Naše škodljive rastline/Škodljive vinski trti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naše škodljive rastline/Škodljive sadnemu drevju Naše škodljive rastline v podobi in besedi
V. Rastline škodljive vinski trti.
Martin Cilenšek
Naše škodljive rastline/Škodljive travnikom in pašnikom
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V. Rastline škodljive vinski trti.

,,Najboljši pevci med ptiči imajo priprosto obleko. Nikakoršna pisana suknja ne naznanja, da jo zna slavček najbolje drobiti; jednako skriva vinska trta svojo moč med krevljastimi vejami in se zaničuje v zelenkastih majhnih cvetkah. Pa listje je lepo in vredno, da venča čelo božanstvu, ki daruje veselje. In kdor vé, kako dobro dišijo njene cvetke, ta se ne čudi, da rodijo tako rajske jagode. Trta se opira in pleza po drevju in po kolih, kakor bi hotela prositi človeka, da jo sadi in podpira. Sadil jo je pa tudi, odkar se je zavedel, in ne bo je opustil. Kakor pripoveduje sveto pismo, zasadil jo je Noe takoj, ko je naznanjala mavrica, da se bo odslej začelo veselo in prijazno življenje in rastje brez ovire.

Gotovo so trto že sadili ob časih Homerja in njegovih vrstnikov na Grškem in v Mali Aziji. Z Grškega in iz Egipta so zanesli trto na Laško, kjer so jo najprej sadili v okolici Rima, kamor je prišla okoli 180. leta pred Kristom z Grškega. Prve rimske postave so prepovedale, da se ne sme piti vino pred 25. letom; Grki pa niso bili tako natančni. — Na južno Francosko so zanesli Feničanje trto 600 let pred Kristom iz Azije. Severnim ljudstvom se je vnelo poželenje do ognjenega laškega vina; prilomastili so zato večkrat črez planine, da bi se ga napili. Domicijan je bil trto prepovedal; pod dobrim vladarjem Probom se je pa razširilo vinstvo do reke Rena in v Panonijo. Po zgodovinski poti je težko zaslediti domovino vinske trte; mnoge povesti kažejo na mnogo krajev. Mogoče tudi ni drugače, ker skoro vsako ljudstvo je dobilo vinsko trto iz drugega kraja. Najbrž je trta domá v Aziji v gozdih Mingrelije in Imerecije, kjer še divja raste. Noetova povest dokazuje tudi že zgodnje vinstvo med Kavkazom in Araratom.

Reja je trto jako izpremenila, kaplja na dobroti toliko pridobila, da je kaj. Izkušnje in vednosti so učile človeka, kako naj pripravlja vino, da bode najbolje. Dosegel je človek tudi toliko, da se sme imenovati vinska kapljica najblažja pijača v dolini grenkih solz. Kakoršnega vina poželi grlo, sladkega ali močnega, z vsakim vé postreči umni gornik.

Trta raste povsod; pa črez 50 ° širokosti in med krogi solnčne vrnitve se ne dá saditi. V vročih krajih raste trta le na hribih, kjer je bolj hladno. Trta ne strpi ne mraza, ne vročine, če sta prehuda. Že v severni Afriki se trta v osojah (senčna lega) najbolj obnaša. V nekterih krajih perzijanskih izkopljejo 2-3 metre globoke jame, v ktere sadijo trto, da ji ni prevroče. V takih vročih krajih ne delajo povsod vina, ampak uživajo le grozdje; tudi bi bilo vino škodljivo pri taki vročini.

Evropci niso nikjer mogli biti brez vina. Zanesli so torej trto na vse kraje, kjerkoli so se naselili, in kjer je bil kraj za njo. Skušali so jo tudi zarediti v Ameriki, pa ni hotela rasti. Sedaj so pa začeli saditi domačo trto, ki tam divja raste, in obnaša se jim prav dobro, posebno v dolini reke Ohio. Najimenitnejša izmed vseh je trta, ki se zove ,,Kotawba``, in ta še najbolj pretrpi mraz. Jagode ima sicer drobne, pa sladke in dišeče.

Na severni meji vinstva rastejo skoro najboljša vina. Nektero je pa tudi, da vleče usta navzkriž, da je joj! Pri nas sadijo trto na južnih bregovih, v bolj vročih krajih tudi po ravnini. Trta ljubi dobro zagnojeno, peščeno prst, ne pa mokre ilovnate. Kako ji vulkanska tla ugajajo, kaže vino, ki raste okoli ognjebljuvnega hriba Vezuva na Laškem. Ne imenujemo tega vina zastonj ,,solze Kristove``.

Če se ne obrezuje, zraste zeló velika. Pripoveduje se o jedni na Francoskem, ki je bila debela kakor mož črez pas, in ki je na leto dajala 350 steklenic vina. Na južnem Francoskem se še zdaj dobivajo grozdi, tri do pet kilogramov težki. Ko je bil poslal Mozes Jozuo in druge može, da bi ogledali deželo, ki se meda in mleka cedi, dobili so grozd, ki sta ga morala dva možaka nesti na drogu. Neki potnik pravi, da se še zdaj dobivajo tam grozdi 8 kilogramov težki. Iz svetega pisma vemo, da je bilo v Palestini nekdaj vinstvo glava poljedelstva, in da je bila trta največji blagoslov obljubljene dežele.``

Tudi dandanašnji je vinska trta za vinorodne kraje jako imenitna, zakaj mnogo denarja pride v deželo, bodi si za grozdje, bodi si za vino. Ali mnogovrstne nadloge tepejo vinogradnika in mu zmanjšujejo pridelek. Raznih plevelov, ki rastejo po obdelani zemlji, ubrani se še precej lahko, ako je roka le o pravem času pripravljena; drugače pa je z raznimi zajedavkami, ki mu ne uničijo samo pridelka, temveč polagoma tudi rastlino. Rastlinic, nahajajočih se na vinski trti, našteli so nad dve sto, toda samo nekaj je pravih zajedavk, ostale niso nevarne in se naselijo skoro povsod, kjer rastlinske tvarine začnejo gniti. Tu hočemo izpregovoriti samo o pravih zajedavkah in čitatelju pokazati pot, kako jih naj uničuje.

Trtna jajčasta plesen.[uredi]

Leta 1845. je opazil angleški vrtnar Tucker na vinski trti neko posebno trtno bolezen, ki se je potem razširila v vse dežele, kjer se sploh prideluje žlahtna vinska kapljica. L. 1848. je jela napadati trte na Francoskem, leta 1850. je bila že na južnem Tirolskem, kjer je kakor tudi na Laškem 1859. leta tako razsajala, da so mislili, da je trtoreji ondi za vselej odklenkalo. Nasledek temu je bila strašno visoka cena vinu, ki je poskočila od 8 gld. leta 1848. polagoma do 48 gld. v letu 1859. Od leta 1862. se je bolezen jela počasi umikati, ko so začeli trte žveplati, in akoravno je ni bilo mogoče popolnoma zatreti, rodila je trta vendar malo da ne tako, kakor v prejšnjih letih.

Slika 342. Trtna jajčasta plesen. (Oídium Tuckéri.)

To bolezen povzročuje jajčasta plesen, ki se pokaže kmalu, ko je trta ocvetla, na zelenih mladikah v podobi belih, jako tankih, pajčevinastih nitij, ktere naglo rastejo ter na jagode in starejše listje prehajajo. Napadeni deli dišijo po plesni, in ako stojimo sredi takega vinograda, zdi se nam, da je nos poln same plesni. Poleg stoječa slika nam kaže kos podgobja, ki se plazi po površju in se mestoma s koreninastimi sesalkami x) uglablja v zunanjo kožico ter jo izsesava. Na nasprotno stran pa izrastejo kratki, kvišku stoječi trosonosi, ki se preščipavajo v jajčasto trosje a), ktero se razširja po vinogradu in novo plesen ustanavlja. b) kaleč tros.

Največjo škodo napravlja jajčasta plesen na jagodah, dokler niso popolnoma dorastle, zakaj one zaostanejo za zdravimi jagodami in se naposled razpokajo, ker se obolela koža ne more tako raztegovati in na vse strani rasti kakor vsebina. Razpokane jagode visijo še dolgo na trti, nazadnje pa se posušijo ali segnijejo. Manj obolele ostanejo včasi tudi cele, ali nikdar ne dorastejo do navadne velikosti in tudi ne dozorijo popolnoma. Ako se je zajedavka zeló razmnožila in ji človek ni nikakor nasprotoval, uničiti more ves vinski pridelek. Če si pa vendar nabral nekoliko brent malo da ne brezsočnih jagod, dobiš vino zopernega okusa, kterega niti piti ne moreš. Da si torej ne pokvariš žlahtne kapljice, odberi, ako je to sploh mogoče (in mogoče je ondi, kjer so napadene le pojedine trte), bolno grozdje od zdravega.

Ne samo grozdje trpi od te zajedavke, temveč tudi rastlina sama gre pod nič, ako se je bolezen preveč razširila. Mladike zaostanejo v rasti, in ako se dogaja to več let zaporedoma, usahne trs.

V obče trpi največ grozdje, do kterega ne moreta zaradi trsove vzgoje zrak in svetloba, in grozdi, ki tičijo med gostim listjem, so navadno najbolj napadeni. Seveda moramo tu tudi še pomisliti, da jagode v močni senci ne narejajo tako trde lupine, kakor na solncu, in da so tudi že zavoljo tega zajedavki bolj priročne.

Jajčasta plesen udelava najbolj v mokrotnih letih in gospodari najhuje po vinogradih, ki nizko ležijo, in ki so sploh bolj vlažni. Glivica pa ima, vsaj po nekterih krajih, tudi svojo zajedavko, ktera živi v njenem nežnem podgobju, izsesava ga in uničuje ter v trosonosih nastavlja drobno trosje.

Od vseh pomočkov, ki so se priporočali proti tej zajedavki, najboljše je žveplo, s kterim se oprašijo obolele mladike in jagode. Da bo žveplanje uspešno, mora se vršiti v toplih, solnčnih dneh, ko ni vetra, in ko se je rosa že posušila. Kjer bolezen bolj posamezno nastopa, tam se žvepla, kedar se glivica ravno opazi. Kjer pa vsako leto bolj ali manj razsaja, ni čakati tega, ampak žvepla se prvikrat, ko so mladike že malo pognale. Splošnega pravila o žveplanju ni mogoče nastaviti, vsak vinogradnik naj trte sam opazuje in žvepla, kedar se bolezen z nova prikaže. Po nekterih krajih na Tirolskem žveplajo včasi 7-8krat na leto. Ako je nastopilo kmalu po žveplanju deževno vreme, bilo je delo večinoma zastonj in se mora takoj ponoviti, ko se je zjasnilo. Nekteri žveplajo, ko je trta ocvetla, kar pa ni posnemanja vredno; zakaj čim bolj gledaš v začetku na žveplo, tem več ga boš pozneje potreboval in tem manj opravil. Požveplati je treba vso trto, posebno pa vse grozde.

Žveplo bodi čisto in drobno kakor prah. Nečisto je navadno sivorumeno, čisto pa belorumeno. Vino od žveplanega grozdja ima sprva neki poseben okus, ki se pa popolnoma izgubi, ko si ga večkrat pretočil.

Trtni pikec.[uredi]

Slika 343. Trtni pikec. (Gloeospórium ampelophágum.)

Vinogradnikom dobro znane so one majhne, rujave ali škrlataste lise, ki se naredijo kmalu spomladi na mladikah, listih in viticah ter pozneje tudi na razvijajočih se jagodah. Polagoma se vzdignejo nekoliko iznad ostalega površja, postanejo sivorudeče in rujavo obrobljene. Pozneje se vdere lisa tako, da ostane samo rujavi rob kot vzvišen obroček, in na imenovanih napadenih delih nastanejo rane, kakor da bi jih bili žužki izglodali. Listi so včasi tako poškodovani, da so podobni kakemu rešetu, samo da so posamezne luknje okrogle, ali pa nepravilne. Poleg stoječa slika nam kaže omenjene lise na listju, mladikah in jagodah.

Na mladikah in viticah se zlijejo prvotne male lise v večje in postanejo nepravilne. Dostikrat se razširijo celó v kolobar, kar daje mladikam neko grčavo obliko. To ne more ostati za les brez slabih nasledkov. In res usihajo take mladike in se sušijo ter se nam zdijo naposled kakor zažgane. Nazadnje se odlomijo od trte in padejo na tla.

Tudi na jagodah se združijo včasi kolobarjaste prvotne lise v veliko nepravilno rano; pa tudi pojedine rane morejo precejšnji del jagode prevleči. Močno napadene jagode odpadejo navadno; tiste pa, ktere obvisijo, so ob rani jako odebeljene, med tem ko more zdrava polovica celó dozoreti.

V neugodnih letih nam more ta zajedavka trgatev popolnoma uničiti. Škoda je pa tudi velika, ako obolijo mladike; zakaj jagode, ki so ostale morebiti še zdrave, malokdaj popolnoma dozorijo, in trta boleha več let, predno si zopet opomore.

V pikčevih lisah najdemo zgoraj nepravilne brezbarvne, ali rujavkaste, majhne stanice, ki so nastale iz posameznih nitij rujavega podgobja. Stanice zgornje plasti se podaljšajo nekoliko; v njih se naredi trosje, ktero privzdigne zunanjo kožico in raztrga. Zdaj je prosto in najde svojega pomočnika v dežu in rosi. V mokrotnih letih se je torej te bolezni posebno bati.

Po ravninah, kjer je mnogo jutranje rose, je pikec nevarnejši, kakor po višjih legah, kjer se ne nahaja tako pogostoma. O močni rosi prenašajo posebno razne žuželke trosje od trte na trto; njim se pridružijo tudi polži, ki pohajajo otovre po zelenju. Močna in vlažna zemlja zajedavki dobro ugaja; zato je z ozirom na zadnjo treba gledati na to, da se kolikor mogoče osuši. Močnega hlevskega gnoja ne smemo spravljati v napadene vinograde, ker postanejo mladike potem nežnejše in bolj sočnate, in nasledek temu je, da se zajedavka v njih lažje naseli.

Trt, ki stojijo v drevesni senci, glivica ne napada pogosto, ker se napravi na njih manj rose, in ker tudi dež ne more lahko do njih. Gledé na to zajedavko je najboljše, ako gredó mladike na viš, zakaj mnogo manj trpijo mimo onih, ki visijo ali so razpeljane v brajdo. V vinogradu, kjer imaš to bolezen, opuščaj vsako delo tako dolgo, dokler je kaj rose na listju, ali dokler ni izginil zadnji sled po dežu. Rez se najbolj obnaša jeseni. Odrezano vejevje, ktero je zaznamovano s pikčevimi ranami, moraš takoj odpraviti iz vinograda in sežgati. Tako ti je ravnati spomladi z zelenimi mladikami, koder so se pokazale lise.

Pravega leka za to bolezen še nimamo. Dobro služi jako razredčena raztopina modre galice (bakrenega vitrijola), v ktero namočimo spomladi les, dokler še ne poganja, ali ga le z gobo obrišemo.

Črni smod.[uredi]

Slika 344. Črni smod. (Cladospórium Roésleri.)

Prejšnji bolezni nekoliko podoben je črni smod ali palež, ki se začenja in vrši takó-le: Meseca malega, včasi še le velikega srpana opazimo na spodnji strani najnižjih listov od začetka malo, pozneje pa zmirom več majhnih rumenkasto-zelenih, lisam podobnih rušic (tratic). Te rastejo hitro na okrog, in kjer se dotikajo, zlijejo se v večje. List se polagoma suši in rujaví na napadenih mestih, in tako nastanejo suhe, rujave lise na zgornji strani listov, dokler ti ne odpadejo. Od najnižjih listov se širi bolezen počasi navzgor tako, da so najvišji listi še zdravi, med tem ko kažejo bližnji pod njimi omenjene rumenkasto-zelene rušice in še nižji rujave, suhe lise. Najnižji pa so otovre že jeli odpadati, kar se vsakokrat dogaja, kedar se polasti trte črni smod. To se pomiče zmirom više in vrši tako hitro, da je trta sredi kimovca že kakih 60 centimetrov (2 čevlja) od tal popolnoma gola.

V drugi polovici imenovanega meseca poneha razširjanje bolezni in z njo tudi padanje listja; kar ga je pa še ostalo na trti, odpade z onim na zdravih rastlinah. Podgobje, ki povzročuje črni smod, nahaja se v staničnih prohodih in pošilja skoz reže spodnje listne strani cele kosmiče (butare) trosonosov, na kterih se preščipava podolgasto trosje. Ti trosonosi napravljajo omenjene rumenkasto-zelene rušice.

Na jagodah se pokaže palež na sledeči način. Dokler nezrele jagode še hitro rastejo, ustanovijo se okoli srede meseca velikega srpana na posameznih, jagode držečih recljih istotake rušice. Včasi jih je toliko, da so reclji z njimi oviti kakor z baržunom (žametom). Ako preneha njihova nagla rast, predno se začnó jagode barvati in mehčati, opazujemo na onih, kterih reclji so napadeni, nekaj posebnega. Jagode postajajo namreč od reclja navzgor trde in modre kakor slive. Redkokdaj se naredijo take trde lise tudi na sprednji polovici. Take jagode dozorijo hitreje od zdravih. Kakor hitro se pokažejo na njih lise, začnejo se sušiti oni recljevi deli, ki so posejani z rušicami. Zavoljo tega postanejo tako krhki, da odpadejo z njih jagode, kakor hitro se dotakneš grozda. Pozneje zvene včasi tudi spodnja trda in modra polovica bolnih jagod okoli reclja tako, da prav lahko odpadejo. V jagode se zavrta podgobje iz recljev in se nastani posebno v njihovih spodnjih in srednjih delih.

Ako odpravljaš napadeno listje, storil si svojo dolžnost. Mogoče, da tudi žveplanje kaj pomaga!

Strupena rosa[uredi]

Strupena rosa (Peronóspora vitícola). Poleg jajčaste plesni je ni rastlinske kvarljivke, ki bi bila pri vinogradnikih vzbudila toliko strahú, kakor strupena rosa. Povzročuje jo neka majhna glivica, sorodnica krompirjeve plesni. Ko se je jela novica o njej raznašati po naših krajih, prestrašili so se je ljudje morebiti bolj, kakor trtne uši. Ni čuda, saj so donašali časopisi čudna poročila, in kakor smo se zdaj že sami prepričali, skoro brez vsakega pretiravanja. Ta vinogradska šiba je tujka, ki se je pritepla k nam iz daljne Amerike, kjer jo že dolgo poznajo. Najprej, in sicer leta 1878. se je prikazala na Francoskem, odkoder se je polagoma širila v druge pokrajine. Mestoma je naredila mnogo škode, zlasti s tem, ker trtam prerano odpade listje, vsled česar niti grozdje, niti les dozoreti ne more. Da na tak način trpi trs, vsak predobro vé. Marsikje je pokončala tudi grozdje, ako je bil ravno čas za to. Ali čim večja nevarnost nam preti, tem bolj se postavljamo po robu. Učenjaki in vinogradniki niso mirovali, dokler niso našli pomočka, ki je tej škodljivki gotova smrt. Tam, kjer so ljudje že obupavali, naselil se je zopet mir, zakaj v pestéh imajo svojega sovražnika, kteremu zmirom bolj in bolj bijejo na pete. Tistim seveda ni pomagati, ki roke križem držé in mirno gledajo, kako gine trs za trsom iz vinograda. Jednako se godi onim, ki pričakujejo pomoči od drugih, ali celó mislijo: kakor je prišlo, tako bo prešlo. Toda varajo se! Res, da glivica zopet izgine, ali navadno še le tedaj, ko je opustošila vinograd. Ne smemo torej obupati, temveč z vztrajnostjo se lotimo dela, ki nam obeta gotovega dobička. Predno pa povemo čitateljem, kako je treba postopati s to kvarljivko, morajo vendar o njej sami toliko zvedeti, kolikor pospešuje njeno pokončevanje.

Strupena rosa, ki se navadno najrajši prikaže na listju, naredi ondi nežne, bliščečim, belim povlakom podobne rušice na spodnji strani. Včasi se razprostira samo ob listnih žilah, večjidel pa zaleže več površja. Na zgornji strani so nad rušicami rumene, rudečkaste ali črnkaste lise. Omenjene rušice napravljajo majhni, drevesasto razvejeni trosonosi, ki na koncih otečejo in rodijo drobno, hruškam podobno trosje. To lahko odpade, in ako pride vetru v oblast, prehaja s trte na trto, kjer more kaliti in razširjati bolezen.

Trosonosi, kteri po 3-4 izstopijo iz pojedinih listnih rež na spodnji strani, izrastejo iz podgobja, ki prepleta posamezne stanice napadenih listov. Močno se razhajajoče podgobje nareja mestoma majhne, okroglaste sesalke, ki prodirajo v listne stanice in tako z njihovim sokom redijo glivico. Nasledek takega izsesavanja je smrt posameznih stanic, ki se širi čim dalje, tem bolj na okrog tako, da nastanejo že omenjene lise na zgornji strani listov. Ker je glivica jako rodovitna — na jednem listu rodi 500.000 in še več trosov, kterih more vsak v ugodnih okolnostih na trtnem listu kaliti in rastlino okužiti — zató je razumljivo, da napreduje bolezen prav hitro. Da se pa trosje razvija, mora vreme precej toplo in na trtnem listju nekaj vode biti. Posamezna kapljica, bodi si od deža ali od jutranje rose, zadostuje popolnoma.

V trosu, ki je prišel v kapljico vode na list, razdeli se vsebina črez kake pol ure na 4-5 roječih (plavajočih) trosek, ki pretrgajo, kjer si bodi, steno in izstopijo v vodo, kjer plavajo, z nežnimi nitkami veslajoč, tudi kake pol ure. Zdajci pa obnemorejo, izgubijo vesla, postanejo okrogle in se zarijejo med listne stanice, kjer ustanovijo podgobje. Na tem izrastejo navadno v 8-10 dneh že opisani trosonosi, ki so vzrok tudi že opisanim belim rušicam na spodnji strani. Ker preteče več časa od hipa, ko se je trosje zavrtalo v list, pa dotlej, ko se nam je očitno pokazala bolezen, zató je že marsikdo mislil, da je vsako delo zastonj. In zares, prav nič nisi opravil, ako si škropil s to ali ono priporočano tekočino tedaj, ko se je trosje že zavleklo v staničje. Zatorej moramo paziti na to, da ugonobimo trosje, dokler je še na listju; pozneje sta delo in trud malo da ne zastonj.

Zapustivši matičino lupino, so troske jako nežne in zeló občutljive ter hitro poginejo, ako se je posušila kapljica na listu. Še nevarnejše so jim take tvarine, ki imajo nekoliko kakšne bakrene soli. Ta je za nje pravi strup, in najmanjša trohica zadostuje, da pridejo ob kaljivost. Ravno to je pri vsej nesreči še sreča, in na to se opira uspešno pokončevanje z vapnom in bakrenimi solmi. Uničevati moramo kalí, predno so se zavlekle pod kožico. Tudi trosje, v kterem se rodijo troske, ne živi dolgo. Ako v 8-10 dneh ne najde vlage, da bi se moglo dalje razvijati — da bi se v njem napravile troske — pogine. Iz tega povzamemo, da suho vremo, ako ob jednem tudi rosa ne pada, ne more ugajati razširjanju strupene rose. Vinogradi, ki ležijo na vetrovni strani, in po kterih se rosa o pravem času hitro posuši, trpijo mnogo manj od sosednih, ki so za vetrom. Najbolj se širi bolezen o mokrotnem, pa dovolj toplem vremenu.

Z ozirom na uničevanje strupene rose je velevažno tudi to, da trosje kali na zgornji strani lista, in da najde tu pot vánj. Zato je neobhodno potrebno, da pride tekočina, s ktero ga hočemo uničiti, na zgornjo stran.

Trosje, o kterem smo doslej govorili, je poletno trosje, in ko bi drugega ne bilo, ponehala bi bolezen sama ob sebi. A žal, temu ni tako! Jeseni namreč se naredi v odpadlem listju ozimno trosje, ki je nekoliko večje in okovarjeno z močno, trdno kožico. To prezimi in povzroči po letu z nova bolezen. Njegovo število je neizmerno, zakaj v jednem samem listu se ga zaredi nad poldrugi milijon. Predno so prišli do izdatnega pomočka, priporočali so popolno odpravljanje odpadlega listja; a to je malo pomagalo.

Doslej smo najbolj poudarjali, da obolijo za strupeno roso zlasti listi; a ne smemo prezreti, da se more zavreči na vseh zelenih trsovih delih. Posebno na receljčkih, nosečih jagode, in če se rano razvija, tudi na cvetju se prikaže. Tudi razvijajoče se jagode niso varne pred njo, in tako more priti, da uniči celó trgatev, kar se je mestoma tudi dogodilo. Glivica raste iz receljčka v mlado jagodo, kjer se najbolj razmnoži v njenem spodnjem delu. Oboleli deli jagode postanejo sivkasti, pozneje rujavkasti in trdni kakor usnje; naposled se posušijo, in sad odpade.

Zdaj smo spoznali hudega sovražnika in zvedeli poglavitne točke o njegovem življenju. Samo to bi vinogradniku nič ne koristilo; treba mu je tudi povedati, s čim se naj loti dela, kako in kdaj ga naj opravlja. Povedali smo že, da so trosovi, zlasti pa roječe troske za bakrene soli jako občutljivi. Po tem se moramo tudi ravnati in gledati posebno na to, da spravimo te tvarine v pravi obliki in o pravem času na zgornjo stran trsovih listov, kjer se razvija trosje.

Bakrene soli moramo uporabljati v naslednjih oblikah:

I. Škropljenje s čisto raztopino modre galice1 (bakrenega vitrijola). Take tekočine delujejo prav hitro in silno, a ker jih močni dež precej lahko izpere z listja in grozdja, mora se škropljenje večkrat ponavljati. Ako smo raztopili preveč modre galice v vodi, škodljiva je taka tekočina listju, ker ga zamori. Na 100 litrov vode priporočajo 200-300 gramov modre galice.


1 Modra galica mora biti modra kakor nebo in popolnoma čista, t. j. ne sme biti onečiščena z železno galico, ki je trtam škodljiva. Za naše namene moramo zahtevati galico ,,prve vrste``. Tudi vapno mora biti čisto, brez peska.

II. Boljša in malo da ne popolnoma neškodljiva je bakreno-vapnena zmes, ki se more pripravljati na več načinov. Ta se odlikuje posebno po dveh lastnostih, in sicer a) kaže s svojimi belimi kapljicami delavcu pot, da more vinograd jednakomerno poškropiti, in b) ostanejo njene kapljice dolgo na listju, kterih tudi najmočnejši dež ne odpravi popolnoma. Trikratno škropljenje z bakreno-vapneno zmesjo zadostuje, kar si moremo tolmačiti tako, da najmanjša trohica, ki se je raztopila v vodni kapljici, umori v njej nahajajoče se trosje.

Bakreno-vapnena zmes bodi taka, da prideta na vsak hektoliter (100 litrov) vode po 2 kilograma modre galice in ravno toliko živega (neugašenega) vapna. Približno tako, t. j. 2% zmes dobimo na tá-le način. Star polovnjak (5 veder), kteremu smo izbili jedno dno, napolnimo kakih 24 ur, predno gremo škropit, nekoliko nad polovico z vodo. Vánjo vrzimo 5 kilogramov zdrobljene modre galice in pomešajmo to tekočino večkrat. Kake 3-4 ure pred škropljenjem ugasimo v kaki posodi ravno toliko živega vapna in vlijmo to zmes skoz sito v polovnjak, v kterem smo raztopili galico, in vse prav dobro pomešajmo. Ako polovnjak ni poln, dolijmo vode, kolikor je je še treba. Navadno ima polovnjak prostora za 280 litrov, zato ga ne smemo do vrha napolniti, ampak toliko ga naj ostane praznega, da bi še lahko dolili kakih 20-30 litrov. Zmes je zdaj pripravljena.

Prvič moramo škropiti, ako le mogoče, pred cvetjem, t. j. od 1. do 15. rožnika, ko se je listje že razvilo; ako pa trta naglo poganja, tudi kakih 14 dnij pred omenjenim časom. Drugič je treba škropiti okoli polovice malega, in tretjič okoli 15. velikega srpana. Sploh se moramo ravnati po tem, kako se razvija listje. Predno nalijemo škropilnico, moramo zmes vsakokrat dobro premešati. Vestni delavec škropi tako, da pride tekočina na vsako pero. To dosežemo z dobro škropilnico, kakoršne prodaja c. kr. kmetijska družba na Kranjskem. Za orál ne potrebujemo polovnjaka zmesi, tako da zadostuje za dvakratno škropljenje po 8, in za trikratno po 12 kilogramov modre galice in vapna.

Bakreno-vapnena zmes ne škoduje grozdju, še manj pa vinu in živalim, ktere krmijo nekteri z listjem.

Pri škropljenju je treba gledati tudi na vreme. Najbolj se ti obnese to delo, ako škropiš o suhem vremenu, kedar solnce preveč ne pripeka, in kedar te tudi veter preveč ne moti. Opusti škropljenje, kedar se bliža huda ura, ker dež izpere kapljice, dokler se niso posušile na listju. Ker se je strupena rosa zatrosila v naše vinograde in se razširila že daleč po Slovenskem, moramo tukaj posebno poudarjati, da je najboljše škropiti, predno se sploh prikaže bolezen v vinogradu. Rabiti moramo škropilnico, ki praši tekočino v mnogih jednakoličnih kapljicah. Delavec mora stopati jednakomerno naprej in škropilnico tako držati, da prši tekočina zviška na trtno listje.

III. Kakor bakreno-vapnena zmes, ponaša se tudi ona, ki smo jo naredili od modre galice in amonijaka. Tega pa ni lahko dobiti povsod, in kapljice od te zmesi se ne vidijo tako dobro po trtah, kakor od prejšnje. Ker smo uverjeni, da bodo segali naši vinogradniki po bakreno-vapneni zmesi, ne poročamo dalje o drugi.

IV. Razne prašne zmesi z bakreno podlago so se pokazale manj izdatne mimo bakrenih raztopin, zato jih ne moremo priporočati za splošno škropljenje, ampak le ondi, kjer gre za kako poskušnjo. Z ozirom na te nam veter največkrat zmede račun. Kjer pa ni vode, ali kjer bi se mogla le z velikimi težavami in stroški spraviti v vinograd, moremo se posluževati tudi prašnih zmesij. Poskušali so razne zmesi, kakor v prah stolčeno modro galico s stolčenim vapnom, žveplom, z raznimi pepeli itd., toda o nobeni ne moremo reči, da bi dosegla škropljenje z raztopino. Ako si prisiljen, da rabiš prašne zmesi, moraš to pogostoma storiti; zlasti ne smeš dela opuščati po močnem dežu.

Trtni koreninoses.[uredi]

Slika 345. Trtni koreninosês. (Dematóphora necátrix.)

Ko so se začele v Evropi oglašati bolezni na trtnih koreninah, zaradi kterih je jela trta pešati in se sušiti, vzdignili so se vsi, učenjaki, vinogradniki in drugi, nad pokončevalca ter mu hoteli preprečiti ničvredno delo. Koliko je to pomagalo, vemo, in tudi nam ni ostalo neznano, da se širi bolezen zmirom dalje. Vzrok ji je vinogradska ušica ali trtna uš, ktero nam je poslala Amerika s svojimi trtami. Bolezen se prične na koreninah, kjer sedijo imenovane živalice in svoje sesalce zabadajo vánje. Čim nežnejša je koreninica, tem prej se je lotijo, tem hitreje jo uničijo. Po njej se naredijo vozlom podobne otekline, ki pozneje zagnijejo; zavoljo tega začne trs bolehati in naposled pogine. Bolezen se razprostira od nekega središča na vse strani; zmirom več trt postaja bolehavih, med tem ko so prve skoro že suhe. Toliko o trtni uši! Še enkrat naglašamo, da se na koreninah napravijo nabrekline, ktere ti izdajo kvarljivko.

O trtni uši bi ne bili izpregovorili na tem mestu, da ni bolezen, ki jo povzročuje, skoro popolnoma jednaka neki drugi — trtnemu gnitju — ktero ima glivica ,,trtni koreninosês`` na svoji vesti. Ker so prikazni nad zemljo pri obeh boleznih malo da ne tiste, ni čuda, da so pripisovali obe trtni uši. Tudi trtno gnitje je označeno s tem, da se napravijo v vinogradu temne lise različnega obsega; sredi njih stojijo suhi trsi, okoli in okoli pa bolj ali manj bolehavi. Te lise se razširjajo na vse strani in postajajo vedno večje. V prvem letu obrodijo napadene trte navadno prav obilno; v drugem poženejo le malo rozg, in še te so kratke, drobne in slabotne. Listi so majhni, grozda pa ni nobenega. Večina napadenih trt pogine, predno se listje ospè, ostale se pa posušijo po zimi. Kolikor jih je še ostalo, poginejo v tretjem letu. Kedar je trs napaden od te glivice, ni mu pomoči; gotovo pride pod nič. Stojijo li sadna drevesa pod obolelimi trtami, prime se jih istotako bolezen, in v nekolikih letih se posušijo. Jednaka se godi krompirju, fižolu in drugim sadežem, ki smo jih hoteli vzgojiti v vinogradu.

Trs, kterega se je lotilo trtno gnitje, nima po koreninah vozlom podobnih oteklin. Ako se pa plazijo — kar se večkrat dogaja — po njih tudi trtne uši, tedaj pa seveda ne ostanejo brez njih. V prvem začetku bolezni opazujemo dostikrat samo jedno, ali le nekoliko koreninic napadenih. Na vsakem mestu, ob korenu, ob sredi in na koncu, more se začeti bolezen. Navadno obolijo najprej nežnejše koreninice, in ko so te odmrle, obolijo ob njihovem korenu močnejše. Napadeni deli porujavijo in zagnijejo. Ako tako trsje natančneje opazujemo, kmalu ugledamo neki belkast puh a) in c), ali belkaste niti b), ki se držijo odmrlih korenin, ali pa se razprostirajo v zemlji. Na nadzemeljskih trtnih delih tega navadno ne opazujemo, a mogoče je vendar, in sicer ondi, kjer je rastlina dolgo in neprenehoma v vlagi. Po stranskih koreninah leze bolezen proti glavni korenini, in ko so prve do dobrega nagnile, pride ta na vrsto. Izjemno je pa včasi tudi glavna korenina že bolna, ko je še mnogo stranskih zdravih. V prvem letu strohni navadno samo spodnji del glavne korenine s stranskimi, na njej se nahajajočimi koreninicami. A vendar je opombe vredno, da obolijo celó do jeseni trte, ki so zdrave otovre, in da najdemo vsak čas bolezen v raznih oblikah.

Na višjem, zdravem delu glavne korenine se nastavi v drugem letu navadno mnogo novih korenin, ki redijo rastlino. Ako pa te nove korenine pririjejo niže v zemljo, napade jih glivica in jih polagoma ugonobi. Tako je mogoče, da je večji del trt do jeseni drugega leta uničen; kolikor jih je pa še ostalo, preminejo po zimi. Ker so vse korenine strohnele ali vsaj močno nagnile, lahko izdereš trs iz zemlje. Na lubu zamorjenih korenin se naredijo prav pogosto, zlasti v vlažni zemlji, mnogoštevilni, majhni, črni gomoljčki, o kterih izpregovorimo pozneje.

Trsov les, kolikor ga doseže nitasto podgobje koreninosesovo, postane spočetka črnorujav, pozneje pa rumenkastorujav. Nekako gobast je in krhek ter daje glivici mnogo živeža. Zavoljo obilne hrane se razraste podgobje mestoma tako, da prodere v grmičastih oblikah na zrak e) in d).

Ako prerežemo podolgoma močnejšo korenino, ktero je zajedavka navadno napadla, opazimo v porujavelem lubu nepravilno tekoče niti, ki so ali brezbarvne, ali pa bele. Pretežno so s korenino vstrične, a včasi se razraščajo na stran in proderejo lub. Pod njega pa pride puhasto podgobje, ali skoz rane na površju, ali pa ob korenu nežnejših koreninic, kedar so te poginile, in se ondi razvije v krepke niti.

Oni del podgobja, ki se razrašča od podolžnih kosmičev v lubu in lesu ter se ne pririje skoz zunanjo kožo na zrak, srka iz korenin živež in jih sčasoma umori. Niti pa, ki so prišle na površje, oskrbijo podzemeljsko razširjanje in napravljajo mestoma že omenjene črne gomoljčke, ki služijo glivici v razmnoževanje. Te niti, ki se razdelijo na prav tanke nitke, so oni, belkasti volni podobni puh, ki se v zemlji, ali pa na koreninah jako silno razvije in vleče živež iz korenin. Tako udelava koreninosês, in zató se ne moremo čuditi, da izgubi trs svojo moč in usahne. V vlažni zemlji, in kjer ima dovolj hrane, razvleče se podgobje na pol metra okoli trte, raste tudi prosto na vlažnem zraku in prevleče razne stvari kot snežnobela, volnasta tvarina. Na starejšem podgobju se naredijo gostejši kosmiči, ki nekoliko porujavijo, in kterih posamezne nitke otečejo ob koncih pojedinih členov.

Trtno gnitje ima svoj začetek v drobnih koreninicah, v ktere se zavrtajo posamične nitke. Bolj se ustavljajo starejše korenine, a tudi vánje se priplazi hudodelnica. Posebno lahko je to delo ondi, kjer so korenine nekoliko poškodovane, ali ako jih zabadajo trtne uši.

Slika 346. Črni gomoljčki trtnega koreninosesa.

Poleg stoječa slika nam predočuje kos korenine z že omenjenimi črnimi gomoljčki, ki so se naredili na podgobju. Iz njih izrastejo kaka 2 milimetra dolgi trosonosi, kteri rodijo mnogo prav drobnega, jajčastega trosja. Večjidel se opazuje trosje le na nižjih koreninah, ki so bile dolgo na vlažnem prostoru. Mogoče je, da zanesejo žuželke in miši trosje na zdrave trte, kjer se potem razvije v podgobje; vendar se bolezen najbolj raznaša z okuženimi trtami.

Mokra zemlja in vlažno vreme pospešujeta najbolj razširjanje naše zajedavke. Ako se o suši zemlja dobro presuši, pogine podgobje, kolikor ga je v tleh. Nastane li zopet deževno vreme, prodira skoz lub in se razprostira v zemlji. Na svojem potu najde sosedne rastline, okuži jih, in pijoč sok iz njih, vleče se dalje, dokler je kaj zdravih trt v vinogradu.

Ker jemlje država navadno le pokončevanje trtne uši, ne pa tudi drugih zajedavk v svoje roke, mora vsak vinogradnik potrebno sam ukreniti. Sicer se je pa s trtnim koreninosesom boriti skoro tako, kakor s trtno ušjo. Prepovedati in zabraniti bi se morala trtna kupčija s takimi kraji, kjer je razširjeno trtno gnitje. Ravno tako bi bilo treba postopati s sadnim drevjem, ktero je rastlo v okuženem vinogradu. Ako se je kje dokazalo, da so obolele ali poginile trte vsled te glivice, naj se takoj izkopljejo in sežgó. Pri tem delu moraš posebno paziti na to, da se bolne korenine ne raztrosijo, zakaj tudi kratki konci zadostujejo, da pride bolezen na zdrave rastline. Na videz zdrave trte, stoječe okoli okuženih, naj se tudi izrujejo in, ako se pokaže, da so tudi že načete, ravno tako sežgó. Zdrave trte, ki se nahajajo blizu obolelega legla, naj se izkopljejo v pasu, ki bodi 1-1½ metra širok, in vsadijo na takem prostoru, kjer bi glivica ne škodovala mnogo, ako bi se utegnila ondi izcimiti.

Treba je napeti vse sile, da umorimo glivico z lakotjo, kar se dá doseči s tem, ako podgobju odtegnemo živež. Zato moramo omenjeni pas zemlje skrbno očistiti vseh korenin in ob zunanjem robu izmetati še jarek, kterega prst se naloži na pas. Ondi, kjer smo odpravili trte, ne smemo gojiti nikakoršnih rastlin, ker bi te dajale glivici nove hrane, in naš trud bi bil zastonj. Najmanj 3 leta mora ostati taka zemlja brez vsakega rastja. Ako smo bili pobrali vse korenine, pošla je zajedavki zdaj hrana — glivico smo izstradali. Tudi trosje, ktero je bilo morebiti v tleh, uničeno je brez dvoma. Po treh letih moremo vinograd na prej okuženih mestih z nova zasaditi. V ta namen porabimo v prvi vrsti one trte, ki smo jih bili presadili. Vendar je treba vsako dobro pregledati, da si sami ne nakopljemo škode.

Črna rja.[uredi]

Črno rjo ali ,,Blak-Rot`` so zatrosili s trtami ali trtnim semenom iz Amerike na Francosko, kjer so jo l. 1885. opazili. Od ondod se je razširila potem v druge vinorodne kraje in prizadela tu manj, tam več škode. Da se more zajedavka (Laestádia Bidwéllii) razvijati, treba ji mnogo vlage in gorkote. Napada pa imenovana glivica liste in jagode, kakor tudi druge trtne dele, ki še niso zleseneli. Največjo škodo povzročuje na grozdju, ktero včasi vsako leto napade in ga celó popolnoma uniči.

Na listih, na kterih se prikazuje lahko že konec pomladi, nareja zajedavka okrogle, rujave maroge, ki imajo večinoma 2-3 milimetre premera, in ki se vidijo na gornji in spodnji strani lista. Te maroge so povsod posajene s črnimi pičicami, s kterimi se razmnožuje glivica.

Na jagodah, kjer se prikazuje črna rja navadno meseca malega srpana, naredi se jedna ali več okroglih višnjelkastorujavih marog, ktere se hitro raztegnejo črez vse površje. Po jednem ali dveh dnevih se jagode popolnoma izpremenijo; njihovo površje se nabere v gube, postane bolj rudečerujavo, in iz njega se izpahnejo črne pičice, kakor iz listnih marog. Počasi jagode počrnijo, skrčijo se in naposled odpadejo.

Črna rja se navadno ne loti vseh grozdov jedne trte, niti vseh jagod jednega grozda. Spočetka napade večinoma le posamezne jagode, pozneje pa brez vsakega reda druge, tako da vidimo na tistem grozdu poleg zdravih jagod tudi jagode, ki nam kažejo bolezen v različnem razvitku. Kedar pustoši trte ta zajedavka, pripeti se dostikrat, da zbolijo samo nektere jagode na grozdu, druge pa ostanejo zdrave in dozorijo.

Redkeje napada črna rja listne reclje in žile, grozdne hlastine in druge trtne dele. Da so tudi ti oboleli, spoznamo po tem, da se prikažejo na njih podolgaste, umazane maroge, iz kterih se izpahnejo kmalu črne pičice.

Najrajši napada črna rja grozdje z debelimi, sočnatimi jagodami in se lahko zatrosi z mladikami in s semenom; s prvimi, kedar so se odrezale z obolelih trt in niso bile popolnoma dozorele, s semenom pa, kedar se ga držijo še lupinice takih jagod, ki so bile po glivici napadene in hranijo v sebi njene kali.

Črno rjo je treba zatirati na jednak način, kakor strupeno roso, vendar moramo vzeti 4-6 kilogramov modre galice na 100 litrov vode. Škropiti je trte takoj, ko začnejo z nova poganjati, in pozneje še večkrat. Koder bolezen močno nastopa, škropijo se naj trte vsakih 14 dnij.

Okrasek