Naše škodljive rastline/Škodljive sadnemu drevju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naše škodljive rastline/Škodljive na obdelani zemlji Naše škodljive rastline v podobi in besedi
IV. Rastline škodljive sadnemu drevju.
Martin Cilenšek
Naše škodljive rastline/Škodljive vinski trti
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


IV. Rastline škodljive sadnemu drevju.

Hiša sredi sadnega vrta! Kako prijetna in dobrodejna je ta podoba človeškemu očesu in srcu. Ogleduj jo ali spomladi, ko se je drevje osulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje šibijo pod rumenim in rujnim sadom in se ti izmed orumenélega listja blešči povsod krasen dar božji. Pa bodi si hiša tudi majhna, lesena in krita s slamo, vendar je podoba tihe sreče in zadovoljnosti. Potnik, po cesti mimo gredoč, ozira se z veselim srcem v njo in rad ustavi za čas svoje korake, da si oddahne v prijetnem hladu. In ako pogleduje okoli sebe in vidi, da je drevje očiščeno mahú, da je zemlja okoli debel razkopana in zrahljana, da je šibkim drevescem opora in trnjeva ograja, hitro mu je jasno marsikaj. Ni ga videl lastnika, a takoj vé, da je to mož, ki ima glavo in srce na pravem mestu. Tudi srce? — Tudi! Človek, ki vzgaja drevesca, cepi jih, presaja in brani vsem nezgodam, tak človek gotovo ni napačnega, nikar pa hudobnega srca.

In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je človek imel z njimi! Lahko rečemo, da niti polje, niti vinograd delavcu v toliki meri ne povrača truda. Koliko zaleže sadje v hiši, bodi si že presno, ali posušeno? Pa koliko gotovega denarja tudi prinese kmetovalcu v hišo! Kaj bi počeli naši Ipavci, ko bi ne imeli toliko sadja, kaj bi počeli zlasti zdaj, ko jim vinska trta že toliko let ne daje več pravega dohodka? Goriški Brici bi bili brez sadja največji siromaki in bi se morali izseliti. Koliko denarja pride v deželo samo za zgodnje črešnje! In ali ni res, da so najubožnejši kraji po Slovenskem prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja, ali če ga tudi kaj imajo, ne trudijo se ljudje prav nič okoli njega. Žalostna resnica je, da je takih zanikarnih in malomarnih gospodarjev pri nas še povsod preveč, če tudi z druge strani radi priznavamo, da je zadnja leta tudi v tem po mnogih krajih krenilo na boljše. Ako človek take gospodarje zaradi tega graja, dobi navadno v odgovor: ,,E, pri nas sadno drevje ne raste, naš kraj ni za to.`` A ne bojimo se laží, ako rečemo, da od deset takih izgovorov jih devet nič ne velja. Res je, da ne prija vsak kraj vsakemu sadu, ali s tem še ni dokazano, da ne prija nobenemu. Poskuša naj se! Če odreče zgodnji, morebiti se ti ponese pozni; če se ti izneveri marelica ali breskev, zasadi hruško ali jablano. Naposled ti bo to ali ono vendar obveljalo.

Brez truda in dela pa ni nikoli in nikjer nič. Pravijo, da pečena piščeta nikomur sama v usta ne leté. Dela okoli sadnih dreves tudi ni tolikega in ne takšnega, da bi ga človek ne mogel z lagotjo zmagovati. Vrh tega je še pomniti, da se največ tega dela opravi v pozni jeseni, po zimi in na prvo pomlad, ko veliko poljsko delo miruje. Tedaj se strže mah in lišaj z dreves, trebijo se gosenična gnezda, pobira in spravlja se bolno listje, zemlja okoli debel se gnoji, okopava in rahlja, cepijo se divjaki, drevesca se obrezujejo in presajajo. — Te lepe in resnične besede je postavil Fr. Erjavec v svoji knjigi: ,,Naše škodljive živali`` na čelo četrtemu poglavju.

Poleg raznih žužkov, ki se pasejo po drevju, cvetju in sadju, živi na njem tudi mnogo drobnih glivic, ki ti upropastujejo pridelek domačega vrta. Vso to nesnago je treba odpravljati, ker se hrani in razmnožuje na tvoj račun. Kako živijo te rastlinice, in kako se razmnožujejo, kako škodo ti napravljajo, in kako jih je treba zatirati, to ti hočemo povedati v tem poglavju. Razun mnogovrstnih glivic se šopiri po drevju marsikje tudi majhen grmiček — bela omela, o kterem izpregovorimo na prvem mestu.

Bela omela.[uredi]

Potniki, ki so prepotovali pragozde vročih krajev, zlasti Amerike in Azije, ne morejo se načuditi krasoti ondotnih, po velikanskem drevju vzpenjajočih se lesnatih rastlin ter radi priznavajo, da je njihovo pero dostikrat preokorno, kedar velja podati pravo sliko oddaljenih nam dežel. Ne samo vzpenjajočih se rastlin, kterim se razvejujejo korenine v zemlji, temveč tudi pravih zajedavk je ondi kakor nikjer drugje lepo število. Nektere se odlikujejo po izvenredno lepih in velikih cvetih ter še bolj očarajo strmečega tujca, kteremu sicer niso neznane domače cvetke, toda iskati jih je po pritličju. Tudi mi imamo neznatno število zajedavk med javnocvetkami, ki se pa gledé na velikost in lepoto nikakor ne morejo meriti s prekomorskimi, in nam še niti na misel ne pride, da bi se kdaj pritoževali zavoljo tega pomanjkanja. Narobe, prav hvaležni smo stvarniku, da nam ni poslal te nadloge v obilnejšem številu. Kar je kras pragozdom, bilo bi nam na veliko škodo. Še ta betvica domačih zajedavk nam dela pogosto prav veliko kvaro, bodi si v gozdu, na sadnem drevju, ali pa na polju.

Slika 336. Bela omela. (Víscum álbum.)

Rastlina, o kteri tukaj poročamo, je najbolj podobna kuhinjskemu orodju tistega imena na ,,o``, ktero rabijo naše gospodinje, kedar je treba pripraviti peč za vsajanje krušnih hlebov. In res, ni je rastline, vsaj v naši domovini ne, kteri bi se to ime gledé na podobo bolj prilegalo! Omela je ljudem povsod znana, samo da jim rajši rabi spakedrana tujka, kakor lepa domača beseda. Kamor greš, povsod ti doni na ušesa ,,lim``, in sicer ne samo za grmiček, temveč tudi za snov, ki je služila in služi marsikje še dandanašnji trdosrčnim ljudem v pogubljenje in ugonobitev toli koristnih in ljubih krilatih pevcev. Mnogi so se že prepričali o nespametnem tem početju, druge pa zadržuje postava, da ne ravnajo tako kruto z našimi majhnimi dobrotniki. A vendar vse še ni, kakor bi moralo biti!

Omela je torej zajedavka, t. j. potrebnega živeža si ne pripravlja sama, temveč ga pije iz dreves, na kterih se je nastanila. Da tako izsesavanje ni materi rastlini na korist, prepričal se je vsakdo, ki je natančneje opazoval dotičnico. Omeline korenine namreč proderejo skorjo ter rastejo v les, kjer se razvejijo in z njim zvežejo v celoto. Živilni sok, prišedši po drevesnem deblu do teh korenin, vstopi vanje ter redi kvarljivko namesto veje, na kteri si je izbrala svoje selišče. Na ta način je pretrgana soku pot do listov, ki se dadó primerjati živalskemu želodcu, ker oni so prav tisti deli, kteri pripravljajo rastlini živež po kemijskih zakonih. Ni čuda, da napadeno drevo hira, posebno pa veje, iz kterih rastejo škodljivke. Taka veja se nekako spači in okoli zajedavke preveč odebeli, dočim je ostali del šibek in veter ga lahko odlomi; tudi ne gre v dolgost in ne donaša skoro nobenega sadú. Ako pa sedi kvarljivka v vrhu, kar se posebno na jelkah (hojah) pogostoma nahaja, zaduši ji vrhni popek, in namesto njega se širi óna prav oblastno na okrog. V vsakem slučaju je treba zajedavko odpraviti in z nastalo rano ravnati, kakor z drugimi.

Omela je naš jedini vednozeleni grm, in zato ga je po zimi lahko ugledati, zlasti na listnatem drevju, kteremu se je osulo listje. Kratko deblo je vilasto razrastlo in povsod jednakomerno členkovito. Ker je vrhni popek zmirom cvetni popek, ne raste grm preveč na visoko, temveč na široko. Pod vrhnim sedita nasprotno dva popka, ki nadaljujeta vejico vsak na svojo stran. Usnjati, topo-podolgasti listi so tudi nasprotni in imajo pet skoro vstričnih žilic, ki se pa precej na drobno razvejijo med ostalo staničje. Listi so celorobi in kakor vsa rastlina rumenkasto-zeleni. Po barvi nam je vendar razločevati dvoje grmov: nekteri so bledo-rumenkasto-zeleni in imajo precej širje liste, kakor je tudi vsa rastlina nekako močnejša; ona nosi samo prašne cvete, ki sedijo med mlajšimi rogovilami in med listi. Drugi so temno-rumenkasto-zeleni z ozkimi listi in nežnejšimi vejicami; med rogovilami in listi sedijo le pestični cveti, iz kterih se pozneje razvije plod a). Rastlina je torej dvodomna. Prašni cveti b) imajo samo četverodelen obod, na čegar krpicah sedijo 4 prašnice brez prašnih nitek. Pestični c) pa imajo četverolisten venec in v njegovi sredi pestič, ki se pozneje razvije v belo, okroglo, kakor grah debelo in jednosemno jagodo d) in e), ki je napolnjena z lepljivim sokom. Jagode ostanejo na grmu do prihodnje pomladi, ko priroda zopet oživi in se sok z nova jame pretakati po rastlinah. Zdajci razveže tudi omeline popke, da se razvijejo v neznatno cvetje.

Jagode popadejo sčasoma na tla, kjer segnijejo. Nekoliko jih pa vendar vsled lepljivega soka obvisi na spodnjih vejah, koder izrastejo novi grmički. Tako se širi ta nepridnica sama ob sebi na tistem drevesu, in prav poredkoma se košati le jeden grm na njem. Videl sem že več kakor deset takih butar na jedni jablani in posestniku očital njegovo nemarnost. Sicer pa je sam priznal, da napadene veje skoro nič ne rodijo, ali vzroka je iskal drugje. Po dveh letih so si pa osnažene veje dobro opomogle in rodile obilno. Tiste pa, ki so se morale zavoljo pregloboke rane ob njej prikrajšati, pognale so lepe mladike. Človek včasi svojim očem ne veruje, posebno pa ondi ne, kjer ni pričakoval takšne prikazni. Celó po drevju po omiki dišečih ljudij ni omela kaj redkega. Ako pa že z vrtom tako slabo stoji, česa je pričakovati od divje rastočih dreves! Prav s tem more človek obilo koristi imeti od prirode, da jo po pameti vravnava za svoje namene.

Na ravnem polju je omela bela vrana, tem gošče jo je najti na hribovitih krajih. Po vzroku ni treba popraševati, zakaj že dolgo je znano, da razmnožuje našo zajedavko drskač (carar), naših drozdov največja ptica. Po letu živi bolj po višavah in se ne zmeni za brdje. Ko mu pa sneg hrano zapade, preseli se v nižave in stika tod za raznimi jagodami. Tudi omelinih ne zametuje, temveč najé se jih s pravo slastjo. A njegov želodec je vendar preslab in ne more prekuhati in prebaviti semena. To odpade z blatom, in ako se prilepi na kako vejo, kali in vzraste v zajedavko. Ni še dolgo tega, kar se je opustila trditev, da mora omelino seme, ako naj postane kaljivo, prepotovati drskačeva hranila. Zavoljo tega se je razvil pregovor: turdus sibi ipse malum cacat, kar bi se prosto v dostojni slovenščini glasilo: drozd sam sebi zanke stavi. On raznaša rastlino za svojega klatenja od kraja v kraj; od njenih jagod se napravlja klej, s kterim se namažejo palčice, na ktere se prilepi perje okusnega ptiča.

Na hrastu omela ne raste, ampak neka druga njej podobna zajedavka, ki se pa po zimi ospè. Tak hrast je bil Germanom dokaz posebne moči, in še dandanes se njihovi potomci radi zaljšajo s hrastovim listjem. To zajedavko so rabili tudi za božjast. V starem veku je bila omela na posebnem glasu, da se z njo odprejo vrata v podzemeljski svet. Tudi na severu so jo posebno čislali, zakaj bila je neki najboljši protistrup, in vsaka stvar, ki je pila od ,,omeline pijače``, postala je neizrečeno plodovita. Zdaj pa je njena slava pri kraju, in za nas ima samo še pomen zajedavke. Z zlatimi srpi so jo dobivali za poganstva svečeniki z drevja, zdaj pa jo z nevoljo pokonča umni sadjerejec ter gleda na to, da jo že v kali zaduši. Vse posvetno je minljivo. Kdo bi mislil, da ima tako neznatno bitje svojo zanimivo zgodovino!

Hruškova rja.[uredi]

Od rožnika pa do velikega srpana se nam kaže včasi listje hruškovega drevja precej izpremenjeno. Posebno na večjih vrtih ni ta prikazen nič kaj redkega, in dasi tudi je morebiti ni videti na vsakem drevesu, vendar je tak sadunosnik malokdaj brez nje. Na zgornji strani listov opazimo namreč svetlo-rumene, včasi celó rudeče lise, v kterih sredi se nahajajo posamezne pike, ki se takoj ovadijo po svoji temnejši barvi. Take lise z omenjenimi pikami vidimo na naši sliki na zgornjem listu, čegar spodnja polovica nam predočuje zgornjo, zgornja polovica pa spodnjo stran. Ako preiskujemo imenovane pike s povečalom, najdemo, da so to vhodi v majhne, kaki steklenici podobne votline, ki so se naredile v listu. Na njihovi notranji strani štrlijo jako tanke, drobne nitke druga pri drugi v votlino. Na koncih se napravijo drobna, jajčasto-podolgasta, brezbarvna telesca, ki lahko odpadejo z nitek. Ako porosimo list, izstopijo omenjena telesca iz votlin, namočena z neko slizavo tekočino. To je trosje posebne vrste, čegar nadaljno razvijanje še ni znano.

Slika 337. Hruškova rja. (Roestélia cancelláta.)

Nekoliko pozneje najdemo na spodnji strani pod lisami posamezne skupine nekakih oteklin, ki so pokrite z belo kožico. Naša slika nam jih kaže na zgornji polovici zgornjega lista, na spodnjem pa zeló povečane. Te kožice narejajo kopičaste, včasi malo ukrivljene kapice ter se mrežasto raztrgajo nad oteklinami. Zdaj se pokažejo čašice, napolnjene z rumenim, drobnim prahom. To je trosje druge vrste, o kterem vemo, da razmnožuje zajedavko. Po nekolikih tednih so te čašice prazne; veter je raznesel trosje. Listi pa in sad, kjer se je razvijalo trosje v čašastih posodicah, so sprva mesnati in zabuhli, pozneje se pa posušijo. Škoda sadjarjeva je seveda tem večja, čim več napadenih mest je na listu ali sadu.

Med tem ko je trosje prve vrste na zgornji strani lista dozorelo in izstopilo iz stekleničastih posodic, začne se v listu prava izprememba. Napadeni del, kterega prepleta na vse strani belkasto, nitasto podgobje, oteče in izgubi lepo zeleno barvo. V oteklinah blizu spodnje listne strani se naredijo pojedine goste kepice zamotanih nitij, ki polagoma rastejo in se počasi pomikajo proti površju. Črez nekaj časa spoznamo, da se je zamotana kepica izprevrgla v mične, nežne verižice, ki ležijo druga poleg druge, in kterih členi so oblice, zvezane s kratkimi nitimi. Vsaka taka verižica stoji na kratkem reclju, ki se je izmotal iz gostega podgobja. Oblice proti koncu verižice so večje, imajo debelejšo kožico in so lepo rumene. Tako se razvija trosje druge vrste, o kterem smo rekli, da se nahaja v čašicah.

Ko je trosje dozorelo, pretrga nežna posodica z rumeno vsebino listno kožico na spodnji strani. Zdaj se precej podaljša in nam predočuje one bele, kopičaste kapice, o kterih smo že govorili, in ktere lahko ugledaš s prostim očesom nad rumenimi lisami. Iz odprtih čašic odnesejo veter, dež, žuželke itd. trosje, ki dospe po tem potu na pripravno mesto, kjer se dalje razvija.

Marsikomu se bo morebiti zdelo, da škoda ni posebno velika, ako tudi drevesno listje trpi, če na drevesu le sad dozori. Ali razun tega, da more zajedavka tudi sad napasti in ga včasi res napade, je škoda vendar zeló občutljiva. Listi so namreč tisti rastlinski deli, ki pripravljajo rastlini, torej tudi sadu, potrebni živež. Čim več jih ima drevo, in čim bolj zdravi so, tem bolje je za posamezne dele, tem bolje seveda tudi za sad. Kjer listov ni dovolj, razvija se rastlina le slabo; vsa je videti bolehava, in ako se dogaja kaj takega več let zaporedoma, izgubi svojo moč in usahne. Na bolehavem drevesu ne moremo iskati lepega, sočnatega sadja!

Pa vrnimo se k zajedavki. Omenili smo, da veter, dež, žuželke itd. raznašajo njeno trosje. Dolgo se ni moglo dognati, kam mora to trosje priti, da se dalje razvija in v prihodnjem letu z nova rjo napravlja na hruškah. Pokazalo se je, da se to poletno trosje samo tedaj prestvari v ozimno, ako je našlo na svojem potovanju po zraku kako brino. Ondi je že dolgo znana neka posebna glivica, ki pa hruškovi rji ni prav nič podobna. Malega travna vidimo na starejših brinovih vejah, ali na listih mehke, rumene grudice, ki se napijejo o vlažnem vremenu vode in postanejo potem zdrizaste. Otovre se nekako tresejo in so včasi okrogle, včasi pa trakaste ter se navadno posušijo že velikega travna. Veje so ondi, kjer so sedele glivice, raztrganega luba.

Položimo li košček te zdrizaste tvarine pod povečalo, ne vidimo drugega, kakor rumeno ali rujavkasto, večjidel podolgasto trosje, pritrjeno na dolgih recljih. Vsak tros je pregrajen v dve polovici; obe moreta kaliti. Samo reclji postanejo zdrizasti, ako je prišla vlaga do njih, trosovi pa ne. Reclji izrastejo iz podgobja, ki vse leto v pojedinih nitkah v brinovih vejah živi in povzroči, da se mestoma napnejo in nabreknejo. Kedar je čas za to, zamotajo se te niti v gosto podgobje in naredijo omenjeno trosje. Na brini se to ne razvija dalje, in ako ne najde hruškovega listja, pogine. Tu pa je vzrok opisani hruškovi rji.

Razvijanje te zajedavke je na kratko takó-le: Na brini, v kteri živi podgodbje, izcimi se zdrizasta tvarina, ki je napolnjena z ozimnim trosjem. To kali na hruškovih listih, ali na mladem sadju, in naredivši zamotano podgobje, pririje v stekleničastih in nekoliko pozneje v čašastih posodicah na površje, kjer se pokaže kot rja. Njeno trosje ne napravlja na drevju nobene škode več, in ko bi ne prišlo na brino, vse bi bilo končano. Ali temu navadno ni tako!

Na jablani se razvija istotako jabelčna rja (Roestélia penicilláta), ki se samo v podrobnostih loči od prejšnje.

Malo bi pomagalo, ako bi hoteli te zajedavke odpraviti s tem, da bi pobirali listje, v kterem se je razvijala glivica. Dobro in jedino sredstvo je, da odpravimo brino povsod iz obližja sadunosnega vrta. Če pa tega nočemo, skrbimo za to, da uničimo ono zdrizasto tvarino na njej.

Češpljeva rja[uredi]

Češpljeva rja (Puccínia prunórum). Poleg pegavosti in rožičev, o kterih bomo kmalu poročali, opazujemo na listju češpljevega drevja še neko drugo bolezen, ktero povzročuje češpljeva rja. Ta prikazen sicer ni redka, vendar škoda ni posebno velika, in zato jo omenimo kar na kratko. Zajedavka se prikaže proti jeseni na spodnji strani listja v podobi majhnih, rujavih lis, ki so včasi tako gosto nasute, da je ves list videti rujavkast. Te lise so sestavljene iz recljatega, rujavega ozimnega trosja. Vsak tros je s poprečno steno razdeljen na dve jednaki polovici, ki sta podobni drobni, z bodicami oboroženi kroglici. Trosje prezimi in ustanovi konec poletja z nova bolezen, ktero prenaša poletno trosje na sosedno drevje. Proti njej bi se dalo morebiti s tem kaj opraviti, da se napadeno listje jeseni skrbno pobere in sežge.

Kosmuljina rja[uredi]

Kosmuljina rja (Aecídium grossuláriae). Razun navadnega drevja gojimo po naših vrtih, ali pa v sadovnikih še nekaj nizkega grmičja, ki ne krasi samo vrta, ampak nam daje tudi mnogo dobrega sadja, ktero vkuhamo in prihranimo za zimo. Temu grmičju prištevamo v prvi vrsti kosmuljo ali agras in rudeče grozdjiče. Na obojem nam delajo škodo majhne glivice, ktere se naselijo na listju. Kosmuljino listje in jagode napade včasi imenovana rja tako hudo, da ni zdravega lista najti na njej. Omeniti je treba, da imamo v mislih samo lepo, nekako drevesasto vzgojene rastline te vrste, ki se odlikujejo po debelih jagodah, in ne onega trnatega grmovja, ki raste zlasti po gozdih in goščah hribovitih krajev. Tu je gozdni nebodigatreba (gl. sliko 496.). Ako je listje od rje močno napadeno, ospè se že meseca velikega srpana, kar je kvarljivo rastlini. Na spodnji strani listov nareja rja rudečkaste lise, v kterih sedijo plitve čašice druga poleg druge. Ko je trosje v njih dozorelo, napne se njihova kožica in počasi raztrga. Tako je trosje osvobojeno. Dobro bi bilo, ako bi se odpravljalo napadeno listje; to bi veljalo tudi o rji rudečega grozdjiča.

Ta zajedavka je sorodna češpljevi rji, toda njeno trosje je gladko in nima nikakoršnih bodic po sebi. Nahajamo jo tudi na listih in jagodah rudečega grozdjiča, kjer napravlja majhne, rujave lise na spodnji strani listja. Tu proderejo rujavi kupčki kožico in razpršijo rujavkasto trosje. Vsak tros je pritrjen na kratkem, belem reclju in pregrajen na dve jednaki polovici.

Grozdjiče zajedava še neka druga glivica, ki pa tudi ni posebnega pomena. Naj torej zadostuje, da smo jo vzeli v misel.

Rožičevec.[uredi]

Slika 338. Rožičevec. (Exoáscus prúni.)

Dostikrat se sadjerejec jeseni zastonj ozira po češpljah (slivah); le malo jih visi na drevesu, dasiravno je stalo spomladi v najlepšem cvetu in ni bilo pozneje ne mraza, ne toče. Opazil je, da je bilo v začetku prav mnogo drobnega sadja, ki se je pa polagoma izprevrglo v takozvane rožiče in odpadlo. Ti stvori niso za nobeno rabo, ker so popolnoma preobraženi in nimajo nobenega okusa. Povzročuje jih neka glivica, ktera se naseli v mladem sadu in ga počasi prenareja v votle, od strani stisnjene, zelenkasto-rujavkaste, pozneje z nekim belkastim prahom posute rožiče A), ki rano odpadejo in prav nič ne zaležejo. Osrednja votlina je napolnjena z zrakom, ob zgornji steni pa sedijo koščice.

V napadenem sadu se razprostira nitasto podgobje m) na vse strani med posameznimi stanicami e), dokler ni preprežen ves rožiček. Nektere njegovih vejic prirastejo do zunanje kožice c), vzdignejo jo kvišku in se razširjajo dalje. Naposled se postavijo navpik, odebelijo in postanejo valjaste s) v B). Te stanice se odločijo s posebno steno a) in b) v C) od podgobja, in ker se še nekoliko podaljšajo, pretrgajo zunanje staničje in izpustijo trosje D), ki se je bilo med tem časom naredilo v njih. b) v C) nam kaže trosje še v prvotni valjasti stanici, ktera stoji na kratkem reclju st).

To bolezen so poznali že v prejšnjih časih in mislili, da je nasledek neugodnega vremena, vsled kterega se spači mladi sad. Drugi so trdili, da jo povzročujejo razne žuželke, ki neki zabadajo sadje. Da ni ne prvo, ne drugo resnica, zvedeli smo ravnokar. Kriva je namreč imenovana glivica, ki neki prezimuje v mladikah, kar se more posneti iz tega, da napada več let zaporedoma mlado sadje tistega drevesa. Kdor se je hoče odkrižati, poreže naj mladike do starejšega lesa. Rožiči se naj poberó in sežgó.

Kodravost breskovega listja[uredi]

Kodravost breskovega listja (Exoáscus defórmans). Rožičevcu zeló podobna zajedavka se naseli prav pogosto na listju naših breskev, sliv, črešenj in višenj. Na breskvah povzročuje takozvano kodravost listja. Spomladi namreč, ko jame drevje zeleneti, spači se mlado listje s tem, da se ob robu nekako zadrgne in namehuri ter vegasto srednjo žilo potisne nekam v stran. Spodnja stran napadenega lista je navadno zbočena navzgor. Dostikrat ni opaziti nobenega zunanjega vzroka, in listje odpade že pričetkom poletja z drevesa. Ako pa pride do tega, da glivica, ktere podgobje se vleče iz listov daleč tja v vejice, nastavlja trosje, tedaj se list skoro popolnoma pokrije z nekim belim, slani podobnim povlakom. To so valjaste stanice, v kterih se nareja trosje, in kterih spodnji del je večinoma koreninasto zožen in vtaknjen med staničje dotičnega lista. Včasi je namehurjena samo jedna polovica, med tem ko ostane druga popolnoma zdrava. Pri nekterih črešnjevih vrstah porudečijo taki mehurčki.

Kodravost se pokaže na tistem drevesu navadno vsako leto, in drevje, ki trpi od te zajedavke več let, usiha polagoma in zgodaj pogine. Takemu drevesu pomoreš najbolj s tem, da odpraviš takoj spomladi kodravo listje, in da porežeš vejice do starejšega lesa.


Na črešnjah napade glivica le malokdaj vse drevo; navadno se naseli samo na posameznih vejah. Ko listje poganja, spoznaš obolelo, še predno se je nepravilno namehurilo, po tem, da ostane rudeče, dočim zdravi listi lepo ozelenijo. Na napadenih vejicah se razvija listje hitreje, cvetje pa jako počasi. Bolj kakor zastran drugega drevja je dokazano o črešnjah, da životari podgobje v vejah, in iz tega, da ostane listje včasi zdravo, še ne smemo sklepati, da ga ni v drevesu, ali da je izginilo iz njega. Zastran takih slučajev lahko trdimo, da je popek že pognal, predno ga je doseglo podgobje. Ako dospe namreč podgobje do popka, ko je ta že pognal, in ko je spodnji del nastale mladike dobil že precej moči, ne more ga prodreti in se zavleči v listje. V obče moremo trditi, da po suhih letinah ne nastane mnogo rožičev, in tudi kodravost otovre ni ravno prenavadna, kar si moremo tolmačiti tako, da les hitro zori in vsled tega nekako zaostaja podgodbje. Na ta način si moremo tolmačiti tudi tisto metlasto vejevje na črešnjah, ktero to lepo drevje tako pači, in ktero ima tudi ta glivica na vesti. Navadno ukrivljene in vegaste veje so spodi nerazmerno debele in se polagoma stanšajo do prave debelosti tako, da se jasno vidi, da zajedavke ni tu. Najbrž mladika prehitro zleseni, in podgobje je ne more dohajati. Glavna veja takih ,,kuštravcev`` je zmirom debelejša mimo one, iz ktere so izrastli. Tudi na slivah se mestoma opazuje jednaka prikazen, toda redka je.

Grintavost sadja[uredi]

Grintavost sadja (Tórula fructígena). Grintavost raznega sadja imenujemo ono prikazen, ki se javlja navadno v rumenkasto-belih kupčkih na gnijočem sadju. Jabelka, hruške, slive itd. so pogosto v topli jeseni skoro popolnoma pokrite s to nevšečno nesnago, posebno pa ondi, kjer ležijo dolgo na tleh. Vzrok temu so majhne glivice, kterih podgobje je sestavljeno iz celovejnatih, členkovitih nitij. Iz njih izrastejo posebne nitke, ki so ali jednovite, ali razvejene, in ki razpadejo sčasoma v podolgasto trosje.

Sadje postane toliko bolj grintavo, v kolikor bolj vlažnem in megli podvrženem kraju je rastlo. Sicer pa ne trpijo vse vrste jednako od grintavosti, zakaj nektere ostanejo popolnoma zdrave, med tem ko so druge močno napadene. Kjer se te glivice navadno prikažejo, odvrnemo škodo s tem, da potresemo cvetje in pozneje tudi sadje s prav drobno semletim, ali v prah stolčenim žveplom.

Rastlinska črna rosa.[uredi]

Slika 339. Rastlinska črna rosa. (Fumágo salicína.)

Vsakemu je znana prikazen, da postane listje nekterega domačega drevja skoro kar črez noč črno, ali rujavkasto-črno, kakor da je kdo saj potrosil po njem. Izmed sadnega drevja največ trpita jablana in sliva, in ravno zavoljo tega hočemo o tej kvarljivki izpregovoriti na tem mestu. Hmeljevi listi so včasi tako preobloženi s tem sajastim povlakom, da je komaj najti zelene lise na njih. Tudi javori, vrbe, topoli, gabri, lipe itd. so večjidel jednako onesnaženi. Tem, sajam podobnim skorjicam smo dali ime ,,rastlinska črna rosa`` zato, ker jih povzročuje neka majhna glivica, ne pa, kakor bi bilo soditi na prvi pogled, kak črn prah, kterega je morda veter zanesel na listje.

Prvi čas kvarljivke ni lahko opaziti, zakaj naseli se na listu kot jako nežna, belkasta tančica, ki je sestavljena iz zeló drobnih oblic. Iz teh narastejo črne ali črnkaste, nekoliko razvejene niti, ki so členkovite in glavna podlaga že omenjenih prevlek. Te niti sestavljajo podgobje, ki ima to posebno lastnost, da se izpremeni pri zadostni vlagi v neko zdrizasto tvarino. Tako pride, da se razširi malo da ne po vsem listu, in ko se posuši, naredijo se od nje krhke skorje, ki popadajo v precejšnjih krpah z lista. List je videti ondi suh, dasi tudi se podgobje ni zarilo vanj, zakaj ono nima nikakoršnih sesalk. Oškodovanje rastline nam je iskati pač v tem, da povlak zabrani svetlobi pot do lista, ki zavoljo tega ne more pravilno delovati. Listi namreč pripravljajo rastlini živež in oddajajo ob jednem tudi razne pline, ki so se nabrali v rastlinskem telesu. Ker pa podgobje m) zamaši tiste majhne, s prostim očesom nevidne luknjice, po kterih se list oddihava, postane ta bolehav in ne more izvrševati svoje naloge. S tem pa glivica nič manj ne škoduje, kakor marsiktera druga, ktere podgobje živi v listu.

Nevarnost, ki nam preti od te strani, je tem večja, ker črna rosa ni posebno izbirljiva in zaradi tega najde kmalu kako ugodno podlago, kjer se naglo razširja. Njena posebnost pa je, da iz vsakega odtrganega kosca podgobja izraste nova glivica, ako so okolnosti le količkaj ugodne. Najbolj po godu ji je vlaga, v kteri je vsaj nekoliko sladkorja (cukra). Ako pohajajo na pr. po hmelju cela krdela rastlinskih ušic, ne traja dolgo, da se tudi naša glivica nastani, in da že oslabljeno listje še bolj slabi. Ako so naredile za vročega poletja ušice na jablanah in slivah mnogo medéne rose, in ako nastopi potem oblačno vreme, pokaže se črna rosa prav obilno na listju.

Nagla razmnožitev te kvarljivke pa se ne oslanja samo na podgobje, temveč za to skrbi vsa skoro nepregledna vrsta raznega trosja. Po letu razmnožuje glivico poletno trosje, ki nastane v več oblikah na podgobju, hitro dozori in na sosedno listje prehaja. To trosje se napravi ali na pravih trosonosih, ali na podgobju kot veliki črni kupčki okroglih zrnec, ali pa v verižice nanizano. Kakor smo že omenili, skrbi to trosje za hitro se vršeče razmnoževanje po letu, in ko bi ostalo pri tem, poginila bi kvarljivka jeseni. Ali žal, temu ni tako! Na trdnejšem podgobju se naredijo otovre raznovrstne posodice, kakor jih kaže naša slika, in v teh posodicah raznovrstno trosje, ktero prezimi, spomladi kali in črno roso ustanavlja. Iz posodice pe), ki se je odprla, stopilo je nekoliko vrečic s), v kterih se nahaja trosje. p) tudi odprta posodica, iz ktere se vsuje členkovito trosje, in sp) podolgasto trosje, sestavljeno iz jako drobnih telesec. Vse navedene oblike imajo nalogo, da pretrpijo zimo in kalijo spomladi. Seveda mnogo tega trosja ne doseže svojega namena, ali pri taki množini pač ni težko, da ga vsaj nekaj pride na pripravno mesto.

Pomočkov zoper to kvarljivko je malo, in sicer zavoljo tega, ker ji ugaja večina našega drevja. Da bi jo odpravili iz gozda, niti misliti ni, pač pa bi se dalo kaj storiti na sadnem vrtu. Tu je posebno gledati na to, da drevje ne stoji pregosto, ker bi potem veter do njega ne mogel; zakaj povsod opazujemo, da se glivica najbolj razširja v mirnih in tihih zatišjih. Nadalje je paziti, da ne pohajajo po drevju ušice, ki sikajo od sebe neko lepljivo blato, na kterem se trosje kaj lahko ulovi. Tudi se nekaj opravi, ako napadeno listje jeseni pograbimo in sežgemo.

Pegavost jagodnjekovega listja[uredi]

Slika 340. Rudeči jagodnjek. (Fragária vésca.)

Pegavost jagodnjekovega listja (Sphaerélla fragáriae). Te pa, te; kako debele so in kako lepo rudeče! Dobro bi bilo malo posladkati, misli si človek, prišedši do gozda ali kakega drugega prisojnega kraja, kjer je vse polno tega darú božjega. O otrokih niti ne govorimo; poznamo jih dobro. Naj jim gredó v slast rudeče jagode, naj jih še mnogokrat nabirajo, prav iz srca jim jih privoščimo. Mi pa se ozrimo na drugo stran, pustimo te samorastle rastline, kakoršne nam predočuje poleg stoječa slika, in si oglejmo na vrtu vrtnarjeve, ki obrobljajo razne grede in gredice, ali pa so posajene tudi kar na gredo. Nekako žlahtnega stanú se nam zdijo, kar že spričujejo veliki listi, in o čemur nas uveri sploh vsa zunanjost. In sad! Kakor orehi in še debelejše, okusne jagode se skrivajo pod listi in poplačajo vrtnarjev trud prav obilno. Kakor pa vsaka stvar, imajo tudi drózge ali troskve — tako pravijo tu pa tam vrtnim jagodam — dve strani. Ne da bi bile človeku morebiti v kako škodo, še lep dobiček mu donašajo, ali nje same zajedava neka glivica, ki krati vrtnarju veselje in zmanjšuje njegove dohodke. O tej zajedavki naj povemo dve, tri.

Na zgornji strani jagodnjekovega listja se naredijo okrogle, rujavo-rudeče lise, ki so ali druga od druge oddaljene, ali pa zlite v večje skupine. V sredi se lise najhitreje posušijo in obledijo, kar pride odtod, da je list ondi že izsesan in popolnoma brez redilnega soka. Beli barvi vzrok je pa zrak, ki se je naselil v prostorih, ko je kožica odstopila. Imenovane lise povzročuje belo, nitasto podgobje, ktero izsesava listno staničje, in ki nareja na listnem površju mnogobrojne šopiče kratkih, bledih trosonosov, kjer nastanejo posamezne, ali verigasto nanizane, drobne troske. V mladosti so troske in šopiči beli, pozneje pa porujavijo.

Druga vrsta trosja se napravlja v majhnih, okroglih posodicah, ki proderejo list in izpraznijo svojo rujavkasto vsebino.

Konec zime opazimo na velih, ali že popolnoma suhih listih pod razpokano in raztrgano zunanjo kožico okoli bledega osredja druge črne posodice, v kterih je mnogo narobe-jajčastih vrečic z osmimi troskami. To trosje je podolgasto-jajčasto in bledorujavo. Da je ozimno, ni treba skoro omeniti.

Kedar se pegavost prav razširi, posuši se listje, in sad ne more dozoreti, ker mu listi ne dovajajo potrebne hrane. Ta prikazen je lastna vsem rastlinam, in prebivalci vinorodnih krajev to prav dobro vedó, zlasti odkar jim strupena rosa dela toliko preglavico.

Z ozirom na zatiranje moremo vrtnarjem in sploh onim, ki iščejo dobička od drozeg, svetovati tó-le: Doslej se je opazovalo, da napada pegavost listje najbolj ondi, kjer rastejo rastline v ilovnatih tleh, in kjer tudi nimajo dosti solnca in prepiha. Sadi jagode torej v močno, pa rahlo zemljo in skrbi nadalje tudi za to, da imajo solnčno lego, in da more veter do njih.

Pegavost murbnega listja[uredi]

Pegavost murbnega listja (Sphaerélla móri). Nad 40 let je preteklo, odkar napada omenjena bolezen murbe, a ni se še posrečilo ji priti do živega. Čim neugodnejše je podnebje, tem bolj se jih drži; sicer pa moremo trditi, da je navadno ni vsako leto v tistem kraju, ali da se vsaj ne prikaže vsako leto v jednaki množini. Mi imamo sicer malo opraviti s tem drevjem, in dosti je ljudij, ki ga niti ne poznajo, a bolj na jugu se pečajo s svilorejo, in za njo je bela murba neobhodno potrebna. Zato pa hočemo bolezen na njenem listju na kratko opisati.

Bolezen se izdaja po rujavih pegah, ktere nastanejo meseca malega srpana na listih. Tu se zmirom bolj razprostirajo; ugnezdijo se tudi na nežnejših žilicah, močnejših pa ne morejo prekoračiti. Obolelo listje ni sicer svilodom škodljivo, ker ne pohrustajo njegovih suhih delov, a drevesu je to na veliko škodo, ker se mu skrči mnogo zelenega površja. Pege so dostikrat nekoliko vdrte in od zdrave okolice obrobljene. Sredi takih rujavih lis prodere glivica kakor majhna blazinica na dan; za prvo se prikaže več drugih, ki stojé nekako v kolobarju okoli prve. Čim vlažnejši je zrak, tem več blazinic nastane na listu, in sicer ne samo na zgornji, ampak tudi na spodnji strani. Brezbarvne ali rumenkaste, zamotane niti podgobja se prerivajo med posamičnimi stanicami, ki še včasi ostanejo zelene, navadno pa porujavijo. Listna kožica se pretrga, in konci nitek se preobrazijo v trosje, ktero prihaja, namočeno v neko slizavo tvarino, v ogromnih množinah na dan.

Pegavost hruškovih semenic[uredi]

Pegavost hruškovih semenic (Stigmátea méspili). Ta bolezen, ki je hruškovim semenicam posebno v drevesnicah škodljiva, pokaže se navadno že spomladi na mladem listju. Otovre se naredijo na posameznih listih rudeče, prav neznatne pege najprej na zgornji, pozneje pa tudi na spodnji strani. Mladi, mehki list je videti, kakor da bi imel tu pa tam drobne kapljice. Ravno tako, kakor prehaja list iz rudečkaste barve v zeleno in postaja polagoma trdnejši, povečajo se pege in se izpremenijo tako, da se izpahnejo v njihovih sredah okrogle, črnkaste pike. Ako se pege množijo, postane napadeni list skoro jednakomerno rudeče- ali rujavo-pikčast. Rujave pege, ki prešinejo list od zgornje do spodnje strani, zlijejo se, in list se nekoliko uglobi ter nazadnje odpade. Tako izgubijo semenice včasi že konec malega srpana listje; le malo ga ostane na najmlajših vršičkih.

Ako nastopi mokrotno poletje, nastavijo rastlinice sicer še druge krepke poganjke, a tudi njihovo listje porujavi in odpade. Take semenice v drevesnici že od daleč ugledaš, zakaj nekako metlasto štrlijo v zrak, ali se pa ovadijo po rujavem listju.

Prerežemo li napadeni list ondi, kjer se razvija pega, opazimo podgobje, ktero se preriva med stanicami. Njegov vpliv na stanično vsebino povzročuje, da ista razpade in stanica pogine. Zmirom bolj in bolj tišči bolezen v list, dokler ne dospè do nasprotne strani. Če je tudi ta uničena, tedaj vpade lisa, ker se prične listno staničje sušiti.

Črne pike, nahajajoče se sredi rujavih peg, raztrgajo se špranjasto. Tu se prikaže trosje, vsled kterega se napeta kožica prav za prav razkolje. Zajedavka pa ne napada samo listja, tudi na mladih steblih se naredijo jednake pege in v njih trosje. Nadalje se naseli na luskah, ki varujejo popke zimskega mraza. Odtod pa do mladih listov, kteri se začnejo spomladi nastavljati, ni daleč, in tako se prenese bolezen v drugo leto. Ker trosje hitro kali, okuži list za listom in prehaja tudi na sosedne rastlinice. Vendar so dokazale poskušnje, da vsaka semenica ni jednako občutljiva, in da ostanejo nektere sredi zeló okuženih malo da ne popolnoma zdrave. Nadalje je dokazano, da dobro rejene največ trpijo, in zaradi tega bi utegnil kdo misliti, da se glivica nežnejših cepičev še lažje polasti. Ali temu vendar ni tako, in na to se osniva boj zoper to zajedavko. Kakor hitro je namreč mogoče, treba je divjake ob tleh požlahtniti in presaditi v drugo zemljo, kjer ni lanskega, od glivice napadenega listja. Presajanje divjakov ne pomaga mnogo, ker se njih samih drži mnogo trosja.

Po zimi najdemo v bolnih, na prostem ležečih listih poleg že omenjenega trosja rujave oblice različne debelosti. Napolnjene so z rujavim trosjem, ktero v njih prezimi in velikega travna kali. Ravno otovre oboli mlado listje. Iz tega je razvidno, ako poletno trosje tudi pogine ali se ne naseli na mladih steblih, da zajedavka vendar pri življenju ostane. V omenjenih oblicah je mnogo vrečic, v kterih leži po osem trosov, ki so opredeljeni na dve nejednaki polovici. Ko spomladi začnejo rastline zeleneti, pritihotapi se trosje na listje in ustanovi v njem novo podgobje, ktero se ovaja po nevšečnih pegah.

Jabelčni krastovec[uredi]

Jabelčni krastovec (Cladospórium dendríticum). V vlažnih letih izgubi naše sadje, zlasti jabelka, mnogo navadne vrednosti, in čudečemu se nizki ceni pokaže ti kupec hrapave, črnkaste kraste, ki v njegovih očeh po pravici zmanjšujejo vrednost sadnega pridelka. Te nevšečne skorje nareja majhna glivica, jabelčni krastovec, ki včasi tudi na listju životari. Njeno podgobje živi v površnem staničju, ktero se vsled razmnoževanja razpoka in v kraste izpremeni. Sprva so njegove niti bele in zavoljo tega kraste belo obrobljene; pozneje pa porujavijo. Glivica se širi zmirom le ob robu in odlupi zunanjo kožico. Sredi kraste se zamotajo pojedine niti v temno podgobje, iznad kterega se vzdignejo kratke niti na viš, ki se preščipavajo v trosje. To se more še le potem zgoditi, ko je odpadla lupinica. Trosje je temnorujavo in kaki hruški precej podobno. Isto prav lahko kali, in prišedši na kako drugo mesto, povzroči novo krasto. Pod podgobjem poginejo najbližje stanice in se izpremenijo v skorjo. Ako pride k temu še voda, razpoka se skorja in naredi ob razpokah novo, ki prvotno krasto za nekoliko poveča.

Jabelčni krastovec prezimi na jabelkih in morebiti tudi še drugje, kar pa dandanašnji ni znano. Ker smo omenili, da živi glivica tudi na listju, moramo vso skrb obračati nanje in ga pridno pobirati in v ognju uničevati.


Na hruškah se nahaja prejšnji sorodna zajedavka (Cladospórium pyrínum), ki se pa ne zadovoljuje samo s sadjem in listjem, ampak napada tudi mladike. Na sadu napravlja ravno take kraste, kakor jabelčni krastovec na jabelkih, toda te so včasi tako velike, da se razprostirajo črez dobro tretjino vsega površja in naredijo sad črnomarogast. Ravno take kraste napravlja glivica na mladikah, kjer jih v začetku pokriva površna kožica, in še le ko se je ta nad njimi raztrgala, pokažejo se maroge. Največjo škodo nam nareja glivica s tem, da prevleče mladike na najmlajšem delu malo da ne popolnoma, da gredó te pod nič, in da se posušijo na njih nahajajoči se popki. Napadeno listje odpade zgodaj in je dostikrat prav slabo razvito.

Ker se bolezen lahko prenese s cepiči, treba je paziti že v prvi mladosti na drevje, da si ga ne oškodujemo sami. Napadene mladike moraš odrezati, listje pa pobrati in sežgati.

Zvezdasta črna rosa na vrtnicah[uredi]

Zvezdasta črna rosa na vrtnicah (Actinonéma rósae). Ni ga menda med prijaznimi čitatelji, ki bi se ne ozrl rad po lepi, dobro dišeči vrtnici ali, kakor ji navadno pravijo, po roži. Nikdo ne trdi, da je potrebna ali celó koristna, pa vendar je dosti ljudij, ki jo rajši vidijo na svojem vrtu, kakor marsiktero tujko. Na drugi strani je pa tudi res, da donaša vrtnica zlasti v obližju velikih mest lep dobiček. Bodi si tako ali inako, marsikomu pa je dobro znano, da nektere vrste včasi nič prav ne storijo, ker jeseni pred določenim časom izgubijo svoje listje. Tega je kriva neka glivica, ki povzročuje takozvano zvezdasto črno roso na listih. Morebiti komu ustrežemo, ako mu povemo o njej, kar je potrebno.

Po letu počrnijo listi vsled drevesastih lis, ktere napravlja po njih podgobje, ki se zavleče v list in srka živež iz stanic. Iz podgobja izraste trosje, ki je takoj kaljivo, in ki prenaša bolezen na druge rastline. Posebno v krajih, kjer imajo lepo, dolgo jesen, je zvezdasta rosa kaj neprijetna. Ker se vrtnice zaradi zajedavke zgodaj ospó, pretrgana je za nekoliko časa njihova rast; ko pa nastopi deževni jesenski čas, poženejo iz višjih popkov poganjke, ki po zimi navadno pozebejo, ali pa segnijejo pod odejo. Ako se ti ni posrečilo v začetku, ko so nastale prve črne lise na listju, bolezni zatreti, prikrajšaj nekoliko poganjke meseca kimovca. Tako si odpravil najvišje popke, ki silijo najbolj na dan; nižji se sicer tudi napihnejo, a vendar ne poženejo. Kako škodljiva je glivica, razvidimo prav dobro iz tega, da odpade tudi tako listje, ki ni močno napadeno, in ki je v spodnjih delih celó popolnoma zdravo.

Rudeče pege na češpljevem listju.[uredi]

Slika 341. Rudeče pege na češpljevem listju. (Polystígma rúbrum.)

Češpljevo listje je včasi kar posuto z rudečimi, večjidel umazanimi okroglastimi ali podolgastimi lisami, ki so zgoraj nekoliko vdrte, spodi pa zbočene. Napravlja jih majhna glivica mesnatega podgobja, ktero ima na spodnji strani prav mnogo skoro nevidnih pičic, o kterih nam povečalo pové, da so vhodi podolgastih, popolnoma v podgobje zavitih vrečic c) v A). A) je prerez skoz tako liso, ktera je samo podgobje, le na koncih je prerezanega tudi nekoliko lista. B) je jako povečana vrečica, ki je pri o) odprta. V teh posodicah se izgodnjajo prav drobne, kljukaste, malo da ne nitaste stvarice, kterih pomenu še niso prišli na sled. Najbrž je to trosje posebne vrste, kakor pri žitni rji. Te stvarice C) izstopijo v majhnih oblačkih s) v A) iz podgobja, ako je prišla voda v nje.

D) je prerez starejšega lista, ki je padel z drevesa in gnije na tleh. Prejšnje posodice so izginile, namesto njih pa so se napravile precej večje. V njih vidimo kijaste vrečice a), ki so izrastle iz dna. Napolnjene so s podolgasto-jajčastim trosjem sp), ktero napravlja spomladi omenjene pege.

Najbrž je odvisno od pomladanskega vremena, koliko trosja se razvije na listju, zakaj včasi je kar rudečkasto, včasi pa kaže le posamezne pege. Ker listje škodo trpi in navadno pred določenim časom popada z drevja, zato je kvara tem očitnejša, čim več peg ima pojedini list, in čim več listja je napadenega. Ti glivici moraš zabraniti, da ne pride trosje spomladi na razvijajoče se listje. To dosežeš, ako skrbno pobiraš bolno listje in ga uničuješ v ognju.

Mahovi in lišaji[uredi]

Predno se poslovimo od sadnega vrta, moramo se spomniti tudi raznih mahov in lišajev, ki sicer ne zajedavajo drevja, a vendar mu niso na korist. Srce zaigra človeku, ki stopi na sadunosnik, kjer je drevje skrbno osnaženo in ni po njem tiste rumene, sive, rujave itd. prevleke in tudi ne tistih blazinic, ki se šopirijo po drevesih zanikarnega gospodarja. Tu je nekam vse narobe; drevje je videti starikavo, polno suhih vej, gospodar se pa jezi nad njim, češ, da rodi redkokdaj in še tedaj malo. To mu radi verjamemo; jeden pogled nas je uveril o resničnosti njegovih besed. Kdor hoče imeti z vrtom veselje, mora jeseni in spomladi potrebno delo opraviti in nikdar pozabiti, da je drevo rastlina, ki zahteva sicer malo dela, ali to se mora izvršiti. Nikakor ne zadostuje, da vsadiš drevo in mu daš morebiti tudi oporo, potem ga pa najdeš še le jeseni, ko bi se rad okoristil z njegovim sadom.

Po sadnem drevju torej rastejo raznovrstni lišaji in mahovi, ki sicer ne pijejo hrane iz njega, a mu vendar škodujejo, ker se preveč namnožijo in potem zadržujejo škodljivo vlago. Tudi mu škodujejo s tem, da debla in veje ne morejo oddajati vodne pare in raznih plinov, ki so se nabrali v notranjem telesu, in da so prijetna pribežališča raznim mrčesom in njihovi zalegi. Nasledki ne izostanejo dolgo, zakaj veje usihajo polagoma in se nazadnje posušijo; lub se napne in razpoka, rad se prisadi tudi rak, in drevo sčasoma pogine. Ta nesnaga se odpravlja z drevja navadno z vapnenim beležem; deblo in veje se namažejo namreč z vapneno goščo. Še boljši je pa navadni lug, zlasti ako je precej močen, in ako si na deset bokalov luga pridel pol funta karbolove kisline. Ko je zmes še enkrat zavrela, namaži z njo drevo, in kmalu bode čisto.

Okrasek