Naše škodljive rastline/Škodljive na obdelani zemlji

← Naše škodljive rastline/Škodljive po hišah in shrambah

Naše škodljive rastline v podobi in besedi
III. Rastline škodljive na obdelani zemlji.
Martin Cilenšek

Naše škodljive rastline/Škodljive sadnemu drevju →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

III. Rastline škodljive na obdelani zemlji.

Vrt, polje in vinograd — to je obdelana zemlja, ki redi človeka, in ki ga je pripeljala do te stopinje njegove omike, na kteri ga nahajamo dandanašnji. Človeški rod ni stopil na svet, kakoršen je zdaj, ampak nekako divji je taval po materi zemlji in se pripravljal polagoma in počasi, da doseže svoj vzvišeni namen. Kako se je to godilo, naj povemo čitatelju z besedami, zapisanimi o ,,steblu in klasu``.

,,Glej, tu leži na cesti steblo slame. Ljudje hodijo sem in tja, ozirajo se po sebi in po drugih, govorijo o potrebnem in nepotrebnem, o koristnem in škodljivem, ali zavrženega stebla nikomur ni mar. Nikdo ne spozna več dobrotnika svojega. Žalosten obraz to, pa resničen; nahajamo ga vsak dan v življenju človeškem in ga imenujemo nehvaležnost svetá. In vendar steblo, to je še le naredilo iz človeka človeka, steblo ga je povzdignilo k višjemu, duševnemu življenju, in vse, kar si je pridobil v umenju, izobraženju in nravnem zboljšanju, vse to se je zgodilo na podlagi tega zavrženega stebla.

Obrazi davnih vekov nam stopajo pred oči. Z gorjačo in kijem oborožen, brez domovja in domovine, brez Boga in čednosti blodi lovec, podoben krvoločni hijeni, po gozdu in planjavi; kakor plenoželjna zver voha in sledi, kakor kača se zvija po zemlji, da bi kakor ljuti tiger napadel tura ali pa jelena; z njegovim mesom si krepi telo za poznejše moritve in z njegovo krvjo sesá v sebe nove divjosti. Kakor orel v svoji okolici, ki si jo je v krvavem boju pridobil, ne trpi drugega orla, da celó mladiče svoje od sebe odganja, tako tudi divji človek, ki mu hrani lov življenje, v samoti životari, v samoti gine in umira. Krvavo njegovo opravilo ruši vse vezí družbinskega življenja, in vedni boj za lastno ohrambo ne pripušča v boječi sumljivosti nikakoršne prijateljske družbe. Samoten je živel, samoten tudi poginil; kosti njegove so raznesli krokarji po daljni pušči.

Mirnejši obraz nam stopa pred oči. Za čredo belih ovác in mlekodajnih krav speha pastir po travnatih ravninah. Z miroljubno dušo je ukrotil brav in govedo, lamo in velbloda, osla in jelena; on hrani svoje črede za živez in jih varuje pred pogubno zverjó. Rodovitna krajina je njegova domovina, nebeški obok je streha njegovega prebivališča. Njegov krotki duh pazno motri (opazuje) vremenske premembe in preiskuje njih vzroke; duši njegovi se dozdeva o skrivni in silni moči, in njegovo oko, iskajoče vodnika, povzdiguje se hrepeneče k večernim zvezdam, k solncu, in čim dalje višje in višje. Vzajemno premoženje in splošne nesreče jedinijo vse ude jedne rodovine k vzajemni pomoči, zakaj rodovitna zemlja vabi tujega pastirja; z oboroženo roko si prilastuje vabilno zemljo, boj in smrt na vse strani pošiljaje. Slabejši ustopa močnejšemu, opušča svoje črede in plodovito njivo, da bi se skril v brlogih na skalnatih gorah in premišljal, kako izgnati posilnega roparja.

Zopet se je izpremenil obraz. Človek je opustil lov in nemirno življenje in v rahlo prst nasejal žitnega zrnja. Poleg svojega polja si je postavil trdno in varno poslopje, da bi našel v njem prebivališče v vseh nezgodah življenja. Snuje si domače rodbinsko življenje in stavi oltarje večnemu Bogu, da bi mu blagoslovil zemlje sad. Z bistrim očesom opazuje zvezde nebeške, šteje dni in leta, kako se vrstita leto in zima. Modro razdeljuje svoja dela; zraven sebe useli rokodelca, da mu nareja plug in voz, da mu izdeluje primerno obleko in postavlja pravilna poslopja. Bog blagodari človeka; več kakor potrebuje, donaša mu živeža rodovitno polje; da bi svojim bližnjim mogel deliti od svoje obilnosti, nareja ceste in vpeljuje kupčijstvo od kraja do kraja. Svoje premoženje zavaruje s postavami in njihovimi služabniki in proti sovražniku se brani z umetnim orožjem. Obilo rodi plodovita zemlja; zato postavlja poleg svojih hiš cerkve in šole, svoje prebivališče krasoti z lepim pohišnim orodjem, svojo dušo pa s čednostjo in izobraženjem. Kakor palica čarovnica vlada steblo vse človeštvo in ga napeljuje k iznajdbam, k čednosti in pobožnosti; obrtnijstvo, kupčijstvo, vednosti in umetnosti, vera, božja služba in državne uredbe, vse so založene na podlagi stebla in klasú. Steblo in klas sta ona luč, ki je pripeljala človeka na pot omikanega življenja, in ki mu ne živi samo telo, ampak razsvetljuje tudi duh.

Kdor na pohojeno steblo pogleda, pač ne vidi v njem čudovitega darú božje narave. Iz drobnega zrna je pognala neugledna rastlina; z obleko ubožnosti so se odeli največji dobrotniki človeštva; brez vonjave in krasno pisanega perja se dviga iz zemlje pohlevna gola bilka: revna, pa vznesena, naga, pa čudovita. Gospod nebes in zemlje pošilja mali rastlini vlažnost in solnčne žarke, da bi se raztopili deli kremenite, okrog koreninic ležeče prstí. Hvaležno sesajo korenine kamneni živež, uživajo dalje še nekoliko solnih in vapnenih tvarin ter sestavljajo iz njih ono čudovito poslopje, po kterem se pretaka životna moč nežne rastline.

Kako velikansko in krasno je to poslopje! Kaj so vse stavbe, ki jih je naredila moč bistroumnega človeškega duha, v primeri s pohlevnim steblom? Kteri stavitelj je že sezidal stolp, ki bi se pri razmerno jednaki višavi in širjavi mogel meriti s steblom? Sme se li oni orjaški angleški dimnik v Birminghamu, ki ima pri 134 metrih (400 čevljih) visokosti spodi 15, zgoraj pa 5.5 metrov v objemu, staviti na stran našemu steblu, ki samo nekoliko črtic debelo doseže velikost 2-3 metrov (6-9 čevljev)? Steblo previšuje z velikostjo in dovršenostjo svoje sestave tanko palmo in nebotično jelko, in duh človeški strmí pri pogledu na notranjo njegovo ustrojnost (uredbo). Kako krasno je že vnanje ozidje. Pa veliko lepše je še znotraj — črez in črez prepreženo z najtanšo gosto tkanino. Premnogo cevij preprega notranje votline, po njih se vzdiguje tekoča hrana kvišku od predelčka do predelčka, kakor se pretaka kri po žilah človeškega telesa. Na tisoče drobnih cevij si je naredilo steblo, da bi mu ob času potrebe mogle donašati dovolj hrane iz bogatega studenca, matere zemlje; pri tem pa ni pozabilo razrediti več predelov in jih tudi od zunaj ozaljšati s tankimi listi.

Steblo je gotovo; na vrhu se je razvil velik klas, krona celega velikolepega dela. Kteri staviteljski umetnik se je predrznil na vrhu svojega stolpa pripeti toliko breme? Vihar, dež in nevihta divja po planjavi in premetava na vse strani težki zrnati klas. Globoko k zemlji se priklanja z zrnjem napolnjena glava, ali klas se vendar ne zlomi. Cevi njegove so dosti močne in krepke, da kljubujejo divji nevihti.

Steblo neutrudljivo dela; tam v nežne zibelke je v klasu vložilo svojo deco in jo ziblje z materinsko skrbjo v toplem zraku, in da bi se razvila in rastla, pogreva jo v solnčnem žaru. Mali otročki so lačni in žejni, in živeža za nje je najti le globoko pod klasom, v rahli zemlji. Steblo nima ne parnih strojev (mašin), ne kakega drugega umetnega orodja, in vendar se pretaka hrana, od korenine in zemljee zajeta, v tankih ceveh po vseh predelih, in vendar dohaja dovolj redilnega soka do najvišjih oddelkov visokega klasú. Kolika moč mora tu biti v delu! Kje je kak parni stroj, ki bi gnal vodo v višavo, ki bi bila primerna visokosti stebla. Človek se ponaša s svojo bistroumnostjo, in glej, je li mar že premagal do zdaj to slabotno steblo? Noben človek še kaj takega ni izmislil, in ko bi se zbrali vsi narodi na svetu, ne naredili bi Babela tako visokega in umetnega, kakor je — zavrženo steblo.

Iz vode in kremena je vzrastlo čudnostno steblo, rodil se tudi klas; kamen se je izpremenil v zrno, da bi rešil ljudstvo barbarstva (divjosti), večne revščine in ubožnosti. ,,Ne vidite,`` pravil je severno-amerikanski načelnik svojim rojakom Misisanom, ,,da se ti beli ljudje (Evropci) z zrnjem živijo, mi pa z mesom? Trideset in več mesecev potrebuje meso za svojo rast, in zrno, v zemljo vrženo, povrne se črez leto stoterno zopet. Meso, ktero jemo, ima štiri noge k ubegu pripravne, mi za lov pa samo dve. Ali ne vidite, da zima, nam tako nadležna in pogubna ljudém, prinaša belim mir in počitek? Zato imajo po svojih hišah toliko dece in živijo dalje ko mi. Bratje moji, poslušajte usodo svojo: Predno cedre naše domovine starosti razpadejo, predno javori postarani nehajo dajati sladko maščobo: prej bo pogubilo pleme, z zrnjem se živeče, narod mesojedni, ako lovci ne začnejo obsevati polja z zrnjem, s kterim se beli živijo.``

Res je temu taka: žitno zrnje je postalo pogoj in središče omikanega ljudstva; okrog njega se vrti življenje milijonov ljudij. Z boječo nemirnostjo opazuje človek rastočo strn vsako leto; ako ne obrodi — o kdo more pregledati vse nasledke slabih letin! Divje nevihte stresajo vso zemljo, kakor razgrajanje ogenj bljuvajočih gor, ter grozijo raztrgati vse vezi človeške družbenosti. Odvzamite žitno zrno — in človek postane zopet lakotna, morilna zver; omika in nravnost zveze rodovinske, zakon in ves družinski red izgine v tem trenutku.

Velika je dobrota, ki nam jo daja klas s svojimi plodi; pa tudi steblo samo izpodbada človeški duh k delavnosti, da bi poskusil svojo umetnost. Glej oni nežni klobuček, s kterim se poglavje žensko tako rado kinča, na kterega si pripenja kosec kitico poljskih cvetlic, in s kterimi se mornar na južnih morjih brani solnčni vročini: ta nežni klobuk je iz same slame spleten. Težavno delo to, iz krhke slame izbirati nežno tkanino, močno in gibčno! Tisoče revnih rok na Toskanskem, v Benetkah, na Švicarskem, v Franciji in Belgiji, in deloma tudi na Slovenskem se peča s pletenjem slamnatih klobukov ali slamnikov. Iz slame izdeluje Rus svojo milozvočno harmoniko in papirnik koristni papir. S slamo greje po brezgozdnih krajih siromak svojo peč, in pod slamnato streho krmi kmet svojo živino z rezanico, ki jo z ostro koso reže iz slame. S slamo gnojí poljedelec svoje njive, in tako služi steblo po mnogovrstni izpremembi zopet novemu steblu za živež.``

Strn sama pa ne zadostuje popolnoma raznovrstnim potrebam človeškega življenja, zato je prejel zemljan od premodrega stvarnika še drugih rastlin, ktere mora kakor strn sejati ali saditi v naročje matere zemlje. Ta mu sicer povrne mnogoterno, kar ji je izročil, toda ne brez dela in truda, zakaj inače bi se ne bile uresničile besede: v potu svojega obraza boš jedel svoj kruh.

Raznim težavam, s kterimi se ima poljedelec vojskovati, pridružijo se mnogovrstni neprijatelji v podobi nepoklicanih gostov, raznih plevelov, ki se hočejo tudi okoristiti s kmetovimi žulji. Povsod se ti naselijo in uničujejo kolikor toliko tvoje pridelke. Kaj pa so pleveli? Kar ti raste na obdelani zemlji brez tvoje volje, česar nisi vsejal, ne vsadil, kar se ti je kar tako meni nič tebi nič pritihotapilo v vrt, na njivo ali v vinograd, vse to so nepoklicani gostje, pleveli, zakaj ,,trnje in osat ti bo rodila zemlja``.

Pleveli škodujejo na več načinov. Oni jemljejo prostor rastlinam, ki si jih namenil sebi in svojim, in jih dušijo zlasti ondi, kjer se je zavrglo mnogo te glote. Jemljejo jim nadalje svetlobo in zrak, ki sta oba k razvitku neobhodno potrebna, in nekteri se vzpenjajo po koristni rasti, ovijajo se po njej in jo tako vlečejo k tlom. Na ta način je večkrat tudi delo otežkočeno. Da izsesavajo zemljo in si lastijo redilne, v rahli prsti se nahajajoče tvarine, to je naravno.

Hujše in škodljivejše od plevelov so zajedalke, majhne glivice, ktere napadajo razne rastline in njihove dele in jih včasi popolnoma uničijo.

Pridna roka in pametno ravnanje s semenom tu mnogo pomaga in odvrne dostikrat veliko škodo od poljedelčeve hiše. Zato svetujemo vsakemu, naj ne drži ob pravem času rok križem, ampak naj trebi in čisti; plačilo mu ne bo izostalo.

Kokalj.

Našemu oratarju pač ni treba praviti, kakšna je ta rastlina, predobro jo pozna. Saj mu ni samo nadležen plevel na polju, kjer ga skoro ni mogoče zatreti, ampak nevšeč mu je tudi med zrnjem, ker mu znižuje ceno in dela moko črno. Ali vendar utegne med čitatelji biti kdo, ki se doslej še ni seznanil s kokaljem, in temu so namenjene naslednje vrstice.

Njegovo okroglo, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, členkovito steblo stoji na koželjasti korenini, ki je navadno naravnost v tleh zavrtana. Vsa rastlina je dlakava, posebno pa listi in čašica. Steblo je ali brezvejnato, ali pa se večkrat razdeli na rogovile.

Nasprotni listi so črtasto-suličasti, celorobi in sedijo na kolencih, kjer sta po dva in dva zrastla v kratko, neznatno cev.

Konec stebla in vej se nahajajo veliki cveti z robato, cevasto čašico, ktere črtasti roglji so daljši od rudečega venca in obdajajo pozneje debelo glavico. Venčevih lističev je 5; spodi so zoženi v dolgo žebico, zgoraj jajčasti in spredi plitvo izrobljeni. Po vsakem tekó 3 temnejše žile (na desni spodi). V cvetu je 10 dolgih, nitastih prašnikov in zelena jajčasta plodnica s 5 vratovi (na levi spodi). V glavici je mnogo okroglastega semena, ktero pozneje porujavi ali počrní.

Kokalj cvete od zadnjih dnij velikega travna tja do jeseni. Najlepše se razvija tedaj, kedar se odpira žitno klasje. Rastlina raste spomladi hitreje kakor žito, lahko jo moreš torej ugledati in odpraviti. Sploh ni mogoče razumeti onih kmetovalcev, ki pustijo temu kakor marsikteremu drugemu plevelu prosto rast, potem pa tožijo, da je žito slabo, in da zavoljo razne sodrge nima primerne cene. No to še ni vse! Zrna so celó sumljiva in morejo, ako jih je dosti med žitom v moko semletih, tudi škodovati zdravju. Nektere gospodinje imajo navado, da zmečejo vse žitne odpadke, bodisi surove, bodisi skuhane, perotnini, ali pa krmijo svinje z njimi. To bi že dobro bilo, ali gledati je treba, da ni preveč kokalja vmes, zakaj ravno omenjenim živalim je najbolj škodljiv. Človek izpodkopava pogosto sebi, svoji družini in živini zdravje po nevednosti ali zanikarnosti. Če tudi je res, da žito dandanašnji nima nobene cene, vendar ga je treba vsaj nekoliko pridelovati. To pa bodi čisto in prosto vsakega plevela.

Kokalj se pokaže zgodaj spomladi, včasi že jeseni med ozimino, in mnogo bi pomagalo, ako bi ga hoteli povsod takoj v začetku odpravljati. Res, vsega bi ne ugonobil na ta način, a dobro bi vendar bilo. Izmed onega žita pa, ki si ga namenil za seme, morala bi se iztrebiti vsaka rastlina, in zrnje bo čisto kakor rumeno zlato.

Navadna zvezdnica

Navadna zvezdnica ali kurja čreva ima v zemlji tanko, razrastlo, vlaknato korenino, ktera požene celo rušo šibkih, po tleh ležečih stebelc. Proti koncu so navadno rogovilasta in štrlijo vsaj nekoliko na viš. Ondi, kjer so pričvrščeni listi, je stebelce odebeljeno, členkovito in v obče golo. Ako ga pa natančneje ogleduješ, opaziš na neki strani podolžno črto tankih in kratkih dlačic, ki se vleče od korenine do vrha. Take dlačice se nahajajo tudi po vejah in cvetnih recljih, kakor nam to kaže a), kjer stojijo zdaj na desni, zdaj na levi strani.

Nasprotni listi so jajčasti, celorobi, priostreni in stojijo na kratkih recljih.

Cveti so raztreseni in stojijo v rogovilah, ali pa konec vej. Prav neznatni so in imajo 5 suličastih, belo obrobljenih čašnih in 5 kračjih, belih, globoko dvodelnih venčevih lističev in b) in d). Prvi so dlakavi, zadnji goli. Najdejo se pa tudi zvezdnice, ki nimajo venca. Število prašnikov je nestanovitno. Pravilno naj bi jih bilo 10, ali le redkokdaj jih našteješ toliko. Najnavadnejši broj je 5, včasi so celó samo 3. Sredi cveta sedi plodnica s 3 belimi vratovi. c) prerezan cvet s semenskimi popki v plodnici. e) jajčasta glavica, nekoliko daljša od čašice, v kteri tiči, dokler ni seme dozorelo, f) seme.

Navadna zvezdnica raste povsod po obdelani zemlji. Čim večje so ruše, tem kvarljivejše so. Ptice sicer rade jedó zelenje, in nektere, na pr. golobje, prav navadno iščejo zrnja. Ali to je vse premalo; človek sam mora poseči vmes in škodljivki napovedati boj. Kurja čreva cvete že meseca sušca, in njeno seme še istega leta kali; zatorej jo najdemo vse poletje v cvetu.

Navadna smiljka

Navadna smiljka ima drobno, koželjasto korenino, ki požene ali samo jedno, ali pa več stebel. Navadno narejajo stebla precej obširne, toda rahle ruše; to se ravná večjidel po zemlji. Stebla stojijo ali naravnost kvišku, ali pa so v spodnjih delih ležeča in se vzdigujejo le z vrhi. Okrogla so in členkovita ter okoli in okoli porastena s kratkimi, stoječimi dlakami ter v zgornjih delih nekoliko lepljiva. Tudi krovni listi in cveti se odlikujejo po tej lastnosti. Stebla so vejnata in se razdelijo proti vrhu na rogovile, ktere to večkrat ponovijo na sebi.

Pod kolenci sedijo jajčasti ali suličasti listi. Spodnji se proti dnu nekoliko zožujejo in so kakor ostali nasprotni.

Med vsako rogovilo stoji posamezen cvet, vendar so v vrhu tako gosti, da napravljajo rahle klobčičke. Cvet v spodnji rogovili se razvije najprej, za njim pridejo polagoma višji na vrsto. Kocinasta čašica ima 5 suličastih, kožnato obrobljenih lističev, kteri pozneje obdajajo malo da ne za polovico daljšo glavico, ki se razpreza z 10 zobci (na levi zgoraj). Cvetni reclji molijo sprva navzgor, ko pa plod zori, nagnejo se na stran in držijo rumenkasto-rujavo glavico, ki je ob sredi ukrivljena, tako, da je konec obrnjen navzgor. Beli venec ima 5 spredi izrezanih lističev čašne dolgosti (na desni in na levi spodi). Navadno je v cvetu 10, včasi samo 5 prašnikov. Cevasta glavica so razvije iz jajčaste plodnice, na kteri stoji 5 vratov (na levi nad lističem).

Navadna smiljka cvete velikega travna in rožnika in raste posebno rada po vlažnih njivah, kjer prepleta raznovrstno poljščino in jo duši v rasti. Najbolj ji ugajajo deteljišča, dasi je tudi drugje ni premalo. Ker ima slabo korenino, ni je težko zatreti. Naglašati moramo tudi to, da ji isto tako ugajajo tudi trate in poljske meje, s kterih potem prehaja na obdelani svet. Povsod jo je torej treba v živo prijeti.

Njivski kolenec.

Primernejšega imena bi ne bili mogli Slovenci temu plevelu dati, zakaj na koželjasti, večjidel naravnost v tleh zariti, belkasti korenini stoji navadno več v odstavkih nekako oteklih stebel. Kolenca so obrnjena vedno navzven in sedijo po steblu kakor kake drobne bule. Včasi pa kolenca niso jednostranska, temveč steblo je oteklo okrog in okrog. Tudi oboje moremo opazovati na tisti rastlini. Steblo je okroglo in porasteno z gostimi, toda kratkimi dlačicami, ktere stojijo od njega. Visoko je 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) in vejnato. Veje posnemajo steblo v vseh razmerah, samo da včasi nimajo kolenec, ali da niso tako razločno izražena.

Pod kolenci se nahajajo v kolobarjih črtasti, celorobi listi, po kterih teče spodi plitev žleb. Podprti so s kratkimi prilistki.

Steblo in veje se razdelijo v vrhu na rogovilasta razcvetja, ki so najbolj podobna nepravim kobulom. Merodajen za to razcvetje je cvet, ki se nahaja v vsakokratni rogovili, zakaj on se razcveta prvi. Med razcvetanjem molijo cveti na viš, potem se obesijo dol, in ko je plod dozorel, imajo zopet prvotno lego. Drobni cvet ima 5 suličastih čašnih in 5 jajčastih belih venčevih lističev ter 5 ali 10 prašnikov z rumenimi prašnicami. Jajčasta plodnica se okončuje v 5 sedečih brazd. Iz nje se razvije rujavkasta glavica, ki se razpreza s 5 zobci. V njej je precej črnega, okroglega, pikčastega semena, ki je nekoliko stisnjeno in z nekim robom kakor z obročem okovano.

Njivski kolenec cvete skoro vse poletje in raste pogostem po njivah, zlasti med razno okopavino, med ajdo in prosom. Iztrebiti ga je treba, predno dozori.

Rudeči kolenec

Rudeči kolenec je majhna, jedno- ali dveletna rastlinica, ki se nahaja pogostem na peščenih njivah. V tleh je pritrjen s koželjasto, precej močno korenino, ki se takoj razveji na mnogo stebelc ter napravlja dosti obširne rušice. Steblo je členkovito, v spodnjih delih navadno golo, zgoraj pa porasteno s kratkimi, betičastimi dlačicami.

Listi so nasprotni, ozki in črtasti ter v kratko konico zoženi. V njihovih pazušicah se nahajajo šopi mičkenih lističev. Podprti so z belkastimi prilistki.

Drobni cveti so v rogovilastih grozdih. V velikosti se zeló izpreminjajo in so večjidel rožnorudeči, včasi skoro beli in stojijo na tankih, kratkih recljih. Cvetnih delov je navadno po petero; venčevi lističi so večjidel kračji od čašnih in celi. Vratovi so 3, včasi 4-5, in ravno s tolikimi zobci se razpreza tudi glavica.

Rudeči kolenec cvete od rožnika do kimovca.

Ležeči kolenec

Ležeči kolenec je zeló majhno, jednoletno, pa tudi trpežno zelce, ki gre redkokdaj naravnost na viš, temveč močno se razvejivši, ostanejo njegova stebelca pri tleh in se vzdigujejo samo s konci. Steblo je členkovito, navadno golo, včasi pa tudi dlakavo.

Nasprotni listi so neznatni, šiljasti in ob dnu zrastli v kratko nožnico; pritlehni so nekoliko večji in dostikrat nabrani v šopke.

Neznatni cvet stoji na dolgem, kakor las tankem reclju, ki izvira iz listne pazušice. Cvetni deli so urejeni po številu 4, včasi jih je tudi po petero. Venčevi lističi so kračji od čašnih, včasi jih pa celó ni. Plod je glavica, ki se razpreza s 4-5 zobci (na desni).

Ležeči kolenec cvete od pomladi do jeseni in raste najrajši na vlažnih tleh. Kot njivski plevel ne dela sicer velike škode, ali plevel je vendar, in to zadostuje.

Vrhólika.

V prvi polovici velikega travna nahajamo po tratah med raznim zelenjem že zrele rujavkaste glavice, ktere so se odprle s 6 zobci tako, da so ti zavihani navzven. Ako tako glavico ogledujemo, opazimo jih okoli nje še več; vse so pritrjene vrh stebla na dolgih recljih in delajo mičen kobul. Ako bi rastla vrholika ali vrholično zelišče samo po tratah in travnikih, ne rekli bi ji nič hudega, ali kaj rada prehaja na njive in na obdelano zemljo sploh ter je ondi nadležna.

Vrholika ima v zemlji tanko, vlaknato korenino, ktera požene navadno več brezvejnatih, okroglih, 8-20 centimetrov (3-8 palcev) visokih stebel. Vsa rastlina je porastena s kratkimi kocinicami, ki izločajo neko lepljivo tekočino.

Steblo nosi 2-4 pare suličastih, celorobih, sedečih listov, nad kterimi je vsakokrat nekoliko odebeljeno.

Vrh stebla je, kakor smo že omenili, kobul z drobnimi cveti. Ko so ti ocvetli, nagne se njihov recelj navzdol, in ker se to ne dogaja pri vseh istočasno, zverižen je kobul na vse strani. Zrele glavice se pomičejo počasi navzgor in napravijo zopet pravilen kobul. Neznatni cvet (na levi zgoraj) ima svojih delov po petero; njegova čašica je belo obrobljena in obdaja glavico (na desni), dokler z njo vred suha ne odpade. Včasi nosi zelišče tudi par neznatnih vejic.

Vrholika cvete sušca in malega travna.

Njivski vapnenček

Njivski vapnenček je na peščeni zemlji navaden, jednoleten plevel. Rastlina je komaj 5-15 centimetrov (2-6 palcev) visoka in stoji na vlaknati korenini.

Steblo je navadno že ob tleh močno razrastlo in rogovilasto, ali pa so njegove veje nasprotne; proti vrhu je rogovilasto, kakor njegove vejice. Okroglo je in golo ter nosi tako neznatne liste, da je videti zelce malo da ne brezlistno.

Listi so nasprotni, črtasti in proti koncema zoženi. Celorobi so in popolnoma goli.

obrvi cveti stojijo v širokem, rahlem latu in se odlikujejo po cevasti čašici (na desni spodi), ktere rob je nacepljen na 5 zobcev. Od njih tečejo zelene žilice do dna, kjer se strinjajo. Venčevi lističi so rožnorudeči, premreženi s temnejšimi žilicami in spredi drobno narezani. Na plodnici stojita dva vratova (na levi). Plod je glavica, ki se razpreza s 4 zobci.

Njivski vapnenček cvete malega in velikega srpana in raste, kakor že kaže njegovo ime, po njivah. Tudi na suhih travnikih in tratah ni redek.

Francoska pókalica

Francoska pókalica je prvotno najbrž v južni Evropi domá, odkoder se je razširila v druge dežele, kterih prebivalci se pečajo s poljedelstvom. Zdaj je marsikje prav navadna rastlina in po peščenih in prodnatih njivah nadležen plevel. V tleh je pritrjena s koželjasto, naravnost navzdol rijočo korenino, ki požene le malo stranskih koreninic.

Steblo je okroglo, v odstavkih nekoliko odebeljeno in 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko. Navadno je vejnato in porasteno s kratkimi dlačicami, med kterimi stojijo tu pa tam daljše kocine. Proti vrhu in po čašici nosijo dlačice mičkeno betico, ki izloča neko klejasto tvarino, vsled česar je zelišče ondi lepljivo. Steblo je prav navadno rogovilasto razvejeno.

Nasprotni listi so sedeči; nižji so narobe-jajčasti in topi, ostali črtasto-suličasti in priostreni. Vsi so celorobi in dlakavi.

Drobni cveti so malo da ne sedeči, večjidel vsi na tisto stran obrnjeni in delajo vrh stebla in konec vej jednovite ali rogovilaste klase. Vsak cvet je podprt s črtastim krovnim listom. Čašica je zeló dlakava, med razcvetanjem cevasta in rudečkasta, pozneje pa zelena, jajčasta in spredi zožena. Po njej teče 10 močnih reber. Mali venčevi lističi so narobe-jajčasti, spredi celi ali izrobljeni, bledorudeči ali beli in ondi, kjer prehajajo v dolgo žebico, okrašeni z razdeljeno lusko (na desni). Plodnico krasijo 3 vratovi (na levi zgoraj). Plod je glavica. Razcveta se zelišče navzgor, in med tem ko spodnje glavice že zorijo, odpirajo se cveti proti vrhu, dokler ne pride zadnji na vrsto.

Francoska pókalica cvete rožnika in malega srpana. Ker je jednoletna, in ker gre rada iz zemlje, odpraviti jo je lahko z obdelanega sveta.

Prevézana pókalica

Po laniščih in marsikje tudi med žitom raste pogosto prevézana pókalica (Siléne annuláta), ki je kakor prejšnja jednoletno, toda skoro popolnoma golo zelišče. Njeno ravno steblo je šibko in v vrhu rogovilasto.

Spodnji listi so podolgasti, topi in dlakavi, zgornji suličasto-črtasti in malo da ne goli.

Cveti stojijo na dolgih recljih in so združeni v lat. Trebušnata čašica ima spredi okoli reclja okroglo zarezo, 10 robov, med njimi nikakoršnih žilic in spredi trikotne zobe. Venčevi lističi so komaj daljši od čašice in spredi dvokrpi; včasi jih tudi ni. Grbasta glavica sedi v čašici.

Prevezana pókalica cvete rožnika in malega srpana.

Ponočna pókalica

Ponočna pókalica je močno, navadno ravno zelišče, ki stoji na jednoletni korenini, in čegar cvetje se odpira po noč. Kosmato in lepljivo steblo je malokdaj brez vej; spodi jih res nima, proti vrhu pa je večjidel rogovilasto razvejeno. Visoko je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) in robato.

Od nasprotnih listov so spodnji jajčasti ali jajčasto-suličasti in v recelj zoženi, ostali so ožji, suličasti in sedeči. Ti obsegajo steblo; vsi pa so celorobi in porasteni s kratkimi, mehkimi dlačicami.

Cveti se nahajajo konec stebla in vej v listnih pazušicah ter narejajo rahel, rogovilast lat. Cevasta čašica posameznega cveta je v začetku podolgasta, pozneje jajčasta in napihnjena. Po njej teče 10 zelenih, dlakavih robov, med njimi je mnogo mrežasto razpeljanih žilic; spredi je peterozoba. Beli ali bledorudeči venčevi lističi (na levi) so spredi globoko nacepljeni in imajo ondi, kjer se zožijo v dolgo žebico, nekoliko kratkih, zobastih krpic. V cvetu je 10 prašnikov in na plodnici 3 vratovi (na desni). Glavica je jajčasta, dolga kakor čašica, in njeni zobci so zavihani navzven.

Ponočna pókalica cvete malega in velikega srpana. Vapnena in ilovnata zemlja ji posebno ugaja.

Vrtna pókalica

Kot posebnost naj zabeležimo še vrtno pókalico (Siléne Arméria), ktero imajo ljudje zavoljo lepega cvetja radi po vrtih. To bi jim seveda privoščili, ko bi zelišče le tako silno ne hrepenelo po prostosti. Ali kar je, to je! Naša pókalica prav rada podivja in se naseli na obdelanem svetu, zlasti v vinogradih. Njeno steblo je popolnoma golo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko in v zgornjih delih lepljivo.

Spodnji listi so narobe-jajčasti, spredi topi, ob dnu zoženi, ostali so podolgasti ali jajčasti, goli in celorobi.

Lepi rudeči cveti so združeni v gost, šopast lat. Čašica je lijasto-cevasta, gola, njeni zobje kratki. Venčevi lističi so spredi izrobljeni in ob vhodu okrašeni z velikimi, rtastimi zobci. Glavica je podolgasta, dolga kakor čašica, in njeni zobci so zavihani nazaj.

Vrtna pókalica cvete malega in velikega srpana.

Rogovilasti peskovec

Rogovilasti peskovec je majhno, kakih 8-26 centimetrov (3-10 palcev) visoko zelišče brez pravega stebla, zakaj njegova tanka, vlaknata korenina se razveji takoj nad zemljo na več jednakih, šibkih vej, ktere se razhajajo na rogovile. Tako postane plevel precej obširen, in njegove veje štrlijo naravnost kvišku, ali pa ležijo po tleh in privzdigujejo samo vrhove. Vsa rastlinica je porastena s prav kratkimi dlačicami. Veje so povsod jednako debele, okrogle in večkrat na rogovile razvejene. V vsaki rogovili stoji po jeden cvet, in pojedine vejice se slednjič končajo tudi s cvetom.

Nasprotni listi so sedeči, jajčasti, priostreni in celorobi.

Cveti (na levi zgoraj) imajo 5 zelenih čašnih in 5 belih venčevih lističev, ki so skoro za polovico kračji od čašnih. Čašica je trpežna, porujaví z glavico vred in odpade z njo. Glavica (na desni) se razpreza s 6 zobci, in njena vsebina se razprši na vse strani.

Rogovilasti peskovec cvete od rožnika do velikega srpana in raste prav pogosto po peščenih in prodnatih njivah, kjer je včasi vse površje pokrito z njim. Največ ga je med razno okopavino, pa tudi med prosom in ajdo ga ne primanjkuje. Proti njemu ni drugega pomočka, kakor pridna roka, ki ga piplje in odpravlja, dokler se njegovo seme ni razneslo po zemljišču.

Trpežna milnica

Slika 163. Trpežna mllnica. (Saponária officinális.)

Trpežna milnica ima precej debelo, členkovito in žilavo koreniko, ki sega globoko v tla, in ki razpošilja od kolenec mnogo vlaken. V zemlji se razhaja na široko, tako da je brez orodja ni dobiti iz nje. Večjidel je glavata in zelišče vsled tega nekako grmasto. Okroglo, členkovito steblo je jednovito ali, kar je najnavadnejše, vejnato, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in golo, ali pa proti vrhu dlakavo.

Nasprotni listi so podolgasto-suličasti, celorobi in se odlikujejo po 3-5 krepko izraženih žilah. Spodnji se zožujejo v recelj, zgornji pa sedijo. Pritrjeni so z nožnicami, ki segajo druga do druge in se zlijejo v celoto. Listi so goli.

Veliki cveti so postavljeni konec stebla in v listnih pazušicah privrhnih listov v neprave kobule. Vsako razcvetje je podprto z majhnima, suličastima listkoma. Čašica je valjasta in spredi narezana na 5 zobcev. Belkasto-rudeči ali beli venec ima 5 žebičastih, med žebico in glavico z dvema luskicama okrašenih lističev. Žebica je precej daljša od glavice, in sicer približno za toliko, kolikor je gleda iz zelene ali rudečkaste čašice. Dolgih, nitastih prašnikov je 10 in med njimi valjasta plodnica z dvema vratoma (na levi). Plod je glavica, ki se razpreza s 4 zobci, in ki je napolnjena s stisnjenim, pikčastim semenom.

Trpežna milnica cvete malega in velikega srpana in raste najrajši na peščeni zemlji, ki ni presuha. Po vlažnem svetu je mestoma prav nadležen in trdovraten plevel, kteremu je treba izkopati koreniko, da ne more več poganjati. Ako drgaš koreniko krepko v vodi, peni se kakor milo; odtod ime.

Jednoletna milnica

Tu pa tam raste med žitom, zlasti na vapnenem in lapornatem svetu, podobna jednoletna milnica (Saponária Vaccária). Njeno ravno, bledozeleno in golo steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, vejnato in stoji na vlaknati korenini, ki je naravnost v tleh zavrtana.

Debeli, zelenkasti listi so nasprotni, goli in celorobi. Podolgasto-suličasti so in sparoma zrastli z jajčastim dnom.

Lepi, rožnorudeči cveti stojijo v rahlih češuljah vrh stebla in konec vej. Belkasta čašica je cevasta, ima 5 močnih robov in postane pozneje jajčasta. Venčevi lističi so le nekoliko daljši od čašice in nimajo ob vhodu nobenih luskic ali kosmatin; spredi so narezani. V jajčasti glavici je mnogo okroglega semena.

Jednoletna milnica cvete od rožnika do velikega srpana. Odpraviti je ni posebno težko, ako si delo opravljal, dokler ni dozorelo seme.

Iglica.

Rudeče cvetočih rastlin je spomladi po naših njivah in drugem obdelanem svetu le malo. Povsod razprostranjena in znana je rudeča pivka (mrtva kopriva), ki je, kakor že ime kaže, podobna koprivam. Ta podobnost se nanaša samo na liste, cvet pa je velik in rudeč. Tudi ne opeče, ako jo vzameš v roko, in se sploh bolj drži tal, med tem ko gredó koprive bolj na viš. Drugih znamenitih z rudečim cvetjem pa spomladi ni mnogo na obdelanem svetu razun iglice, in to nam bo najbolj olajšalo našo nalogo, da jo rešimo čitatelju na korist.

Iglica je jednoletna rastlina s precej dolgo, naravnost v zemljo segajočo korenino, od ktere se odcepijo prav tanke in nežne koreninice. Na vrhu je odebeljena in nosi mnogo pritlehnih, po zemlji ležečih stebel, porastenih z gostimi stoječimi dlakami. V začetku zaostanejo stebla v rasti, pozneje pa se precej podaljšajo in tudi obrnejo nekoliko na viš.

Listov je toliko, da narejajo skoro neprozorno rušo, in ako izdereš zelišče, imaš ga polno pest. Vsak list stoji na kratkem reclju in je ob steblu podprt z dvema kožnatima prilistkoma. Listi so pérnati s pérnasto nacepljenimi in navadno tudi nazobčanimi listki.

Iz listnih pazušic izrastejo okrogli rudečkasti reclji, ki se okončujejo v čašasto skledico z rudečimi konicami. V skledici so pritrjeni jednako dolgi, rudeči cvetni reclji; razcvetje je torej kobulasto. Včasi, zlasti pri malih rastlinicah, pa najdemo samo jeden cvet, toda omenjene skledice nikdar ne pogrešamo.

Pojedini cvet je jako zal, nežen in zvezdasto razprostrt. Pod rožnorudečimi, jajčastimi venčevimi lističi jih stoji 5 čašnih, ki so nekoliko izdolbeni, zelenkasti, podolgoma s temnejšimi žilicami počrtani in dlakavi; končujejo se v ostro konico. Rudečih prašnikov je v cvetu 10, a samo 5 jih nosi prašnice. Vsi obdajajo plodnico, ozaljšano s 5 vratovi.

Zreli plod se razpoči na 5 jednosemnih plodičev, ki se spodi odločijo in visijo na nekem osrednjem stebričku (igli). Vsi so jednako svedrasto zaviti, prožni in za zračno vlago prav občutljivi. Gibljejo se, ako se ta zmanjša ali pomnoži, in služijo mestoma za merilo vlažnosti.

Iglica cvete spomladi in po letu na obdelani in neobdelani zemlji in duši s svojo presilno rušo rastline, ki dajejo človeku živeža in drugih potrebnih rečij. Pridni gospodar gotovo ne čaka, da mu prepreže sčasoma vso njivo, ampak izruje posamezne, dokler še seme ni dozorelo.

Pritlični babji zob

Pritlični babji zob ali pritlična krvomočnica je izmed tega rodú najnavadnejša in se nahaja skoro povsod na obdelanem in neobdelanem svetu. Zlasti deteljišča niso nikdar brez njega, kakor tudi ne brez drugega plevela, posebno po takih njivah, ki kažejo lise in prazne prostore. Rastlina ima naravnost v zemljo rijočo, precej debelo koželjasto korenino, ki požene mnogo pritlehnih listov na dolgih recljih. Reclji so skoro okrogli in ob korenu podprti z dvema suličastima, rudečima prilistkoma. Stebelni listi imajo kratke reclje, inače pa so pritlehnim popolnoma podobni. Listna ploskev je malo da ne okrogla in dlanasto nacepljena na 5-9 klinastih krp, ktere so spredi plitvo trikrpe, s posamične krpice so celorobe ali pa narezane. Listi in z njimi vred vsa rastlina so mehki vsled kratkih dlačic in spodi bledejši. Čim više so pritrjeni, tem manjši in tem manj razdeljeni so.

Izmed pritlehnih listov izrastejo okrogla, do 30 centimetrov (1 čevelj) visoka stebla, ki se navadno še le v vrhu razhajajo na rogovile. Ako pa ima zelišče samo jedno steblo, razveji se to takoj ob dnu na jednake veje, med kterimi stoji kakor med privrhnimi rogovilami cvetni recelj z dvema cvetoma na kratkih receljčkih. Cvet ima peterolistno dlakavo čašico, ki obdaja pozneje plod, in peterolisten, spredi srčasto izrobljen, rudeč venec. Njegovi lističi so tako dolgi kakor čašni, ali pa malo daljši. Prašnikov je 10; njihove nitke so spodi razširjene (na levi). 5 prašnikov je navadno brez prašnic. Plod je pokovec, ki se razdeli kakor pri iglici na 5 jednosemnih plodičev, kteri se pozneje odločijo drug od drugega in visijo pričvrščeni na osrednjem stebričku, dokler seme popolnoma ne dozori. Plodiči so gladki in porasteni s kratkimi, mehkimi dlačicami.

Pritlični babji zob ne izbira niti časa, niti kraja, temveč cvete od velikega travna do jeseni in raste povsod, bodisi zemlja obdelana ali ne. Ker nareja vsled tega, da razprostre liste in stebla po tleh, precej obširne ruše, topi in duši sosedno rast. Da jemlje drugim rastlinam tudi živež, pač ni treba omenjati.

Mehki babji zob

Mehki babji zob je jednoletna rastlinica, ki pogostem raste na obdelani zemlji, in sicer ali sama, ali pa v družbi podobnih ji sorodnic. Ker pride iz korenine navadno po več stebel, ki se vzdigujejo nekoliko od tal, napravijo okroglo rušo, ki je tem gostejša, čim več listov se je razvilo dotlej. Stebla so v obče slabotna in ob času, ko se jame prikazovati cvetje na njih, prav kratka, pozneje pa se podaljšajo in dosežejo kakih 30 centimetrov (1 čevelj) dolgosti. Po njih stoji dvojna dlaka: kračja, mehka in daljša, malo da ne kocinasta.

Pritlehnih listov je mnogo; pritrjeni so na dolgih, kocinastih recljih in segajo, položeni po tleh, kakih 10 centimetrov (4 palce) od stebla. Listna ploskev je v obrisu približno okrogla in do srede razdeljena na 7-11 narobe-jajčastih ali klinastih krp, ki so zopet tri- ali peterokrpe. Te krpice so podolgaste, zaokrožene in celorobe, ali pa imajo nekoliko neznatnih zobcev. Zgoraj so dlačice postavljene v vrste in se svetijo, spodi pa so raztresene in pritisnjene na površje. Po zaokroženih krpicah in po golem plodu se to zelišče dobro razlikuje od podobnega pritličnega babjega zoba. Stebelnih listov ni ravno mnogo, tudi so manjši in imajo manj krp; te pa so ožje in daljše.

Cvetni reclji, ki nosijo na posebnih receljčkih po dva škrlatnorudeča cveta, so kračji od listov, za kterimi stojijo, in kocinasti vsled kračjih, včasi v žlezice se okončujočih dlačic in vsled daljših, ki stojijo naravnost od njih. Receljčka se pozneje nagneta na stran in sta nekoliko usločena pri kvišku štrlečem plodu. Čašni lističi so suličasti, srhki in zoženi v kratko konico; venčevi so narobe-srčasti in nekoliko daljši od čašnih. Plodovi (na desni spodi) so goli in imajo po sebi poprečne brazdice.

Mehki babji zob cvete od velikega travna skoro do jeseni.

Okroglolistni babji zob

Okroglolistni babji zob ni gledé na zemljo izbirljiv, in dobra mu je vsaka, zlasti obdelana, na kteri ga prav pogosto nahajamo. Iznad koželjaste korenine se vzdiguje 10 do 30 centimetrov (4-12 palcev) dolgo, zeló vejnato steblo, ktero je kakor listni in cvetni reclji porasteno z mehkimi, stoječimi dlačicami; te se okončujejo večjidel v žlezice.

Recljati listi so okrogli in nagibljejo na ledvičasto. Spodnji so ob dnu izrobljeni, drugje pa petero- in sedmerokrpi; zgornji so ob dnu skoro ravno prisekani in spredi tri- ali peterokrpi. Krpe so zaokrožene in nacepljene na 2-3 krpice ter z mehkimi dlačicami porastene. Od prejšnjih dveh se razločuje naše zelišče najbolj po listih, kteri niso, kakor nam kaže slika, do srede razdeljeni, in od pritličnega babjega zoba tudi še po topih krpah. Tudi kosmatinice so drugačne.

Cvetni reclji nosijo dva kakor meso rudeča, drobna cveta, in posebni receljčki so pozneje pod plodom ukrivljeni. Podolgasti čašni lističi so kocinasti in v topo konico zoženi. Venčevi lističi (na levi spodi) so narobe-jajčasti, spredi zaokroženi, ob dnu žebičasti in daljši od čašnih. Po njih tečejo temnejše žilice. Dlakavi plodovi so gladki, seme pa pikčasto.

Okroglolistni babji zob je jednoletna rastlina, ki cvete od velikega travna do jeseni.

Zarezanolistni babji zob

Zarezanolistni babji zob je gledé na zemljo precej izbirčen in raste navadno le na peščenem svetu. Jednoleten je in ima koželjasto korenino, na kteri stoji 8-24 centimetrov (3-9 palcev) visoko, členkovito steblo, ktero moli malokdaj naravnost na viš. Večjidel je nagnjeno proti tlom, in njegove mnogoštevilne veje visijo na vse strani. Porasteno je s kratkimi, navzdol obrnjenimi dlačicami, zavoljo kterih je nekoliko srhko.

Dolgorecljati listi, podprti z mičkenimi suličastimi prilistki, so dlanasto razdeljeni na 5-9 krp. Te so pri spodnjih listih nacepljene na 2-5 manjših, podolgastih ali črtastih, zaokroženih ali priostrenih krpic, po kterih sedi tu pa tam kak zobček. Krpe privrhnih listov so cele, črtasto-suličaste in priostrene. Listni kakor cvetni reclji so dlakavi.

Lepi, rudeči cveti stojijo po dvoje na kratkih rogovilah, na ktere se razdeli glavni recelj. Čašni lističi so podolgasto-suličasti in podaljšani v kratko reso. Približno tako dolgi so, kakor narobe-srčasti, v kratko žebico zoženi venčevi lističi, in dlakavi. Nad žebico so venčevi lističi ozaljšani z bradico, sestavljeno iz kratkih kosmatinic. Plodovi in osrednji stebriček, na kterem so pričvrščeni, porasteni so z dlačicami, ki nosijo na koncih okrogle žlezice (na desni spodi poleg pikčastega semena).

Zarezanolistni babji zob cvete od pomladi do jeseni in je po njivah nadležen plevel, kterega najhitreje odpravi pridna roka.

Drobnolistni babji zob

Naposled še nekoliko o drobnolistnem babjem zobu, kteri se nahaja mestoma na peščeni obdelani zemlji. Njegovo steblo je šibko, zeló vejnato, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko in porasteno s kratkimi, po njem ležečimi in navzdol obrnjenimi, precej trdnimi dlačicami. Takšni so tudi listni in cvetni reclji.

Dlanasti listi so razdeljeni na 5-7 globokih krp, ktere so nacepljene na 3, včasi na 5 črtastih in rtastih krpic. Pritrjeni so na dolgih recljih.

Cvetni reclji so daljši od dotičnega lista in nosijo na posebnih receljčkih drobne, rožnorudeče cvete. Venčevi lističi so narobe-srčasti, v klinasto žebico zoženi in komaj daljši od jajčasto-suličastih, resnatih čašnih lističev. Resa je navadno škrlatno-rudeča; po venčevih lističih tečejo 3 temnejše žilice, ob dnu so pa porasteni s kratkimi dlačicami. Plodovi so gladki, po hrbtu malce dlakavi, drugje pa goli. Seme je pikčasto.

Drobnolistni babji zob je jednoletno zelišče, ki cvete od rožnika do velikega srpana.

Njivska redkev.

Vsakdo vé, da sejemo prvotno redkev zavoljo repaste korenine, ki je razne velikosti, ostrega okusa in težko prebavna. Njej zeló podobna je njivska redkev, samo da ni nikdar tako visoka, in da ima sicer dolgo, pa tanko koželjasto korenino, ki ne postane mesnata. Iz nje pride večjidel razvejeno, 30-50 centimetrov (12-19 palcev) visoko steblo, ktero je v vseh svojih delih porasteno s kratkimi, navadno navzdol ukrivljenimi ščetinicami. Včasi so ščetinice tako redke, da je steblo skoro golo.

Listi so pérnasto razdeljeni ali krpasti z jajčasto končno in s podolgastimi ostalimi krpami, ki so tem manjše, čim bolj se približujejo steblu; rob jim je nejednako in debelo nazobčan. Take oblike so samo spodnji in srednji listi, višji so suličasti, nazobčani in sploh manj razdeljeni. Tudi listi so od kratkih ščetinic srhki.

Cveti stojijo v začetku na videz v češuljah, ki se pozneje podaljšajo v grozde. Čašica je valjasta, in izmed njenih štirih, sicer jednakih lističev sta dva nasprotna potegnjena nekoliko navzdol. Žebičasti venčevi lističi so vrh čašice kolesasto razprostrti in včasi spredi srčasto izrobljeni, včasi pa celi. Beli so ali umazano-rumenkasti in z vijoličnimi žilicami premreženi ter postavljeni v križ. Štirje prašniki so daljši, 2 kračja. Iz tanke plodnice se razvije lusk, kakoršnega vidimo na levi. Valjast je in večkrat preščipnjen ter podaljšan v iglo. Kedar dozori, razpade na posamezne člene, ki hranijo po jedno seme.

Njivska redkev je jednoletna rastlina, ktera cvete od velikega travna do jeseni, in ktera raste med raznim žitom in okopavino. Ječmen in lan ji najbolj ugajata, pa tudi med pšenico in ržjó ni redka. Seme ostane dolgo kaljivo, in ker ga je dosti in se lahko raznaša, moramo prištevati to zelišče najnadležnejšim plevelom. Da obvarujemo naše njive tega sitneža, moramo najprej gledati, da je žitno seme popolnoma čisto, in ako se je navzlic temu po drugem potu zavrgel na njivi, moramo ga odpraviti, predno je seme dozorelo. Posamezniki se tolažijo s tem, da njivo globoko preorjejo. Res pomaga to, ali samo za kratek čas.

Ker ostane seme dolgo kaljivo, ne moremo hitro zatreti tega plevela. Ako ga imaš na njivi, pokazal se ti bo vsako leto, obsej ali obsadi jo, s čimur hočeš. Izkušnje so dokazale sledeče kot najboljše sredstvo. Ako si spravil na pr. krompir pod brazdo, moraš na vsak način gledati, da zemljo dobro zrahljaš, da more plevel na dan. Kakor hitro je pognal prve lističe, povlečeš njivo dobro in mnogo si ga iztrebil. Ako je vreme ugodno, moreš dvakrat pobranati, predno začne krompir riti iz zemlje. Da ga pri okopavanju in obsipanju zopet mnogo uničimo, to je gotovo. Ako nekaj let zaporedoma nobena rastlina ne more dozoreti, zatrl si redkev.

Repa (Brássica rápa).

To je pa že preveč! Zdaj je tudi že repa škodljiva! Če bo šlo tako dalje, postanejo naposled vse rastline kvarljive. Ne, tega se ni treba bati, in tudi z ozirom na repo je strah morda prevelik. Vse ti hočemo ob kratkem razložiti. V davnih časih si je ukrotil človek razne živali, brez kterih bi si umnega gospodarstva sploh misliti ne mogli. Večkrat se je potem dogodilo, da so popolnoma udomačene živali, ako so jim bile razmere prav ugodne, podivjale in se približale kolikor toliko prvotnemu rodu. To velja tudi o nekterih rastlinah. — Repa z raznovrstnimi svojimi sorodnicami je koristna, ako jo je človek sejal o pravem času. Ali pokaže se tudi v drugi podobi, s tanko, koželjasto korenino, kakor njena sestričina répica ali ógrščica, med raznim žitom, in tako jo prištevamo plevelom. Seveda ne trdimo, da so vse tiste rumene rastline, ki malega in velikega travna prav pogostem rastejo med žitom, nekako podivjana repa ali repa v prvotni obliki brez odebeljene korenine, morda ravno toliko je répice vmes. Rastlini sta si prav podobni, in kedar brstiš žito, ne delaj razločka, zakaj obe sta ondi plevel.

Iznad korenine se vzdiguje precej visoko, okroglo steblo z raztresenimi, sedečimi listi. Spodnji so precej obširni in pérnasto narezani ali krpasti, zeleni kakor trava in sem ter tja porasteni s kratkimi ščetinastimi dlakami, ostali pojemajo v velikosti tem bolj, čim više so na steblu. Navadno so celorobi ali nepravilno nazobčani in priostreni ter objemajo steblo tako, da ga ostane kaka polovica prosta. Goli so in nekako nadahnjeni kakor slive. V njihovih pazušicah izrastejo veje, ki se kakor steblo okončujejo v razcvetje. To je v mladosti tako stisnjeno, da je najbolj kobulu podobno. Razcvetati se začne od zunaj in napreduje polagoma proti sredi. Vsak odprti cvet se vzdigne nekoliko nad cvetne popke. Ker steblo raste, cvetni reclji pa ne, podaljša se kobul naposled v grozd. Čašica odstopi močno od ostalih delov; njeni lističi so podolgasti in stojijo kakor rumeni, za polovico daljši venčevi v križu. Izmed šesterih prašnikov sta 2 kračja. Plod je dolg lusk.

Repa cvete dvakrat na leto: malega in velikega travna in potem rožnika in malega srpana. V prvem slučaju je jedno-, v drugem dveletna. Seje se ali zavoljo mesnate korenine, ali pa zaradi oljnatega semena.

Skoro vse, kar smo povedali o repi, velja tudi o répici ali ógrščici. Njeni listi niso nikdar dlakavi, in njeni odprti cveti se ne vzdignejo nad zaprte popke. Ni nam treba dostavljati, da se najdejo še drugi neznatni razločki, pa do tega nam ni mnogo; zadostuje nam, ako smo zvedeli, da sta obe rastlini med žitom plevel. Spomladi gledé na ta dva plevela največ opraviš, in veselje navdaja človeka, ko gleda čisto ozimino.

Njivska gorčica.

Slíka 172. Njívska gorčica. (Sinápis arvénsis.)

Razno repe in répice ali ógrščice, o kterih smo ravno govorili, nahajamo malo da ne povsod prav pogosto njivsko gorčico ali gorjušico, ktero moramo prištevati najnadležnejšim plevelom ne samo na polju, ampak tudi v vinogradu. Podobna je precej omenjenima rastlinama, in površni opazovalec bi mislil, sodeč po cvetu, da je vse to jedna in ista rastlina. A temu ni tako! Najprej spoznaš gorčico po listih, ki niso nikdar brez reclja, in ki ne objemajo nikdar stebla s srčastim ali puščičastim dnom. Ako razun te opombe še izpregovorimo o drugih delih, lahko jo bode ločiti od drugega podobnega rastja.

Njivska gorčica se odlikuje po koželjasti, beli korenini, od ktere rijejo tanše koreninice naravnost na vse strani. Na njej pritrjeno steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, okroglo ali nekoliko robato, navadno vejnato z razkrečenimi vejami in srhko od kratkih, trdnih ščetinic.

Listi so po steblu in vejah raztreseni in srhki kakor steblo. Jajčasti ali narobe-jajčasti so in nejednako nazobčani, spodnji ob dnu skoro škrbinasti ali pérnasto nacepljeni.

Cveti, rumeni kakor žveplo, stojijo vrh stebla in konec vej v češuljastih grozdih, kteri se pozneje jako podaljšajo. Križasti cvet ima 4 ozke, žlebaste čašne lističe, ki odstopijo popolnoma od ostalega cveta, tako da stojijo na njem navpik. Zebičasti venčevi lističi so okroglo-jajčasti in lepo rumeni (na desni zgoraj). Črtasti lusk je okrogel, gol ali srhek od navzdol obrnjenih kratkih ščetinic in daljši od kljunčka (na levi zgoraj). Kljunček je podaljšek na lusku, ki se je razvil iz vratú. Po vsaki luskovi loputi tečejo 3 podolžne žilice. Rujavkasto seme je okroglo in v vsakem predelu v jedno vrsto nanizano. Mladi lusk je podoben drobnim oblicam, ki se vrstijo druga za drugo. Pozneje pa izginejo ti preščipki, in plod postane gladek.

Njivska gorjušica cvete od rožnika do velikega srpana in raste skoro povsod med raznim žitom, kterega se drži kakor klošč kože. Tistega nevšečnega rumenega cvetja, kterega je včasi več ko preveč med raznim žitom, med prosom in ajdo, moremo najmanj dobro polovico prištevati gorčici. Na polju te rastline ni lahko iztrebiti, ker narediš preveč škode in potratiš mnogo dragega časa, zakaj tako delo je zamudno. Našim kmetovalcem bi tudi pri tej priliki svetovali, da gledajo na čisto seme.

Gorčica ljubi dobro obdelano zemljo, in njeno v tleh ležeče seme ostane več let kaljivo. Najbolj jo primeš v živo, ako se držiš naslednjega kolobarjenja. 1. leto: kaka okopavina, 2. leto: jaro žito, 3. in 4. leto: detelja, in 5. leto: ozimina. Med okopavino ne sme nobeno zelišče dozoreti; kolikor jih dozori med jarim žitom, ne škodujejo toliko, ako se obseje njiva z deteljo, zakaj z njo se pokosi tudi plevel, in kar ga pozneje med ozimino vzkali, pozebe navadno. Ako si nekolikokrat z njivo tako ravnal, postane ti popolnoma čista.

Črna gorčica

Mestoma se nahaja med žitom tudi črna gorčica, ktere valjasto, 60-120 centimetrov (2-4 čevlje) visoko steblo je samo spodi porasteno z raztresenimi, stoječimi ščetinicami, drugje pa golo. Njene veje gredó na viš.

Listi so vsi recljati; spodnji so pérnasto razdeljeni z veliko jajčasto, trikrpo ali škrbinasto končno krpo in z nekolikimi, majhnimi stranskimi krpami, ki so premenjema postavljene. Vse krpe so nejednako nazobčane in nosijo tu pa tam kako žlezico. Listni recelj je dlakav. Privrhni listi so suličasti, nazobčani ali celorobi in od stebla stoječi ali viseči.

Zelenkasto-rumeni cveti so združeni v češuljaste grozde, ki se med dozorevanjem jako podaljšajo. Čašni lističi stojijo navpik od ostalega cveta; venčevi so narobe-jajčasti. Štirje daljši prašniki gledajo nekoliko iz cveta. Plodovi (na desni zgoraj) stojijo na viš, pokrivajo kolikor toliko drug drugega in se naslanjajo na koželj. Seme je črno ali rujavo.

Črna gorčica cvete od malega srpana do kimovca.

Jutrovska ogrščica

Slika 174. Jutrovska ógrščica. (Brássica orientális.)

Tu pa tam raste na vapneni in ilovnati zemlji jutrovska ógrščica, ktera ima tanko, koželjasto korenino in golo, večjidel brezvejnato steblo. Visoko je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) in v zgornjih delih nekako vegasto.

Sivozeleni listi so goli in celorobi; spodnji narobe-jajčasti in zoženi v recelj, ostali jajčasto-podolgasti in obsegajo steblo s srčastim dnom. Od glavne žile se odcepijo manjše, stranske, ki skoro vštrično tekó.

Bledorumeni ali belkasti cveti narejajo vrh stebla kratek grozd. Njegovi reclji so med razcvetanjem tako dolgi, kakor zbočeni čašni lističi, pozneje pa nosijo dolg, stisnjen, štirirob lusk (na levi), na kterem sedi brazda. Seme je jajčasto.

Jutrovska ógrščica cvete od malega travna do malega srpana.

Navadni díhnik.

Slika 175. Navadni dihnik. (Árabis Thaliána.)

Poleg kurjega zdravja in plešca, na ktera pride kmalu vrsta, ni ga med križnicami navadnejšega belo cvetočega plevela, kakor je navadni díhnik. On ne jemlje nobenega ozira na zemljo: dobra in slaba, suha in vlažna, peščena, prodnata in ilovnata, vsaka mu dobro služi. Ravno zavoljo te zadovoljnosti, po kteri se odlikujejo najnadležnejše zeli, ne moremo se čuditi, da ga je povsod več, kakor je človeku ljubo. V tleh je pritrjen z belo, koželjasto korenino. ki ali naravnost navzdol leze, ali pa vrta, razvejena na več tanših koncev, na razne strani. Na zgornjem koncu je večjidel močno odebeljena, ali pa glavata. Pojedini vrhovi so zeló kratki in drug blizu drugega nastavljeni, kar povzročuje, da ima zelišče skoro vedno po več stebel.

Steblo je redkokdaj ravno; navadno je nekoliko vegasto in sinje nadahnjeno. Gledé na visokost je jako različno, kar prihaja odtod, da jih stoji po več na jedni korenini. Jedno samo postane 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, ako jih je pa več, dosežejo včasi komaj 10 centimetrov (4 palce). Steblo je okroglo, ponajveč razvejeno; v zgornjem delu popolnoma golo, spodi pa dlakavo. Dlačice so precej trdne in stojijo od stebla.

Po steblu je malo suličastih, raztresenih, spredi topih, celorobih ali nazobčanih listov, ki sedijo pod vejicami. Navadno so goli in samo po robu resnati, včasi pa tudi dlakavi. Temveč jih je ob tleh, kjer napravljajo lep kolobar. Tu so tako gosti, da jih ne more nobena rastlinica predreti. Večinoma poležejo po zemlji, nekaj jih pa štrlí tudi v zrak. Mnogo večji so od stebelnih, po obliki pa so jim jednaki. Vendar so spredi precej širji in topo zaokroženi, navzad pa se zožujejo v receljček.

Steblo kakor tudi vejice se okončujejo v razcvetje, ki je v začetku češuljasto in se razvije še le pozneje v dolg grozd. Drobni, beli cveti imajo zeleno, rujavkasto ali rudečkasto čašico; njeni lističi stojijo v križu in segajo belemu vencu komaj do polovice (na levi spodi). Prašnikov je 6; 4 daljši, 2 kračja. Med njimi stoji plodnica, ki dozori v tanek, dolg lusk (na desni zgoraj). Med dozorevanjem se podaljša razcvetje v grozd, čegar plodi stojijo drug od drugega oddaljeni.

Navadni díhnik cvete od malega travna do rožnika. Posebno v prvi pomladi, ko še pleveli redko poganjajo, ločiti ga je lahko od drugih podobnih zelij. Največ škode narejajo pritlehni listi, ki dušijo sosedno rast. Odpraviti bi ga bilo mogoče s pridno roko.

Tudi rumenkasti díhnik (Sisýmbrium Erucástrum) na obdelani zemlji ni ravno redka prikazen, dasi tudi se s prejšnjim nikakor meriti ne more. Njegovo steblo je vejnato, 15 do 60 centimetrov (½-2 čevlja) visoko in porasteno s trdnimi dlakami, ktere so obrnjene proti tlom.

Njegovi listi so globoko pérnasto nacepljeni s podolgastimi, krpastimi ali nejednako in topo nazobčanimi krpami. Spodnji so recljati, ostali sedeči; po robu in po žilah so dlakavi, drugje goli.

Rumenkasti cveti so premreženi z zelenkastimi žilicami in združeni v grozd. Čašni lističi stojijo od ostalih delov in segajo komaj do začetka žebice.

Rumenkasti díhnik je dveleten in cvete od rožnika do velikega srpana.

Smrdljiva ógnjica

Smrdljiva ógnjica je po nekterih krajih prav navadna njivska zel, raste pa tudi po vinogradih in pustih prostorih. Vsa rastlina neprijetno diši in se rada izpreminja. V zemlji ima dolgo, prav močno korenino, ktera traja jedno ali dve leti in je v rahli prsti večjidel ravna, v trdi pa zverižena.

Na korenini stoji v kolobarju več, 15-60 centimetrov, (½-2- čevlja) visokih stebel, ktera so ali jednovita in imajo samo pri tleh kolobar listov, ali pa so vejnata in listnata. Kakor cvetni reclji in čašice, porastena so s stoječimi, nekoliko navzdol ukrivljenimi kosmatinicami.

Recljati listi so nacepljeni ali globoko zarezano-nazobčani, njihove krpe rtaste, celorobe ali oddaljeno nazobčane, resnate in jajčaste ali podolgaste.

Grozdasto razcvetje se pozneje precej podaljša. Cvetni reclji so dolgi kakor cvet; ko pa ta odpade, podaljšajo se za polovico in pozneje še nekoliko. Plodovi presegajo bledorumene cvete. Čašni lističi so zelenkasti in v primeri z okroglimi, narobe-jajčastimi venčevimi dosti neznatni. Zadnji so zoženi v kratko žebico in nagnjeni na stran. Kakor pri vseh križnicah stojijo tudi tukaj v križu in obdajajo notranje, bistvene dele; namreč 6 prašnikov, 4 daljše in 2 kračja, in plodnico, ki se razvije v dolg lusk. Semena je mnogo; drobno je in postavljeno v 2 vrsti.

Smrdljiva ognjica cvete od velikega travna do jeseni. Jednoletne zelí so majhne, imajo samo pri tleh rožico gostih listov, in takoj nad njimi se prikažejo cveti na brezvejnatih steblih. Dveletne so 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoke, vejnate in listnate. Bodisi tako ali tako, na vsak način je zelišče škodljivo, ker potrebuje mnogo živeža in izsesava zemljo, in ker s svojo obširno rušo, zlasti s pritlehnimi listi, duši sosedno rast in ovira v razvitku. Rastlina se priplazi polagoma do obdelane zemlje, razmnoži se s početka na poljskih mejah, in ker je tukaj nikdo ne uničuje, udomači se ondi in prehaja na desno in levo na obdelan svet.

Navadna kreša

Navadna kreša je po vlažnih in mokrotnih prostorih prav navadno večletno zelišče, ki pa prav rado prehaja na vlažne njive, kjer je seveda plevel, in zato smo ga postavili semkaj med njegove vrstnike. Plitvo v zemlji leži njegova vodoravna korenika in poganja vsake pomladi več robatih, vejnatih stebel, ki so malokdaj popolnoma ravna, ampak sem in tja pregenjena in 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoka. Včasi ležijo po tleh ali se vzdigujejo le malo na viš.

Raztreseni listi so vsi, ali malo da ne vsi pérnasto nacepljeni ali pérnati. Spodnji imajo podolgasto-suličaste, narezano nazobčane, ostali črtasto-suličaste listke z jednakim robom. Najvišji, za kterimi stojijo razcvetja, ti so zeló ozki, črtasti in celorobi ali prav drobno nazobčani.

Vrh stebla in konec vej so drobni, rumeni cveti v zveriženih grozdih. Njihova čašica je rumenkasta in skoro za polovico kračja od rumenih venčevih lističev (na levi zgoraj). Valjasti lusk (na levi spodi) je dolg kakor receljček, ki ga nosi, in zožen v vrat.

Navadna kreša cvete od rožnika do velikega srpana. Z njiv jo je treba odpravljati, kakor vsako kvarljivo zel. Tudi je ne smeš trpeti v jarkih, ki so blizu tvojega obdelanega zemljišča.

Vodna kreša

Na obdelani zemlji redka vodna kreša (Nastúrtium officinále) ima plazeče steblo in pérnate liste z razmaknjenimi listi. Končni listek je navadno največji, jajčast ali okroglast, ob dnu skoro srčast. Vsi so celorobi ali nejednako valoviti. Drobni cveti so beli in združeni v kratek grozd.

Vodna kreša cvete od rožnika do kimovca.

Dlakava penuša.

Po senčnatih, vlažnih prostorih raste ta nežna rastlinica skoro povsod, in ničesar bi ji ne mogli očitati, ako bi ostala vedno ondi. Ali temu ni tako; marsikje se je do dobrega udomačila tudi na obdelani zemlji, kjer je človeku na škodo. V zemlji ima koželjasto, malo da ne valjasto korenino, na kteri stoji 5-45 centimetrov (2-17 palcev) visoko, robato, brezvejnato, ali pa ob dnu na veje se razhajajoče steblo. V zadnjem slučaju je videti, kakor bi prišlo iz korenine mnogo stebel. Navadno je steblo golo, včasi tudi nekoliko dlakavo, ravno ali usločeno.

Listov po steblu ni mnogo, tem več pa jih pride iz korenine. Ti poležejo večjidel po tleh in naredijo precej gosto rušo. Vsi so pérnati z recljatimi listki. Listki spodnjih listov so okroglasto-jajčasti, s kratko konico, valovito nazobčani ali celorobi z mnogo večjim, skoro tri- ali peterokrpim končnim listkom. Listki višjih listov so podolgasti ali črtasti, nazobčani ali celorobi in navadno resnati.

Drobni, beli cveti (na desni zgoraj) so združeni v češuljaste grozde, ki se počasi podaljšajo, in sicer v tej meri, kakor zorijo pod njimi plodovi. Najvišji jih navadno presegajo. Čašica ima 4, v križ postavljene podolgaste lističe, porastene spredi s kratkimi dlačicami. Beli venčevi lističi so narobe-jajčasti in prekosijo čašico za dobro polovico. Prašnikov je navadno 6, včasi pa so tudi samo 4, ker se kračja dva ne razvijeta. Vrat je jako kratek, in brazda sedi skoro na plodnici, ktera se polagoma izpremeni v dolg, tanek lusk.

Dlakava penuša cvete od malega travna do rožnika. Ker nareja mnogo semena, prevlečen je včasi svet popolnoma z njo. Zato jo je treba odpravljati o pravem času.

Sv. Barbare roža.

Predno se ločimo od onih križnic, kterim se plodnica preobrazi v lusk, in začnemo naštevati take, ki imajo lušček za plod, naj izpregovorimo dve, tri besede še o rastlini, ki se nahaja tu pa tam na prodnati obdelani zemlji. V mislih imamo sv. Barbare rožo, ktera ima dve- ali triletno korenino in robato, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, vejnato steblo. To je trdno in golo, veje pa razkrečene.

Raztreseni listi so večjidel pérnasto nacepljeni; višji so celi, narobe-jajčasti in nazobčani, spodnji z veliko okroglasto-jajčasto, ob dnu srčasto končno krpo in s 4 pari stranskih krp. Te so manjše in ožje in redkokdaj vse jednako široke. Sploh se listi jako radi izpreminjajo.

Drobni, rumeni cveti so v gostih češuljastih grozdih, ki se pozneje nekoliko razmaknejo. Posamezni cvet (na levi zgoraj) ima 4 narobe-jajčaste venčeve lističe, kteri so za polovico daljši od podolgastih čašnih lističev. Tanki plodovi (na levi) so malokdaj ravni, temveč na razne strani ukrivljeni in stojijo od koželja. Ozaljšani so s kratkim vratom.

Sv. Barbare roža cvete od malega travna do malega srpana in je ondi prav nadležna, kjer se je udomačila na obdelanem svetu. Z ozirom na poljščino ne izbira prav nič. Strn in okopavina, lan, ajda in detelja, vse ji ugaja. Dobro je samo to, da se drži bolj vlažnih prostorov, da je torej ne nahajamo povsod.

Kurje zdravje.

Človek se druži z drugimi svoje vrste z namenom, da se lažje in uspešneje obvaruje raznih nezgod. Ako si v sili, priskoči ti sosed na pomoč, in ako preti občini nevarnost, zberejo se občanje, predobro vedoč, da je v zjedinjenju moč. Mar li ne opazujemo jednakih prikaznij tudi v živalstvu? Kaj bi pač počela posamezna bučelica? Kakor na stotine drugih žuželk, izginila bi nam o svojem času izpred očij, in o njenem delovanju bi ne bilo ne duha, ne sluha. Kako vse drugače v bučelnjaku, v kterem jih na tisoče družno deluje! — Tudi ti, pritličnica majhna, ne napravljaš nam škode, kjer životariš sama. Ali to je kaj redkega, zakaj navadno jih je toliko v družbi, da druge rastline niti prostora nimajo, in po takih mestih postane kvarljiva. Tudi o rastlinstvu velja pregovor: v zjedinjenju je moč.

Kurje zdravje, na jugu tudi kokóšnica imenovano, je prav majhna, nežna in mična rastlinica. Pred seboj jo vidiš v pravi velikosti, ali večkrat je tudi manjša, včasi pa večja. V zemlji je pritrjena s tanko, vlaknato korenino, od ktere se razhajajo še tanše koreninice. Tik tal je kolobar suličastih listov, kteri nosijo po celem, le tu pa tam s kakim zobcem priostrenem robu resaste dlačice. Tudi drugje se nahajajo take dlačice, toda so redke.

Na korenini sredi listne rožice je postavljeno jedno ali tudi več nekoliko dlakavih stebel, ki nimajo ne listov, ne vej, temveč na vrhu češuljasto razcvetje, ki se med dozorevanjem podaljša v grozd. Cveteti začne rastlinica s spodnjim cvetom in odpira drobne belkaste ali rožnobele popke polagoma navzgor, in tako je mogoče, da nahajamo istočasno plodove in cvete na njej.

Cvet ima 4 zunanje zelenkaste, z dlačicami porastene čašne in 4 bele, narobe-srčaste, v dolgo žebico zožene venčeve lističe. Oboji stojijo v križu. V cvetu so 4 daljši in 2 kračja prašnika in v sredi pestič, ki se prav naglo razvije v okroglast ali podolgast lušček. Plod ima podolžno mrenico, ktera ga deli na dva, s semenom napolnjena predelca.

Posebno na peščeni zemlji je tega plevela marsikje po njivah toliko, da so tla kar posuta z belim cvetjem. Res je rastlinica neznatna, a česar ne premore z močjo, to nadomestuje z ogromno množino. Ker se razvija že zgodaj spomladi, more tem več škodovati, čim več je je med mladim žitom. Za drugo poljščino nima skoro nobenega pomena.

Kurje zdravje raste družno tudi po suhih tratah in travnikih. Njegovi pritlehni listi pokrivajo tla tako gosto, da semena drugih rastlin niti kaliti ne morejo. Ker pa rastlinica, ko je ocvetla, kmalu pogine in izgine s površja, ostajajo navadno taka mesta gola, ali pa jih prepregajo drugi še bolj škodljivi pleveli. Kurje zdravje je prav lahko odpraviti; treba ga je samo spomladi izruti in sežgati, dokler ni ocvetlo, in dokler je zemlja še vlažna. Prostora vendar ne smeš praznega pustiti, zakaj sovražnik nikdar ne miruje. Naselili bi se namreč pozneje ondi pleveli, kterih ni tako lahko odpraviti. Obsej torej dotični prostor z dobrimi travami, in mir boš imel.

Navadni riček

Navadni riček ali navadna lôdra se marsikje seje kot oljnato zelišče, drugje pa je nadležen plevel, kteremu najbolj ugaja ilovnata in vapnena zemlja. Med vsako poljščino ni tega plevela, nekako izbirčen je in se najrajši naseli med lanom, kjer ga je včasi toliko, da je njiva videti rumena, ko se je osul s cvetjem. Naša rastlina stoji na kratki, koželjasti korenini in ima jednovito, ali le pičlo vejnato, 30-60 centimetrov (1—2 čevlja) visoko, robato steblo. Golo je ali dlakavo in navadno naravnost štrleče na viš.

Listi so premenjalni; spodnji skoro recljati, ostali pa sedeči in s priostrenim ušescem steblo in veje obsegajoči. Suličasti so in celorobi ali nazobčani. Ako pa mislimo list kot celoto, moramo ga imenovati puščičastega. Kakor steblo so tudi listi lahko goli ali dlakavi.

Drobni rumeni cveti stojijo v začetku v rahlih češuljah, ki se pozneje podaljšajo v grozd. Plodovi so narobe-jajčasti, kaki hruški podobni (na levi spodi) in imajo široko mrenico, ki jih deli v dva predelčka. Spredi so okrašeni z vratom, drugje pa mrežasti. Seme je pikčasto.

Navadni riček cvete rožnika in malega srpana. V listih se rad izprevrže tako, da so potem oddaljeno in globoko nazobčani, in tudi plodovi so potem bolj napihnjeni. Te kakor marsiktere druge zeli se ne iznebiš drugače, kakor da jo pridno odpravljaš, predno se je popolnoma razvilo seme.

Plešec

Plešec, kášica, mésec, škófova kápica, plévelka ali rížnica je izmed onih redkih rastlin, ki so razprostranjene skoro po vsem svetu. Najdeš ga v južni Aziji in Afriki ravno tako, kakor v Ameriki. Ker hodi po tako različnih krajih, izprevrgel se je posebno v listih tako, da je težko dobiti dve popolnoma jednaki rastlini. Pomladanske se odlikujejo po škrbinastih, poletne po celorobih, a jesenske po pérnasto nacepljenih listih.

Plešec je navadno jednoletno zelišče, ki pa vztraja po nekterih krajih tudi po dve leti. V zemlji ima močno, koželjasto korenino, ktera požene mogočen šop recljatih pritlehnih listov, ki ležijo v kolobarju po tleh a). Njihovo obliko smo v obče že označili, treba samo še opomniti, da so podolgasti, in da je njihova končna krpa navadno največja.

Vejnato steblo je 5-40 centimetrov (2-15 palcev) visoko in ima nekoliko suličastih, celorobih ali nazobčanih, precej neznatnih listov; včasi so listi tudi pérnasto nacepljeni. Reclja nimajo in steblo objemajo s puščičastimi krpicami. Vsa rastlina je dlakava in nosi vrh stebla in konec vej sprva kratko, skoro kobulasto razcvetje, ktero se pozneje razmakne v jako dolg grozd.

Križasti cvet je bel in zeló droben. Iz njega se razvije ploščnat, trikoten lušček b), kterega deli ozka mrenica v dva predelčka c).

Plešec raste na obdelanih in neobdelanih tleh in je posebno po njivah in na vrtih siten in nadležen plevel. Ako je ugodno, cvete malo da ne vse leto. Najbolj ga primeš v živo, ako mu ne daš v cvet.

Navadna kámnica

Navadna kámnica je po suhih, pustih prostorih, marsikje pa tudi na obdelani zemlji prav navadno zelišče. Njeno trdno steblo je komaj kakih 15 centimetrov (6 palcev) visoko in vejnato, ali pa brez vej in mnogo višje. Ono stoji na koželjasti jednoletni korenini.

Raztreseni listi so podolgasto črtasti ali suličasti, celorobi in proti dnu nekoliko zoženi; spodnji so večjidel narobe-jajčasti.

V mladosti bledorumeni, pozneje bledi drobni cveti so združeni v dolg grozd. Čašica ostane, dokler plodovi zorijo, potem pa odpade. Klinasti, spredi izrobljeni venčevi lističi so najmanj za polovico daljši od čašnih (na levi zgoraj) in se hitro posušijo. Kračja prašnika se odlikujeta po dveh nitastih zobcih, ki sta izrastla iz dna (na desni zgoraj). Okrogli plodovi (na levi spodi) so spredi plitvo izrobljeni in imajo v vsakem predelčku po dve semeni. Zavoljo kratkih, pritisnjenih dlačic je videti zelišče sivkasto.

Navadna kámnica cvete od velikega travna skoro do jeseni.

Siva kámnica

Na peščeni zemlji, če tudi ne tako pogosto, raste siva kámnica (Alýssum incánum), ktere trdo, močno steblo, suličasti listi in plodovi so porasteni z dolgimi sivimi kocinami, Venčevi lističi so beli, dvokrpi in dvakrat tako dolgi, kakor čašica. Prašne niti vseh prašnikov so spodi perotkaste, kračja imata na vsaki strani še majhen zobec. Podolgasti plodovi hranijo v vsakem predelčku 4-8 semen.

Siva kámnica cvete od rožnika do jeseni in je jedno- ali dveletna.

Poljska kobuljica

Poljska kobuljica ima koželjasto, jednoletno korenino, ktera se naravnost zavrta v tla in razpošilja le malo koreninic. Na njej stoji ravno, robato, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, večjidel vejnato steblo.

Raztreseni listi so podolgasti, celorobi ali oddaljeno nazobčani in sedijo s puščičastim dnom. Goli so, kakor zelišče sploh, in odpadejo, predno dozori seme.

Konec stebla in vej stojijo precej dolgi grozdi drobnih, belih cvetov, ki so sploh onim drugih križnic podobni. Stisnjena plodnica se razvije v narobe-srčast in zlasti spredi široko perotkast lušček (na levi pod semenom). Med čolnastima predelčkoma je tanka mrenica, ktere se držijo pikčasta semena. Navadno jih je po šestero v vsakem predelčku.

Poljska kobuljica cvete od malega travna do jeseni, in ker se cveti razvijajo polagoma, zato vidimo navadno na tisti rastlini zrele in zelene plodove, cvete in popke. Ker napravlja mnogo semena, nadležna je na obdelanem svetu tem bolj, čim več rastlin ti je ušlo. Lahko jo je odpraviti, ker je jednoletna, in ker gre rada iz tal. Ako se poklada pogostem molznim kravam, dobi mleko neki poseben okus.

Nizka kobuljica

Poleg poljske kobuljice se nahaja po nekterih krajih precej manjša nizka kobuljica, drugje pa tudi sama záse životari. Tudi ta je jednoletna, popolnoma gola in stoji na tanki, koželjasti korenini. Steblo je navadno jednovito, včasi spodi vejnato, kvišku moleče in 5-15 centimetrov (2-6 palcev visoko.

Listov je sploh malo po steblu; največ jih je pritlehnih, ki napravljajo okroglo rožico. Recljati so, jajčasti ali podolgasto-okrogli in obsegajo steblo z velikimi, zaokroženimi ušesci. Celorobi so ali prav plitvo in oddaljeno nazobčani. Stebelni so jednaki, toda bolj priostreni in sedeči.

Beli drobni cveti so postavljeni v precej dolg grozd; jednaki se nahajajo tudi konec vej, ako je zelišče sploh vejnato. Cveta (na desni) ne bomo opisovali; na levi zgoraj je lušček, ki je najmanj za polovico drobnejši od prejšnjega in z isto takim perotkastim robom okovarjen. Spredi pa je ta širje izrobljen in nosi v zarezi med roboma vrat. Seme (na levi spodi kaleče) je gladko in po številu 4 v vsakem predelčku razpostavljeno.

Nizka kobuljica cvete spomladi, navadno že malega in velikega travna ter nareja mnogo semena. Koder ti dela škodo, izruj jo, predno je dozorelo seme.

Pikasti lušček.

Po svoji postavi nas ta rastlina spominja na repo ali répico, kedar stoji v cvetu. Tudi jednake visokosti je in ima križaste rumene cvete, a izdajejo ga listi in košate veje. V zemlji ima debelo, koželjasto korenino, ktera požene pritlehne škrbinaste liste, nasajene na kratkih recljih. Stebelni listi so sedeči ali vsaj v recelj zoženi, ozki in suličasti ter po robu z razmaknjenimi, dostikrat nejednakimi zobci oboroženi. Po steblu sploh ni mnogo listov in tudi po vejah so redki. Čim više so postavljeni, tem neznatnejši so. Pod vsako vejo ali vejico stoji list, a drugje jih ni.

Okroglo steblo gre naravnost na viš, veje pa molijo daleč od njega. Vsa rastlina razun listov in cvetov je posuta z rujavimi ali temnorudečimi žlezicami, ki jo delajo pikasto in srhko.

Steblo in vsaka veja in vejica se okončuje v dolg grozd, ki je popolnoma brez listov. Odprti cveti so precej višji od osrednjih popkov in imajo rumenkasto, pritisnjeno čašico, ki je približno tako visoka, kakor žebičasti venčev del. Posamezni venčevi lističi so spredi plitvo srčasti, in iz plodnice se razvije kratek, četverorob, dosti nepravilen plod, ki je isto tako posut z omenjenimi žlezicami, kakor njegov recelj. Ta se nagne med dozorevanjem malo na stran.

Pikasti lušček cvete velikega travna in rožnika. Pogosto ga je najti med žitom in na deteljiščih. Ker se plodovi ne razprezajo hitro in ne raztrosijo semena po njivi, iztrebiti ga je lahko. Tudi to dobro lastnost ima, da gre rad iz zemlje.

Látasti lušček

Tu pa tam raste med žitom na vapneni in ilovnati zemlji látasti lušček. V zemlji ima tanko, bolj nitasto kakor koželjasto korenino, ktera je navadno naravnost zavrtana v tleh.

Njegovo šibko steblo je 15 do 45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, spodi brez vej, v vrhu pa razvejeno in kakor zelišče sploh porasteno s kratkimi dlačicami, ki so zvezdasto ali rogovilasto razcepljene in precej trdne.

Listi so podolgasti ali črtasto-suličasti, celorobi ali plitvo nazobčani. Spodnji so recljati, ostali pa s puščičastim dnom sedeči in manjši.

Drobni, rumeni cveti so na dolgih receljčkih združeni v dolge grozde, ki narejajo latasto razcvetje. V začetku so cveti nekako stisnjeni v češuljo, ki se pozneje podaljša v pravilen grozd. Venčevi lističi so narobe-jajčasti, zoženi v žebico in nekoliko daljši od razprostrtih čašnih lističev. Plodovi (na levi) so debeli kakor grašično zrnje, pikčasti in premreženi z žilicami. Okrogli so in se ne razprezajo, kakor je za križnice sploh navada, temveč ostanejo zaprti in so v tem oziru rožkam podobni. V njih je večjidel samo jedno seme.

Latasti lušček cvete rožnika in malega srpana.

Poljska dragúša

Poljska dragúša ali poljski čóber je jedno- ali dveletno zelišče, kterega precej ravno steblo stoji na koželjasti korenini. Malokdaj je golo, navadno je porasteno z gostimi kratkimi kosmatinicami, vsled kterih je videti sivkasto. Visoko je kakih 30 centimetrov (1 čevelj), spodi brez vej, zgoraj pa vejnato.

Premenjema postavljeni listi so zeló gosti in se po obliki ločijo na spodnje in zgornje. Prvi so podolgasti, v recelj zoženi, celorobi ali pérnasto nacepljeni z veliko končno krpo. Drugi so sedeči, suličasti, celorobi ali plitvo nazobčani in obsegajo steblo s kratkim, ravnim in rtastim ušescem. Spredi so zoženi.

Drobni, beli cveti se nahajajo vrh stebla in konec vej v gostih grozdih na dlakavih receljčkih, ki pozneje od koželja molijo. Cvet (na desni zgoraj) ima temnozelene prašnice. Jajčasti plodovi so pikčasti in na videz obdani s kožnatim robom, ki je ob dnu ozek, spredi pa širji (na levi).

Poljska dragúša cvete rožnika in malega srpana ter ljubi vapnena in ilovnata tla. Na obdelani zemlji bi jo bilo mogoče zatreti le s tem, da jo odpravimo, predno je dozorelo seme.

Navadni hren.

Ta rastlina raste prvotno ob morskih bregovih, sadijo jo pa pogostoma zavoljo ostre, hude korenike tudi po vrtih. Ker se je prav mnogo porabi, razširila se je iz njih na njive in celó v vinograde, kjer je postala nadležen plevel. V naši državi sadijo hren najbolj na Češkem, in ker so dobili avstrijski Nemci rastlino od Čehov, izposodili so si tudi besedo in jo popačili v ,,kren``. Nemci v nemški državi imajo zánj svoje ime. V zemlji ima debelo, valjasto, globoko v tla segajočo koreniko, od ktere se razhajajo tanša in debelejša vlakna c).

Na koreniki stoji šop podolgastih, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) dolgih, ob dnu včasi srčastih, nejednako narezanih listov z debelimi, črnopikčastimi, stisnjenimi reclji b). Ti se razširjajo spodi v nožnico, od ktere teče žleb v ploskev. Reclji so robati in držijo list po koncu. Stebelni listi so precej manjši in čim više, tem neznatnejši. Podolgasto-suličasti so, goli kakor vsa rastlina, nejednako napiljeni in sedeči. Spodnji so večjidel na kratkih recljih in dostikrat pérnasto nacepljeni.

Izmed listov izrastejo 60—90 centimetrov (2 do 3 čevlje) visoka in v vrhu vejnata stebla, kterih šibke veje navadno nimajo listov a).

Beli, drobni cveti so združeni v grozde, ki so pozneje jako podaljšani. Kakor druge križnice, imajo 4 v križu stoječe čašne in 4 ravno tako postavljene venčeve lističe. d) nam kaže od 6 prašnikov 4, in sicer dva nekako stranska kračja, in od 4 daljših samo 2. Med njimi sedi jajčasta plodnica, iz ktere se razvije droben lušček e).

Navadni hren cvete velikega travna in rožnika. O njegovi uporabi naj omenimo le to, da je dospel do posebne časti, ki mu jo iskazujemo s tem, da se blagoslovi o veliki noči njegova korenika. Dokler raste samo ondi, kjer si ga vsadil, ni ti nadležen. A ne traja dolgo, in prikaže se tam pa tam kak šop, in zdaj se začneš jeziti nad njim. Tvoj sklep je storjen; korenika mora iz zemlje, ko bi bila še tako dolga; drugače ni mirú.

Poljski hrenček

Poljski hrenček je majhno, sivozeleno, golo zelišče vejnatega stebla, ki nareja med razcvetanjem malo, rahlo rušo, in ki se polagoma podaljša, plezajoč po tleh, do kakih 15 centimetrov (½ čevlja) v dolgost. Kot njivski plevel se nahaja rastlina samo tu pa tam; posebno mu ugaja glinovnat in lapornat svet. Na takem ga najdeš tudi kraj potov, po mejah in drugje na obdelani in neobdelani zemlji. Stebelce je včasi komaj 8 centimetrov (3 palce) dolgo in se močno oprijemlje tal.

Raztreseni listi so na precej dolgih recljih in pérnasto razdeljeni. Krpe so črtaste ali klinaste, celorobe ali samo spredi plitvo nazobčane; sploh jih ni mnogo.

Drobni, beli cveti (na levi spodi) so združeni v majhne, neznatne grozdke, ki delajo v začetku neko malo da ne glavičasto razcvetje, ktero se še le med dozorevanjem podaljša v grozd. Čašica in venec imata po 4 lističe; zadnji so žebičasti in celi. Prašnikov je 6; včasi se razvijejo samo 4 ali le 2. Ako jih je 6, tedaj sta 2 kračja. Ledvičasti plod (na desni spodi) je stisnjen, z žilicami premrežen in po robu nazobčan. V vsakem predelčku leži po jedno okroglo seme.

Poljski hrenček cvete malega in velikega srpana in je jednoleten.

Njivski óslez.

Kraj potov, v plotéh, na grobljah in okoli vasij rastejo prav navadno razni selzénovci. S svojim lepim rudečim ali rudečkastim cvetjem sicer krasijo dotične prostore, blizu selišč pa kažejo na malomarnost in zanikarnost gospodarjevo. Na našo srečo se ogibljejo obdelanega sveta, in samo okroglolistni selzenovec izgreši rad omenjene prostore in se polasti obdelane zemlje. Ali tudi tu ne škoduje mnogo, zakaj naseli se le kraj njiv blizu mej in ne sega dalje. Da ga pa tudi tu ne smemo trpeti, to je naravno. Neki daljen sorodnik, njivski óslez (Hibíscus Triónum), je pa očiten plevel, in zato mu veljajo naslednje vrstice.

Njivski óslez je jednoletno zelišče, ktero se odlikuje najbolj po tem, da ostanejo njegovi precej veliki cveti le nekoliko ur na dan odprti. Njegovo steblo je ravno, vejnato in srhko, ter 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoko.

Od recljatih listov so spodnji najmanjši, skoro okrogli, nacepljeni na 3 krpe in topo narezani. Srednji imajo 3 podolgaste, nazobčane krpe; srednja krpa je največja in moli naravnost od reclja, stranski pa visita navzdol, ali sta obrnjeni navzgor, ali pa ta táko, ona táko. Zgornji listi so tridelni, ali tako globoko razdeljeni, da nastanejo 3 listki. Ti so črtasto-podolgasti in stranska poleg tega dvokrpa.

Recljati cveti stojijo posamič v listnih pazušicah. Obdani so spodi z mnogoštevilnimi črtastimi krovnimi lističi, ki so kračji od čašice in celi ali spredi dvokrpi ter po žilicah in robu porasteni z rumenimi ščetinicami. Trpežna čašica je peterokrpa; krpe so jajčaste, priostrene, z žilicami premrežene in po žilicah ščetinaste. Med dozorevanjem se poveča in namehuri nad jajčasto glavico. Veliki cvetni venec ima 5 narobe-jajčastih, rumenih lističev, ob dnu ozaljšanih s temnorujavo liso in zoženih v žebico. Ta je pritrjena na stebrasti cevi, ktero narejajo niti mnogobrojnih, nejednakih prašnikov. Na plodnici stoji vrat s peterimi brazdami. Glavica ima 5 predelčkov in v njih mnogo ledvičastega semena.

Njivski óslez cvete malega in velikega srpana.

Rumena bojka

Rumene bojke ali resede ne smeš zameniti z dišečo resedico, ki jo odgojiš na vrtni gredici. Domá je v Egiptu in ti ne napravlja nobene škode. Drugače naša rumena bojka! Navadno sicer raste po pustih, neobdelanih prostorih, česar bi ji seveda ne očitali, ako bi le zmirom ostala ondi. Ali dobro ji je došla tudi obdelana zlasti peščena zemlja, kjer nareja obširne zelnate grmičke. Njena rumenkasta ali rujavkasta korenina je precej močna in traja 1-2 leti.

Listi so globoko pérnasto nacepljeni in zeló izpremenljivi. Njihove krpe so črtasto-suličaste, nekoliko ukrivljene in navadno prav drobno napiljeno-nazobčane. Včasi so spodnji listi goli, narobe-suličasti, višji trikrpi, ostali pa pérnasti brez prilistkov.

Mnogoštevilni, zelenkasto-rumeni cveti so združeni v dolg grozd. Cvetni reclji imajo ob dnu 2 neznatna krovna lističa; čašica ima večjidel 6, včasi samo 5 rogljev. Venčevih lističev je tudi toliko; spodnja 2 sta cela ali dvokrpa, ostali pa nepravilno nacepljeni na 2-4 krpice. Prašnikov je prav mnogo; pritrjeni so na neki vglobljeni ploščici. Plodnica nosi 3, včasi 4 vratove in se razvije v podolgasto glavico s 3 ali 4 kratkimi zobci.

Rumena bojka cvete od velikega travna skoro do jeseni.

Njivska črnúha.

Po njivah, kterih tla so vapnena ali ilovnata, raste marsikje lepa njivska črnúha, ki bi bila kakor njene sorodnice lepša na vrtu kakor med žitom. Posebno se res ne moremo ponašati z njo, zakaj samo tu pa tam je bolj navadna po njivah, drugje pa je redka, ali je celó ni. Njeno golo, precej vejnato steblo je kakih 21 centimetrov (8 palcev) visoko in stoji na jednoletni korenini. Veje molijo daleč od njega in se okončujejo kakor steblo samo v cvet.

Premenjalni listi so kratko-recljati in dvakrat- ali trikrat-pérnati; vsi deli so črtasti, ozki in rtasti.

Veliki, beli ali višnjelkasti čašni lističi so kolesasto razprostrti, zaokroženi in spodi v konico, vzadi v klinasto žebico zoženi. Venčevih lističev je 5-8; majhni in neznatni so, pa se odlikujejo po posebni obliki in barvi. Njihovi kratki, valjasti reclji stojijo naravnost od cveta, obrnejo se skoro v pravem kotu navzgor in se delijo na 2 ustnici. Spodnja zbočena ustnica stoji od reclja; porastena je z resami, globoko dvokrpa in nosi na konicah okroglo bunčico, kakor nam to kaže slika na levi zgoraj. Spodi je modra, krpi sta rumeni in modro progasti. Zgornja ustnica je kračja, naravnost kvišku štrleča, podolgasto-jajčasta, modro-zelena in rumenkasto obrobljena. Podaljšana je v nitasto, z modrimi progami ozaljšano rumeno konico. Prašnikov je mnogo; njihove prašne niti so podaljšane nad prašnico (na levi spodi). Plodnic je 5; vsaka je zožena v vrat in se razvije v gladek mešiček, v kterem je mnogo pikčastega semena. Mešički so zrastli do polovice.

Njivska črnúha cvete od malega srpana do kimovca. Ker je rastlina, kakor smo že povedali, precej omejena, dala bi se popolnoma zatreti in iztrebiti, ako bi jo vsak odpravljal s svojega zemljišča, dokler ni dozorelo seme.

Sorodne rastline, ki prav navadno rastejo na obdelani zemlji, in o kterih smo govorili že v prvem poglavju, so: gomoljasta zlatica, uranjščica, njivska zlatica, drobnocvetna zlatica, kocinasta zlatica, jesenski zajčji mak, poletni zajčji mak in poljski ostrožnik.

Mačeha.

Dišeči in pesji vijolici smo očitali, da škodujeta človeškemu zdravju, in ravno zavoljo tega smo seznanili prijaznega čitatelja z njima. Druge so se ljudem tako omilile, da jih sadijo na vrte, kjer jim zaljšajo gredice, ali jih vzgajajo celó v loncih in imajo po hišah. Te zovemo sirotice; imajo velike in lepe cvete, in ker niso nikakor škodljive, nismo jim dali prostora nikjer. Po njivah pa in sploh na obdelani zemlji se nahajajo druge bledorumene ali pegaste vijolice, kterim pravimo mačehe. Te so skoro povsod nadležen njivski plevel, kteremu ugaja malo da ne vsaka zemlja, in ki cvete vse poletje.

Mačeha je jedno- ali dveletno zelišče, pritrjeno na koželjasti, belkasti korenini b). Njeno golo, robato steblo je 10-30 centimetrov (4-12 palcev) visoko, vejnato in ali naravnost na viš stoječe, ali pa, kar je bolj navadno, v spodnjih delih ležeče, v zgornjih vzdigujoče se. Sploh pa stoji na korenini le malokdaj samo jedno steblo, ki se takoj ob tleh močno razveji; navadno jih je več.

Listi so raztreseni in recljati a). Spodnji so okroglasti in jajčasti in ob dnu včasi srčasti; višji so podolgasti ali suličasti, vsi pa debelo narezani. Vsak list je podprt z dvema velikima, pérnasto nacepljenima prilistkoma, kterih srednja krpa je največja, suličasta in večjidel narezana. Tudi prilistki se ravnajo nekoliko po listih, zakaj spodnji so navadno kračji in gredó bolj na okroglo, zgornji pa so daljši in ožji.

V listnih pazušicah izrastejo dolgi robati reclji, ki se okončujejo v cvet. Ta je z ozirom na druge vijolice srednje velikosti, in njegovi suličasti čašni lističi so navzdol podaljšani v napošev prirezane, prav drobno napiljene krpice. Venčevi lističi so nejednaki; višji štirje so sparani, bledorumeni in skoro jajčasti; stranski par nosi nad prašniki ščetko in je nekoliko ožji od ostalega para. Spodnji listič je lepo rumen, navzad podaljšan v bledo ostrogo in ima ob sredi v vrsto postavljene, črnikaste črtice; podobe je srčaste. Prašniki so sedeči in v kratko rujavkasto krpico podaljšani; iznad krpic sedi na zveriženem vratu okrogla brazda c), ki precej dolgo ostane na zorečem plodu. Jajčasto-valjasto, za 3 lopute se razprezajočo glavico obdajajo čašni lističi, venčevi pa odpadejo.

Mačeha rodi mnogo semena, in zavoljo tega se ne moremo nikakor čuditi, da je tega plevela mestoma prav na debelo. Priporočali bi pridno roko, ki bi mnogo opravila spomladi, predno so se glavice izpraznile. Vidiš pa plevel že jeseni med ozimino, ne čakaj pomladi.

Pritlična sv. Janeza roža

Pritlična sv. Janeza roža ali pritlična krčna zel ljubi obdelan svet s peščeno podlago, raste pa tudi po travnikih, kakor nektere njene sorodnice. Toda o teh izpregovorimo pozneje, zdaj si pa oglejmo ta plevel, ki se je z raznim semenjem udomačil tudi že v drugih delih svetá. V zemlji ima zveriženo, valjasto korenino, ki oddaja nekaj vejic in traja 1-2 leti.

Tanko, skoro nitasto stebelce se ne more držati kvišku, zato leži ali po tleh ali pa se vzdiguje od tal. Razvejeno je močno in dela včasi goste, če tudi ne preobširne ruše. Veje so nasprotne in kakor steblo nekoliko stisnjene, kakor bi se vlekla po njih 2 robca. Dolgo je stebelce 5—15 centimetrov (2-6 palcev).

Nasprotni listi so vsi jajčasto-podolgasti, topi, celorobi in goli, s prosojnimi pičicami posuti, po robo pa črno pikčasti.

Drobni, bledorumeni cveti stojijo po samezi v listnih pazušicah. Njihova čašica ima podolgaste, v kratko konico priostrene, celorobe ali pa spredi drobno nazobčane lističe. Večkrat so jednostransko razviti in obrobljeni s črnimi pičicami ter za polovico daljši od plodnice. Venčevi lističi so nekoliko daljši, imajo le tu pa tam kako črno pičico in so tudi podolgasti. Prašnikov ni mnogo; združeni so v 3 snopiče.

Pritlična krčna zel cvete malega in velikega srpana.

Njivska hribja resa.

Teh mičnih rastlinic je sicer več vrst, a samo jedna je njivski plevel. Sorodnice ljubijo visoke gore in planine, kjer so trpežne, med tem ko je naša rastlinica, kteri tudi device Marije plašček pravimo, jednoletna. Ženske po planinskih krajih so jih svoje dni posebno cenile in še dandanašnji nabirajo na Švicarskem roso z njih, hoteč zvenelo in zgrbančeno lice zopet zgladiti in pomladiti. Da se jim to ne posreči, vsakdo rad verjame, in pritrdile nam bodo morda tudi tiste bralke, ki se sicer niso posluževale planinskih hribjih res, pač pa kterih drugih ,,čudotvornih zelišč``. Pa bodi temu tako ali inako, toliko je gotovo, da starost zapiše svoje znamenje človeku na obraz, s kterega ga ni več odpraviti.

V zemlji ima naša rastlinica tanko, bolj nitasto kakor koželjasto korenino, ktera požene majhno, navadno precej vejnato, okroglo stebelce. Veje izvirajo že pri tleh in nosijo včasi v pazušicah manjše vejice, včasi pa je steblo brez vej. Zelišče je porasteno s kratkimi dlačicami.

Najlažje je spoznati rastline po listih. Ti so po steblu premenjema postavljeni, recljati in nacepljeni na 3 klinaste krpe. Spredi ima vsaka krpa 3-5 zob. Recelj je podaljšan v nožnico, ktera ne sega samo na nasprotno stran, ampak se tu celó zraste in napravi skledičasto, nazobčano košarico (canjico), v kteri sedijo zelenkasto-rumeni, neznatni cveti listu nasproti. Listi so sicer vsi jednaki, toda spodnji v košarici nimajo cvetov. Ti so predrobni in njihovi posamezni deli premajhni, da bi jih nadrobno opisovali; le toliko naj omenimo, da je njihova čašica sestavljena iz 8 nejednakih rogljev, da nimajo venca in navadno 4, včasi pa samo 1 prašnik.

Njivska hribja resa cvete od rožnika do jeseni in raste prav pogostem med žitom, kjer je je mestoma toliko, da so tla videti popolnoma zelena. Nahaja se seveda tudi med drugo poljščino, a ne tako na debelo. Iztrebiti jo je težko, ker je pritlikava in žito otovre že visoko. Največ bi se morebiti opravilo z okopavino, ker bi seme ne zmoglo dozoreti.

Ostrožnica

Ostrožnica, postružnica, njivska robida ali poljski kopinjek je marsikje prav nadležen njivski plevel, kteremu posebno ugaja peščena in prodnata zemlja. Naseli se navadno na njivskih mejah, odkoder razprostira svoja precej dolga stebla na vse strani. Včasi se vzdigne visoko na viš in se spušča s koncem v polkrogu zopet na tla, včasi pa rije na površju med drugimi rastlinami in privzdiguje samo konce s cveti. Ona ne duši samo razne rasti, ampak ovira in otežkoči tudi vsako delo, kakor na pr. oranje, brananje, košnjo, žetev itd. Da ne ostane le na meji, to le naravno. Plug in motika ji sicer odrežeta zgornji del, ali korenina ostane v zemlji in poganja z nova. Ako se je hočeš popolnoma odkrižati, moraš jo izkopati s korenino.

Steblo je okroglo, modrosivkasto in vseskoz porasteno z navzdol ukrivljenimi bodicami, mladike pa z rujavimi, nejednakimi ščetinami, med kterimi se nahajajo tudi recljate žleze.

Raztreseni listi so dolgorecljati in večjidel trojnati; spodnji so včasi petérnati in najvišji celi ali trikrpi. Listki so jajčasti, nejednako napiljeni in spodi porasteni z mehkimi, zgoraj pa s srhkimi dlakami. Recelj je žlebast in nosi ob korenu 2 majhna, suličasta prilistka.

Konec stebla in vej so nepravi kobuli belih, nekoliko rožno nadahnjenih cvetov, ki imajo peterolistno, plod nosečo čašico (na levi spodi) in jednak venec, ki pozneje odpade. Venčevi lističi in mnogobrojni prašniki stojijo ob čašnem robu, kolikor ga je celega. Sredi cveta je mnogo pestičev, iz kterih se razvije neprav, črn, modro nadahnjen, užiten plod.

Ostrožnica cvete skoro vse poletje.

Kocinasta grašica.

Ni dobiti lahko žita, med kterim bi ne bilo nekoliko tega plevela; mestoma ga je pa toliko, da je videti njiva nekako vijolična — take barve namreč je kocinasta grašica v cvetu. To in vse druge grašice, ktere rastejo po njivah, moramo prištevati onim plevelom, ki se obešajo po žitu in otežkočijo žetev. Iz korenine pride robato, 60-100 centimetrov (2-3 čevlje) dolgo, zeló vejnato steblo, porasteno z dlakami kakor ostalo zelišče. Včasi je steblo tudi golo, listi pa nikdar.

Raztreseni listi so pernati, imajo 8-12 parov majhnih, podolgastih ali suličastih, celorobih listkov in spredi nekoliko vitic, s kterimi se oprijemajo po rastlinah. Tako je tankemu, pa dolgemu steblu mogoče doseči ono visokost, do ktere bi se brez vitic nikdar ne vzpelo. O tem se lahko prepričaš, ako izdereš zelišče in ga držiš v roki. Listi so podprti s prilistki, kterih spodnji so na pol puščičasti, zgornji pa suličasti. Za zgornjimi listi stojijo grozdi vijoličnih, kratkorecljatih cvetov. Razcvetje je daljše od dotičnega lista. Cvet (na levi) je podoben bobovemu ali fižolovemu, samo da je manjši in nekako cevast. Vrat ima pod brazdo šopek dlačic, in zgornjega venčevega lističa razširjeni in zavihani rob sega ostalemu delu komaj do polovice. Iz podolgaste plodnice (na desni zgoraj) se razvije širok, stisnjen, gol strok (na desni spodi), ki ima navadno 6 do 8 semen.

Kocinasta grašica cvete rožnika in malega srpana. Kedar je že na njivi, tedaj jo je težko odpravljati, ker se drži z viticami žitnih bilk. Takega ravnanja ne priporočamo nikomur zato, ker je vse čudno zmešano in zamotano, in ker se bili lahko zlomijo. S tem bi si več škodovali kakor koristili, zakaj zlomljena bil ostane brez plodú. Ostane nam še druga, varnejša pot, ki nas skoro nikdar ne pusti na cedilu. Gledati je treba namreč na zrnje, ktero hočemo izročiti materi zemlji, da je popolnoma čisto. Plevel se tako prerad na njivi razmnoži, zakaj tu je mnogo potov, po kterih more priti na zemljišče. Ako je pa tudi seme plevelnato, potem se ne moremo čuditi, če je na njivi več razne sodrge kakor žita.

Ptičja grašica

Prejšnji prav podobna je ptičja grašica (Vícia Crácca), ktera ima v zemlji tanko, pa dolgo koreniko, iz ktere izrastejo 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) dolga, vejnata in robata stebla. Pokrita so s kratkimi ležečimi dlačicami in se razprostirajo po tleh, ali pa spenjajo po drugih rastlinah.

Premenjalni listi so pérnati in imajo spredi nekoliko vitic, ki se ovijajo okoli drugega rastja in grašico kvišku vlečejo. Posamični listki so podolgasti, suličasti ali črtasti, celorobi in se okončujejo v kratko konico. Navadno jih je 8-12 parov. Spodnji prilistki so jednostransko puščičasti, zgornji suličasti.

Zamodreli cveti stojijo na dolgih recljih za zgornjimi listi v grozdih. Razprostrti del jadra je spredi srčasto izrobljen in približno tako dolg, kakor njegova cevasta žebica. Strok je stisnjen in podolgasto suličast.

Ptičja grašica cvete od rožnika do velikega srpana in raste pogosto po obdelani zemlji. Zlasti med žitom in v vinogradu je navadna prikazen.

Navadna grašica

Navadna grašica je njivski plevel, sejejo jo pa tudi za krmo, in sicer ali samo, ali pa pomešano z ovsom ali lečo. Njeno vejnato, golo ali dlakavo steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) dolgo in leži po tleh, ali pa se vzdiguje in spenja po sosedni rasti.

Premenjalni listi so pérnati s 4-7 pari narobe-srčastih ali jajčastih, spodi klinasto zoženih, spredi pa prisekanih ali izrobljenih listkov, podaljšanih v kratko konico. Celorobi so in porasteni z mehkimi dlačicami ali dolgimi kocinicami. List se okončuje v razvejeno vitico ali róčico, ki se oprijemlje drugega rastja in drži inače slabo zelišče na viš. Prilistki so nejednako nazobčani a).

Precej veliki cveti sedijo posamič, ali pa po dva na kratkih recljih v listnih pazušicah. Čašni zobci so šiljasti, vsi jednaki, ravni in malo da ne tako dolgi kakor spodnji cevasti del b). Jadro (zgornji listič) nepravilnega cveta je vijolično in premreženo s temnejšimi žilicami, krili (stranska lističa) sta škrlatnorudeči, včasi beli in kračji od jadra, ladijica (spodnja lističa) je bela s črno-rudečimi lisami. Prašnikov je 10; 9 jih je zrastlih, 10. je prost c). Stisnjeni strok d) je črtasto-suličast, porasten z mehkimi dlačicami, rumenkasto-rujav in hrani 10-12 okroglih semen. Seme je rujavo ali črnikasto in nekoliko lisasto e).

Navadna grašica cvete rožnika in malega srpana.

Prav podobna ji je ozkolistna grašica (Vícia angustifólia), ki se razločuje od nje po ožjih, črtasto-podolgastih listkih in ožjih ter daljših, svetločrnih, golih strokih, napolnjenih z mnogobrojnimi semeni. Tudi v semenu sta si podobni, vendar je seme ozkolistne sestre malokdaj lisasto, ampak jednakomerno črnorujavo.

Še ožje listke ima žitna grašica (Vícia segetális), v ostalem pa se strinja z navadno.

Bolj redka je tuja grašica (Vícia peregrína). Ona raste kakor vse prejšnje posebno rada med žitom, ne zaničuje pa tudi druge obdelane zemlje. Podobna je navadni, ločiš jo pa od nje na prvi pogled. Njeni cveti so gledé na barvo nekako svincu podobni in se izpreminjajo v rudečkasto. Čašni zobci so suličasti in 4 zgornji ukrivljeni navzgor. Rujavi stroki so viseči, podolgasti in stisnjeni.

Tuja grašica cvete malega travna in rožnika.

Dimasta grašica

Dimasta grašica (Vícia grandiflóra) ima na jednoletni koželjasti korenini tanko, 50-80 centimetrov (19-30 palcev) dolgo, robato steblo, ktero je povsod jednako debelo in golo, ali prav kratkodlakavo. Kakor okolnosti nanesejo, leži tu po tleh, tam se spenja po drugih rastlinah, oprijemajoč se z viticami, v ktere se preobrazi sprednji del vsakega lista. Ti so raztreseni, pérnati s 3-7 pari črtasto-podolgastih, celorobih, spredi gladko prirezanih ali srčasto izrobljenih listkov. Včasi so tudi narobe-srčasti, in njihova glavna žila se okončuje v kratko konico. Prilistki so precej neznatni, jajčasti in celorobi, ali pa imajo 1-2 zoba in postanejo na ta način puščičasti.

Veliki cveti stojijo posamič ali, kar je bolj navadno, po 2 za listi. Barve so belkasto-rumene, in njihovo široko jadro je večjidel dimasto nadahnjeno. Stroki so črni in molijo naravnost od stebla. Prazni polovici odstopita prav močno druga od druge in se zvijeta svedrasto. Ledvičasto seme je črno opikano.

Dimasta grašica cvete velikega travna in rožnika in raste prav pogosto med raznim žitom, kteremu je jako škodljiva. Razun prostora in živeža, kterega mu jemlje, odteguje mu seveda tudi solnčno svetlobo ter vleče in tlači žitne bilke k tlom ter otežkoči žetev, ker se zveže po svojih viticah daleč na okrog z bilkami. V tem so si podobne vse grašice. Kedar seme dozori, razpreza se strok, in pojedina zrna popadajo na tla, kjer skrbijo, da se rastlina ne pogubi. Mnogo strokov pa ne dozori pred žetvijo popolnoma, in njihovo seme se primeša žitu, kteremu gotovo ni na korist. Ta kakor tudi druge grašice so še iz drugega ozira škodljive. Dokler so zelene, dajajo živini prav dobre krme, pozneje pa zlesenijo njihova stebla in postanejo trda.

Mimogredé je treba izpregovoriti tudi o ogerski grašici (Vícia pannónica), ki se nahaja marsikje, zlasti na Štajerskem na obdelani zemlji. Njeno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in se spenja z viticami po drugih rastlinah.

Listi imajo 5-8 parov narobe-jajčastih ali podolgastih, topih ali izrobljenih, v konico se okončujočih listkov. Ti so celorobi in dlakavi. Prilistki so jajčasti ali suličasti in celorobi, spodnji pa puščičasti. Vsi imajo blizu dna rujavo liso.

Belkasti, spodi zelenkasti cveti so večjidel po 2-4 nanizani v listnih pazušicah; včasi je pa tudi samo jeden. Kocinasta čašica stoji nekako napošev na tankem reclju. Cevasti del je spodi napet, spredi pa nacepljen na šiljaste, skoro jednake zobce. Jadro je kosmato in daljše od ostalih venčevih lističev. Viseči stroki so podolgasto jajčasti, nekoliko stisnjeni, z žilicami premreženi in porasteni z belimi dlačicami. Okroglo seme je rujavo s temnejšimi lisami. Včasi so cveti umazano-rudečkasti.

Ogerska grašica cvete rožnika in malega srpana.

Dlakava grašica.

Ako to grašico imenujemo ,,dlakavo``, utegnil bi kdo misliti, da je vsa rastlinica s kocinami porastena. A temu ni tako. Dlakavi, in sicer kratkodlakavi so samo stroki, ostalo zelišče je golo. Po svoji postavi nekoliko leči podobna, ima v zemlji jednoletno korenino, ki požene vejnato, po drugih rastlinah se spenjajoče robato steblo, ktero je skoro povsod jednako debelo. Ker je jako tanko in vendar kakih 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) dolgo, ne more se držati kvišku. Da pa vendar ne ostane čisto pri tleh, preobrazi se konec vsakega lista v vitico, ki se ovije okoli sosednih rastlin in ga drži na viš. Da s tem otežkoči delo, to je naravno, če tudi ne tako, kakor druge grašice.

Raztreseni listi so pérnati, posamezni listki celorobi, črtasti in spredi gladko prirezani, plitvo zarezani ali v kratko konico podaljšani. Listkov je 6-20. Včasi stojijo pravilno na pare nabrani, včasi pa nepravilno. List podpirata majhna prilistka.

Cveti izrastejo v listnih pazušicah na dolgih, a vendar kračjih recljih, kakor je dotični list. Na njih je po 2-6 drobnih, belih ali višnjelkastih cvetov. Iz vsakega se razvije ploščnat, ne čisto 1 centimeter dolg strok, ki ima samo 2 semeni (na levi pod cvetom).

Dlakava grašica cvete od velikega travna do malega srpana in ne raste samo po njivah, ampak tudi po grmovju in goščavju. Povsod jo je treba odpravljati. Iz žita je ni lahko iztrebiti, ker se prav močno oprijemlje pojedinih bilk, in ker je zgodaj spomladi ni lahko opaziti. Seme ostane dolgo kaljivo, kakor moremo posneti iz tega, da se pokaže plevel v nekterih letih v ogromni množini. Sicer ga pa ni težko odpraviti s sitom iz žitnega semena.

Četverosemna grašica

S četverosemno grašico se poslovimo od teh nadležnih plevelov. Njeno golo, zasukano steblo je stisnjeno na 3 ali 4 robove, 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoko in šibko ter se drži le z víticami kolikor toliko po koncu.

Premenjema stoječi listi imajo 3-6 parov ozkih, črtastih listkov, ki so ali topi, ali pa zašiljeni v kratko konico in goli. Podaljšani so listi v nitasto, navadno rogovilasto vitico in spodi podprti s celorobimi prilistki.

Cvetni reclji dosegajo približno liste, za kterimi stojijo, in nosijo večjidel 1—2 cveta; včasi se jih obesi tudi po več. Bledomodri, včasi kakor mleko beli cveti so premreženi z rudečkastimi žilicami. Njihova čašica je prav neznatna, in njeni zobci so kračji od spodnje cevaste polovice. Zgornja zobca sta trikotna. Goli strok (na desni nad cvetom) je podolgasto-črtast, nekoliko stisnjen in hrani navadno 4, včasi pa tudi 5 do 6 okroglih, rujavih semen.

Četverosemna grašica cvete rožnika in malega srpana rn raste najrajši na peščeni zemlji.

Gomoljasti čistnik

Gomoljasti čistnik, ploščnati grah ali podzemeljski oreh je po svoji postavi grašicam precej podoben, zato smo mu odmerili tukaj nekaj prostora. V zemlji ima dolgo, toda tanko, skoro nitasto koreniko, po kteri sedijo neke posebne nabrekline grahove do lešnikove velikosti, kakor belkasti, repati gomoljčki. Na sliki vidiš na desni dva taka gomoljčka, ki sta prirastena z debelejšim koncem na koreniko. Ta pa razpošilja tudi mnogo vlaknatih koreninic, in po teh sedijo valjasti, v sredi nekoliko preščipnjeni, zeló drobni in neznatni gomoljčki.

Korenika poganja vsake spomladi slabo, 30-100 centimetrov (1-3 čevlje) dolgo steblo, ktero pleza z víticami po žitu. Steblo je robato, močno razvejeno in popolnoma golo, kakoršno je zelišče sploh.

Premenjema stoječi listi so pérnati ter imajo samo jeden par listkov, izmed kterih se trirobi recelj podaljša v okroglo, nitasto vitico. To smo ravnokar pohvalili zavoljo tega, ker se ovije okoli žitnih bilk in drži inače slabo, povsod jednako debelo steblo kvišku. Listka sta narobe-jajčasta, podolgasto-okrogla ali široko-suličasta in celoroba. Podprt je list z dvema suličastima, do polovice puščičastima prilistkoma.

Iz višjih pazušic izrastejo dolgi cvetni reclji, ki nosijo nekaj velikih, v rahel grozd združenih rudečih cvetov, podprtih s črtastimi krovnimi listi. Čašica je zvonasta, njeni 3 spodnji zobci nekoliko daljši od zgornjih dveh, ki se vidita vsled tega širja. Venec je nepravilen, kakor pri stročnicah sploh, njegovo jadro pa zeló veliko in srčasto. Strok (na levi nad cvetom) je gol in podaljšan v vrat.

Gomoljasti čistnik cvete rožnika in malega srpana. Tako navaden ni kakor grašice, a po nekterih krajih ga je vendar mnogo med žitom. Ker je trpežen, moreš ga odpraviti samo s tem, da izkoplješ koreniko.

Brezlistni čistnik.

Tako smo krstili rastlino, ki je po Slovenskem precej razširjen njivski plevel, a resnice vendar nismo zvedeli popolnoma, zakaj brez vsakoršnih listnih delov ni naše zelišče. Na prvi pogled bi mu prisojal celó dobro razvite liste, vendar bi se prenaglil v sodbi. To, kar je na njem listom podobno, niso listi, čemur se uveriš, ako pogledaš njeno prednico, temveč to so le listasti listni reclji, ki so ostali brez listkov, kakor jih imajo sorodnice.

Kvišku moleče, dobro razvejeno zelišče stoji na jednoletni, tanki korenini in je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, golo ali v zgornjih delih dlakavo in četverorobo.

Listni reclji so črtasto-suličasti, ozkim listom podobni in priostreni. Prilistki so majhni, šiljasti in imajo ob dnu neznaten zobček.

Cvetni reclji izrastejo v pazušicah omenjenih listnih recljev in nosijo 1-2 rudeča cveta. Čašica je zvonasta in nacepljena na 5 suličastih, priostrenih rogljev (na levi spodi). Ti so nejednaki in zgornja 2 nekoliko približana. Črtasti, mnogosemni strok je stisnjen in viseč. Jajčasto seme je srhko in spredi in vzadi sploščeno.

Brezlistni čistnik cvete rožnika in malega srpana in ljubi najbolj vapneno zemljo. Med žitom je nadležna zel, ki bi se dala odpraviti s tem, da ji ugonobimo cvetje, predno je dozorelo. Na ta način moramo sploh postopati z jednoletnimi pleveli.

Rumeni čistnik

Tretji plevel tega rodú je rumeni čistnik. S prejšnjim sta si v najbližjem sorodstvu, vendar utegneš zmajevati z glavo in nekako neverno obračati oči zdaj na to, zdaj na ono sliko, dokler nisi spoznal resnice. Lažje kakor s sliko samo se prepričaš o tem v prosti prirodi; zakaj rastlina ti jasnejše in določnejše govori kakor najboljša slika. Ako začneš primerjati cvetje, takoj vidiš, da nisi na pravem potu, zakaj moti te njegova barva, ki sevéda tudi ni kar tako pod nič. Listi ti tudi ne obetajo mnogo, zakaj oko ti obstoji na onih dveh velikih, nekako nasprotnih listih, izmed kterih izvira vitica. S tem si se morebiti uveril, da sta rastlini sicer stročnici, a naglašano najbližje sorodstvo ti ne gre v glavo. Zato pa vedi, da ona velika, nasprotna lista sta lista samo na videz, v resnici pa zeló razvita prilistka. Pravi list je vitica, ki tudi tu kakor pri prejšnji nima listkov. Obe rastlini sta torej brez pravih listov, če tudi so listni reclji nekoliko drugačni. Ako ogleduješ zelišče tudi spodi, najbrž naletiš na kako vitico, na kteri se je obesil kak listek.

Prilistka sta torej podobna nasprotnim listom; široka sta in srčasta ali puščičasta. Ob straneh imata kak zobec, drugje sta pa celoroba in popolnoma gola. Golo je tudi šibko, vejnato in kakih 30 centimetrov (1 čevelj) dolgo steblo, ktero se obeša po sosedni rasti.

Cvetni reclji so dvakrat tako dolgi kakor dotični prilistki in nosijo droben, rumen cvet. Zvonasta čašna cev je spredi razklana na 5 podolgasto-suličastih rogljev. Podolgasti strok je stisnjen, črnikast in gol ter ima 4-8 valjastih, svetlih, črnih semen.

Rumeni čistnik cvete rožnika in malega srpana.

Robati čistnik

Sem ter tja raste po obdelanem svetu robati čistnik (Láthyrus angulátus). Njegovo šibko, robato steblo je 30 centimetrov (1 čevelj) dolgo in po tleh ležeče, ali pa spenjajoče se na viš.

Listi imajo le jeden par črtastih listkov. Spredi so podaljšani v nitasto vitico brez vejic in spodi podprti s suličastimi, ukrivljenimi, skoro celorobimi prilistki, ki so skoro daljši od listnega reclja. Zelišče je golo in zeleno kakor kaka trava.

Škrlatnorudeči ali vijolični cveti so drobni in posamezno nastavljeni na tankih recljih, ki se okončujejo v precejšnjo reso. Ozki, črtasti strok je gladek, nima po sebi nikakoršnih žilic in hrani navadno 10 kockastih, nekoliko pikčastih semen.

Robati čistnik cvete velikega travna in rožnika.

Gozdni čistnik

Gozdni čistnik ima tanko koreniko, iz ktere izraste 90-150 centimetrov (3-5 čevljev) dolgo, malo da ne povsod jednako debelo steblo, ki se odlikuje najbolj po tem, da je perotkasto kakor njegove veje. Po dveh straneh se vleče namreč širok, listast rob, ki dela steblo nekako podobno dvoreznemu nožu; pri vsakem listu je ta rob nekoliko zožen.

Listi so raztreseni in njihovi reclji perotkasti. Pérnati so sicer, a razvila sta se samo dva spodnja, suličasta, celoroba listka, ostali pa se izpremenijo v vitice. Liste podpirajo puščičasti prilistki.

Precej veliki, rožnorudeči cveti so združeni v grozde. Čašica je cevasta in njen rob podaljšan v 5 zobcev. Jadro je jako široko in premreženo s temnejšimi žilicami. Plod je dolg strok (na levi pod cvetom), napolnjen z rujavkastim, pikčastim semenom.

Gozdni čistnik cvete malega in velikega srpana in raste pogosto kraj gozdov in mestoma po travnikih, ki ležijo med lesovi. Tu ne nareja skoro nobene škode; drugače pa v vinogradih, kamor se včasi preseli in tako goščavo napravlja, da se ji človek ne more dosti načuditi. Pridni vinogradnik temu plevelu ne dá od tal, ampak ga zatre o pravem času.

Beli čistnik

Beli čistnik (Láthyrus satívus), ki je prejšnjemu v zunanji postavi precej podoben, sejejo marsikje na veliko, bodisi zavoljo plodú, bodisi zavoljo tega, da dobivajo mnogo presne klaje. Prištevati ga moramo zato koristnim rastlinam. Ali kakor marsiktero zelišče, podivja tudi beli čistnik, in zavoljo tega smo mu prihranili tukaj zadnji kotiček, da ga stisnemo vánj.

Beli čistnik je jedno- ali dveletno, golo in vejnato zelišče perotkastega stebla in ravno takih cvetnih recljev. Listka sta samo dva; črtasto-suličasta sta in celoroba. Vítica je dolga in tanka ter razdeljena večjidel na dve vejici z osrednjim koncem. Cvetni reclji so robati, nosijo dve luskici in se okončujejo v bel, višnjelkast ali rudečkast cvet. Jajčasti stroki so stisnjeni, po hrbtu žlebasto vglobljeni in robati, goli in hranijo 2-3 semena.

Beli čistnik cvete velikega travna in rožnika.

Zajčja noga

Zajčja noga ali njivska detelja je jednoletna, mična rastlinica, ki se mestoma včasi tako namnoži, da postane prav nadležen plevel. V tleh ima tanko, koželjasto korenino, na kteri stoji okroglo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, večjidel jako vejnato steblo, porasteno s kratkimi mehkimi dlačicami.

Listi stojijo premenjema na kratkih recljih, kteri so podprti z jajčastimi, priostrenimi prilistki. Trojnati so z nekoliko daljšim srednjim listkom. Ti so črtasto-podolgasti, dlakavi in celorobi.

Drobni cveti sedijo konec recljev nekako v glavico nakopičeni in nimajo nikakoršnih krovnih listov. Rožno-rudečkasti so ali belkasti in napravljajo v začetku okroglasto razcvetje, ktero se pozneje podaljša v valjar. Posamezni cvet ima cevasto, na 5 tankih kosmatih rogljev nacepljeno čašico (na levi zgoraj). Njeni roglji so drug od drugega odmaknjeni in daljši kakor venec. V ostalem je cvet podoben kaki grašici ali kakemu čistniku.

Zajčja noga cvete malega in velikega srpana in raste najrajši na peščeni zemlji.

Svinjska resa.

To zelišče je v sorodu z meteljko, nemško deteljo ali lucerno in je tudi prav dobra živinska klaja. Ne rekli bi ji slabe besede, da se ne naseli kot plevel med raznim žitom in drugo poljščino. V zemlji ima prav dolgo, koželjasto korenino, ki gre naravnost navzdol. Na njej je pritrjeno tanko, do vrha skoro jednako debelo, robato steblo, ki s svojimi mnogoštevilnimi vejami navadno po tleh leži in se le s koncem vzdiguje v zrak. Porasteno je z mehkimi, kratkimi dlačicami in 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) dolgo.

Trojnati listi so kratkorecljati; srednji listek je malo večji in stoji na daljšem receljčku. Listi so narobe-jajčasti in spredi prav drobno nazobčani. Vsak list je podprt z dvema nazobčanima prilistkoma.

Za zgornjimi listi stojijo cvetni reclji, ki se okončujejo v kratek, mnogocveten grozd, ali v okroglasto glavičasto razcvetje zeló drobnih, svetlo-rumenih cvetov z dlakavo čašico (na desni zgoraj). Strok (na levi spodi) je majhen, ledvičast, po polževo zavit, gol ali dlakav in premrežen z močnimi žilicami. Kedar dozori, počrni in hrani večjidel samo jedno seme.

Svinjska resa cvete skoro vse poletje in je jedno-, včasi tudi večletna.

Rumena šmarna detelja

Rumena šmarna detelja (Coronílla scorpioídes). S tem zeliščem, ktero se nahaja pogostem kot plevel med žitom in po vinogradih, poslovimo se od stročnic. V svoji postavi je rumena šmarna detelja podobna pisani šmarni detelji, o kteri smo govorili v prvem poglavju. Tjakaj zavračamo čitatelja, da se mu vrne slika v spomin. Naša rastlinica je jednoletno, golo zelišče, čegar korenina požene več kvišku stoječih, večjidel brezvejnatih stebel, ki so komaj 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoka. Vse zelišče je nekako zamodrelo.

Raztreseni listi so skoro brez reclja in trojnati. Stranska listka sta ledvičasta, srednji pa narobe-jajčast, top in večji. Prilistki stojijo listom nasproti; zrastli so in dvozobi.

Cvetni recelj je sprva kračji kakor list, za kterim stoji, pozneje pa daljši od njega. Receljčki posameznih rumenih cvetov so kračji od neznatno nazobčane čašice. 2-4 cveti so združeni v kobulček, ki svojo glavico nagiblje navzdol. Strok je nekoliko ukrivljen, progast in hrani mnogo semena.

Rumena šmarna detelja cvete velikega travna in rožnika.

Da je tudi pisana šmarna detelja njivski plevel, povedali smo že v prvem poglavju.

Česlíka

Slika. 207. Česlika. (Scándix Pécten Véneris.)

Česlíka, česlikovina ali grebeníca ima v svojem plodu nekaj iglici podobnega, zato jo marsikje tudi ,,iglica`` imenujejo. V zemlji ima precej dolgo, tanko, koželjasto korenino, ki požene ali samo jedno okroglo, 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoko steblo, ali jih pa pride več iz nje. Steblo je vejnato, golo, ali porasteno s kratkimi dlačicami in lepo zeleno.

Raztreseni listi so za rastlinico veliki. Večjidel so trikrat-pérnati; posamezni listki pérnasto nacepljeni s črtastimi krpicami. Oni stojijo na žlebastem reclju, ki objema steblo s široko nožnico. Proti vrhu postajajo manjši; sploh jih ni mnogo, a ker so obrnjeni navzgor, delajo z vejicami vred zelišče dosti obširno in košato.

Vrh stebla in konec vej so kobuli, kteri imajo navadno po 2 rogovili brez ogrinjala; včasi je tudi samo 1 ali pa 3. Vsaka rogovila nosi na koncu kobulček cvetov, podprtih z ogrinjalcem. Ogrinjalčevi listki so suličasti, celi ali pernasto nacepljeni. Drobni cveti (na levi) so beli ali rudečkasti; imajo neznatno čašico, 5 venčevih lističev, 5 prašnikov in podcvetno plodnico. Nekaj posebnega je plod, ki je za majhno rastlino res prevelik (na desni zgoraj). Posameznih plodov je v kobulčku razno število, vendar malokdaj več kakor petero. Samo spodnji odebeljeni del je prav plod, zgornji iglasti pa nekak kljunček, ki nosi brazdi na koncu. Po iglici stojita dve vrsti togih, navzgor obrnjenih ščetinic.

Česlika cvete od rožnika do jeseni in je po nekterih krajih prav nadležen plevel. Posebno med žitom je je včasi prav mnogo, in dasiravno ni velika, pa je gosto nasejana in pokriva mestoma vse površje. Najbolj ji ugaja vapnena zemlja.

Mrkvasta divja krebulica

Mrkvasta divja krebulica je po nekterih krajih, pri nas posebno na jugu, mestoma zeló nadležen plevel. Najbolj všeč ji je vapnena in ilovnata zemlja, kjer se med žitom in na prahah prav silno razrašča. Drugje ima svoje domovje po vinogradih. Jednoletno zelišče stoji na drobni, koželjasti korenini, in njegovo brazdasto steblo je 15 do 30 centimetrov (6-12 palcev) visoko in se odlikuje po mnogih vejah. Proti vrhu in po cvetnih recljih je porasteno s kratkimi ščetinicami; ob tleh in po listnih nožnicah je dlakavo, drugje pa golo.

Raztreseni listi so v obrisu trikotni, dvakrat- ali trikrat-pérnati z ozkimi, pa kratkimi pérnasto nacepljenimi listki.

Sestavljeni kobuli imajo 2-5 glavnih vej, pod kterimi ni nobenega ogrinjala, ali pa stoji pod njimi majhen listek. Ogrinjalčevi lističi, ki obdajajo kobulčke, ti so mnogobrojni, podolgasto-suličasti in po robu dlakavi. V kobulčkih je malo belih, drobnih cvetov, izmed kterih jih ostane nekaj nerodovitnih; zunanji so nekoliko večji. Čašica ima 5 zobcev, venec ravno toliko narobe-jajčastih, spredi izrobljenih lističev (na desni nad prerezanim plodom). Plod (na levi spodi) je precej dolg, od strani stisnjen in pokrit z bodicami, kterih konci so kljukasto ukrivljeni, kakor nam kaže prerez ploda na desni spodi.

Mrkvasta divja krebulica cvete od velikega travna do malega srpana. Ako jo hočeš iztrebiti, moraš se lotiti dela, dokler ni dozorel plod.

Jednako je treba ravnati z ozkolistno divjo krebulico (Caúcalis leptophýlla), ktera je prejšnji sicer prav podobna, a po ozkih listih jo takoj razločuješ od nje. Njeno steblo je robato in rogovilasto razvejeno ter golo, ali vsled maloštevilnih, navzdol obrnjenih ščetin srhko. Ogrinjalce ima 5 lističev in kobulčki po 6 cvetov; osrednji so brez reclja. Bodice črtasto-podolgastih plodov so rumene in kljukaste.

Ozkolistna divja krebulica cvete od velikega travna do malega srpana in raste posebno rada med žitom, toda ne povsod.

Srpnjek

Srpnjek (Falcária Rivíni). Ta košata kobulica je po svoji postavi skoro kakemu grmu podobna. V zemlji ima okroglo, dolgo, razvejeno in mehko koreniko, od ktere se steblo prav lahko odtrga. Na koncu je obdana z mnogimi ostanki lanskih listov. Na njej stoječe steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, členkovito, okroglo in brazdasto ter popolnoma golo. V spodnjih delih je ravno, više pa, kjer se začenjajo malo da ne naravnost od njega moleče veje, zveriženo, in vsa rastlina je zavoljo dolgih in široko razprostih vej jako obširna.

Pritlehni in spodnji stebelni listi so prav veliki; čim više pa stojijo, tem manjši so, in privrhni so zeló neznatni. Vsi so trojnati, z jako dolgimi, ozkimi, skoro črtastimi, nekoliko srpasto ukrivljenimi in ostro napiljenimi listki. Srednji je nacepljen enkrat ali dvakrat na 3, stranska na 2 krpi. Stranska listka pritlehnih listov včasi nista nacepljena, najvišji so pa navadno le trojnati z ozkimi, podolgasto-suličastimi listki. Pritlehni so recljati, ostali pa sedijo na dolgi, ravni nožnici, ktera obsega steblo do polovice.

Konec vej so sestavljeni kobuli s črtastim ogrinjalom in posamezni kobulčki z jednakim ogrinjalcem. Drobni cveti imajo peterozobo čašico in 5 narobe-srčastih, belih venčevih lističev z zavihanimi krpicami. Plod je podolgast, od strani stisnjen pokovec, ki ima na ,,glavi`` čašne zobce in vratova.

Srpnjek cvete malega in velikega srpana in raste sem ter tja med raznim žitom, ktero silno duši. Treba ga je odpraviti in sežgati, predno dozori. Ker korenike ne moreš izkopati, dokler žito stoji, odreži zelišče, koreniko pa izruj, kedar je strn spravljena. Srpnjeku najbolj ugaja peščena in vapnena zemlja.

Okroglolistno zajčje uhó

Okroglolistno zajčje uhó, čegar prvotna domovina so pokrajine okoli Sredozemskega morja, nahaja se tu pa tam tudi na slovenski zemlji, kjer je zlasti med žitom nadležen plevel. Jednoletno to zelišče stoji na koželjasti korenini in ima spodi brezvejnato, zgoraj pa rogovilasto razvejeno, skoro gladko, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, trdno steblo, ktero štrli naravnost na viš.

Neka posebnost so njegovi celorobi, široko jajčasti, včasi celó okroglasti listi, ki so premenjema postavljeni, in kterih spodnji so zoženi v kratek recelj, ostali pa objemajo steblo tako, kakor da bi jih bilo to v spodnji tretjini predrlo. Goli so in se okončujejo v kratko konico; spodnji so nekoliko ožji.

Rumeni cveti so združeni vrh vej v sestavljene kobule brez ogrinjala. Kobulčke pa podpira navadno 5 jajčastih, rumenkastih lističev, ki ne odpadejo, temveč ostanejo in obdajajo črnikaste plodove, debele kakor pšeno. O cvetu (na desni spodi) nam ni treba govoriti; jednak je drugim kobulnicam.

Okroglolistno zajčje uhó cvete rožnika in malega srpana in ljubi vapneno zemljo.

Na jugu naše domovine raste med žitom rogovilasto zajčje uhó (Bupleúrum protráctum), čegar brazdasto okroglo steblo je od dna rogovilasto razvejeno in kakih 15 centimetrov (6 palcev) visoko.

Listi so porasteni; spodnji jajčasti, srednji jajčasto-podolgasti, najvišji pa jajčasto-okroglasti. Vsi imajo spredi nastavljeno bodljiko.

Kobul je brez ogrinjala in ima 2-3 veje, kobulčki pa mnogo vejic in njihova ogrinjalca po 5 jajčastih, priostrenih lističev rumenkasto-zelene barve.

Rogovilasto zajčje uhó cvete rožnika in malega srpana.

Sem ter tja se nahaja po njivah resnato zajčje uhó (Bupleúrum aristátum), čegar steblo je 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoko, okroglo in razvejeno na šibaste veje, ki stojijo od njega.

Sedeči listi so črtasto-sabljasti, priostreni, goli in počrtani s tremi žilicami. Kobul ima 5 vejic in razločno razvito ogrinjalce, sestavljeno iz 5 kakor vejice dolgih, v reso zašiljenih lističev. Ogrinjalce je za polovico daljše od drobnih cvetov, recelj osrednjega cveta pa ravno toliko kračji od stranskih cvetov. Resnato zajčje uhó cvete malega in velikega srpana.

Regáčica

Regáčica, rogáčica ali kozja noga ima v zemlji debelo koreniko, ktera se silno razraste in zavoljo tega težko odpravi. Treba jo je izkopati, ako hočeš celo dobiti iz tal. Ravno zavoljo korenike je po sadovnikih in vrtih škodljiva.

Iz korenike izraste robato, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, golo in votlo steblo, ki se razhaja proti vrhu na veje.

Listov rastlina nima mnogo. Spodnji so dolgorecljati, trojnati, z velikimi, jajčastimi, napiljenimi listki; srednji listek je včasi trikrp. Ob dnu so listki srčasti ali poševni. Višji so sedeči, manj razdeljeni, sicer pa ostalim jednaki. Vsi so pritrjeni na steblu z obširno nožnico. Recelj je trirob in žlebast.

Konec stebla in vej so nameščeni sestavljeni kobuli brez ogrinjala in posamezni kobulčki brez ogrinjalca. Po tem in pa po listih spoznamo regačico prav lahko. Cveti (na desni spodi) so beli, plodovi (na levi zgoraj) podolgasti in z vratoma olepšani.

Regačica cvete vse poletje in raste povsod po mejah, plotéh in vrtih na obdelani in neobdelani zemlji.

O steničjeku smo povedali že v prvem poglavju, da se prav pogosto nahaja na obdelani zemlji, zlasti med kako zelenjavo.

Triprsti kamenokreč.

Popotnike srečujejo po gorskih dolinicah raznovrstni kamenokreči, kreči ali trice, kterih prava domovina so gorske višave. Voda jih je zanesla v nižavo, in nekterim ugaja tudi tukaj. Po gorah so prava krasota planinske cvetane in razveseljujejo tvoje oko v belih, rumenih in rudečih barvah. Po ravninah jih je malo, in še te so precej neznatne. Po njivah in po solnčnih tratah raste triprsti kamenokreč mestoma tako obilno, da ga moramo prištevati plevelom. Rastlinica je komaj 5-15 centimetrov (2-6 palcev) visoka, in da nima stebelnih listov, kurjemu zdravju nekoliko podobna.

Jednoletno zelce ima slabo, kratko koreninico. Stebelce je okroglo, rudečkasto in nad vsakim listom nagnjeno na nasprotno stran. Vsa rastlina je porastena z gostimi, kratkimi dlačicami, ki se okončujejo v okroglo, rudečo glavico.

Listi so po steblu raztreseni, toda spodnji tako približani, da narejajo ob tleh kolobar. Podobni so si vsi, vendar se spodnji nekako zožujejo v recelj, ostali pa sedijo pod vejicami. Ploskvica je prstasto-trikrpa; srednja krpa je največja, stranski sta druga drugi jednaki. Prvi pritlehni listi so včasi celi, lopatičasti, toda ti odpadejo kmalu.

Vrh stebla je grozdasto ali látasto razcvetje z drobnimi, belimi cveti. Cvet (na levi) ima 5 zelenih čašnih in 5 belih venčevih lističev, ki so najmanj za polovico daljši od prvih, in 10 prašnikov. Plodnica tiči v spodnjem delu čašice in ima 2 vratova. Plod je glavica, pod ktero se reclji prav močno podaljšajo, kedar zori. Čašica ne odpade z njega, kakor vidimo na desni.

Triprsti kamenokreč cvete malega in velikega travna. Zatreti ga ni lahko, ker je zelce tako majhno. Najbrž bi se dalo kaj opraviti z okopavino, ker bi seme ne moglo dozoreti.

Navadna rosnica

Navadna rosnica ali navadni sv. Petra ključ ni zadnji v številu lepih in mičnih rastlin. Zavoljo nežnih listov in lepih cvetov se je navadna rosnica marsikje ljudem tako prikupila, da jo cenijo nekteri celó na vrtu. Odtod prehaja potem na polje, kjer je med raznim žitom, zlasti med pšenico nadležen plevel. V zemlji ima prav močno, koželjasto korenino, ki pošilja več četverorobih, zasukanih in zveriženih stebel na dan. Stebla so navadno nad ped visoka, včasi pa celó 90 centimetrov (3 čevlje) in se oprijemajo z razdeljenimi listnimi reclji sosednih rastlin. Vejnata so in gola kakor ostali deli in poganjajo posebno proti vrhu več vej, ktere se okončujejo v grozd.

Raztreseni listi so recljati, pernati in posamezni listki precej globoko krpasti. Zavoljo tega je videti sinji list prav rahel. Vrh stebla in konec vej stojijo dolgi grozdi kratkorecljatih, rožnorudečih cvetov s temnorudečim koncem. Cvet je nepravilen in ima 6 prašnikov, ki so po 3 in 3 združeni s prašnimi nitimi v kosmič. Iz plodnice se razvijejo okroglasti plodovi (na desni spodi), ki so poprek nekoliko širji in spredi plitvo vglobljeni.

Navadni sv. Petra ključ cvete od velikega travna do jeseni in raste jako pogosto na obdelani zemlji. Živina te rastline ne okusi, ker je pregrenka, toda škodljiva ni.

Mimo navadnega bolj redek je obloplodi sv. Petra ključ (Fumária Vaillántii), ki mu je pa v postavi zeló podoben. Njegovo steblo je navadno nekoliko nižje, a listne krpe daljše, grozdi nežnih, rožnorudečih cvetov pa kračji. Najboljše znamenje pa je v plodu, ki spredi ni potlačen, temveč v mladosti rtast, pozneje pa malo da ne okroglast. On cvete istočasno in ljubi vapnena tla.

Pritlični lan.

Med raznimi velikani, ki topijo in dušijo našo poljščino, je tudi mnogo pritlikavcev, ki si niso izvolili boljšega dela. Izmed najmanjših je pritlični lan, nežna, jednoletna rastlinica z mnogimi, rogovilasto razvejenimi vejami, ki nareja neznatne, komaj 3-5 centimetrov (2 palca) visoke rušice.

Nasprotni listi so jajčasti, rtasti, celorobi in sedeči.

Beli, drobni cveti (na levi) stojijo v rogovilah in imajo svojih delov po četvero. Glavica (na desni spodi) je nekoliko potlačena in obdana od trikrpih čašnih rogljev.

Pritlični lan cvete od rožnika do velikega srpana in raste najrajši na vlažnih, peščenih tleh.

Toga zajčja deteljica

Toga zajčja deteljica (Oxalis stricta). Ta rastlinica je po svojih listih popolnoma podobna navadni zajčji deteljici, ktera raste spomladi po gozdih. V zemlji ima plazečo, jedno- ali dveletno korenino, ktera požene okroglo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, spodi rudeče, zgoraj zeleno, vejnato steblo. Spodnje veje so navadno tudi rudečkaste in gole kakor steblo.

Raztreseni listi so dolgorecljati in trojnati. Listki so narobe-srčasti in celorobi. Njihovi reclji in pa podolgaste glavice so kratkodlakave.

Za listi stojijo dolgi reclji, ki imajo v nepravem kobulu 2-5 cvetov. Cvet ima peterolistno čašico, ktere suličasti lističi se s početka dotikajo, pozneje pa odstopijo in obdajajo plod. Rumeni venec sestavlja 5 jajčastih lističev, ki hitro odpadejo. Sredi cveta je 10 prašnikov (od njih jih je 5 kračjih, 5 daljših) in jajčasta plodnica, ktera se izpremeni v peterorobo, podolgasto glavico, pritrjeno na dolgem reclju (na desni zgoraj).

Toga zajčja deteljica cvete rožnika in malega srpana in je mestoma prav nadležen plevel. Največ je je po vrtih, kjer ima za ograjami in plotovi še vedno preveč prikladnega prostora.

Jednoletna zajčja deteljica

Naša slika nam kaže jednoletno zajčjo deteljico, ktera je prejšnji skoro do pičice podobna. Zelišče je večjidel dlakavo in ima več tankih, razvejenih, malokdaj nad 15 centimetrov (6 palcev) visokih, precej košatih stebel. Korenina nima plazečih pritlik. Listi so podprti z majhnimi prilistki. Cvetni reclji nosijo navadno 2-4, redkokdaj 5 drobnih, bledorumenih cvetov (na levi spodi), ki se popolnoma ujemajo s prejšnjimi. Glavica je podolgasta, peteroroba in dlakava, spodi obdana s čašico, na koncu pa ovenčana z vratovi.

Jednoletna zajčja deteljica cvete od rožnika do jeseni. Najbrž smo jo dobili med raznim semenom iz Amerike. Ko se je bila udomačila in namnožila po vrtih, preselila se je mestoma na njive, kjer je je včasi vse polno. Pipati in odpravljati jo moraš, dokler ni prišla v cvet. Jednako moraš postopati tudi s prejšnjo.

Plazeči rogljiček.

To pritlikavo zelišče, ki se nahaja sem ter tja po vlažnih njivah, ima tanko, vlaknato korenino in ležeče, kakih 8-20 centimetrov (3-8 palcev) dolgo, popolnoma golo, rogovilasto razvejeno steblo, tu pa tam pribito s kako koreninico. Navadno je rudečkasto in po tleh v rušico razširjeno.

Nasprotni listi so narobe-jajčasti ali podolgasti, spredi zaokroženi, ob dnu pa precej zoženi in celorobi.

Drobni cveti sedijo posamič za listi, podprti z dvema krovnima listkoma. Njihova čašica je zvonasta, nekoliko stisnjena in nacepljena na 12 nejednako širokih, zavihanih krp. Rudečkasto-beli venec ima 6 prav neznatnih lističev; včasi ga pa tudi ni. Prašnikov je 6. Vrat je zeló kratek in nosi okroglasto brazdo. Plod tiči v čašici.

Plazeči rogljiček cvete malega in velikega srpana.

Njivsko ptičje proso.

Meseca malega in velikega travna cvete med raznovrstnim žitom, zlasti med ječmenom, imenovana srhkolistnica. V zemlji ima koželjasto korenino, ktera požene 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, večjidel nekoliko robato steblo. To se vzdiguje naravnost na viš in je spodi navadno brez vej, v vrhu pa se razveji. Porasteno je s kratkimi, ležečimi ščetinicami in listnato.

Raztreseni listi so brez reclja, ozki in celorobi in imajo po sredi vdrto žilo. Spodnji so proti dnu zoženi, zgornji pa sedijo s širokim dnom. Listi so mehki in dlakavi, toda kocinice ne ležijo po njih, ampak stojijo od njih. Proti vrhu prehajajo listi v manjše, sicer pa jednake krovne liste, za kterimi stojijo posamezni cveti, ki napravljajo grozdasta razcvetja. Prav rado se razdeli steblo na 3 rogovile, med kterimi sedi jeden cvet.

Drobni cveti imajo peterokrpo čašico (na levi spodi), ki ostane med dozorevanjem in se močno poveča (na desni spodi). Dve krpi sta navadno kračji, sicer pa jednake oblike. Beli venec je cevast in se razprostre na 5 zaokroženih krpic ter je okrašen ob vhodu s 5 dlakavimi grbicami. V njem je 5 prašnikov in na dnu plodnica na 4 dozdevna zrna razklana. Vsako tako zrno je rožka, ki postaja zmirom bolj rujavkasta. Posute so z majhnimi bradavičicami, jako trde in jednosemne.

Njivsko ptičje proso je sivkasto in se razcveta navzgor. Med tem ko spodnje rožke že rujavé, odpirajo se polagoma beli cveti proti vrhu, in tako je mogoče, da zelišče dolgo cvete. Rožke so dale rastlini ime, dasiravno so debelejše od prosa in priostrene in, ker se druga druge dotika, tudi neznatno trirobe. Ker je rastlina jednoletna, gre lahko iz zemlje; samo to ti je treba pomniti, da jo moraš odpravljati, dokler še žito ni preveč pognalo, zakaj otovre se lahko prezre. Tudi ne smemo misliti, da raste samo med žitom; včasi je je vse polno tudi med deteljo in drugo poljščino.

Črni koren.

Na deželi, kjer se ne gleda ljudem tako na prste, zna marsikdo ozdraviti ,,vsako bolezen``, ali vsaj nogo uravnati in kak zlomljen ud tako stakniti, da se kost z nova zaraste. Ni nam treba praviti, da so to navadni mazači, ki se niso nikdar učili takega rokodelstva, ali včasi se jim vendar kaj posreči. Dokler se poslužujejo neškodljivih pomočkov, ne zameril bi jim človek že toliko — sevéda jih tudi ne z besedico pohvalil — ali kaj radi svetujejo bolniku ali sploh človeku, ki ima z njimi opraviti, močna zelišča, ktera ga potem spravijo na oni svet. Da je to resnica, prepričali smo se v prvem poglavju večkrat. Tudi korenika črnega korena ali zdravilnega gabeza služi pogostem, kedar se je komu zlomila noga ali roka. K sreči ni škodljiva in se je rabila v prejšnjih časih tudi v zdravilstvu; zdaj so jo opustili in nadomestili s čim boljšim.

Črni koren ima črno, jako debelo in globoko v tla segajočo koreniko, ktera poganja primerno debelo, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, vejnato steblo. Vsa rastlina je porastena s srhkimi dlakami.

Veliki, suličasti listi so premenjalni; spodnji recljati, zgornji sedeči in po steblu navzdol podaljšani. Na ta način postane steblo nekako robato, dasi se mu na prvi pogled vidi, da izvirajo ti dozdevni robovi od listov.

Vrh stebla in konec vej so grozdasta razcvetja, kterih pojedini cveti so vsi obrnjeni na jedno stran. Čašica je nacepljena na 5 jednakih, ostrih zob in obdaja pozneje plod, iz čegar srede štrli dolgi vrat. Rožnorudeči ali belkasti venec tiči s svojim spodnjim cevastim delom v čašici, zgornji pa je zvonast in spredi razdeljen na 5 kratkih, navzven zavihanih krpic (na levi zgoraj). Kjer je cev razširjena v zvon, pritrjenih je 5 prašnikov, in med njimi je ravno toliko šiljastih krp, kakor vidimo to na podolgoma prerezanem vencu spodi. Ondi se tudi vidi na 4 rožke razklana plodnica z vratom.

Črni koren cvete velikega travna in rožnika in raste povsod na vlažnem svetu, kjer ga je zavoljo dolge, močne korenike prav težko zatreti. Vlažni travniki so malokdaj brez njega; ondi se prav oblastno šopiri in duši prave travniške rastline. Prav pogosto ga nahajamo na njivskih mejah, odkoder prehaja na obdelano zemljo. Najbolj mu ugajajo peščena tla, ki spomladi dolgo ostanejo vlažna. Posebno med jarim žitom ga je mnogo videti; pa tudi detelji ne prizanaša. Gabez je torej na obdelanem svetu plevel in sam ob sebi škodljiv. Pa vojsko mu bomo pozneje napovedali še z druge strani, kedar bomo čitatelju razlagali, da se na njem razvija žitna rja, ktera uničuje razno strn. Ne trpite ga na travnikih, še manj pa v poljskem obližju!

Volovski jezik

Volovski jezik je izmed onih srhkolistnic, ki so pokrite povsod z gostimi togimi kocinami, in kterih listi šumijo, ako jih vzameš med prste in rahlo pomaneš. Ne trdimo sicer, da je ta rastlina domá na obdelanem svetu, ampak nahajamo jo navadno kraj potov, po grobljah in jednakih pustih prostorih. To bi ji že privoščili, samo da je oddaljena od polja. Tu pa je ne smemo nikakor in nikoli trpeti, zakaj ona je prvič zeló nadležen plevel in pospešuje drugič razmnožitev nekih drobnih glivic, ktere so prav kvarljive poljščini. Volovskega jezika ne smemo niti po mejah puščati, ker lahko prehaja na njive. Sploh nima nobene vrednosti, ker se ga tudi živina ogiblje. Njiva mu je dobra vsaka, bodisi žito, detelja ali kaka okopavina. Ker se njegova črna, za prst debela korenika le deloma odreže pri oranju in okopavanju, ostane spodnji del v zemlji in požene novo zelišče. Malokdaj pride iz korenike le jedno steblo, temveč njih več tako, da narejajo 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, obširno rušo, ki vse zatopi okoli sebe.

Njegovi suličasti listi so po steblu raztreseni, celorobi ali neznatno nazobčani in proti vrhu vedno manjši. Spodnji so zoženi v recelj, višji pa sedeči in steblo do polovice objemajoči.

Po vejah in vrh stebla se nahajajo grozdasta razcvetja, ktera so zvita kakor škofovska palica, in ktera se razcvetajo polagoma proti vrhu. Cvet ima cevasto, peterokrpo, dlakavo čašico (na desni spodi) in cevast, spredi lijast, venec s 5 krpicami (na levi zgoraj). Med razcvetanjem je venec temno-rudeč, pozneje pa višnjelkast ali celó popolnoma moder in ob vhodu v cev zadelan s 5 belimi ali višnjelkastimi kapicami, pod kterimi sedi ravno toliko prašnikov. Plod je sestavljen iz 4 rožek, med kterimi stoji dolg vrat. Vsak cvet stoji za majhnim suličastim krovnim lističem.

Volovski jezik cvete od velikega travnja do jeseni in je škodljiv na dvojni način. Povsod po obdelanem svetu in v njegovem obližju ga je treba izkopati in tako popolnoma uničiti.

Njivska zavrátnica

Njivska zavrátnica po naših krajih ni tako navadna, kakor volovski jezik, kteremu je prav podobna, vendar je je mestoma jako mnogo na obdelanem svetu. V zemlji ima precej močno, koželjasto korenino, ki trpi samo jedno leto, in na kteri je pritrjeno 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, zeló vejnato, bodeče steblo. Včasi je ravno kakor sveča, in njegove mnogobrojne veje stojijo od njega, včasi je zopet zveriženo in se le nekoliko vzdiguje od tal, navadno pa je razpeljano po tleh in pokriva s svojimi vejami in listi mnogo površja.

Raztreseni listi so od bodečih ščetinic srhki in nekako valoviti ali plitvo in oddaljeno nazobčani. Spodnji so zoženi v recelj in suličasti ali suličasto-črtasti, ostali pa sedeči ali steblo obsegajoči, prejšnjim podobni, toda manjši. Ako objemajo steblo, tedaj so spodi najširji, skoro srčasti in se zavoljo tega nekoliko oddaljujejo od ostalih.

Recljati cveti stojijo v pazušicah majhnih krovnih lističev in napravljajo jednostranske, v začetku goste, pozneje rahle grozde. Takih grozdov je navadno več, ker se steblo razveji na rogovile; včasti sta samo dve rogovili, in tudi take rastline niso redke, ki nosijo samo jedno razcvetje. Trpežna čašica (na desni in levi spodi) je peterodelna, njeni roglji sprva naravnost kvišku moleči, pozneje pa, ko plod zori, navznotraj ukrivljeni (na desni spodi). Njeni suličasti srhki roglji so približno tako dolgi, kakor ob sredi usločena venčeva cev, ktera je lepo bela in spredi razširjena na 5 topih, modrih krp (na levi zgoraj). Ob vhodu v cev sedi petero topih, kocinastih luskic, ki jo malo da ne popolnoma zapirajo. Prašnikov je 5; pritrjeni so ondi, kjer je cev ukrivljena, in ne gledajo iz venca. Njihove prašnice so tako kratke, da jih skoro opaziti ne moreš. Plodnica je sestavljena iz 4 jednosemnih rožek. Te so črne in pikčaste.

Njivska zavrátnica cvete od malega travna do velikega srpana. Kjer ti dela škodo, odpravi jo, dokler se ni razvilo seme.

Navadni gádovec

Navadni gádovec, lepotíca ali medvedov rep ima dolgo, koželjasto in glavato dveletno korenino, ktera požene celo rušo kvišku stoječih, do 60 centimetrov (2 čevlja) visokih stebel. Ta so okrogla, vejnata in skoz in skoz posuta z rujavo-rudečimi pičicami, iz kterih izrastejo precej dolge, bodeče ščetine.

Premenjalni listi so suličasti, celorobi in imajo po robéh, kakor tudi spodi po glavni žili jednake ščetine, toda brez pičic. Ostale kosmatinice niso bodeče. Zgornji listi so sedeči, spodnji pa zoženi v recelj; vsi so rtasti.

V pazušicah bolj proti vrhu stojijo na primernih recljih grozdasta razcvetja. Vsi cveti so obrnjeni na jedno stran in po navzdol usločenem reclju na videz postavljeni v dve vrsti ter od obeh stranij obdani s suličastimi, ukrivljenimi krovnimi listki. Cveti se razcvetajo navzgor, in med tem ko so spodnji že ocvetli, cvete jih nekoliko v sredi, višji so pa še v popkih. V mladosti so rudeči, pozneje lepo vijolični. Zelena čašica (d, s krovnim lističem na levi) je peterokrpa; krpe so suličaste, srhke, po sredi blede in tu nekoliko prosojne. Veliki cvetni venec je lijasto-zvonast z nepravilnim peterokrpim robom. Daljši rob, nacepljen na 2 jednaki krpi, je zmirom obrnjen navzgor; stranski sta si tudi jednaki in postavljeni na desno in levo, spodnja je najkračja b). Prašnikov je 5; dolgi so in ukrivljeni f) in štrlijo daleč iz cveta. Barve so rudeče z rujavimi prašnicami in pritrjeni v vencu c), kjer ga vidimo podolgoma prerezanega in razgrnjenega z omenjenimi krpami in prašniki. Na dnu cveta je plodnica, razdeljena na 4, v čašici skrite rožke e), g) in h). V njihovi sredi stoji dolg, nitast in s ščetinicami porasten vrat z dvema brazdama e).

Navadni gádovec cvete od rožnika do jeseni in raste sploh po suhih, pustih prostorih. Po peščenih njivah je hud plevel, ker ima močno korenino in visoko, košato rušo. Tudi na njem se razmnožujejo majhne glivice, ktere so na škodo strnenemu žitu. Ravno tako škodljiv je gádovec po suhih travnikih in pašnikih. Povsod ga je treba prijeti v živo.

Zdravilni pesji jezik

Zdravilni pesji jezik je na peščenem svetu marsikje prav navaden plevel. Njegova dveletna korenina je koželjasta, precej debela in se zavrta globoko v tla.

Njegovo trdno, ravno steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, vejnato, nepravilno toporobo in porasteno s srhkimi kocinami. Njegove veje molijo na viš.

Premenjema postavljeni listi so rtasti in sivo kocinasti. Pritlehni so podolgasti in v recelj zoženi, naslednji suličasti z vedno kračjimi reclji, najvišji pa sedeči in steblo obsegajoči. Vsi so celorobi in nekako valoviti.

Temnorudeči, včasi beli cveti so združeni v jednostranske, v mladosti po polževo zavite grozde ter narejajo v vrhu vkupno látasto razcvetje. Cvetni reclji so kratki in brez krovnih lističev. Trpežna čašica je zvonasta, njen rob nacepljen na 5 suličastih rogljev. Lijasti venec je spodi zožen v valjasto cev, spredi nacepljen na 5 krpic in ob vhodu zaslonjen s 5 luskicami. Pod njimi stojijo prašniki (na levi spodi). Rožke (na desni in levi) so široke in porastene s kaveljčastimi ščetinicami.

Zdravilni pesji jezik cvete od rožnika do velikega srpana in diši zoperno. Očitali so mu, da je strupen, a to najbrž po krivici. V prejšnjih časih je služil v zdravilstvu, zdaj pa je samo še plevel.

Njivska očníca

Slika 222. Njivska očnica. (Myosótis arvénsis.)

Njivska očníca, njivska potóčnica ali njivske mačje oči imajo okroglo ali robato, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, vejnato steblo, porasteno z gostimi dlakami.

Raztreseni listi so podolgasto-suličasti; spodnji so zoženi v recelj, ostali pa sedeči. — Drobni višnjelkasti cveti stojijo v dolgih grozdih konec vej in se razcvetajo navzgor. Čašica ima 5 suličastih rogljev; pokriti so s kaveljčastimi ščetinicami in pozneje drug proti drugemu tako nagnjeni, da zapirajo plod (na desni spodi). Reclji pojedinih cvetov so nekoliko daljši od čašice in stojijo precej od stebla. Cvetni venec je latvičasto vglobljen in na sredi rumenkast. Njivsko očnico spoznaš po pozneje zaprti in s kljukicami porasteni čašici, ktera stoji na reclju daljšem od njenih rogljev.

Njivska očnica cvete od rožnika do velikega srpana in raste skoro povsod po obdelanem svetu. Lahko jo je dobiti iz zemlje in odpraviti.

Toga očníca

Slika 223. Toga očnica. (Myosótis versicolor.)

Toga očnica je prejšnji zeló podobna, vendar najvažnejši razloček takoj spoznaš, ako primerjaš obe rastlini. Reclji namreč, kteri nosijo zoreče plodove, so vedno kračji od čašice, ki je med dozorevanjem tudi zaprta. Podolgasti, celorobi listi so na spodnji strani porasteni s kljukastimi dlačicami in sedijo premenjema postavljeni po komaj 10-15 centimetrov (4-6 palcev) visokih steblih, kterih pride po več iz tanke, jednoletne korenine. Steblo je redkokdaj brez vej, navadno je vejnato in se okončuje kakor veje v jednostranski grozd drobnih cvetov.

V prvi pomladi že napravlja to zelišče precej obširne ruše po obdelanem svetu. Cvete pa od malega travna do rožnika in požene še le otovre nekoliko na viš. Nahaja se skoro povsod med žitom, in ker dozori pred njim, in ker popada njeno seme na tla, preskrbljena je njiva za prihodnje leto s plevelom. V obče bi se dalo proti očnicam le tedaj nekaj storiti, ako bi jih zatirali o pravem času, dokler se spomladi ne dela žitu škoda. Da jih je treba odpravljati tudi izmed druge poljščine, razumeva se samo ob sebi.

Kaveljčasta očníca

Tretja v tej družbi, ki se pa v marsičem razločuje od prejšnjih dveh, in ki je zavoljo tega nosila tekom časa razna imena, ta je kaveljčasta očníca. To je dveletno zelišče, ktero se prav pogostoma nahaja na peščeni zemlji. Njena korenina je koželjasta in, kar je posebne opombe vredno, brez večjih koreninic. V spodnji polovici sploh nima nikakoršnih, v zgornji pa mnogo kratkih, lasastih vejic. Zavrtana je večjidel naravnost v tla.

Steblo je spodi brezvejnato, nad polovico pa se razhaja na nekoliko kvišku stoječih vej, ki so z njim vred porastene z dolgimi, sivimi dlakami. Visoko je steblo kakih 30 centimetrov (1 čevelj) in skoz in skoz listnato.

Listi so suličasti, celorobi, resnati in pokriti z ležečimi ščetinastimi kosmatinicami, srhki in prehajajo v jednake, toda manjše krovne lističe.

Veje so polne drobnih, modrih cvetov, združenih v dolge grozde. Čašica ima 5 rogljev, kteri molijo sprva navzgor, pozneje pa so skoro kolesasto razprostrti in približno tako dolgi, kakor lijasti, ob vhodu s 5 krpicami zoženi venec. Plod je trirob in po robéh okovarjen s kaveljčastimi, v 2 vrsti postavljenimi ščetinami (na levi). Zelenorujav je in po stranéh posut z belimi bradavičicami.

Kaveljčasta očníca cvete rožnika in malega srpana in ljubi suha, peščena in vapnena tla.

Mali mlečec

Slika 225. Planinski mlečec. (Cerínthe alpína.)

Mali mlečec ali sovražnica je dveletno, popolnoma golo zelišče z rujavkasto, koželjasto korenino, na kteri stoji 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoko, okroglo, bledozeleno steblo. Spodi je brez vej, v vrhu pa večjidel vejnato.

Raztreseni listi so celorobi in topi; spodnji podolgasto-jajčasti in v recelj zoženi, zgornji pa podolgasti ali jajčasti in obsegajo steblo s srčastim ali puščičastim dnom. Včasi so listi belkasto lisasti.

Vrh stebla in konec vej so viseči, jednostranski grozdi rumenih cvetov. Vsak cvet stoji za krovnim listom in ima peterodelno, drobno napiljeno zeleno čašico in zvonasto-valjast rumen venec, čegar suličasti zobci so nagnjeni navznoter. Prašnikov je 5; pričvrščeni so v vencu. V trpežni čašici sedita dve jajčasti, črni rožki, izmed kterih štrli dolg, nitast vrat.

Mali mlečec cvete od velikega travna do velikega srpana in raste po suhih prostorih na peščeni in ilovnati zemlji. Največkrat naletiš nánj v kakem vinogradu, a tudi na njivah ni redek. Ker nam slika malega mlečca ni bila na razpolaganje, postavili smo čitatelju na ogled ono planinskega mlečca, in to tem lažje, ker sta si rastlini zeló podobni.

Rudeča pívka

Slika 226. Rudeča pivka. (Lámium purpúreum.)

Rudeča pívka ali rudeča mrtva kopriva je prvi pomladanski plevel z velikim rudečim cvetom. Nahaja se povsod na obdelani zemlji in cvete od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Po listih je podobna koprivam; ker pa nima tistih pekočih ščetin, zato ji pravimo ,,mrtva kopriva```.

Rudeča pívka je jednoletna in ima v zemlji precej razrastlo korenino, ktera požene kratko, spodi razvejeno, večjidel po tleh ležeče steblo, ktero pa štrli z vrhom v zrak. Dolgo je 10-20 centimetrov (4-8 palcev), prav pravilno četverorobo, malo rudečkasto in samo spodi in v vrhu listnato, ob sredi pa brezlistno. Veje ležijo po tleh; podobne so steblu in kakor to gole.

Listi ob tleh so precej dolgorecljati in manjši od privrhnih, kteri stojijo na kratkih recljih. Vsi so nasprotni, s kratkimi kosmatinicami porasteni, srčasti, zgrbančeni in narezani; spodnji so zaokroženi, včasi celó okrogli, nekoliko priostreni in primaknjeni. Proti vrhu postajajo vedno manjši in rudečkasti.

Cveti sedijo v pazušicah privrhnih listov v dvakrat pretrganih obročkih. Rudečkasta lijasta čašica je podaljšana v 5 šiljastih konic in obdaja med dozorevanjem plod. Nepravilni cvetni venec je razklan na dve ustnici; zgornja ustnica je zbočena, zunaj z dlačicami porastena in dela streho nad prašniki; spodnja je nacepljena na 3 krpe. Srednja krpa je srčasta in s temnejšimi pičicami posuta, stranski pa sta neznatni konici (na levi spodi). Ob cevinem dnu je razgrnjen znotraj kolobarček kratkih dlačic. Prašniki so 4; dva daljša, dva kračja; njihove dlakave prašnice so skrite, kakor je bilo že povedano, v zgornji venčevi ustnici. Na čašnem dnu stoji dolg, nitast, na koncu razklan vrat, kteri se skriva med prašniki. Ravno ondi nahajamo pestič, iz kterega se razvije pokovec, sestavljen iz 4 rožek.

Obče nadležno in naši poljščini škodljivo zelišče odpraviš z najboljšim uspehom s pridno roko, dokler se ni razširilo letošnje seme po zemljišču.

Nacepljenolistna pívka

Pri nacepljenolistni pívki (Lámium disséctum ), ki je prejšnji prav podobna, so zgornji listi globoko nacepljeni in krpasto-nazobčani. Zareze navadno niso jednake. Listi, za kterimi se nahajajo cveti, stojijo na kratkih, toda precej širokih recljih. V ostalih lastnostih se strinja z rudečo pívko.

Nacepljenolistna pivka cvete vse poletje in ljubi najbolj ilovnato zemljo. Ni je dobiti povsod, kjer pa raste, združena je večjidel v trume.

Stebloobjemajoča pívka

Slika 227. Stebloobjemajoča pivka. (Lámium amplexicaúle.)

Stebloobjemajoča pívka ni tako navadna kakor rudeča, a vendar je ne pogrešamo skoro nikjer. Tudi ta je jednoletna s četverorobimi, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visokimi stebli, kterih pride navadno po več iz drobne korenine. Po robéh stojijo majhni, navzdol obrnjeni kaveljčki, ktere najbolj občutiš, ako potegneš s prstom navzgor. Stebla gredó večjidel na viš, ali pa ležijo po zemlji in privzdigujejo samo vrh. Vej nimajo mnogo; včasi so brez njih.

Od nasprotnih listov so spodnji precej manjši in kratkorecljati; vsi drugi sedijo, dotikajoč se ob dnu, in obsegajo na ta način steblo. Okroglasto-ledvičasti so in krpasti; srednja krpa je največja. Par je od para prav daleč odmaknjen, le v vrhu drug drugemu približan.

Za brezrecljatimi listi je krog sedečih, rožnorudečih cvetov z dolgo cevjo, ki je zlasti po zgornji ustnici porastena z gostimi, rudečimi dlačicami. Tudi zelena čašica in listi so dlakavi. Spodnja ustnica je belkasta in rudeče pikasta (na levi zgoraj).

Stebloobjemajoča pivka cvete od malega travna do jeseni. Njeni privrhni listi ne izpremenijo nikdar svoje navadne barve.

Bela pívka

Na obdelani zemlji se nahaja prav navadno tudi bela pívka, ki se od prejšnjih razločuje le po lepem, belem cvetu. Dasiravno ji ugaja obdelani svet, vendar gre redkokdaj globoko na njivo, ampak plazi se bolj po stranéh in ob koncih. Na širokem polju je ni povsod, tem bolj domača pa je po takih njivah, ki ležijo za kakim plotom, blizu kakega gozdiča ali v obližju selišč. Da na vrtu naletiš na njo, ni čuda!

V zemlji ima bela pívka kratko, plazečo koreniko, ktera poganja 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka, vejnata stebla. Votla so in stisnjena na 4 robove.

Nepravilni beli cveti imajo rumenkaste ustnice in zelenkaste lise ob korenu spodnje ustnice ter so združeni v goste kolobarje za zgornjimi listi. Čašni zobci so dolgi in tanki. Venčeva cev je ukrivljena navzgor, stisnjena in daljša kakor čašica. Na spodnji strani je trebušnato napihnjena in ima znotraj kolobarček tankih dlačic. Njena zgornja ustnica je dolga in potegnjena črez spodnjo, ktere stranski krpici sta oboroženi z dolgim zobcem (na desni zgoraj in na levi spodi). Prašnice so brkaste in črnikaste (na levi zgoraj).

Nasprotni listi so recljati, srčasti in priostreni, debelo napiljeni in dlakavi.

Bela pívka cvete vse poletje in je trpežna. Treba jo je odpraviti s koreniko, dokler je čas.

Bodeči zébrat.

To zelišče je po svoji postavi podobno kaki mladi koprivi ali konoplji, toda cveti ga izdajajo za ustnatico. V zemlji ima kratko, koželjasto korenino, ki požene 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, vejnato, četverorobo steblo. Pod nasprotnimi listi je nekoliko oteklo ali razločno odebeljeno in porasteno s togimi, navzdol obrnjenimi ščetinicami srednje dolgosti. Te delajo rastlino srhko.

Nasprotni listi so recljati, jajčasti ali podolgasto-jajčasti, priostreni, debelo napiljeni in s ščetinastimi dlakami porasteni ali goli. Proti vrhu postajajo vedno manjši in bolj in bolj primaknjeni.

Cveti sedijo v kolobarjih za zgornjimi listi. Dlakava čašica je zašiljena v petero skoro jednakih, trnom podobnih zob. Ko se cvet ospè, ostane neznatno povečana čašica in hrani na dnu štiri rožke. Kocine, stoječe po robu, nagnejo se navznoter, kakor bi hotele zabraniti, da ne izpade plod (na desni spodi). Venec je tudi cevast, spredi širji in nacepljen na dve ustnici. Zgornja ustnica je čeladasto zbočena, ima na koncu tri zobce in pokriva prašnike. Spodnja je trikrpa in ima pred vhodom v cev na vsaki strani votel zob. Srednja krpa je največja in prirezana malo da ne na 4 vogle. Čašni zobci segajo skoro do ustnic (na desni zgoraj). Venec je bel ali rožno rudeč in nališpan na srednji krpi spodnje ustnice z rumeno liso, premreženo z rudečimi žilicami.

Bodeči zébrat cvete od rožnika do velikega srpana in raste povsod po obdelanem svetu. Prištevati ga moramo najnavadnejšim plevelom, kterega se lahko ubraniš, ako žito pridno brstiš in mu tudi drugje ne daješ prostora.

Zébrate lahko spoznaš po omenjenih dveh zobeh na spodnji ustnici. Kakor vse ustnatice, imajo tudi zébrati 2 daljša in 2 kračja prašnika.

Prav malo se razločuje od njega izrobljeni zébrat (Galeópsis bífida) z drobnimi kakor meso rudečimi cveti, kteri so v grlu nališpani z dvema rumenkastima lisama. Srednja krpa njegove spodnje ustnice je podolgasta, večjidel izrobljena, zavihana, vijolična in belo obrobljena; navadno se preliva v rujavkasto.

Kot posebna vrsta se navadno omenja tudi mehkodlakavi zébrat (Galeópsis pubéscens), čegar steblo je porasteno z navzdol obrnjenimi, po njem ležečimi, mehkimi kosmatinicami, pod kolenci pa je srhko. Njegovo cvetje je drobno, ima belo cev, po hrbtu pa je rujavkasto-rumeno, včasi rumenkasto-belo. Gotovo ni treba posebej poudarjati, da sta obe rastlini plevela.

Pisani zébrat

Pisani zébrat (Galeópsis versícolor) je jednoletna rastlina s koželjasto korenino, na kteri je nasajeno 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, četverorobo, pod listi oteklo, vejnato steblo. Povsod je porasteno s trdnimi, malo visečimi ščetinami, kakoršnih je tudi po vejah vse polno. Steblo je, zlasti spodi, navadno rudečkasto ali rujavkasto, in dasi tudi je včasi drugje popolnoma zeleno, robovi so skoro vselej rudečkasti.

Nasprotni listi so recljati, jajčasti in priostreni, debelo napiljeni in ščetinasti ali goli. Recelj je večjidel rudeč in žlebasto oglobljen. Za listi stojijo spodi veje, v vrhu in konec vej pa cveti, kteri napravljajo debele, popolne kolobarje okoli stebla.

Posamezni cvet ima valjasto, v 5 ozkih rogljev zašiljeno, dlakavo čašico, v ktere dnu zorijo 4 rožke, zaprte s posebno ograjo od roba navznoter molečih ščetin. Nepravilni venec je spodi cevast, spredi lijasto razširjen in na 2 ustnici razklan. Zgornja, malo zbočena, je jajčasta, spredi drobno napiljena in pokriva prašnike in vrat. Spodnja je nacepljena na 3 celorobe krpe; srednja je vijolična in belo obrobljena, stranski pa kakor venec sploh rumenkasti. Med zobcema je rumena lisa z vijoličnim robom; prek zob vleče jednaka proga in včasi tudi stranska do zgornje ustnice. Venec je kratkodlakav, le spodnja ustnica je gola, in po zgornji so kosmatinice precej daljše.

Pisani zébrat cvete od velikega srpana do jeseni in raste med razno okopavino in drugo poljščino.

Njivski zébrat

Njivski zébrat ločiš takoj od prejšnjih, zakaj tu ni tistih dolgih, bodečih ščetin, temveč rastlina je porastena s kratkimi, mehkimi kocinicami, ktere ležijo po steblu in so obrnjene proti tlom.

Njivski zébrat nima pod nasprotnimi listi odebeljenega stebla, ampak to je povsod jednako debelo.

Njegovi listi so podolgasto-jajčasti ali suličasti in debelo napiljeni, navadno so dlakavi, včasi pa tudi goli.

Precejšnji cvet je škrlatnorudeč, redkokdaj bel. Spodnji del venčeve cevi vleče vedno na belkasto. Na široki, srčasti srednji krpi spodnje ustnice ima lepo, belo, temno obrobljeno in počrtano liso. Zgornja ustnica ima spredi 2 ali 3 zobce. Čašica dosega s svojimi ostrimi roglji komaj tretjino venčeve cevi, včasi seže celó skoro do polovice (na levi spodi). Omenimo še naj, da je zelišče 10-30 centimetrov (4-12 palcev) visoko, in da nosi navadno 6-10 cvetov v kolobarjih.

Njivski zébrat cvete od rožnika do jeseni in je najnavadnejši tega rodú.

Rumenkastobeli zébrat

Naposled zasluži še rumenkastobeli zébrat, da se ga spominjamo z nekterimi besedami. Njegovo steblo je jednovito ali vejnato, četverorobo, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, porasteno z mehkimi dlačicami in pod nasprotnimi listi nikdar oteklo.

Njegovi jajčasti ali jajčasto-suličasti listi so v recelj zoženi, globoko napiljeno-nazobčani, progasti in po obeh stranéh sivokocinasti.

Kolobarji rumenkastobelih cvetov so nekoliko razmaknjeni. Čašni zobci so nejednaki, šiljasti, bodeči in dlakavi. Venčeva cev je 3-4krat daljša od čašice (na levi spodi). Spodnja ustnica je bela in ima zadi rumeno liso.

To jednoletno zelišče stoji na koželjasti korenini, cvete malega in velikega srpana in raste med razno poljščino. Zébrate imenujejo marsikje tudi ,,konopljenke``.

Močvirski číšljak

Slika 232. Močvirski čišljak. (Stáchys palústris.)

Močvirski číšljak, čistič ali trnocélj ima v zemlji nekako oteklo, precej debelo, plazečo koreniko, ktera oddaja mnogo vlaknatih rujavkastih in nekoliko odebeljenih rumenkastih korenin. Te so trpežne in poženejo spomladi 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, četverorobo, votlo steblo, porasteno po robéh z navzdol obrnjenimi ščetinicami, drugje pa dlakavo, kakor zelišče sploh. Ponajveč je brez vej, dostikrat pa tudi vejnato z nasprotnimi vejicami, ktere izrastejo v listnih pazušicah.

Nasprotni listi so dolgi in ozki, suličasti in stojijo na jako kratkih recljih; spredi so priostreni, ob dnu srčasti in porasteni z mehkimi dlačicami. Po robu so drobno napiljeni in postavljeni v 4 vrste po steblu. Reclji privrhnih listov so včasi tako neznatni, da se ti dozdeva, da jih listi sploh nimajo.

Vrh stebla, kjer se nehajo pravi listi, nahaja se klasasto razcvetje, ktero je na koncu precej stisnjeno, spodi pa rahlo. Prav za prav sedijo v kolobarjastih šopkih vsakokrat za dvema suličastima krovnima listoma posamezni cveti tako stisnjeni, da je dozdevni kolobar popoln. V vsakem kolobarju je po 6-9 cvetov; malokdaj se jih nahaja 12. Posamični cvet ima cevasto-zvonasto, na 5 zobcev razdeljeno čašico, ktera sega venčevi cevi do polovice. Lepi rožnorudeči venec ima 2 ustnici; zgornja je okroglasto-jajčasta, čeladasto vglobljena in zunaj s kratkimi dlačicami porastena. Spodnja je široka, s prelepimi belimi črtami in lisami olepšana in na 3 krpe nacepljena; srednja krpa je največja; vse so zaokrožene in celorobe (na desni zgoraj). Prašniki ležijo pod zgornjo ustnico; daljša 2 se nagneta na desno in levo, kedar začne cvet veneti. Med njimi je nitast, na 2 brazdi razklan vrat, kteri stoji na sredi plodnice, na 4 rožke razdeljene. Venec ostane in obdaja plod.

Močvirski číšljak cvete rožnika in malega srpana in raste prvotno na vlažnih tleh, zlasti ako so ilovnata. Po njivah, posebno med žitom je hud plevel, kterega ne moremo zatreti drugače, kakor da izkopljemo koreniko. Pa ne samo med žitom ga je po mokrotnih njivah prav mnogo, tudi druge poljščine se ne ogiblje, a tu ni tako škodljiv.

Poljski číšljak

Poljski číšljak je jednoletno, večjidel po tleh ležeče neznatno zelišče, ktero je po svoji postavi podobno rudeči pívki; loči ga od nje najbolj njegova bledozelena barva. Njegovo steblo je dlakavo, 20-30 centimetrov (8-12 palcev) visoko, navadno že od tal vejnato, včasi pa tudi brez vej. Kot njegovo posebnost moramo omeniti to, da so listi in za njimi se nahajajoči cvetni kolobarji daleč drug od drugega razmaknjeni.

Nasprotni listi so srčasto-jajčasti, recljati in porasteni s togimi, ležečimi in svetlimi dlakami. Reclji spodnjih so precej dolgi, čim više pa jih zasledujemo, tem kračji so, in pri privrhnih jajčastih so tako kratki, da jih skoro opaziti ni. Ti listi so prav neznatni in kračji od čašic rudečih cvetov, za njimi v kolobarjih sedečih.

Omenjeni kolobarji imajo po 4-6 cvetov; spodnji so razmaknjeni, višji pa klasasto približani. Čašice so navadno višnjelkasto nadahnjene, srhke, njihovi suličasti zobci ostro priostreni in malo da ne tako dolgi, kakor venčeva cev (na desni zgoraj in na levi spodi). Nepravilni venec ima celorobo zgornjo in trikrpo spodnjo ustnico. Barve je rudeče in posut s temnejšimi pikami in počrtan z jednakimi črticami. Pri tem číšljaku ostaneta daljša prašnika skrita pod zgornjo ustnico in se nagneta le včasi navzven.

Poljski čišljak cvete od rožnika do kimovca in raste najrajši po vlažnih njivah in drugem obdelanem svetu.

Jednoletni číšljak

Jednoletni číšljak (Stáchys ánnua) je majhno, kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko zelišče, ktero nas gledé na vnanjo postavo spominja bele pívke. Na koželjasti korenini je nasajeno četverorobo, dlakavo ali golo steblo, ktero nosi jednake nasprotne veje.

Nasprotni listi so recljati, višji v recelj zoženi, krovni pa sedijo. Spodnji so podolgasto-jajčasti, ostali pa suličasti, napiljeni, narezani ali celorobi. Po vejah se nahajajo jednaki, toda manjši listi.

Za vsakim krovnim listom je navadno 6 cvetov z dlakavo in na 5 ostrih zobcev nacepljeno čašico. Venec je bel, samo spodnja ustnica je bledorumena in tu pa tam posuta z rudečimi pičicami. Jednake pike so tudi po robu zgornje ustnice.

Ta číšljak cvete od velikega travna skoro do jeseni in raste pogosto med žitom. Njega in prejšnjega se lahko ubraniš, ako jima ne daš dozoreti.

Poljska meta.

To zelišče je jedino v jako nestanovitnem rodu raznih met, ktero moramo postaviti v to poglavje. Vsaka gospodinja pozna ktero, zakaj rabi jo pri gospodinjstvu, ali pa kot domače zdravilo. Vse dišijo prijetno, in ako ti je prišla kdaj ktera pod nos, spoznal jo boš po letih zopet. Naša rastlina ima v zemlji dolgo, plazečo koreniko, ktera se pomiče vedno naprej in poganja nova stebla. Ravno zaradi tega je na obdelani zemlji tako nadležen plevel, in napeti moraš vse sile, da jo ugonobiš kakor hitro mogoče. Oglejmo si jo malo bliže, da ji bodemo vedeli posvetiti!

Njena korenika je podaljšana v četverorobo, 20-45 centimetrov (8 do 17 palcev) visoko, s srhkimi dlakami porasteno steblo. To je navadno vejnato, včasi pa brez vsake veje.

Nasprotni listi so kratkorecljati, napiljeni in srhki ali goli. Spodnji so okroglasti, ostali jajčasti ali srčasto-jajčasti, topi ali rtasti; sploh se jako lahko izpreminjajo. Večjidel stojijo naravnost od stebla in napravljajo 4 pravilne vzdolžne vrste.

Cveti sedijo za zgornjimi listi v okroglastih, recljatih kolobarjih, kteri so drug od drugega precej razmaknjeni. Drobni cveti so pravilni in imajo zvonasto, dlakavo ali golo čašico s 5 jednakimi zobci in belkast ali višnjelkast venec, ki je znotraj močno kosmat.

Poljska meta cvete od malega srpana do jeseni in raste kot najnavadnejši plevel posebno na vlažni zemlji. Izkopati je je treba, predno dozori plod.

Njivski pópovec

Njivski pópovec je jedno- ali večletna ustnatica, ktera pogosto raste po suhih brdih in nerodovitnih prostorih. Zavoljo tega bi mu seveda ne očitali nobenega hudodelstva, ali marsikje ga je tudi po njivah mnogo, in zavoljo tega smo mu odmerili ta-le prostorček.

Iz koželjaste korenine ali trpežne korenike izraste 15-35 centimetrov (6 do 13 palcev) visoko, četverorobo steblo, ki je vsekdar razvejeno in z mehkimi kosmatinicami porasteno. Mnogokrat se razdeli že ob tleh na več jednakih stebel. Veje so nasprotne in kolikor mogoče steblu podobne.

Nasprotni listi so majhni, jajčasti, priostreni, v sprednji polovici nazobčani in recljati ter dlakavi kakor steblo.

Drobnih cvetov stoji navadno po 6 za višjimi, nekoliko manjšimi listi v kolobarju okoli stebla in vej na kratkih, naravnost kvišku molečih receljčkih. Čašica je spodi trebušnato napihnjena, spredi zožena in skoro zaprta, ker so zobci drug drugemu jako približani. Po njej tečejo močne, dlakave žile (na desni zgoraj). Bledorudeči ali beli venec je nacepljen na 2 ustnici in njegov cevasti del včasi le malo daljši od čašice, včasi pa dvakrat tako dolg. Spodnja ustnica ima 3 krpice, na srednji bel kolobarček; zgornja je cela.

Njivski pópovec cvete od velikega travna malo da ne do jeseni.

Grenkuljica

Grenkuljica ali povójček je bila kakor marsiktera druga rastlina v prejšnjih časih precej imenitno zelišče, zakaj rabili so jo v zdravilstvu in raznovrstnih vražah, ki so se nanašale večjidel na čarovnice. Zdaj ji je potekla ta slava, in kjer jo vidi na svojem zemljišču pametni gospodar, izruje jo in ugonobi. Spomladi, dokler je malo drugega zelenja, poslužujejo se je tu pa tam gospodinje pri kuhi. To seveda je malenkost v primeri s škodo, ki nam jo more napraviti na obdelanem svetu.

Grenkuljica, tudi popénec, vrednjak in potlehni bršljín imenovana, ima po tleh ležeče 15-100 centimetrov (½-3 čevlje) dolgo, tanko, kaki korenini podobno steblo. Četverorobo je in golo. V odstavkih izrastejo iz njega vlaknate, drobno razvejene korenine, ki ga držijo k tlom. Naša podoba a) nam kaže, da se vzdignejo iznad korenin precej visoke veje, ki so sicer steblu podobne, pa debelejše in sočnate. Po njih stojijo nasprotni, recljati listi; spodnji so manjši in ledvičasti, višji obširnejši in srčasti, ali pa podolgasto-ledvičasti. Porasteni so s kratkimi kosmatinicami in debelo narezani. Veje imajo po robéh kratke, navzdol obrnjene ščetinice.

Za listi sedijo skoro v kolobarjih, ki izvirajo iz kratkega reclja, vijolični ali modri, nepravilni cveti b). Čašica je malo da ne pravilna in se okončuje v 5 zobcev; porastena je s kratkimi ščetinicami. Venec je spredi napihnjen in nacepljen na spodnjo daljšo in na zgornjo kračjo ustnico. c) nam ga predočuje prerezanega, da moremo videti 4 nejednake prašnike, pritrjene v razširjenem zgornjem delu. Sredi cveta stoji vrat, razklan na 2 brazdi. Plod so 4 rožke d).

Grenkuljica je trpežna in cvete od malega travna do rožnika. Ona raste povsod in duši s svojo rušo sosedno rast. Odpravi jo samo pridna roka.

Rumeni vímčič

Rumeni vímčič ali rumeni skréčnik je marsikje na obdelani zemlji precej navadna zel, vendar ni zadovoljen z vsakimi tlemi, zakaj povsod je opazovati, da mu je vapneni svet najljubši, in tega se tudi trdno drži. To jednoletno zelišče stoji na kratki koželjasti korenini in ima nizko, kakih 8-16 centimetrov (3-6 palcev) visoko, vejnato steblo, ki je redkokdaj pravilno četverorobo, in ki se drži navadno bolj pri tleh. Povsod je močno dlakavo in precej obširno.

Listov je mnogo, toda neznatni so. Spodnji imajo 3, včasi 5 suličastih krpic, ostali pa so nacepljeni na 3 dolge, črtaste krpe. Vsi so brez reclja, in prvi obsegajo steblo približno do polovice.

Rumeni cveti sedijo za listi in so kračji od njih. Dlakava čašica ima 5 suličastih zobcev, od kterih so 4 jednaki, zgornji pa kračji. Cevasti venec je sicer razdeljen na 2 ustnici, a zgornja ustnica je tako kratko prisekana, da se ti dozdeva, da je sploh ni. Spodnja je dosti obširna, ozaljšana z rujavimi pikami in trikrpa (na desni zgoraj). Venec zvene, toda ne odpade (na desni pod cvetom). V njem se nahaja ondi, kjer so prašniki pritrjeni, kolobar kratkih dlačic. Prašniki so dlakavi in gledajo komaj iz cevi. Rožke so podolgaste.

Rumeni vímčič cvete od rožnika do kimovca in ne raste samo na obdelani zemlji, temveč tudi kraj potov in drugje. Odpraviti ga je težko, ker nareja mnogo semena. Pridna roka bi utegnila največ izdati.

Zadnja v številu ustnatic bodi grozdnata búčenica (Teúcrium Bótrys), ki se zlasti po hribovitih krajih nahaja marsikje kot njivski plevel. Njeno steblo je ob tleh vejnato. 8-26 centimetrov (3-10 palcev) visoko, kocinasto in lepljivo. Zelišče prav dobro diši.

Listi so recljati, srčasto-jajčasti, pérnasto nacepljeni in porasteni z mehkimi dlakami. Njihove krpe so podolgasto-suličaste. Reclji so skoro tako dolgi, kakor listna ploskev.

Recljatih cvetov je združenih navadno po 2-6 v pazušicah zgornjih listov. Njihova čašica je zvonasta, ob dnu napihnjena, spredi pa razklana na 5 večjidel nejednakih zobcev. Venec je cevast in nima zgornje ustnice. Spodnja ustnica je nacepljena na 5 krp; stranske so jednake ali malo da ne jednake, spodnja pa je večja in vdrta. Rožke so jajčaste in gole, cveti pa rudečkasti, včasi beli.

Grozdnata búčenica cvete od malega srpana do jeseni. Najrajši raste na vapneni zemlji.

Navadna madrónšica

Navadna madrónšica, žabri ali zelénec raste posebno rad na peščeni zemlji, in njegova s početka kakšnemu mlečku podobna stebla pridejo zgodaj spomladi iz plazeče korenike. Ta je belkasta in oddaja mnogo drobnih vlaken.

Njeno brezvejnato steblo je okroglo, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in prav kratkodlakavo. Večjidel moli naravnost na viš in nosi prav goste, črtaste ali suličasto-črtaste, celorobe liste, kteri ga pokrivajo do cvetov. Pod temi izrastejo včasi iz listnih pazušic kratke vejice z jednakimi, toda manjšimi listi.

V vrhu je dolg grozd nepravilnih cvetov, kteri stojijo za krovnimi listi in se razcvetajo navzgor. Ako so cveti mnogobrojni, ocvetejo spodnji, predno se začnejo razvijati višji. Posamezni cvet je nasajen na recelj, ki je po priliki tako dolg, kakor polovica dotičnega krovnega lista. Čašica je majhna, plitva in razširjena ter ima 5 rogljev, ki so nekako napošev prirezani, in ki obdajajo pozneje plod. Cevasti, bledorumeni venec je navzad podaljšan v ukrivljeno, temnejšo ostrogo, spredi pa razklan na 2 ustnici (na levi spodi). Zgornja je nacepljena na 2, spodnja na 3 krpice. Spodnja ustnica je zijalasto zbočena in zapira grlo. Ta del je pikčast in rumen kakor pomaranča ter po robu dlakav. Dve dlakavi progi jednake barve sta potegnjeni v cev. Pod zgornjo ustnico so 4 prašniki, 2 daljša, 2 kračja, in med njimi je plodnica z dolgim vratom. Plod je glavica (na desni).

Navadna madrónšica cvete od rožnika do jeseni. Ako jo hočeš ugonobiti, moraš jo v živo prijeti pri koreniki.

Mala madrónšica

Mala madrónšica nas spominja gledé na zunanjo postavo prav malo ali skoro nič sorodnice, o kteri smo ravno govorili. Zelce je komaj 8-16 centimetrov (3-6 palcev) visoko in jednoletno. Njeno okroglo, zeló vejnato steblo stoji na kratki, koželjasti korenini. Veje se začnejo že pri tleh in se včasi razhajajo na kračje vejice. Od veje do veje je steblo malo zveriženo in s kratkimi, pa gostimi dlačicami porasteno, Dlačice nosijo na koncu pikčasto žlezico.

Celorobi listi so suličasti in ozki; višji so malo da ne črtasti. Raztreseni so po steblu in vejah; mestoma sta dva celó nasprotna in potem seveda tudi veji, ki stojita v dotičnih pazušicah. Kakor steblo, dlakavi so tudi listi in veje.

V listnih pazušicah stojijo posamezni cveti. Njihovi reclji so vsekdar kračji od dotičnih listov in obrnjeni na viš. Cvet ima 5 črtastih, nejednakih čašnih rogljev kteri obdajajo, pozneje jajčasto, nekoliko stisnjeno, skoro četverorobo glavico (na desni spodi). Trije so daljši, dva pa kračja od plodú. Belorudečkasti venec je cevast in navzad podaljšan v kratko koničasto ostrogo, spredi pa nacepljen na 2 ustnici. Od teh je zgornja srčasto-izrobljena, spodnja trikrpa in zapira z zbočenim delom vhod v cev (na levi spodi). Na dnu cveta je jajčasta plodnica, iz ktere se razvije glavica jednake oblike, ozaljšana z nitastim vratom. Cveti in plodovi so raztreseni po rastlinici, in stebla kakor posamične vejice napravljajo grozdasta razcvetja. Na zelišču se dobijo pozneje ob jednem cveti in plodovi; zadnji se razprezajo z dvema luknjicama.

Mala madrónšica cvete od rožnika do jeseni in raste prav pogosto med razno poljščino, zlasti na vlažnih tleh. Odpraviti bi se dala le s tem, da uničiš mlada zelišča, dokler še ni dozorelo seme.

Lázica

Na vapneni in ilovnati zemlji srečamo pogosto majhno rastlinico, ktere vrh ti kaže poleg stoječa slika. To je lázica, tretja tega rodú. V zemlji ima koželjasto, sicer zveriženo, pa vendar naravnost v tla zavrtano, belkasto korenino. Na njej je pritrjeno 8-30 centimetrov (3-12 palcev) dolgo, tanko steblo, ktero navadno po tleh leži in se le z vrhom vzdiguje, včasi pa tudi kar naravnost moli v zrak. Steblo je okroglo, kosmato in ali brez vej, ali pa v drugi polovici vejnato. Dlačice so zeló tanke in stojijo od njega. Veje so tudi dlakave, isto tako listi, samo s tem razločkom, da so te kosmatinice kračje; posebno velja to o spodnjih listih.

Listi so nasprotni in kratkorecljati. Spodnji so jajčasti in oddaljeno ter drobno nazobčani, ostali so kopjasti in celorobi. Čim više stojijo, tem manjši so in tem bolj kosmati. V vrhu niso več nasprotni, ampak premenjalni; to velja tudi o vejah.

Cveti (na levi spodi) izrastejo iz listnih pazušic in se nahajajo na golih recljih. Čašni roglji so ozki, suličasti in dlakavi. Trije so obrnjeni navzgor, dva pa molita navzdol in dajata med seboj prostora ostrogi, v ktero je venec podaljšan. Ko ta odpade, klecneta kvišku in obdajata plod od spodnje strani. Venec je nepravilen, zunaj belkasto-rumenkast in na 2 ustnici razklan. Zgornja ustnica je spredi srčasto-zarezana in znotraj temnovijolična, spodnja pa trikrpa, znotraj rumena in nekoliko namehurjena. Plod je glavica. Od 4 prašnikov sta 2 daljša, 2 kračja.

Lázica cvete malega in velikega srpana. Ker ni velika, tudi ne dela veliko škode, a poljščini vendar ni na korist.

Okroglolistna madrónšica

Prava sestra lázici, ki se samo po zunanji opravi loči od nje, imenuje se okroglolistna madrónšica, s ktero se poslavljamo od tega rodu. V zemlji ima tanko korenino, in njeno šibko in vejnato steblo je preslabo, da bi se mogočno držalo po koncu; zato poleže pohlevno po tleh in topi na ta način poljščino še bolj, kakor bi jo sicer. Dolgo je 8-30 centimetrov (3-12 palcev), včasi tudi več in porasteno 8-30 dolgimi dlakami.

Listi so tudi dlakavi, okroglasto-jajčasti in nasajeni na prav kratkih recljih. Spodnji so nasprotni, ostali raztreseni in nejednako nazobčani, nekteri pri vrhu pa tudi celorobi.

Nepravilni cveti se nahajajo na dlakavih recljih v pazušicah zadnjih listov. Čašni roglji so jajčasti ali suličasti, pa precej široki. Drobni, rumenkasti venec je ozaljšan s škrlatno rudečo zgornjo ustnico in podaljšan v ozko, ukrivljeno ostrogo (na desni zgoraj). Plod je glavica, obdana s čašico.

Okroglolistna madrónšica cvete od malega srpana skoro do jeseni. Najbolj ji ugaja prodnata in peščena zemlja.

Njivski odolín.

Ta zijalka je izmed onih rastlin, ki so služile nekdaj čarodejem in čarovnicam (copernicam) za mnogovrstne sleparije. Tudi ljudstvo se ga je posluževalo, kedar je zanetilo ogenj, da bi ne mogle čarovnice blizu. Zdaj ko so te nespametnosti — če tudi ne vraža — skoro popolnoma pozabljene, prištevamo to zelišče le še poljskim plevelom, in nikdo se ne zmeni dosti zánj. Seveda to tudi ni dobro, zakaj na vsako kvarljivko je treba obračati skrb in pozornost.

Njivski odolín je jednoletna, 15 do 45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoka rastlina, ktera ima na kratki, koželjasti korenini okroglo, vejnato steblo. To je v svojih spodnjih delih, kakor tudi veje, do cvetov golo, drugje pa gosto dlakavo. Veje se začnejo že pri tleh in molijo na viš.

Nasprotni listi so celorobi, črtasto-suličasti ali črtasti in zoženi v receljček. Privrhni, za kterimi so nameščeni cveti, navadno niso nasprotni, ampak raztreseni, ožji in dlakavi.

Zali cveti stojijo na kratkih, toda trdnih recljih za zgornjimi listi, in sicer tako po vejah, kakor po steblu. Cvet je nameščen za krovnim listom tako, da je najdaljši čašni rogelj ravno nad njim in ob vsaki strani dva nekoliko kračja. Ti roglji so razdeljeni do dna in daljši od venca in glavice, ktero pozneje obdajajo. Cevasti venec je ob dnu nekako trebušnat in se naslanja s svojim trebuščkom na krovni list, kteri je vselej daljši od zgornjega najdaljšega čašnega roglja. Od strani je nekoliko stisnjen, spredi razklan na 2 ustnici in belo-rudečkast, z rudečimi žilicami počrtan (na desni). Zgornja ustnica je plitvo zarezana, štrli navzgor in je, zlasti pod zarezo, premrežena s temnejšimi vštričnimi črtami. Spodnja je zijalasta, pred visečim, na 3 krpice nacepljenim robom zbočena in zapira vhod v cev. Njena srednja krpica je prav neznatna. Prašniki so skriti v cevi. Iz plodnice se razvije velika, jajčasta glavica, porastena z dlakami in ozaljšana spredi sredi treh napihnjenih, temnejših podaljškov z rudečim, šiljastim vratom (na levi).

Njivski odolín cvete od rožnika do velikega srpana. Najbolj po volji so mu peščena tla, bodisi obdelana ali ne. Iznebiti se ga ne moreš drugače, kakor s tem, da roka pridno sega vmes.

Rudeča smetlíka

Rudeča smetlíka ali óčec ima na koželjasti korenini zaokroženo- četverorobo, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, s kratkimi dlakami porasteno steblo. Tudi ostali deli so dlakavi. Steblo je vejnato, in njegove nasprotne veje delajo včasi prav pravilen križ. Neka posebnost te smetlike je pač ta, da se nahajajo najdaljše, v razcvetje se okončujoče veje ob sredi stebelne visokosti, med tem ko so nižje kratke in navadno brez cvetov.

Nasprotni listi so sedeči, suličasti ali črtasto-suličasti in oddaljeno napiljeni. Jednake oblike so tudi krovni listi vrh stebla in konec vej, samo da postajajo vedno manjši, in da izgubijo svojo pravilnost v razpostavljanju s tem, da stojijo nekteri više, drugi niže. Inače pa ni opaziti nobenega razločka, ako nočemo morda še dostaviti, da so krovni listi blizu vrha spodi rudečkasti.

Kratkorecljati cveti stojijo posamič za krovnimi listi; nekoliko daljši so od zadnjih in napravljajo lep grozd na ono stran obrnjenih cvetov, na ktero se nagiblje steblo in veje. Čašica je cevasta in nacepljena na 4 ostre zobce ter obdaja pozneje dlakavo, nekoliko sploščeno glavico. Rožnorudečega venca gleda iz čašice samo sprednji, na 2 ustnici razklani konec (na desni). Na naši sliki je čašica na kratko stran. Pod zgornjo ustnico ležijo prašniki, kterih rujavkaste, z dlakami nekako zvezane prašnice imajo po 2 konici. Vrat je včasi daljši, včasi ravno tako dolg kakor venec in nosi zeleno brazdo. Spodnja ustnica ima 3 krpice.

Rudeča smetlika cvete od rožnika do velikega srpana in ljubi vlažno zemljo, koder je po njivah in travnikih siten in nadležen plevel. Njene koreninice morejo srkati hrano tudi iz korenin drugih rastlin; če jih pa ne najdejo, pripravljajo si je na navadni način.

Njivskí skrobotec.

Slika 244. Njivski skrobotec. (Rhinántus hirsútus.)

Meseca rožnika in malega srpana nahajamo med raznim žitom, zlasti med ržjo 30-100 centimetrov (1-3 čevlje) visoko rastlino, ktera nas s svojim bledozelenim vrhom in rumenim cvetjem zbada v oči. Raste sicer tudi po travnikih, toda tu ni tako visoka in dela družbo dvema sorodnicama. To je njivski skrobotec, kteremu tudi leskótec, lunež, lošič in lošec pravijo. Njegovo zaokroženo-četverorobo steblo je nasajeno na koželjasti, prav malo razvejeni korenini. V spodnjih delih je kratkodlakavo, proti vrhu pa kocinasto. Navadno se vzdiguje naravnost od tal, povsod je jednakomerno debelo in rujavkasto počrtano. Okoli svoje osí je ravno toliko zasukano, da nasprotni listi ne morejo delati križa. Včasi je vejnato, včasi pa brez vej.

Listi so močno razmaknjeni, sedeči, podolgasto-suličasti in debelo napiljeni. Ob dnu so plitvo izrobljeni in na spodnji strani s hrapavimi pičicami posuti. Krovni so vrh stebla približani, ob dnu srčasti, spredi pa priostreni in bledozeleni.

Za vsakim krovnim listom stoji na kratkem reclju cvet; njegova trebušnato napihnjena čašica je porastena z gostimi, dolgimi kocinami, ktere so zánj važno znamenje. Čašica je kakor krovni listi bledozelena, od strani precej stisnjena in se okončuje v 4 ostre zobe. Temnejše žilice jo delajo mrežasto. Iz čašice gleda od strani stisnjen, cevast venec, nacepljen na 2 ustnici. Spodnji del, kolikor ga je v čašici, je bel in ukrivljen navzgor, ostali je rumen in na zobcih zgornje ustnice moder. Med tema zobema gleda iz cveta modri vrat z zeleno brazdo. Zgrbančena spodnja ustnica je bolj živo rumena in trikrpa. Nitasti vrat stoji na jajčasti plodnici (na desni spodi), ktera se izpremeni v široko, ploščnato, v čašici skrito glavico (na levi). Navadno se obrnejo vsi cveti več ali manj na jedno stran, in tudi vršiček se večjidel tjakaj nagiblje.

Njivski skrobotec cvete v drugi polovici pomladi in je na polju jako nadležen plevel, kterega je težko popolnoma zatreti. Pridna roka tu največ opravi. Na travnikih, posebno na vlažnih ga je tudi mnogo. Z ozirom na te velja o njem vse ono, kar o malem in velikem skrobotcu.

Njivskemu skrobotcu kakor omenjenima sorodnikoma se pozna že po bledi barvi, da niso le pleveli, temveč, da zajedajo druge rastline in pijejo sok iz njih. Škoda, ki jo povzročujejo človeku, je dvojna, in zato jih moramo tem bolj uničevati, predno se je razvilo seme.

Njivski črnílec

Slika 245. Njivski črnilec. (Melampýrum arvénse.)

Njivski črnílec je izmed onih poljskih plevelov, ki imajo z žitom jednako debela zrna, in ki se zaradi tega prav težko odpravijo iz njega. Spodi okroglo, drugje četverorobo, 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoko črnilčevo steblo stoji na koželjasti, belkasti korenini. Njegove nasprotne veje stojijo daleč od stebla in se okončujejo v klas.

Nasprotni listi so suličasti ali črtasti in celorobi; oni imajo prav kratke reclje, ali pa sedijo neposredno na steblu.

Lepi cveti se nahajajo v klasu vrh stebla in konec vej. Vsak je podprt z velikim, pérnasto-nacepljenim krovnim listom. Spodnji so zeleni, zgornji škrlatnorudeči, vsi pa ob dnu na spodnji strani črnopikčasti. Ti rudeči vrhovi omogočijo, da zelišče že od daleč opaziš. Za krovnimi listi sedijo posamezni cveti. Tudi ti so rudeči; temnorudeči sta obe ustnici, potem sledi rumen pas, ki je spodi precej obširen, in naposled ukrivljena, rožnorudeča cev. Pod zgornjo ustnico so skriti prašniki in vrat (na desni). Čašica je zelenkasto-rudeča in na dolge roglje razdeljena (na desni in levi, tukaj tudi z glavico). Seme je debelo kakor žitna zrna.

Njivski črnilec cvete rožnika in malega srpana in raste skoro povsod med žitom. Ako je njegovega semena mnogo primešanega žitu, postane kruh višnjelkast in grenek, zdravju pa ni škodljiv. Dobijo li molzne krave preveč tega zelišča, izpreminja se mleku barva na višnjelkasto. Zavoljo lepih, rudečih klasov je ta črnilec marsikje priljubljena vrtna rastlina.

To zelišče ni samo njivski plevel, ampak njegove dolge, nerazvejene korenine se zavrtajo v korenine raznega žita in pijejo iz njih živilni sok. Vendar se pretrga ta zveza pozneje, kedar rastlina cvete, malo da ne povsod, in zajedalka životari in išče hrane v zemlji, dokler ni dozorelo seme. Posušeno zelišče je črno.

Njívski jétíčnik.

Slika 246. Njivski jetičnik. (Verónica agréstis.)

Jetičnikov je prav mnogo vrst, pa vsi niso pleveli. Ako pošlješ deco na njivo, da ti napleve spomladi zelenja, lahko si uverjen, da je med njim največ njivskega, ali pa kakega drugega jetičnika. Vsi so mične, nekteri celó lepe rastlinice. Po obdelanem svetu jih je sedem škodljivih; te si bomo ogledali.

Njivski jetičnik, čegar pomanjšano podobo nam predočuje a), ima kratko, na tanka vlakenca razdeljeno korenino in po tleh ležeče steblo. Zadnje je navadno močno razrastlo in napravlja precej gosto, okroglo rušo. Steblo je okroglo, dlakavo ali pa tudi golo in rudečkasto, proti koncu pa zelenkasto. Da nahajamo gledé na barvo tudi izjeme, to naj nikogar ne moti, zakaj v rastlinstvu je to kaj navadnega. Veje ležijo po tleh, ali pa gredó na viš.

Stebelni listi so nasprotni, ali križa ne delajo skoro nikdar, ker je spodnji list privzdignjen na stran, in tako pride, da so postavljeni po steblu na desno in levo. Proti vrhu so raztreseni in naposled združeni v šop. Vsi so kratkorecljati in jajčasti, nekteri pa nagibljejo bolj na srčasto. Po robu so debelo narezani.

V pazušicah posameznih listov stojijo precej dolgi, pozneje navzdol obrnjeni reclji s cvetom. Čašica ima 4 zelene roglje, kteri ne odpadejo, temveč oklepajo plod. Modri, včasi rožnorudeči kolesasti venec je malo da ne pravilen in razdeljen na 4 jajčaste krpe, počrtane z mnogoštevilnimi temnejšimi žilicami. Ob njegovem dnu stojita dva prašnika na belih nitkah, ki se okončujejo v podkovasto, modro prašnico b). Venec s prašnikoma prav lahko odpade, in zato primerjajo ženske po nekterih krajih ta cvet kaj rade moški zvestobi. Pustimo jim to nedolžno veselje in omenimo rajši, da je venec te obrekovane rastline ob dnu, kjer so njegove krpe v celoto združene, bledejše, večjidel belkaste barve. Plod, s povečano čašico obdan c), je narobe-srčasta glavica, ktera nosi v zarezi kratko nitko (vrat).

Njivski jetičnik cvete zgodaj spomladi, kakor hitro se je meseca sušca ogrela zemlja, in še konec malega travna se odpirajo nekterim lepi cveti. On raste povsod po njivah, zlasti po takih, ktere si namenil okopavini. S tem seveda ne trdimo, ga ni med žitom. Še preveč ga je. Takisto tudi drugje na obdelanem svetu. Pridna roka bi pri jetičnikih največ pomagala, če tudi ne moremo trditi, da jih je sploh mogoče zatreti. A toliko pa lahko vsak doseže, da mu ne napravljajo škode.

Trikrpi jetičnik

Najlepši in najnežnejši izmed teh plevelov je trikrpi jetičnik. V zemlji ima koželjasto korenino, iznad ktero se vzdigne spodi zveriženo in rudečkasto stebelce, ktero ostane brez vej, ali pa se takoj ob tleh razhaja na vejice. Zelišče se ne plazi po zemlji, temveč moli nad nepravilnim spodnjim delom naravnost na viš. Zgornji deli so vsi jednakomerno zeleni in s kratkimi dlačicami porasteni.

Kakor zelišče sploh, neznatni so tudi njegovi listi. Jajčasti spodnji so recljati, dlanasto-krpasti višji sedeči, vsi pa nasprotni. Najvišji, za kterimi stojijo cvetni reclji, so raztreseni in dlanasto-razdeljeni. Krpic štejejo spodnji navadno po 5, proti vrhu samo po 3. Omenjeni cvetni reclji se nikdar ne nagnejo proti tlom, tudi tedaj ne, kedar plod zori.

Kolesasti cvet je podoben prejšnjemu, samo da je neznatnejši in temnomoder (na desni zgoraj). Tudi narobe-srčasta glavica (na levi spodi) ne dela skoro nobenega razločka, vendar je nekoliko na okroglasto stran in trebušnato napihnjena.

Trikrpi jetičnik cvete od malega travna do rožnika in dela prejšnjemu družbo.

Bršljanolistni jetičnik

Po skalovju in drevju se spenja vednozelen grm, bršlján, čegar listi so zeló podobni rastlinici, povsod znanemu bršljanolistnemu jetičniku. V korenini se ujema s prejšnjim, steblo pa je malokdaj jednovito, temveč vejnato in včasi po tleh ležeče, navadno pa več ali manj privzdignjeno. Povsod je dlakavo in lepo zaokroženo.

Pritlehni listi so nasprotni, ostali premenjalni; vsi so srčasti ali ledvičasti, topi in nacepljeni na 3-5 krp. Srednja krpa je največja, zaokrožena in na vsaki strani po žilici ločena od stranskih; po njeni sredi teče do konca tretja žilica, ktera je izmed vseh najdaljša.

V pazušicah raztresenih listov stojijo recljati cveti. Čašni reclji so srčasti, plitvo vglobljeni in resnati. Po dva in dva se stikata in narejata oster rob, tako da je okroglasta glavica skrita v četverokotni čašici (na levi spodi). Venčevi lističi so rudečkasti ali beli in počrtani z nežnimi žilicami.

Ta jetičnik je morda najnavadnejši, zakaj ne samo na neobdelanem svetu, na pr. ob potih, po tratah, za mejami itd., ga je vse polno, tudi po njivah ga je mestoma toliko, da se včasi skoro ne vé, raste li tu kakšna strn, ali se je sejal plevel. Ravno to velja o drugem obdelanem svetu. Ni pač treba dostavljati, da ga moramo povsod kolikor najbolj mogoče zatirati. Tudi po neobdelanih prostorih? Tudi! Zakaj seme je drobno, in veter ga lahko zanese drugam, kjer nam je očitno kvarljiv. Vetru pomaga voda, ktera ga pobere po višjih mestih in tira v nižino.

Bršljanolistni jetičnik cvete od sušca do rožnika.

Pomladanski jetičnik

Slika 249. Pomladanski jétičnik. (Verónica vérna.)

Pomladanski jetičnik je po svoji postavi in velikosti podoben trikrpemu žlahtniku. Tudi on je jednoletna majhna, samo 8-15 centimetrov (3 do 6 palcev) visoka rastlinica s tanko, koželjasto korenino, ktera se razhaja na drobna vlakna.

Njegovo stebelce je okroglo, brez vej, ali pa vejnato in skoz in skoz s kocinicami porasteno.

Dlakavi so tudi njegovi listi. Spodnji so recljati, jajčasti in celorobi ali pa krpasti, ostali sedeči, pérnasto-nacepljeni in nasprotni ter prehajajo polagoma v premenjalne, ozke in suličaste, celorobe krovne liste.

Na kratkih recljih stojijo za zadnjimi modri cveti v rahlem grozdu. Kolesasti venec ima 2 jednaki in 2 nejednaki nasprotni krpici (na desni spodi). Srčasta glavica je ploščnata in obdana od dlakavih, nekoliko daljših, ozkih čašnih rogljev (na levi zgoraj).

Pomladanski jétičnik cvete malega in velikega travna. Njegova stebelca gredó kvišku in se nagnejo malokdaj proti tlom. Dobiti ga je skoro povsod.

Poljski jétičnik

Poljski jétičnik je zlasti po listih njivskemu svojemu sorodniku zeló podoben. Njegova stebelca in veje pa ne ležijo po tleh, ampak štrlijo v zrak in so večjidel vejnata. Zelišče je dlakavo in 8-30 centimetov (3–12 palcev) visoko. Kocinice stojijo od njega.

Listi so nasprotni; spodnji na kratkih recljih, ostali sedeči. Jajčasti so in krpasti, na dnu pa dostikrat srčasto zaokroženi. Proti vrhu se izpremenijo v raztresene suličaste krovne liste.

Modri, prav kratkorecljati cveti stojijo v rahlem grozdu za krovnimi listi. O cvetu, kterega vidimo na levi, in o njegovem razgrnjenem vencu na desni nimamo kaj posebnega povedati. Plod je srčasta, ploščnata glavica (na levi zgoraj).

Poljski jétičnik cvete malega in velikega travna in je jednoleten.

Nitasti jetičnik

Z zelmi jétičnikovega rodú še nismo popolnoma pri koncu. Spominjati se nam je treba najprej nitastega jétičnika (Verónica Buxbaúmii), kteri je nekako izbirčen v zemlji, zakaj on raste večjidel le na dobrih, rodovitnih tleh. Da se nahajajo tudi pri njem izjeme, to nas naj ne moti, zakaj zrno kalí ondi, kjer najde količkaj ugodne podlage.

Nitasti jétičnik je njivskemu prav podoben, toda v vseh delih je močnejši, in njegovo steblo približno 30 centimetrov (1 čevelj) dolgo. Zadnja beseda nam tudi pové, da se ne vzdiguje prosto na viš, ampak njegovo nitasto steblo leži po tleh, zakaj preslabo je, da bi nosilo po koncu sebe, liste in cvete.

Njegovi kratkorecljati listi so po steblu raztreseni, okroglasti ali jajčasti in globoko krpasto-napiljeni.

Cvetni reclji so daljši od krovnih listov. Ko je plod dozorel, kimajo s koncem, drugje pa so ravni. Čašni roglji so jajčasto-suličasti in stojijo pod plodom naravnost od njega. Venec je velik in temnomoder. Glavica je narobe-srčasta, z močnimi žilicami premrežena, po robu dlakava, drugje pa gola.

Nitasti jétičnik cvete od malega travna do jeseni.

Jajčastolistni jétičnik

Po naših krajih najbolj redek na obdelani zemlji je jajčastolistni jétičnik (Verónica ácinifolia), kterega postavimo zato na zadnje mesto, ker mu nimamo toliko očitati, kakor njegovim prednikom. Pa že to, da vsaj mestoma kolikor toliko topi našo poljščino, daja nam pravico do njega. Njegovo stebelce je ravno, močno vejnato, kakih 20 centimetrov (8 palcev) visoko in kakor listi in čašica porasteno s srhkimi, žlezastimi dlakami. Veje se nahajajo že od tal.

Spodnji listi so jajčasti, topo nazobčani ali narezani in recljati; takšni so tudi ostali do privrhnih, ki nimajo reclja, in ki se tudi v obliki ne strinjajo popolnoma z njimi. Ti so namreč bolj raztegnjeni, suličasti in skoro celorobi.

Razcvetja so v začetku malo da ne češuljasta, pozneje pa se raztegnejo v pravilne grozde. Cvetni reclji molijo od stebla in so naposled dvakrat daljši od čašice. Krovni listi so jim sprva v dolgosti jednaki, pozneje pa kračji. Modri venec ne presega čašnih rogljev. Glavica je narobe-srčasta, spredi izrezana in porastena z lepljivimi dlačicami.

Jajčastolistni jétičnik cvete malega in velikega travna.

Lapúh.

Ob ilovnatih bregovih naših potokov, rek in jezer, kjer navadno rastejo vrbe raznih vrst in razne velikosti, zbira se spomladi vaška mladina, ali ne zavoljo rumenih cvetov, ki so pririli iz ilovice, ampak zaradi nekega drugega imenitnega opravila. Prav živo se namreč spominjajo zadnje vigredi, ko so se tudi otovre shajali ondi in si narejali piščali. Da se stara navada ne pozabi, kar bi bilo seveda velika škoda, sešli so se tudi letos in prav urno majijo gladke veje, da si naredi vsak svojo piščalko. Zdaj pa v vas, kjer je treba pokazati, da še niso pozabili starošegnega piskanja. Rastline pa, po kteri so neusmiljeno teptali in jo zbili v tla, te jim ni bilo mari; še zmenili se niso zánjo. Tudi mi bi jo pustili v miru, da je nedolžna povsod, kakor tu ob potoku. Ali naseli se prav rada na vlažni obdelani zemlji, kjer je jako nadležna in škodljiva. Lapuhu pravijo tudi: stípor, svinjaríca, kopačíca, podbel, lepíš, lapušček, lupínec in oslova stopinja.

Lapúh ima navadno prav razrastlo belo koreniko, zavrtano globoko v zemljo. Večjidel se razveji na več vrhov in oddaja mnogo vlaken, ktera se razhajajo na tanša vlakenca a).

Iz korenike izrastejo brezlistna in brezvejnata stebla, ktera so silno kosmata in z luskami pokrita. Luske so čim više, tem manjše in se izpremenijo naposled konec stebla v košek, napolnjen z rumenim cvetjem b). Cveti v kolobarju so jezičasti c), na sredi (v krožcu) pa cevasti d) in okrašeni nad plodnico z lasasto čašico , ki se razvija v mično kodeljico e), ko so odpadli drugi deli. Ta naprava je kaj izvrstna, zakaj plod dobi večje površje, veter se zadeva vánj in ga lahko odnese daleč, kamor bi ne prišel brez nje. Kodeljica je posebno svojstvo košaric in jim največ pripomore do tega, da jih je dobiti povsod v večjem številu kakor drugih rastlin. Če še nisi, pa poskusi to sam. Samo pihni v kodeljico, in porazgubile se bodo po zraku daleč na okrog.

Ko je lapúh ocvetel, požene iz korenike recljate, okroglasto-srčaste in debelo nazobčane, prav velike liste. Zgoraj so goli, spodi sivokosmati in po reclju žlebasti. Ker raste povsod le družno, in ker so njegovi listi večjidel razprostrti po tleh, ne jemlje drugim rastlinam samo živeža, temveč tudi svetlobo in dobrodejno ter neobhodno potrebno solnčno gorkoto. Zavoljo tega zaostaja vsaka druga rast, in ko jo listje obsenči, ne more nikamor in pogine samega gladú in sence. Iz tega je razvidno, da se mora lapúh izkopati s koreniko, ako ti je na srcu dober pridelek.

Lapúh je izmed prvih pomladanskih rastlin in cvete že meseca sušca in malega travna. Zánj je to najugodnejši čas, zakaj ravno otovre brijejo pomladanski vetrovi z vso silo in odnašajo ter raznašajo njegove plodove kakor nalašč. Najbolj mu ugaja vlažna, ilovnata zemlja, kjer se včasi čudno namnoži. Plitvo oranje mu je zeló po volji, zakaj ranjena korenika silnejše poganja kakor cela. Le prav globoko oranje o poletnem času ga ugonobi popolnoma. Ker pa to ni povsod in vsakemu mogoče, povemo mu še boljši pomoček: osuši zemljišče, in lapúh bo izginil sam ob sebi, zakaj prevezal si mu glavno žilo, brez ktere mu ni mogoče živeti.

Kanaški úročnik.

Amerika nam je sicer poslala marsikaj dobrega, pa tudi dosti slabega smo prejeli od nje. Leta 1655. smo dobili v nekem nagačenem ptiču (v nadevani ptičji koži) úročnikovega semena, in zelišče se je razprostiralo in širilo tako hitro po Evropi, da ga moramo dandanašnji prištevati najnavadnejšim plevelom. To zelišče je jednoletno in stoji na koželjasti, rujavkasti korenini, od ktere se razhajajo mnogobrojne koreninice. Posebno čvrsto ni pritrjeno v zemlji, a ker ni košato, lahko nosi svoj vrh po koncu.

Okroglo, spodi jednovito, proti vrhu pa vejnato steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko in skoz in skoz porasteno s precej trdnimi, naravnost od njega molečimi kocinami. Veje so kratke in goste.

Premenjalni listi so črtasto-suličasti in prehajajo proti vrhu v krovne liste, za kterimi stojijo veje razcvetja noseče. Spodnji so vsaj spredi oddaljeno napiljeni, ostali pa celorobi in ožji. Dlakavi so kakor steblo in resnati (na levi zgoraj). Akoravno so prav gosti, vendar jih je malo videti, ker so neznatni.

Vsaka veja zá-se je lat; vse so postavljene v sestavljen grozd. Drobni cveti imajo vrčast ovojek (na desni spodi); njegovi notranji lističi so večji kakor zunanji. Kolobarjevi cveti so umazano beli, skoro nitasti (na levi spodi) in gledajo prav malo iznad ovojka in rumenih, cevastih krožčevih (notranjih) cvetov (na desni zgoraj). Rožka je ovenčana z nežno kodeljico. Kedar se plod ospè, zavihne se ovojek navzdol in pokaže golo plodišče.

Kanaški úročnik cvete malega in velikega srpana in raste najrajši po peščenih tleh. Ker je jednoleten, ni ga težko zatreti, kolikor ga je jedno leto na njivi. Ali njegove rožke so kaj lahke, in dobiš ga s sosedove njive. Temu plevelu pridemo torej najbolj do živega, ako ga takoj izpipljemo, kakor hitro se prikaže iz zemlje.

Božja strešica.

Visokih gorá in planin težko pristopno skalovje krasi jako lepa in planincem zeló priljubljena bela planíka. Vsak hribolazec, vsak planinski lovec si jo vtakne, če le količkaj mogoče, za klobuk in se ne ponaša malo z njo. No mi privoščimo vsakemu to veselje, z druge strani pa bi radi ktero rekli o njeni sorodnici, o božji strešici ali molovi roži, ker je mestoma nadležen njivski plevel. To je jednoletno zelišče s koželjasto korenino, na kteri stoji 5-20 centimetrov (2-8 palcev) visoko, večjidel zeló vejnato steblo. To je porasteno kakor veje z gostimi, ležečimi, belimi dlakami, kakor bi bilo z belo volno prevlečeno.

Tudi raztreseni, sedeči listi se odlikujejo po tej lastnosti. Črtasto-suličasti so, celorobi in zoženi v kratko konico.

Drobni koški so združeni v klobčiče, z listi podprte. Nahajamo jih samo konec vej in vrh stebla; podpirajoči listi segajo nad nje (na desni). Ovojek je rujavkast, cveti pa rumenkasto-beli. Drobne rožke imajo lasasto kodeljico.

Božja strešica cvete od malega srpana do kimovca in raste sem ter tja prav pogosto po njivah. Najbolj ji ugaja vlažna zemlja, zlasti ondi, kjer spomladi voda dolgo stoji. Ker je v košku veliko semena in na košatem zelišču mnogo razcvetij, širi se plevel naglo od njive do njive. Odpraviti je treba zel z njive, dokler ne začne veter raznašati njenih plodov.

Nemško predivno zelišče.

Po suhih prašnikih, zarah in sploh takih krajih, koder pasejo živino, vidimo pogostem neko po svoji zunanji podobi skoro čudno rastlino. Ona ostaja za živino, zakaj nobena se je ne dotakne; prištevati jo moramo torej plevelom. Pa tudi po peščenih ali prodnatih njivah je je marsikje toliko, da nam dela precejšnjo škodo na raznovrstni poljščini, in zato govorimo tu o njej.

Nemško predivno zelišče je jednoletna zel s kratko, koželjasto in močno razvejeno korenino, na kteri stoji 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, brezvejnato, ali pa ob tleh na več posameznih, steblom jednakih vej razdeljeno steblo. To je trdno, naravnost na viš moleče in popolnoma pokrito z belo dlako, kakor da je z najtanšo volno ovito in prepreženo. Okončuje se v klobčič majhnih koškov, pod kterim večkrat izrastejo 2-3 vilaste veje, ktere nosijo na koncu jednak klobčič razcvetij.

Majhni listi so suličasti ali črtasti, k steblu pritisnjeni, priostreni ali topi, sedeči in celorobi. Od omenjene volne so belkasti, in ker zakrivajo steblo malo da ne popolnoma, videti je vse zelišče zelenkasto-belo.

Razcvetja, koški, so zeló drobna, jajčasta, nekoliko robata in rumenkasta ali rujavkasta (na levi zgoraj). 12—30 jih je združenih v klobčiču. Z dnom sedijo v beli volni; njih lističi imajo golo konico. Drobni cveti so kračji od ovojka. Zunanji nitasti (na desni) so navadno skriti za koškovimi lističi, notranji cevasti (na levi spodi) pa prosto stojijo. Zadnjih je malo. Kodeljica večjidel hitro odpade.

Nemško predivno zelišče cvete malega in velikega srpana. Odpraviti ga ni težko, ker gre rado iz tal. Seveda je treba gledati na to, da se delo izvrši o pravem času.

Njivsko predivno zelišče

Njivsko predivno zelišče je po naših krajih navadnejše od prejšnjega in se odlikuje tudi po tem od njega, da bolj na njive tišči, in da ga je redkokdaj dobiti po suhotah. Podobni sta si obe rastlini še precej, in med tem ko kaže prejšnja v svoji zunanji postavi nekaj stanovitnega, ne moremo te pohvaliti v tem oziru. Nasprotno! Težko najdeš na njivi dve popolnoma jednaki zeli. V vrhu so si rastline še najbolj podobne, zakaj vse so razvejene nepravilno in skoro zmirom tako, kakor ti kaže slika. Steblo se namreč okončuje v šopek drobnih razcvetij, pod njim izvirajoče veje se večjidel rogovilasto delijo in so tu pa tam, vselej pa na koncu okrašene z jednakimi šopki. Razun v vrhu nahajamo veje včasi po vsem steblu, včasi pa le ob tleh. V šopkih je 3-10 koškov z drobnimi cveti, kteri stojijo v jedni ali dveh vrstah med koškovimi lističi. Vsi so nitasti.

Njivsko predivno zelišče cveta malega in velikega srpana.

Tridelni ušivec.

Ako stopiš jesenskega dne na njivo, kjer zori ali je že dozorela kaka okopavina, ne moreš se dosti načuditi, da se te je kar hipoma prijel neki rujavkast plod, kterega moraš posamič pobrati z obleke, ako jo hočeš zopet osnažiti. To so rožke ušivčeve (na levi), kteremu ugajajo najbolj vlažna tla; zatorej se naseli najrajši po njivskih jarkih, kjer večkrat stoji voda. V zemlji ima precej močno koželjasto korenino, ktera oddaja mnogo debelejših in tanših vlaken.

Na korenini je pričvrščeno 20—80 centimetrov (8-30 palcev) visoko, zaokroženo-četverorobo, zeló vejnato steblo. Golo je in rudeče progasto ali samo sem ter tja rudeče nadahnjeno. Nasprotne veje štrlijo na viš in delajo zelišče prav košato.

Nasprotni listi so večjidel tridelni, njihove posamezne krpe suličaste in debelo napiljene. Srednja krpa je največja; stranski sta zoženi v dlakav recelj, ki se zraste z onim nasprotnega lista v plitvo, kadunjasto nožnico. Nekteri listi, zlasti po vejah so tudi celi, redkokdaj pa vsi.

Vrh stebla in vej sedijo, opasani od krovnih listov, poIrrri koški rumenih cvetov. Podolgasti listi dvojnega ovojka so tako dolgi kakor cveti in pozneje kakor dozorele rožke. Cveti sedijo med plevami; prav neznatni so in cevasti (na desni). Iz plodnice se razvije stisnjena, precej velika, z 2-3 resami oborožena rožka. Po robih in resah so navzdol obrnjene ščetinice, s kterimi se plod prijemlje za obleko in živalsko kožo. Kodeljice plod nima, zadostujejo mu omenjene ščetinice, ktere omogočijo, da pride na oddaljene njive in na druge ugodne prostore.

Tridelni ušivec cvete malega in velikega srpana in raste, kakor smo že povedali, po vlažnih njivah in kraj jarkov. Ker je jednoleten, zadostuje, ako ga odpraviš s polja in njegovega obližja, predno seme dozori. Res je, da ti ga utegnejo natrositi razne živali in med njimi najlažje lovski psi, a tega se lahko ubraniš, ako količkaj paziš na svoje zemljišče.

Rman

Rman, jermánec, škrotovec, škoréca, skorócel ali ruja je povsod znana, dišeča košarica. Posebno v takih krajih ga vsak otrok pozna, kjer se pure dobro obnašajo. Mladim purčetom se namreč zrežejo njegovi mladi listi med jajca, in to jim je tečna hrana. V zemlji ima plazečo, vejnato koreniko, ktera razpošilja dolga vlakna.

Okroglo steblo je navadno jednovito, včasi proti vrhu vejnato in kosmato, a) in b).

Raztreseni listi so v obsegu suličasti, pérnasto-délni in porasteni z mehkimi kosmatinicami. Na steblo so pritrjeni z nožnico, in med tem ko so spodnji recljati, nimajo višji reclja.

Drobni, beli cveti stojijo vrh stebla in konec vej v češuljah. Cvetni koški c) imajo strehasto postavljene lističe. Kolobarjevih cvetov d) je navadno samo 5, in tudi cevastih notranjih je malo e). Med cveti so majhne plévice. Rožke f) nimajo kodeljice.

Rman cvete vse poletje in raste po travnikih in pašnikih ter daja mlad dobro krmo, toda malo je je. Star pa postane pretrd, in živina se ga ogiblje. Na polju, zlasti med ovsem je siten plevel, ker se njegova korenika preveč razraste. Treba ga je uničevati po poljskih mejah in blizu njiv, da ne bi mogel prehajati na obdelana tla.

Prava kamilica.

Ta rastlina ne služi samo priprostemu ljudstvu, ampak tudi zdravnikom v marsiktero zdravilo. Ni je pa tudi skoro druge, ktera bi se tako lahko dobila in tako mnogovrstno uporabljala. V zemlji ima koželjasto, z mnogimi tankimi vlakenci porasteno, jednoletno korenino, na kteri stoji 15-60 centimetrov (½—2 čevlja) visoko, brazdasto steblo. To je popolnoma golo in jako vejnato.

Listi so po steblu in vejah raztreseni, in dasi jih tudi ni malo, vendar nam ne padajo posebno v oči, ker so preveč razdeljeni. Večjidel so dvakrat, včasi tudi trikrat pérnasto-delni s prav ozkimi, skoro nitastimi krpicami. Vsi so podobni drug drugemu in zeleni kakor trava.

Po vejicah so cvetni koški z belimi, nazaj zavihanimi cveti v kolobarju in z rumenimi cveti v krožcu. Prvi so jezičasti b), drugi cevasti c) in spredi na 5 krpic nacepljeni. Iz pestiča c), d) se razvije rožka brez kodeljice. Plodišče, kjer so vsajeni mnogobrojni, dišeči cveti, je votlo in se pozneje precej podaljša.

Prava kamilica cvete od velikega travna do jeseni in raste med raznim žitom, po deteljiščih in med drugo poljščino. Tudi okoli vasij in ob potih je je mestoma vse polno. Ker duši žitne bili, in ker dá med deteljo zaradi neznatnih listov prav malo krme, odpravljati jo je treba z obdelanega sveta. Kolikor je potrebuješ za domačo rabo, naberi si je na neobdelani zemlji, zakaj tukaj je nekoliko boljša.

Nedišeča kamilica

Nedišeča kamilica je prejšnji zeló podobna, toda nos jo takoj loči od nje; zelišče namreč nima nobenega duha. Njeno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, golo in vejnato. Okončuje se kakor njegove veje v obširen košek.

Sedeči, kakor jelenovo rogovje razdeljeni listi imajo mnogobrojne, ozke in črtaste, malo da ne nitaste listke. Čim više so postavljeni, tem manj so razdeljeni.

Koške sestavljajo podolgasti, rujavo obrobljeni lističi. Kolobarjevi cveti (na desni) so jezičasti, beli in navadno navzdol obrnjeni; notranji (na levi zgoraj) so cevasti in rumeni. Plodišče je sicer zbočeno in precej visoko, pa ne kopičasto in votlo, kakor pri prvi. Rožice (na levi spodi) so počrtane z razločnimi podolžnimi žilicami in imajo namesto kodeljice nizek, cel ali pa na 4 zobce razdeljen kožnat rob in spredi na zunanji strani dve žlezasti lisi.

Nedišeča kamilica cvete od velikega srpana do jeseni.

Divja kamilica

Divja kamilica je na prvi pogled zeló podobna pravi, a nos ti hitro pové resnico. Razun tega ti je treba samo prerezati plodišče, ktero je od prave kamilice votlo, od divje pa ne. Seveda je še mnogo drobnih razločkov, kterih pa ne opazimo tako hitro. S kratkimi besedami moremo to, če tudi ne prijetno dišeče, pa vendar vonjavo zelišče opisati takó-le. Na močni, koželjasti korenini, ktera oddaja mnogo tankih vlaken, stoji 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoko, jako vejnato steblo, o kterem lahko trdimo, da so ga same veje. Od korenine do vrha je namreč razvejeno na daljše in kračje veje, ktere se zopet razhajajo na vejice. Tako nastane obširno, košato zelišče, ki tem več živeža in svetlobe potrebuje, čim večje je, in ki tem bolj topi sosedno rast, čim več ga je med njo. Steblo je okroglo in porasteno z mehkimi, kratkimi dlačicami. Tako je zelišče sploh.

Po steblu, po vejah in vejicah raztreseni listi so neznatni in prav močno razdeljeni, zato nas malo zbadajo v oči. Pérnati so s črtastimi kratkimi listki, kteri so navadno napiljeni in čim više, tem manjši.

Vrh stebla in po vejah so koški z dvojnimi cveti. Zunanji, v kolobarju stoječi so beli, jezičasti in nimajo prašnikov (na levi zgoraj) ter se obesijo pozneje navzdol. Notranji so cevasti, rumeni in popolni (na levi spodi). Ti so jako drobni in od spredi mičkenim zvezdicam podobni. Pritrjeni so na kopičastem plodišču, o kterem smo že omenili, da ni votlo. Na njegovem površju se nahajajo kakor cveti dolge, suličaste, trdne pleve (na levi poleg cveta). Plod je četveroroba rožka brez kodeljice.

Divja kamilica cvete od rožnika skoro do jeseni in je zeló škodljiv njivski plevel. Ni je težko zatreti, ker je jednoletna, in ker nima kodeljice, brez ktere je ne dobi veter tako lahko v svoje kremplje. Med ozimino je tega plevela največ, s tem pa seveda ne trdimo, da ga ni med okopavino in deteljo. Pa ravno tu se ji najslabše godi, zakaj detelja ji ne dá dosti prostora, in med okopavino se prej ali slej itak odpravi.

Smrdelika

Smrdelika, žabnik ali pŕstnič ne tišči sicer tako silno na njive, kakor njena prednica, a vendar jo nahajamo pogostoma kot plevel med raznovrstno poljščino. Akoravno sta si rastlini prav podobni, vendar ni treba posebnega znanja, da ločiš drugo od druge. Prvo ime ti pové, da je nos tu poglavitna stvar, zakaj to zelišče smrdi po pesji scalnici, in sicer tako zoperno, da se ga ogibljejo skoro vse živali. Celó mišim ne ugaja, in tako neprijetno jim je neki, da jo potegnejo izpod strehe, kjer si shranil smrdelike. Žabe jo pa neki celó cenijo; na to bi morda merilo naše ime: žábnik.

Smrdelika je jednoletno zelišče z močno koželjasto korenino in mnogimi tanšimi vlakni.

Njeno steblo je okroglo, golo, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko in jako vejnato. Vejnate so tudi veje, in tako nastane precej obširen, zelnat grmiček.

Listi sedijo premenjema po rastlini. Pérnati so in imajo prav ozke, celorobe ali na 2-3 krpice nacepljene listke.

Vsaka veja in vejica se okončuje v razcvetje. Ovojkovi lističi so suličasti, dlakavi in spodi kožnati. Plodišče je v začetku nizko in skoro okroglo, pozneje pa kopičasto. Pleve so črtaste, mehke in samo spredi postavljene, ob dnu jih pa ni. Kolobarjevi cveti (na desni) so jezičasti in beli, nerodovitni; notranji (na levi s plevo) so rumeni, cevasti in popolni. Plodovi (na desni) so valjasti, pikčasto-progasti, srhki in brez kodeljice.

Smrdelika cvete od rožnika do jeseni.

Barvarska kamilica

Razun že omenjenih kamilic raste tu pa tam po obdelani zemlji še barvarska kamilica, ktera se razločuje od svojih sorodnic najbolj po tem, da so njeni cveti navadno vsi zlatorumeni. Njeno steblo je brazdasto, togo in trdno; visoko je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja), kosmato in zeló vejnato.

Raztreseni listi so pérnasti in na spodnji strani kocinasti. List je nekako perotkast in oborožen z zobci ali majhnimi nazobčanimi krpicami. Te so na spodnjih listih suličaste, podolgaste, v konico priostrene, po notranjem robu navadno cele, po zunanjem pa nazobčane; privrhni listi imajo le zobaste krpe.

Cvetni reclji so najmanj do polovice goli in se okončujejo v sploščen, kosmat košek s črtasto-suličastimi, po robu belkastimi lističi, ki so spredi včasi okovarjeni z rujavimi resicami. Na zbočenem plodišču stojijo trdne, suličaste pleve, ki so skoro tako dolge, kakor notranji cveti (na levi zgoraj). Rožke so nekoliko stisnjene; po vsaki strani teče 5 žilic. Kodeljice nimajo (na levi spodi).

Barvarska kamilica je dve- ali večletna in cvete od rožnika do velikega srpana. Kjer ti dela škodo, izruj jo o pravem času.

Smrdljivi hlapček

Smrdljivi hlapček raste sicer najrajši po pustih prostorih, a marsikje se je udomačil tudi na obdelani zemlji, kjer je zeló nadležen plevel. Zato mu dajmo tukaj kotiček. V tleh je pritrjen z močno koreniko, na kteri stoji ravno vejnato, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko brazdasto steblo.

Premenjalni listi so recljati, goli ali dlakavi in pérnati ali pérnasto-delni. Posamezni listki so tako gosti, da pokrivajo skoro drug drugega. Podolgasti so in topi, pérnasto-nacepljeni in se okončujejo v kratko ščetinasto konico. Njihove krpice so napiljeno-nazobčane in se zlivajo druga v drugo, in sicer tem bolj, čim manjši so listi in čim više stojijo po steblu in vejah.

Dolgorecljati koški napravljajo rahlo, sestavljeno, ploščnato češuljo. Koškovi lističi so podolgasti, spredi topi in po kožnatem robu beli. Kolobarjevi cveti (na levi zgoraj) so beli, za polovico daljši od koška in imajo jajčast venec. Mnogobrojni rumeni cveti v krožcu so cevasti (na desni). Rožke so brez kodeljice; ozaljšane so samo z neznatnim nazobčanim robom.

Smrdljivi hlapček cvete rožnika in malega srpana. Kjer se ti je pritihotapil na obdelano zemljo, napovej mu vojsko, da se ga kmalu iznebiš. Zelišče smrdi.

Amerikanski rogovilček.

Amerikanski rogovilček (Galinsóga parviflóra). Ne trdimo sicer, da se je ta nepridiprav iz daljne Amerike že udomačil v naših krajih. Nas Slovencev doslej še ni zadela njegova grozovitna moč, a občutili so jo že po nekterih deželah nemškega cesarstva. Zlasti v okolici glavnega mesta Berolina je postal hud in škodljiv plevel, da je morala gosposka seči vmes in njegov zator vzeti v roko. Ako preudarimo, da se do takih korakov ne pride hitro, in ako pomislimo nadalje, da je deteljna predenica na pr. pri nas povzročila že mnogo škode, predno so začeli s prstom kazati na njo in v deželnih zborih postave kovati: ako vse to preudarimo, jasno vidimo, kak sovražnik nam preti. Preti nam zares, da še več, imamo ga celó že na domačih tleh! Ali doslej še ni napravil posebne škode, zakaj ni še prekoračil povsod ograje domačega vrta. Pri vseh inozemskih rastlinah opazujemo, da se razširjajo od nekega središča, kamor dohaja blago iz tujine. Toda drugače res biti ne more.

Ker nam je kvarljivec že za petami, ker že trka na naša vrata, tedaj je zadnji čas, da ga začnemo spoznavati in zatirati, dokler se ni polastil popolnoma naših zemljišč. Amerikanski rogovilček ima sicer precej dolgo, tako tanko koželjasto korenino, da se včasi komaj razloči od mnogih dolgih vlaken. Na njej stoji 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoko, okroglo, brazdasto steblo, ki je popolnoma golo, in kterega nasprotne veje so tako postavljene, da delajo z njim nekako triklinaste vilice. Te rogovile se na vejah ponavljajo.

Njegovi nasprotni listi so kratkorecljati, srčasto-jajčasti in napiljeni. Glavna žila oddaja dve stranski močnejši in se potem cepi na tanše žilice.

Vrh stebla in konec vej so na tankih recljih cvetni koški. Vsega koška je komaj za droben grah. Košek ima 5—6; zelenih, rumenkasto obrobljenih, čolnastih lističev. Za njim stoji najprej v pretrganem kolobarju 5 jezičastih, belih, potem, pa na plevnatem plodišču množica cevastih, rumenih cvetov. Črno rožko venča lijasta kodeljica, ki vetru najbolj pomaga, da hitro razširja ta plevel.

Amerikanski rogovilček cvete malega in velikega srpana. Zelišče je podobno ušivcu, in kdor pazno prečita kratki opis, ne bo ga lahko izgrešil. V vrtu ga je treba izpipati in sežgati, da ne pride seme vetru v oblast. Tako je treba ravnati z njim tudi na polju. Tu gospodari z meteljko, nemško deteljo ali lucerno prav tako, kakor deteljna predenica z navadno deteljo, dasiravno ni zajedalka. Kmalu postane tako gost, da zaduši vsako drugo rast, zlasti meteljko.

Navadni masléni grint.

To razširjeno zelišče je izmed svojega rodú jedino, ki se je udomačilo na obdelani zemlji. Ker je tako osamljeno, skrbi tem bolj zato, da ga najdemo vsak čas. In res, naša rastlina cvete od rane pomladi do pozne jeseni in ne izbira prav nič. Najdeš jo zgodaj spomladi na prahi ali sploh na njivi, ki si jo pustil za kako okopavino, pozneje med raznim žitom in naposled med okopavino in drugo poljščino. Tudi drugje je ne pogrešamo. Treba je torej, da si jo ogledamo bolj natanko.

Navadni masléni grint je v zemlji pritrjen s kratko koželjasto korenino, ktera se podaljša v jedno samo, proti vrhu vejnato steblo, ali pa se takoj nad zemljo razraste na mnogo stebel, ki delajo debelo rušo. Steblo je okroglo, 5-30 centimetrov (2-12 palcev) visoko in golo, ali pa z dolgimi, pajčevini podobnimi kocinicami prepreženo.

Raztreseni listi so podolgasti, redkokdaj jajčasti in pérnasto-nacepljeni z nejednako nazobčanimi krpami. Spodnji so ob dnu zoženi, ostali pa objemajo steblo s srčastim dnom. Vsi so navadno prepreženi s kocinicami, kakor steblo.

Valjasti, zeleni, nekoliko v rumenkasto zategnjeni koški narejajo konec stebla in po vejah neprave kobule. Omenjeni koški so napolnjeni z drobnimi, rumenimi cveti in sestavljeni iz jedne vrste jednakih lističev, zoženih v rujavkasto-črne konice. Spodi ob dnu je navadno 10 prav kratkih luskastih listkov (na levi), ki so spredi črni kakor prejšnji. Ko so ocveteli cevasti cveti (na desni zgoraj), stisne se košek na koncu, in belkaste kodeljice se jamejo porivati iz njega. Košek se obrne pozneje popolnoma nazaj, in na zbočenem plodišču stojijo posamezni plodovi, olepšani s sedečo kodeljico (na desni spodi).

Razun obdelane zemlje ugaja navadnemu maslénemu grintu tudi vsak pusti prostor. Ako si ga zatrl po njivah, skrbi še za to, da ti ne pride zopet tjakaj, kar dosežeš s tem, da ga iztrebiš povsod. Tudi na bolj oddaljenih mestih ga ne puščaj, zakaj veter dobi njegove plodove v oblast in jih razsiplje po njivah.

Modríca

Modríca, modríš, plavíca, plaveš, knéginja, žítnica, ánzeljček, ánzelj, áncelj ali drétrh je vsakemu dobro znana rastlina z lepimi modrimi cveti. Na koželjasti, večjidel naravnost v zemljo zavrtani korenini stoji trdo, nepravilno robato, 30-70 centimetrov (12-27 palcev) visoko, navadno vejnato steblo, porasteno z mehkimi, volni podobnimi dlakami.

Raztreseni listi so črtasti, celorobi in proti koncema zoženi. Spodnji imajo navadno 2 para dolgih, črtastih zob.

Po vejah so koški, sestavljeni iz jajčastih, z rujavimi zobci oboroženih lusk, ktere se pokrivajo kakor opeka v strehi. Posamični cevasti cveti stojijo med belimi plevami. Zunanji (na desni spodi) so precej večji, in nerodovitni, notranji (na desni zgoraj) so popolni in se razvijejo v rožko, s sedečo kodeljico ovenčano.

Modrica cvete od rožnika do velikega srpana in je prav navaden njivski plevel, ki posebno topi žito. Pa še z druge strani je ta zel zlasti med ržjó škodljiva. Rž namreč dostikrat boleha za ozleníco. Vzrok tej bolezni so majhni črvički, ktere imenujemo ržena ogórčica. Že v pozni jeseni moreš poznati bolno rž po tem, da listi niso gladki, ampak nekako valovito skrčeni. Mnogo mladik pogine spomladi, druge sicer rastejo precej dobro, ali vendar drugače kakor zdrave. Klas se noče napravljati, in bíl je čudno kratka ter ima kolence pri kolencu.

Opazuješ li natanko take bilke, ugledaš najprej na nožnicah majhne jasne pičice; to so ogórčice. Pa tudi steblo tja do klasa je polno teh črvičev in njihove zalege. Ta je jako trdoživa in ne pogine z lahka. Ako pride taka okužena slama v gnoju ali po drugem potu zopet na njivo, oživi v njej zalega in prehaja na rž, kjer se ponavlja omenjena ozleníca. Tudi oves, ajda in detelja niso varni pred to zalego, ki se razvije tudi na modrici, in sicer v njenih koških.

Iz vsega tega sledi kratki nauk: smrt modrici. Na okuženi njivi ne smeš sejati omenjenih rastlin, ampak kako okopavino. Posebno pa je treba paziti na slamo, da si ne okužiš z njo še drugih njiv.

Modrica je posebno nevšečna med ozimino, v kteri se pokaže že jeseni, in moreš jo za prihodnje leto odpraviti samo s pletvijo in z brstenjem. Tako delo seveda ne more biti popolno in je zlasti ondi zamudno, kjer je mnogo plevela. Popolnoma se dá odpraviti iz semena in s tem, da jeseni prav ravnaš z njivo. Ako je modríca med ozimino, tega ni vsakokrat kriv oni, ki je spravil zrnje v zemljo, zakaj lahko je mogoče, da je bil plevel že v tleh. Si li sam tako njivo obdeloval zaporedoma, moramo seveda tebe dolžiti. Drugače pa je tam, kjer imaš jarino. Ako ti tu škodo dela modríca, tega si sam kriv, ker si preplitvo oral, zakaj spodnja polovica brazde je ostala cela in v njej marsiktera zel. Seme ánzeljčkovo se nahaja malokdaj med rženim ali pšeničnim zrnjem, pogosto pa ostanejo njegovi koški v slami, s ktero se živini pokladajo in z gnojem zopet pridejo na njivo. Da velja zadnje samo o plodu, menda ni treba naglašati.

Poljski glavínec

Slika 266. Poljski glavinec. (Centaúrea Scabiósa.)

Poljski glavínec stoji na zeló dolgi, palec debeli, črnikasti koreniki, ktera oddaja samo nekaj vlaken, in ktera postane sčasoma glavata.

Njegovo robato steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko in se okončuje v košek, ali je pa vejnato, in razcvetja stojijo po vejah. Po robih, kteri so posebno po vejah dobro razviti, tečejo rudečkaste proge, in včasi je vsa veja, zlasti proti koncu temnorudeča.

Do 50 centimetrov (19 palcev) dolgi, pritlehni in nekoliko kračji spodnji stebelni listi so recljati, ostali pa sedeči. V obliki se strinjajo vsi. Redkokdaj so celi, navadno so pérnasto-nacepljeni in imajo celorobe ali oddaljeno nazobčane krpe. Porasteni so s kratkimi dlakami in pritrjeni s široko nožnico. Čim više stojijo, tem manjši so, in zadnji so že prav neznatni. Pritlehni ležijo v kolobarju po zemlji in so sosednim rastlinam prava preglavica.

Temnorudeči cveti sedijo v širokih, sploščenih koških, kterih z neko belkasto volno pokrite luske se prav trdno oklepajo druga druge in kakor opeka v strehi druga drugo pokrivajo. Po robu, kolikor ga je sploh mogoče od zunaj videti, imajo črnorujave ščetine, postavljene kakor zobci v glavniku. Cveti (na levi zgoraj) so vsi cevasti, zunanji nekoliko večji; njihova cev je usločena in spodi z lasasto čašico obdana. Ko plod dozori, odstopijo koškove luske, in gladke rožke z rujavo kodeljico se vsujejo iz trdnega koška, čegar dno je satasto izdolbeno.

Poljski glavínec cvete malega in velikega srpana in je zlasti med ržjó mestoma nadležen plevel. Tu kakor izmed okopavine ga je treba izkopati, in jednako je ravnati tudi ondi, kjer se je naselil na poljskih mejah in travnikih. Vlažna tla mu ne ugajajo, ampak suha peščena ali prodnata. Tukaj pa tem bolj oškoduje drugo rast, ker ji jemlje zadnjo betvico hrane in še bolj opustoši zemljo.

Bledorumeni glavínec

Slika 267. Bledorumeni glavinec. (Centaúrea solstitiális.)

Bledorumeni glavínec je domá v južni Evropi in zahodnji Aziji, kjer raste po pustih prostorih in kraj potov, zlasti blizu morja. Od ondod se je razširil skoro po vsej Evropi, in tudi v druge dele sveta so ga zanesli z ladijami. Ker se je razširil najbrž z raznovrstnimi poljskimi pridelki, zato ga nahajamo tu pa tam kot plevel na obdelani zemlji. Na Štajerskem ga je največ po njivah okoli Svičine blizu slovensko-nemške meje, na južnem Kranjskem pa je bolj navaden. V zemlji ima dveletno korenino, na kteri stoji 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, trdno in ravno steblo z raztresenimi, v listnih pazušicah izvirajočimi vejami. Te so sivokocinaste in nosijo na koncu košato razcvetje.

Listi so tudi sivokocinasti. Pritlehni so recljati in pérnasto-nacepljeni, stebelni črtasto-suličasti, celorobi in se stegujejo z dolgimi, ozkimi perotkami po steblu.

Okrogli koški so dobro zavarovani. Njihovi zunanji listi so prstasti in vsaka krpica v trn podaljšana; srednji imajo na desni in levi po 1 ali 2 trna in so zašiljeni v močen, dolg trn; ostali so kožnati in zaokroženi. Cevasti cveti so bledorumeni (na levi), in rujave rožke so olepšane z belo kodeljico (na desni).

Bledorumeni glavínec cvete malega in velikega srpana. Najbolj ga primeš v živo, ako mu ne daš dozoreti.

Njivski osat

Njivski osat ali osec je izmed najnadležnejših in najškodljivejših njivskih plevelov, ker nima samo močne korenike, ktera vedno nove popke nastavlja, ampak tudi zaradi tega, ker je število njegovega semena čudno veliko. Vsaka rožka ima svojo kodeljico, in ravno zavoljo nje ga dobi veter brez vsake težave v svojo oblast ter ga raznaša daleč okrog. Očitno je torej njiva, na kteri dozorijo osatova semena, škodljivo središče, od kterega se razširja ta njivska kuga po okolici. Bodi še tako priden in trebi in brsti ter odpravljaj to gloto, ničesar ne opraviš, ako tvoji sosedje križem držijo roke in se ne brigajo za čiste njive. Žal, da je premnogo do skrajnosti zanikarnih gospodarjev. Le ozri se in poglej po polju! Maloktera njiva je brez tega plevela, ki se pri obdelovanju sicer podkoplje, a njegova korenika ostane in poganja z nova. Da je njivski osat zares izmed poljščini najbolj kvarljivih rastlin, kaže nam tudi to, da so deželni zbori onih dežel, koder je poljščina v nevarnosti, razglasili zakon (postavo), kteri nalaga vsakemu gospodarju ali oskrbniku trebiti in čistiti zemljišče kolikor največ mogoče. Ako bi storil vsak svojo dolžnost, obrnilo bi se marsikaj na bolje.

Korenika njivskega osata gre jako globoko v zemljo, razhaja se ondi in poganja, ako si jo sesekal tudi na drobne kosce, iz popkov nova stebla. Vsled tega se prikaže tega plevela hi dostikrat za plugom in za motiko več, kakor ga je bilo pred njima.

Na koreniki stoji 60-100 centimetrov (2-3 čevlje) visoko, robato in večjidel vejnato steblo, ktero je ali golo ali pa porasteno z belimi dlakami. Zadnje velja zlasti o višjih delih.

Po steblu in vejah je mnogo premenjema postavljenih listov. Ozki so in podolgasto-suličasti, krpasti in konec večjih krp z dolgimi, drugje pa s kratkimi bodicami oboroženi. Zgoraj so zeleni, spodi sinji in zoženi v recelj; višji tudi sedijo s srčastim dnom.

Vrh stebla in po vejah je mnogo jajčastih koškov z rudečkastimi cveti. Ti so vsi cevasti in cvetejo zaporedoma tako, da se razcveta vrh navzdol. Vsak košek ima kakih 80 cvetov, in ker se nastavi na rastlini, ktere nihče ne moti, 60-80 koškov, dozori na jedni rastlini ogromno število 4.800-6.800 semen. Naštel sem pa enkrat na jedni rastlini 198 koškov, kar bi dalo 15.840 semen. Na desni vidimo plod z veliko kodeljico, ki olajšuje vetru njegovo malovredno delo.

Njivskemu osatu najbolj ugajajo globoka, ilovnata tla, torej ona polja, ktera prištevamo najboljšim in najrodovitnejšim. S tem seveda ne trdimo, da ga na slabši zemlji ni. O, raste, raste, samo da se ne razvija tako silno, in da ne nareja toliko semena. On škoduje prvič s tem, ker jemlje tlom živež, ki ga porabi zá-se na škodo našim koristnim rastlinam. Nadalje potrebuje mnogo prostora, na kterem bi na pr. lahko stale žitne bilke, moti vsled bodečih listov delavce in otežkoči, ako ga je mnogo na njivi, vezanje v snopje. Žito, ktero si z osatom povezal v snopje, suši se prav počasi in napravlja o mlatvi one belkasto-sive mačke, ki plešejo po podu (skednju), da je veselje.

Omenjenim neprilikam in nevšečnostim je treba priti v okom, da se odkrižamo tega velikega neprijatelja. Osat moramo potrpežljivo in vztrajno pokončevati, ako hočemo, da obrodi naše delo dobrega sadú. Prvo tvoje delo bodi odpravljanje vsake rastline, predno je razvila plod. To se more zgodili s pletvijo, in tako zabranimo, da se ne raznaša in razširja seme po zemljišču. Pletev bodi skrbna, in dotičnik se naj ne zadovoljuje s tem, da izdere letošnje poganjke, zakaj kmalu poženejo drugi, ampak gledati je na to, da dobiš vso koreniko ali nje vsaj toliko iz zemlje, da potem več poganjati ne more. Za to opravilo si kupi posebno železno orodje, ki je dolgemu dletu podobno in nasajeno na lesenem ročniku. Nekoliko od strani ga zasadi v zemljo in krepko potisni ter kolikor mogoče globoko odškrni osatovo koreniko. Koreniko vzdigni potem iz zemlje in položi v primerno posodo. Tudi druge plevele, ki imajo dolge korenike, lahko odpravljaš s takim orodjem. Manj bi ti priporočali posebne klešče, ki so nalašč za to delo narejene, ker jih moreš rabiti samo tedaj, kedar je zemlja globoko premočena, torej spomladi in pa po močnem, izdatnem deževju. S temi kleščami primi osat ravno pod listi in ga krepko privzdigni.

Ako si pa gledé na osat in njegovo pokončevanje drugega mnenja in misliš, da navadno oranje zadostuje, ti ne moremo pomagati. Celó nasprotno je mogoče! Dostikrat se namreč pripeti, da se prikaže po oranju več osatovih rastlin, kakor jih je bilo pred oranjem. Plug namreč razreže korenike, in ako ostanejo odrezani deli v zemlji, ukoreninijo se in poženejo čvrste mladike. Samo prav globoko oranje more pomagati, seveda ako so se odstranili odrezani deli osatovi, zakaj spodnji deli ležijo potem tako globoko, da ne morejo več poganjati, ali pa da poganjki ne dosežejo površja. Za tako oranje je treba posebnih plugov, kteri pa našemu kmetu navadno niso na razpolaganje.

Priporočati smemo tudi neko drugo sredstvo, ktero se vselej prav dobro obnese. To je sejanje večletnih detelj, zlasti meteljke, nemške detelje ali lucerne, ktera uduši osat, ako je jednakomerno gosta; kolikor ga pa prileze nekoliko na visoko, pokosi se z deteljo. Ker meteljka več let trpi in se vsako leto najmanj trikrat kosi, oslabijo osatove korenike tako, da ne morejo več poganjati. Nasledek temu je, da segnijejo v zemlji. Koder ni preveč osata in je zemlja dobra in za meteljko pripravna, seje naj se namesto navadne rudeče detelje lucerna, zakaj njeni pridelki so obilnejši. Sploh pa moramo priznati, da meteljko pri nas skoro povsod premalo poznajo in čislajo. Tudi zaradi tega jo lahko priporočamo, ker nima toliko in tako sitnih rastlinskih zajedalk.

Ako si vse opravil, kakor smo ti svetovali, nisi še storil popolnoma svoje dolžnosti. Osat ne raste samo po njivah, dosti ga je tudi kraj potov, ob cestnih jarkih itd.; tudi tega ne smeš nikakor prezirati, zakaj velikanska množina semena od nekoliko rastlin zadostuje, da se zatrosi kvarljivka zopet na komaj osnaženo in očiščeno njivo. Tudi ni nikakor na čast, ako tvoje njive obroblja cela osatova gošča, ali ako okoli tvojega gospodarskega poslopja in vrta domuje ta nepridiprav. To je tebi na sramoto, in če te tudi ni videl in slišal popotnik, tako ravnanje mu zadosti pové.

Poganjke, ktere si izpulil iz zemlje ali porezal, polagaj govedom ali konjem, prav radi jih jedó. Korenike uporabljaj za gnoj ,,mešanec`` (kompost). Seveda ne smeš dati mladikam, ki bi utegnile iz njega poganjati, da bi se razvile. Kdor z mešancem prav ravna, ni se mu treba bati tega.

Ako ti je pri vsej pozornosti ostalo vendar nekaj osatovih rastlin med žitom, ne puščaj jih tam na njivi, kakor se to prav pogosto vidi. Take je treba pobrati in takoj sežgati, zakaj gotovo so cvetele in nektere tudi dozorele. Največjo nevednost in malomarnost nam kaže navadno ravnanje z vsakovrstnimi pleveli, ki se sicer površno poberejo po polju, potem pa znosijo na ceste, ali zmečejo v cestne in druge jarke, ali celó pustijo na poljskih potih in mejah.Taki prostori so nekako središče, od kterega se razširjajo plevelova semena daleč po njivah. Da, še več! Žanjice puščajo osat za seboj, kjer stoji tako dolgo, dokler ga veter ne podere ali oratar ne podorje. Mogoče, da potrebuje strnišče takih svečnikov! Čudno, da marsikterega človeka tako dolgo pamet ne sreča!

Štajerski deželni zbor je sklenil gledé na njivski osat prav modro in primerno postavo, ki je bila tudi potrjena od presvetlega cesarja. Tudi druge dežele, na pr. Kranjska, dobile so jednake zakone, in ko bi se ravnali kmetovalci in občinski predstojniki po njih, izpremenilo bi se bilo že marsikaj. Nam se skoro dozdeva, da so ti zakoni samo za potrpežljivi papir, ne pa za tiste, kterim so namenjeni. Mogoče tudi, da so jih dobili naši župani le v tujem jeziku, in ker jih niso umeli, položili so jih na polico, da muhe po njih plešejo in jih pajki prepredajo. Ko bi pa ti možje vedeli, da nimajo le pravic ampak tudi dolžnosti, gotovo bi skrbeli, da se točno izvršuje volja postavodalčeva na korist in blagor posameznih občanov.

Omenjeni zakon se glasi:

§ 6. (§§ 1-6. govori o deteljni predenici, grinti ali hudičevem biču). Jedino sredstvo brez ozira na skrbno obdelovanje polja in brez ozira na uporabo najčistejšega semena je popolno odpravljanje njivskega osata. Dokler je osat zgodaj spomladi še majhen, more se izpodrezati kolikor mogoče globoko. Večjim rastlinam pa izpodrezovanje več škoduje kakor koristi, ker je večjidel pomanjkljivo. Take rastline se morajo izdreti s koreniko, kar lahko opravimo tudi z roko (brez posebnega orodja), ako je dež dobro premočil zemljo.

§ 7. Posestniki in oskrbniki morajo gledati na to, da spomladi osat ugonobi, in da se to uničevanje vrši tako dolgo, dokler se dotični poljščini ne dela škoda.

§ 8. Kakor hitro se zakon prvikat razglasi (s početka malega travna), naroči naj župan dotičnikom, da začnejo spomladi osat uničevati.

§ 9. Od začetka malega travna do prve polovice velikega travna naj se župan prepriča, ali se dano naročilo izpolnjuje. Kdor to delo opušča, opozori ga župan, da zapade kazni od 1 do 20 goldinarjev, in ako ne more plačati, kaznuje se z zaporom od 12 ur do 4 dnij.

§ 10. Ako je o žetvi mnogo osata med žitom, mora župan strogo paziti na to, da ostane plevel po žetvi na njivi, kjer se sežge.

Nikakor se ne sme trpeti, da se meče osat po žetvi na poljske pote itd., odkoder se lahko raztrosi daleč okoli. Osat pa, ki raste na občinski zemlji, mora odpravljati občina.

Ovčja paša.

Ako ogledujemo našo sliko, moramo pač reči, da se nam kaj jednakega ne pripeti vsak dan. Vsak je gotovo uganil, kam merijo te besede. Navadne rastline so spodi debelejše kakor v vrhu, in to je popolnoma naravno, zakaj narobe bi delal oni, ki bi nakladal na voz spodi lahke, na te pa težke stvari. Nevarno bi bilo zmeziti ga, ali celó peljati po nerodni cesti. Pri naši rastlini je to samo na videz, zakaj steblo je spodi trdno in nosi brez vse težave sicer debelejši, pa votli vrh. Jednako stvarjene so tudi neštevilne veje.

Ovčja paša je jednoletna rastlina koželjaste korenine, iz ktere izraste kolobar pritlehnih, narobe-jajčastih ali podolgastih listov. Ti so precej oddaljeno nazobčani, popolnoma goli, ali le s kratkimi, mehkimi dlačicami porasteni.

Iznad omenjenih listov se vzdigne jedno ali, kar je navadnejše, več 8 do 20 centimetrov (4-8 palcev) visokih, popolnoma golih in brezlistnih stebel, kterih poglavitne lastnosti smo se že zgoraj spominjali. V spodnji tretjini so lepo rudeča, druge pa temnozelena. Z njimi se strinjajo tudi veje, pod kterimi sedijo majhne luskice. Jednakih luskic je proti vrhu več, toda so prav neznatne.

Steblo in veje se okončujejo v košek, čegar ovojek je sestavljen iz suličastih lističev, ob dnu z neznatnimi luskicami podprtih. Cveti (na levi) so vsi jezičasti, rumeni in prav drobni. Podolgasti plod (na desni) nima kodeljice, in kedar dozoreva, napne se košek in zakrije rožke.

Ovčja paša cvete malega in velikega srpana in raste pogosto po suhih, peščenih ali prodnatih njivah. Največkrat jo ugledaš med ovsem in ječmenom, pa tudi med drugo poljščino ni ravno redka. Te zeli bi se lahko odkrižali, ako bi jo zatrl vsak na svojem zemljišču.

Navadni kolenček

Navadni kolenček je precej nežno, jednoletno zelišče. Pogostem ga nahajamo na obdelani zemlji, kjer je tem nadležnejši plevel, kolikor več prostora mu prepustiš. Pa ne samo na rodovitnih tleh, ampak tudi po grobljah, v mejah, grmovju itd. raste navadni kolenček rad. Na neznatni korenini stoji 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, vejnato steblo, spodi porasteno z redkimi ščetinami, zgoraj pa večjidel golo. Veje segajo skoro vse jednako visoko in molijo nekoliko na stran ter navzgor.

Premenjalni listi so recljati in precej različni. Spodnji so pernati, in sicer tako, da so sparoma sedeči listki nejednaki, jajčasti, končni pa je največji in ob dnu malo da ne ravno prisekan. Vsi listki so krpasto-nazobčani. Srednji listi so manjši, suličasti, drugače pa se strinjajo s prejšnjimi. Privrhni so suličasti ali črtasti, priostreni in celorobi, ali pa oboroženi tu pa tam s kakim zobcem. Dlakavi so navadno vsi.

Vrh stebla in konec vej so na tankih recljih drobni, rumeni cveti združeni v rahel lat. Košek posameznega cveta (na desni nad listom) je valjasto-zvonast, robat in sestavljen iz dvojnih lističev. Notranjih je 8-10; dolgi so in po hrbtu nekoliko vzvišeni; zunanjih, majhnih je malo število. Plodišče nima plev, in cveti (na levi zgoraj) so vsi jezičasti in malo daljši od koškovih lističev. Rožike (na desni zgoraj) so podolgaste, stisnjene, gole in brez kodeljice.

Navadni kolenček cvete od rožnika do velikega srpana.

Nacepljenolistna pítanka

Nacepljenolistna pítanka (Scorzonéra laciniáta). Med deteljo in tudi med drugimi poljskimi sadeži raste mestoma nacepljenolistna pítanka s precej debelo koreniko. Na njej stoji ravno, 8-45 centimetrov (3-17 palcev) visoko, navadno golo, včasi pa s kratkimi, sivkastimi dlačicami porasteno steblo, ktero je včasi brez vej, včasi pa vejnato.

Njeni listi so globoko pérnasto-nacepljeni. Njihove stranske krpe so črtaste, končna pa suličasto-črtasta; vse so celorobe. Pritlehni listi so večkrat klinasti, stebelni pa celorobi in suličasto-črtasti.

Koški stojijo po vejah. Njihovi reclji so robati in jednakomerno debeli. Zunanji koškovi lističi so jajčasti in priostreni v rujavkasto, spredi razcepljeno in nazaj zavihano konico; notranji so črtasto-podolgasti in spredi topi ali priostreni. Rumeni cveti so jezičasti in pritrjeni na pikčastem plodišču brez plev. Na zunanji strani so mnogokrat rudeče poprskani in tako dolgi kakor košek, ali pa nekoliko daljši. Rožke so gladke in olepšane z rujavkasto kodeljico, ktere lasci so zamotani drug v drugega.

Nacepljenolistna pítanka cvete od velikega travna do malega srpana.

Navadna škrbinka

Navadna škrbinka ali vrtni mleč ima belkasto koželjasto korenino, ktera naravnost rije v zemljo in na vse strani prav mnogo vlaken razpošilja. Na njej je nasajeno 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, okroglo, brazdasto steblo; v zgornjih delih je zeleno, včasi rudečkasto nadahnjeno ali rudeče lisasto, v spodnjih pa navadno rudeče. Spodi je golo, zgoraj pa in po vejah porasteno z rudečimi, v okroglo glavico se okončujočimi ščetinicami. Votlo je in polno mlečnega soka.

Veliki, raztreseni listi so na zgornji strani zeleni, na spodnji sinji in včasi premreženi z rudečkastimi žilami; glavna žila je navadno temnejša. Oblike so prav različne. Nahajajo se rastline s celimi, škrbinastimi in pérnastimi listi. Čim više so postavljeni, tem manj so razdeljeni. Po robu imajo večje in manjše bodičaste zobce, objemajo steblo popolnoma in se podaljšajo na nasprotno stran v veliko, široko uho.

Rumeni cveti sedijo v koških, ki napravljajo vrh stebla in po vejah neprave kobule. Koškov ovojek je sestavljen iz mnogih, nejednakih, pokrivajočih se suličastih lističev, ki narejajo valjast popek in pozneje semenu vrčasto streho. Cveti so vsi jezičasti, obodi na zunanji strani rudečkasti (na desni). Rujave rožke (na levi), olepšane s kodeljico, so od strani stisnjene, imajo 3 podolžne robove na vsaki strani in poprečne grbice; po robih stojijo majhni zobci. Ko je seme dozorelo, obesijo se koškovi lističi, in golo plodišče kaže plitve globelice, kjer so bili pritrjeni posamezni cveti.

Navadna škrbinka cvete vse poletje in raste po polju in vrtih. Njeno zelišče je, dokler je mlado, svinjam dobra piča, a ker je rastlina velika, potrebuje mnogo živeža in prostora in je zavoljo tega zlasti okopavini škodljiva. Da se ne razširja po polju, treba jo je odpraviti o pravem času.

Réšek

Navadni škrbinki prav podoben je réšek (Sónchus ásper). Kar se tiče zunanje postave, ni razločka nikjer, kakor v listih, kterih uho je zaokroženo in ne prirezano na 3 ogle. Drug razloček je v rožkah. Te so popolnoma gladke, nimajo zobcev po robu in po straneh ne omenjenih grbic, temveč samo tri robove.

Njivska škrbinka

Njivska škrbinka ali poljski mleč je prejšnjima precej podobna, vendar jo brez težave ločiš od obeh. V zemlji ima dolgo, plazečo koreniko, ktera se razprostira daleč okoli. Zelišče se nad koreniko prav rado odlomi, ali ona ostane in poganja nova stebla. Navadna škrbinka in réšek pa se trdno držita tal, ker imata dolge korenine, ktere se z zemljo sprimejo v grudo. Na koreniki stoječe, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko steblo je okroglo ali nepravilno robato in neznatno okoli svoje osi zasukano. Spodi je popolnoma golo in blizu tal včasi rudeče poprskano, proti vrhu pa in konec vej ter po cvetnih koških porasteno z rumenimi ščetinami, ki nosijo precejšnjo glavico na koncu. Polno je mlečnega soka, kterega se največ nabere v koreniki, in votlo.

Veliki, raztreseni listi so spodi sinji in imajo bledo glavno žilo. Podolgasti so in škrbinasti ter objemajo steblo s srčastim dnom. Po robu imajo trnaste bodice. Proti vrhu postajajo podolgasto-suličasti in celorobi, pa oboroženi z jednakimi bodicami.

Steblo je jednovito ali vejnato in ima v tem slučaju malo koškov; včasi pa stojijo njegove veje nekako v nepravem kobulu in so obložene z mnogobrojnimi razcvetji. Rujave rožke so gladke in imajo 5 podolžnih robov po vsaki strani.

Njivska škrbinka cvete malega in velikega srpana in raste pogosto na dobri, nekoliko vlažni zemlji in more med razno okopavino zeló neprijetna in škodljiva postati. Pri navadnem kolobarjenju je nikdar ne primanjkuje; ako je pa na njivi več let zaporedoma kaka okopavina, ali ako se obseje z deteljo, ki se potem popase, zmedli korenika in gre pod nič.

Srhkolistna skrka.

To srhko zelišče, ki je porasteno s kljukastimi ščetinami, ni po naših krajih kaka redka prikazen, zakaj dosti ga raste marsikje za plotovi, kraj potov in po drugih pustih prostorih. Seveda bi mu zavoljo tega ne bili odkazali tega častnega mesta, ali stvar ima drugo stran. Srhkolistna skrka uhaja namreč prav rada na obdelano zemljo in je ondi jednoleten plevel, kterega togo in brazdasto steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, zdaj na desno, zdaj na levo nagnjeno in vejnato. Pritrjeno je na koželjasti korenini in včasi rogovilasto razvejeno.

Premenjalni listi so togi in svetli. Spodnji so ob dnu zoženi, ostali pa širji; ti obsegajo steblo in se stegujejo včasi po njem. Vsi so suličasti, nazobčani ali samo plitvo in oddaljeno izrobljeni in zeló shrki.

Rumeni, jezičasti cveti so združeni v recljate koške, ki narejajo vrh stebla nepravilno češuljo. Reclji so blizu razcvetja najdebelejši. Košek je sestavljen iz dvojnih lističev. Zunanji so veliki, jajčasto-srčasti, srhki in stebelnim listom precej podobni. Navadno jih je 5, včasi pa samo 3 ali 4. Notranjih je večjidel 8; črtasti so in ozki. Plodišče je golo, cveti (na levi) jezičasti. Plodovi niso vsi jednaki; zunanji so v kljunček priostreni, notranji pa stisnjeni, podolgasti, brazdasti, spredi zaokroženi in z dolgim, tankim kljunčkom oboroženi. Oboji imajo konec kljunčka belo kodeljico (na desni).

Srhkolistna skrka cvete od rožnika do velikega srpana.

Ločasta métlica

Ločasta métlica je trpežna košarica svoje vrste. Njeno trdno, togo in z ozirom na veje nekako metli podobno steblo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, spodi s kratkimi ščetinicami porasteno in srhko, drugje golo in skoro brez listov.

Pritlehni listi so šobasto nazobčani ali krpasto-nacepljeni in precej veliki, rtasti ter zoženi v recelj. Stebelni so suličasto-črtasti ali črtasto-podolgasti, privrhni črtasti in celorobi. Steblo in listi so sivkasto-zeleni.

Rumeni cveti se nahajajo konec vej in vejic ali posamič, ali jih je pa po nekoliko združenih v grozdasto razcvetje. Valjasti koški imajo navadno 8 jednakih, temnozelenih, z dlačicami porastenih lističev in ob dnu še nekaj manjših luskic. Prav navadno so prvi po hrbtu jasnejši in goli, včasi pa tudi srhki. V košku sedi 7-12 jezičastih cvetov, od kterih so zunanji temnejši in premreženi z bledejšimi progami. Goli plodovi (na levi) so valjasti in spredi ozaljšani z neznatnimi luskicami in dolgim kljunčkom ter z mično, belo kodeljico. Ko plodovi dozorijo, obesijo se koškovi lističi (na levi zgoraj).

Ločasta métlica cvete malega in velikega srpana in raste navadno po suhih mejah in gričih, mestoma pa tudi po njivah. Posebno po volji ji je peščena in vapnena zemlja. Tod je neprijeten plevel, po zarastlih prostorih je pa tudi škodljiva, ker topi s pritlehnimi listi drugo rast in dá prav malo slabe, trde krme.

Navadni dimek.

Z dimki ali temeliščki bomo seznanili čitatelje pozneje, ko bo treba govoriti o travniških plevelih, zakaj mnogo jih raste po senožetih. Nekteri izmed njih se zavlečejo včasi tudi na obdelano zemljo, toda posebne škode jim tukaj ne moremo očitati, in sicer zavoljo tega ne, ker jih ondi le redkokdaj opazujemo. Drugače navadni dimek (Crépis tectórum)! On dela svojemu rodu precejšnjo sramoto zato, ker mu najbolj ugajajo obdelana, peščena tla, kjer je zeló nadležen plevel.

Njegovo steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko in v zgornji polovici latasto razvejeno; včasi je golo, včasi pa dlakavo. Sploh se gledé na velikost in debelost kakor tudi v vejah jako izpreminja. Veje stojijo kvišku in dosežejo malo da ne vse jednako visokost. Da se ti razgrne prava podoba te rastline pred očmi, oglej si njeno najbližjo sorodnico (gl. sliko 440.).

Listi so goli in v obče suličasti ali črtasti. Spodnji so krpasto-nazobčani ali šobasti s črtastimi, včasi srpasto ukrivljenimi krpami, srednji ob dnu puščičasto-nazobčani, najvišji pa celorobi z navzdol zavihanim robom.

Cvetni reclji so proti koncu debelejši, s sivkastim puhom porasteni in nosijo jajčaste koške, kterih zunanji lističi so črtasto-šiljasti, rahli in na notranji strani mehkodlakavi, notranji pa stisnjeni in po hrbtu srhki. Od rumenih cvetov so zunanji daljši kakor notranji, vsi pa pritrjeni na plevnatem plodišču. Črnikaste rožke so črtaste, srhke, v kratek kljunček zožene in tako dolge kakor kodeljica. V zgornji polovici so počrtane z 10 progami. Od zelenega dimka, kterega podobo smo ti pokazali na omenjeni strani, in ki se tudi rad pritihotapi na peščene njive, razločuje se naša rastlina najbolj po plodovih, ki so podaljšani sicer v kratek, pa vendar razločno označen kljunček, kakoršnega plodovi zelenega dimka nimajo.

Navadni dimek cvete od rožnika do jeseni.

Plezajoči smolénec

Slika 275. Plezajoči smolenec. (Gálium Aparíne.)

Plezajoči smolénec, smolec, smolika, smolj, slipovka ali trica je jednoletna rastlina tankega, četverorobega stebla, ki pa navzlic temu izraste nad meter (3 čevlje) visoko. Da se tako steblo ne more kvišku držati, to je naravno. Zato ga pa najdemo povsod le tam, kjer more plezati in se spenjati po sosednih rastlinah. Po mejah ga nikjer ne primanjkuje; tod bi mu privoščili potrebnega prostora. Drugače pa je ondi, kjer se naseli med žitom. Tukaj je prav nadležen plevel, in to ne samo zavoljo tega, ker jemlje živež in prostor žitnim bilkam in jim napravlja nepotrebno senco, temveč tudi zaradi tega, ker se spenja po bilkah in jih vleče k tlom. Kedar pa pridejo žanjice in pričnejo svoje delo, najdejo vse zamotano in se pomičejo le počasi naprej, zakaj dolgo steblo se trdno drži bilk. O tem se prav lahko prepričaš. Potegni samo z roko proti vrhu. Ako si pa ogledaš steblo po ostrih robéh natanko, opaziš kratke kljukaste ščetinice, s kterimi se tako krepko upira tvoji volji. Tudi po listnem robu in po žilici spodi je vse polno takih kaveljčkov. Kako modra je pač ta naprava! Res, da ti kaveljčki niso Bog vedi kaj, ali naši rastlini so vse. Mislimo si samo, da je omenjeno neznatno orožje obrnjeno navzgor. Oprijemanje bi bilo nemogoče, in zelišče bi se plazilo po tleh.

Suličasto-črtasti, celorobi listi stojijo v razmaknjenih kolobarjih, in sicer po 6-8, in se okončujejo v konico.

Jako drobni, beli cveti so združeni v nepravih kobulih, ki izvirajo iz listnih pazušic. Cvetnih delov je po četvero, kakor vidimo na levi spodi. Pod cvetom je plodnica, ki se razvije v droben, s kaveljci oborožen plod (na desni zgoraj).

Plezajoči smolénec cvete od velikega srpana do jeseni.

Kljukasti smolénec

Kljukasti smolénec po naših krajih ni tako navaden njivski plevel kakor prejšnji, pa vendar ga je najti marsikje. Njegovo robato, po robéh z ostrimi kaveljčki okovarjeno steblo navadno ni daljše kakor 30 centimetrov (1 čevelj) in pleza po drugih rastlinah, zlasti po žitnih bilkah na viš, ali pa leži po tleh, ako ni našlo nobene podpore. Naša slika nam kaže zelišča brez tanke, skoro nitaste korenine; po njem sedijo v odstavkih podolgasto-suličasti, kakor pri prejšnji oboroženi listi v kolobarjih (na levi zgoraj).

Za vsakim kolobarjem sta 2 nasprotna cvetna reclja. Kračja sta od dotičnih listov in nosita po 1, 2 ali 3 bele ali rumenkasto-bele, drobne cvete, iz kterih se razvije na dvoje preklan, z majhnimi zrnci posut plod (na levi pod listom). Cvetni reclji pod plodom precej odebelijo in se ukrivijo v kljuko.

Kljukasti smolénec cvete od rožnika skoro do jeseni in je ravno tako škodljiv kakor prejšnji. Ako hočeš obvarovati njivo teh in drugih jednakih zelij, skrbi, da ne rastejo v njenem obližju. Plodovi se obesijo tebi na obleko, živini na dlako in najdejo svojo pot na njivo. Primejo se pa tudi drugih rečij, kterih potrebuje kmetovalec; tako jim je odprtih več potov. Ako je pa plevel že na njivi, odpravi ga o pravem času, da ne prevleče vsega zemljišča.

Poljska perla

Poljska perla (Aspérula arvénsis) je na vapneni zemlji mestoma precej razširjen plevel. V zemlji ima koželjasto, trdo in trdno korenino, ktera včasi tudi zimo pretrpi. Na njej stoji 20-30 centimetrov (8-12 palcev) visoko, navadno vejnato, včasi pa tudi jednovito steblo. Marsikdaj je opazovati, da se razhaja na jednake veje, ki stojijo kakor rogovile od njega; posebno proti vrhu je to navadno. Steblo in veje so čveterorobe, gole in členkovite.

Listi sedijo v kolobarjih pod posameznimi kolenci in se razločujejo po številu tako, da so blizu tal samo po 4, više jih je pa po 6-8 v krogu. Prvi so podolgasto-jajčasti ali podolgasto-klinasti, drugi črtasto-suličasti, vsi pa topi in celorobi ter po robu oboroženi z majhnimi zobci, ki jih delajo srhke.

Drobni cveti so postavljeni v neprave kobule, obdane od črtastih, resnatih krovnih listov. Modri cveti imajo lijast venec z zeló kratko cevjo. Plod je gladek, skoro okrogel.

Poljska perla cvete velikega travna in rožnika.

Njivska perla

Njivska perla ima v zemlji precej močno, rujavo korenino. Na njej pritrjeno steblo ne ostane nikdar jednovito, ampak se razhaja kar ob tleh na toliko vej, da nareja široko, debelo rušo. Včasi se vzdignejo pojedine veje na viš, včasi pa vse po zemlji ležijo. Četverorobe so in od kratkih, trdnih ščetinic srhke. V odstavkih so neznatno odebeljene in imajo tu kolobar listov, in sicer v spodnjih po 4, v zgornjih po 5-6. Ti listi so vsi jednaki, suličasti in celorobi, zgoraj in po robu ščetinasti (na desni). Spodnji so kratkorecljati, ostali sedeči, vsi pa priostreni v konico.

Iz pazušice kakega lista zgornjih vretenec se vzdigne recelj, ki nosi na koncu kolobar sestavljen iz 8, stebelnim jednakih listov. Od teh obdani so drobni rudečkasti cveti z nazobčano čašico in cevastim vencem, ki je razdeljen na 4 jajčaste krpice. Med zarezami stojijo 4 prašniki, iz cevi pa molí dolg, nitkast vrat z dvema brazdama (na levi). Plod je okrogla, rujava rožka, ozaljšana s čašnimi zobci.

Njivska perla cvete od velikega travna do jeseni in raste najrajši po vlažnih njivah. Posebno izbirčna vendar ni, zakaj mestoma je najdeš tudi na suhem svetu prav obilno; največ je je navadno med strnjo.

Izkušeni ovčarji trdijo, da je drobnici škodljiva.

Navadni motovilec.

Spomladi pričakuje morda vsakdo — ta manj, oni bolj težko — kakšne zelenjadi na mizo. Navadnih jedij smo se že naveličali, in nekako dobro nam dé, kedar postavi gospodinja prvo salato pred nas. Seveda ni Bog vedi kaj posebnega, ali v slast nam vendar gre. Pozneje, ko imamo mehke vrtne dovolj, tedaj bi je še ne pogledali — ali za prvi prigrizek se nam celó dobra zdi. Pa ko bi je pozneje tudi iskali, ne našli bi je, vsaj ne v navadni, nam znani obliki. Izpremenila se je namreč tako, da je ne spoznaš kar meni nič tebi nič. Navadno ti vé le ona gospodinja povedati, ki jo ima na vrtu, in ki nekolikim prizanese, da gredó v cvet in ji dajo semena.

Motovilcev je več vrst, ali po zunanji postavi so si vsi tako podobni, da jih težko razločiš. Kolikor jih raste po obdelani zemlji, vsi so pleveli in se šopirijo posebno med ozimino. Ni torej treba delati razločka med njimi, ampak piplji in spravljaj v kraj, kar je motovilčevega rodú.

Spomladi ima motovilec le pritlehne liste; ti nam služijo v živež. Pozneje pa požene 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, četverorobo steblo, ki se razhaja na pravilne rogovile. Po robéh stojijo kratke ščetinice, ki delajo steblo srhko, kar dobro občutiš, ako ga nežno potegneš med prstoma.

Njegovi nasprotni listi so goli, po robu resnati in pomladanskim pritlehnim zeló podobni. Pod vsako rogovilo stojita po 2; nižji so proti dnu močno zoženi, višji pa kar naravnost sedijo.

Drobni, bledomodri cveti so vrh rogovil v kobulastem razcvetju (na desni spodi). Lijasti venec je nacepljen na 5 krpic in pritrjen na plodnici. Iz njega molijo 3 prašniki in nitast vrat. Plod je rožka s kratkimi zobci, ktere nareja neznatna čašica (na desni nad cvetom).

Uhati motovilec

Dasiravno smo motovilce v obče že obsodili in jih priporočali v zator, vendar se nam potrebno zdi, da izpregovorimo o navadnejših posebej. V prvi vrsti je vreden nekaj besedij uhati motovilec, in sicer zato, ker ga skoro ni žita, v kterem bi ne bilo tega plevela. Tudi je od prejšnjega mnogo večji in cvete pozneje, namreč po letu, ko je oni že davno dozorel. Jednoletno zelišče stoji na slabi kožéljasti korenini in je kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko. Steblo je neznatno robato in po robéh oboroženo z majhnimi zobci. Navadno je jednovito, le včasi izraste z listne pazušice kaka vejica, vrh pa se razveji na 2 rogovili, na kterih se ta delitev večkrat ponavlja.

Nasprotni listi so celorobi, samo oni pod spodnjimi rogovilami imajo blizu dna včasi daljše zobce. Spodnji so proti dnu zoženi, suličasto-klinasti, ostali pa sedeči in malo da ne črtasti. To velja posebno o onih, ki podpirajo privrhne rogovile.

Drobni, belkasti cveti sedijo v rogovilah in konec kratkih receljčkov v nepravih kobulih. Čašica ima nekaj neznatnih zobcev, kteri se pozneje podaljšajo in na plodu ostanejo. Lijasti venec ima 5 krpic in v sredi 3 prašnike (na levi spodi). Plod je napihnjena, okroglasto-jajčasta rožka, ktera ima 2 predelci prazni, v tretjem pa jedno seme (prerez plodú na levi med cvetom in plodom). Plod venča napošev prirezana, zobata čašica.

Uhati motovilec cvete rožnika in malega srpana.

Zobati motovilec

Plod opisanih motovilcev je okrogel ali malo da ne okrogel in se lahko loči od plodú zobatega motovilca, ki je na jedni strani sploščen, na drugi pa zaokrožen. To vidimo v poleg stoječi sliki na desni nad cvetom, kjer se nam predočuje prerez ploda. Rastlina sama je prejšnji precej podobna in nekoliko besed bo zadostovalo, da jo označimo. Iz koželjaste korenine izraste 20-45 centimetrov (8-17 palcev) visoko, v vrhu rogovilasto razvejeno steblo, po kterem sedijo sem ter tja majhne, ostre grbice. Spodi je stisnjeno na 4, zgoraj na 6 oglov.

Podolgasti ali črtasto-suličasti listi so celorobi ali ob dnu nazobčani in po robu ostri. Krovni listi so črtasti, najvišji pa šiljasti.

Drobni cveti so višnjelkasti ali beli; jajčasti, na notranji strani ploščnati plodovi so dlakavi in se okončujejo v lijast, zobat podaljšek. Na notranji strani imajo v podolžnem žlebiču oster rob, na zunanji zaokroženi pa 3 žilice. Seme je veliko in izpolnjuje plod skoro popolnoma, vendar opazimo na prerezu prazni predelci, ker je plod ravno ondi neznatno zbočen.

Zobati motovilec cvete od rožnika do velikega srpana.

Robati motovilec

Robati motovilec (Valerianélla carináta) bodi četrti tega rodú. Njegovo steblo je robato 10-30 centimetrov (4—12 palcev) visoko. Celorobi listi so narobe-jajčasti ali podolgasti, krovni pa podolgasti in nazobčani. Drobni cveti so višnjelkasti in goli plodovi podolgasti ter stisnjeni na 4 nejednake ogle. Spredi imajo samo jeden, napošev prirezan, raven zob.

Ta motovilec cvete od malega travna do rožnika in ni tako navaden kakor prej omenjen žlahtniki.

Šiljasti motovilec

Da bo petorica gotova, naj se spominjamo še jednega plevela tega rodú, ki se nahaja dosti pogosto na jugu slovenskih dežel na obdelani zemlji. V mislih imamo šiljasti motovilec (Valerianélla echináta), čegar trirobi, goli plodovi imajo spredi 3 toge, ukrivljene zobce. Njegovi drobni cveti so višnjelkasto-beli, listi celi ali prav plitvo nazobčani.

Šiljasti motovilec cvete malega in velikega travna in je okoli Gorice in Ajdovščine navadna zel.

Zajka.

Velikemu rodu lepih zvončic, ktere krasijo s svojim zalim cvetjem najrajši hribovite in gorate kraje, in ki rastejo tudi po najvišjih planinah, dela jedna — zajka nekako sramoto s tem, da se rada naseli na obdelani zemlji, kjer je potem prav neprijeten plevel. Drugje se nahaja za mejami, po goščavah in drugih bolj pustih prostorih. Ondukaj nam ne dela nobene škode, in še besedice bi ji ne rekli, ako bi ne tiščala na obdelana tla.

Zajka stoji na dolgi, plazeči koreniki, ktera se daleč naokrog razrašča in sosednim rastlinam živež jemlje. Ravno zaradi dolgih korenik je tudi jako neprijetna zel, ker je ni lahko zatreti.

Njeno ravno steblo je 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, okroglo, večjidel brazdasto in navadno brez vej. Porasteno je s kratkimi, nekoliko navzdol obrnjenimi ščetinicami in vsled tega srhko.

Raztreseni listi so nejednako nazobčani, po žilah srhki in se izpremenijo proti vrhu, kjer je včasi nekaj vejic, v majhne krovne lističe, za kterimi stojijo kimasti cveti. Spodnji listi so recljati in podolgasto-srčasti, višji jajčasto-suličasti, manjši, ob dnu zoženi in malo da ne sedeči.

Rudečkasto-višnjelkasti cveti stojijo v dolgem jednostranskem grozdu in se razcvetajo navzgor. Čašni roglji so suličasto-črtasti in porasteni s kratkimi ščetinicami. Venec je zvonast in nacepljen na 5 podolgastih, resnatih krpic. Viseča glavica je narobe-jajčasta, srhka in se razpreza spodi z majhnimi luknjicami.

Zajka cvete od malega srpana do kimovca. Ker je, kakor smo že omenili, mestoma jako nadležen plevel, paziti je treba na to, da se ne širi dalje. To dosežemo, ako ugonobimo o pravem času cvetje. Nadalje pa je treba rastlino samo v živo prijeti in jo izkopati s koreniko vred.

Plahútica

Plahútica, plahúta ali moljáva je jednoletno zelišče z mičnim vijoličnim cvetjem. Malokteri plevel doleti posebna sreča, da ga obrajtajo tudi na vrtih; naša plahútica je med njimi. V zemlji ima koželjasto, večjidel v stran upognjeno korenino, ktera nosi kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoko, robato in vejnato steblo. Včasi je komaj 8 centimetrov (3 palce) visoko, pa vendar popolnoma razvito. Navadno je porasteno s prav kratkimi dlačicami, včasi pa golo. Vej je prav mnogo, in marsikdaj stojijo po steblu od korenine do vrha ter delajo zelišče skoro grmasto.

Od raztresenih listov so spodnji zoženi v recelj in podolgasto-jajčasti, višji so sedeči in suličasti, vsi pa plitvo narezani.

Veliki, kolesasti cveti so vrh stebla in konec vej v malobrojnih, nepravih kobulih, podprti s krovnimi listi. Ti so sicer privrhnim stebelnim jednaki, toda precej ožji. Čašica ima 5 zelenih, črtastih, zvezdasto razširjenih rogljev. Zgoraj temnejši, spodi svetlejši, vijolični venec je nacepljen na 5 jajčastih, priostrenih krp; te so ob lijastem dnu belo-zelenkaste. Ondi je nasajenih 5 belih prašnikov in sredi njih dolg vrat. Vsi ti deli sedijo na tanki, dolgi plodnici, ktera se izpremeni v robato glavico.

Plahútica cvete rožnika in malega srpana in je med žitom, pa tudi med razno okopavino in drugo poljščino navaden plevel. S to zeljo se nam godi, kakor z marsiktero drugo, ki je skoro preneznatna, da bi jo odpravljali. Najhitreje bi jo zatrli z okopavino in deteljo; pa tudi pridna roka bi morebiti kaj izdala.

Njivski slak

Njivski slak, oplétanec ali povitec je vsakemu gospodarju in vsaki gospodinji predobro znan njivski plevel. Na kmetih se ga učijo otroci spoznavati že v prvi mladosti, zakaj mati jih pošlje na njivo plet in prišedšim domú, ali pa ob priliki na polju jim razlaga najpotrebnejše stvari o rastlinstvu. Navadno seveda tega ni mnogo, ali človeku pride pozneje včasi vsaka drobtinica prav. V zemlji ima njivski slak nitasto, plazečo koreniko, ktera se zarije prav globoko v tla.

Ležeče, ovijajoče ali spenjajoče se steblo je malo da ne povsod jednako debelo, robato in večjidel tako okoli svoje osí zasukano, da so listi vsi na jedni strani. Dolgo je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) in popolnoma golo.

Premenjalni listi so vsi jednaki, jajčasti ali podolgasti s puščičastim dnom in recljati. Spredi so topo zaokroženi in sploh celorobi.

Dolgorecljati cveti izrastejo v listnih pazušicah posamič; včasi pa je videti pod glavnim cvetom še drug, ki se pozneje razcveta. Precej od cveta odmaknjena sta na njegovem reclju 2 nasprotna, majhna krovna lista. Cvet ima 5 čašnih lističev, kteri obdajajo pozneje okroglasto glavico in lijasto-zvonast cvetni venec. Ta je bel s 5 rudečkastimi progami, ali pa popolnoma rožnorudeč. Te barve je venec navadno le na ilovnatih tleh.

Njivski slak cvete od velikega travna do jeseni in raste povsod po obdelani zemlji. Povsod je zeló škodljiv, ker se spenja visoko na raznovrstno poljščino, veže jo in prepleta na vse strani. Zlasti strnenemu žitu je prav na kvar, ker vleče in pritiska žitne bili k tlom in otežkoči žetev. Gledé na to zel je težko svetovati, kako se naj zatira. Kjer ga ni preveč, tam je dobro, ako ga izkopljemo, da ne prepreže sčasoma vsega zemljišča. Njiva pa, na kteri ga je prav mnogo, naj se opusti, ako je to sploh mogoče, nekoliko let in porabi kot pašnik. Ako živina zmirom odščipava mlade poganjke, oslabijo koreniko počasi tako, da usahne. Korenika je škodljiva.

Suličastolistni trpotec

Suličastolistni trpotec, pripotec, pripotnik, trpotnik, žiljak, žilnjek ali mačico prištevajo nekteri rastlinam travniku škodljivim, drugi pa trdijo, da ga je dobro imeti med travami. Gotovo bomo, kakor povsod, tudi tukaj pravo zadeli, ako se držimo srednjega pota. Nekoliko teh rastlin na travniku ne more biti na škodo; ako je njihovo število pa preveliko, tedaj bo košnja slaba. To bi veljalo o suličastolistnem trpotcu z ozirom na travnike in pašnike; kar se tiče pa obdelane zemlje, moramo priznati, da je tam plevel. Navadno ga res ni drugje kakor med raznimi deteljami, a tukaj včasi prav mnogo.

Njegova korenika je kratka, pa debela in oddaja jako mnogo vlaken.

Listi so pritlehni, suličasti in dolgi; prevlečeni so s 5 močnimi žilami, kolikor toliko dlakavi in večjidel celorobi ali pa neznatno nazobčani.

Izmed listov pride več precej visokih, robatih, brezvejnatih in brezlistnih stebel, ktera nosijo na koncu kratek, podolgasto-jajčast, rujav klas. Drobni cveti se dotikajo drug drugega in imajo svojih delov po četvero (na levi zgoraj). Prašniki so za cvet skoro predolgi in gledajo daleč iz njega. Klas se razcveta od spodi navzgor tako, da stojijo beli prašniki vsak dan više v kolobarju. Plod je podolgasta glavica (na levi spodi), z dvema semenoma.

Suličastolistni trpotec cvete od malega travna skoro do jeseni. S tem plevelom ima človek svoj križ; premajhen je namreč, da bi šel s kakim orodjem nad njega, na drugi strani je pa njegovo seme debelo kakor deteljno. Ker so mu razmere tako ugodne, ne smemo se čuditi, da ga najdemo povsod.

Dlakavi kílovnik

Dlakavi kílovnik je neznatno, dveletno zelišče, ktero se nahaja mestoma na peščeni obdelani zemlji; tudi vapnena in ilovnata tla mu ugajajo. Njegovo 5-16 centimetrov (2-6 palcev) dolgo, zeló vejnato stebelce leži po tleh in napravlja precej goste ruše. Najbolj je podobno kaki debeli niti in porasteno s kratkimi dlačicami, kakoršnih je tudi po listih vse polno. Te so sive, in zavoljo njih je videti rastlinica sivozelena.

Nasprotni listi so podolgasto-suličasti, celorobi, podprti z majhnimi prilistki in pritrjeni na prav kratkih recljih.

Drobni, rumenozeleni cveti so združeni v neznatne šopke, stisnjeni v listnih pazušicah in pokrivajo steblo od konca do konca. Cvet (na levi) ima svojih delov po petero, le vratova sta samo dva in venčata v čašici skrito, jednosemno rožko. Čašni roglji so porasteni s ščetinami.

Dlakavi kílovnik cvete malega in velikega srpana.

Jednoletni klobček.

Ako se ozreš na sliko, ki ti jo tukaj podajamo, utegneš se domisliti plevela, kterega si imel morda vsak dan pred očmi. Mala rastlinica napravlja navadno tako goste ruše, da posameznih vej in vejic skoro razmotati ni mogoče; tudi cveti so nekako klobčičasto nabrani.

V zemlji ima koželjasto korenino, iz ktere izraste mnogostebelna, vejnata ruša. Ta leži navadno po tleh, včasi pa se vzdiguje tudi na viš. Stebelca so okrogla, 8 do 20 centimetrov (3-8 palcev) dolga, po jedni strani gola, po drugi kratkodlakava in na rogovile razvejena. Siljasti listi so nasprotni, celorobi, goli in z dnom zrastli.

Kakor listi zeleni, včasi rumenkasti cveti sedijo v nepravih kobulih. Obod ima 5 jajčastih, po robu kožnatih krp (na desni). Ob vhodu je 10 daljših in kračjih prašnikov tako pritrjenih, da se pravilno vrstijo. Sredi cveta stoji jajčasta plodnica z dvema vratovoma; iz nje se razvije rožka.

Jednoletni klobček cvete od velikega travna do jeseni in ljubi najbolj peščena tla. Tod ga je mestoma toliko, da je ruša pri ruši, in da druga rast niti prostora ne dobi. Izmed žita ga ne moreš iztrebiti, ker še le spomladi poganja, ko je žito že precej veliko. Pa bi tudi ne opravil Bog vedi kaj, zakaj njegove ruše so ob tleh in se prav težko ugledajo, dokler je strn lepo zelena, pozneje pa tako ne moreš do plevela. Okopavina bi ga zadušila kakor marsiktero drugo zel v nekolikih letih.

Srhki ščir

Srhki ščir (Amarántus retrofléxus). Ščirov imamo več vrst; vsi radi rastejo po pustih prostorih, kjer se včasi silno namnožijo. Tu nam seveda ne delajo nobene škode, pa drugače je, ako se naselijo na obdelani zemlji; tukaj jim moramo napovedati vojsko. Največji med njimi je srhki ščir, s koželjasto, rožnorudečo in z mnogimi vlakni pokrito korenino, ktera je vtaknjena naravnost v tleh. Na njej stoji 15-90 centimetrov (½-3 čevlje) visoko, malokdaj pravilno okroglo, večjidel nekoliko robato, navadno rudeče-progasto, s kratkimi, srhkimi dlakami porasteno steblo. Njegov vrh je včasi kimast, ostali del pa raven kakor sveča in vejnat.

Premenjema postavljeni listi so dolgorecljati, podolgasto-jajčasti, celorobi in priostreni. Po reclju in po žilah so srhki, drugje pa goli.

Drobni, zelenkasti cveti stojijo vrh stebla in po vejah v sestavljenih, kuštravih klasih, ki so v celoti podobni kakemu latu. Krovni listi so suličasti, dvakrat daljši od čašice in priostreni v trnasto konico. Podrobnostij posameznega cveta ne moremo tukaj razkladati, ker je vse premičkeno in preneznatno. Samo toliko naj omenimo, da so cveti jednodomni, in da imajo prašni 5 dolgih, lijasto razprostrtih prašnikov in pestični 3 vratove. Plod se odpre s pokrovom.

Srhki ščir cvete malega in velikega srpana. Med okopavino, pa tudi med drugo poljščino ga je mestoma prav mnogo. Ker je zelišče visoko, lahko ga ugledaš in po bledi barvi spoznaš, in ker je jednoletno, tudi lahko zatareš. Da ne smemo čakati plodú, ako hočemo kaj opraviti, velja o vseh ščirih.

Divji ščir

Divji ščir (Amarántus silvéstris) je prejšnjemu v korenini zeló podoben, samo da je njegova daljša, in da požene več, navadno po tleh ležečih in z vrhom na viš molečih, golih in gladkih, 16-50 centimetrov (6-19 palcev) dolgih stebel. Stebla, listni reclji in njihove žile so navadno rudečkasto nadahnjene.

Listi so jajčasti ali jajčasto-okrogli, topo-zaokroženi ali srčasto-izrobljeni in celorobi.

Zelenkasti cveti sedijo v listnih pazušicah v kratkih sestavljenih klasih. Njihovi krovni listi so jedva tako dolgi kakor cvet sam in prašni imajo samo 3 prašnike.

Divji ščir cvete istočasno in se nahaja pogosto po njivah in na vrtih. On je škodljivejši od prejšnjega, ker se njegova stebla in veje razprostirajo po zemlji in tako topijo drugo rast.

Navadni ščir

Med one ščire, kterih plod nima pokrova, ampak se med razprezanjem nepravilno raztrga, štejemo navadni ščir (Amarántus Blítum), čegar golo, ležeče ali nekoliko na viš moleče steblo je 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) dolgo in vejnato.

Listi stojijo na recljih, ki so najmanj tako dolgi, kakor listna ploskev, včasi tudi daljši. Nekako voglato-jajčasti so, izrobljeni ali topi in v zadnjem slučaju zoženi v mehko konico.

Zeleni ali rudečkasti cveti so pritrjeni v klobčičih grahove debelosti v listnih pazušicah, v vrhu pa narejajo debel, latast klas. Suličasti krovni listi so kračji od cvetov in po robu kožnati. Cvetni obod ima 3 lističe in prašni cveti 3 prašnike. O plodu smo že povedali, da se raztrga nepravilno.

Navadni ščir cvete malega in velikega srpana.

Ležeči ščir

Navadnemu prav podoben, toda v vseh delih precej manjši je ležeči ščir (Amarántus prostrátus), kterega nahajamo zlasti na južnem Kranjskem. Njegovo steblo je zeló vejnato, po tleh ležeče in v privrhnih delih dlakavo. Jajčasti, priostreni ali topi listi so kratkorecljati in krovni listi dolgi kakor cveti. Cvete istočasno.

Bela metla

Bela metla ali beli kozji rep je izmed tega velikega rodú najnavadnejši njivski plevel, ki se posebno rad naseli med razno okopavino, in ki zlasti med nižjim zelenjem kakor metle v zrak štrli. V zemlji ima močno, večjidel razvejeno koželjasto korenino; ona sega prav globoko v tla in napravlja z mnogoštevilnimi, debelejšimi in tanšimi belimi vlakni zeló obširno podzemeljsko, s prstjo izpremešano kepo.

Steblo je robato, 30-120 centimetrov (1-4 čevlje) visoko, golo kakor ostali deli in zeleno ali belkasto-rudeče. Navadno je samo po robeh rudečkasto ali belkasto, drugje pa zeleno. Razvejeno je silno močno, in veje njegove gredó proti vrhu. Sploh se zelišče kaj rado izpreminja, in včasi ga komaj ločiš od podobnih sorodnic.

Listi, po steblu in vejah premenjema postavljeni, so v svoji obliki tudi prav nestanovitni. Spodnji so v obrisu jajčasti in nekako nepravilno na štiri ogle nategnjeni. V recelj so klinasto-zoženi in tukaj celorobi, drugje pa nejednako in oddaljeno napiljeno-nazobčani. Spredi so tudi celorobi in navadno topo zaokroženi, včasi pa priostreni. Spodnja zoba sta največja, ostali tu veliki, ondi majhni; navadno so ostri, včasi tudi topi in neznatni. Višji in najvišji listi so suličasti, celorobi ali skoro celorobi in večjidel zategnjeni na jedno stran. Zelišče je potreseno z nekim belkastim prahom.

Drobni cveti so združeni v majhne klobčičke in ti v grozde. Obod ima 5 lističev (na levi spodi), ki zakrivajo med dozorevanjem plod. Ta je spočetka zelen, pozneje rujavkast in naposled črn. Prašnikov je 5; sredi njih okroglasta plodnica z dvema brazdama.

Bela metla cvete od malega srpana do kimovca in je izmed najnavadnejših njivskih zelij, zlasti na taki zemlji, ktero pogosto in dobro gnojimo. Ako pomislimo, kako ravnajo ljudje s tem in marsikterim drugim plevelom, uverimo se, da drugače biti ne more. Mislimo si na pr. njivo, na kteri raste krompir. Kedar pride jesen, izkoplje se ta najboljši dar daljne Amerike in spravi domú, plevel pa ostane na njivi, kjer dozorijo njegovi plodovi za prihodnje leto. Tako se to ponavlja leto za letom, in njiva ni le onečiščena in grda za oko, temveč izgublja tudi vsako leto mnogo redilnih tvarin, ktere so namenjene poljščini.

Zelena metla

Beli prav podobna je zelena metla (Chenopódium víride), ki se razločuje od nje posebno po tem, da ima šibkejše veje, da so njeni listi na zgornji strani zeleni, in da so njeni klobčički drug od drugega bolj oddaljeni. Tudi ni tako belkasto zaprašena.

Mnogosemna metla

Mnogosemna metla ali mnogosemni kozji rep je jednoletno zelišče, ki prav navadno raste na obdelani in mestoma tudi na pusti zemlji. V tleh ima trdo, koželjasto korenino, ktera rije večjidel naravnost navzdol in se razhaja na mnogo drobnih vlaken. Korenina je navadno rožnorudeča, vlakna pa belkasta.

Steblo je trdno, popolnoma golo, nepravilno robato in ob vejah nekoliko odebeljeno. Navadno je jako vejnato in kvišku štrleče, včasi pa ležeče po tleh. Kakor vse kaže, vpliva na njegovo podobo najbolj kakovost zemlje, zakaj v slabih, pustih tleh se drži večjidel po koncu, v dobrih, mastnih pa poleže in je tudi mnogo daljše. Dolgo je 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) in dostikrat rudečkasto. Vej je zeló mnogo; raztresene so in posnemajo steblo skoro popolnoma.

Raztreseni listi so kratkorecljati, jajčasti, rtasti ali topi in zoženi v kratko konico. Proti vrhu pojemajo, in tudi oblika jim je nekako bolj podolgasta, zategnjena. Goli so in celorobi ter večkrat z rudečimi žilami premreženi.

Drobni cveti so združeni v neznatne klobčičke in narejajo grozde ali late, stoječe za listi. Obod je razklan na 5 krpic (na desni); ko plod dozoreva, razprostrejo se zvezdasto (na levi). Prašnikov je 5 in jedna plodnica, ki hrani samo jedno seme. Plod je temnorudeč, pikčast, svetel, okrogel in na koncih potlačen.

Mnogosemna metla cvete velikega srpana in kimovca. Na obdelani zemlji je prav nadležen plevel, kterega odpraviš samo s tem, da izpiplješ in ugonobiš vsako zelišče, kakor hitro ga je mogoče ugledati. Zastonj ta reč ne nosi svojega imena, in res ni dobiti kmalu rastline, ki bi nastavljala toliko semena.

Neprava metla

Neprava metla raste, kakor skoro vse druge, prav navadno kraj potov, za mejami, po grobljah in drugih pustih prostorih. Tudi okoli selišč te rastline niso ravno redke in prehajajo odtod potem na obdelano zemljo, kjer jih je težko zatreti. Za rabo niso nobeno, zakaj nobena živina se jih ne dotakne, in nepravi kozji rep je baje svinjam strup. Na drugi strani je res, da more človek njihove liste uživati kot špinačo, ali to je malenkost, ako pomislimo, da imamo za to drugih, boljših zelišč na izbiranje.

Neprava metla ima robato, močno steblo, pritrjeno na jednoletni koželjasti korenini. Visoko je 30-90 centimetrov (1-3 čevlje), zeleno, golo in vejnato.

Raztreseni listi so recljati, srčasti, spredi dolgo priostreni, ob srčastem dnu celorobi, drugje napiljeno-nazobčani; spodnji so širji od ostalih in včasi celó krpasti.

Drobni cveti so združeni v rogovilaste grozde, kteri napravijo rahel, listnat lat. Cvetni obod je zelen in pokriva deloma pikčasti plod (na desni).

Neprava metla cvete od malega srpana do jeseni. Kar smo povedali o beli, to velja tudi o njej in o vseh drugih, ki rade prehajajo na obdelani svet. Kaj je torej treba storiti, da se odkrižamo sitnih plevelov in ne izgubljamo časa po nepotrebnem? — Gospodarjeva skrb bodi, da iztrebi, izpiplje in izkoplje okoli svojega doma vsako zelišče, čegar seme bi našlo ob ugodnem času pot na obdelano zemljo, in tako prepreči razširjanje vsaj tistih zelij, ktere ima kolikor toliko v svoji oblasti. Tako postane njegovo selišče prijaznejše, kaže nekakšen red tudi gledé na zunanjost, in tujec se rad ozira okoli njega. Le poglej v zanemarjen dom! V oči te zbode zdaj to, zdaj ono. Okoli zidovja, vrta in ograje je vse polno raznih, nepotrebnih zelij, ki ondi pomandrane križem ležijo, tukaj pa se vzpenjajo po plotu, in ker so jim vrata na vrt odprta na stežaj, ne smeš se čuditi, ako najdeš v njem najlepše vzgled grde malomarnosti in skrajne lenobe. S pleveli pa odpraviš od hišnega obližja tudi mnogo strupenih rastlin in obvaruješ sebe in svojce kake nesreče. Med temi je tudi nekaj takih, ki zajdejo po gnoju ali po drugih potih na njivo in ti tam topijo poljščino. Tako nisi zadel samo dveh, temveč tri muhe na mah. Ako je pa plevel že na njivi, stori, kar smo že večkrat poudarjali, in ne bo ti žal.

Siva metla

Siva metla je precej navadna rastlina, ki se ne nahaja samo po pustih prostorih okoli človeških selišč, kraj potov in drugih takih krajih, temveč pogostem tudi na obdelani zemlji. Njeno steblo je golo, robato, 30-45 centimetrov (1-1½ čevlja) visoko in vejnato. Veje, zlasti spodnje, stojijo močno od njega in so skoro nasprotne.

Listi so pravilnejši, kakor pri ostalih vrstah. Vsi so jajčasto-podolgasti ali suličasti, nazobčani, zgoraj zeleni, spodi sivozeleni in z belim prahom potreseni. Včasi jih je več celorobih, samo spodnji imajo nekaj daljših zob.

Drobni cveti so združeni v goste ali rahle klasaste grozde, ki izvirajo iz listnih pazušic; tudi steblo in veje se okončujejo navadno v tako razcvetje. Cvetni obod (na desni in levi) je zelen ali belo zaprašen in pokriva plod. Plodovi iz stranskih cvetov so od strani stisnjeni in tako postavljeni, da gledajo na desno ali na levo, ostali pa so nekako potlačeni in obrnjeni na viš.

Siva metla cvete od rožnika do velikega srpana in raste posebno rada na vlažnih tleh.

Trpežna metla

Izmed ostalih metelj, ktere rastejo večinoma po pustih prostorih in neobdelanih krajih, sta še dve, kteri moramo prištevati poljskim in vrtnim plevelom. Kakor metle sploh, ne nahajata se tudi trpežni in smrdljivi kozji rep povsod, a mestoma sta nadležni zeli.

Trpežna metla, ktere vrh s povečanim cvetom vidi prijazni čitatelj na poleg stoječi sliki, stoji na debeli in mesnati koreniki, ni preobilno vejnata in kakih 30 centimetrov (1 čevelj) visoka.

Njeni veliki listi so trikotni, puščičasti in celorobi ali valoviti in plitvo nazobčani. Nekako debeli so in temnozeleni; višji so manjši in malo da ne sedeči. Prav pogostoma služijo za obveze pri takozvanem črvu v prstu, pri gnoječih se ranah itd.

Drobni cveti so združeni v šopaste grozde, ki narejajo ozek, v spodnjih delih listnat lat bledozelene barve. Obodovi lističi so spredi navadno plitvo in nejednako izrezljani in odstopijo pozneje od plodú.

Trpežna metla cvete od malega travna do velikega srpana.

Smrdljiva metla

Zadnja tega rodú bodi še omenjena smrdljiva metla (Chenopódium Bótrys), ktero nos najprej zasledi; zakaj zelišče diši prav neprijetno. Njeno ravno steblo je s prejšnjo jednake visokosti, toda porasteno z mehkimi dlakami in posuto z žlezicami. Tako je zelišče povsod in zavoljo tega lepljivo.

Listi so podolgasti, pérnasto-nacepljeni na voglate krpe, privrhni so suličasti in celorobi. Vsi stojijo na kratkih recljih.

Rumenkasto-zeleni cveti so združeni v grozdast lat. Pokriti so s kratkimi, v žlezico se okončujočimi dlačicami in lepljivi. Ti dišijo zoperno.

Smrdljiva metla cvete od rožnika do velikega srpana, najbolj po volji ji je peščeni svet.

Šibasti jagodičar.

Z mnogovrstnimi metlami v daljnem sorodstvu je šibasti jagodičar, kteri raste mestoma po vinogradih. V zemlji ima koželjasto, na zgornjem koncu nekoliko oteklo, z mnogimi vlakni in vlakenci porasteno, naravnost v tleh zavrtano korenino.

Na korenini stoji golo, 30—60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, vejnato steblo s šibastimi vejami.

Njegovi raztreseni listi so podolgasto-trikotni, skoro puščičasti, dolgo priostreni in globoko nazobčani.

Drobni cveti se nahajajo v listnih pazušicah nekako na listnih recljih pritrjeni (na levi zgoraj) in napravljajo okroglaste klobčiče. Cvetni obod je navadno trikrp (na desni), raste s plodom dalje in postane naposled jagodast. Prašnikov je toliko, kolikor je obodovih krp. Vratova sta dva. Plod je jednosemna rožka, obdana s škrlatnorudečim obodom in drobni jagodi prav podobna. Seme je lečasto.

Šibasti jagodičar cvete od rožnika do velikega srpana.

Vrtna loboda

Vrtna loboda je domá v vzhodni Evropi, ali pa v zahodni Aziji, odkoder se je raširila po vsej Evropi zaradi zelenja, ki se more uživati kot špinača. To bi bilo vse dobro in prav, in zavoljo tega bi je ne doletela čast, da mi tukaj govorimo o njej. Ali postala je po nekterih krajih zeló nadležna zel na obdelani zemlji, s ktere je ni lahko odpraviti.

Vrtna loboda je močno, kaki metli podobno, jednoletno zelišče, čegar kvišku moleče, sivozeleno ali rudečkasto steblo je 120-150 centimetrov (4-5 čevljev) visoko in na koželjasti korenini pritrjeno.

Spodnji listi so srčasto-trivoglati in kakor podolgasti srednji, iz topega dna izvirajoči, zaokroženo nazobčani. Privrhni so precej ožji, spredi priostreni, ob dnu pa trikotni. Navadno so listi zeleni, včasi pa na spodnji strani belkasti.

Mnogobrojni, drobni cveti napravljajo vrh stebla dolg, listnat lat. Večjidel so jednodomni, včasi pa se nahajajo poleg njih na tisti rastlini tudi popolni cveti. Prašni imajo pravilen, peterolisten cvetni obod in 5 prašnikov. Tem precej podobni so tudi popolni cveti (na levi), v kterih se razvije nekako potlačen, ležeč plod, kterega zakrivajo obodovi lističi do polovice. Pestični cveti imajo samo 2 celoroba, z žilicami premrežena lističa, ki sta skoro do dna razklana. Med njima je plodnica, ki se izpremeni v ploščnat, stoječ plod (na desni). Omenjena lističa se pozneje povečata in postaneta prosojna.

Vrtna loboda cvete malega in velikega srpana in raste zlasti po takih njivah, ki se dobro gnojijo in globoko orjejo.

Med strnenim žitom je vrtna loboda, dasi tudi prav nadležen plevel, vendar redka, ker jo hitreje rastoča strn kmalu zatopi. Tem sitnejša pa je na okopavinah. Prikaže se navadno med časom, ko je brana zapustila njivo in se približuje okopavanje. Ako odsekaš zdaj vsako zel ali izkoplješ in vržeš na solnce, odkrižal si se poznejšega dela, ktero je potrebno, ako si rastline le nekoliko zasul — kar dninarji kaj radi storijo. Krepko zelišče namreč se prerije skoz navaljeno prst in požene kmalu tako globoke korenine, da moraš pozneje rastline drugo za drugo pipati. To je seveda zeló zamudno delo, zlasti ako si predolgo odlagal, in vendar se mora izvršiti, ako nočeš, da nastavi loboda seme in okuži na ta način tvojo zemljo za več let. Cvetoča zelišča naglo dozorijo, in paziti je treba, da jih ne pustiš izpipanih ležati na njivi. Prikaže se li loboda med kako poznejšo poljščino, na pr. med ajdo, prav obilno, ne zadostuje nikakor, da vržeš njeno seme, ki si ga morebiti dobil pri čiščenju dotičnega pridelka, na gnoj, zakaj ondi ostane kaljivo; vreči ga moraš na mešanec (kompost), kjer najmanj pol leta ostane, in ker se večkrat predela, tudi ondi strohni.

Navadna loboda

Izmed zelišč tega rodú bodi omenjena še navadna loboda. Domá je na morskih bregovih, kjer raste po pustih prostorih; po naših in drugih krajih je pa mestoma prav navaden plevel na obdelani zemlji. Njeno zeló vejnato steblo stoji na koželjasti korenini in je 45-90 centimetrov (1½-3 čevlje) visoko. Veje delajo temno- ali bledozeleno in belkasto zaprašeno rastlinico prav obširno.

Listi so vsi recljati in premenjalni, včasi so spodnji celó nasprotni. Ti so trivoglato-puščičasti, priostreni in oddaljeno nazobčani; zobci na koncu so nategnjeni naprej. Srednji so jim podobni, toda celorobi so ali neznatno nazobčani. Najvišji so suličasti in celorobi.

Drobni cveti so združeni v tanke klase, ki narejajo ozek, listnat lat. Prašni in pestični cveti so zmešani, ali pa stoji nekaj zadnjih v posebnih pazušicah. Vsi so potreseni z drobnim prahom, kakor da bi bili posuti z otrobi. Posamezni deli cvetnega oboda, bodi si prašnih (na desni), kakor tudi pestičnih (na levi), so do polovice zrasteni, navadno jajčasti in priostreni, včasi nazobčani in po hrbtu z bradavicami posuti, ali pa s topimi bodljikami oboroženi. Gledé na velikost in podobo so pa na jednoisti rastlini zeló nestanovitni.

Navadna loboda cvete malega in velikega srpana. Ravnati je treba z njo tako, kakor smo povedali zastran vrtne lobode.

Mala kislica.

Mala kislica, marsikje jako hud plevel, ima v zemlji močno, rujavkasto koreniko, iz ktere pride spomladi cela ruša kvišku stoječih, ali po tleh ležečih, brazdastih stebel. Ta so brez vej in nosijo še le v vrhu nekaj drobnih, s cveti pokritih vejic. Visoka so 8-30 centimetrov (3-12 palcev) in pogosto rudečkasta ali popolnoma rudeča.

Raztreseni listi so zlasti pri tleh prav gosti in popolnjujejo stebelno rušo. Puščičasti so in dolgorecljati. Glavni del listne ploskve je suličast, ob dnu pa štrlita dve jednaki, samo manjši krpi kar naravnost od nje. Od imenovanih krp se list prav polagoma zožuje v recelj, ki se ob korenu razširi v steblo objemajočo, rudečkasto in v kožnate krpe podaljšano nožnico. Zgornji listi včasi nimajo stranskih krp in postanejo suličasti.

Vrh stebla je latasto razcvetje. Cveti stojijo v šopkih in se razcvetajo navzgor. Na tej rastlini so sami prašni, na oni sami pestični cveti; mala kislica je torej dvodomna. Cvet ima v obodu 6 lističev; 3 zunanji so ožji in zakrivajo notranje jajčaste. Prašni ima 6 prašnikov, pestični pa trirobo plodnico s čopičastimi brazdami. Plod je triroba rožka.

Mala kislica cvete spomladi in je zlasti na peščeni zemlji jako nadležen plevel. Ako se je hočeš ubraniti, ne daj ji dozoreti blizu njive; ako jo pa že imaš na njej, odpravi jo o pravem času.

Kodrastolistna kislica

Poleg prejšnje je kodrastolistna kislica druga tega rodú, ki prav rada uhaja na obdelana tla, kjer je zlasti med žitom prav nadležna. Najbolj ji ugajajo vlažne njive, kjer se včasi tako močno namnoži, da je ne zatareš kar hitro. V zemlji ima debelo, črnikasto koreniko, na kteri stoji 60-90 centimetrov (2-3 čevlje) visoko, trdno in brazdasto steblo. Spodi navadno ni vejnato, proti vrhu pa nosi nekoliko kratkih vej.

Njeni premenjalni listi se odlikujejo posebno po tem, da so nekako zveriženi in kodrasti. Pritlehni so ozki, suličasti, rtasti in do 20 centimetrov (8 palcev) dolgi; ostali so manjši, ožji in prehajajo polagoma v krovne liste.

Mnogoštevilni rudečkasti cveti stojijo v kolobarjih in napravljajo precej dolge, ozke late vrh stebla in po vejah. Tanki cvetni reclji so večinoma daljši od cveta in obrnjeni proti tlom. Spodnji vretenci so odmaknjeni, zgornji približani; med njimi stoji tu pa tam kak list. Zunanji obodovi lističi so prav neznatni, notranji pa veliki, okroglasti ali skoro srčasti in celorobi ali ob dnu plitvo nazobčani. Na srednji žili imajo jajčaste ali podolgaste rudeče žuljčke. Prašnikov je 6 s precej obširnimi prašnicami, sredi njih pa triroba plodnica s tremi, na stran zavihanimi brazdami (na levi). Plod (na desni) je pokrit od notranjih obodovih lističev.

Kodrastolistna kislica cvete od rožnika do velikega srpana. Kjer se ti je udomačila na obdelani zemlji, izruj in izkoplji jo, da ne bo mogla pognati stebla. Ako jo pa kar odrežeš, kakor delajo navadno žanjice in tudi kosci, kjer raste po travnikih, tedaj ostane korenika v tleh, in tebi ni prav nič pomagano.

Podpónec

Podpónec ali trúskavec je povsod znano nizko zelišče, ktero ti ne prerašča samo dvorišča in drugih prostorov okoli tvojega selišča, in ktero se ne naseli samo ob potih in cestah, ampak tudi na obdelani zemlji, kjer postane potem jako nadležen in vsako rast topeč plevel. V zemlji ima koželjasto, dolgo korenino z mnogimi drobnimi vlakni. Na njej stoji nitasto, jako vejnato, 30 do 60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, okroglo steblo, ktero je od veje do veje malo zveriženo in ondi, kjer ni druge rasti, po tleh ležeče, med žitom in travo pa stoječe. Spodnje veje ležijo navadno po tleh.

Raztreseni listi so kratkorecljati, podolgasto-jajčasti, celorobi in obdajajo steblo s kožnato nožnico, ki se pozneje razcepi na posamezne krpice.

Po steblu in vejah sedijo v listnih pazušicah neznatni, zeleni cveti po 3-4 ter narejajo klasu podobno razcvetje. Posamezni cvet ima 5 belo ali rudeče obrobljenih lističev, 8 prašnikov in jajčasto plodnico, iz ktere se razvije triroba, črna rožka, obdana od obodovih lističev. Prašniki so rumeni.

Podpónec cvete od rožnika do jeseni in raste, kakor je bilo že povedano, skoro povsod. Najbolj mu vendar ugaja peščena zemlja, kjer se polagoma tako namnoži, da ni videti nič drugega, kakor to gloto. Najbolj se jame razprostirati sredi poletja, ako nastopi deževno vreme. Sploh je to zelišče jako trdoživo in raste tudi po mestnih ulicah in po prostorih, kjer bi ga človek zavoljo velikega prometa nikdar ne pričakoval. Ni ga navadnejšega plevela od njega. Kdor hoče imeti zemljo brez njega, temu bodi prva skrb, da piplje in uničuje zelišče povsod, kakor hitro se je prikazalo. Ako ga imaš okoli selišča, pride ti gotovo tudi na njivo, in ako imaš zanikarnega soseda, kteremu je plevel deveta briga, ne ubraniš se ga. Kakor o drugih, velja posebno o tem plevelu pregovor: v slogi je moč.

Slákasti dresen

Slika 298. Slákasti drêsen. (Polýgonum Convólvulus.)

Slákasti dresen, slakasti drnóselj, drdrés, redésen ali ardéselj je po vnanji obliki podoben slaku. To mu ni zadostovalo, prisvojil si je tudi njegove lastnosti in kakor slak se vzpenja tudi on po drugih rastlinah, ali se ovija okoli njih in jih veže in zamotava v čudno goščavo. Da je zmešnjava popolna, pridruži se mu še ta ali oni slak ali pa tudi oba, in ta trojica nareja marsikje po njivah in vinogradih ono prepleteno in zvezano sodrgo, ki ti celó ustavlja hojo. Po tem lahko vsak presodi, kako potrebno je, da začnemo s pleveli pravilno ravnati. Tu pač lahko rečemo: tvoja pridnost naj presega trdovratnost in žilavost plevelovo.

O rastlini sami nimamo mnogo poročati, zakaj kdor pozna slak, ne izgreši lahko podobnega mu dresna. Njegova korenina je tanka in nitasta, toda precej dolga. Iz nje izraste ravno tako tanko, 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) dolgo, okroglo, včasi brazdasto steblo. Vej ima mnogo in tudi mnogo velikih listov; vse to ga dela težkega in še bolj kvarljivega.

Recljati listi stojijo premenjema po steblu in vejah in pojemajo tem bolj, čim bližje so vrhu. Srčasto-puščičasti so, celorobi in priostreni ter navadno tako zasukani, da so njihove ploskve obrnjene na jedno stran.

Drobni, zelenkasto-beli cveti sedijo po 3-6 v listnih pazušicali in vrh stebla ter konec vej v pretrganih šopkasto sestavljenih grozdih. Plod je črna, triroba rožka, obdana z zelenkastim obodom.

Slákasti drêsen cvete malega in velikega srpana in rodi neizmerno mnogo semena, ktero se prav naglo razširja po zemljišču in nove rastlina ustanavlja, ako mu nisi zadelal pota o pravem času.

Njivski dresen

Slika 299. Navadni drêsen. (Polýgonum Persicária.)

Njivski drêsen (Polýgonum lapathifólium) ima koželjasto, jednoletno korenino, ki je skoro povsod pokrita z daljšimi in kračjimi vlakni in navadno rudečkasta. Na njej stoji okroglo, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoko, skoz in skoz golo steblo. Nad vsakim listom je močno odebeljeno in večjidel zeleno, prav pogosto rudeče pikčasto in proti vrhu celó rudečkasto. Kolenca so v spodnjih delih primaknjena, na sredi stebla najdebelejša in čim višje, tem bolj razmaknjena. Steblo je jako vejnato in nekako vegasto.

Raztreseni listi so vsi jednaki; privrhni so nekoliko manjši. Črtasto-suličasti so ali jajčasti, celorobi, kratkorecljati in spodi včasi dlakavi in pikčasti, po robu pa gladki ali srhki. Njihov recelj se razširi v popolno, rujavkasto, kožnato nožnico, ki kakor rokav obdaja steblo, in ktere zgornji del je pri onih listih, ki so pritrjeni pod vejo, listu nasproti razklan, da more veja izmed lista in stebla. Ob robu gladko ali zveriženo prirezana, malokdaj v resice podaljšana in na površju popolnoma gola nožnica se dá primerjati ozkemu, visokemu vrču. Njegov ročaj nam nadomestuje recelj, kteri seveda malo nizko stoji. Po nožnici tečejo žilice, od kterih se stekajo spodnje, močnejše v list, zgornje pa so steblu vstrične in najmanj za polovico daljše. Poleg stoječa slika nam predočuje vrh navadnega dresna, ki je njivskemu tako podoben, da je težko ločiti jednega od drugega. Pozneje še o tem kaj omenimo.

V vrhu in po vejah je mnogo recljatih, valjastih klasov, ki ali na viš molijo, ali pa kimajo. Po teh recljih in po lističih cvetnega oboda so posute rumene žlezice. V drobnem, rožnorudečem, belem ali zelenkasto-belem cvetu dozori črna, okrogla, od strani stisnjena rožka, ktera pade potem, ko veter ali človek rastlino stresa, na zemljo in skrbi spomladi, da plevel ne izumrje.

Njivski drêsen cvete od malega srpana do jeseni in se nahaja malo da ne povsod na obdelanem svetu. Peščeno polje mu najbolj ugaja, in sicer ga je največ med okopavino, čemur se ne moremo čuditi, ako pomislimo, da se zánjo malokdo zmeni, ko je okopana in obsuta, pa do jeseni, ko je treba spravljati pridelke.

Navadni dresen

Kar smo omenili o njivskem, to velja tudi o navadnem drêsnu; tudi smo že povedali, da sta si rastlini zeló podobni. Njegovi listi so suličasti ali podolgasto-suličasti in goli. Vrčaste nožnice so ščetinaste in njihov rob podaljšan v rese. Pikčastih žlezic nima. Njegovi grozdi so navadno rudeči, malokdaj beli. To so najvažnejši razločki od prejšnjega.

Navadni drêsen ljubi vlažne prostore, dela pa prav navadno prejšnjemu družbo. Ako spomladi, ko je razna okopavina že v zemlji, nastopa suša, da ne more hitro pognati, tedaj prevleče ta drêsen njivo tako, da uniči poljščino skoro popolnoma. Ako se ti tako pripeti, storiš najbolje, da porabiš zel, kteri sitrave ali detelje primešal, živini v presno klajo.

Jednoletni ptičji kljunček

Jednoletni ptičji kljunček (Passerína ánnua). Tako bodi ime njivskemu plevelu, čegar plodovi približno spominjajo kake ptičje glave. Seveda je treba k temu precej domišljije. Sicer pa se nahaja ta zel samo mestoma, in tudi ondi, kjer je udomačena, ni je preveč. V daljnem sorodstvu je z volčini, o kterih smo govorili v prvem poglavju, v lastnostih pa se ne strinja z njimi. Šibasto steblo stoji na vlaknati korenini, je 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko in vejnato ali brez vej.

Listi so po steblu raztreseni, sedeči, črtasti ali suličasti.

Zelenorumenkasti cveti stojijo v listnih pazušicah, in sicer ali posamič, ali pa njih po več. Drobni so in obdani s krovnimi lističi. Cevasti obod je spredi nacepljen na 4 krpice, ki pozneje zvenejo in se nagnejo druga proti drugi. Prašnikov je 8; pritrjeni so v cevi in postavljeni v jedni nižji in v jedni višji vrsti. Iz plodnice, na kteri stoji vrat od strani, razvije se v kljunček podaljšana, z obodom obdana rožka.

Jednoletni ptičji kljunček cvete od rožnika do velikega srpana in raste po prodnatih njivah, ki so odprte na vetrovno stran, in ki imajo vapneno ali ilovnato zemljo.

Velika kopriva.

O njeni sorodnici, mali koprivi, govorili smo že v prvem poglavju in ondi povedali, da more postati človeškemu zdravju nevarna. O veliki koprivi tega ne moremo trditi, ali nekaj drugega nam teži srce, in zaradi tega moramo nekoliko izpregovoriti o njej. Veliko koprivo namreč prištevamo najtrdovratnejšim plevelom, ki prav pogosto raste po raznih obdelanih, pa tudi neobdelanih pustih krajih. Premnog gospodar se ne more načuditi, ko ugleda na njivi to zel. Ozira se okoli; nikjer nič jednakega! Premišljuje in premišljuje, pa do pravega vzroka vendar ne more. Dragi čitatelj, to je prav lahko! Okoli tvojega poslopja se šopiri mnogo te glote. Njeno seme pride v gnoj in z njim, ali pa po kakem drugem potu na njivo. Zato si navadno sam kriv, ako se ti je zaplodila na polju.

Iz plazeče korenike izraste 60-200 centimetrov (2-6 čevljev) visoko, četverorobo, zeleno ali rudečkasto steblo, porasteno s pekočimi ščetinami. Te so podobne kratkim, trdim in krhkim lasem ter ravno tako stvarjene, kakor od male koprive.

Veliki, nasprotni listi so srčasto-jajčasti, priostreni in debelo napiljeni. Oni stojijo na precejšnjem reclju, kterega podpirata majhna, suličasta prilistka.

Velika kopriva je dvodomna. a) nam kaže vrh s prašnimi, b) s pestičnimi cveti. Ti visijo v dolgih latéh iz listnih pazušic. in prašni c) imajo 4 prašnike, pestični e) pa podolgasto plodnico, ki se izpremeni v droben, črn plod d).

Velika kopriva cvete od rožnika do jeseni in raste skoro povsod, tudi najpustejša zemlja ji je dobra. Na rodovitni zemlji postane prav visoka, drugje pa je nizka in bleda. Da jo popolnoma ugonobiš, ne zadostuje, da odpraviš zelišče, predno je seme dozorelo; pogledati moraš tudi v tla, kjer se razrašča trpežna korenika. To moraš izkopati, in očiščeno bo tvoje zemljišče. Po dolgem deževanju postanejo tla navadno prav mehka, in ako si oviješ roko z debelo, trdno cunjo, dá se ti izpipati zelišče s koreniko. Povsod, kjer te sreča, uniči jo, in kmalu boš imel mir.

Deteljni poletni koren

Deteljni poletni koren, pojálnik ali jéžavka je poleg deteljne predenice največja deteljna kvarljivka. Dvakrat vsakega leta, in sicer spomladi in ob Ivanovem, štrli marsiktera njiva čudnih svečnikov. O pomladanskih bomo govorili pozneje, o poletnih pa povemo tukaj, kolikor se nam zdi potrebno. Med tem pa ko prvi ne izbirajo svojega selišča in so zadovoljni skoro z vsako zemljo, bodi si obsejana ali nasajena s to ali ono rastlino, ne ugaja poletnemu korenu vsaka rast. Navadno se naseli le na deteljiščih in pije ondi, na deteljnih koreninah sedeč, živilni sok iz njih. Ako še nisi, izkoplji o priliki rastlino počasi in previdno, in zveze z deteljnimi koreninami ne boš prezrl. Takšna ali skoro ravno takšna bo omenjena zveza, kakor ti jo kaže naša slika. Poletni koreni nimajo zelene barve in brez nje tudi ne zmožnosti, da bi si sami napravljali potrebnega živeža. Zato se zvežejo s koreninami drugih rastlin in pijejo sok iz njih. Da tem tako izsesavanje ne more biti po godu, to je jasno vsakemu. Napadene rastline hirajo in nazadnje poginejo. Žalost prešine človeku srce, ko ugleda njivo, na kteri ni na stotine, ampak na tisoče takih bledorujavih svečnikov, ki se pokažejo kmalu po prvi košnji. Pridna roka tu največ pomaga.

Deteljni poletni koren ima v zemlji prav odebeljeno, skoro jajčasto steblo, iz kterega izraste mnogo vlaken, ki se vrlo zamotajo in zrastejo z deteljnimi koreninami. Podzemeljski kakor nadzemeljski del je pokrit z luskami, in zadnji moli naravnost na viš. Steblo je brez vej in brez pravih listov ter porasteno z dlakami, ki se okončujejo v drobne žlezice. V zgornji polovici sedijo po njem v dolgem klasu popolni cveti, ki so v mladosti nakopičeni, pozneje pa razmaknjeni. Vsak je pritrjen za suličasto krovno lusko. Čašica je vzadi popolnoma pretrgana, spredi in ob stranéh ima 4 nejednake zobce, od kterih sta stranska z venčevo cevjo jednake dolgosti. Venec je cevast, nekoliko ukrivljen in spredi na 2 ustnici nacepljen. Zgornja ustnica ima 2, spodnja 3 krpe. Prašniki so 4; dva daljša, dva kračja. Spodi so dlakavi in na venčevi cevi prirasteni. Iz jajčaste plodnice (na levi spodi), ktera nosi na precej debelem vratu temnorudečo ali vijolično brazdo, razvije se z drobnim semenom napolnjena glavica. Steblo je 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko, rudečkasto in spodi večinoma rujavkasto-rumeno.

Deteljni poletni koren cvete rožnika in malega srpana.

Rudečkasti poletni koren

Meteljko, nemško deteljo ali lucerno zajeda tu pa tam rudečkasti poletni koren (Orobánche rúbens). Njegovo steblo je 24-40 centimetrov (9-15 palcev) visoko, kocinasto in nosi v vrhu precej dolg klas rujavkasto-rumenih in rudeče nadahnjenih cvetov. Čašna lističa sta široka, jajčasta in priostrena v šiljasto konico, nacepljena na 2 nejednaki krpi, za polovico kračja od venčeve cevi in po sprednjem robu resnata. Venec je zadi ukrivljen, po hrbtu raven in spredi čeladasto upognjen. Tam, kjer se jame kriviti, pritrjeni so 4 do srede dlakavi prašniki. Brazda je kljukasta.

Rudečkasti poletni koren cvete velikega travna in rožnika. Meteljki je ravno tako škodljiv, kakor prejšnji navadni detelji. Jedina dobra njegova lastnost je pač ta, da se ne nahaja skoro nikjer pogostoma.

Vejnati pojalnik.

Nektere rastline, ki jih obrača človek sebi v prid ali pa potrebuje za živino, zajeda drug poletni koren, jedini svojega rodú, kteremu izrastejo veje. Zato ga pa tudi na prvi pogled ločiš od njegovih sorodnikov, kterih ni ravno majhno število. Ostali, razun omenjenih dveh, zajedajo ponajveč rastline, ki so nam v škodo, ali pa take, ki nam ne koristijo, pa tudi ne škodujejo. Vejnatemu pojalniku ugaja najbolj vlažna zemlja, kjer napada konopljo, meteljko, in po onih deželah, kjer gojijo tobak, tudi tega itd. Poleg stoječa slika nam kaže zajedavko, kako se je izcimila na korenini naše konoplje in ondi postala 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoka. Ker nima zelene barve, ne more sama pripravljati potrebnega živeža, zato pije hranilni sok iz matere rastline, ktera zavoljo tega peša, zaostaja v rasti in človeku le slabo plačuje trud.

Vejnati pojalnik je višnjelkastega stebla in vej. Ko je ocvetel, porumenijo omenjeni deli. Vsi so kosmati, in cveti sedijo po njih v rahlem klasu. Cveti (na desni) so pritrjeni za velikimi krovnimi luskami in imajo na vsaki strani še po jedno manjšo lusko. Čašni roglji so jednaki, jajčasti in priostreni ter segajo vencu do polovice. Vzadi so včasi globoko razklani. Višnjelkasti, ob dnu rumenkasti venec je kocinast, neznatno ukrivljen in cevasto-lijast. Zgornja ustnica je dvokrpa; krpi sta jednaki, ravni in celorobi ter resnati. Spodnja je trikrpa; krpe so zaokrožene, malo da ne jednake, navzdol obrnjene in resnate. Ob dnu kocinasti prašniki so pritrjeni pod polovico venčeve cevi. Vrat in prašnice so gole; brazda bledorumena.

Vejnati pojalnik cvete od rožnika do velikega srpana. Otovre je najbolj škodljiv, ker potrebuje največ hrane, da more nastavljati seme. Ako se ni že prej zgodilo, izruje se naj zdaj, da morejo uspevati naše koristne rastline.

Najhitreje in najgotoveje se odkrižamo teh zajedavk, ako zabranimo, da seme ne dozori. Da to ni težko, vé vsak gospodar. Tako smo dosegli, da se zajedavka ne more razmnoževati po semenu. Ako pa rastlino za rastlino izpipljemo, uničili smo jo sploh, ker zdaj ne more narejati podzemeljskih pritlik, ki bi inače ustanovile nove zajedavke. Kar smo omenili o semenu, to velja o vseh pojalnikih ali poletnih korenih. Važno je vendar, da je vejnati pojalnik jednoleten. Ako smo seme uničili, pogubili smo zajedavko.

Deteljna predenica.

Pridnemu gospodarju je malokdaj preveč živine v hlevu, zakaj on dobro vé, kako se more zanašati na njo o raznih prilikah. Povoljnega poljedelstva si brez delavne živine niti misliti ne moremo, in povsod, kjer ni krme in živine dovolj, tam se na kmetih slabo gospodari. Živina v hlevu in njiva na polju se ujemata; bolj ko se živina redi, bolj rodi polje, in narobe, zakaj polje daje živini klajo, živina pa daje v ravno tisti meri gnoja. Povrniti se mora namreč polju, kar smo mu vzeli po žetvi in po drugih pridelkih. Zato ne zadostuje, da njivo le obdeluješ, treba jo je tudi gnojiti, da ji povrneš snovi, k rastlinskemu razvitku neobhodno potrebne.

Treba je torej travnikov, pa jih dostikrat primanjkuje, ali so pa njihova tla tako mokrotna, da rodijo večjidel le kisle trave. Pomagati si mora kmetovalec drugače, in sicer z deteljo. Detelje se sejejo že blizu 100 let in dajejo ne samo suhe, ampak tudi presno klajo. Naši predniki so se ustavljali tej novotariji, dokler niso države jele pritiskati in siliti na to, da se detelje sejejo kjerkoli mogoče. Porednejši izmed njih so v dar dobljeno seme spravljali celó ob kaljivost s tem, da so ga močno prekuhali in tako uničili. V obče je bila misel razširjena, da je detelja zgolj plevel, in da škoduje živini, češ, da jo ,,napihuje`` po njej. Sčasoma se je obrnilo vendar na boljše, in skoro povsod se je začela ta koristna rastlina v raznih vrstah pripravljati v živinsko krmo. Poljedelec ni samo opazil, koliko izvrstne klaje si s tem pridobi, ampak jel je tudi spoznavati, da detelje narejajo zemljo pripravnejšo malo da ne za vse druge rastline, ker pošiljajo svoje korenine in korenike globoko v tla. Deteljam najbolj ugaja vapnena zemlja. Kar se je spočetka z vso silo oviralo, štejemo zdaj v velik dar božji.

Naš namen ni in tudi biti ne more, da bi podali Slovencem pravil, kako z deteljo ravnati v tem ali onem oziru, a vendar si ne moremo kaj, da bi ne grajali napake, obstoječe v tem, da se detelja seje dostikrat na njivo, ki za njo niti pripravna ni. Krivo bi ravnal, kdor bi na njivo, ki je oslabela po drugih sadežih, sejal deteljo, meneč, da je za njo že dobra.

Na kmetih se uči poljedelstva sin od očeta in ostaja večinoma pri starih navadah. Pa ne samo pridna roka, ampak tudi bistra glava pomaga kmetovalcu, in tisti, ki opusti napačno ravnanje svojih prednikov, je toliko na boljšem, čim prej je to storil. Gotovo ne bo gospodar, ki v raznih rastlinskih zajedavkah sluti kako bolezen, ali jih celó prišteva rastlinskim spakam, nikdar prave pogodil gledé na njihovo pokončevanje. Ravno tako se godi onim, ki mislijo, da se izcimijo zajedavke v neki posebni zemlji, in da se naselijo posebno ondi, kjer najdejo preveč, ali pa premalo živeža. Naposled so še taki, kteri vse nezgode na raznih domačih rastlinah najrajši stavijo na račun vzdušnin (zraka, vode, mraza, toplote, megel itd.).

Vestno in natančno opazovanje samo nam pokaže pravih potov, kterih se moramo držati, ako hočemo do živega priti raznovrstnim kvarljivkam. Naj zato tukaj podamo prijaznim čitateljem poglavitnosti o življenju rastline, ki napravlja vsako leto veliko škodo po deteljiščih. Ime ji je deteljna predenica, grint, grinta ali hudičev bič. Dasiravno povsod znana in razprostranjena, vendar si ubogi kmetič ne vé pomagati, kedar se mu je zaplodila ta morilka na deteljišču in izsesava ter uničuje rastline drugo za drugo. Že poprej smo povedali, kako krive misli so razširjene med ljudstvom zastran zajedavk; kar se tiče predenice, ni za las drugače. Ako pa pomislimo, da se po avstrijskih deželah seje toliko detelje, da se more z njo prerediti osmina goveje živine, in da se iztrži več milijonov goldinarjev za seme, lahko spoznamo njeno veliko važnost za gospodarstvo. Vse tarnanje je tukaj zastonj; na delo torej, in povejmo najprej, da je predenica rastlina, ki nastane povsod iz semena. Ona ni niti kaka rastlinska bolezen, niti kaka čudna spaka, temveč rastlina svoje vrste, ki se hrani s pripravnimi sokovi drugega rastja.

Tudi drugje se nahajajo rastline brez zelenila, t. j. barvila, kteremu se imajo zahvaliti razni rastlinski deli za prijetno zeleno barvo. Take nimajo zmožnosti, da bi si same prirejale potrebnih sokov. Navezane so zato na zelene rastline, kterim pijejo sok, slabijo jih in sčasoma ugonobijo. Tu moramo iskati škode, ktero nam delajo zajedavke. Ako se tega držimo, najdemo tudi pomočkov, da se odkrižamo naše škodljivke, bodi si, da je že na njivi, bodi si, da je še v semenu, ki je namenjeno za setev.

Slika 303. Deteljna predenica. (Cúscuta trifólii.)

Naša slika nam kaže deteljno predenico, kako se vzpenja po detelji, in kako udelava po njej. Iz drobnega, skoro okroglega semena, ktero klije v zemlji, razvije se dosti čudna brezlistna zajedavka nitastega stebla in se oprijemlje posameznih deteljnih stebel. Seme redi rastlinico v nežni mladosti in se razločuje od drugih zajedavk zlasti po tem, da mu je spočetka tudi zemlja po volji. Ko so rastlinice nekoliko dorastle, začnejo se ovijati okoli detelje in napravljajo na onih mestih, kjer se je trdno dotikajo, sesalne bradavice, ktere se vrivajo v deteljo in pijejo živež. Le oglej si enkrat to čudno orodje, in marsikaj ti postane jasno. Zveza obeh rastlin je precej trdna, če tudi so bradavice prav nežne. To je pač potrebno, ker bi se sok drugače ne mogel pretakati in rediti zajedavke. Kedar se je oborožila z mnogobrojnimi bradavicami, pretrga se zveza z zemljo, in nadaljni živež ji priteka iz napadene detelje po srkalkah.

Čim bolj je detelja v začetku pognala, in čim nežnejša so njena stebla, tem bolj se šopiri zajedavka in nareja vejice na vse strani. Na raznih mestih izrastejo iz rudečkastih nitij rudečkasti cveti v klobčičih. Vrčasti, na 4 ali 5 krp nacepljeni venec obdaja ravno toliko čašnih rogljev; sredi cveta pa najdemo 4 ali 5 prašnikov z 2 pestičema. Iz cveta se razvije okrogla glavica z jako drobnim, okroglastim, temnorujavim semenom, ki po 4 sedijo v plodu. V prejšnjih časih so mislili, da je predenica jednoletna, a zdaj je dokazano, da lahko prezimi, in da more naslednjega leta nadaljevati kvarljivo delo.

Pritožbe o škodljivosti te rastline so odprle tudi vrata deželnih zborov, in ti so izdali prav pametne naredbe, ki merijo na pokončevanje že večkrat omenjene kvarljivke. Žal, da ostajajo take postave le na papirju! O tem bomo izpregovorili pozneje, zdaj pa opozorimo čitatelje še na to, da se predenica nahaja razun na detelji tudi na drugih rastlinah, in ker se lahko natrosi na deteljišča, obrača se naj pozornost tudi na te. Take rastline so raznovrstne grašice, ki pomnožujejo njivske zeli, ali pa rastejo po mejah, travnikih, grmovju itd. Nadalje imamo izmed stročnic device Marije šolničke in travniški čistnik, ki prav navadno rasteta na raznih tratah. Nerodovitna in peščena tla pokriva mnogokrat na dolgo in široko navadni vresek, kterega predenica istotako zajeda. Na vnesek je paziti posebno po mejah in sploh v obližju obdelane zemlje tudi zaradi tega, ker je trpežen, in ker zajedavkino seme na sicer navadno golih tleh veter lahko pobira in raznaša po polju. Po suhih travnikih in poljskih mejah raste malo da ne povsod materna dušica, ki je tudi bivališče predenici. Tudi na lákotnikih grinta ni redka.

Razun deteljne predenice domujejo pri nas še druge vrste, a ne prehajajo na deteljišča. Delajo nam škodo po laniščih, na hmelju, konopljah, vrbah in celó na vinski trti, sesajoč životno mezgo in dotične rastline slabeč.

Kakor smo ravno zvedeli, ni predenica omejena samo na razne detelje, in nevarnost je tem večja, čim več rastlin ji služi v podlago. Hodečemu po pašnikih, travnikih, mejah, nasipih in jednakih krajih ti bodi skrb, svoje in svojih sosedov posestvo obvarovati škode s tem, da povsod zatiraš in tudi zatareš kvarljivko po navodu, kakoršnega ti bomo priporočali. Ne zanašaj se na druge, tu velja: kar drugim storiš, sebi storiš)!

Doslej smo zvedeli, kakšna je deteljna predenica, ktere rastline napada, in kje je je najti. Tudi smo že govorili o njenem prečudnem orodju, s kterim izsesava stebla onih zelišč, kterih se je lotila, in sicer tako dolgo, dokler je kaj redilnega soka v njih. Ta je pa k rastlinskemu razvitku ravno tako neobhodno potreben, kakor živalim kri. Dobro vemo, ako puščamo kterikoli živali dan za dnevom po nekoliko krvi, da ona zmirom bolj in bolj hira in peša ter nazadnje pogine. Kar je živalim kri, to je rastlinam hranilni sok, ki se pretaka po njih. Ako se izsesava ta sok, ali ako se mu onemogoči pretakanje po rastlini, posuši se ta prej ali slej, kakor nam pričajo na pr. sadna drevesa, ktera je po zimi zajčji zob tako oglodal, da je nastal kolobar brez luba.

Predenica se razhaja na raznih mestih v nitaste vejice prav hitro zaporedoma tako, da more jedna sama zajedavka prepresti s svojimi nitimi v kratkem času precej obširno liso, ki se vedno dalje pomiče ob straneh. Središče take lise znači vselej začetek delavnosti, zakaj tu se pokažejo najprej posamezna deteljna stebla, kterih rujavkasta barva nam je živa priča, da ne rastejo več, ampak da se sušijo. Tu dozoreva zajedavkin cvet v plod. Okoli in okoli pa je vse polno rudečih klobčičev po detelji in še dalje okoli zopet krog necvetočih nitij, ki segajo zmirom dalje po novih steblih. Tako raste spočetka neznatna lisa bolj in bolj, in ako se jih nahaja več na njivi, zlijejo se včasi v jedno veliko. Kdo bo ugovarjal, da po takih izstradanih in uničenih steblih pridelek jako trpi, in da je škoda tem večja, čim več napadenih mest je na njivi.

Varal bi se, kdor bi mislil, da je s spravljeno deteljo predenica za vselej uničena. Temu ni tako! Tvoj sovražnik je tako oborožen, da je treba vse sile napeti, predno si ga odpravil popolnoma. Naravno je namreč, ako ne uničujemo takoj od kraja tega sitneža, da njegovi cveti ocvetejo, mnogobrojna semena dozorijo in deloma na tla popadajo, kjer pri oranju pridejo v zemljo. Tu pa lahko čakajo celó več let; njihova kaljivost se ne uduši, in kedar pridejo po obdelovanju zopet na površje in se morebiti zopet detelja seje, lahko se izcimijo in vnovič napravljajo škodo. Kako vztrajno in trpežno je seme, vidi se najbolj iz tega, da na letošnjem deteljišču zaostalo seme poganja črez 5-8 let nove rastline, ko smo njivo zopet obsejali z deteljo.

Semena, ki se zavlečejo v zemljo, ostanejo na dotični njivi in ne delajo zdaj sosedu nobene škode. Ni pa nikjer zapisano, da bi morala vsa tudi ondi ostati. Poljski zajec kaj rad brusi svoje zobe ob detelji in pohrusta včasi tudi nekaj zajedavkinih zrn. Ker pa ne pozna zakona o mojem in tvojem, najdemo ga danes tukaj, jutri tam. Povsod raznaša svojega junaštva neprebavne ostanke, med kterimi se nahajajo tudi omenjena semena. V to vrsto spadajo tudi razne ptice, ki so v tem oziru še večjega pomena. Da bi o tem ne govorili, ko bi ne bile izkušnje potrdile resnice, to je jasno. Po tem potu pa smo zvedeli, da ostane seme kaljivo tudi potem, ko je prepotovalo živalski želodec. Torej ni čudo, da marsikteri kmetič ne more umeti, kako se mu je naselil neprijatelj med deteljo, dasiravno je spravil na njivo seme, čisto kakor zlato.

Vetru ni treba ne zajčjega zoba, ne ptičjega kljuna, ampak on prihrumi po polju zdaj z večjo, zdaj z manjšo silo, pobira tu lahke stvari, vzdigne jih kvišku in drugje zopet odlaga. Ta nam največkrat zmede račun.

Iz tega ni težko posneti, da so njive, na kterih je predenica dozorela, nevarne sosednim zemljiščem. Zaradi tega je več kakor opravičeno, da se silijo gospodarji iztrebiti ves plevel po posestvu.

Pa nismo še na koncu! Naš neprijatelj ima še drugih potov, kteri so gotovo ravno tako izdatni, kakor že imenovani. Deteljo kosimo namreč, dokler je še zelena, ter jo uporabljamo takoj, ali pa jo posušimo za poznejšo rabo. Ako pa nočemo semena kupovati, pustimo jo zoreti in jo spravljamo nekoliko pozneje. To je sicer njivi na škodo, ki nastane navadno slaba zavoljo tega, ker se zemlja preveč izsuši, a more se zopet zboljšati s primernim gnojem, in kmet si prihrani stroške za seme. Ako je bila detelja predeničnata, pospešujemo v obeh slučajih razširjanje škodljivega plevela. Že med potom odpade mnogo zrn, ki se zatrosijo na bližnje njive; nekoliko jih odpade v hlevu, ostala pa potujejo po živalskem telesu in se pomešajo v iztrebkih s prejšnjimi med gnoj. Oboje ostane kaljivo, in ako izvažamo spomladi tak gnoj na polje, čaka seme samo še ugodne prilike, da začne segati po deteljnih steblih. Ker ima predenica toliko potov na razpolaganje, moramo jo tam v živo prijeti, odkoder lahko prehaja na drugo zemljo, t. j. na njivi, na kteri se je pokazala. Vse to bi malo ali prav nič ne pomagalo, ako ne gledamo na seme, ktero je navadno pomešano s plevelom. Brez dvoma je to tedaj, ako je med deteljo rastla tudi predenica, ki se ni zatrla o pravem času.

Kdo bi mislil, da seme, ki se pošilja celó na razstave, ni brez škodljivega plevela! Seveda se nahajajo vse časti vredne izjeme; a to je le redko! 4-5000 zrn na kilogram deteljnega semena ni nič kaj redkega. Zato pa lahko razumemo zakaj postane marsiktera njiva tako predeničnata. Zavoljo velike važnosti v gospodarskem oziru naj še povemo, da so našli na pr. izmed 305 poskušanj 103 plevelnate in našteli 50-130 tisoč zrn na kilogram semena. Te številke prav jasno govorijo in nam ob jednem kažejo tudi pot, kterega se moramo držati, ako nam ni do nepotrebnega dela, temveč do dobre košnje.

Malo bi hasnilo priprostemu gospodarju, ako bi mu govorili samo o rastlini, o njeni škodljivosti in o potih, po kterih dospe na njegovo zemljo. Treba mu je povedati in razložiti, kako naj ravna z deteljnim semenom, da si sam ne zatrosi plevela na njivo, in ako se je to zgodilo, kako naj postopa, da odvrne od sebe in od svojih sosedov pretečo nevarnost.

Zgoraj navedene številke so nas prepričale, da je deteljno seme malokdaj popolnoma čisto; zato lahko trdimo, da v največ slučajih pride predenica z njim na njivo. Prvo pozornost je treba obračati na seme, zakaj precej težko je dobiti popolnoma zanesljivega. Trgovci v obče niso vsi vestni, in tudi taki, kterih blago je na dobrem glasu, imajo včasi dosti plevela med semenom. Ne pride nam na misel, podtikati komu slabega namena, a to smemo trditi, da se vsakdo boji izgube, ki mu nastane, ako mu odpade 10 ali še več odstotkov (procentov). Pa tudi domači pridelek, ki se naj spravlja v vrečah (žakljih), črez zimo na zračnem prostoru obešenih, naj se ne prezira, zlasti ondi ne, kjer se je zavoljo raznih okolnostij bati predenica.

Kakemu začetniku se dozdeva morebiti vse to odveč, a kedar ga bo žalostna izkušnja poučila, pritegnil nam bo tudi on, da ni malenkost, skoro jednako velika deteljna in plevelova zrna ločiti in tako za setev dobiti primernega semena. Deteljno seme je sicer podolgasto, predenično pa okroglo, a vendar ga ne gre izbirati z roko, ampak to se mora zgoditi s sitom. No pri tem je pa križ! Ako je namreč sito gosto, ostanejo debelejša plevelova zrna v njem, ako je pa redko, izgubi se lep del sicer drobnih deteljnih zrn, ki podolgoma skoz luknjice popadajo. Kaj je v takem slučaju boljše, presodi vsak na prvi hip. Rés, da izgubimo po drugem načinu morda kakih 10 ali celó 12 odstotkov semena; pa kakšno je to seme! Gotovo najmanjše in najslabše, kterega niti škoda ni, ako si ga človek sam pripravlja. Drugače pa računi trgovec, kteremu gotovo tudi ni do plevela, pač pa do odstotkov. Čisti torej kupljeno seme sam, in nadejati se moreš dobrega in tudi obilnega pridelka.

Kako postopati z odpadki, pomešanimi s plevelom? — Na več krajih bi se dali dozdevno prav dobro porabiti. Nazadnje si jih sklenil zapeljati na travnik, da zboljšaš ondotno košnjo. A tu ne boš učakal zaželenega uspeha; zakaj z deteljnimi zrni bodo klila tudi plevelova in uničila ne samo na novo zasajene, temveč tudi prejšnjo deteljo.

Okoli domačije brska cela vojska perotnine za živežem. Znani klic hišne gospodinje jo privabi hipoma pred prag, zakaj predobro ji je znano, da dobi vsakokrat kolikor toliko zrnja v zobanje. Pa vendar bi ti ne svetovali omenjenih ostankov porabiti v to, ker jih perotnina ne prebavi, in ker ostanejo tudi pozneje še kaljivi, če tudi dolgo ležijo v iztrebkih na gnoju. No to je pa zadnje mesto, kamor se sploh mečejo razni odpadki, dasi tudi je včasi tako ravnanje prav škodljivo. Tudi o tem je bilo potrebno že povedano. Zdaj se morebiti že začneš jeziti nad nami, ker nismo takoj priporočali pravega mesta. Ali naše mnenje zastran takih rečij je, da treba opozarjati na vse mogoče napake in imenovati pravi lek še le na zadnjem mestu. Kaj tedaj storiti s temi škodljivimi odpadki? Vrzi jih v ogenj, in konec besedij!

Ako pa vendar ostane slabotno seme med dobrim, ni nam na korist, kakor si utegnemo domišljevati. Prejasno so dokazale poskušnje, da na rastlino najbolj vpliva velikost semena. Velika in težka semena dajó tudi močne rastline, drobna in lahka pa pritlikave, ktere dostikrat živali ugonobijo, ali pa jih krepkejše sorodnice zatopijo. Veliko pa je tudi takih, ki niso kaljiva, in zato ne smemo gledati na množino, ampak na kakovost semena.

Snaži pa se seme z nalašč za to narejenimi siti, izmed kterih so oni od žice (drata) najboljši. Dobijo se na raznih krajih, a njihova cena je precej visoka. Česar pa ne zmore jeden, zmorejo trije ali njih še več. Najboljše je, ako si omislimo čistilni stroj (mašino) na občinske stroške. Da se vé vsakdo kam obrniti, najde spodi pod črto ime, kraj in pa ceno najnavadnejših strojev, o kterih lahko trdimo, da so svojemu namenu primerni.*) Vsega tega pa treba ni, ako ti oskrbi seme kaka kmetijska družba.

*) P. Groß v Hohenheimu (Württemberg), 80 gld. — B. Pretsch v Jeni (Sachsen-Weimar), 44 gld. — Jožef S. Vilimek v Pragi, 80 gld. — Thallmayer'sche Kleeseide-Siebvorrichtung, prodaja P. Groß v Hohenheimu, ali Ed. Kühne v Wieselburgu (na Ogerskem), 25 gld. — Kohlertsche Kleeseide-Siebvorrichtung pri F. Filliju v Celovcu, 45 gld.

Mnogo dela in truda si prihrani kmetovalec, kteri ima povsod oči in ostro pazi na to, da je seme čisto. Ni se mu bati, da se mu prikrade plevel po njegovi krivdi na njivo. Pa ker mu je odprtih toliko potov, ni nič kaj nenavadnega, da se nastani tudi ondi, kjer bi ga ne bilo pričakovati. Zato je treba deteljišča pogostem pregledovati, zakaj čim prej se predenica opazi, tem lažje jo je zatreti. Prvi čas, dokler njeno seme ni dozorelo, sicer ne more prehajati na sosedno njivo, a prostori na lastni se zmirom razširjajo.

Predenica raste počasi in zaostane zlasti v prvem letu za deteljo. Odtod pride, da jo lahko prezremo. Ni mogoče zadosti priporočati, da deteljišča že jeseni večkrat pregledamo, in ako najdemo plevela, da takoj sežemo po njem. Najboljše orodje je srp, s kterim napadeno deteljo kolikor mogoče globoko požanjemo, in ker se ni nadejati, da smo uničili vso zalego, moramo na dotične prostore postaviti šibe ali palice, kterih pa spomladi ne smemo odstraniti. Po krajih, koder se ovce redijo, spustijo se naj jeseni tjakaj, da pogrizejo deteljna stebla. Sicer pa to ni dobro, ker živalice zelenjavo pregloboko odščipavajo in zavoljo tega škodujejo košnji.

Redkokdaj nam je bilo mogoče jeseni zatreti ves plevel; nekaj nitij se je najbrž skrilo našim očem, in ker detelja hitreje raste, morebiti tudi cele lise. Zato si postavimo na opazovanih mestih znamenja, da jih spomladi lažje najdemo, zakaj tudi zdaj se razvija detelja hitreje od plevela, in dostikrat opazimo kvarljivko še le po košnji. Tudi sedaj je treba srpa, in naj se ne pokosijo samo one rastline, ki so preprežene z nitimi, ampak dobro je seči še za pol metra dalje, kakor zahtevajo postave, in vse na mestu sežgati. Ako se pa to iz kakoršnegakoli vzroka na mestu storiti ne more, pospravi naj se vse v plahte in znosi na trda tla, kjer se sežge. Samo ob sebi se razume, da je treba paziti na kake ostanke, ki bi ne delali samo škode, ampak zahtevali novega dela.

Ako je bila predenica videti že pred košnjo, posebno pa, ako je cvetla in nastavljala plodove, pa tudi sicer je dobro, dotične prostore, kedar so se poželi, precej globoko prekopati, da pridejo ostali ostanki v zemljo, kjer ne škodujejo več. Tudi tedaj, ko še predenica ni razvila plodú in namerjavaš njivo porabiti v drug namen, ravnaj, kakor smo povedali.

Nujnejše je treba vse žile napeti ondi, kjer imamo na njivi meteljko, nemško deteljo ali lucerno. Kakor hitro se opazi znani plevel, prekoplje se naj dotični prostor, na kterem so se poprej požele in sežgale vse škodljive niti. Ker ostane meteljka po več let na tisti njivi, ne kaže prekopanih mest sebi prepuščati, ker se ondi naseli plevel razne vrste in škodo pomnožuje. Previdni kmetovalec stori o takih prilikah najpametneje, ako take goličave takoj obseje z meteljko. Ako od začetka dobro pazimo, ostane nam meteljka pozneje navadno čista.

Vsak je spoznal, da mu je poglavitno skrb obračati na seme. Res, da se more predenica prikrasti tudi po drugih potih na njivo, pa ako rabi vsak gospodar najboljše seme, in ako zatira plevel tudi drugje prav marljivo in vztrajno, ni se mu je bati. Da se s tem prihrani mnogo truda in dobi časa za druga opravila, vé najbolj tisti, kteremu se je bilo že boriti s to trdovratno sodrgo. Ker na ta način najlažje shajamo, naj nam ne štejejo čitatelji v zlo, ako ne priporočamo raznovrstnih tvarin, ktere so tu in tam poskušali in jih še poskušajo. Toliko pa vendar omenimo, da se nobeno teh ,,zdravil`` ni obneslo popoloma povoljno. Razun tega je treba šteti še novcev, ali dovažati raznih stvarij na njivo.

Za kronovine, koder predenica posebno škodo nareja, izdali so zakone, ki merijo na njeno pokončevanje. Med temi deželami nahajamo tudi Kranjsko in Štajersko. Ne zdi se nam potrebno, tukaj navajati postav, kakoršne veljajo za to ali ono kronovino; da so bile pa prav potrebne, sledi že iz tega, ker je neubogljivcem odmerjena kazen do 10 gold., in ako bi tega plačati ne mogel, kaznovati se more z zaporom do 48 ur. Vse, kar zahtevajo zakoni, razložili smo poprej, govoreč o zatiranju tega nadležnega in škodljivega plevela. Županom pa še jedno! Zakoni zahtevajo od vas, da ostro pazite na vse kraje, kjer bi se mogla predenica razmnoževati, in da takoj lastnika dotičnega zemljišča prisilite, da jih točno iztrebijo. Kdor bi utegnil povelje zanemarjati, izvrši se naj delo na njegov račun, in malomarnež se more vrh tega še kaznovati, kakor smo povedali. Morebiti pride do tega le redkokdaj, zakaj kmetu je že jedna škoda odveč, in nadejati se smemo, da bo vsak izpolnjeval dolžnosti, ki mu jih nalaga dobra vest in pa gosposka.

Predenica materne dušice

Meteljko, nemško deteljo ali lucerno napada neka sorodnica, o kteri le toliko omenimo, da je njeno nitasto steblo tanše, razcvetja drobnejša, okrogla in zeló nakopičena. Venčeve krpe so priostrene in razprostrte. Luskice v cevi so nagnjene druga proti drugi in zapirajo vhod. Pestič in prašniki molijo sicer nekoliko iz cveta, a so kračji, kakor venčeve krpe.

Ta grinta se imenuje predenica materne dušice, ker se nahaja navadno na materni dušici in na nekterih drugih grmičastih rastlinah. Za meteljko ni hujšega sovražnika, kakor je ona. Odpravljati in uničevati jo je treba takisto, kakor deteljno predenico.

Prava predenica

Dasi tudi so predenice druga drugi vsaj toliko podobne, kolikor je treba da spoznaš rod teh pokončevalk in sovražnic marsiktere koristne rastline, vendar se nam potrebno zdi, da izpregovorimo, o pravi predenici še posebej. Redkokje najdeš njivo lanú, na kteri bi ne bilo opaziti te zajedavke, kako se steguje po steblih, opleta jih in se utrjuje na njih s svojimi sesalkami. Ako so rastline močno napadene, trpijo silno, in škoda je tem večja, čim bolj se jih prijemlje ta nepridiprav. Tako ličje je potem prevotljeno, in ako je zabodla grinta svoje sesalke okoli stebla, pretrga se na dotičnem mestu, in škoda postane tem večja.

Bledo, nitasto steblo prave predenice je večjidel brez vej in listov ter 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) dolgo, gladko, zveriženo in se obeša na več rastlin.

Beli cveti so združeni v okrogle klobčičke po stebla in imajo peterokrpo čašico b), ki je skoro daljša od skledičastega venca c), in d) razgrnjen. Sploh ima ta zajedavka največje cvetje od vseh domačih predenic. Venec je peterokrp; krpe so tope, kolesasto razprostrte ali ukrivljene. V venčevi cevi so mičkene, po njej ležeče luskice.

Prava predenica cvete od rožnika do velikega srpana. Gledati ti je treba na čisto seme, da si sam ne zaseješ zajedavke na njivo.

Deloma že imenovane, deloma pa tudi druge predenice zajedajo druge rastline, na kterih nam morejo včasi napraviti precejšnjo škodo.

Smrdljiva kukavica

Smrdljiva kukavica je močna, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka rastlina z dvema jajčastima gomoljema, nad kterima je nekoliko kratkih vlaken.

Veliki listi, v spodnjih delih izpremenjeni v luskaste nožnice, so široki, suličasti, včasi lisasti in segajo do vrha, kjer podpirajo kot krovni listi posamezne, v dolg klas združene cvete.

Gosti klas je 8-16 centimetrov (3-6 palcev) dolg in sestavljen iz velikih cvetov, ki so najmanj za polovico daljši od krovnih listov. Zgornji obodovi lističi posamičnega cveta narejajo mično čeladico, ktera je zunaj belkasta, znotraj zelenkasta in s podolžnimi rudečimi žilicami počrtana. Spodnji listič, medeni listič, je razdeljen na 3 krpe in visi navzdol. Stranski krpi sta črtasti in šiljasti; srednja je zeló dolga, črtasta in večjidel zasukana. Vzadi je belkasto-zeleni, rudeče ali rujavo pikčasti medeni listič zožen v vrečasto ostrogo, medovnik, v kteri se nabira med. Srednja krpa je spredi ali cela, ali pa plitvo narezana. Cvet diši neprijetno po kozlu. Plod je glavica.

Smrdljiva kukavica cvete velikega travna in rožnika ter raste tu pa tam po vinogradih, zlasti takih, ki imajo lapornato in ilovnato zemljo. Tu je plevel in se more odpraviti le s tem, ako smo izkopali gomolje.

Travniško in rumeno ptičje mleko

Slika 307. Rumeno ptičje mleko. (Gágea lútea.)

Travniško ptičje mleko (Gágea stenopétala). Malega in velikega travna najdeš sem ter tja po njivah 8-16 centimetrov (3-6 palcev) visoko rastlino, ktera ima znotraj rumen, zunaj zelen cvet. Včasi jih je tudi toliko v družbi, da se ti vidi površje rumenkasto. Tudi po mejah in travnikih ni redka prikazen, ali tod je vendar bolj navadna neka njena sorodnica, rumeno ptičje mleko, ktero nam predočuje naša slika. Najlažje spoznaš travniško ptičje mleko ako ga s kako palčico ali s kakšnim orodjem izruješ iz zemlje. S prazno roko se ne dá izpipati, ampak se odtrga, in podzemeljskega dela ne dobiš na oči.

V zemlji najdemo koreniko, sestavljeno iz 3 drobnih, belih, jajčastih gomoljčkov. Spodnji je najdebelejši, zgornji najdrobnejši; med njimi je mnogo tankih vlaken.

Robato steblo je nad gomolji belo, ob sredi rudečkasto, proti vrhu pa zeleno. Pravih listov nima, ampak samo krovne. Zunanja nasprotna sta velika, notranjih majhnih je pa toliko, kolikor je cvetnih recljev, in sicer podpira vsak svoj recelj. Vsi so podolgasto-suličasti, po robu dlakavi in priostreni. Včasi pa notranjih ni, in cvetni reclji stojijo neposrednje med zunanjima.

Cveti stojijo, ako jih je več, v kobulih; pogosto pa se nahaja samo jeden, in tedaj ni govora o razcvetju. Vsak je zvezdasto razširjen in ima 6 lističev, kterih barve smo se že prej spominjali. Podolgasti so in topi ter rumeno obrobljeni. V cvetu stoji 6 rumenih prašnikov in zelena plodnica z dolgim vratom. Iz nje se razvija glavica.

Iz korenike izraste samo jeden ozek in celorob list, zožen v konico. Ta moli nad rastlino, ali pa se pripogiblje k tlom.

Pri obdelovanju zemlje se gomoljčki navadno odtrgajo drug od drugega in ležijo kakor beli kamenčki po njivi. Spomladi pa more spraviti vsak svojo rastlinico na beli dan. Kolikor jih vidiš po površju, poberi jih, ostale pa izpiplji spomladi, ko so pognali zelce.

Njivsko ptičje mleko

Njivsko ptičje mleko (Gágea arvénsis) ima v zemlji 2 okrogla čebulčka, zaodeta s kožico. Iz njih izraste robato, golo, 10-16 centimetrov (4-6 palcev) visoko steblo brez listov. Pritlehna lista sta navadno dvakrat tako dolga, kakor steblo, črtasta in topa, kakor da bi bila prisekana.

Krovni listi pod kobulom so po robu in po hrbtu močno dlakavi. Po tem znaku se najbolj odlikujejo tiste rastline, ki rastejo po peščenih njivah, one z vlažnih njiv pa imajo kratke kosmatinice in so močnejše. Spodnji krovni list je suličast, priostren in kocinast ter v dolgosti jednak kobulu. Ta ima mnogo cvetov in dlakave reclje. Obodovi lističi so rumeni, podolgasto-suličasti in zunaj navadno porasteni z mehkimi dlačicami. Po vsakem tečejo 3 žilice. Pestič in prašniki so jednako dolgi.

Njivsko ptičje mleko cvete malega in velikega travna in raste pogostoma po njivah, s kterih ga odpraviš ravno tako, kakor prejšnje.

Belo ptičje mleko

Belo ptičje mleko ločiš od prejšnjih na prvi pogled po lepi, kakor mleko beli barvi, s ktero se ponaša njegovo cvetje. V tleh ima precej debelo, jajčasto čebulo, iz ktere izraste spomladi 10-20 centimetrov (4-8 palcev) visoko, gladko steblo. To je brez vej, v vrhu pa se zibljejo v grozdastem razcvetju omenjeni nežni cveti. Tudi listov ni po njem, in kolikor jih šteje zelišče, pridejo vsi iz čebule. Črtasti so in široki, goli in zeleni, po sredi pa je položena bela žilica. Kakemu žlebiču so prav podobni, toda stebla ne obsegajo, kakor navadna nožnica.

Cvetov ni mnogo; vsak je podprt s kratkim krovnim listom. Cvetni obod ima 6 razprostrtih podolgastih lističev, kteri navadno ne odpadejo, ampak se posušijo na rastlini. Prašniki imajo črtasto, nekoliko razširjeno in pod prašnico v kratko konico zoženo nit (na desni). Daljši so od vrata. V glavici nahajamo malo črnega, okroglastega semena.

Belo ptičje mleko cvete malega in velikega travna in raste pogosto po njivah. Zatreti mu moraš čebulo, ako ga hočeš odpraviti.

Pirenejsko ptičje mleko

Bolj navadno je pirenejsko ptičje mleko (Ornithógalum pyrenáicum); odlikuje se po daljšem grozdu, čegar reclji stojijo v začetku od njega, pozneje pa kvišku. Krovni listi so jajčasto-suličasti in s cvetnimi reclji malo da ne jednaki. Obodovi lističi so zelenkasto- ali rumenkasto-beli; zunanji narobe-jajčasti, notranji podolgasto-črtasti, topi. Vrat je dolg kakor prašniki, jajčasta plodnica pa spredi priostrena. Zelišče je precej močno in višje od prejšnjega.

Pirenejsko ptičje mleko cvete rožnika in malega srpana.

Obličasta čebula

Obličasta čebula ali obličasti luk raste navadno po pustih prostorih, mestoma pa tudi po njivah, kjer pomnožuje njivske zeli. Naseli se najrajši med žitom in poganja iz jajčaste, z belimi, kožnatimi luskinami zaodete čebule 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, v spodnji polovici listnato steblo.

Listi so spodi navadno votli, zgoraj žlebasto vdrti in na spodnji strani zaokroženi.

Pod velikim, krogli podobnim kobulom sedita 2, včasi 3 krovni listi, kračji kakor razcvetje. Bledo- ali temnorudeči cveti so prav gosto zbiti in imajo 6 jajčastih lističev v obodu in 6 precej daljših prašnikov (na levi zgoraj). Zunanji 3 imajo navadno obliko, in le njihove niti so spodi nekoliko širje; notranji 3 pa so do polovice črtasti in široki, tu pa se razcepijo na 3 konice in nosijo na srednji, kračji prašnico (na levi spodi). Iz jajčaste plodnice se razvije glavica z dolgim vratom (na desni).

Obličasti luk cvete rožnika in malega srpana. Ako ga hočeš odpraviti z njive, moraš to storiti, dokler ni dozorelo seme; da ne smeš puščati čebule v zemlji, razume se samo ob sebi.

Vinogradska čebula

Vinogradska čebula ima drobno, jajčasto čebulo, sestavljeno iz drobnejših čebulčkov. Zunanje luske so umazana bele in se stegujejo visoko po steblu. To je okroglo, 30—60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, brezvejnato, golo in do polovice listnato. V mladosti je po polževo zasukano.

Okrogli listi so votli, na dolgi nožnici pritrjeni in se odlikujejo po žlebu, ki teče od nožnice do konca.

Steblo se okončuje v kobul, ki je kračji od širokega, v dolgo ost zoženega tulca (krovnega lista). V kobulu je mnogo rudečkastih, jajčastih čebulčkov, kteri nosijo dolg, skoro resi podoben podaljšek.

Drobni, vijolični, rožnorudeči ali zelenkasti cveti so recljati in izrastejo izmed čebulčkov. Vsak cvet ima jajčast, trivoglat obod in 6 prašnikov; zadnji gledajo iz njega in so postavljeni v 2 kroga. Notranji so spodi razširjeni, ob sredi pa razdeljeni na 3 nitke in nosijo na srednji nitki prašnico. Plod bi bil sicer glavica, pa se ne razvije, in rastlina se razmnožuje s čebulčki.

Vinogradska čebula cvete rožnika in malega srpana in raste tu pa tam po peščenih njivah in vinogradih.

Okrogli luk

Sem ter tja raste med žitom tretja rastlina tega rodú, okrogli luk (Allium rotúndum), čegar jajčasta čebula je sestavljena iz drobnih, črnih čebulčkov, in čegar ploščnati, črtasti listi so priostreni in po spodnji polovici 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visokega stebla razpostavljeni.

Pod kobulom je kratek krovni list. Rudeči cveti so recljati in narejajo okroglo razcvetje. Prašniki so neznatno daljši od belo obrobljenih obodovih lističev in spredi nacepljeni na 3 nitke, kračje od spodnjega razširjenega dela.

Okrogli luk cvete malega in velikega srpana.

Grozdnata hrúščica

Grozdnata hrúščica ali grozdnati hiacint je prijateljem cvetličnega vrta prav dobro znana cvetlica. Gojijo jo zavoljo lepega cvetja in tudi zato, ker prijetno diši. Zaradi poslednje lastnosti bi je mi morda ne imeli na vrtu, zakaj njena vonjava nas spominja nekoliko kvasú brez kiselnate primesi. Vsi ljudje nismo jednaki, in nemogoče ni, da nam utegne kdo oporekati in trditi, da smo v takih rečeh preobčutljivi. Bodi mu, zavoljo tega tako ne govorimo o njej, in že to, da smo jo postavili v to knjigo, pouči nas, da zajec v drugem grmu tiči. Kakor je človek včasi sam kriv marsiktere nesreče, ravno tako si dostikrat vzgojuje na vrtu njivske plevele. Ni vse dobro na njivi, kar je lepo na vrtu! To velja tudi o grozdnati hruščici.

V zemlji ima jajčasto, z rujavkasto kožico obdano, precej debelo čebulo. Spodi je kakor prisekana in ima mnogo v kolobarju stoječih vlaken.

Iz čebule izrastejo dolgi, na spodnji strani zaokroženi, na zgornji žlebasti listi. Daljši so od stebla, črtasti, celorobi in temnozeleni. Njihovi podzemeljski deli so beli, ali pa se prelivajo na rudečkasto.

Jednake barve je tudi brezlistno, 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko steblo, samo da je nekoliko bledejše. Okroglo je in malokdaj ravno; v največ slučajih kaže podobo dolgo zateglega ,,S``. V vrhu je višnjelkasto in posuto z mnogobrojnimi cveti, ki napravljajo ličen grozdek. Posamezni cveti so jajčasti in nas spominjajo ozkih, visokih vrčkov. Spodnji so temnomodri in viseči, najvišji pa višnjelkasti, na viš obrnjeni in nekteri izmed njih celó nerodovitni. Odpirajo se polagoma navzgor, t. j. prvi se razcvetejo spodnji v kolobarju. Ko so ti ocvetli, pride na vrsto nov kolobar, in tako zaporedoma do konca. Vhod v vrčasti cvet se odlikuje po belih, majhnih krpicah, ki pozneje porujavijo. Šest jih je, kakor prašnikov. Na levi je cvet razgrnjen, da se vidijo prašniki. Plod je glavica (na desni).

Grozdnata hrúščica cvete malega in velikega travna in raste po njivah in vinogradih. Izkopati je treba čebulo, da ne more več poganjati.

Lučka

Velika hrúščica ali lučka (Múscari comósum) ima jajčasto, skoro kakor kurje jajce debelo, rudečkasto čebulo, ktera je spodi ravno prirezana in z belimi vlakni pritrjena. Iz nje izraste okrogla, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka, brezvejnata in gola betva, ktera nosi v vrhu 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) dolg grozd. Cveti stojijo večjidel naravnost od vkupnega reclja. Valjasti so in nekoliko robati, drug od drugega precej oddaljeni in zelenkasto-rujavi. Spredi so širji in sploh podolgasti hruški podobni. Proti vrhu so zmirom manjši, kvišku moleči in vijolični kakor steblo. Ti so navadno jalovi.

Iz čebule pride mnogo temnozelenih, precej širokih, do 45 centimetrov (1½ čevlja) dolgih listov, ki se spodi kakor žleb držijo stebla.

Lučka cvete velikega travna in rožnika in raste malo da ne povsod med raznim žitom. Ne sodimo krivo, ako trdimo, da je je največ med ržjo. Za njo ji najbolj ugaja oves; pšenice in ječmena pa ne ljubi preveč. Po dolgih grozdih, ki z vijoličnim vrhom daleč okoli svetijo, spoznaš jo prav lahko. Otovre pa tudi ni druge podobne rastline med žitom. Malo ti pomaga, ako izdereš betvo z listi, zakaj čebula ostane globoko v tleh in poganja z nova. To torej ne koristi nič. Vzemi kako pripravno orodje, izkoplji čebulo, in mir boš imel.

Grozdek

Tretja hruščica, ki nam dela škodo na obdelani zemlji, imenuje se grozdek (Múscari botryoídes). Ta je grozdnati hruščici prav podoben in ima 8-30 centimetrov (3-12 palcev) visoko, v vrhu lepo modro steblo. Njegovi listi so togi, črtasti in spodi ožji. Včasi so kračji, včasi pa daljši od betve, zmirom pa širji, kakor pri prvi.

Grozd je spodi spočetka gost, pozneje rahel, proti koncu pa ostane vedno jednako gost. Cvetni reclji so kračji od obličasto-jajčastih, visečih cvetov; privrhni so tudi tu nerodovitni in na viš obrnjeni.

Grozdek cvete malega in velikega travna.

Žabji biček.

O teh rastlinah bomo pozneje marsikaj zvedeli, zakaj mnogo jih raste po vlažnih travnikih, kjer so zeló trdovraten plevel. Na obdelani zemlji se naseli navadno le žabji biček, majhna, 5-20 centimetrov (2-8 palcev) visoka rastlinica tankega in okroglega, skoro nitastega stebelca, ki je takoj od dna močno razvejeno in povsod s cveti posuto. Redkokdaj se ti posreči, da dobiš samo jedno zelce iz zemlje; zakaj rastlinice rastejo v družbi in narejajo majhne, šopaste ruše. Stebelce stoji na tankih, nitastih vlaknih in je popolnoma golo.

Listi so tanki, večjidel pritlehni in na nožnicah pritrjeni. Najbolj so podobni resam naših žitnih trav, toda gladki so.

Drobni cveti (na levi spodi) sedijo posamič po vejicah drug nad drugim; včasi pa tudi 2-3 združeni. Pojedini cvet ima 6 ozkih, priostrenih, bledozelenih lističev z belkastim robom. Trije zunanji so daljši od notranjih treh. Glavica (na desni) je podolgasto-okrogla, rudečkasto-rujava in kračja kakor obod.

Žabji biček cvete rožnika in malega srpana in je jednoleten. Raste posebno po vlažnih tleh in je po mokrotnih njivah navaden plevel. Ker je jednoleten, treba je samo zabraniti, da seme ne dozori.

Navadna jesénka

Navadna jesénka, srákonoga, srékonoga ali srákona je trava posebne vrste, ki se mestoma, zlasti na suhi, peščeni ali prodnati zemlji seje namesto navadnega prosa, ker ji tudi slaba tla bolj ugajajo, kakor kterikoli žitni travi. Zavoljo tega bi tukaj ne seznanjali prijaznih čitateljev z njo, ampak zato, ker se nahaja po nekterih krajih prav pogosto med razno poljščino. Navadna jesénka ima dolgo, vlaknato korenino, ktera nareja dostikrat obširno rušo in pokriva z mnogoštevilnimi plazečimi vejami površje večkrat tako na debelo, da zaduši vsako drugo rast.

Členkovite, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoke bilke so jednovite, ali spodi, kjer se polagoma vzdigujejo, vejnate in gole ter se razvejijo na več navadno jednakih rogovil, ki nekako kobulasto stojijo vrh stebla. Zelišče je včasi temnorudeče, navadno pa samo rogovile, ali pa proga, ki se vleče na zgornji strani vsake rogovile.

Dolge nožnice in razmerno kratke, črtasto-suličaste listne ploskve so porastene z mehkimi dlačicami. Sploh ima zelišče malo listov. Cveti so po omenjenih rogovilah tako razpostavljeni, da napravljajo klas, ki je po zgornji strani gol. Drobnih, stisnjenih klaskov sta po dva in dva združena tako, da je spodnji brez reclja, zgornji pa stoji na kratkem reclju. Zunanjo sploščeno klaskovo stran nareja neznatna spodnja loputa in pa pleva praznega spodnjega cveta, notranjo malo zbočeno pa zgornja kratkodlakava loputa in zunanja pleva popolnega cveta (na levi). Ostali deli so podobni drugim travam.

Navadna jesénka cvete malega in velikega srpana in je ondi, kjer se je prav namnožila, jako nadležna zel, ktero je zlasti zaradi tega težko ugonobiti, ker posamezni deli lahko poganjajo in novo rušo ustanovijo.

Gola jesénka

Gola jesénka je prejšnji prav podobna, samo da je precej manjša od nje. Najlažje jo razločiš od njene sorodnice po listih in listnih nožnicah, ki so popolnoma gole, pri prvi pa porastene sicer z redkimi, pa dolgimi kocinicami. Vrh stebla nosi 2-4, približno kaka 2 centimetra dolge klase, ki nimajo mnogo klaskov (na desni). Ti so podolgasti, mehkodlakavi, po žilah pa goli. Spodnja loputa je jako kratka, ostali 2 pa dolgi kakor pleve.

Gola jesénka, ktere cvet vidimo na levi spodi, plod pa zgoraj, cvete malega in velikega srpana in raste kaj rada na peščeni in prodnati zemlji. Gorki kraji ji bolj ugajajo kakor mrzli. Škodljiva je ravno tako kakor prejšnja.

Kostréba

Kostréba, kurja jesénka ali mušč je našemu kmetu dobro znan plevel. V zemlji ima celo rušo precej dolgih, vlaknatih korenin, iz kterih izraste ali samo jedna bil, ali pa, kar je navadnejše, obširna goščava trdno po tleh ležečih in z vrhi vzdigujočih se stebel. Gledé na visokost je ta rastlina prav različna, zakaj dobijo se take, ki so komaj kakih 20 centimetrov (8 palcev) visoke, v dobri zemlji pa tudi 90 centimetrov (3 čevlje). Steblo je členkovito, v spodnjih delih nekoliko stisnjeno, in ker so listne nožnice tudi precej široke, videti je še širje. Z razširjeno stranjo leži navadno po tleh, in kedar jih je več, narejajo kolesasto rušo, ki se polagoma vzdiguje od tal. Ako pa stoji kostréba na tesnem prostoru, gre naravnost na viš in se spodi ne razveji.

Črtasti listi so veliki, imajo dolge večkrat rudečkaste nožnice in navadno ravno tako glavno žilo; tudi njihov rob je večjidel rudeč. Goli so kakor zelišče sploh in po robu radi zgrbančeni.

Cveti stojijo v latu, kterega napravljajo jednostranski, sestavljeni klasi. Razcvetje je zeleno ali vijolično, včasi rujavkasto. Posamični klaski so jajčasti in porasteni s ščetinami, ki so postavljene v podolžne vrste (na levi spodi). Na spodnji strani, kjer stoji majhna, spodnja loputa, je klasek nekoliko sploščen, na zgornji zbočen in njegova spodnja pleva oborožena z daljšo ali kračjo kaveljčasto reso. V klasku sta 2 cveta; spodnji se navadno izjalovi, v zgornjem (na levi zgoraj) pa se razvije prosu podoben plod. Vkupni cvetni recelj je robat in zelen.

Kostréba cvete malega in velikega srpana in raste posebno rada po mokrotnem svetu, kjer s svojo mogočno rušo duši vsako drugo rast. — Nobene ne smeš puščati v seme, ako jih hočeš zatreti.

Vretenčasti múhvič

Vretenčasti múhvič je posebno na jugu naše slovenske domovine prav razširjen njivski plevel, ki pa tudi na drugi obdelani zemlji ni redek. Njegovo steblo je 15-30 centimetrov (½-1 čevelj) visoko in ima 4-6 rudečih kolenec.

Listi imajo namesto listne kožice ondi, kjer prehaja okrogla nožnica v črtasto-suličasto ploskev, kosmič belih kosmatinic.

Cveti so združeni vrh bilke in po vejah v gost lat, ki je spodi pogosto pretrgan, skoro klasast in valjast. Spodnje njegove vejice stojijo v kolobarjih, so nekoliko razmaknjene in od njega moleče. Posamezni klaski (na desni) so zeleni ali rudečkasti in postavljeni v krogih okoli vejic. Ob dnu jih obdajajo resam podobne, posamične, ali sparane, z ukrivljenimi kaveljčki oborožene ščetine. Vsled tega se rastlina rada prijemlje obleke. Po spodnji loputi popolnega cveta teče 5 žilic, zgornja pa je nabrana v neznatne gubice.

Vretenčasti múhvič cvete malega in velikega srpana.

Rumeni múhvič

Rumeni múhvič je jednoletna, 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visoka trava, ktera se nahaja prav navadno na obdelanem svetu. Njena bilka je pritrjena na precej dolgih, vlaknatih koreninah in je v spodnjih delih neznatno stisnjena, proti vrhu pa okrogla. Iz njenih pritlehnih kolenec izrastejo celó veje, kar pri naših travah ni navadno.

Črtasti, jako priostreni listi imajo dolge nožnice in nad njimi zeló kratkolistno kožico. Ob dnu nosijo po zgornji strani dolge, redke konice.

Konec bíli je klasu podobno, latasto razcvetje, ktero najlažje spoznaš po resastih ščetinah, stoječih pod posameznimi klaski (na levi). Pri tej rastlini so imenovane ščetine rumene, kar jo na prvi hip loči od zelenega muhviča. Klaski imajo samo jeden cvet, ki je že pred razcvetanjem podoben kakemu semenu. Cvet ima 3 pleve; med zgornjima so 3 prašniki in 2 brazdi, spodnja pa je ostanek drugega cveta. Plod je rožka.

Rumeni muhvič cvete malega in velikega srpana. On najbolj ljubi peščena tla, koder ga je včasi toliko, da postane prav nadležen. Najčvrsteje se začne razvijati po žetvi, in po krajih, kjer redijo mnogo drobnice, naganjajo jo na strnišča, da ga popase.

Zeleni múhvič

Zeleni múhvič je sicer svojemu rumenemu bratu prav podoben, ali ako rastlini pazno ogleduješ, ločil boš takoj drugo od druge. Oba rasteta na obdelani zemlji, toda prejšnji je navadnejši in tudi v vseh svojih delih nekoliko močnejši. Oba delata goste ruše, ktere imaš polno pest, ako si jo izpipal. Pri obeh ležijo stebla in veje deloma po tleh, deloma se vzdigujejo kvišku. Dasi je tudi rastlina v obče šibkejša od rumenega muhviča, v visokosti vendar ne zaostaja za njim, včasi je celó višja.

Steblo je okroglo, členkovito in na kolencih navadno rujavkasto-rudeče. Tu so nasajene dosti dolge nožnice, na kterih sedijo široki, v primeri s prejšnjim vendar precej ožji listi, kteri nimajo ob dnu na zgornji strani onih belkastih dolgih kocin. Sploh so popolnoma goli, po robu pa ostri.

Latasto, klasu podobno razcvetje je nekako mehko in popolnoma zeleno, včasi tudi rudeče nadahnjeno. Na kratkih recljih pod drobnimi cveti stojijo mehke, resam podobne, zelene ščetine, oborožene z majhnimi, navzgor obrnjenimi zobci. Na levi spodi vidimo klasek z omenjenimi resami, zgoraj cvet, sestavljen prav za prav iz dveh cvetov, a spodnji je gluh in le zgornji razvit. Plevi, med kterima so 3 prašniki in 2 brazdi, sta malo da ne popolnoma gladki in tako dolgi, kakor zgornja loputa. Rumenega muhviča plevi sta zgubančeni in dvakrat daljši, kakor zgornja loputa.

Zeleni muhvič cvete malega in velikega srpana. Pri takih in jednakih plevelih doseže samo pridna roka kaj. Ker rastejo tudi po pustih prostorih, odprta jim je pot na obdelano zemljo. Ako jim ne damo tu dozoreti, nadlegujejo našo poljščino le oni, ki so se bili pritepli od drugod.

Njivska metálica

Njivska metálica, njivski rósopas ali njivski lisičji rep se odlikuje od vseh drugih trav, ktere prištevamo plevelom na obdelani zemlji, prav dobro po svoji zunanji postavi. Le oglej si na naši sliki njeno razcvetje prav natanko, in ako se potem srečata kje, zdela se ti bo že stara znanka. Ako pregleduješ žito, lahko se pripeti, da najdeš metálico med njim. Posebno ilovnata, ali z ilovico dobro izpremešana zemlja ji je po godu. No bíli bi resnici v obraz, trdeč, da se najde povsod, kjer nahajamo zemljo omenjene lastnosti. Ne, njivski lisičji rep ni povsod domá, a mnogo je vendar krajev, kjer je na obdelanem svetu siten plevel.

Iz vlaknate korenine izraste več ravnih, 30-50 centimetrov (12-19 palcev) visokih, okroglih in proti vrhu srhkih bilk. Listi obsegajo z okroglo nožnico steblo in imajo tam, kjer se začne črtasta in priostrena listna ploskev, prav dolgo listno kožico.

Vrh bilke je valjast, klasu podoben lat; na koncih je zožen, bledozelen ali bledosiv. Vejice imajo 1-2 klaska. Vsak je stisnjen in nosi samo jeden cvet. Lopute so čolnaste, do polovice zrastle, po hrbtu srhke in brez res (na desni zgoraj). Spodnja pleva je nekoliko kračja in oborožena s precej dolgo reso, ki pa včasi ostane skrita med loputama (na desni spodi). Prašnice so črtaste in rumene.

Ta jednoletna trava cvete rožnika in malega srpana. Ona nareja mnogo semena, in zato jo je težko popolnoma zatreti, ako se nisi oziral o pravem času po njej.

Dolgoresnata šopúlja.

Kedar vetrič pripihlja, jame se zibati strn in nareja valove, kakor mirna voda, ako jo je razdražil vihar. S strnjo se ziblje nežno latovje dolgoresnate šopulje, ktero že najmanjša sapica spravi iz ravnotežja. V zemlji je tiči prav malo, kakor pri jednoletnih travah sploh. Ker prava korenina pogine, izraste iz spodnjih kolenec mnogo kratkih, precej debelih vlaken, ki držijo steblo v tleh.

Bil je ravna, okrogla, gladka, brezvejnata in 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visoka ter nosi v vrhu mogočen lat. Kolenca so samo spodi in precej primaknjena. Iz vsakega pride ozek list, nasajen na primerni, steblo popolnoma objemajoči nožnici. Ondi, kjer prehaja ta v listno ploskev, stoji visoka, razčesljana listna kožica.

Nežni lat je kakih 30 centimetrov (1 čevelj) dolg in 20-25 centimetrov širok ter nagiblje nekoliko na stran. Ker so pojedini klaski prav drobni in lahki, in ker jih je zeló mnogo, zaganja se veter v lat in ga mezi skoro neprenehoma. Ako rahlo pihneš po latu, zgane in zmezi se ves. Popolnoma mirna je rastlina le tedaj, ako ni nobenega vetriča.

Klaski (na levi) imajo samo po jeden cvet; drugi se ne razvije. Spodnja loputa je kračja od zgornje. Zunanja pleva ima pod koncem jako dolgo, tanko reso, notranja je pa preklana spredi na 2 zobca (na desni). Cvet ima nadalje 3, na tankih nitkah viseče prašnice in 2 brazdi. Klasek je porasten s kratkimi ščetinicami.

Dolgoresnata šopulja cvete rožnika in malega srpana in je posebna med raznim žitom nadležen plevel. Ker se ti ovaja po velikem latovju, ni je treba dolgo iskati, in ker gre rada iz zemlje, odpraviš jo s pridnostjo. Posebno škodljiva je ozimini. Ako se nahaja tudi med jarino, krivo je navadno tega slabo in površno pomladansko oranje, zakaj mlada šopulja se je prikazala že jeseni, ali pa zgodaj spomladi. Njeno seme je malo da ne zmirom v tleh in čaka samo ugodnega časa, da začne kaliti. Dostikrat se pripeti, da zaduši žito do zadnje bilke; to pa zlasti ondi, kjer redko stoji. Najbolj po volji ji delaš, ako vlačiš, dokler je zemlja mokra; to velja posebno o ozimini, kedar jeseni dolgo dežuje. Nastopi potem tudi mokra pomlad, tedaj vidimo na slabo obdelanih njivah dostikrat več šopulje kakor žita. Ako si spravil seme pravočasno v primerno suho zemljo, ktero si dobro pognojil in globoko preoral, in ako si skrbel tudi za to, da si odpravil mokre in mrzle prostore na njivi, ne bo te nadlegoval ta plevel.

Divji oves

Divji oves, divják ali samosévec je navadnemu ovsu po svoji obliki sicer prav podoben, vendar ga vajeno oko hitro opazi in loči od njega. Ugajajo mu najbolj ilovnata in vapnena tla; na peščenem svetu ga nahajamo malokje. Seveda ga ne bomo iskali med okopavino, temveč tam, kjer se ziblje na njivi razna strn. Med vsemi samorastlimi vrstami je divjak najbolj škodljiv, zakaj njegovo zrnje je vselej drobnejše in slabejše od navadnega in se dá le težko očistiti. Tudi njegova slama ni toliko vredna, kakor od navadnega. Mi tukaj zavoljo tega to poudarjamo, ker je divji oves najbolj razširjen med navadnim, in ker ga je mestoma jako mnogo med njim, mora biti pridelek tem pičlejši. Tu bi bilo pač treba gledati na seme, da si ne naseješ sam slabšega semena, da, celó trdovratnega plevela na njivo, ki si jo odločil dobri poljščini.

Ker je samosévec, kakor smo že povedali, podoben navadnemu ovsu, naj čitatelja samo opozorimo na znake, ki ga ločijo od njega. Njegovi klaski imajo večjidel po 3 cvete; vsak nosi na zunanji plevi, ktera je v spodnji polovici porastena z rumenimi ščetinicami (na levi), dolgo, spodi črnorujavo reso. Navadno je višji od pravega ovsa, ki ima v svojih klaskih samo 1-2 cveta; zgornji cvet je pa brez rese.

Divji oves cvete rožnika in malega srpana.

Da poznajo ta plevel naši gospodarji, priča temu ime ,,samosévec``, ki izvira odtod, ker se res sam zaseje. To se dogaja takó-le: Kedar je zrnje zrelo in pripiha veter, izpade iz klaska, in veter ga odnese kam na sosedno njivo, tebi pa ostane prazna slama. Ker seme svoje kaljivosti dolgo ne izgubi, zatreti ga je težko, ako vsi gospodarji dotičnega kraja ne vzdignejo rok nad njega. Posluževati se je torej treba čistega semena; tudi praha in okopavina mu nista po volji. Ako ga je med žitom le preveč, svetujemo ti, da vse pokosiš, dokler je zeleno, posušiš in porabiš za klajo. Tudi je dobro, da njive, o kterih ti je znano, da so plevelnate, uporabljaš nekoliko let za presno klajo. Polagoma se izcimi sako zrno, in njiva ti postane čista.

Jednoletna látovka

Jednoletna látovka, jednoletna járnica, device Marije lasje ali sólzica je posebno trdoživa in trdovratna trava, kteri zadostuje najmanjši prostorček, da ozeleni in se razcveta. Pohojeni mestni tlak, kjer je med kamenjem nekoliko prsti ali peska, ta ji je všeč, in kjer se redno ne pleve, podobne so ulice zeleni trati, ki se je do jeseni tako namnožila, da med njo kamenja niti videti ni. Pa tudi ni čudo, zakaj reči smemo, da cvete od zgodnje pomladi, pa do pozne jeseni. Kakor hitro se je zima poslovila in so solnčni žarki pregreli zemljo, že bode iz nje naša latovka in kljubuje do trdne jeseni vsem vremenskim nezgodam. Tod, kraj potov in na jednakih pustih krajih ji privoščimo radi potrebnega prostora, da bi spak le ne uhajal na obdelani svet, s kterega ga ne preženeš tako hitro. Komaj si oplel in očistil vrtne gredice ali lehe, že rijejo njeni listki iz tal, in dobro bi bilo, da začneš ravno dokončano delo z nova. Tako hudo je seveda samo ondi, kjer leži obdelani svet blizu zanemarjenih prostorov, ali pa tam, kamor veter donaša seme. Ako ni teh pogojev, pokončaš in zatareš jo polagoma, če imaš le dovolj resne volje.

Naša trdoživka ima šopasto korenino, ki učaka včasi dve leti; navadno pa pogine po zimi. Bilke narejajo rušo, vzdigujejo se iznad ležečega spodnjega dela kvišku in so, kakor tudi listne nožnice, nekoliko stisnjene. Gole so in tanke in gledé na visokost zeló različne. Najdeš pojedinke, ki merijo samo kake 3 centimetre (1 palec), pa tudi take, ki so 30 centimetrov (1 čevelj) visoke. Te in one pa cvetejo in obrodijo kaljivo seme.

Črtasti listi so dolgi, priostreni, mehki in svetlozeleni; pritrjeni so na okroglih nožnicah, goli in se odlikujejo po podolgasti, rtasti listni kožici.

Lat je sestavljen iz pojedinih, ali pa po dve in dve v vretencih stoječih, večjidel jednostranskih vejic, ktere v začetku stojijo od stebla, nazadnje pa se upognejo. Te vejice so drobne kakor nit in gole. Po njih so razpostavljeni podolgasto-jajčasti, drobni klaski (na levi), ki imajo po 3-7 posameznih cvetov. Včasi so vijolični, ali samo vijolično pisani in viseči. Cveti (na desni) so ob dnu zvezani z mehkimi, volni podobnimi dlačicami, drugje pa goli. Njihove pleve so včasi po hrbtu in robu porastene s kratkimi in mehkimi kocinicami, pa vselej brez res.

Jednoletna járnica se nahaja po njivah navadno le tam, kjer je zemlja bolj vlažna, kar ji posebno ugaja. Zato se ti pa na vrtu najbolj namnoži jeseni in zagotovi svoji vrsti nadaljni obstanek.

Pesji rep

Pesji rep je jednoletna trava, ki se nahaja sem ter tja pogosto na obdelani zemlji. Njegovo steblo je 20-55 centimetrov (8-21 palcev) visoko, tanko, pa vendar trdno dovolj, da se naravnost drži kvišku. Malokdaj stoji samo záse, večjidel jih je združenih več v šop. Golo je in okroglo in ima le nekaj kolenec, iz kterih izvirajo cevaste, v kratek, črtast list raztegnjene nožnice.

Steblo se okončuje v klaske, kteri so združeni v sedeče šopke, in ki narejajo jednostranski klas. Zunanji, najnižji klasek vsakega šopka je nerodoviten in sestavljen iz več praznih, resastih cvetov, ki so preobraženi v nekak dvostran glavnik. To je za našo rastlino najvažnejše znamenje, ki jo loči od vsake druge trave. Rodovitni klaski imajo po 2-5 cvetov, kterih pleve so priostrene, ali v reso podaljšane.

Pesji rep cvete rožnika in malega srpana in raste med razno poljščino. Naša slika nam kaže sorodnico, ki raste po suhih gorskih senožetih.

Mehka stóklasa

Mehka stóklasa, stéklasa, strklása ali glistnik je z nekterimi drugimi vrstami vsakemu kmetovalcu predobro znan njivski plevel. V zemlji ima jedno- ali dveletno korenino, ktere se drži šop dolgih, tankih vlaken. Iz nje izraste mnogo votlih, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) visokih, členkovitih stebel, ki nosijo v vrhu lat z mnogobrojnimi neznatnimi cveti.

Na vsakem kolencu izvira črtast, priostren list, ki objema bil z dolgo, zunaj dlakavo nožnico. Spodnje nožnice se pokrivajo, zgornje pa ne. Listi so porasteni z mehkimi dlakami in imajo rujavkasto listno kožico.

Konec bíli je lat, čegar vkupni cvetni recelj je razdeljen na mnogo vej in vejic, a vendar tako, da teče do vrha. Klaski (na levi) so jajčasti, od strani malo stisnjeni in prav kratko dlakavi. V vsakem je navadno po 10 cvetov; včasi tudi manj. Spodnja loputa ima 3, zgornja 5 ali več razločnih, zelenih črt. Nad loputama so postavljeni cveti v dveh vrstah. Cvet (na desni) ima 2 plevi. Zunanja je precej večja, čolnasto izdolbena, spredi plitvo zarezana in v ravno reso podaljšana. Po njej je razpeljanih 7 zelenih črt, po robu je pa kožnata. Notranja je ozka, jednakomerno zelena in porastena s kratkimi ščetinami. Videti je kakor pokrov, ki zapira cvet s 3 prašniki in 2 brazdama.

Mehka stóklasa cvete velikega travna in rožnika in raste posebno med ozimino. Gledati moraš na čisto seme, in ako se je navzlic temu stóklasa med žitom zavrgla, ne preostaja drugega, kakor pridno brstenje. A to delo je zamudno in skoro vselej brez povoljnega uspeha, ker v mladosti ni mogoče ločiti plevela od žita, pozneje pa se zadnjemu dela škoda, Pa to nas vendar ne sme odvračati! Kakor smo že omenili, treba je sejati popolnoma čisto žito, in tudi gnoja, v kterem je plevelovo zrnje, ne smemo spravljati na njive, ampak na travnike. Njeno seme ostane dolgo kaljivo, in tako je mogoče, da na njivi, na videz čisti, stóklasa hitro požene. Ravno zavoljo tega so mislili v prejšnjih časih, da se izprevrže žito včasi v plevel.

Njivska stóklasa

Njivska stóklasa (Brómus arvénsis) se razločuje od prejšnje zlasti po tem, da so njeni klaski goli in rastlina precej višja. Klaski so podolgasto-jajčasti in imajo 5-12 cvetov. Resa na zunanji plevi je približno tako dolga, kakor pleva sama, navadno vendar nekoliko kračja. Cvete od velikega travna do malega srpana.

Žitna stóklasa

Žitna stóklasa (Brómus secalínus) je prejšnjima prav podobna. Njene listne nožnice so gole, cveti zaokroženo stisnjeni in ne pokrivajo drug drugega. Resa je včasi prav neznatna, včasi pa tudi dolga kakor pleva. Klaski imajo po 5 do 15 golih ali jako kratkodlakavih cvetov. Lat je razširjen in nazadnje viseč. Med žitom, zlasti med ržjo, je ta stóklasa navadnejša. Cvete rožnika in malega srpana.

Jalova stóklasa

Jalova stóklasa ima 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoko, golo steblo. Njeni listi so porasteni z mehkimi dlakami in včasi srhki, kakor brazdaste nožnice. Lat je kakih 15 centimetrov (6 palcev) dolg in v začetku rahel; njegove veje so obrnjene na stran, pozneje pa se podaljšajo in visijo. Klaski so podolgasti, spredi širji in imajo po 3-9 cvetov. Rastlina je včasi vijolično nadahnjena, zlasti klaski. Spodnja pleva je po hrbtu srhka in razločno premrežena s 7 žilicami ter se okončuje v ravno reso, daljšo kakor pleva. Ščetinice po zgornji plevi so nekoliko razmaknjene in nežnejše.

Jalova stóklasa cvete malega travna in rožnika in raste pogostem na obdelani zemlji. Malo da ne vse stóklase rastejo tudi po travnikih, kjer dajejo prav dobro krmo, na obdelanem svetu so pa sitne in nadležne zeli, ktere moramo uničevati, kjer in kolikor je mogoče.

Pírika

Pírika, pírnica, grána, ráva, skráda ali boréd je v klasu močno ljuljki podobna, samo da sedijo njeni klaski s široko, oni od ljuljke pa z ostro stranjo na bilki. Komu neki ni znana ta malopridnica! Vsak otrok, ki že more kako poljsko delo opravljati, vé ji to ali ono ime. Tako je na kmetih, kjer živi Človek s prirodo v prav ozki zvezi. Ondi se uči že od mladih nog spoznavati tiste rastline, s kterimi ima pozneje mnogo opravka. Tem moramo prištevati tudi píriko. Kmetovalcu najbolj zopern je njen spodnji del, kteri se razrašča v zemlji in pošilja pritlike na vse strani. To je belkasta korenika, ktera spomladi vsakega leta na novo poganja in počasi vse površje prepreže. Tu je dosti dela, predno vse uničiš. Zelišče bi se naj brez prsti raztrosilo po trdi cesti in sežgalo, kedar je suho. Na velike, s prstjo izpremešane kupe ga ni dobro spravljati, ker solnce ne more vsega zamoriti. Ako pa nastopi deževno vreme, oživijo zopet pojedine korenike, prerastejo sčasoma vse površje, poganjajo stebla in dozorijo v plod, ki prehaja zopet na njivo. Ako pa take kupe pokriješ s prstjo za ped debelo, pogine ves plevel, ker ne more do njega zrak, ki mu je neobhodno potreben. Na njivi ga zatareš na sledeči način. Njiva se preorje prvikrat prav plitvo, kakih 8 centimetrov (3 palce) globoko, povleče in plevel spravi z nje. Zdaj se pognoji in zorje globoko, kakih 20 centimetrov (8 palcev). Korenike so zdaj s prstjo pokrite, in zrak ne more do njih.

Vsakemu kmetovalcu je znana tudi tá-le prikazen. Kjer poljščina hitro poganja, nimaš mnogo opraviti s píriko, zakaj senca jo duši. Ona zahteva namreč tudi dosti svetlobe. Med okopavino je je zatorej največ, ker je površje sprva golo in poljščina počasi raste.

Pírnica ne topi samo raznovrstnih koristnih rastlin, ista izsesava tudi zemljo tako silno, kakor nobena druga zel. Vrh vsega tega je jako trdoživa; niti suša, niti moča ji ne škodujeta, ako ima le dosti svetlobe in zraka. Na vlažnih travnikih je pírika skoro najboljša trava, ker vlaga ne umori tako hitro njenih korenik.

Iz korenike se vzdignejo 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoke, okrogle in gole bíli, ki nosijo v vrhu klas. Tega narejajo posamezni, na desno in levo sedeči klaski, ki imajo navadno po 5 cvetov.

Pírika cvete rožnika in malega srpana.

Najbolj nadležna je pírnica na peščeni zemlji, zakaj tu se najlažje razrašča. Žito in razne stročnice zaduši včasi popolnoma, okopavina pa se more vzdržati samo z večkratnim okopavanjem, in tudi to le za jedno leto. Zatorej ji je treba napovedati vojsko, in nikjer na njivi ne sme ostati kako središče, zakaj raztrgane in pretrgane korenike in pritlike ustanovijo nove rastline, kakor hitro dobijo potrebne vlage in toplote. Najbolj pospešujejo njeno rast razne stročnice, ker počasi rastejo in tako dajejo priložnost plevelu.

Ako ti je plevel zeló prepredel njivo, in ako imaš dosti zemlje na razpolaganje, storiš najbolje, ako jo opustiš za tri leta in porabljaš za pašnik. V tretjem letu je pírnica v svojih podzemeljskih delih tako oslabela, da jo plitva jesenska brazda zaduši, če leži njiva po letu v prahi.

V ilovnati zemlji se pírika nikdar tako ne razraste, in ako ti utegne postati nadležna, odkrižaš se je lahko s plitvo poletno praho, če paziš na suho vreme, da izvlečeš plevel z brano iz zemlje. Seveda ne sme delo biti površno, ako hočeš kaj opraviti.

Na ta plevel ti je treba vedno paziti, tudi če se ti zdi zemljišče popolnoma čisto; zakaj mokro poletje, njiva obsajena s krompirjem, ki se zavoljo moče ni mogla pravilno obdelovati, zadostuje, da se zopet prikaže. Tudi na njivi, na ktero si jeseni navozil in raztrosil gnoja, more se ti pírika silno razviti, ker se tako zemljišče spomladi dolgo ne osuši.

Omotna ljuljka

Omotno ljuljko ali pijanko (glej sliko 147.) smo že opisali in povedali marsikaj o njej. Kot njivski plevel je zato tako nadležna, ker seme lahko več let v zemlji leži, pa vendar ne izgubi svoje kaljivosti. V mokrih letih je je včasi toliko, da nekteri neizkušeni gospodarji mislijo, da se je žito izpremenilo v plevel. Ta basen je bila znana že v starem veku, kakor na pr. ona podobna o kukavici, ki se baje pred zimo preobrazi v skobca.

Njivska ljuljka

Njivska ljuljka (Lólium arvénse) je navadno manjša od omotne in postane kakih 15-60 centimetrov (½-2 čevlja) visoka. Prejšnji je sicer prav podobna, a vendar lahko razločiš drugo od druge. Najvažnejše znamenje je v razcvetju. Pri omotni ljuljki so namreč, kakor smo videli na dotični sliki, lopute daljše od klaska, in cveti so podaljšani v dolgo reso; pri njivski je pa to nekoliko drugače. Lopute, za kterimi sedijo klaski, so dolge kakor ti, ali celó nekoliko kračje, cveti pa so brez res, ali pa oboroženi s prav kratkimi resami. Tudi ta ljuljka je jednoletna in požene več stebel v šopu. Cvete rožnika in malega srpana in se nahaja kot njivski plevel posebno na laniščih. Razun semena, ktero je dostikrat plevelnato, treba nam je paziti na poljske meje in trate, s kterih prehaja zrnje na obdelani svet.

Orlova praprot

Orlova praprot sega daleč v duševno življenje našega ljudstva; zlasti njenemu ,,semenu`` se pripisujejo lastnosti in moči, kterih nikakor nima. Seveda mi ne moremo tukaj razpravljati takih rečij, a naša dolžnost je, da enkrat za vselej omenimo, da orlove, kakor vsake druge praproti seme niti besedice vredno ni. S tem se zamerimo gotovo marsikomu, ki je o njegovih lastnostih in o njegovi moči celó do dobrega prepričan, zakaj stara mati ali stari oče mu je pripovedoval marsikaj o njem, in tudi od drugih veredostojnih ljudij je slišal mnogo. Navzlic vsemu temu ni pičice resnice na tem, zakaj praprot prištevamo onim rastlinam, ki sploh nikdar ne cvetejo in zato tudi pravega semena ne napravljajo. Da bi praproti cvetle o posebnih prilikah, to je podedovana vraža, ktera gre od roda do roda. Vsak to le prerad verjame, a zmajeval bi z glavo, ko bi mu kdo dokazoval, da žito na pr. tudi po zimi cvete (če tudi ne po naših pokrajinah). Pustimo torej take neslane čenče in ozrimo se rajši po rastlini.

Orlova praprot ima debelo, črno, plazečo in zeló obširno koreniko, ktera na zadnjem koncu trohni in gnije, na sprednjem pa raste in pošilja posamezne, 60-150 centimetrov (2 do 5 čevljev) visoke liste na dan. Kar navadno praprot imenuješ, to je samo list, ki po zimi pogine, med tem ko učaka korenika mnogo let. c) nam kaže koreniko v prerezu, kteri se odlikuje po neki, včasi dvoglavemu orlu precej slični podobi.

Veliki, v obsegu skoro trikotni, pérnati listi so gladki in goli a). Njihov recelj je robat in trd; njegovi listki so sparani in večjidel pérnasto-nacepljeni.

O cvetu ne moremo govoriti, ker ga nima. Pač pa se naredijo blizu roba posameznih listkov majhni plodni kupčki, pokriti z zavihanim listnim robom. b) je plodni kupček, v kterem se nahaja mnogo drobnih kličnih zrn ali trosja. To trosje nadomestuje seme javnocvetek in, prišedši na ugodno mesto, kali in se razvije v praprot.

Ta največja domača praprot nam ni na posebno korist. Uporablja se sicer v slabo steljo, razun tega koristi tudi gozdu, ako se pušča v njem, ker ga nekoliko gnoji. Ako pa pomislimo, da jemlje gozdu tudi živeža, bilo bi gotovo bolje, da je ni ondi. Preglavico dela orlova praprot po nekterih krajih vinogradnikom in poljedelcem, ker je zavoljo dolge korenike ni lahko pokončati. Kdor lahko čaka nekoliko let, pokosi jo naj meseca rožnika, kedar gre že črez polovico, in sicer zaporedoma vsako leto tako dolgo, dokler ne izgine popolnoma. Ako pa ne moreš čakati in bi se rad iznebil sitnega plevela, populi praprot s koreniko, kedar je postala ravno toliko močna, da se ne trga več. To delo izvršiš najlažje tedaj, kedar je dež zemljo dobro premočil. Da jo lahko vsak čas tudi izkoplješ, menda ni treba dostavljati.

Njivska preslica.

,,Kaj neki ne vidi detelja rasti brez teh sveč?`` glasilo se je vprašanje prijateljevo, s kterim sva prišla pomladanskega dne do njive, na kteri je poganjalo morda več preslic, kakor pa detelj. ,,To je skrajna nemarnost,`` odvrnem mu, ,,in dokler naši kmetovalci ne bodo gledali po nekterih krajih bolj na razne plevele, ne bodo imeli dobre krme. Ko pa vidijo, da živina odriva in ne pojé vsega, tedaj se jezijo nad njo, kakor da bi bila ona kriva ali celó izbirljiva. Toda preslica ni za zob in tudi za želodec ne! V njej se je nakopičilo toliko trdega kremena, da je treba koso pogosto brusiti; in njo naj živina prebavi! Po mestih jo pač kupujejo, da z njo snažijo in likajo razno posodo.`` Steblo, ktero opazujemo, v prvi pomladi, pogine res brez vsakega sledú, in zavoljo njega bi ne dali rastlini tukaj prostora, ali na tistem mestu izraste nekaj tednov pozneje drugo zeleno in vejnato, ki je v krmi pravi nepridiprav. Oboje stebel pa pride iz tistega podzemeljskega dela, iz dolge korenike namreč, ki večkrat sega 1 meter (3 čevlje) globoko. Barve je črne, in od posamičnih kolenec se širijo vlakna nekako zvezdasto na vse strani. Kjer je korenika v zemlji, ondi nastane tudi steblo; treba je torej koreniko prijeti v živo, ako hočeš imeti zemljišče brez tega plevela. Izdiranje stebel pomaga samo za jednoisto leto, a naslednje pomladi jih je že zopet vse polno.

Oglejmo si najprej pomladansko steblo a). Vedno je brez vej, rudečkasto kakor meso in pravilno členkovito. Razun kolenec je votlo in tu obdano z veliko, rujavo nožnico, nacepljeno na 5-12 dolgih zob. Spodnja kolenca so primaknjena, zgornja pa razmaknjena. Vrh te členkovite sveče je valju podoben plodni klas, kterega posamezni, z voglato kapico pokriti trosonosi c) v kolobarjih stojijo. Vsak je napolnjen z drobnim zelenkastim prahom, in vsako zrnce je ovito z dvema prožnima kožicama (fračicama d) in e), ki služita v to, da razpršujeta trosje, kedar se skrčita in raztegneta. Iz trosja izrastejo nove rastline.

Ko začnejo te čudne sveče ugašati, mislil bi človek, zdaj je vse dobro, za letos nam je prizaneslo. Ali med tem rije počasi iz zemlje drugo, nerodovitno steblo b). To je lepo zeleno, brazdasto in ima tanke veje, ki stojijo v kolobarjih okoli njega. Prav mnogo jih je, in lepo so nagnjene od stebla.

Ta preslica je prav nadležen njivski plevel, ki se ne dá lahko zatreti. Že meseca sušca in malega travna poganjajo njena rodovitna stebla, nerodovitna pa nekaj tednov pozneje. Ker narejajo jako mnogo kaljivega trosja, preprežejo sčasoma njivo tako gosto, da koristne rastline zaostajajo v rasti. Drugače tudi biti ne more! Prvo kakor drugo steblo potrebuje živeža, in ker zadnje skoro vse poletje raste, jemlje ga rastlinam, ktere je človek namenil sebi ali svoji živini. Pa to še ni vse! Poletno steblo topi in duši naša žita, okopavino in deteljo, ker jim jemlje svetlobo in jih tudi inače ovira v rasti. Med slamo in deteljo ga pa tudi nič prida ni, kakor smo že prej naglašali; tudi ovira sušenje. Najboljši pomoček proti temu plevelu je in ostane pridna roka, ki ga s kakoršnimkoli orodjem izruje iz zemlje in ugonobi. Pametni in pridni gospodar pa sploh ne trpi, da bi se ga zasejalo mnogo na njegovem zemljišču, zakaj vsakemu posveti takoj in tako, da se ne more razmnoževati. Ni ga na vsaki njivi in tudi ne povsod; kjer je pa zemlja ilovnata, ali s peskom izpremešana, ondi ga je več ali manj. Marsikdo se je morda že pritoževal, da ga ni mogoče zatreti. Radi mu verjamemo, zakaj na sosednih njivah ga je vse polno, in od ondod prehaja na druge. Treba torej, da nikdo rok križem ne drži, ampak da osnaži vsak svoje zemljišče, kolikor se najbolj dá. Z vlažnimi zemljišči, kjer je preslica najbolj navadna, postopalo bi se najbolje, ako bi se osušila. Tudi okopavina, ki se večkrat menja z deteljo, uniči jo polagoma, ako se je spomladi gledalo na to, da trosje ne more dozoreti.

Krompirjeva plesen.

Lepo vrsto raznih plevelov smo čitatelju že opisali in večjidel tudi na sliki pokazali, a naša naloga še ni dokončana, zakaj govoriti nam je treba tudi o onih kvarljivkah, ki se ne prikažejo očitno, ampak skrivaj se ti prikradejo na njivo in razdevajo polagoma koristne rastline. V tem so podobne bakterijam in onim glivicam, ki nas srečujejo po hišah in shrambah. Saj so jim pa tudi sorodne in se včasi tako razmnožijo, da napravijo velikansko škodo. Ker jih je jako mnogo, izbrali smo najvažnejše, da seznanimo z njimi čitatelje in jim dokažemo, kakšna so hudodelstva teh pritlikavcev. Na čelo vsem smo postavili krompirjevo plesen, ki povzročuje bolezen na krompirjevem listju in nekoliko tudi na gomoljih, našem vsakdanjem živežu. Kaj bi ljudje v stari Evropi začeli, da nimajo tega najboljšega darú daljne Amerike, posnamemo lahko iz tega, da ni bilo splošne lakote, odkar ga pridno sadimo. Zdaj pa pride nevidni sovražnik in jame stegovati svoje dolge roke po naši lastnini. Ali ga naj morda gledamo, kako uničuje in pogublja rastlino za rastlino? Tega nikakor ne smemo, temveč seznaniti se moramo z njim in ga potem tam prijeti, kjer mu gre do živega.

Po letu opazimo na spodnji strani krompirjevih listov belkasto plesen, ktera je sestavljena iz drevesasto razvejenih nitij d). Te so trosonosi, ki so prišli skoz listne reže s) na zrak, med tem ko se nahaja prava gliva — podgobje c) — v listu ter mu jemlje najboljše sokove. Slika nam kaže v prerezu kos krompirjevega lista z glivico. Na tej sliki vidimo, da rastlinski list ni, kakor bi morebiti lahko mislili, podoben kakemu papirjevemu listu, ki je povsod zunaj in znotraj jednak, temveč sestavljen je iz raznih delov. Ti deli so nekako podobni majhnim mehurčkom. Ti so okrogli, oni voglati; drugi podolgasti, nitasti, sploščeni itd. Take mehurčke imenujemo stanice; one sestavljajo v raznih oblikah vse dele vsake rastline. Ker pa so zeló drobne, ne moremo jih ugledati s prostimi očmi. Vsak rastlinski list lahko primerjamo na pr. kaki hiši, ktere kamenje ali opeka je zvezana po malti (mortu) in od zunaj gladko ometana. Omet nam navadno brani, da ne vidimo gradiva, ktero je uporabljal zidar. Tako nekako pokriva tudi pri listu in drugih rastlinskih delih jako tanka, iz sploščenih stanic sestavljena kožica a, a) notranje stanice b, b). Kakor pa je pustil zidar v zidu prostora za vrata in okna, tako je tudi stvarnik napravil na površni kožici mičkena okenca s) — listne reže — po kterih je listna notrina v zvezi z zunanjim zrakom. Tu pridejo, kakor je bilo že povedano, trosonosi v dotiko z zunanjim svetom, podgobje pa prepleta notranje staničje (tako se imenuje množina malo da ne jednakih stanic). Kakor se namreč v zidu kamenje ali opeka ne deva neposrednje druga vrh in poleg druge, tako se tudi stanice mestoma ne tiščijo, temveč med njimi se nahajajo prostorčki, ki se zlivajo v daljše rove — medstanične prohode — okončujoče se v reže. V medstaničnih prohodih torej živi glivica na račun listnih stanic, ktere sčasoma popolnoma izsesa in ugonobi. Rastlina pa, ki nima, ali nima vsaj dosti listov, hira in gre naposled pod nič.

,,Krava pri gobcu molze,`` pravi star pregovor, rastlina pa raste vsled delavnosti zelenega listja in drugih zelenih delov. Vsaka stanica, ktera ima poleg drugih vsebin tudi nekaj listnega zelenila, je prevažna delavnica za vso rastlino. V njej se narejajo tiste snovi, ktere so neobhodno potrebne, ako naj rastlina raste, in ako naj na njej dozori plod. Prenehajo li te delavnice, tedaj hira rastlina in ne donaša zaželenega sadú. To se nam je zdelo potrebno povedati o stanicah, zdaj pa recimo ktero o zajedavki sami.

Posamezne vejice drevesastega trosonosa nabreknejo ob koncih e), in te nabrekline odpadejo. Vsaka je trosja matica, ktera izpusti svojo vsebino — drobno trosje — v vlažno zemljo, ali pa v kapljico vode, ki se je nabrala na krompirjevem listu v kakšni globelici. Vsak tros ima dve zeló nežni nitki, ki mu pomagata plavati ali rojiti. Ko preteče kake pol ure, umiri se trosje in jame poganjati nežne izrastke, kteri zlezejo skoz reže v staničje, ali pa proderejo zunanje stanice in pridejo ravno tjakaj. Ti izrastki so mlado podgobje, ktero se razrašča v staničju na vse strani. Zaradi tega umira stanica za stanico, in na listju se napravijo rujave lise, ki postajajo zmirom večje, dokler ni listje in z njim vred steblo pokončano in suho. Najprej opaziš na listu belkasto liso, ki se vedno dalje in dalje pomiče. Ker pa zamorjeno staničje nima živeža več, najdemo trosonose samo okoli imenovane lise, kjer narejajo belkast obroček. Tako se širi in udelava ta plesen po krompiriščih, in ako je vreme vlažno, more ti v nekolikih dneh napasti vso njivo. Z njive gre na njivo, ker veter trosje raznaša. Dokler ostane samo pri tem, še precej velja, če tudi pridelek ni tako obilen, kakor smo pričakovali. Ali dostikrat napade zajedavka tudi gomolje, in potem se nam godi slaba.

Krompirjeva plesen se je prikazala — kar je za gotovo dokazano — prvikrat leta 1830. po nekterih krajih, toda ni se širila daleč okoli. Leta 1845. pa je vzpihnila v mnogih deželah in se razširila skoro po vsej Evropi. To je trajalo do 1850. leta, in že so mislili ljudje, da ne bo več mogoče krompirja saditi. Od imenovanega leta pa je vendar nekoliko odjenjala, a čisto ponehala ni; vsako leto napada koristno zelišče tu pa tam. Ako nam vzame le zelišče, naj bi že bilo, ali drugače je, kedar začnejo gniti gomolji. Na teh se napravijo umazane, rujave, nekoliko udrte lise, ker najprej porujaví staničje pod lupino, kjer se je bila ugnezdila zajedavka. V kletéh gre bolezen zmirom dalje in uniči gomolje popolnoma, ali pa samo deloma. Gomolji se izpremenijo v neko mehko, smrdljivo tvarino, ali pa se zgrbančijo in postanejo krhki. Zadnje tedaj, ako jih imamo v suhih shrambah.

Ker izgubi trosje, kolikor ga je ostalo na njivi in se ni moglo dalje razvijati, svojo kaljivost že do novega leta, prezimi zajedavka samo v gomoljih in pride spomladi z njimi zopet na njivo. Dokazano je celó, da se gliva razmnožuje tudi na shranjenih gomoljih po zimi in okuži zdravi pridelek. Ker prehaja gliva iz bolnih gomoljev v poganjke, pokonča jih včasi prav naglo. Zato se more zastran te glive priporočati jedino to, da sadimo le popolnoma zdrave gomolje. Ker se krompirjeva plesen prikazuje najbolj v vlažnih shrambah, na vlažnih njivah, ob vlažnem vremenu, moramo skrbeti, da osušimo premokra tla, in da ne sadimo krompirja na mokrotne in v zavetju ležeče njive, ampak izročajmo ga suhi zemlji, ktera je odprta na vse strani, in do ktere more veter. Pozno sajene rane in pozne vrste sploh trpijo od te glive manj mimo onih, ki smo jih spravili rano v naročje materi zemlji. Rudeči gomolji z debelo lupino so manj podvrženi bolezni, kakor beli s tanko lupino. Najbolj obžalovati moramo seveda to, da še zdaj nimamo pravega pomočka, s kterim bi se odkrižali tega hudega zla. Z druge strani pa moramo povedati, da bi nam to malo koristilo, zakaj krompirjevega gnitja prav za prav ne povzročuje krompirjeva plesen, ampak neke bakterije. Res je sicer, da tudi omenjena plesen oškoduje gomolje, ali kjer se ji pridružijo bakterije, ondi segnije pridelek, bodi si že na njivi, ali pa pozneje v kletéh. Tudi je res, da bakterije napadajo gomolje tem rajši, čim bolj se je ugnezdila plesen v njih. Krompir gnije najbolj tedaj, kedar je na njivi preveč mokrote, in kedar ne more zrak do gomoljev. Ker pa človek s prirodnimi silami ne more ravnati po svoji volji, ostane mu samo to, da zrahlja zemljo okoli gomoljev, predno bi se utegnila pripetiti nesreča. V novejšem času so začeli krompir škropiti z modro galico; dal Bog, da bi se ta pomoček dobro obnesel!

Pésina rosa

Pésina rosa (Peronóspora Bétae). Poleg rje, o kteri bomo pozneje, kar je potrebno, povedali, napravlja nam na pesi (runkel, rona) veliko škodo tudi pésina rosa. To bolezen nahajamo samo na mladih listih, kteri so se večjidel komaj do polovice razvili. Ti dobijo bledozeleno lise, ktere so mestoma valovito vdrte. Na spodnji strani takih lis se pokaže zajedavka kot belkast, pozneje sivkast povlak. Ako se je bolezen močno razvila, ni dobiti zdravega srčnega lista. Vsak oteče nekoliko, postane rumenkasto-zelen in kodrav ter ostane majhen; vsi naredijo nekako gnezdo. List je popolnoma premrežen s podgobjem; njegovi nekoliko debelejši in proti vrhu razvejeni trosonosi pridejo skoz listne reže na svetlo. Na njih dozori jajčasto trosje, čegar velikanska množina je vzrok imenovani barvi.

Ker ozimno trosje te rose ni znano, vemo o prezimovanju samo toliko, da ostane podgobje v pesi, in da napade spomladi listje mladih stebel. Odtod pa do semenic ni daleč, in tako se vleče bolezen od jednega do drugega leta.

Nevarna postane ta zajedavka o toplem in vlažnem vremenu, ktero glivi najbolj ugaja. O suši bolezen preneha, napadeno listje se posuši, namesto njega se razvije novo, ktero pa pozneje ostane zdravo. Nikdo pa ne more trditi, da rastlina ne trpi nobene škode. Za seme bomo torej odbrali vselej popolnoma zdravo peso in jo spomladi skrbno pregledali, če ne boluje morda na listju. Vsakokrat moramo rastline nemudoma spraviti s polja, kakor hitro smo opazili roso na listju.

Mákova plesen

Mákova plesen (Peronóspora arboréscens). Koder se seje vrtni mak na veliko, moremo dostikrat opazovati, da so se semenice vsled bledejše barve nekam izpremenile, in da je tudi njihova rast nekako tuja. Take blede semenice z nekoliko zabuhlim listjem so na spodnji strani jednakomerno sive, kakor da se jih prah drži. Včasi se nahaja ta prikazen tudi na starejših rastlinah; zlasti cvetni reclji so mnogokrat napadeni, in posledek temu je, da sedijo glavice na zveriženih recljih. Dozdevni prah prihaja od ogromne množine trosonosov, ki pridejo istočasno skoz listne reže na dan. Na listu štrlita navadno po 2, na steblu pa po 3-5 iz jedne odprtine. Večjidel so rogovilasto razvejeni, spodi včasi čebulasto nabrekli in napravljajo mičkena, zala drevesca. Na vejicah se naredi brezbarvno, okroglo trosje.

listih dozori ozimno trosje, ktero dospe, ko je listje segnilo, v zemljo in prenese spomladi bolezen na nove semenice. Ker živi ta zajedavka tudi na divjem maku, in ker je ta tudi povsod nadležen njivski plevel, treba ga je tem bolj zatirati. Najbolj škoduje makova plesen semenicam, ko so pa nekoliko odrastle, ne more jim več toliko nahuditi.

Neka sorodnica zajedava špinačo, druga deteljo in tako po vrsti marsiktero rastlino, toda škoda ni velika, in zato molčimo o njih.

Morilka kapusovih semenic

Morilka kapusovih semenic (Chytrídium Brássicae). Skoro vsako leto opazuješ pri meglenem pomladanskem vremenu na gredah, kjer gojiš kapusove semenice, da jih pozneje presadiš v drugo zemljo, posamezne prostore, na kterih rastline polagoma hirajo, vršičke k tlom nagibljejo in naposled segnijejo. Nevarnost je tem večja, čim gostejše so rastlinice, in čim mlajše so. Največkrat se jih loti bolezen, ko sta kalici komaj pririli nad zemljo, ali ko so nastavile prve lističe. Vzrok tej prikazni je več gliv, ki se vse zlasti ondi razmnožijo precejšnjo škodo naredijo, kjer je dosti vlage.

Steblo pod kalicama, zlasti tam, kjer prehaja v korenino, izpremeni svojo barvo; tu se rastlinica upogne, vene in začne gniti. V staničju najdemo na omenjenih mestih v veliki množini neke krogle, ktere najlažje spoznamo po dolgem vratu, ki se preriva med stanicami, hoteč priti do površja. Omenjena krogla z vratastim podaljškom je zajedavka; drugih delov na njej ni opaziti. Ko je dorastla in je vrat prišel na dan, izpremeni se v trosje, ki izstopi iz vratú. Vsaka troska ima nežno resico, s ktero se giblje v vodi. Ako pa vrat ni dosegel površja, izlije troske v sosedne stanice. Te roječe troske skrbijo za razširjanje bolezni. Ozimno trosje, kterega doslej še niso mogli zasledovati, izcimi se v koreninah v podobi zvezdastih, brezbarvnih telesec, napolnjenih z drobnozrnato vsebino.

Navadno mnenje je to, da glivica spomladi ne more priti drugače v rastlinice, kakor če je med njimi mnogo vlage. Na takih prostorih torej ne vzgajaj kapusovih sajenic; treba je nadalje skrbeti tudi za to, da ne stojijo pregosto, ker bi v tem slučaju mokrota zaostajala med njimi ter pospeševala bolezen. Da je vlaga res največ kriva, dokazuje tudi to, da se nahaja gliva v mokrotnih letih tudi v zunanjem lepenju zelnih glav, ki so nekoliko nagnile.

Prašnati snet.

Marsikteri poljedelec se je že varal o žitnih pridelkih. Akoravno je že v prejšnjih letih opazoval, da žito s te ali one vlažne njive, zlasti ako je bilo ozračje večjidel megleno, ni nasulo tako, kakor je bilo pričakovati, pač pa so se pri spravljanju vlačile goste, prašnate megle, nadejal se je vendar letos kaj boljšega. A tudi letos zastonj! Med dozorevanjem je žito pazno ogledoval ter našel med plevami ogromno množino črnorujavega prahú ravno ondi, kjer bi se po njegovem prepričanju lahko izprezalo lepo rumeno zrnje. Ako je veter odnesel prah ali ga pa dež izbil, bila je škoda očitna. Dolgi klas, ali lat, ali pa samo nekteri klaski so bili prazni, in zdaj je vedel, zakaj žito unaša. Ker se dogaja to posebno v vlažnih letih, pripisoval je prikazen kaki megli, rosi itd. Da bi pa bil on sam največ tega kriv, to pa ne! In vendar je tako!

Da te ne dolžimo napačnega ravnanja po krivici, prepričal se boš sam, ko si se poučil o življenju majhne zajedavke, ktero imenujemo prašnati snet. Našo sliko 2) dobro poznaš; klas ječmenov je, ali na njem ni zdravega zrna, zakaj glivica je zamorila drugo za drugim. Takih ,,praznih glav`` je na nekterih njivah po več sto, celó po več tisoč! Poleg ječmena napada ta glivica tudi oves 1) in pšenico. Na zadnji navadno ni tako škodljiva, zato jo pa uničuje še neka druga kvarljivka, toda o tej pozneje.

Namesto v zrno dozorelega semenskega popka se vsuje torej izmed odstopajočih plev precejšnja množina črnorujavega prahú. Pod primernim povečalom se odloči trohica druga od druge; vsaka nam predočuje jedno stanico, t. j. okroglast mehurček, napolnjen s prozorno vsebino, iz ktere se izloči kožica, ki pozneje v zunanjih delih potemni. Vsako tako telesce se zove klično zrno ali tros, s to posebno lastnostjo, da pod ugodnimi pogoji namnoži na tisoče sebi jednakih zrnec. To se vrši takó-le: Tros ostane po žetvi na njivi, ali pa se prilepi na žitna zrna. Po setvi poganja klično zrno jako tanko, proti koncu v še drobnejše nitke se razcepljajočo nit. Vsaka taka nitka odebeli na koncu ali tudi ob stranéh v okroglaste troske. Te takoj klijejo, in njene pretanke niti se zavrtajo v mlade žitne kali, rastejo z njimi in se nastanijo naposled v razvijajočem se zrnu. Te niti so pravo telo zajedavke — podgobje prašnega sneta. Podgobje sprejema po vsem telesu hrano iz staničja, v kterem in med kterim živi, raste in se razvija na škodo žitni bilki, kteri se pozna, da ni zdrava. To se vidi najbolj na barvi, zakaj rastlina pobledi polagoma.

Ko je zajedavka popolnoma razvila svoje podgobje, razpade v same oblice 3), ktere se še nekoliko povečajo, potem pa zavoljo pretesnega prostora pretrgajo zunanjo kožico okoli zrna in pridejo v obliki prahú na dan. To se lahko ponavlja vsako leto, ako se ni odpravilo trosje. V ta namen se priporoča voda, v kteri smo na 250 litrov raztopili 2 kilograma modre galice (bakrenega vitrijola) in v dotično posodo tako dolgo prilivali vode, da je stala nekoliko nad žitom. V 12—16 urah je tros uničen, navadnemu dobremu žitu pa to ni škodovalo. Na njivi pa je paziti na to, da se voda dobro odteka in sploh odpravlja vlaga. Nektere po mejah in drugje rastoče trave, kakor na pr. pahovka, rumenkasti oves in druge, na kterih prašnati snet istotako živi, naj se izrujejo, da se prepreči prehajanje trosja na žito.

Velevažno je posebno to, da morejo trosove nitke prodreti samo mlade žitne kali, in da se trosje ne more razmnoževati pozneje po bilkah tiste njive. Zato postane toliko žita snetivega, kolikor žitnih bilk je zadelo kaleče trosje. Gledé na kaljivost je dokazano, da more trosje prašnatega sneta učakati celó 31 mesecev, predno postane nerodovitno. Vendar kalí v prvem letu najlažje, potem pa izgublja zrnce za zrncem svojo kaljivost. Torej se tudi po tem potu lahko odkrižamo nevšečne kvarljivke, ako ne sejemo zaporedoma tistega žita na tisto njivo, temveč po nekolikih letih, ko moremo po pravici misliti, da je trosje že uničeno.

Kaj pa vreme, ki neki tako rado nareja uimo na žitu! Navadno ima vsaka stvar dve strani, in tako tudi vreme. Megla sama ob sebi ne napravlja škode na žitu, ali megleno in deževno vreme pospešuje najbolj razvijanje trosja. Zaprte njive, po kterih se vlačijo dostikrat goste megle, in na ktere pada obilna rosa, so tem kvarljivkam pravo zavetje.

Turščični snet

Mnogokrat vidimo na koruzi ali turščici turščični snet (Ustilágo máydis), kteri nareja debele, včasi kakor otročja glava velike črnorujave bule, s kterimi imajo srboriti paglavci največ opravila. Nevedno ljudstvo vé o takih prikaznih mnogo smešnega kvasiti in obira po nepotrebnem vrane, ki so pri tem popolnoma nedolžne. Glivica, ki povzročuje te čudne tvore, razvija se na stranskih poganjkih, kjer se navadno narejajo betiči. Betiči, listne nožnice in stebelni deli se izpremenijo vsled zajedavke več ali manj, in vsebina omenjenih bul razpade naposled v črnorujav prah, t. j. v trosje že imenovanega sneta.

Ker se opazuje ta bolezen bolj posamezno, svetovati je kmetovalcem, da porežejo mlade bule z rastlin, dokler ni trosje razvito. Ali ne smemo jih puščati na njivi, temveč skrbno jih moramo polagati v kako posodo in potem sežgati. Tudi na meje, pote in ceste jih ne smemo metati, ampak spraviti jih je treba s polja in do pičice uničiti. Kjerkoli obležijo, povsod jih najde veter in raznaša njihovo okroglo trosje daleč okrog. Ni dobro sejati koruzo več let zaporedoma na tisti njivi, zakaj ravno na taki se more glivica najbolj razploditi. Ako ti je zajedavka delala škodo, in ako nisi uničil vseh bul, namakaj seme jedno uro v vodi, kteri si prilil polovico raztopljenega bakrenega vitrijola. Pazi tudi na to, da ne pride snetiva turščična slama v gnoju na polje.

Proseni snet

Tudi proso je večkrat snetivo. Napadena rastlina ne razvije svojega latú, temveč ta ostane v nožnici zaprt in razpade popolnoma v črn prah. Na ta način ne dobimo niti zrna od latú, ki bi nam ga dal inače skoro prgišče.

Trosje prosénega sneta (Ustilágo déstruens) je rujavo in okroglo. Posebno v nekterih letih razsaja ta snet in napravlja velika škodo. Kjerkoli se pokaže ta škodljiva glivica, odpravlja se naj, kakor je bilo povedano zastran prašnega sneta. Nadalje se tudi priporoča, da se naj meče zrnje skoz plamen, da se trosje osmodi in izgubi svojo kaljivost. Sploh trpi proso najbolj na nizko ležečih, vlažnih njivah, ktere so preveč za vetrom, in pa na takih, okoli kterih se razprostirajo gozdi. Mirna in vlažna zavetja glivam sploh najbolj ugajajo, suhi in vetrovni prostori pa ne pospešujejo njihove razmnožitve.

Smrdljivi snet.

Bolj kakor prvi oškoduje pšenico smrdljivi snet (Tillétia cáries), čegar okroglo, bledorujavo trosje je obdano z mrežasto kožico. Smrdljivi snet nareja črnorujav, smrdljiv prah v pšeničnih zrnih, ki ostanejo cela in ne razpadejo na posamezne kose. Zaradi tega je težko zaslediti bolezen na njivi. V bolnih klasih so navadno vsa zrna snetiva; taki klasi ostanejo dalje zeleni kakor zdravi, in njihove pleve odstopijo toliko, da ne pokrivajo zrna povsod. Zrno je kračje in se približuje bolj krogli. Barve je sivkasto-rujave, lupine tanke in tako lahko, da plava na vodi. Namesto bele moke je polno črnega prahú, ki nekako po gnilih ribah smrdi.

Ta bolezen je škodljivejša, in kmetovalci se je bolj bojijo, kakor prašnatega sneta, ker ne zmanjšuje samo pridelka, temveč onečisti tudi moko, kteri se primeša črni prah. Taka moka je nevšečne, temne barve in se pozna tudi po zopernem duhu. Trosje smrdljivega sneta ostane 2 leti kaljivo in je od vseh vrst v najugodnejšem položaju, ker se z drugim žitom spravi na kakem suhem prostoru in pride z njim zopet na njivo. Tako pride v najožjo dotiko s kalečimi pšeničnimi zrni, v kterih kali lahko zavrta svoje nežne nitke. Odpraviti bi se dala ta kvarljivka morda najbolj s tem, da uničimo vse okroglasto zrnje, kolikor ga splava v vodi na površje. Seveda bi se moralo to še le pred setvijo zgoditi. Drug pripomoček bi bil, da sejemo najmanj leto staro žito. V tem naši kmetovalci tudi mnogo grešijo, zakaj večjidel pač sejejo žito, ki so ga komaj namlatili.

Snet ržénih bilk

Snet ržénih bilk (Urocýstis occúlta). Na ržiščih dela včasi druga zajedavka veliko škodo. Snet ržénih bilk si izvoli za svoje domovanje bilke in listne nožnice rži. Ondi se pokažejo jako dolge, v začetku sive proge, ki se pozneje razporjejo in mnogo črnega prahú razpršijo. Ta prah sestavlja trosje, ki je grudica večjih in manjših mehurčkov.

Bíli, na kterih se razvija ta glivica, razkoljejo se podolgoma in oslabijo zaradi tega tako, da ne narejajo klasú. Včasi pa se izgodnja bolezen pozneje, ko so se klasi že nekoliko razvili. Ker je bilka izgubila svojo moč, prelomi se, in klas ne more dozoreti. Malokdaj se pripeti, da dozori na taki bilki zrnje popolnoma. Na našo srečo ta glivica ne nastopa pogosto, in ondi, kjer se prikazuje, treba je skrb obračati na slamo, da ne pride z njo zajedavka zopet na njivo.

Progasta rja.

Poleg sneta zajedajo naša žita razne rje, ki se od njega na prvi pogled razločijo po tem, da ne napadajo klasja in latja, temveč večinoma le ostalo rastlino. Največ trpijo stebla in listi, in ni ga morebiti med našimi kmetovalci, ki bi že ne bil na svoji njivi opazoval te pogubonosne prikazni. Do začetka našega stoletja se je sploh mislilo, da je rja na rastlinah neka bolezen, ktera se nareja vsled slabih sokov. Ta sok pa da izvira iz neprimerne zemlje, iz preslabega ali preobilnega gnoja in celó iz neugodnega, zlasti vlažnega in meglenega vremena. Kdo ni slišal in ne sliši še vedno kmeta tožiti, da se je na pr. letos zavoljo mokrotnega vremena bati škode na žitu, da bo slab pridelek itd.! Koliko je na takem modrovanju resnice, povedale nam bodo nastopne vrste.

Ne samo na žitnih, ampak tudi na divjih travah, na sadunosnem in gozdnem drevju, in sicer istotako na listnatem, kar na jelovem se prikažejo za njegove rasti rumenkaste, rujavkaste, ali pa črnkaste pege in proge, ki so onim na rjavečem železju podobne, in odtod ime rja. Ista premreže liste in stebla ter povzročuje prerano hiranje in smrt napadenih delov. Da tako poškodovanje rastline zadržuje razvijanje cveta in na drugo stran tudi semena, jasno je samo ob sebi.

Ako torej rja ni posebna rastlinska bolezen, kaj je pa vendar? — Glivica, ki zajeda in razjeda razne rastline! Število teh gliv je jako veliko, a nas zanima zlasti ona, ki nam sega najbolj do živega, t. j. uničuje naš vsakdanji živež. S to se hočemo seznaniti na tem mestu, pozneje pridejo tudi še druge na vrsto.

Slika 331. Progasta rja. (Puccínia gráminis.)

Konec pomladi in v začetku poletja nahajamo na listih in bilkah pogostem podolgaste, rujavo-rudečkaste kupčke, ki nam ovadijo to kvarljivko. Včasi jih najdemo tudi na klasu. Glivica ni prav nič izbirčna in napada zaporedoma pšenico, rž, ječmen, oves in tudi nektere divje trave. Pod omenjenimi kupčki živijo med navadnim listnim staničjem v klobčič zvite, tanke, brezbarvne niti — podgobje, ktere se hranijo s staničnim sokom. Zavoljo tega hira strn na takih mestih. Iznad podgobja se vzdignejo ravne nitke in nabreknejo na koncu v oblice, napolnjene z rumenkasto vsebino. Te kroglice se odločijo od nitek (trosonosov) in nam predočujejo klična zrna II. un) na poleg stoječi sliki. To trosje, ktero nareja zmirom po jedna sama stanica, imenujemo poletni tros. Veter, dež, ptice in raznovrstne žuželke ga raznašajo po polju od bilke do bilke. Klije prav lahko in hitro in napravlja novo podgobje v staničju, v ktero se je zavlekel skoz kako listno režo. To se vrši tako naglo, da preteče komaj 6-10 dnij od one dobe, ko je poletni tros dozorel, prišel po kteremkoli omenjenih potov na drugo rastlino in ondi naredil podgobje (novo glivico). Vse poletje traja to razmnoževanje, in v kratkem je lahko okužena njiva od konca do kraja. Čim več rudečkastih prog je nastavljenih po bilki, tem hitreje gre pod nič. Snet ima vendar še toliko dobrega na sebi, da njegovo trosje ne prehaja od rastline do rastline, temveč v kolikor posameznih rastlinic se je zarilo v mladosti, toliko jih postane pozneje snetivih. Ker pa veter, dež, žuželke itd. ne poznajo nobenega razločka, trosijo trosje po polju od njive do njive in delajo veliko škodo. Ako še pomislimo, da proga, pol milimetra dolga, hrani do tisoč kličnih zrnic, ne bomo se več čudili brezbrojni množini napadenih bilij.

Jednako udelavata po naših žitih še dve drugi rji, namreč pegasta in kronasta rja. Ker je pa razloček med njima jako neznaten, škoda pa pri vseh jednaka, zadostovalo bo gotovo, ako opišemo samo jedno kvarljivko natančneje.

Ako napade rja žito zgodaj spomladi, ustavi razvijanje klasov; ako se pa pritepe pozneje, ko je žito že ocvetlo, povzročuje tolikanj slabše zrnje, čim popolnejše je razdejala listje, in čim prej se je ugnezdila v njem. Če se začne širiti po njivi, ne moreš je ustaviti.

Proti koncu poletja nahajamo na tistih mestih med poletnim trosjem podolgaste, debelostenate in temno-rujavkaste trose, kteri so sestavljeni iz dveh mehurčkov II. puce). Pozneje se naredijo na podgobju samo taki dvostanični trosi. To so ozimni trosovi, kteri so krepkeje razviti in klijejo še le prihodnje pomladi. Oni prezimijo na slami, zlasti na strnišču, in poganjajo v mladoletju iz vsake stanice tanko, brezbarvno nitko, ki se razcepi navadno na 3-4 še drobnejše nitke. Vsaka razvije na koncu majhno, okroglasto in sploščeno telesce — takozvani trošček, kteri prav lahko odpade in takoj klije. Trošček je torej že tretja oblika trosja, a nismo še pri kraju, in ravno to je pri vsej nesreči še sreča. Pod najugodnejšimi pogoji bi poginila zajedavka, in žito bi bilo rešeno. Vsa megla, vlaga, in kar je še podobnega, ne moglo bi nahuditi žitu. A to nahajamo malokje in samo ondi, kjer se učijo pojedinci umnega kmetijstva. Ozimni tros ali prav za prav na njem se razvijajoči troščki morajo namreč dobiti kako drugo rastlino, da se na njej razmnožujejo in z nje zopet prehajajo na žito. So li našli pravo rastlino, potem pospešuje toplo in megleno vreme najbolj plodovitost žitnih rji. Človek ima torej kolikor toliko te zajedavke v svoji oblasti, in ako pridno odpravlja vse tiste rastline, na kterih se ozimni tros dalje razvija, vzel jim je podlago in preprečil prehajanje na žito.

Dokler se ta, res kaj čudna zveza med raznimi trosovnimi oblikami ni spoznala, imeli so vsako za posebno rastlino in jo tudi posebej imenovali. Francoski učenjak de Bary je leta 1865. dokazal, ako pride spomladi tros progaste rje na česminovo listje, da se razvije ondi dalje in prehaja naposled na žito. Istotako je dokazano zastran pegaste rje, ktere ozimni tros najde podlago na raznih, njivski plevel množečih srhkolistnicah, in oni kronaste rje na krhliki in kozji črešnji. Ako bi vsak gospodar skrb obračal na to, da se imenovane malopridnice odpravijo od njiv, nehale bi rje zajedati žito, in zrnje bi ne bilo samo debelejše, temveč tudi boljše. Tudi nektere po mejah in drugje rastoče trave omogočijo daljno razvijanje teh glivic. O teh rastlinah bomo povedali pozneje, kar je potrebno.

Pridni gospodar mora pa gledati tudi neposrednje na pridelek. Zanima naj ga slama in strnišče, kjer je največ ozimnega trosja. Taka slama se mora sežgati, pa ne porabiti v steljo, da ne pride v gnoju zopet na njivo. Strnišče, na kterem je opaziti rja, naj se izruje in sežge.

Zdaj si pa oglejmo nadaljno življenje progaste rje. Povedali smo že, da morajo priti njeni troščki na česminovo listje, ako se naj razvijajo dalje. Ako se je to res zgodilo, prevrta se skoz zunanjo kožico in se naseli med staničjem. Tu napravi podgobje v klobčič zamotana, iz prav tankih nitij sestavljena, navadno obla telesa I ae in per) naše slike, ki so naposled podobna čašastim ali skledastim, od vseh stranij zaprtim posodicam. I) je košček česminovega listja v prerezu. Zgoraj vidimo v listno vsebino vdrta, 3 mičkena telesca, o kterih tu ne govorimo dalje, ker njihov pomen dandanašnji še ni popolnoma jasen, a toliko moramo vendar povedati, da so v zvezi z našo glivico. Na spodnji strani pa vidimo 3 obla telesa razne starosti. Gliva na tej stopinji se imenuje kupičnata rja, zakaj več takih posodic se zlije v precej veliko, podolgasto ali okroglo, večjidel nepravilno vzvišeno, rudečkasto-rumeno liso. Iz dna vsake take posodice izrastejo kratki navpični konci iz podgobja, ki se drug drugega dotikajo in na vrvice nabrano trosje narejajo. V kratkem se napolni ves prostor s trosjem, čegar pojedine kroglice so vsled tlačenja nepravilne in voglate. Ker njihovo število zmirom narašča, pretrgajo najprej posodico in potem zunanjo kožico I ae). Zdaj so na prostem. Posodica se lepo razprostre, trosje poobli in je pripravno za razmnoževanje. To trosje pa kalí le tedaj, ako pride na žitne trave, kjer povzročuje progasto rjo.

Tako v krogu se vrti leto za letom ta čudni prerod že večkrat imenovane glivice, in razumljivo je, da se niti razviti ne more, ako izpade ta ali oni član potrebne podlage. Po tem takem imamo zajedavko v svoji oblasti. Lahko ji omejimo malovredno delo, na kolikor le hočemo, pa tudi do zadnje pičice je ni težko zatreti, ako nam pomagajo poleg dobre volje tudi mnogoletne izkušnje zeló zaslužnih mož. Kaj pa zahtevajo ti in v novejšem času tudi deželni zakoni (postave) nekterih kronovin naše lepe Avstrije? Nič drugega, kakor da odpravimo rastline, ki omogočijo prehajanje glivice na žito. Predno pa jih moremo uničiti, moramo jih poznati in zavoljo tega izpregovoriti tukaj o njih.

Ker je česmin ali babkovina gozdni plevel, opisali ga bomo na drugem mestu, v to poglavje pa postavimo njegovo podobo in povemo čitatelju, kako naj ravna z njim, ako se nahaja blizu njiv.

Česmin moraš popolnoma uničiti; nikakor ne zadostuje, da posekaš grm in vse šibice, kolikor jih je sploh nad zemljo, zakaj korenina požene z nova in te prisili na novo delo. Izkoplji grm kar v začetku z vsemi koreninami, in odkrižal si se ga. Odpravi in uniči se naj to grmovje na 100 metrov (kakih 120 korakov) okoli njive. Kjer pa leži med njivo in gozdom kak travnik ali pašnik, ki nima omenjene širokosti, sezi v gozd, kolikor je potrebno, in očisti ga vsaj tu škodljivega plevela. Gozdu se s tem ne zgodi nobena škoda, pač pa je tebi na korist, ker namesto ničvrednega goščavja lahko stojijo mogočna debla. Po pustih prostorih, slabih pašnikih itd., kjer vidimo dandanes vsakovrstno grmovje in tudi precej česmina, more nam biti le na korist, ako smo vse to odpravili; zakaj pašnik dobi s tem več prostora, na kterem naj rastejo tečne trave. Ako je pa tak prostor za to, naj se zasadi s sadnim drevjem, ali pa, kjer to ni mogoče, z gozdnim. Tako se lahko pomnožijo dohodki z davki preobloženemu kmetu.

Marsikdo utegne ugovarjati in trditi, da je česminov grm za žive meje kaj posebnega, ker je jako trnat, in ker opraska nadležnika do dobrega. To mu potrdimo tudi mi, a ker ima dovolj drugih neškodljivih rastlin, iz kterih se dá napraviti tudi dobra ograja, naj česminovo zameni s temi, in njegovega žita ne bo zajedala, ali vsaj ne tako silno zajedala rja.

Slika 333. Pesja trava. (Dáctylis glomeráta.)

Progasta rja se nahaja tudi na nekterih divjih travah, ki rastejo po mejah in drugje na polju. Večinoma so njivski pleveli, in opisali smo jih na primernem. prostoru. Najvažnejše so: pírika (gl. sliko 326.), trpežna ljuljka, podobna omotni ljuljki (gl. sliko 147.), ktere klaski so za tretjino daljši od loput, in pa pesja trava. Zadnja je prav dobra trava na travniku, blizu njiv je pa škodljiva. Ona je srhka, toga, 30-60 centimetrov (1-2 čevlja) visoka in stoji na koreniki, obdani z gostimi listi. Cveti stojijo v gostih šopkih, ki narejajo včasi lat z nejednakimi vejicami. Klaski so jajčasti (na levi) in imajo 3-5 cvetov (na desni). Spodnja pleva je včasi podaljšana v reso, včasi pa ne. Pesja trava cvete rožnika in malega srpana.

Pegasta rja

Trosje pegaste rje (Puccínia stráminis) je prav kratkorecljato in napravlja majhne kupčke, ki ostanejo z zunanjo kožico pokriti. Ne nahaja se samo na žitu, ampak tudi na stóklasah (gl. sliko 324.). Ozimno trosje se razmnožuje na nekterih srhkolistnicah in prehaja potem na žito. Take srhkolistnice so: njivsko ptičje proso (gl. sliko 216.), črni koren (gl. sliko 217.), volovski jezik (gl. sliko 218), navadni gadovec (gl. sliko 220.), njivska očníca (gl. sliko 222.) itd., ki smo jih zaporedoma označili v tem poglavju. Glistniki, kakor imenovane srhkolistnice so pa tudi njivski pleveli sami ob sebi. Ker nam delajo na ta način dvojno škodo, paziti je treba tem bolj na nje.

Kronasta rja

Trosje kronaste rje (Puccínia coronáta) se odlikuje po neki kronici, ktero narejajo kratke bodljike. Najbolj pogostem se nahaja na ovsu in trpežni ljuljki. Ozimni tros se razvije na krhliki (gl. sliko 75.) in kozji črešnji (gl. sliko 76.), kjer se naredijo rudečkaste ali rujavkaste lise, v kterih dozori, kakor na česminu in raznih srhkolistnicah, trosje zadnje vrste, ktero le tedaj kali, ako je prišlo na žito. O krhliki in kozji črešnji smo govorili že v prvem poglavju, in še enkrat nam prideta pred oči, ker narejata škodo tudi v gozdu. Ako je kaka rastlina škodljiva na toliko načinov, treba se je z njo tem bolj seznaniti in jo uničiti povsod, kjer nam dela očitno škodo. S krhliko in kozjo črešnjo moramo ravno tako ravnati, kakor smo poročali o česminu.

Ako skrbimo za to, da se uniči snetiva slama in strnišče, ako nadalje uničujemo imenovane njivske plevele, in ako naposled odpravimo tudi tista zelišča in tisto grmovje, kjer najde ozimno trosje ugodno podlago, moremo upati, da smo storili svojo dolžnost, in da ne izostane sad precejšnjega truda.

Rja na pésinem listju

Rja na pésinem listju (Uromýces Bétae). Kjer se pečajo s peso, povsod jim je znana rja na njenem listju. Posebno jeseni vidimo liste na zgornji in spodnji strani posute z majhnimi, rujavimi kupčki, ki se nahajajo navadno na pesi vsake vrste. Te kupčke sestavlja mnogo okroglega trosja, ktero ima na nežni kožici nekoliko jasnejših pičic. Ako trosje v vodi kali, izstopi iz jedne omenjenih pičic z rujavorumenim zrnjem napolnjena nit, ki prodrè, prišedši na pesin list, njegovo kožico in se razvije pod njo v podgobje. To se razširja med posameznimi listnimi stanicami in nareja mestoma otekle sesalke, ktere se zabodejo v stanice in z njihovo vsebino redijo podgobje.

Posamične niti tega podgobja se mestoma nekako zamotajo in razvejijo na mnogo navpičnih vejic, na kterih se napravi okroglo trosje, ki se zmirom množeč listno kožico mehurjasto privzdiguje in naposled pretrga. Tako nastane nov kupček rje. Čim bolj se jesení, tem več drugega trosja jajčaste oblike, rujave barve in debelejše kožice nastaja med prvotnim poletnim trosjem, ki ostane vselej jasnejše. To je ozimno trosje. Ako je dozorelo, odpade s kratkim, debelim recljem z lista in čaka do pomladi. Otovre povzroči na pesinih recljih podolgaste, na listih pa okrogle kupčke, nad kterimi naposled popoka kožica. Zdaj se prikaže nekoliko uglobljena, z belo kožico zaodeta čašica, napolnjena z verigasto nanizanim trosjem. To je trosje tretje oblike, čegar klice se zavrtajo skoz listne reže v pesino listje in nastavijo ondi podgobje, na kterem izrastejo rujavi kupčki s poletnim trosjem.

Imenovana rja se je opazovala do naših dnij samo na pesi, in to je jako važno, ker jo imamo vsled tega precej v svoji oblasti. Ako namreč pomislimo, da se razširja zajedavka samo po pravi rji, po onem trosju namreč, ki nastane v čašicah na semenski pesi, primemo jo najbolj v živo, ako napadene liste na razvijajočem se steblu skrbno odpravljamo in tako zabranimo, da ne pride trosje iz čašic na letošnje sajenice.

Kjer ta bolezen bolj po malem nastopa, ni se je treba preveč bati, zakaj zatare jo vsakdo lahko. Ako pa se zajedavka preveč namnoži, more nam pridelek precej skrčiti. Tu seveda ne bomo rok križem držali. Če je listje (lepenje) preveč od rje onesnaženo, ni ga dobro dajati živini.

Recljata rja

Recljata rja (Uromýces appendiculátus). Na listju nekterih stročnic, na pr. fižola, graha, in raznih detelj opazujemo konec poletja prav pogosto črne pike in lise, ki se prostemu očesu zdijo, kakor da so sestavljene iz mnogih, črnorujavih, prahastih zrnec. Povečalo nam pa pokaže, da je vsako tako zrnce nataknjeno na nežnem jasnejšem reclju. Zeleno listje, na kterem se naseli recljata rja, postane pred določenim časom rumenkasto in gre po zlu. Na ta način se stročje ne more razvijati pravilno, in škoda je seveda tem večja, čim bolj je listje napadeno.

Podgobje te zajedavke se razširja, kakor tanke, prozorne niti, med posameznimi stanicami dotičnega zelišča in se jih oklepa kolikor najbolj mogoče. Te niti so v začetku precej jednovite, pozneje se pa razvejijo in narastejo v taki množini, da je podgobje podobno kaki tkanini. Iz tega podgobja se vzdigne mnogo vejic, ki so sprva ostalim nitim podobne in napolnjene z zrnato vsebino. Kmalu pa otečejo na koncu in postanejo bataste. Ko se je vsebina na koncu precej pomnožila, loči se s steno od reclja. Tak mehurček — tros — se raztegne na vse strani; njegova kožica je od začetka rumenkasta, potem rujavkasta in naposled črno-rujava. Kjer se napravlja v listju trosje, nabrekne njegova zunanja koža in se razcepi. Zdajci se podaljšajo vejice, ki nosijo trosje in odpadejo z njim. To poletno trosje more takoj kliti, in tako gre bolezen od rastline do rastline in nam zmanjšuje pridelek.

Ozimni tros prezimi in poganja še le spomladi tanke nitice, ktere naredijo na mladem listju rjo, ki se pa popolnoma razvije še le po letu. Recljati rji zadostuje torej samo jedna rastlina, da nareja svoje trosje v raznih oblikah, in da se ohrani do prihodnje pomladi.

Da se kolikor toliko ubraniš te kvarljivke, priporočamo ti tó-le: Vse tiste rastline, na kterih si opazoval recljato rjo, moraš jeseni spraviti na kup in sežgati. Takisto boš ravnal na pr. s fižolovko, grahovko itd. Tako uničiš mnogo ozimnega trosja, in ako spomladi odpraviš vsako načeto peresce, škoda ne bo velika. Pa še nekaj je, na kar se mora ozirati kmetovalec. Rastlinam, ki se rade vzpenjajo kvišku, pristavljamo kole (prekle, rahlje), da jim pomagamo od tal. Te prekle so navadno neomajene, t. j. drži se jih lub. Prvo leto to velja, pozneje pa se lub razpoka, in v njegovih špranjah in razpokah prezimi ozimno trosje naše rje. Ker so taki kotiči tudi skrivališče raznim škodljivim mrčesom, kamor polagajo svoja jajca, svetujemo rojakom, naj obelijo vsako preklo, predno jo dajo rastlini v oporo.

Deteljni skledičar

Deteljni skledičar (Pezíza ciborioides). Razne detelje napadajo mnogovrstne zajedavke, med kterimi deteljni skledičar ni zadnji. Njegovo podgobje se zavleče v medstanične prohode dotične rastline, izsesava jo in nazadnje umori. Tako deteljo spoznaš na tem, da polagoma hira in rujaví. Razun nekterih trdnejših delov ugonobi zajedavka vse, kar je nežnejšega in bolj sočnatega, ter se naseli, namnoživši svoje podgobje za čudo, v detelji tako, da jo pokriva samo zunanja kožica deteljna. Po zimi napravlja to podgobje na ostankih odmrle detelje gomoljasta, nekako lesovini podobna, zunaj črna, znotraj bela telesca, debela kakor makovo zrnje. Spomladi, ko hraneča rastlina popolnoma segnije, ostanejo ti gomoljčki sami na tleh in se dalje razvijajo pri dovoljni vlagi meseca malega ali velikega srpana. Iz njih izrastejo namreč precej dolgi reclji, na kterih se naredijo lijaste skledice. Te so v začetku bolj kakemu vrču podobne in popolnoma zaprte, a pozneje odstopi rob, in skledica se razprostre. Njeno dno je napolnjeno z nežnimi vrečicami, kterih vsebina je razpadla na podolgasto trosje. Ako pride to na deteljo, stvari v njej novo podgobje, ktero se potem razvija, kakor smo ravno povedali.

Deteljni skledičar napravlja največjo škodo na mokrotnih njivah, okoli kterih se razprostirajo lesovi. Tudi sicer se rad nastani na njivah, ki ležijo v mirnem zavetju. Ako je pa vzpihnil kakega leta do razsajajoče bolezni, storiš najbolje, da ne seješ detelje nekaj let, ali pa da jo kosiš samo jedno leto in potem njivo preorješ. Dokazano je namreč, da ostanejo gomoljčki dve leti kaljivi, ako so se hranili tudi na suhem prostoru. V kolikor toliko vlažnih tleh je to brez dvoma gotovo.

Rastlinska medéna slana.

Po raznih rastlinah pohajajo majhne žuželke, ktere jim pijejo sok in jih slabijo. Imenujemo jih ušice ali rastlinske uši. One sikajo od sebe neko vodeno in lepljivo blato, in kmalu so vejice in listi z njim zamazani. Kedar se posuši, leskeče se blato, in list je videti, kakor bi bil s kakim povlakom pomazan. Ta leščeči povlak na listju imenujemo ,,medéno roso``.

Vsaka ušica se oblevi (sleče svojo staro kožo) štirikrat, in ker je medéna rosa lepljiva, obvisijo ti levi na njej. Zategadelj je listje videti, kakor da bi bilo zaprašeno, ali kakor da je padla lahka slana po njem. Tej prikazni pravimo zato ,,medéna slana``, in ker jo narejajo živali, more se po vsej pravici imenovati ,,živalska medéna slana``.

To se nam je zdelo potrebno omeniti zato, da ločimo od teh povlakov neko drugo podobno prikazen na naših rastlinah, ktere pa ne povzročujejo živali, temveč rastline, in zavoljo tega smo jo krstili za ,,rastlinsko medéno slano``.

Ta bolezen nareja belo, pajčevinasto podgobje m) v A) na zelenih rastlinskih delih, v ktere se mestoma zavrta s posebnimi koreninastimi sesalkami. Te vlečejo sok iz njih in jih sčasoma uničijo. Največjo škodo nam nareja rastlinska medéna slana na deteljah, ker prepreže včasi vso njivo in uničuje rastline drugo za drugo. Veliko trpijo tudi ajda, lan, grašica, repa itd.

Rastline ali posamezni njihovi deli, ki bolujejo za rastlinsko medéno slano, postanejo rumene ali rujave, gredó rano pod nič in se posušijo. Ako se naseli zajedavka na še mladem zelenju, ne more se to dalje razvijati in ostane nepopolno. Medéna slana ima svoj čas zlasti konec poletja in v jeseni in se razprostira posebno pri vlažnem vremenu na nizkih in v zavetju ležečih njivah kaj naglo. Nekoliko jo pospešuje človek sam s tem, da pušča rastline pregoste.

Med tem ko se plazi podgobje po zunanji kožici in jemlje rastlini materi sok, vzdignejo se iznad njega mnogobrojni trosonosi A) kvišku, in na njih se odščipava ali posamično, ali pa verigasto nanizano belo, jajčasto trosje. To je poletno trosje, ki more takoj kliti, in ki skrbi za to, da se širi bolezen.

Na tistem podgobju m) v C) se naredijo pozneje mnogobrojne, raztresene, v začetku bledorumene pikčaste posodice, ktere sčasoma porujavijo in naposled počrnijo. Z golim očesom jih je komaj opaziti. Dostikrat se razvijejo še le potem, ko je napadeni rastlinski del že skoro popolnoma uničen. Razlikujejo se posodice od drugih jednakih najbolj po tem, da izrastejo iz njihovega spodnjega dela raznovrstne nitke. V zaprtih posodicah se razvijejo okroglaste ali podolgaste vrečice B), v kterih je nekoliko (2-8) jajčastih trosov. Ti pridejo na dan, ko segnije posodici stena, ako se ni že prej raztrgala. To ozimno trosje prezimi in kali še le prihodnjega leta na raznem zelenju, kjer se potem pokaže rastlinska medéna slana.

Travna medéna slana

Na pšenici, rži in ječmenu nahajamo sorodno travno medéno slano (Erysíphe gráminis), ktera ne napada samo listja, ampak tudi stebla in zmanjšuje kolikor toliko žitni pridelek. Napadene rastline ne slabijo le zavoljo tega, ker jim odteeguje zajedavka najboljših sokov, temveč tudi zaradi tega, ker zamaši gosti povlak listne reže in zabrani, da ne morejo vodne pare in razni plini na svetlo. Zavoljo tega povlaka tudi svetloba ne more do zelenila stanic, ki pripravljajo rastlini živež. Podgobje travne medéne slane je sestavljeno iz precej debelih nitij, v kterih so posodice do polovice skrite. Te posodice se pokažejo še le jeseni, in v njenih vrečicah se razvije trosje spomladi ter napravi na mladem žitu travno medéno slano.

Največ trpi od te glivice ječmen, čegar listje in bilke so včasi popolnoma posute z zajedavko, ki nareja tu dostikrat samo poletno trosje.

Deteljna morilka

Deteljna morilka (Rhizoctónia violácea). Tako so imenovali Francozi — seveda po svoje — neko glivico, ki je ondi najhujši sovražnik meteljke, nemške detelje ali lucerne. Nismo je še opazovali na domačih tleh, in zavoljo tega se utegne marsikomu čudno zdeti, da tu govorimo o njej, a to opravičujejo izkušnje na Nemškem, kjer je bila prej tudi neznana. Kakor se je sčasoma s Francoskega zatrosila v Nemčijo, ravno tako se utegne tudi nam zgoditi. Le pomislimo, koliko raznovrstnega blaga se prevaža dandanašnji po železnici v vse kraje sveta, in kako hitro se pomiče ,,železna kača``! Da nas najde zajedavka pripravljene, naj omenimo nekoliko iz njenega življenja. ,,Dvakrat dá, kdor hitro dá,`` rekli bi skoro gledé na to kvarljivko.

Kakor predenica, ovadi se tudi deteljna morilka že iz daljave po kolobarjastih prostorih, kterih rastline se precej lahko razločijo od zdravih. A sovražnik tiči v zemlji, zato ga ni mogoče opaziti. Konec meseca rožnika ali v začetku malega srpana se naznani bolezen s tem, da pričnejo rastline rumeneti in veneti. Listi se posušijo na steblih, ki so otovre že nevšečno pobarvana.

Podgobje je, kakor smo že omenili, skrito v zemlji. Tu se ovija kakor gosta, vijolasta tkanina okoli deteljnih korenik in je zlasti ondi močno razvito, kjer so korenike najbolj mesnate. Nežnejše koreninice napada kvarljivka nekoliko pozneje, vsled česar venejo in hirajo rastline polagoma druga za drugo. Glivica se ne zadovoljuje s tem, da se namota samo okoli podzemeljskih delov, ampak zavrta svoje brezbarvne niti tudi v meteljko samo, kjer izrastejo iz njih drobne, črne, kopičaste bradavice. V njih se napravi pozneje trosje.

Podgobje leze v zemlji od korenike do korenike in jih napada na ta način skoz vse poletje. Ker nimamo pomočkov in jih morebiti tudi nikdar imeli ne bomo, ki bi zamorili glivico, deteljo pa pustili nepoškodovano, pomagali si bomo drugače. Da se podgobje ne širi v tleh, treba je izmetati precej globok jarek okoli napadenega prostora in v njegovem obližju zatreti vsako rast. Deteljna morilka izsesava tudi druge rastline, na pr. navadno korenje in krompir. Zadnji začne gniti, in od stebla se plazi podgobje na vse strani.

Razvijanje podgobja, kakor marsikaj drugega te zajedavke je dandanes še v temo zavito, in nekteri razumniki trdijo, da je takozvana bela plesen v neki zvezi z njo. Bela plesen je pajčevini podobna tvarina, ki se zgodaj spomladi, včasi že pod snegom, na deteljiščih opazuje in posebno ondi namnoži, kjer se pozneje naseli zajedavka. Tudi bela plesen škoduje detelji.

Rženi rožiček.

Slika 335 a. Ržéni rožiček. (Cláviceps purpúrea.)

Že v prvem poglavju smo imeli opraviti s to nevarno glivico. Ondi smo govorili o njenih lastnostih in čitatelju obljubili, da hočemo na drugem mestu tudi povedati, kako se razvija, in kako jo je treba uničevati. Tu bodi odmenjen temu majhen prostorček. Da čitatelj lažje sledi našim mislim, ogleda naj si ondotno podobo (gl. sliko 149.) in jo primerja z A) poleg stoječe slike.

V rženem, pa tudi v cvetju drugih žitnih in samorastlih trav opazimo spočetka nitasto podgobje, ki se je naselilo na površju mladega, še s plevami pokritega žitnega zrna. Mestoma se zavrta tudi v mlado zrno. Namesto tega imamo torej mehko, belo podgobje, ktero navadno posnema prejšnjo obliko. Na površju ima mnogo precej globokih brazd, in na njem izrastejo drobni trosi, ki so vstlani v slizavo, med plevami pocejajočo se tekočino. To trosje more takoj kliti in novo podgobje narediti. Ker je omenjena tekočina sladka, ližejo jo razni mrčesi, in ker je ob jednem tudi lepljiva, obvisi nekoliko trosov na živalicah, ki raznašajo na ta način kvarljivko od klasú do klasú. Ko se je to nekaj časa vršilo, izpremeni se podgobje ob dnu. Njegove pojedine nitke se tesneje združijo in zvežejo ter postanejo ob jednem tudi trdnejše. Na površju postaja ta nestvor višnjelkast in naraste v ržéni rožiček. Prvotno podgobje ostane samo na koncu kakor kapica in odpade pozneje.

Slika 335 b. Ržéni rožiček. (Cláviceps purpúrea.)

Zreli, trdi rožiček ostane neizpremenjen do jeseni, pa tudi do pomladi, kakor da bi potreboval posebnega mirú. Zdajci pa izrastejo iz njega, ako leži v vlažnih tleh, recljate glivice cl) v A) na sliki 335a. V teh je mnogo steklenici podobnih majhnih vrečic cp) v B), ki so odprte na površje. V njih je mnogo tankih cevij cp) v C), v kterih se napravi nitasto trosje sp) v D). To trosje nabrekne tu pa tam in, ležeče v mokri zemlji, požene nežne nitke, ki povzročijo, dospevši v mlad žitni cvet, ono podgobje, o kterem smo govorili v začetku. Tako je končan kolobar, ki se z nova začenja s tem trosjem.

Ko je ržéni rožiček dozorel, lahko odpade klasu, kjer je le bolj površno pritrjen. Zavoljo tega ne pride v žito, ako se to pozno požanje. No zdaj pa pride v zemljo, in naslednje leto se more vse to seveda ponavljati. Ali pridelka je vendar manj, in tudi na to stran moramo obračati oči. Tukaj imamo dva pota: ali očistimo klasje, dokler žito zori, ali pa požanjemo komaj zrelo žito in ga očistimo pozneje nevarnega plevela. Izbranih rožičkov pa ne smemo metati na gnojišče in sploh ne na tak kraj, odkoder morejo priti na njivo. Ako ne veš boljšega, vrzi jih v ogenj; pametni gospodar pa jih skrbno spravlja in nese v lekarno (apoteko), kjer jih lahko proda. Namakanje žita v kakoršnikoli tekočini ne pomaga nič.

Prav pogosto so te prikazni krive trave, po mejah in drugje blizu njiv rastoče, zlasti trpežna ljuljka. Kakor hitro se opazi kaj takega na njih, pokosijo naj se. Razvijanje ržénega rožička pospešuje najbolj mokrota; zato ga je največ v vlažnih letih in pa na nizko ležečih, mokrotnih njivah. Da ima tudi senca svojo moč, to je naravno. Sicer moramo priznavati, da se ne moremo ustavljati razširjanju drobnega, v mastno tekočino vstlanega trosja, vendar je škoda najmanjša, ako žito ob jednem cvete. Le otovre more prehajati iz klasa v klas. To dosežemo s tem, da porabimo za seme samo trdno, čvrsto zrnje, ktero se jednakomerno razvija in istočasno cvete. Ako smo tudi rožičke skrbno odpravljali in na razne trave dobro pazili, ni se nam bati škode.

Pegavost fižolovega stročja

Pegavost fižolovega stročja (Gloeospórium Lindemuthiánum). Na stročju raznega fižola je znana omenjena bolezen sicer že zeló dolgo, a razumniki so jo prezirali do najnovejšega časa, ko je marsikje tako vzpihnila, da je napravila veliko škodo. Sicer se ne moremo ponašati, da nam je skrivnostno življenje zajedavkino zdaj že popolnoma jasno, a vendar smemo trditi, da je tudi to važno, kar so nam odkrile dosedanje raziskave. Na zelenem stročju se naredijo rujave, nekoliko vdrte, od zgrbančenega roba obrobljene lise, ki so včasi nad centimeter široke. Dostikrat porujavi in odmrje strokova stena na dotičnih mestih popolnoma, in potem more priti na vrsto tudi v mladem plodu skrito zrnje. Najbolj trpijo one rastline, ki rastejo na vlažni zemlji, ali celó ležijo po njej. Brezbarvno ali rujavo podgobje, ktero povzročuje imenovane lise in pege, prevrta stanice in se v njih tako namnoži, da ni prostora za kako drugo vsebino. Predno so stanice uničene, prevrta že trosje zunanjo kožico in more že črez 24 ur kaliti, ako dospe na kako vlažno podlago. Če je ta še zelen strok, zavrta se vanj in naredi novo podgobje. Na listih in steblih trosje vendar ne kali, ampak samo na zelenem stročju.

Z žveplanjem se tu ne dá mnogo opraviti, če tudi se število napadenih strokov nekoliko skrči. Najboljše bi bilo, ako bi vsak skrbel za suh prostor in bi omogočil, da more veter do teh stročnic.

Kapusova koreninska oteklina

Kapusova koreninska oteklina (Plasmodióphora Brássicae). Povsod po onih krajih, kjer ljudje sadijo razne kapusove vrste, znane so neke, navadno kakor biseri po koreninah nanizane nabrekline in večje ali manjše otekline na spodnjem delu stebla. Posebno po vrtih, ki se močno gnojijo, je včasi ta spaka tako razširjena, da je dobrega pridelka le malo. Ker so neporabne otekline mestoma debele kakor pest, in ker potrebujejo mnogo živeža, razumljivo je, da se drugi kapusovi deli le slabo razvijajo. Ali to še ni največje zlo! Včasi nagnijejo korenine, in zelišče se nekam slabo obira, naglo vene in nastavlja zeló slabo listje, vsled česar nima človek jeseni kaj spravljati.

Ta bolezen ne nastopa pri vseh kapusovih vrstah jednakomerno. Pri nekterih najdemo posebno na spodnjem delu stebla, ali pa na glavni korenini nekoliko velikih, okroglih, belih in trdnih oteklin; pri drugih pa nahajamo na stranskih koreninah in na nežnejših vlaknih glavne korenine večjidel majhne, včasi podolgaste nabrekline, ki lahko porujavijo in zagnijejo. Včasi se nahajata obe obliki na jedni rastlini.

Vse otekline ne nastajajo vsled tistega vzroka, vendar še dandanes ne moremo trditi, ako smo jih samo s prostim očesom ogledovali, to in nič drugega mora biti vzrok. V obče pa vendar lahko rečemo, da večje in trdnejše otekline nareja ličinka nekega hrošča, manjše pa neka glivica, o kteri bomo kmalu zvedeli, kar je potrebno. Glivica napada vse rastline, ki nosijo latinsko ime ,,Brássica``, torej na pr. glavato zelje, pravi ohrovt, kolerabo, karvijol, brokole, repo itd. Škoda je najbolj občutljiva tedaj, ako se zajedavka nastani že na mladih rastlinah; da pa tudi starih ne zametuje, temu je dokaz to, da se včasi jeseni naseli v steblovju, ki nima več listov.

Otekline so tiste barve, kakor zdrave korenine. Ako jih prerežeš, zdijo se ti snežnobele in mesnate. Sčasoma postajajo grbave, vele in temnejše ter nagibljejo na gnitje. O vlažnem vremenu se izpremenijo v neko kašasto, smrdljivo tvarino, v ktero razpade vse nežnejše staničje, med tem ko se krepkejši deli še nekoliko ustavljajo. Gnitje se širi po korenini od spodi navzgor, in med tem ko umirajo spodnji deli, poganjajo višji nove koreninice, ki pa tudi hitro obolijo. Včasi je dobiti rastlin, kterim so segnile vse prvotne korenine, in ki stojijo samo na novih, ktere celó nad zemljo pririjejo iz stebla. Taka zelišča venejo na močnem solncu, in po tem je kaj lahko spoznati bolezen na koreninah. Po noči si njihovi listi sicer nekoliko opomorejo, a solnce jih zopet pohabi.

Začetek bolezni se more spoznati le s povečalom, s kterim ugledamo v pojedinih površnih stanicah neko neprozorno, brezbarvno, drobnozrnato tvarino slizavega značaja. To je glivica, ktere navzočnost se tudi s tem ovadi, da postanejo dotične stanice nekoliko večje, kakor da bi se bile raztegnile. Poleg teh se prikažejo kmalu tudi take stanice, ki so napolnjene z jako majhnim, okroglim in brezbarvnimi trosjem. Glivica, ki se sprva jako težko razloči od navadne stanične vsebine, potuje iz stanice v stanico, in ko se prične razmnoževati, postane nekako mrežasta in se izpremeni v okroglo trosje, kterega je stanica polna. Ker se ta zdaj omehča in pogine, pride trosje na prosto, kar se tem hitreje vrši, čim vlažnejša so tla. Posamične stanice se ločijo druga od druge, in naposled se tudi njihove nežne stene ne morejo več ustavljati ter se izpremenijo v smrdljivo tvarino. V suhih tleh ne pride tako hitro do gnitja, a naposled mu vendar zapadejo korenine. Ako pride trosje v mokroto, naredi se od njega nova zajedavka, ki se plazi počasi sem ter tja, dokler ne pride do kake korenine, v ktero se zavleče in že znane otekline povzročuje.

Zdaj pa pridemo do tega, kako se uspešno boriti s to zajedavko! Vsakdo je morebiti že spoznal, da je ni mogoče pokončati, kedar je že v rastlini; zakaj niti misliti ni, da bi kdaj dobili tako sredstvo (pomoček), ktero bi v stanicah zamorilo glivico, stanično vsebino pa zdravo pustilo. Misliti moramo samo na to, kako ohranimo rastline zdrave, in v tem oziru ni boljšega pomočka od pridne roke, ki jeseni takoj pobere razne rastlinske ostanke po njivi in jih sežge, zakaj s tem je uničenega mnogo trosja. Ako pa korenine v zemlji gnijejo, pospešujemo nevedé sami hitro razširjanje te kvarljivke. Tudi na gredah, kjer gojimo semenice, naseli se lahko glivica. Kedar jih pozneje presajamo na njivo, moramo pregledati koreninice, ako že morebiti nimajo po sebi majhnih oteklin. Takih ne smeš metati na gnojišče, ampak v ogenj. Naši kmetje imajo navado, da sadijo kapus več let zaporedoma na tisto njivo. To nikakor ne velja, in ako hočemo tej zajedavki priti do živega, moramo sadeže na njivi pogosto izpreminjati.