Naše škodljive rastline/Škodljive po hišah in shrambah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Naše škodljive rastline/Škodljive človeku in živini Naše škodljive rastline v podobi in besedi
II. Rastline škodljive po hišah in shrambah.
Martin Cilenšek
Naše škodljive rastline/Škodljive na obdelani zemlji
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


II. Rastline škodljive po hišah in shrambah.

Plesni.[uredi]

Po hišah in shrambah je ni hitro nevšečnejše stvari od onih raznobarvnih povlakov, ki se narejajo na najrazličnejših rečeh. Nikjer se jih ne manjka, in zapiraj še tako skrbno shrambe in zamašuj še tako dobro razno posodo, ne boš se jih ubranil kar meni nič tebi nič. Sčasoma se ti vendar prikradejo in naselijo na stvareh, ktere si odločil sebi in svoji družini v živež ali v kak drug namen. Njihovo trosje, kterega je v zraku zeló mnogo, to ti je tako drobno, da ga veter nasmuče skoz najmanjše špranjice v razne prostore človeškega stanovanja. Tu pa najde ugodno podlago in se razvije v kratkem v glivo, ktero imenujemo sploh plesen. Tem kvarljivkam ugajajo sploh rastlinske in živalske tvarine, ki so se začele razsedati; isto tako jim je všeč vsaka izprijena hrana, kruh, vkuhano sadje, sir, moka, črnilo (tinta), usnje, obleka itd. Posebno ondi, kjer omenjene in druge jednake stvari stojijo v vlažnih prostorih, kjer ni nobenega prepiha, in kjer je tudi primerna toplota, razmnožujejo se zeló hitro, in ako vstopiš v tak prostor, takoj ga poznaš po zaduhli sapi, ki se ti neprijetno cepi pod nosom. Tu je prava delavnica teh gliv; tu se strašansko namnožijo in po različnih potih uhajajo na prosto in z vetrom dalje na kako ugodno mesto. To traja leto in dan; te rastlinice ne poznajo ne mirú, ne počitka. Naša slika nam predočuje tri take glivice; a), b) in c), o kterih hočemo tu potrebno povedati; d) (Oidium Tuckéri) pa je kvarljivka na grozdju; na njo pride vrsta pozneje.

Najbolj razprostranjena je sivozelena ščetasta plesen (Penicíllium glaucum), ki se nahaja po vsej zemlji, in ki nam prizadeva mnogo preglavice b). Njeno podgobje je v začetku belo, pozneje pa sivkasto-modro in sestavljeno iz mnogih tankih nitij, ki preprezajo površja vsakovrstnega živeža, usnja, črnila itd. Po barvi se lahko razpozna od drugih, ravno ondi se nahajajočih plesnij. Navadno se razmnožuje z jako majhnimi kličnimi zrnci, ki so črtasto nabrana na trosonosih kvišku molečih, in ki prav lahko odpadejo. Včasi, zlasti ako raste gliva v zaduhlih prostorih, naredi se na podgobju še druge vrste trosje, o kterem bomo pri naslednji plesni kratko poročali.

Prav nevarna je ta gliva sadju, ktero namerjavaš shraniti za zimo. Ako mu manjka kje na površju le majhen košček lupine, naseli se ondi tros in požene tanko nitko v sočnato meso, kjer se prav naglo razrašča. Zavoljo tega začne sadje gniti in pride ob vso veljavo. Celega sadja pa, ki ni nikakor obtolčeno ali kako drugače poškodovano, ne more se lotiti. Potrebno je torej tako sadje obirati in prav lepo ravnati z njim. Dobro je tudi, ako ga ovijemo s pavolo in z mehkim papirjem.

Slika 151. Plesni.

Gledé na vkuhano sadje vé vsaka gospodinja, kako sitno je zamaševati steklenice, napolnjene s sadjem. Navadno zamaševanje z mehirjem, pergamentnim papirjem itd. ni le zamudno in sitno, temveč tudi slabo, ker ostane v steklenici več ali manj zraka, ki je vzrok, da se kvari sadje. Po novem načinu pa se sadje že poprej primerno skuha v vkupni posodi ter se potem že kuhano dene v steklenice, ali pa se kuha v odprtih steklenicah. Bodi si prvo ali drugo, vsaka steklenica mora biti po dokončanem kuhanju do pol centimetra pod robom napolnjena. Nato vzameš navadno, čisto belo smolo ali pa kolofonijo, ktera se je raztopila pri ognju, ter z njo zaliješ steklenico do roba. Smola se strdi in naredi zamah, kteri popolnoma zavaruje kuhano sadje zraku. Kedar hočemo sadje rabiti, vzamemo v vroči vodi namočeno cunjo in ovijemo z njo steklenico okoli smole, ki se kmalu odloči od steklenice. Sadje se ne navzame prav nič duha po smoli in se drži leta in leta.

Ravno tako pogosto se nahaja povsod sivozelena batasta plesen (Aspergíllus glaucus) a), ktere belo, pozneje sivozeleno nežno podgobje je dostikrat več centimetrov dolgo in daleč na okrog razrastlo. Ko se je na podlagi dobro razvilo, vzdignejo se posamezne nitke na viš in odebelijo na koncu. Na tej krogli se izpahnejo kratki izrastki, na kterih se nareja zaporedoma trosje v toliki množini, da je v kratkem vsa krogla z njim pokrita. To trosje je zelenkasto.

Včasi pa se godijo na podgobju še druge izpremembe. Tu pa tam se vzdigne kratka vijakasto zavita nitka, od druge strani pa se vleže nánjo druga, ravna nitka. Ondi, kjer se dotikata, premine jima kožica, in sok se pomeša. Iz vijakaste nitke se napravi okroglo, rumenkasto telesce, čegar vsebina se izpremeni v nežne vrečice. V vsaki vrečici nastane po osem trosov, ki izpolnjujejo pozneje sami na podgobju sedečo kroglico. Kedar se raztrga njena kožica, pridejo trosovi na zrak in ustanovijo novo podgobje, kakor oni, ki so se izpahnili na že omenjenem trosonosu. Ta dvojna razmnožitev je nekoliko podobna oni višjih rastlin po popkih in semenu.

Tretja gliva v tej vrsti je glavičasta plesen (Múcor mucédo) c), ktera se nahaja ravno tako pogostem na človeškem in živalskem živežu in na drugih stvareh. Kos kruha na pr., kterega si položil na kak vlažen prostor, prevleče se kmalu z gosto rušo te glive. V 2-3 dneh doraste podgobje popolnoma, in zdaj se vzdignejo posamezni, precej visoki trosonosi iznad njega ter odebelijo na koncu, ko se je poprej naredila med recljem in končno kroglo stena. Podgobje je sestavljeno samo iz jedne stanice, ki se mnogovrstno razvejuje. Krogla konec trosonosa razpade v samo trosje, ki pride pozneje na dan, ko se je razmočila kožica.

Glavičasta plesen se razmnožuje včasi še na drug način. Dve debelejši nitki rasteta druga proti drugi, dokler se ne dotikata s koncema. Ko se je to zgodilo, naredi se pred koncem vsake nitke stena, in sok obeh mehurčkov se zlije v večjo stanico, pretrgavši kožico na koncu. Njena lupina odebeli, iz nje izrastejo bodljike, in vsa nekako počrni. To je tros svoje vrste, ki nekoliko časa počiva in potém kalí. Morda ni treba še posebej omenjati, da se napravi iz njega že opisano podgobje.

Jednakih plesnij bi mogli še več našteti, ali omenjene tri so takorekoč poglavitne podobe, ki popolnoma zadostujejo našim namenom. Z ozirom na njihovo pokončevanje velja vse v nasprotnem pomenu od onega, kar pospešuje njihovo rast in naglo razmnožitev.

Ako je začel krompir vsled krompirjeve plesni gniti, naseli se na njem druga plesen, ki ga potem popolnoma uniči. To je vretenčasta plesen (Fussispórium Soláni), ki je sestavljena iz drevesasto razvejenih nitij, ki imajo na koncih podolgaste, s poprečnimi stenami razdeljene trosove. Ta glivica napravlja bele ali rumenkaste kupčke na gnijočem krompirju, ki se pozneje zlijejo v večje lise. Ni ravno potrebno, da je tudi krompirjeva plesen v kleti, a kjer je, ondi gnije naš vsakdanji živež hitreje, kakor vsled vretenčaste plesni same. V kleteh in jednakih prostorih se nahaja sicer vse leto, pa največ je je od listopada do malega travna, torej ravno tedaj, kedar imamo pridelke v njih. To je seveda kar naravno in nam tudi omogoči, da z nagnilim in gnilim krompirjem odpravimo kolikor toliko kalij te kvarljivke.

Drvojedka (Merúlius vastátor).[uredi]

Večjo škodo, kakor vse druge po naših hišah in shrambah se nahajajoče glive, more nam povzročiti drvojedka, ker se vsled njenega zajedavanja zrušijo včasi vsi leseni deli. Ona prebiva v mrtvem lesu in je tu zeló kvarljiva, ker postane tak les krhek in trhel ter začne gniti. Najbolj ji ugajajo takšni prostori, kjer je dovolj mokrote, in kteri se ne morejo prevetrovati ali se sploh nikdar ne prevetrujejo. Tod je zrak zaprt in miren, ves prostor pa zaduhel in drugim bitjem nevaren. V take kraje navadno tudi solnce ne prisije, in to je seveda tem škodljivejše. Največkrat najdemo drvojedko pod lesenimi pragi, pod stopnicami, ki neposredno na vlažni zemlji ležijo, in kterih ne loči zrak od nje, in v tramovih, na ktere pribijamo podnice. Tudi v kleteh in drugih jednakih kotih se dostikrat naseli.

V začetku opazimo na takem lesu majhne, bele pike, ki se polagoma zlijejo v slizave lise ali nežne dlakave oprhe, potem pa narejajo srebraste, pajčevini podobne tkanine. Pozneje postanejo debelejše, sivkaste in se svetijo kakor svila. Gliva se razširja ob robu zmirom dalje, pošiljajoč nežne nitke na desno in levo. Včasi raste jako hitro in se splazi, hrane iskajoč, celó med špranjami v zidu do lesa na nasprotnem koncu hiše. Tako plazi od kraja do kraja, dokler je kaj hrane za njo. Krivo bi bilo, ako bi jo natolcevali, da pride vlaga še le z njo v les, temveč drvojedka se nastani ondi, kjer je vlaga že v lesu, kjer primanjkuje dobrega zraka in svetlobe. Da se gliva preživi, ne sesá samo soka iz lesá, temveč uniči tudi trdne dele njegove. Ob jednem razširja tudi neprijetni duh po plesni. Kjer je opravila svoje delo, t. j. izsesala les, pogine kvarljivka, les pa se nekako razkolje in razkrha, postane temnorujav, popolnoma suh, in zdi se nam, kakor bi bil do polovice poogljenil. Na starejšem lesu je spoznati drvojedko na zamolklem glasu, kterega ti dá, ako biješ s prstom nanj. Kjer pa gliva že dolgo gospodari v lesu, upogne se ti, ako stopiš nánj ali drugače močno nánj pritisneš. Trosonosi se napravijo na podgobju le ondi, kjer je kaka luknja ali špranja, skoz ktero pridejo na zrak in svetlobo. Od njih kapljá neka vodena, čista, pozneje mleku podobna smrdljiva tekočina; odtod tudi ime, ,,solzeča drvojedka``. Zrelo trosje je rujavo.

Kako nam postopati, da se nam ne zavrže drvojedka v lesu, in ako se je to zgodilo, kako jo odpraviti in ugonobiti? Prvo ti bodi, da skrbno pregledaš les, ki si ga namenil za spodnje prostore v poslopju. Drevja za stavbe sploh ne smemo sekati, dokler se pretaka še sok po njem in je še zeleno, ker drvojedka prav rada napada stavbe, za ktere se je porabil sočnat les. Ako imaš v gozdu sam lesá, sekaj ga grudna, zakaj otovre posekani les je najboljši, najbolj trpežen in nima mnogo trpeti od raznih zajedalk. Tudi drvojedke se dobro brani. Lesa ne smeš prehitro porabiti za kako stavbo, ampak počakaj, da se je popolnoma osušil. Tudi takih stvarij se ogiblji, ki dajejo drvojedki živeža. Pod podnice, v kleti itd. ne smeš spravljati rodovitne prstí, ne peska in raznih ostankov od poslopij, v kterih so imeli to glivo. Ne devaj pod podnice slabo sežganega lesnega oglja, ne žagovine in jednakih rečij, ki bi utegnile služiti glivi v živež. Ako se vsemu temu ne moreš popolnoma odreči, opaži les okoli in okoli s premogovim pepelom, z žlindro iz kovačnice in jednakimi suhimi stvarmi. Ravno tako dobro je tudi, ako namažeš les na spodnji strani z oljnatimi barvami, pókostom (firnežem), z raztopino železne (zelene) galice (vitrijola). Kar je v zidu lesa, ne sme se predebelo ometati, in kjer količkaj mogoče, ostane naj les na zraku. Priporoča se tudi, da se pusti novo zidovje tako dolgo neometano, dokler ni popolnoma suho. Zidaj torej, ako ni skrajne sile, proti jeseni in pusti zid do pomladi, da se osuši, potem ga še le omeči in začni napravljati, kar je od lesá. Opuščalo naj bi se tudi vzidavanje lesenih pragov in drugih za vrata potrebnih delov v debelo zidovje. Tu najbolj služi kamen. Najbolje pa storiš, ako napraviš pod podnicami, v kleteh in sploh po vseh spodnjih delih in prostorih dolge rove (kanale), ki so odprti na prosto, ali pa vlečejo v dimnik. Vsega tega naj ne zamujamo, da se ubranimo škodljive zajedalke.

Ako se je drvojedka v lesu že naselila, pa ga še ni preveč poškodovala, dobri so tudi imenovani pomočki, seveda v kolikor se dadó še sploh porabiti. V novejšem času so začeli napadeni les mazati s petrolejem, kar se je dobro obneslo. Tiste dele pa, ki so po glivi že preveč trpeli, treba je odpraviti in z novimi nadomestiti. Pri tem popravljanju se je treba kolikor najbolj mogoče ozirati na vse to, kar smo zgoraj nasvetovali.


V kleteh nam škodujejo drobne glivice tudi s tem, da nam pokvarijo vino, ako nismo prav ravnali z njim. Bolezni, ki jih povzročujejo, so naslednje:

1. Plesnivo vino. Ako nalijemo vino v plesnive sode, kterih nismo poprej prav dobro osnažili, dobi vino zopern okus po plesni. Takega vina ne moremo popolnoma popraviti. Vendar mu odvzamemo nekoliko duha po plesni, ako ga pomešamo z dobrim laškim oljem, ali ako ga precedimo skoz živalsko oglje. Če vino ni močno pokvarjeno, t. j. če ima le malo duha po plesni, postane zopet dobro, ako ga pretočimo v dobro žvepljan sod. V tem ga moramo pustiti več tednov in potem preliti v drug žvepljan sod. Tako izgubi vino vsaj večjidel neprijetni okus, popolnoma pa nikdar. Črna vina trpijo vsled takega ravnanja nekoliko na barvi.

2. Cikasto vino. Vino postane cikasto, ako je vrel ali se pretakal mošt v nesnažnih in skisanih posodah. Vino pa začne tudi cikati, ako sodi niso zmirom polni, in ako so tako zaprti, da more zrak do vina. Tudi črna vina rada cikajo, zlasti tedaj, ako pri vrenju nismo gledali na to, da bi prišel ,,klobuk`` pod površje mošta.

To bolezen povzročujejo ocetne glivice, ki izpreminjajo v vinu alkohol v ocetno kislino. Tako pokvarjenega vina ne moremo popraviti, lahko pa ga porabimo za ocet (jesih), ako je dovolj močno.

3. Kan. Kedar stoji vino v odprtih sodih, ki niso polni, nastane na njem belkasta kožica, ki počasi postaja debelejša. Ta povlak delajo same glivice, ki jih imenujemo vinske glivice. Ta bolezen za vino ni tako nevarna kakor cik, in ako so sodi vedno polni, ni se je treba bati. S kanastega vina je najpoprej treba odpraviti omenjeno belkasto kožico in sod popolnoma napolniti ter ga tudi polnega vzdrževati.

Okrasek