov (medeni) listič je prav velik, jasnejši od ostalih, v čelado stisnjenih in s škrlatnorudečimi pičicami okrašen. Navadno je nacepljen na 3 krpe (na desni); stranski sta celi, sprednja najdaljša je razklana na 2 krpici, med kterima sedi majhen zobec. Ostroga sega plodnici do polovice.

Cvete kakor prejšnja spomladi.

Drobnocvetna kúkavica[uredi]

Slika 457. Drobnocvetna kúkavica. (Orchis ustuláta.)

Drobnocvetna kúkavica ima 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, v vrhu z drobnimi, gostimi cveti ozaljšano steblo. Dokler se niso razcvetli, mislil bi človek, da je vrh osmojen; zakaj popki so črnorujavi, kakor da bi bili ožgani. Zunanji obodovi lističi so temno-škrlatnorudeči, spredi črnkasti in nad majhnimi notranjimi čeladasto nagnjeni. Spodnji (medeni) listič je bel, s nekoliko temnorudečimi lisicami poprskan in nacepljen na 4 krpice (na desni). Njegova ostroga je zeló kratka (na levi).

Ta kúkavica cvete malega in velikega travna in raste po suhih senožetih. Najbolj ji ugajajo travniki, ki se razprostirajo na solnčni strani kakega griča.

Steničja kúkavica[uredi]

V gostem, valjastem klasu nosi svoje zelene, rujavo- in škrlatnorudeče-pegaste, prav po stenicah smrdeče cvete steničja kúkavica (Orchis corióphora). Spodnji (medeni) listič visi navzdol in je nacepljen na tri skoro jednake krpe. Krovni listki so tako dolgi kakor plodnica, včasi tudi daljši. Steblo je 30 centimetrov (1 čevelj) visoko in nosi črtasto-suličaste liste.

Ta smrdljivka cvete velikega travna in rožnika.

Okrogla kúkavica[uredi]

Prav drobne, v gost, okroglast ali podolgast klas zbite, rožnorudeče cvete ima okrogla kúkavica (Orchis globósa). Spodnji (medeni) listič je nacepljen na 3 krpice; srednja je podolgasta in širja od stranskih. Cvete spomladi in raste po gorskih travnikih.

Pegasta kúkavica[uredi]

Slika 458. Pegasta kúkavica. (Orchis maculáta.)

Pegasta kúkavica ima 2 nekoliko sploščena in v 2-3 prstaste izrastke podaljšana gomolja. Steblo je 30 centimetrov (1 čevelj) visoko in nikdar votlo. Listi so jajčasti ali suličasti in navadno z mnogimi rujavimi lisami ozaljšani. Večjidel jih je 10 na steblu. Vijolični cveti so združeni v gost podolgast klas. Spodnji krovni listi so daljši, zgornji pa kračji od plodnice in premreženi z mnogimi žilicami. Zunanji obodovi lističi so ali vsi zavihani nazaj, ali pa samo stranska dva. Notranji so čeladasto nagnjeni proti središču. Spodnji (medeni) listič je širok, ob stranéh včasi zavihan, nazobčan, nepravilno nacepljen na 3 krpe in različno lisast. Srednja krpa je manjša od stranskih (na levi zgoraj). Ostroga je kopičasta in kračja od plodnice.

Pegasta kúkavica cvete rožnika.

Širokolistna kúkavica[uredi]

Prejšnji jako podobna širokolistna kúkavica (Orchis latifólia) raste najrajši po vlažnih travnikih. Njeno steblo je votlo, listi večji in včasi brez temnejših peg; gomolja sta dlanasta. Spodnji krovni listi, včasi pa tudi vsi, so tako dolgi ali daljši kakor cveti. Ti so temnejši in manj pisani. Cvete velikega travna in rožnika.

Jajčastolistni muhovnik.[uredi]

Slika 459. Jajčastolistni muhovnik. (Lístera ováta.)

Po vlažnih travnikih prav navadni jajčastolistni muhovnik nima, kakor opisane kúkavice, v zemlji nikakoršnih gomoljev, ampak precej tanko, belkasto koreniko z mnogobrojnimi, dosti debelimi vlakni, ki ga trdno držijo v tleh. Njegovo jednovito steblo je 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoko, gladko in ima spodi 2-3 kožnate nožnice, ktere ga navadno popolnoma objemajo. Pravih listov nosi samo jeden par. Pritrjena sta približno ob njegovi sredi, lepo zelena, široka in jajčasta. Postavljena sta tako, kakor da bi bila nasprotna, in imata več razločno izraženih, neznatno ukrivljenih, malo da ne vštrično tekočih žil. Celoroba sta in priostrena.

Klas je dolg, rahel in se drži trdno po koncu. Cveti so drobni; obodovi lističi zelenkasto-rumeni. Zunanji so včasi širji, včasi pa notranjim jednaki. Oboji so kratki in molijo od ostalih delov. Spodnji (medeni) listič prekosi najmanj dvakrat ostale v dolgosti in je nacepljen na 2 črtasti krpici (na levi). Cveti so brez ostroge.

Jajčastolistni muhovnik cvete velikega travna in rožnika.

Dvolistni mušnik.[uredi]

Slika 460. Dvolistni mušnik. (Platanthéra bifólia.)

Že zgoraj smo omenili, da bomo izmed ceptecev le take predočevali čitatelju, kteri so po senožetih prav navadni. Tem moramo prištevati tudi dvolistni mušnik, kterega srečujemo posebno po gorskih travnikih in travnatih gričih. V zunanji postavi je kaki kukavici precej podoben, vendar se odlikuje na drugi strani po lastnostih, kterih kúkavice nimajo, in zato smo mu odkazali drugo mesto. V zemlji ima 2 jajčasta ali skoro koželjasta gomolja; iz jednega izraste 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoko, brezvejnato, gladko steblo. Ob tleh ima samo samo velika lista, kterih reclja sta pokrita z mnogimi nožnicami. Nad njima je več neznatnih, luskatih lističev.

Beli, v zelenkasto se prelivajoči cveti so veliki, dišeči in združeni v rahel klas. Njihovi suličasti krovni listki so tako dolgi kakor plodnica. Stranska obodova lističa se držita od cveta, ostali pa so čeladasto nagnjeni. Spodnji (medeni) listič je črtast in cel, nekoliko daljši od stranskih in na koncu navadno zelenkast (na levi.) Ostroga je tanka in dvakrat tako dolga kakor plodnica.

Dvolistni mušnik cvete rožnika in malega srpana.

Robati luk[uredi]

Robati luk. (Album acutángulum.) Po vlažnih in mokrotnih travnikih, zlasti pa takih, ki imajo vapnena tla, raste ta zanimiva rastlina prav pogosto. Najbolj nas miče spodnji del, ki ne leži globoko v zemlji. To je vodoravna ali poševna, sicer kratka, toda spredi vsakokrat vsaj toliko razklana korenika rumenkasto-rujave barve, da nosi 2 stebli. Včasi se pa še bolj razveji, in tedaj nastane cel šop. Na koreniki sedijo vedno sparoma na drobne, podolgasto-jajčaste čebule, ktere imajo samo na spodnji strani mnogo belih, precej dolgih vlaken.

Korenika je podaljšana v golo, četverorobo, malo da ne povsod jednako debelo, 20-50 centimetrov (8-19 palcev) visoko betvo. Na jedni strani je šop pritlehnih listov, ki so po kožnatih, belkastih luskah zvezani s steblom. Drugih listov nima naša rastlina. Črtasti so in tako široki kakor steblo, toda kračji od njega. Na zgornji strani so večjidel žlebasto vdrti, na spodnji imajo pa oster rob; nekteri so precej sploščeni in ob dnu v belo nožnico razširjeni.

Vrh stebla je obširen kobul nežnih, rožnorudečih cvetov, zagrnjenih v mladosti z dvema belkastima, jajčastima krovnima luskama. Cveti se razcvetajo polagoma in večjidel tako, da se odpirajo zunanji najprej. Cvet ima 6 podolgasto-jajčastih, vglobljenih, nežnih lističev, stoječih v dveh krogih okoli jednako dolgih prašnikov. Trije izmed zadnjih so ob dnu širji, ostali trije pa skoro nitasti. Na njih se zibljejo počez ležeče prašnice. Sredi cveta stoji triroba plodnica s kratkim vratom. Plod je glavica.

Robati luk cvete malega in velikega travna.

Progasto listni luk[uredi]

Progasto listni luk (Állium carinátum) ima drobno, z rujavkastimi luskami pokrito, jajčasto čebulo, tičečo v dobri zemlji precej globoko, v slabi pa plitvo. Iz nje izraste 30 do 60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, okroglo, popolnoma golo steblo, ktero je skoro do polovice listnato in brez vej.

Listi izvirajo vsi iz čebule, in ker imajo dolgo, cevasto nožnico, zato je videti, kakor da bi bili pritrjeni na betvi. Črtasti so, ob dnu plitvo žlebasti, proti koncu pa sploščeni; spodi so progasti.

Vrh stebla je mnogo jajčastih, v kroglo združenih čebulčkov, izmed kterih štrlijo cvetni reclji. Cveti so onim robatega luka prav podobni; njihovi prašniki so nitasti in za polovico daljši od oboda. Pod kobulastim razcvetjem in omenjenimi čebulčki sedita dva krovna lista. Nejednaka sta, in daljši nadkriljuje cvetne reclje najmanj za polovico.

Progastolistni luk cvete malega in velikega srpana in raste po vlažnih travnikih in zarastlih gričih.

Rumena máselnica[uredi]

Rumena máselnica. (Hemerocállis fláva.) To zelišče ima v svoji zunanji postavi nekaj, kar nas spominja rumene perunike. Ako jo pa natančneje ogledujemo, uverimo se takoj, da je njen cvet tako stvarjen, kakor pri lilijah. V zemlji ima kratko rujavkasto koreniko, iz ktere izvira prav lepo število debelih, kratkih, na koncu gomoljasto odebeljenih vlaken. Ti gomolji so podolgasto-jajčasti, rumeni in imajo na spodnjem koncu nekaj tankih koreninic. Ves podzemeljski del je jako obširen, toda ne gre globoko.

Iz korenike izraste več prav dolgih, črtastih, celorobih in po hrbtu z ostrim robom oboroženih listov; ti objemajo v spodnjih delih okroglo steblo.

Steblo je popolnoma golo, 30-120 centimetrov (1-4 čevlje) visoko, zaokroženo-trirobo in brez vej. Listov nima; le v vrhu, kjer se razdeli na nekoliko vejic, sedijo kratki, suličasti krovni listi.

Veliki, dišeči cveti so po 1-3 po vejicah. Obod je spodi cevast, njegov najmanj dvakrat daljši rob pa nacepljen na 6 jednakih, suličastih krp. Prašnikov je 6; pritrjeni so ondi, kjer prehaja obodova cev v pojedine rumene krpe, in ukrivljeni. Na jajčasti plodnici stoji jako dolg, nitast vrat, okončujoč se v drobno brazdo. Plod je tripredelčasta glavica.

Rumena máselnica cvete rožnika in malega srpana in raste tu pa tam po vlažnih in močvirnatih travnikih.

Volk[uredi]

Slika. 461. Volk. (Nárdus strícta.)

Volk ali jelenovo silje je po hribovitih krajih, marsikje pa tudi po dolinah dobro znan travniški plevel. Posebno kosci ne zmorejo dovolj besedij, da bi ga pokarali, kakor mu gre. To pa iz treh vzrokov. Prvič je vse zelišče prenizko, da bi se dalo lahko kositi, drugič njegovi togi listi in bili se upognejo, in kosa zdrči po njih, in tretjič je treba koso pogosto brusiti in klepati, ker prehitro izgubi ostrino.

Volk je trpežna trava in raste v večjih in manjših šopih, dela pa tudi obširne ruše. Njegovo tanko steblo je kakih 15 do 30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, okroglo in brez vej. Togo je in trdno in nosi le nekoliko okroglih, v lastnostih stebla jednakih, na viš štrlečih listov s precej dolgo, cevasto nožnico.

Vrh bilke so postavljeni jednocvetni klaski v jednostranski klas, v kterem sedijo v dveh vrstah. Vsak cvet (na levi) ima 2 plevi; zunanja je podaljšana v reso. Med njima so 3 prašniki in vrat z dolgo brazdo.

Trstíka[uredi]

Slika 462. Trstika. (Phragmítes commúnis.)

Trstíka, trst ali mešiček je največja domača trava, zakaj njeno okroglo steblo je 2 do 5 metrov (6-15 čevljev) visoko. V zemlji ima debelo, členkovito, daleč okrog plazečo koreniko, ki poganja iz kolenec debela vlakna in nova stebla, ako so se prva porezala ali odmrla jeseni. Pokrita je z belkastimi nožnicami.

Votlo, gladko in golo, členkovito steblo je brez vej in popolnoma zaodeto z dolgimi listnimi nožnicami.

Veliki črtasti ali črtasto-suličasti listi so v mladosti zviti v cev. Celorobi so in srhki.

Vrh stebla je velik, rujavkasto-rudeč lat a), njegovi cveti se razcvetajo navzdol. Posamezni klaski c) imajo 3-7, pozneje z dolgimi, gostimi lasmi obdanih cvetov. Cvet b) ima dolgo, skoro v reso podaljšano zunanjo in kračjo, po robu ščetinasto notranjo plevo, 3 dolge prašnike in 2 brazdi. Plod je rožka. — Trstika cvete malega in velikega srpana in raste povsod po stoječih, plitvih vodah in kraj njih. Malo da ne povsod jednako steblo se potrebuje za marsikaj. Pri nas ga pribijajo večjidel na strope, da se potem laže omečejo, in da omet bolj drži. Po mokrotnih in vlažnih travnikih je trstika jako nadležen plevel, ki se naglo širi po zemljišču. Opazoval sem jo sem ter tja tudi po mokrotnih njivah, ki so ležale v obližju z njo premreženih senožetij. Tod je treba odpraviti vsak košček korenike, da ne požene novih stebel. V krmi nima steblo nobenega pomena, ker je pretrdo. Marsikje pravijo trstiki ,,rorovna``.

Ostri šaš[uredi]

Slika 463. Ostri šaš. (Cárex acúta.)

Ostri šaš, ostri šar ali kravína je ostal vsakemu, ki je potegnil malo premočno z roko po njegovih listih, v dobrem ali prav za prav v slabem spominu. Vrezali so mu namreč take rane, da se je pocejala kri iz njih. Človek kaj takega ne pozabi rad in postane sčasoma previdnejši. Pa tudi drugi šaši, kterih štejemo celo krdelo, morejo te raniti. Vsi so si prav podobni in se sploh težko razločujejo. Ako jih hočeš spoznati, ozirati se moraš po plodu.

Ostri šaš ima debelo, črnorujavo, plazečo koreniko, ktera napravlja rahle ruše s tem, da ne poganja samo stebel z razcvetji, ampak tudi listnate, pritlehne izrastke a). Ostre, trirobe, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoke bili stojijo na viš, niso odebeljene s kolenci, pač pa gole in pri tleh z rujavimi nožnicami obdane. Vej nimajo nikakoršnih. Po njih stoji nekaj dolgih, ozkih in žlebastih listov, kteri nosijo po inače celem robu prav majhne, navzgor obrnjene zobce. Stebelni listi prehajajo v sicer jednake, pa kračje krovne liste b), kterih spodnji je najmanj tako dolg, da dosega vrh; navadno je pa daljši.

Za krovnimi listi sedijo valjasti klasi; samo spodnji je kratkorecljat. Klasi niso vsi jednaki, zakaj spodnjih 3-5 ima le pestične, zgornji 2-4 samo prašne cvete. Posamezni cveti stojijo za rujavimi, po sredi zelenimi luskami (loputami); prašni c) imajo 3 prašnike, pestični d) jajčasto plodnico z dvema vratovoma. Spodnja loputa je nožničasta in objema klas. Podolgasti plodovi so zbočeni, rudečkasti in se okončujejo v kratko kljukico. Včasi so vstlani med prašne cvete tudi pestični; sploh se rastlina v razcvetjih rada izpreminja.

Ostri šaš cvete velikega travna in rožnika in raste povsod ob rekah in potokih, po močvirjih in mokrih travnikih. On nareja z drugimi svojega rodú takozvane kisle travnike, kterih krma ni za govejo živino. Nikdar naj se ne polaga kislo seno kravam, zakaj ono jim je naravnost škodljivo. Molznim kravam se bolj in bolj suši vime; mleka imajo vedno manj, in naposled se jim prisuši do kapljice. Prav žalostno je gledati goveda, ki stojijo pri polnih jaslih in stradajo kakor ona, ki so priklenjena k praznim. Odpreš li hlevna vrata, vsako te milo pogleda, kakor bi te hotelo prositi: človek, usmili se nas in daj nam užitne in tečne hrane; ta ni niti za naše zobe, niti za naš želodec. Ti pa se morebiti jeziš, ker se ti živina ne le ne redí, temveč vedno bolj hujša. Konji so seveda drugi junaki!

Da ti bo dajal travnik boljšega blaga, treba je skrb obračati v prvi vrsti na to, da odpraviš mnogovrstne šaše in nektere sorodne rastline. Vsem je poglavitni pogoj mokra zemlja. Tu moraš začeti; vse drugo bi bilo brezuspešno. Travnike moraš osušiti; z vlago izginejo sčasoma šaši, in na njihovo mesto stopijo dobre, tečne trave.

Šašev poznamo celo krdelo. Dobra tretjina jih raste po vlažnih in mokrih senožetih, kjer nam dajejo, kakor že vemo, kislo krmo. Za take prostore so malo da ne povsod značilne rastline, kterim se navadno pridružijo še drugi, vlago ljubeči pleveli, in ako gospodar roke križem drži, nima govedom polagati dobre krme. Podobni so si res tako, da ne boš lahko izgrešil ako dobro poznaš jedno vrsto. To bi zadostovalo marsikomu za vsakdanje razmere, a mnogo je gotovo tudi takih čitateljev, ki bi se radi natančneje poučili o teh zeléh. Da jim ustrežemo, dajmo tukaj nekoliko prostora navadnejšim šašem, kar bo tem večje vrednosti, ker se nam bo na ta način precej razširilo znanje teh malopridnežev.

Dlakavi šaš[uredi]

Slika 464. Dlakavi šaš. (Cárex hírta.)

Dlakavi šaš ima poševno, plazečo koreniko, ktera poganja spredi vodoravne pritlike in slabo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, ravno, trirobo steblo. Vsa rastlina razun loput v pestičnih cvetih in prašnikov je porastena z belkastimi kosmatinicami.

Listi so črtasti, ploščnati in ostri; spodi imajo po hrbtu vzvišen rob in sedijo na nožnici. Po njih tekó 3 žile.

Steblo se okončuje v 2-3 klaske prašnih cvetov. Ti klaski so primaknjeni, črtasti in imajo rudečkaste lopute. Pod njimi se nahajajo 2 do 3 podolgasto-valjasti, kvišku štrleči, razmaknjeni klaski pestičnih cvetov. Spodnji ali spodnja dva sta očitno recljata. Njihove lopute so bledo-zelene z zelenim, v reso podaljšanim hrbtom (na levi). Plodnica ima 3 brazde. Iz nje se razvije jajčast, z žilicami premrežen plod (na desni zgoraj), kteri je spredi raztegnjen v kratek, z dvema konicama oborožen kljunček. Porasten je s kratkimi ščetinastimi dlačicami in daljši od loput. Lopute prašnih cvetov so podaljšane v kratko konico (na desni spodi).

Dlakavi šaš cvete velikega travna in rožnika in ne raste samo po vlažnih, peščenih travnikih, temveč tudi po suhih, ako ležijo blizu kake vode.

Močvirski šaš[uredi]

Slika 465. Močvirski šaš. (Cárex paludósa.)

Močvirski šaš ima vodoravno koreniko, na kteri stojijo ravna, toga, triroba stebla. Visoka so 45-90 centimetrov (1½-3 čevlje) in zlasti proti vrhu ostra in srhka.

Listi so široki, črtasti in sivozeleni. Dolgi so skoro kakor steblo in v nožnico zaokroženi, spodnji pa mrežasto razcepljeni. Krovni listi stojijo na kratkih nožnicah in so daljši od dotičnega razcvetja.

Klaski prašnih cvetov so primaknjeni in nejednaki. Zgornji je največji, ob sredi debelejši, spodi priostren in pokrit s topimi loputami. Cveti na sredi se razcvetejo prvi, za njimi pridejo ostali na vrsto. Ob dnu ima včasi nekaj pestičnih cvetov. Lopute spodnjih cvetov so svetlorujave in se odlikujejo po zeleni srednji žili (na levi spodi). Navadno se jih nahaja 2-5. Klaski pestičnih cvetov so kratkorecljati, skoro sedeči, spredi zoženi in tukaj večkrat s prašnimi cveti namešani. Njihove črnkaste lopute so rtaste, in njihova modrozelena srednja žila je včasi v ostro reso podaljšana (na levi zgoraj). Jajčasta plodnica ima 3 srhke brazde (na desni in levi). Plodovi so jajčasti, goli, nekoliko pritisnjeni na 3 ogle in podaljšani v kratek kljunček z neznatnimi zobci, ki so obrnjeni drug od drugega.

Močvirski šaš cvete malega travna in rožnika.

Razmaknjenoklasnati šaš[uredi]

Slika 466. Razmaknjenoklasnati šaš. (Cárex dístans.)

Razmaknjenoklasnati šaš ima vlaknato koreniko, ki nareja cele ruše, ker izvira iz nje po več kvišku stoječih, trirobih, gladkih stebel. Navadno so listnata in 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoka.

Listi so suličasto-črtasti in po robu ostri; vselej so mnogo kračji od stebla. Njim podobni so tudi krovni listi pod razmaknjenimi klaski, in sicer so spodnji najmanj za polovico daljši od razcvetja, ostali pa kračji od njega. Navzdol obsegajo steblo z nožnico.

Bilka se okončuje v podolgast klasek prašnih cvetov; včasi se nahajata tudi po dva. Pod njim so navadno 3 jajčasto-podolgasti, drug od drug precej oddaljeni klaski pestičnih cvetov. Vsi so recljati, zlasti spodnji stoji na dolgem reclju, a to se na prvi pogled nikakor opaziti ne more, ker tičijo reclji v dolgi nožnici krovnih listov. Včasi sta samo 1 ali 2 klaska pestičnih; njihova jajčasta plodnica nosi 3 brazde (na levi). Jajčaste lopute so rjaste z zelenim hrbtom; podaljšane so v mehko konico in prevlečene s tremi podolžnimi žilicami. Jajčasti plodovi so prikrojeni na 3 tope robove, in njihove stranske žilice so močnejše od ostalih. Zeleni so in večjidel rudečkasto nadahnjeni ter priostreni v kratek, robat kljunček, čegar 2 ravna zobca sta na notranji strani porastena z mičkenimi ščetinicami.

Razmaknjenoklasnati šaš cvete od malega travna do rožnika. Ta šaš se zeló izpreminja v reclju spodnjega cveta in v žilicah po plodu. Zatorej razločujejo učenjaki več pavrst, kterih pa mi tukaj ne bomo naštevali. Na desni vidimo njegov prašni cvet.

Rumenkasti šaš[uredi]

Slika 467. Rumenkasti šaš. (Cárex fláva.)

Rumenkasti šaš je nizka, komaj 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoka rastlina z vlaknato koreniko, na kteri stoji ravno, trirobo, gladko steblo.

Listi so črtasti, ostri, imajo spodi vzvišen rob in prehajajo v krovne liste, ki štrlijo naposled od bilke, ali so celó upognjeni. Njihova nožnica je neznatna.

Podolgasto-valjasti klasek v vrhu ima prašne cvete, ostala dva ali trije pa pestične. Ti so okroglasto-jajčasti; prvi navadno prav blizu prašnega in sedeč, ostala pa recljata. Lopute so jajčasto-suličaste (na levi spodi), priostrene in daljše kakor plod. Rumenkaste so z zelenkastim hrbtom in belkastim robom. Plodovi (na levi zgoraj) so jajčasti, nekako napihnjeni in podaljšani v usločen kljunček z dvema ravnima zobcema. Rumenkasto-zeleni so, kljunček pa rujavkast.

Rumenkasti šaš cvete velikega travna in rožnika.

Sivkasti šaš[uredi]

Slika 468. Sivkasti šaš. (Cárex glauca.)

Sivkasti šaš ima plazečo koreniko, iz ktere izvira navadno po več trirobih, večjidel gladkih stebel. Daljša so od širokih, priostrenih listov in 20-45 centimetrov (8-17 palcev) visoka. Včasi so v zgornjih delih ostra in klaski v tem slučaju klinasti.

Listi so sivozeleni, suličasti, po hrbtu vzvišeni in ostri. Krovni listi so ostalim podobni; nataknjeni so na kratki nožnici in okrašeni z dvema rujavima, belo obrobljenima ušescema. Spodnji sega steblu malo da ne do vrha.

V vrhu so črtasto-suličasti klaski prašnih cvetov. Navadno sta 2 ali 3; včasi jih je celó 5. Nahajajo se pa tudi rastline brez teh klaskov. Klaski pestičnih cvetov so precej razmaknjeni, valjasti in recljati. Njih število je nestanovitno; včasi sta 2, včasi pa 3 ali 4. Zgornji imajo spredi navadno prašne cvete in štrlijo v začetku naravnost na viš, pozneje se pa obesijo. V klaskih so drobni cveti prav gosto zbiti, vendar nekoliko ožji in rahlejši. Lopute so sprva škrlatnorudeče z zeleno hrbtno žilo, okončujočo se v kratko, neznatno konico, nazadnje so črnkaste z rumenkastim hrbtom in belim robom. Na podolgasti plodnici stojijo 3 brazde. Plodovi (na desni) so skoro jajčasti, sicer goli, pa posuti z mičkenimi bradavicami in brez žilic. V začetku so rudečkasto-zeleni in daljši od loput, pozneje pa črnkasti in kračji kakor lopute.

Sivkasti šaš cvete velikega travna in rožnika. Najljubši so mu vlažni travniki z ilovnato ali lapornato zemljo.

Goli šaš[uredi]

Slika 469. Goli šaš. (Cárex panícea.)

Goli šaš stoji na plazeči koreniki, ki poganja več gladkih, brazdastih, spodi listnatih stebel. Triroba so in kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka.

Listi so črtasti, priostreni in po robu ostri. Spodi so vzvišeni, zgoraj vdrti, goli in modrozeleni. Kračji so kakor bilka. Črtasti krovni listi sedijo na dolgih nožnicah in so daljši kakor dotični klaski, ali pa z njimi jednake dolgosti.

Podolgasto-valjasti končni klasek je sestavljen iz prašnih cvetov. Ostala sta podolgasta, oddaljena in imata same pestične cvete; ti so precej rahlo nastavljeni. Oba sta recljata, toda recelj zgornjega je skrit v krovnem listu. Jajčaste lopute so rujave z zelenim hrbtom in ozkim belim robom. Plodnica je ozaljšana s tremi brazdami (na levi zgoraj). Jajčasti plodovi so goli, napihnjeni in priostreni v kratek kljunček z napošev prirezanim, plitvo izrobljenim koncem. Daljši so od loput (na desni) in zelenkasto rumeni.

Goli šaš cvete velikega travna in rožnika.

Resnati šaš[uredi]

Resnati šaš (Cárex pilósa) ima kakor marsiktera druga vrsta tega rodú poleg pravih, skoro gladkih in samo z nožnicami pokritih, brazdastih stebel na koreniki še kračje, zeló listnate poganjke. Njihovi listi so daljši kakor 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoke, v klasek prašnih cvetov se okončujoče bilke, črtasti, po robu in hrbtu resnati in ostri. Po njih tečejo močne žile, med kterimi so posebno 3 kaj dobro razvite. Ti listi so navadno 60 centimetrov (2 čevlja) dolgi. Krovni listi stojijo na jako dolgi nožnici in so zoženi v črtasto, kakemu listu podobno konico. Ko so plodovi dozoreli, tedaj so krovni listi kračji od dotičnih klasov.

Klaski štrlijo vsi na viš, nazadnje pa kimajo. Podolgasti, ob dnu zoženi končni klasek je sestavljen, kakor smo že omenili, iz prašnih cvetov; ostali (2-4) so črtasti, drug od drugega oddaljeni in pestični. Razločno so recljati in cveti po vretencu prav rahlo nastavljeni. Lopute so zelenorujave z zelenim hrbtom in belkastim robom ter premrežene z žilicami. Narobe-jajčasti, goli plodovi so malo da ne trirobi in podaljšani v ukrivljen, spredi plitvo izrobljen kljunček ter daljši od jajčastih, v konico zašiljenih loput.

Resnati šaš cvete malega in velikega travna.

Prstasti šaš[uredi]

Slika 470. Prstasti šaš. (Cárex ornithópoda.)

Prstasti šaš stoji na poševni, vlaknati koreniki, ki poganja gosto, toda nizko rušo, iznad ktere se vzdigujejo 8-20 centimetrov (3-8 palcev) visoka, okrogla in gladka, proti vrhu ostra stebla. Pravih listov nimajo, le škrlatno-rudeče nožnice jih pokrivajo. Sprva molijo na viš, pozneje pa ležijo večjidel po tleh. Pritlehni listi in oni jalovih poganjkov so včasi daljši, včasi kračji od stebel, suličasto-črtasti in spredi zoženi. Sploščeni so in proti koncu po robu in hrbtu ostri. Krovni listi so s početka škrlatno-rudeči, pozneje do roba zeleni in tulcem podobni; v teh tičijo reclji posameznih klaskov, ki se pa sčasoma prikažejo iz njih.

Končni klasek ima prašne cvete; potisnjen je na stran od najvišjega pestičnega klaska, ki ga presega v visokosti. Odtod pride, da je videti brez reclja. On je valjast in raven, ostali (2-4) so tudi valjasti, pa usločeni kakor ptičji kremplji in bledi. Za razcvetanja so primaknjeni, pozneje oddaljeni in njihovi cveti rahli. Lopute (na desni in levi spodi) so v začetku bledorudeče, naposled rujavkasto-rumene z zelenim hrbtom in izrobljenim, drobno napiljenim robom. Spodnje so dostikrat prisekane, zgornje malce priostrene. Narobe-jajčasti plodovi (na desni zgoraj) so trirobi s kratkim, prav neznatno izrobljenim kljunčkom, dlakavi in približno tako dolgi kakor lopute.

Prstasti šaš cvete malega travna in rožnika.

Pomladanski šaš[uredi]

Slika 471. Pomladanski šaš. (Cárex vérna.)

Pomladanski šaš ljubi peščeno zemljo, v kteri se obnavlja njegova korenika vsako leto s tem, da nareja v tleh vodoravne poganjke, ki stvarijo šop pritlehnih listov in prihodnjega leta cvetejo, stara korenika pa pogine. V tem oziru so mu podobni skoro vsi oni šaši, ki se odlikujejo po podzemeljskih poganjkih. Njegovo nizko, komaj 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoko steblo je gladko, precej trdno in trirobo. Dokler cvete, nosi svoje glavice po koncu, kedar pa nosi plodove, nagnjeno je k tlom.

Listi so ozki in črtasti, ostri in prav plitvo žlebasti; spodi so privzdignjeni v hrbet. Kračji so od bilke in priostreni. Krovni listi so suličasti, šiljasto-zoženi in obsegajo steblo; njihov rob je kožnat. Spodnji so večjidel nožničasti, v mladosti zeleni, pozneje rujavi.

Klasek vrh bili je klinast in sestavljen iz prašnih cvetov, ostali (2-3) so podolgasti, pestični in sedeči; spodnji je navadno recljat. Lopute (na desni in levi) so rujavkasto-rudeče z zeleno, v kratko konico priostreno hrbtno žilo. Jajčasta plodnica ima 3 brazde. Iz nje se razvije jajčast, trirob plod s kratkim, spredi izrobljenim kljunčkom. Porasten je s prav kratkimi dlačicami in dosega jajčasto loputo.

Pomladanski šaš cvete sušca in malega travna.

Okrogli šaš[uredi]

Slika 472. Okrogli šaš. (Cárex pilulífera.)

Okrogli šaš napravlja s svojo vlaknato koreniko precej obširne ruše, iznad kterih se vzdigujejo triroba, spodi gladka, zgoraj ostra, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka stebla, ki se pobesijo med dozorevanjem in nazadnje ležijo po tleh.

Listi so črtasti, ostri in spodi v hrbet vzvišeni. Krovni list spodnjega klaska je zelen, iz suličastega dna šiljasto podaljšan, po hrbtu srhek in ali tako dolg kakor klasek, ali pa za polovico daljši. Ostali so kračji, vsi pa brez nožnice.

Podolgasti klasek v vrhu je sestavljen iz prašnih cvetov; ostali (večjidel 3) so okroglasti, sedeči, približani in pestični. Lopute prve prvega so suličaste, rujavkaste z bledim hrbtom in robom, zadnjih jajčaste, priostrene, rujavkaste z zelenim hrbtom in belim ozkim robom (na levi zgoraj in spodi). Okrogla, jajčasta plodnica ima 3 dolge brazde. Rumenkasti plodovi so pritisnjeni nekoliko na 3 strani in porasteni s kratkimi, ležečimi ščetinicami (na desni). Kljunček je zeló kratek in na 2 zobca razklan.

Okrogli šaš cvete malega in velikega travna.

Kosmati šaš[uredi]

Njemu prav podoben je kosmati šaš (Cárex tomentósa), čegar plodovi so porasteni z belkastimi, gostimi kocinami in nimajo razločnih žilic. Tudi stoji krovni list pod spodnjim klaskom na kratki nožnici. V drugih lastnostih se strinja s prejšnjim in cvete tudi istočasno. Skoro bi rekli, da je to neznatno izpremenjen okrogli šaš, ki se je naselil na vlažnih gozdnih travnikih. Najbolj mu ugajajo peščena tla.

Navadni šaš[uredi]

Navadni šaš (Cárex vulgáris) nima zastonj svojega imena. Menda ga ni izmed tega rodú, ki bi bil tako razširjen kakor naša rastina, in bi se ob jednem tudi tako izpreminjal kakor navadni. Opisali bomo zelišče, kakoršno je navadno; zakaj na mnogobrojne pavrste ne moremo jemati tukaj ozira. Njegova korenika dela goste ruše in nareja dolge podzemeljske poganjke, ki ustanavljajo nove ruše. Iznad teh se vzdigujejo triroba, ob dnu listnata, proti vrhu ostra, včasi 45 centimetrov (1½ čevelj) visoka, večjidel pa nižja stebla. Bodisi da so gladka ali ostra, med klaski se odlikujejo vedno po zadnji lastnosti.

Listi so črtasti, precej togi, proti koncu ostri in stojijo na nožnicah, ki se ne raztrgajo na posamezna vlakna. Med razcvetanjem so z bilkami jednake visokosti, pozneje pa kračji.

Vrh stebla je črtast ali podolgast klasek prašnih cvetov, včasi sta tudi 2; navadno pa drugega nadomestuje najvišji klasek pestičnih cvetov, ki nosi na sprednjem koncu prašne cvete. Pestični klaski (2-3) so drug od drugega oddaljeni, na viš moleči, okroglasto-jajčasti ali valjasto-črtasti; spodnji je kratkorecljat in podprt s krovnim listom, kteri objema vretence z dvema rujavima ušescema do polovice, in kteri sega večjidel do najvišjega klaska. Jajčaste lopute so tope, redkokdaj v konico priostrene in kračje od lečastih plodov. Ti pokrivajo drug drugega in so po hrbtu prepreženi s 3-7 žilicami. Kljunčka skoro nimajo. Rumenkasto-zeleni so in se kaj dobro razločujejo od škrlatnočrnih loput z zeleno hrbtno žilico in gladkim robom. Ker so manjše od jasnejših plodov, gledajo ti povsod z robom iz njih. Dokler klaski cvetejo, tedaj so na koncih zoženi, pozneje pa topi, in ker so plodovi pretežki, poležejo stebla po tleh, in sicer navadno v krogu okoli ruše.

Navadni šaš cvete velikega travna in rožnika.

Togi šaš[uredi]

Najbližnji njegov sorodnik je togi šaš (Cárex strícta), o kterem velja brez malih izjem malo da ne vse, kar smo povedali o navadnem. Njegovo steblo je vendar mnogo višje, zakaj navadno meri 45-90 centimetrov (1½-3 čevlje) v visokost; brazdasto je, trdno in togo ter se drži mogočno po koncu. Listne nožnice so vse, ali vsaj one spodnjih listov razcepljene in med seboj zvezane. Krovni listi nimajo nožnic, spodnji pa obsega steblo z dvema ušescema. Vrhni klasek ima prašne cvete; včasi stoji pod njim še drug s prašnimi cveti; ako ga pa ni, razvijeta se dva najbližnja klaska tako, da sta sestavljena spodi iz pestičnih, zgoraj pa iz prašnih cvetov. Plodovi so nekoliko stisnjeni, goli, večjidel s 6 žlicami premreženi in brez kljunčka.

Togi šaš cvete že meseca malega travna.

Belkasti šaš[uredi]

Slika 473. Belkasti šaš. (Cárex canéscens.)

Belkasti šaš ima ravna, triroba in brazdasta stebla, ktera so spodi gladka, med klaski pa ostra, 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoka in pritrjena na vlaknati koreniki.

Listi so ozki in črtasti, ostri in imajo spodi vzvišen rob. Skoro tako dolgi so, kakor vitko steblo in višnjelkasto-zeleni.

Vrh bilke je 5-7 podolgasto-jajčastih, v podaljšan in pretrgan klas postavljenih klaskov, ki imajo spodi prašne, zgoraj pa pestične cvete (na levi zgoraj in spodi). Klaski so zelenkastosivi, naposled rujavkasti in vtaknjeni za jajčast krovni listič, kteri je kračji od klaska. Jajčaste lopute so zelenkaste in belkasto obrobljene. Plodnica ima samo 2 brazdi. Plodovi so jajčasti, stisnjeni, po hrbtu zbočeni in podaljšani v izrobljen kljunček. Na desni je klasek, na kterem vidiš spodi prašnike, zgoraj pa brazde, ki molijo izza loput.

Belkasti šaš cvete velikega travna in rožnika.

Nogasti šaš[uredi]

Slika 474. Nogasti šaš. (Cárex leporína.)

Nogasti šaš se odlikuje po togih, trirobih in brazdastih steblih, ki so v spodnji polovici listnata, v zgornji brez listov in ostra ter pritrjena na vlaknati koreniki. Visoka so 15 do 30 centimetrov (½-1 čevelj) in trdna.

Listi so ozki, skoro suličasti, večjidel togi, ostri in kračji od bilke. Navadno so nekoliko ukrivljeni in vdrti.

Klaskov je 5-9 (navadno 6); spodi imajo prašne, zgoraj pestične cvete in so združeni v podolgast klas, ki je zajčji nogi prav podoben. Klaski so rujavkasti, spodnji od zgornjih oddaljeni; vsi sedijo za jajčastim in priostrenim, po robu rujavim, po hrbtu pa zelenim krovnim listom. Ta je kračji od dotičnega klaska in premrežen s 3 žilicami. Podoben je jajčastim, rujavkastim loputam, ktere so včasi kračje od plodú in obrobljene s tanko prosojno kožico, po hrbtu pa okrašene z zeleno žilo. Jajčasta plodnica ima 2 brazdi (na levi). Plodovi imajo perotkast, neznatno nazobčan rob in kratek, dvozob kljunček ter so premreženi s tankimi žilicami.

Nogasti šaš cvete velikega travna in rožnika.

Zvezdasti šaš[uredi]

Slika 475. Zvezdasti šaš. (Cárex stelluláta.)

Zvezdasti šaš nareja goste ruše, iznad kterih se vzdigujejo triroba, brazdasta, gladka stebla. Visoka so 15-30 centimetrov (½-1 čevelj), toga, v vrhu med klaski ostra in daljša od črtastih listov.

Sedeči klaski so drug od drugega nekoliko oddaljeni, jajčasto-okroglasti in združeni v podolgast, pretrgan klas. Spodi imajo prašne, zgoraj pestične cvete; prvih je zeló malo. Klaski so zeleno in rujavo pisani ter sedijo za majhnimi, jajčastimi in v šiljasto konico se okončujočimi krovnimi listi. Lopute so rujavkaste, po robu belkaste, po hrbtni žili pa bledozelene. Jajčasta plodnica ima 2 brazdi (na levi). Iz nje se razvije jajčast plod z dolgim, dvozobim in srhkim kljunčkom. Plodovi so po klasku lepo zvezdasto razprostrti in stojijo od vretenca.

Zvezdasti šaš cvete velikega travna in rožnika.

Latasti šaš[uredi]

Slika 476. Latasti šaš. (Cárex paniculáta.)

Latasti šaš izvira iz vlaknate korenike v šopih in napravlja manjše in obširnejše ruše po vlažnih travnikih in drugih jednakih prostorih. Njegovo močno steblo stoji naravnost na viš; trirobo je, jako ostro in v vrhu malce razvejeno. Visoko je 30 do 90 centimetrov (1-3 čevlje) in ob dnu brez rujavih nožnic.

Trdi in široki listi so črtasti in po robu ostri. Da so spodi vzvišeni v hrbet, zgoraj pa vdrti v žlebič, ni treba posebej naglašati, zakaj v tej lastnosti se strinjajo malo da ne vsi šaši.

Klaski imajo zgoraj prašne, spodi pestične cvete. Na levi zgoraj vidimo podolgasto-jajčast, trirob klasek, na kterem se dobro razločujejo prašniki, ki po 3 gledajo izza jajčastih, plitvo izrobljenih loput (na levi spodi), in pa brazde, kterih stojita po 2 na plodnici za loputami. Klaski za kratkimi krovnimi listi so združeni v podolgast klas in narejajo ozek, tog, spodi rahlejši lat, kteri pozneje kima. Rujavkaste lopute so svetle, po robu belkaste, po hrbtu zelene. Jajčasti plod je samo ob dnu premrežen z nekolikimi žilicami, po robu ščetinasto napiljen in zožen v kratek, dvozob kljunček (na desni). Dolg je kakor njegova loputa.

Latasti šaš cvete velikega travna in rožnika.

Okroglasti šaš[uredi]

Okroglasti šaš (Cárex teretiúscula) stoji na poševni vlaknati koreniki, ki je videti zavoljo podzemeljskih poganjkov vodoravna. Steblo je 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, trirobo in po robéh ostro. Spodi je listnato in pri tleh pokrito z nožnicami.

Listi so ozki, črtasti in zgubani.

Podolgasto-jajčasti klaski imajo zgoraj prašne, spodi pestične cvete. Stisnjeni so na 3 ogle in združeni v podolgast, valjast, ob dnu večkrat pretrgan klas ali gost lat. Spodnji krovni list je šiljast in komaj tako dolg, kakor njegov klasek. Jajčaste lopute so rujavkaste z zelenim hrhtom in belim prosojnim robom. Goli, svetli plodovi so jajčasti, brez žilic in podaljšani v kratek, po stranéh nazobčan dvozob kljunček ter daljši, kakor dotične lopute.

Okroglasti šaš cvete velikega travna in rožnika.

Bodljikavi šaš[uredi]

Slika 477. Bodljikavi šaš. (Cárex muricáta.)

Bodljikavega šaša ravno, trirobo steblo je brazdasto in ostro ter stoji na vlaknati koreniki. Visoko je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja).

Listi so črtasti, ostri. Njihove nožnice so po robu zeló tanke in se ondi naposled raztrgajo.

Jajčasti klaski so združeni v podolgast, spodi večjidel pretrgan klas. Zgoraj imajo prašne, spodi pestične cvete. Jajčaste lopute so kračje od plodov in se okončujejo v poševno bodljiko. Po hrbtu so zelene, in njihova hrbtna žilica je včasi bela; po stranéh so rujavkaste in bledo obrobljene. Večkrat so lopute popolnoma bledozelene in belkasto prosojne. Včasi je spodnji krovni list daljši od svojega klaska, navadno pa kračji od ostalih. Plodovi so gosto zbiti in skoro navpik postavljeni. Jajčasti so in priostreni v nazobčan kljunček z dvema konicama. Včasi so brez žilic dostikrat pa premreženi s 3-5 neznatnimi žilicami. Na levi vidiš prašni in pestični cvet; zadnji ima 2 brazdi.

Bodljikavi šaš cvete vel. travna in rožnika in raste po peščeni zemlji, kjer ne primanjkuje potrebne vlage.

Srednji šaš[uredi]

Srednji šaš (Cárex intermédia) ima ravno, trirobo, 30 do 60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in na plazeči koreniki pritrjeno steblo.

Listi so črtasto-šiljasti, ostri. Krovni so jajčasti, priostreni in navadno kračji, kakor dotični klaski.

Vrh bilke je mnogo jajčastih, v podolgast klas združenih klaskov. Višji pokrivajo drug drugega, nižji so pa razmaknjeni. Privrhni spodnji imajo pestične, srednji pa prašne cvete. To je splošno pravilo, toda ne brez izjem; zakaj včasi so v vrhu 2-3 pestični klaski, včasi pa ni nobenega, in razcvetje se začenja s prašnimi klaski. Spodnji pestični klaski so spredi mnogokrat pomešani s prašnimi cveti in stojijo od bilke. Med razcvetanjem so klaski približani, pozneje pa odstopijo. Podolgasto-jajčaste lopute so rujavkaste z zelenim hrbtom in prosojnim robom. Plodovi so jajčasti in premreženi z mnogobrojnimi žilicami. Zloženi so v nazobčan, v 2 nejednaka zobca se okončujoč kljunček in daljši od loput.

Srednji šaš cvete velikega travna in rožnika.

Ozkolistni šaš[uredi]

Marsikomu utegnejo šaši že presedati. Kdo bi se mu čudil, zakaj res lepa vrsta jih je. Tudi so si zeló podobni in vrh tega vsi travniški pleveli. Radi bi že predočili čitatelju kako drugo podobo, dveh se naj še spominjamo, da bo njihovo število nekoliko popolnejše.

Ozkolistni šaš (Cárex stenophýlla) ima plazečo koreniko. Na njej so pričvrščena brazdasta in gladka, proti vrhu srhka, 8-20 centimetrov (3-8 palcev) visoka stebla. Jalova so precej močnejša in kakor rodovitna triroba ter dolga kakor ostri, črtasti, jako ozki listi.

Klaski so združeni v okroglasto ali podolgasto-jajčasto razcvetje, ktero nosi zgoraj prašne, spodi pa pestične cvete. Pod klaski je neznaten, jajčast krovni list. Jajčaste lopute so rujavkaste z bledejšim in prosojnim robom ter kračje kakor plodovi. Ti so stisnjeni, z žilicami premreženi, po robu drobno napiljeni in spredi dvozobi. Razločnega kljunčka nimajo.

Ozkolistni šaš cvete malega in velikega travna ter raste po peščenih travnikih.

Ostričasti šaš[uredi]

Na zadnje mesto postavimo ostričasti šaš (Cárex cyperoídes), ker je po svoji zunanji postavi skoro bolj kaki ostrici, kakor kakemu šašu podoben. Njegovo trirobo, brazdasto in gladko steblo je lepo zeleno in kakih 20 centimetrov (8 palcev) visoko.

Listi so črtasti, ostri.

Mnogobrojni, podolgasto-jajčasti klaski napravljajo okroglasto glavico, podprto s prav dolgimi listi, pod kterimi je steblo nekako prevezano. Zgoraj imajo pestične, spodi prašne cvete. Lopute so suličaste, priostrene, resnate in ostre. Cvetov v klaskih ni mnogo. Plodovi so suličasti in zoženi v dvozob kljunček.

Ostričasti šaš cvete od rožnika do kimovca in raste po vlažnih, peščenih senožetih.

Ozkolistni munec.[uredi]

Slika 478. Ozkolistni munec. (Erióphorum angustifólium.)

Dolga je bila vrsta šašov, a vendar smo jih pregledali in se seznanili z njimi. Ne moremo sicer trditi, da so to vsi, kolikor jih raste po naši slovenski domovini, ali toliko pa smemo reči, da so opisani baš taki, ki nam napravljajo po vlažnih travnikih največ škode. Zdaj se pa obrnimo k drugim kvarljivkam, ki mnogobrojno sosedujejo šašem ter v njihovi in v družbi drugih močvirskih rastlin tvorijo rastje kislih travnikov. To so munci, mavčki, suhopérniki ali čebulnjeki, ki so sicer po svoji postavi šašem precej po podobni, pa se razlikujejo od njih po nekem svojstvu, kterega bi pri šaših iskali zastonj. Lahko jih spoznamo namreč po tem, da iz njihovih razcvetij izrastejo tanka, mehka in volni podobna vlakenca bele barve, ki napravljajo mične, obširne čopiče. Zlasti dva rasteta skoro povsod po vlažnih travnikih, namreč ozko- in širokolistni munec, in ta dva hočemo prijaznim čitateljem posebno priporočiti — seveda v zatór.

Ozkolistni munec ima močno, črno koreniko z dolgimi vlakni. Iz nje poganja 30–45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoko, ob dnu z mnogimi rujavimi nožnicami obdano, skoz in skoz golo steblo. Povsod je skoro popolnoma okroglo, samo proti vrhu je zaokroženo-trirobo in brez vej. Po njem sedijo ozki listi, kteri ga obsegajo z dolgo, cevasto nožnico. Ob koncu so vsi rtasti in priostreni na 3 robove, drugje pa žlebasto vdrti in celorobi. Čim više ko sedijo, tem manjši so; vrh stebla je nekoliko nejednakih krovnih listov.

Med krovnimi listi stojijo, kakor v kobulastem razcvetju, raznodolgi reclji z jajčastimi klaski ob koncih. Klasek je pokrit z rujavkastimi loputami in ima za njimi posamične cvete (na desni spodi). Ti so sestavljeni iz 3 prašnikov in jajčaste plodnice, podaljšane v tanek vrat, na kterem so nastavljene 3 nitaste brazde. Izpod plodnice izrastejo že omenjena bela vlakenca, ki se pozneje podaljšajo in trirobo rožko (na desni zgoraj) v belo volno zavijejo (na levi). Med razcvetanjem štrlijo klaski na viš, pozneje se pa nagnejo in gledajo proti tlom.

Ozkolistni munec cvete malega in velikega travna. Iz tal ga ni lahko dobiti, zakaj navadno se odtrga steblo od korenike, ki spomladi zopet poganja. Treba ga je torej v živo prijeti s tem, da se mu odtegne glavni pogoj, namreč vlaga v zemlji, kakor smo to nasvetovali tudi z ozirom na šaše in druge jednake plevele.

Munčeva krma je jako slaba, in živina se je ogiblje, kolikor le more. Zavoljo primešane volne od plodov je posebno ovcam škodljiva; pa tudi druge živali je ne marajo. Volna se hitro pokaže, ko je rastlina ocvetla.

Širokolistni munec[uredi]

O širokolistnem muncu (Erióphorum latifólium) nimamo mnogo poročati. V vseh delih je podoben prejšnjemu, steblo njegovo je pa trirobo, in po tem ga lahko ločiš od ozkolistnega, ki se odlikuje po okrogli bilki. Njegovi listi so sicer širji, vendar ga spoznaš po njih od prejšnjega samo tedaj lahko, ako ležita rastlini pred teboj. Spredi so stisnjeni na 3 ogle, drugje pa ploščnati. Naposled je treba tudi razcvetje dobro ogledati. Njegovi reclji namreč so srhki in včasi celó razvejeni, in vlakenca okoli ploda so komaj dvakrat tako dolga kakor klasek, ozkolistnega pa najmanj dvakrat, včasi celó trikrat daljša od klaska.

Širokolistni suhopérnik cvete tudi malega in velikega travna in je navadnejši od prejšnjega.

Gozdna srpica.[uredi]

Slika 479. Gozdna srpica. (Scírpus silváticus.)

To obširno zelišče je po svoji zunanji postavi najbolj podobno kaki ostrici, ktere tudi rade rastejo po vlažnih travnikih, kjer pa navadno ne delajo imena vredne škode. Po imenu bi bilo soditi, da se nahaja morebiti brez malih izjem večjidel le po gozdnih močvirjih in jednakih prostorih po lesovih, kjer je dovolj vlage. Žal, da temu ni tako! Izmed vseh sorodnic — in teh ni ravno malo — sili s svojo stisnjeno sestrično najbolj na vlažne senožeti, in težko najdeš brez te kvarljivke travnik, ki se razprostira ob kaki vodi, ali ki ima z vodo preveč napojena tla.

V zemlji ima naša srpica ali bíca močno koreniko, na kteri stoji 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, popolnoma golo, gladko, trirobo steblo. Dobro poglej našo sliko ondi, kjer je steblo odrezano, in takoj opaziš, da je stisnjeno od treh stranij. Listnato je in jednovito do vrha.

Črtasto-suličasti, zeló dolgi listi sedijo na visokih nožnicah, ktere so preobražene v popolne cevi, in ktere segajo do polovične dolgosti med dvema listoma. List ima po sredi širok in globok žleb, spodi pa oster rob, po kterem so postavljeni mičkeni zobci, ki te morejo do dobrega raniti, ako potegneš z roko navzdol. Takšni zobci so tudi po robu.

Vrh stebla je več nejednakih, stebelnim podobnih, toda kračjih krovnih listov, izmed kterih molijo šopasto nakopičena, nepravemu kobulu podobna razcvetja na raznodolgih recljih. Na njih sedijo in stojijo drobni jajčasti klaski temnozelene ali črnkaste barve, in sicer po 2-5. Po omenjeni barvi se odlikujejo namreč lopute, za kterimi so pritrjeni drobni cveti. Na levi spodi vidiš jajčast klasek, na desni pa cvet, ki je popoln in sestavljen iz 3 prašnikov in jajčasto-okrogle plodnice z nitastim vratom, na kterem stojijo 3 brazde. Okoli plodnice se nahaja 4-6 s kaveljčki oboroženih resic. Plod je drobna rožka (na levi zgoraj).

Gozdna srpica cvete rožnika in malega srpana ter raste kakor smo že povedali, po vlažnih travnikih, ob potokih in močvirjih. Presna je slaba klaja za konje in svinje, suha pa prav nič ne velja. Posušeno mečejo ljudje navadno na stran. Ko bi to storili le o pravem času, dokler plodovi še niso dozoreli! Goveda je ne okusijo. Isto velja o sorodnicah, ki so se morebiti slučajno primešale krmi. Srpice izginejo kakor šaši, ako so se tla osušila.

Stisnjena srpica[uredi]

Slika 480. Stisnjena srpica. (Scírpus compréssus.)

Stisnjena srpica, ktero smo že prej vzeli v misli, ni prejšnji prav nič podobna, ampak nas spominja šašev, kterim jo nekteri tudi prištevajo. To nas seveda malo briga; nam zadostuje, ako vemo, da je travniška zel, ktero je treba zatirati. Sicer je pa naša rastlinica prav neznatna, zakaj od korenike do vrha meri samo 15-20 centimetrov (6-8 palcev) in nam more škodovati le ondi, kjer se je tako namnožila, da zavoljo nje usihajo in ginejo dobre trave. V krmi je zmirom odveč, in že zaradi tega moramo seznaniti čitatelje z njo.

V zemlji ima plazečo koreniko, iz ktere izrastejo okrogla, nekoliko stisnjena, spodi listnata, zgoraj brezlistna in skoro triroba stebla. V vrhu so ostra.

Listi imajo spodi vzvišen hrbet; po robu so ostri in kračji od stebla. Navadno sta samo 2 popolnoma razvita, ostali so pa nepopolni. Po njih teče plitev žlebič, ki prehaja spodi v okroglo nožnico.

Sedeči klaski so združeni v podolgast, stisnjen klas, podprt s širokim, rujavim krovnim listom. V klasku (na levi zgoraj) je navadno 8 popolnih cvetov, nameščenih za suličastimi, s 5 žilicami premreženimi loputami. Te so rujave, po hrbtu pa zelene. Za spodnjimi včasi ni cveta. Ta ima 3 prašnike in med njimi jajčasto plodnico z dolgim vratom, nacepljenim na 2 brazdi (na levi spodi). Okoli plodnice stoji 3—6 s kaveljčki oboroženih ščetinic. Plod je zašiljen v dolg vrat (na desni).

Stisnjena srpica cvete od rožnika do velikega srpana.

Močvirska sita.[uredi]

Slika 481. Močvirska sita. (Heleócharis palústris.)

Po močvirjih, vlažnih in mokrotnih travnikih in sem ter tja tudi drugje nahajamo rahle ruše, ki nas nekoliko spominjajo šašev, akoravno si rastline niso nič kaj podobne. Te ruše napravljajo razne site, izmed kterih se najdeta po naših senožetih dve v večjem številu.

Močvirska sita ima v zemlji rujavo koreniko z vlaknatimi koreninicami. Iz nje izraste mnogo okroglih, jednovitih bilij, obdanih ob dnu s cevastimi nožnicami. Listov nimajo nikakoršnih in se okončujejo v valjast klas; nektere še pa tega nimajo.

Za temnorujavimi loputami sedijo posamezni cveti, ozaljšani ob dnu s 4 napiljenimi ščetinicami (na levi spodi). Cvet ima 3 prašnike in ob sredi preščipnjeno plodnico z dvema vratovoma. Vsa rastlina je gola in različne visokosti, zakaj najmanjše so komaj kakih 10, največje pa 45 centimetrov (1½ čevlja) visoke.

Močvirska sita cvete od velikega travna do malega srpana in daje prav slabo krmo, ktera niti konjem ne ugaja.

Jajčasta sita[uredi]

Prav podobna ji je jajčasta sita (Heleócharis ováta) z vlaknato korenino in mnogobrojnimi nežnimi stebli. Drobni klaski so okrogli ali jajčasti, njihove lopute široke, zaokrožene in rujave; po hrbtu so zelene, po robu pa belkaste. Rumenkasti plod ima ostre robove in 6 ščetinic.

Jajčasta sita cvete malega in velikega srpana.

Dolgorecljati loč.[uredi]

Slika 482. Dolgorecljati loč. (Júncus effúsus.)

Dragi čitatelj, oglej si tó-le sliko! Kaj ne, znana ti je izza mladih nog. Ni čuda, ako je tako, ker si bil in morebiti si še zdaj v tesni zvezi z lepo prirodo. Z otožnimi mislimi se spominjaš onega preprijetnega časa, ko te je razveselila vsaka stvar, ko si z vrstniki igral na domačem vrtu ali pod vaško lipo. Ko si nekoliko odrastel, šel si za kako mlako ali kak potoček ter opazoval ondotno življenje. A kakor mladini sploh ne ugajajo resnobne misli in se jih le prehitro naveliča, tako nekako se je tudi tebi godilo, in ni ti žal. Ondi ob potoku ali na kakem vlažnem travniku ali pašniku si natrgal tankih bilij, ki so bile ali od naslikane rastlin ali pa od kake sorodnice, in si jih nesel domú. Tu so te naučili mati plesti ,,ladjice``, in tvoje veselje je bilo nepopisno, ko si stopal za prvo kraj vode. Tu je bilo krika, smeha in joka! Vidiš, vse to je pri kraju, zdaj pa z menoj, kteremu se je jednako godilo, gledaš nekdanjo ljubljenko z drugim očesom. V njej spoznavaš neprijateljico svojega travnika ali pašnika, ker izpodriva sosedno rast in ti ni v nobeno korist. Oglejva si to rastlino bliže, da jo bova sodila po njeni pravi vrednosti.

Dolgorecljati loč ima rujavo, z mnogimi zeló močnimi vlakni v zemlji pritrjeno koreniko d). Na njej stoji mnogo cvetočih in jalovih, 45-90 centimetrov (1½-3 čevlje) visokih, jednovitih stebel. Spodi je vsako obdano z rujavkastimi, precej širokimi, iz korenike izvirajočimi nožnicami. Steblo je sicer tanko, pa vendar prav močno, okroglo in brazdasto. Golo je popolnoma, z belim strženom napolnjeno in se okončuje v rujavkasto konico.

Nekoliko pod vrhom izraste iz stebla lat drobnih, popolnih cvetov a), nasajenih na raznodolgih recljih. Vsak cvet ima za obod 6 suličastih lističev, potem 3 prašnike in sredi njih plodnico z dolgim vratom, ktera se razveji na 3 dlakave brazde b). Plod je narobe-jajčasta, spredi malce vdrta glavica c).

Dolgorecljati loč cvete rožnika in malega srpana in raste povsod po vlažnih jarkih, močvirjih, pašnikih in travnikih, na kterih rada voda zastaja. V obče rastejo loči, ktere tudi ločje, bic, bik, biček in bičje imenujejo, družno v šopih, in o njih trdijo, da so najnavadnejše znamenje mokrotnih, z zeleno rušo obrastenih zemljišč. Tega ne more nikdo zanikavati, kdor se sploh ozira po svetu, in ,,cégelje`` — tako se navadno imenujejo ločnice v Savinjski dolini — sreča ga povsod, kakor hitro stopi na vlažna tla. Ločnice so slaba piča, ker so trde in žilave, in živina jih pomuli na paši le tako dolgo, dokler so mlade. Navadno se ne zmeni zánje, vsaj tako dolgo ne, dokler je ugrizniti kaj boljšega. In tako je mogoče, da se šopiri ničvredni plevel čim dalje tem bolj in si osvaja vedno več površja. Prištevati jih moramo kakor šaše najneprijetnejšim plevelom, poleg kterih se ne more ukoreniniti nobena trava, in s kterimi kmetovalec ne sme živeti v miru. Napovedati jim mora hud boj; boj, čegar ost se mora obračati do kakovosti zemlje. Le tako bo zmagal in se veselil obilnega pridelka.

Kje se pa naselijo ločnice? Gotovo ne na travniku, ki je jednakomerno zarasten s travami, in čegar lastnik skrbi za to, da ni vlage v tleh. Ondi pa, kjer se je na senožetih in pašnikih ruša poškodovala, kjer so napravili vozovi globoke tire, živina luknje, ali kjer se razorana ruša ne obseje, ondi so ugodni prostori za naše rastline, ondi jih najdemo kmalu. Prikažejo se pa tudi na travnikih, ktere smo gnojili s pepelom od rujavega premoga, ki dobre trave zaduši, trdim ločnicam pa ugaja. Ker jih živina ne popase, naredijo se privzdignjeni šopi, vsled kterih izgine gladko površje. Med takimi šopi se uglablja zemlja bolj in bolj, in nasledek so vdrtine, ki se sčasoma z vodo napolnijo. Tako dobijo te rastline potrebne vlage, v kteri izvrstno napredujejo. Škoda je torej očitna, in ni nam treba še posebej poudarjati, da jih moramo zatirati povsod, kjer so se ugnezdile.

Sivi loč[uredi]

Sivi loč (Júncus glaucus) ni tako navaden kakor prejšnji, vendar ga je najti marsikje na vlažnih travnikih, kjer se rajši naseli, kakor dolgorecljati njegov sorodnik. Njegova korenika je precej močna in poganja na sprednjem koncu več stebel, obdanih ob dnu z rujavimi ali škrlatnorudečimi nožnicami, ki ostanejo kratke in se nikdar ne podaljšajo v listno ploskev. Steblo je golo, okroglo, brazdasto, sivo ali sivozeleno ter kakih 60 centimetrov (2 čevlja) visoko. Listov nima. Njegova posebnost je to, da je trdo in togo in njegov stržen na predéle ločen.

Rumenkasti lat štrli na viš in je jako razdeljen. Veliki cveti imajo suličaste lističe, ki so skoro daljši od glavice. Ta je rujava, spredi zaokrožena in priostrena.

Sivi loč cvete od rožnika do velikega srpana.

Nitasti loč[uredi]

Slika 483. Nitasti loč. (Júncus filifórmis.)

Nitasti loč ima vodoravno plazečo koreniko, iz ktere izraste več tankih nitastih stebel. Kakor vidimo na poleg stoječi sliki, so malo da ne gola in samo blizu korenike pokrita z nožnicami. Gladka so, bledozelena in kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka. Z vrhom so navadno nagnjena na stran. V tem, da nimajo listov, strinjajo se s prejšnjima dvema, in tudi v drugih lastnostih jima je nitasti loč precej jednak.

Latasto razcvetje je pritrjeno skoro sredi stebla. Neznatno je in ima malo cvetov. Obodovi lističi so suličasti, rtasti in nekoliko kračji od okroglasto-podolgaste, v kratko konico zožene, bledo-rujave glavice. Ako naposled še omenimo, da so rujave nožnice včasi podaljšane v kratek list, ločili smo ga dovolj od drugih.

Nitasti loč cvete od rožnika do velikega srpana.

Členkoviti loč[uredi]

Slika 484. Členkoviti loč. (Júncus articulátus.)

Členkoviti loč zaduši včasi na vlažnih travnikih druge rastline tako, da ob košnji skoro ni drugega videti, kakor loč pri loču. Ta prevrat se je vršil polagoma na veliko škodo posestnikovo. V visokosti in v postavi sploh se ta rastlina zeló izpreminja, po listih jo pa spoznaš na prvi pogled.

V zemlji ima členkoviti loč vodoravno, z belkastimi vlakni pokrito koreniko. Ta jo držijo močno v tleh. Iz nje izraste več golih, neznatno stisnjenih, nad 60 centimetrov (2 čevlja) visokih, jednovitih stebel, ktera se odlikujejo po kolencih. V obče jih nimajo mnogo.

Na omenjenih kolencih stojijo goli listi, ki se z nožnico oprijemljejo stebla. Ti listi so bolj vejam kakor listom podobni, ker so popolnoma okrogli ali le malo stisnjeni in votli. Pogledaš li tak list proti luči, opaziš neke poprečne stene, ki ga delijo na pojedine predelčke. Ako ga prerežeš ali razcepiš podolgoma, uveriš se o tem do dobrega. Tudi slika kaže to prav dobro, zlasti na desni zgoraj, kjer vidimo kos lista s predelci.

Druga posebnost tega loča je razcvetje, ki ne sili kje iz stebla na dan, ampak se nahaja vrh njega. Drobni cveti stojijo po 3-10 ali tudi po več v majhnih šopih, združenih v več ali manj sestavljen lat. Posamezni cvet je podprt z neznatnimi luskicami, ima v obodu 6 lističev, nadalje 6 prašnikov in vrat s 3 brazdami (na desni spodi). Rujavkasta glavica (na levi) je včasi daljša, včasi pa kračja od oboda.

Členkoviti loč cvete rožnika in malega srpana. Senožet, na kteri je mnogo tega plevela, videti je ob košnji nekako temna, kar prihaja od rujavkastih cvetnih delov.

Stisnjeni loč[uredi]

Slika 485. Stisnjeni loč. (Júncus compréssus.)

Med mnogobrojnimi loči prvakuje stisnjeni loč skoro povsod po vlažnih travnikih in pašnikih, kterih tla nagibljejo bolj na peščeno stran. Tudi kraj potokov, mlakuž itd. je navadna rastlina. Na plazeči koreniki stoji 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, stisnjeno steblo, ktero ima ob dnu 1-2 malo da ne pritlehna lista, ki mu ne segata do vrha. Približno ob stebelni polovici sedi posamičen, črtast, žlebasto vdrt list; taki so tudi pritlehni. Na desni zgoraj je kos lista, da se vidi globoki žlebič.

Posamezni, včasi pa tudi v šope združeni cveti stojijo vrh stebla v rahlem latu, čegar vejice kvišku molijo in se na koncu nekoliko razvejijo. Obodovi lističi (na levi) so jednaki, jajčasto-podolgasti, zeló topi in svetlorujavi. Po hrbtu imajo zeleno progo, po robu so pa belkasti in skoro za polovico kračji kakor zrela, okroglasta, v kratko ost se okončujoča glavica. Vrat je kračji od plodnice.

Stisnjeni loč cvete od rožnika do velikega srpana.

Močvirski loč[uredi]

Močvirski loč (Júncus supínus) se vzdiguje iznad nitaste, plazeče, tu pa tam skoro v gomolje odebeljene korenike ali naravnost na viš, ali pa leži po tleh. Njegovo steblo je tanko in listnato; listi so nitasti in spredi plitvo vdrti. Latasto razcvetje se nahaja vrh stebla in ima glavičasto združene cvete rujave ali črne barve. Suličasti obodovi lističi so jednako dolgi; zunanji so rtasti, notranji topi in kračji od podolgaste, tope in v kratko konico se okončujoče glavice. Prašniki so samo trije; za polovico so kračji od oboda.

Močvirski loč cvete od rožnika do velikega srpana.

Močvirska preslica[uredi]

Slika 486. Močvirska preslica. (Equisétum palústre.)

Močvirska preslica ali rába soseduje drugim malovrednim rastlinam, ktere se razprostirajo po vlažnih in mokrih travnikih. V zemlji ima dolgo, razvejeno, črno koreniko, ktera poganja 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoka, brazdasta, gola stebla. Ta so votla, zelena in členkovita. V njih se seseda mnogo trdega kremena, vsled kterega se skrhajo kose, kedar jim začnejo kosci rezati glavice. Iz kolenec izrastejo cevaste nožnice, ki se razcepijo na ostre, belo obrobljene zobce. Pod omenjenimi nožnicami stoji kolobar tankih, dolgih vej, ktere daleč od stebla molijo in so njemu jednako stvarjene. Čim više, tem kračje so; v vrhu pa jih ni. Pravih listov rastlina nima.

Vrh stebla in večjidel tudi konec vej se naredijo valjasti klaski z mnogobrojnimi kličnimi zrni ali trosjem. To in druge podrobnosti smo razložili, ko smo govorili o njivski preslici. Dvojnih stebel pa močvirska preslica nima, ampak na zelenem steblu se napravi trosje, ktero v vlažnih tleh rado klije in novo rastlino ustanovi.

Preslice so druga drugi precej podobne. Razun močvirske in njivske rastejo po mokrotnih travnikih sem ter tja tudi še nektere druge. O vseh veljajo nastopne besede. Dokler ostane travnik močviren, ni jih mogoče popolnoma zatreti; kedar pa izgine preobilna vlaga in se je zemljišče dobro osušilo, izginejo z drugimi pleveli tudi preslice.

Mahovi.[uredi]

Na vlažnih travnikih, zlasti takih, kteri nimajo zravnanih tal, kjer torej v večjih ali manjših jamah mokrota zaostaja, naselijo se prav navadno raznovrstni mahovi. V vodi sicer ne živijo, ali vendar jim je vlaga neobhodno potrebna. Kjer najdejo ugodne podlage, namnožijo se hitro in izpodrivajo dobre, sladke trave. Te ginejo vedno bolj in bolj, na njihovem mestu se pa širijo kisle, in poprej dobra, toda neoskrbovana senožet se polagoma izpremeni v slab travnik. V prvi vrsti moremo skrbeti za to, da osušimo dotično zemljišče. O tem smo že poročali, tu pa hočemo gospodarjem le povedati, kako naj odpravljajo mah s travnika.

Kakor hitro skopni sneg in se zemlja po vrhu malo otaja, moramo z mahom zarastene travnike z železno brano dobro prevleči. Ta izruje iz zemlje mnogo mahú, kteri se potem spravi na kup in sežge. Ako ponavljamo to delo vsako pomlad, izginil bo mah v nekolikih letih popolnoma z naših senožetij. Kdor ga pa hoče v dveh letih iztrebiti s svojega travnika, naj ga potrese spomladi z neugašenim, v moko zdrobljenim vapnom, dobro prevleče z železno brano in nabrani mah sežge. Prav dobro stori, kdor travnik potem z gnojnico zalije. Namesto vapna je dober tudi gips. Da po travnikih, ki so zarasteni z mahom, ne raste rada trava, to vé vsak kmetovalec. Taki so navadno mokri, in prav zato jim posebno ugajata vapno in gips.

Železna brana pa še tudi drugače izvrstno služi travnikom. Prvič poravná vse krtine, ktere moramo sicer poravnati z grabljami; drugič raztrga rastlinam korenine, vsled česar se spomladi bolj razrastejo, in tretjič zrahlja travniku tla.

Travniške rastline zahtevajo, ako naj dobro rastó, zraka, toplote in vlage. Zrak prihaja h koreninam samo tedaj, ako je zemlja zrahljana. Toplota je potrebna za vsako življenje; zemlja se pa tem bolj segreje, čim hitreje izpuhti nepotrebna voda iz nje. Vlaga je zemlji zato potrebna, da se raztopijo redilne snovi. Trda travniška tla ostanejo dolgo mokra in mrzla, a kedar se posušijo, postanejo pa le težko zopet vlažna. Na povlečenih travniških tleh je pa drugače, ker morejo vsak čas sprejemati vlago.

Zrak, toplota in vlaga pa morejo vplivati tudi združeni prav dobro na travnik, če imajo pristop v tla, ker največ pomorejo, da razpadejo rudnine, in da se raztopijo rudninske redilne snovi.

Povlačevati pa moramo o pravem času, t. j. tedaj, kedar so travniška tla konec zime toliko mehka, da se morejo klini od brane zadirati v zemljo. Prevlečeni travnik mora biti dobro razpraskan na vse strani, kar z navadno našo brano ni mogoče. Naredili so posebne travniške brane, ki so dosti težke in sestavljene iz mnogih majhnih železnih členov. Ker se s tako brano na dan mnogo opravi, in ker je večjidel za posameznike predraga, priporočamo našim kmetovalcem, da si jo omislijo z združenimi močmi, na pr. za vsako vas po jedno.

Tudi senca ugaja mahovom, o čemur se lahko prepričamo, ako pogledamo na kak sadovnik, kjer je drevje pregosto. Sčasoma izgine trava skoro popolnoma. Kedar torej zasajamo nov sadovnik, treba je že od začetka misliti na to, da se drevje močno razrašča, torej mnogo prostora potrebuje.

Dohodke travnikov moremo izdatno povišati, ako poravnamo njihova tla. Na neravnem travniku nahajamo namreč griče in jame. Griči so navadno podvrženi suši, po jamah pa zastaja voda, ktera jih dela močvirne. Na taki senožeti ne dobivamo povsod jednake krme, in marsikteri prostor ostane gol ali pa pičlo obrasten. Zatorej priporočamo, naj vsak gospodar poravna svoje travnike, zakaj delo ni težko in vendar zeló koristno. Najprej izpodrežemo rušo po onih prostorih, ki jih je treba ali znižati ali napolniti. Potem spravimo pod rušo ležečo zgornjo zemljo na stran in jo potem, ko se ruše z nova pokladajo, podmetavamo pod nje. Griči se odnesejo, jame pa zamečejo z zemljo. Ako se nahaja na senožeti kaka velika jama, lahko navozimo od drugod prsti ali peska v njo in potem jo zakrijemo z dobro zemljo. Ko je poravnano površje, namečemo shranjeno dobro zemljo povsod jednakomerno in na njo položimo ruše. Na takem travniku je trava povsod jednaka in delo ni tako zamudno.

Travna rja[uredi]

Travna rja (DilophOspora gráminis). Trave po naših senožetih trpijo mnogo od travne rje, vendar smo še na boljšem, kakor Francozi in Angleži, kterim uničuje rž in pšenico. Ali kar še danes ni mogoče, to je mogoče jutri, in tako se lahko dogodi, da se nam nekega dne že itak ogromno število zajedavk na naši poljščini pomnoži za jedno. Kako škodo more napraviti ta zajedavka, razvidno je iz tega-le. Na Angleškem so opazovali, da na močno napadeni njivi četrti del klasja ni imel nobenega zrna, in da so našteli na najboljših klasih komaj po 2-3 zrna. Večjidel je bil klas izpremenjen v neko belo, mesnato tvarino, v kteri je bilo videti mnogo svetlih črnih pik.

Na raznih travah, na pr. na šopulji, pesji travi, bilnici in lisičjem repu opazimo na listnih nožnicah, ko še včasi razcvetje zakrivajo, rumenkaste, pozneje črne in rumenkasto obrobljene lise. Ako se je razcvetje izmotalo iz nožnice, pokažejo se jednake lise na steblu in včasi tudi na cvetu. Pod lisami se razprostira med stanicami podgobje, iznad kterega se vzdigne na kratkih trosonosih jajčasto trosje, s šopkom kratkih nitic na koncu. Nekoliko pozneje počrni napadeno mesto popolnoma in se prestvari v neko gosto tvarino, v kteri je vstlanih veliko okroglih, črnih posodic. V teh je mnogo trosja, ki tudi nosi mičkeno kodeljico. To trosje povzročuje spomladi škodljivo rjo.

Dokler zajedavka prizanaša žitu, ni škoda tako občutljiva, dasi tudi ni majhna. Na travniku se ne dá mnogo storiti; jedino, kar bi priporočali, bilo bi to, da se pokosijo obolele rastline. Sploh pa bi imelo to le tedaj nekaj uspeha, ako se takoj zgodi, ko se pokaže bolezen.

Okrasek