Naše škodljive rastline/Škodljive gozdom
| ← Naše škodljive rastline/Škodljive travnikom in pašnikom | Naše škodljive rastline v podobi in besedi VII. Rastline škodljive gozdom. Martin Cilenšek |
Naše škodljive rastline/Pregled → |
| |||||||||||
V naših krajih si brez gozda skoro ne moremo misliti umnega kmetijskega gospodarstva. Iz njega dobivamo potrebnih drv; on nam daje les za stavbe in za izdelovanje mnogovrstnega orodja, pohištva in drugih potrebnih rečij. Lepa vrsta rokodelcev si služi svoj kruh s pripravljanjem in izdelovanjem razne lesnine; lastnik pa ima od gozda tudi še postranskih dohodkov. Najbolj čutijo vrednost njegovo ljudje po takih krajih, kjer so ga nekdaj imeli, pa ga sčasoma zatrli. Ne moremo si misliti žalostnejšega in ubožnejšega kraja, kakor so široke planjave brez gozdov, kjer niti toliko lesa ne izraste, da bi si človek enkrat pošteno zakuril!
Moti se, kdor misli, da gozd samo tedaj koristi, ko je posekan. Posameznik seveda gleda navadno le na to, koliko dobička mu more dati gozd, ako ga izpremeni v malovredno goščo. On ne pomisli, kako potreben in imeniten je, dokler še stoji. Zato naj na kratko izpregovorimo o njegovi koristi, mogoče, da naš glas ne ostane ,,glas vpijočega v puščavi``.
Vsakemu je dobro znano, da v gozdu veter nima toliko moči, kakor na planem. Koder so po gorah opustošili gozde, vzeli so dolinam zavetje, zakaj vetrovi dobivajo po njih večjo moč, one postajajo hladne in izgubljajo prejšnjo rodovitnost. Največ trpi sadno drevje, ker mu mrzli vetrovi spomladi cvetje popalijo. Prej malo da ne nepoznane prikazni so zdaj na dnevnem redu. Suša, močni nalivi, grozni viharji in toča si zdaj roko podajajo. Nikdo nam ne more očitati, da je to vse pretirano; zakaj v tem se strinjajo poročila iz vseh krajev, kjer so z gozdom slabo ravnali.
Nadalje je gozd preimenitne važnosti zato, ker hladi po letu zrak in zmanjšuje vročino. Ne samo iz vsakega drevesa, temveč tudi iz vsakega lista hlapi vodna para; njegova tla so vedno kolikor toliko vlažna, in iz njih se vzdiguje istotako omenjena para. Da se pa more to vršiti, potrebuje gorkote, ktera se nahaja v gozdnem zraku. Zavoljo tega je ta v lesu hladnejši, kakor na planem. Seveda moramo v poštev jemati tudi to, da se zrak pod košatim vejevjem v gozdu ne more nikdar toliko ugreti, kakor na planem. Zato pihlja zjutraj hladen veter iz gozda, ker si želi hladnejši gozdni zrak izjednačiti toploto z zunanjim gorkejšim. Vsak dobro vé, da se pomnoži gorkota zemeljskih tal po dnevu od solnčnih žarkov, po noči pa zmanjša. Na gozdna tla navadno ne padajo solnčni žarki, ker jim to brani zelena streha; zato se ne morejo po dnevu toliko ugreti, po noči pa ne toliko ohladiti. Iz tega pa sledi, da je zvečer zrak v gozdu toplejši kakor zunanji, in zato veje zdaj hladna sapica proti gozdu. To je velikega pomena zlasti spomladi in jeseni, ko mnogim rastlinam preti slana in mraz.
Ljudje, ktere kličejo vsakdanji opravki pod milo nebo, so trdnejši in zdravejši od mestnih prebivalcev in takih, ki živijo večjidel med 4 stenami. Po velikih mestih namreč je zrak onečiščen po človeškem in živalskem dihanju in po izparivanju mnogovrstnih smrdljivih stvarij. Ta izprijeni zrak diha drevje v svoje zelene dele, izpreminja ga ondi in nam ga zopet vrača čistega. Kdo ne ve, kako ugodno oživlja človeka zrak na planem, posebno v solnčnem gozdu! Ni treba dolgo iskati vzrokov, zakaj prihajajo meščanje po letu na deželo, zakaj se radi zbirajo po toplicah in se preselijo vsaj za nekoliko tednov na kmete. Čisti, zdravi zrak jih vabi tjakaj! Človeku vendar ne ugaja suhi zrak, ker draži dihala. V gozdih pa in v njihovem obližju je zrak vedno nekoliko vlažen, in to zaradi tega, ker iz drevja in gozdnih tal neprenehoma hlapí vodna para. Iz navedenih vzrokov pa tudi po krajih z obširnimi gozdi precej pogosto dežuje, in poletni dež prav prijetno ublažuje hudo vročino; kjer pa ni gozda, ondi je dež jako redka in nenavadna prikazen. Tudi se ne dá tajiti, da so nasledki deža v gozdu drugačni, kakor po goličavah in brezdrevesnih ravninah. Bodi si, da suje še tako silna ploha izpod neba, gozdu to navadno prav nič ne škoduje; zakaj na vejah in na listju se razbijajo vodeni curki in padajo večjidel v pohlevnih kapljicah na zeleni mah, s kterim so preprežena tla. Ta se nasrkajo vode do sitega, razne nižje rastline, na pr. mahovi, lišaji itd., ter suho listje se je napijejo kolikor največ mogoče, ostala se pa počasi odteka v dolino, kamor pride še le tedaj, ko po dolinskem nalivu skoro ni več ne sledú, ne tirú. Počasi in polagoma lezejo kapljice druga za drugo v tla, pridejo do najnežnejših koreninic, v ktere jih nekaj vstopi, druge se pa spuščajo niže in niže ter se zbirajo v podzemeljskih tokih in žilah. Iz njih zajemajo vrelci in potoki, kterim navadno vse leto vode ne primanjkuje, in kteri tudi o dolgotrajni suši popolnoma ne usahnejo.
Popolnoma drugačni so nasledki hudih nalivov po gorah, kjer so posekali gozde. Komaj so spravili les z gore, začnejo se umikati mahovi, ker so izgubili svoje zavetje. Naposled izgine tudi rodovitna zemlja, in pokažejo se kamenita tla. Zdaj se nimajo vodeni curki kje razbijati, in v strašnih hudournikih dere voda v dolino, valeč s seboj kamenje in pesek. Strašno je grešil človek zoper ravnotežje v prirodi, in strašni so temu nasledki! Z velikansko močjo prihrumi voda v nižave in pokazuje prebivalcem svojo silo s tem, da podira mostove in jezove, da zaliva in razdira hiše, vasí in mesta. Povodenj nič ne izbira! Tu poplavi rodovitne njive, ondi zelene travnike in nasuje včasi na nje proda in peska, da je joj. Tu odnaša rodovitno zemljo, niže kje pa pretvarja cvetočo ravnino v nezdravo in pusto močvirje. Daleč, daleč po dolinah čutijo kmetovalci škodo, ako niso po gorah prav ravnali z gozdom.
Pametni gorjanci pa varujejo svoje gozde tudi zaradi tega, ker jim ustavljajo snežene plazove in jih branijo gorskih usadov. Ob južnem vremenu namreč se udira večkrat sneg s strmin in golih vrhov. Gruda je v začetku sicer majhna, a narašča zmirom bolj in bolj, in vedno hitreje se pomika plaz v dolino ter jo zasuje s snegom. Njegovi presilni moči se ne more ustavljati niti hišica, niti trdno poslopje, temveč zropoče z njim v nižavo in pokoplje ljudi in živino.
V prejšnjih Časih niso bile pomladanske povodnji tako navadne, kakor dandanašnji. To je popolnoma naravno. Dokler je bila gora zarastena z lesom, tajal se je sneg spomladi po gozdu počasi, in snežnica je tudi počasi odtekala. Ko je pa izginil gozd, postalo je tudi to drugače. Sneg se topi po golih rebrih naglo, vode hitro naraščajo in stopajo po dolinah črez bregove. Človek je torej največji pokončevalec gozda, njegov najsilnejši neprijatelj, s kterim se noben drug kvarljivec meriti ne more. V gozdu ni kakor na polju; nižje rastline so tukaj potrebne, da vzdržujejo vlago v tleh. Najbolj nepotrebno je v gozdu razno grmovje, ker jemlje drevju prostor in otežkoči raznovrstno delo. Nekaj smo ga spoznavali že v prvem poglavju, nekaj ga bomo pa opisali tukaj. Kakor drugje so tudi v gozdu najškodljivejše nektere glivice, in o teh hočemo poročati na zadnjem mestu.
Črni trn.
[uredi]
Ko se je začela oglašati kukavica v drevesnih vršičkih, osule so se meje, pašniki in slabo zarastli prostori po gozdih z belim cvetjem tako obilno, da bi človek skoro mislil na sneg. V polnem cvetju stoji črni trn ali trnolica, ki nam nareja precej skrbi zaradi tega, ker mu ni lahko odkazati pravega prostora. Nikjer ga ni nič prida, nikjer ni človeku na korist. Da smo ga postavili le sem, zgodilo se je zavoljo tega, ker ga je kraj gozdov in goščav vendarle največ.
Kakor vsi grmi je tudi trnolica lesnata rastlina, ki se takoj ob tleh razraste na mnogo krevljastih vej z dolgimi in ostrimi trni a) in b). Listi se pokažejo kmalu za cvetjem; majhni so, suličasti in napiljeni. Cveti so češpljevim dosti podobni in ne delajo razcvetja; navadno stojijo posamezno, po 2, pa tudi po 3 po vejicah. c) nam kaže mnogoštevilne prašnike s čašnimi roglji, kteri so spodi zrastli v skledico; sredi nje stoji zelena plodnica. Ta se razvije v okrogel, koščičast plod, kterega nam predočuje d) podolgoma, e) poprek prerezanega. Plod — trnína — je višnjev, slivasto nadahnjen, droben in jako trpek.
Trnolica cvete malega in velikega travna in dozori pozno v jeseni. Plod ni za nobeno rabo in postane sploh užiten, ako ga je močna slana poparila; pa tudi zdaj se ne iznebiš dolgo trpkega okusa. Iz cvetja kuhajo čaj, in les daje močne gorjače, pa vse to dobimo tudi od drugih rastlin; brez nje bi se torej lahko prebilo.
Koder raste trnolica, zaostaja druga rast, ker ji jemlje živež in prostor, in ker jo topi. Koliko lepega drevja bi lahko rastlo po prostorih, kjer se šopiri to ničvredno grmovje! Koliko lepe trave bi zrastlo po pašnikih, da niso zarasteni s tem grmom! S pašniki stojimo najslabše ondi, kjer so občinska last. Tudi za žive meje, zlasti okoli sadnega vrta, ne moremo trnolice priporočati; zakaj na njej živi precejšnje število škodljive golazni, ktera se potem razhaja in razleze po sadnem drevju in ga oklesti do dobrega. Torej proč s kvarljivko, in porabi rajši glog ali beli trn, ki je najboljši za meje. Ugovarjati moramo še z druge strani! Široko razvejena trnolica je najljubše skrivališče požrešnim srakoperjem. Tu je njihova mesnica, kjer nabadajo in mesarijo raznovrstne večje žuželke in druge živalice. Za to bi jim bil človek hvaležen, ko bi le drobne ptičke pustili na miru. Ali kjer srakoperji gospodarijo, tam ni krilatih pevcev, ki bi pobirali mrčesjo zalego po drevju, tam je vse pusto in zapuščeno, in namesto pevcev se širijo po drevju požrešne gosenice, ki oglojejo listje in cvetje, tebi pa pustijo prazne veje.
Navadni glog
[uredi]
Navadni glog ali beli trn je sploh znan trnat grm ali nizko drevo, ki se prav močno razveji in mnogo prostora potrebuje. Z jedne strani otežkoči torej delo in prostovoljno gibanje v gozdu, z druge pa duši sosedno rast. V lesu ga zatorej ni treba.
Njegovi listi so v podobi in velikosti zeló nestanovitni, in težko jih je najti več, ki bi bili popolnoma jednaki. Navadno so narobe-jajčasti, bolj ali manj globoko zarezani in goli a).
Drobni, beli cveti b) stojijo konec vej in vejic v češuljah, c) prerezan cvet, d) cvet brez venčevih lističev. Ti in pa mnogobrojni prašniki stojijo na čašnem robu in odpadejo pozneje. Okrogli, rudeči plodovi e) — gloginje, medvedove hruške — so sicer užitni, pa ne posebno cenjeni. Na desni zraven e) vidimo poprek prerezan plod.
Navadni glog cvete velikega travna in rožnika in se prav krasno osuje z belim cvetjem. Najbolj ga porabiš, ako nánj cepiš nešplje. Tudi za žive meje je izmed domačih trnov najboljši.
Jednovratni glog
[uredi]Kot posebna vrsta se od navadnega gloga lahko odcepi jednovratni glog (Crataégus monogýna), ki ima večjidel samo 1 vrat na plodnici. Njegove veje so gole, listi spodi navadno sinji. Cvetni reclji so prav navadno kocinasti, in njegovo cvetje se razvije 14 dnij pozneje.
Navadna robída
[uredi]
Navadna robída, postružnica ali kopínjek ima ležeča, navadno več metrov dolga, robata stebla, ktera so ali popolnoma zelena ali temno rudeča, ali pa samo spodi zelena in zgoraj rudečkasta. Vejnata so in imajo po sebi dolge, ravne ali ukrivljene, trdne bodljike. Nektere mladike se pripognejo s koncem k tlom, postanejo tu nekoliko debelejše, izgubijo liste, dobijo korenine in ustanovijo na ta način novo rastlino. Tako in pa po semenu se zaplodijo robide po gozdih in kraj lesov mestoma tako silno, da goščave dostikrat ni pregaziti mogoče.
Raztreseni listi so dolgorecljati in peternati ali trojnati z jajčastimi, večjidel nejednakimi listki. Glavni recelj, posamezni receljčki in glavna žila na spodnji strani se odlikujejo po jednakih bodljikah kakor steblo. Listi so zgoraj temnozeleni, spodi sinji in nazobčani.
Cveti so združeni v nepravih kobulih. Njihova čašica je zavihana nazaj, beli ali rožnorudeči venec pa razširjen in obdaja mnogo prašnikov in pestičev (spodi na levi). Plod — robidnice, postružnice ali kopinje — je črn, včasi rudečkast in užiten.
Robida cvete malega in velikega srpana in dozori konec poletja. Gozdom je jako škodljiva, ker topi mlado rast in vleče veje k tlom. Tudi moti delavca in otežkoči vsako delo. Ako te utegne kdo vprašati, čemu je ta grm v gozdu, ne vedel bi mu dati nobenega odgovora; torej sam ne veš, čemu se razprostira po tvojem zemljišču. Ne dá ti ne drv, ne stelje, pač pa ti zapira pot in te prisili, da jo kreneš na desno ali na levo. Iz gozda torej z robido, in ustreženo bo ne samo gozdnim rastlinam, temveč tudi tebi, ki si njegov lastnik. Gotovo se ne boš izgovarjal na robidnice, češ, otroci jih radi zobljejo. Ako jim nisi pripravil boljšega sadú, bolje, da nimajo nobenega. Zatareš pa robido takó-le: Malega ali velikega srpana poreži njena stebla prav pri tleh; kolikor jih utegne še pognati, poreži jih prihodnjega leta.
Malínjak.
[uredi]
Po kamenitih gorskih gozdih, zlasti ondi, kjer se je posekal les, raste pogosto po prisojah malinjak v velikih družbah in napravlja goščave, ki so včasi komaj pristopne. Res da naberemo ondi dišečih malin, ktere lahko spravimo v denar, a ta dohodek ni v nobeni razmeri s škodo, ki jo trpi gozd in posredno tudi njegov lastnik. Kjer se je malinjak tako zaplodil in razširil, da stoji grm poleg grma, ne smeš pričakovati drevja, dokler nisi odpravil dušečega plevela. Ako pa hočeš imeti za domačo uporabo malin, zasadi si nekoliko rastlin na vrt in zadovoljen boš.
Malinjak ima kratko, pa debelo podzemeljsko steblo, ktero poganja posamezne, kvišku moleče ali ležeče, okrogle veje. Te trajajo samo 2 leti, podzemeljski del je pa trpežen. Veje so porastene z rudečkastimi bodljikami, ki pa niso nikoli tako obširne in trde, kakor od robide.
Mladika požene prvo leto samo liste. Ti so pérnati in imajo 5-7 jajčastih ali okroglasto-jajčastih, nejednako napiljenih, spodi kosmatih listkov. Privrhni listi so včasi trojnati. Listki so spredi priostreni in ob dnu včasi srčasto izrobljeni. To velja posebno o brezparnih, ki so navadno najobširnejši b). Listi so recljati, po vejah raztreseni in podprti s suličasto-šiljastimi prilistki. Druge pomladi se pokažejo beli cveti v stranskih, nepravih kobulih a); tudi konec vej jih je mnogo. Posamezni cveti so večjidel viseči in imajo 5 zavihanih čašnih rogljev in 5 ozkih jajčastih venčevih lističev, stoječih po koncu c). Nadalje je v cvetu mnogo prašnikov in plodnic z nitastimi vratovi. Plodnice sedijo na vzvišenem plodišču in se razvijejo v rudečo, dišečo malino d) in e), ktero prištevamo nepravim plodom, zakaj ona je sestavljena iz mnogih majhnih koščičastih plodičev, ktere lahko privzdigneš iznad plodišča.
Malinjak cvete velikega travna in rožnika.
Šipek
[uredi]
Šipek ali divja roža je vsakega cvetličarja in vrtnarja, kteri se peča z lepimi in dišečimi vrtnicami na veliko, pravo veselje. Da vsakega ne pobere in rabiti ne more, to je gotovo; njemu po volji so samo mlada, ravna stebla. Taka presaja na svoj vrt in jih požlahtni o pravem času. Pustimo mu to veselje, njemu je na korist; mi pa si oglejmo rastlino z druge strani. Šipek je grm kratkega, precej debelega debla. Dokler je rastlina mlada, pokrita je z gladkim, zelenim lubom, na starih se pa ta razpoka in porujavi. Po njem sedijo trdne, ukrivljene in precej jednake bodljike, kakoršnih tudi po listnem reclju ne primanjkuje, samo da so tu manjše.
Raztreseni, pérnati listi imajo 5-7 jajčastih, ostro napiljenih, zgoraj temnozelenih, spodi bledejših listkov, podprtih s prilistki a).
Veliki beli ali rudečkasti cveti izrastejo posamezno, ali po dva in dva. Čašica ima jajčasto cev in pérnasto-nacepljene, zavihane roglje b); venčevi lističi so spredi srčasto izrobljeni in kolesasto razprostrti. Po čašnem robu stoji mnogo prašnikov, iz njene votline pa štrlijo vratovi, pritrjeni na pojedine plodove. Nepravi plodovi (šipečje jagode) so škrlatno-rudeči in sestavljeni iz omesenéle čašne cevi in iz mnogobrojnih, z lasci obdanih, trdih rožek c). Spredi ima plod luknjo, skoz ktero molijo vratovi d).
Šipek cvete rožnika in malega srpana in raste pogosto kraj gozdov in po lesovih hribovitih krajev. Sploh ga ne primanjkuje nikjer, vendar mu najbolj ugajajo prisojne (solnčne) strani suhih, kamenitih prostorov. Marsikje ga je toliko po gozdu, da ti onemogoči skoro vsako gibanje. Da je to drevju na kvar, ni treba poudarjati, in zato moramo svetovati gospodarjem, da ga zatró. Plodovi so sicer užitni, a naš kmet nima od njih nobenega dobička. — Druge divje rože rastejo mestoma po njivah in poljskih mejah; povsod jih je treba odpraviti.
Česmin
[uredi]
Česmin ali babkovina nam je po imenu že znan, zakaj imeli smo opraviti z njim, ko smo govorili o žitnih zajedavkah (str. 515). Ker omogočijo njegovi listi razmnožitev in prehajanje škodljivih glivic na žito, priporočali smo ondi kmetovalcem, naj ga ugonobijo v obližju njiv. Tu pa nam je treba zopet poročati o njem, ker jemlje drugim važnim rastlinam prostor in dotično zemljišče prav za prav krči in zmanjšuje. On nareja namreč prav obširne, 1-3 metre (3-9 čevljev) visoke grme, ki niso kmetu za nobeno rabo.
Košati grm ima jako močne in dolge korenine, ki poženejo že pri tleh razrastla stebla z mnogimi dolgimi in visečimi vejami. Ves grm je sivkasto-rujav in trnjev. Kratkorecljati jajčasti listi stojijo v šopih; drobno napiljeni so in goli. Pod vsakim šopom se nahaja jednovit ali tridelen trn, ki se napravi namesto spodnjega lista a).
Iz šopove srede pridejo dolgi, viseči grozdi rumenih cvetov, s kterimi se osuje rastlina meseca velikega travna in rožnika. Cveti imajo vseh delov po šestero c), samo pestič je jeden. Venčevi lističi imajo ob dnu 2 temnejši žlezici, v kterih se nabira med. Zanimivi so gibčni prašniki, ki takoj skočijo proti pestiču, ako si se jih dotaknil spodi s kako ostjo d). Plod je podolgasta rudeča jagoda b); vse ostanejo dolgo po zimi na visečih grozdih, po kterih se ovadi česmin. Korenina, česminovina in plodovi se morejo sicer porabiti, ali posestniku navadno noben del ne služi, ker ima večjidel kaj boljšega na razpolaganje.
Česmin raste prav navadno po suhih pašnikih, kraj gozdov in travnikov; tudi v mejah ga je mnogo. Ugonobiti se more samo s tem, da se izrujejo korenine iz zemlje.
Rumena ramšela
[uredi]Ramena ramšela (Polýgala Chamaebúxus). Po suhih gorskih gozdih, ki nimajo preveč sence, raste lepa rumena ramšela, ki je v cvetu kakemu lákotniku precej podobna. Njeno lesnato steblo je razkrečeno po tleh in kakih 20 centimetrov (8 palcev) dolgo. Suličasti ali črtasto-podolgasti listi ostanejo tudi po zimi na rastlini; trdni so kakor usnje in zgoraj svetli. Cvetni reclji nosijo navadno po 2 rumena cveta. Od lákotnikov se razločuje po tem, da imajo cveti po 8 prašnikov, in po plodu, ki je glavica. V cvetu se strinja z navadno ramšelo, o kteri smo že govorili.
Rumena ramšela cvete malega in velikega travna.
Klokec
[uredi]Klokec, kloček ali divji srešček (Staphyléa pinnáta) je po naši domovini precej razširjena lesnata rastlina, vendar je je najti redkokje v velikih skupinah. Navadno samotari po listnatih gozdih; kraj njih in po krčevinah pa živi marsikje v družbah. Mogoče, da se spomni marsikdo tega 3-6 metrov (9– 18 čevljev) visokega grma, ako mu povemo, da je trgal svoje dni z njega belkaste, precej obsežne mehurčke in jemal iz njih jako trda semena. Z njimi igrajo po nekterih krajih dečki, ugibajoč, ali jih je ,,liho ali neliho`` število v zaprti pesti.
Klokec je grm rujavkastega, večjidel gladkega luba; včasi doraste celó v nizko drevo. Njegovo deblo ne postane nikdar posebno debelo; veje molijo na viš. Iz popkov se razvijejo spomladi, navadno malega travna, pérnati listi z 2-4 pari jajčastih, golih, napiljenih stranskih in z jednakim končnim listkom. Listi so nasprotni, in ker izrastejo iz njihovih pazušic veje, so tudi te nasprotne.
Med listi se pokažejo velikega travna ali rožnika dolgorecljata grozdasta razcvetja z rudečkasto-belimi cveti. Cvetni deli so nastavljeni po številu 5. Čašica se razprostre kolesasto, venec pa le toliko odstopi, da moreš sešteti prašnike. Vse to dela cvet prav lep. Sredi njega stoji plodnica, ki se razvije v obširno mehurjasto glavico z nekolikimi bledimi semeni, ki použita povzročujejo nepresilno drisko.
Za kmeta nima klokec nobenega pomena. Res da rabi trdni les strugarjem, ali ti pridejo navadno po ovinkih do njega. Na drugo roko pa jemlje prostor drevesom, ki bi se naj košatila na njegovem mestu. Kedar snažiš gozd, tudi klokcu ne prizanašaj.
Zajčji lákotnik.
[uredi]
Sem ter tja po naših gozdih, zlasti na nerodovitni peščeni zemlji, raste zajčji lákotnik, 1-2 metra (3-6 čevljev) visok, zelen grm, mestoma v družbah, mestoma pa posamezno. Njegove veje so precej dolge, tanke in robate; starejše so gole, letošnje pa dlakave.
Majhni listi so jednoviti ali trojnati s podolgastimi, kratkorecljatimi in z mehkimi dlačicami porastenimi listki. Lista je z ozirom na veje zeló malo.
Veliki, dišeči cveti stojijo v listnih pazušicah. Njihova čašica je zvonasta in nacepljena na 2 ustnici. Zgornja ima 2, spodnja 3 nekoliko večje zobce. Lepi, rumeni venec je sestavljen iz 5 velikih lističev. Zgornji je največji, srčasto-okroglast, ob robu zavihan, v sredi pa vdrt; stranska sta podolgasta in spredi topa, spodnja pa izpremenjena v ladjico in ob dnu neznatno namehurjena. Vsi so žebičasti. Prašnikov je 10; spodi so zrastli v cev. Plod je podolgast, stisnjen strok. Jeseni o suhem vremenu se razprezava, in loputi se zasučeta navzven.
Zajčji lákotnik cvete velikega travna in rožnika in je ondi, kjer raste v skupinah, nadležen gozdni plevel. Ako hočeš zasaditi nov gozd, pusti ga v začetku, glej pa toliko, da ti ne uduši sajenic. Dobro jih brani solnca in vetra. Pozneje seveda ga ne boš trpel v gozdu.
Lákotnikov se nahaja po naših gorskih gozdih več vrst. Skoro vsem ugajajo nerodovitni peščeni in skaloviti prostori, kjer nam ne delajo mnogo škode. Ako jih pa imaš v pravem gozdu, iztrebi jih popolnoma.
Navadna kosmulja
[uredi]
Navadna kosmulja ali agras je 45-90 centimetrov (1½-3 čevlje) visok, košat grm z visečimi, belkastimi in gladkimi vejami. Po njih stojijo močni tridelni trni jednake barve. To so listi, ki so se tako čudno preobrazili. Srednja, največja ost stoji namesto pravega lista, stranski pa namesto prilistkov. Da je to istina, poučijo te popki, ki se naredijo jeseni nad trni; zakaj znano nam je, da sedijo drugod v listnih pazušicah. Omenjeni popki se polagoma podaljšajo v kratke vejice, ktere nosijo majhne, okroglaste, tri—peterokrpe recljate liste a). Ti so navadno debelo napiljeni in dlakavi. Malokdaj se najdejo grmi z golimi listi.
Izmed listov izrastejo na vsaki vejici ali vsaj na zgornjih kratki reclji, kteri se ali okončujejo v cvet, ali pa razdelijo na rogovili, kterih vsaka nosi po jeden cvet. Bodi si tako ali tako, pod cvetom je vselej mičkena zelena luskica, ktera kaže mesto, kjer se recelj deli. Včasi so tudi trije cveti na jednem reclju. Dlakavi cvet sedi na jajčasti plodnici in se odlikuje po svoji zvonasti čašici, ktere rob je nacepljen na 5 nazaj zavihanih, rujavkastih ali rudečkastih rogljev. Med njimi stojijo beli, neznatni venčevi lističi in med temi prašniki. Število venčevih lističev in prašnikov se ravna po čašnih rogljih, kterih je navadno 5, včasi pa so tudi samo 4 b). Na plodnici stojijo 2-4 dlakavi vratovi, ki segajo čašici do polovice in ostanejo tudi na zreli jagodi c). Te so precej debele, okroglaste ali podolgaste in umazano-rumene, bledozelene ali temnorudeče in včasi posute s kratkimi ščetinicami. Ker so užitne, sadijo kosmuljo prav radi na vrte in ji dajejo obliko majhnega drevesca.
Navadna kosmulja cvete malega in velikega travna in raste po gorskih gozdih. Tod je gozdni plevel in zaraste krčevine tako, da stoji grm pri grmu, in da ni mogoče naprej.
Planinska kosmulja
[uredi]Sem ter tja raste kraj gozdov planinska kosmulja (Ríbes alpínum), ktera navadno ne gre globoko v les. Od prejšnje in drugih sorodnic se prav lahko razločuje po grozdih, ki štrlijo na viš, in po tem, da so cveti večjidel dvodomni. Njene drobne jagode so rudeče in osladnega okusa. Cvete velikega travna in rožnika.
Meduljevina
[uredi]
Meduljevina, medulovina, metríka, hudotovina, hudobíka, dobroletovina, brovnika ali nedeljni les je dosti navaden nizek grm naših gozdov, kterih se bolj ob robu drži, in sili navadno samo ondi v nje, kjer so nastale velike krčevine. Posebnih hudobij ji ne moremo očitati, a to pa vendar lahko trdimo, da je brez vsake koristi v gozdu, in da jemlje prostor in živež drugi rasti.
Njene nasprotne veje so sivorujave, v mladosti porastene s sivimi dlakami in rastejo počasi. Veliki listi so tudi nasprotni in stojijo na kratkih recljih. Jajčasti so, ob dnu srčasto izrobljeni in napiljeni ali napiljeno-nazobčani. Zgoraj so temni, spodi pa kocinasti, kakor da bi bili z volno pokriti.
Konec vej so obširni nepravi kobuli belih cvetov z neznatno čašico in peterokrpim cvetnim vencem, na čegar dnu je pritrjenih 5 prašnikov. Zelena plodnica dozori v rudečo, nazadnje črno jagodo, ki služi po zimi raznim pticam v živež.
Meduljevina cvete velikega travna in rožnika.
Navadni vresek
[uredi]
Navadni vresek ali žrnóvec je nizek, vedno zelen grm ležečega debelca, iz kterega izrastejo zeló razvejene, kvišku moleče, 30-90 centimetrov (1-3 čevlje) dolge, šibaste veje. Barve so rujave, mladike so pa zelene. Po njih stojijo v 4 vrstah prav majhni, črtasti, skoro pokrivajoči se listi. Vsaka vejica je podprta z nekoliko večjim, spodi na 2 konici nacepljenim listom a).
Svetli, bledorudeči cveti stojijo konec vej v precej dolgih, večjidel jednostranskih grozdih. Pod vsakim cvetom se nahajajo 4 zeleni lističi v križu. b) cvet od strani, c) od spodi, da se vidijo njegovi zunanji deli. Čašica je suha, kožnata, večja od venca in razdeljena na 4 roglje; po barvi je ni mogoče ločiti od zvonastega venca. Kljukastih prašnikov je 8; njihove prašnice so škrlatnorudeče, in vsaka se odlikuje po 2 nitastih podaljških d). e) prerezana plodnica z vratom in dvema prašnikoma. Plod je glavica.
Navadni vresek cvete malega in velikega srpana in napravlja po nekterih krajih razsežna vresišča, ki so ondotnim stanovnikom prava dobrota. Pri nas vresek nima tega pomena, in dasiravno je mnogo suhega in nerodovitnega prostora z njim pokritega, koristi vendar le nekoliko s tem, da zakriva goličavo in pripravlja zemljo za druge rastline sposobno. V borovju ne dela škode; ondi celó pospešuje mlado rast. Drugače pa ondi, kjer hočeš zasaditi smrekov ali jelov gozd. Tu se mora vresek poprej odpraviti, kar pa ni tako lahko; zakaj najmanjša zaostala korenina poganja z nova in prepreže tla. Zato prištevajo gospodarji vresek najnadležnejšim lesnim plevelom. Kako hrepeni vresek po svetlobi, vidi se najbolj tam, kjer se pokažejo v gozdu krčevine. Med tem ko je v temi komaj životaril, postane na planem hitro dosti visok. Kjer ležijo travniki ob gozdih, naseli se dostikrat tudi na njih in zaduši sčasoma vso travo. Tu ga moraš v začetku v živo prijeti, da ne more segati dalje.
Rudeča resa
[uredi]
Rudeča resa, res ali vres je lep, nizek grmiček gorskih krajev, kteremu najbolj ugajajo vapnena tla. Navadno raste družno in pokrije včasi zemljo daleč okrog. Spomladi, ko se je osula z lepim, rudečim cvetjem, lepša in krasi nerodovitna tla in pripomore, da dotična okolica ni še pustejša. Pogosto jo nahajamo tudi po suhih jelovih gozdih, kjer jo je treba ugonobiti, ker jemlje drevju že itak pičlo hrano. V tem pomenu je gozdni plevel, in ker duši mlado rast in brani, da ne more seme poganjati, zato je tem škodljivejša, čim bliže stojijo posamični grmički. Korist, ki jo ima človek od nje, je celó neznatna; zakaj za steljo ni kaj posebnega, na drugo stran nam pa ne daje ničesar.
Njeno steblo se drži tal, gole veje pa gredó na viš; visoke so 15-60 centimetrov (1½-2 čevlja) in do vrha listnate. Neznatni listi stojijo po 4, včasi tudi po 3 v vretencih. Črtasti so in zgoraj malo da ne ploščnati, spodi pa zbočeni in po sredi vdrti v plitev žlebič. Celorobi so in goli, mlajši pa po robu včasi priostreni. Spredi so topi.
Konec vej in vejic stojijo za lističi drobni cveti v jednostranskih grozdih. Rudečkasta čašica ima črtasto-suličaste roglje, kteri obdajajo podolgasti cvetni venec (na desni spodi). Ta ima 4 tope zobce in zakriva 8 prašnikov. Njihove črnkaste prašnice nimajo nikakoršnih izrastkov. Pod cvetom sta 2, včasi 3 krovni lističi. Jajčasta plodnica ima 4, z mnogimi semeni napolnjena predelca. Cveti se razvijejo že jeseni kot zeleni popki.
Da cvete mali grmiček spomladi, bilo je že omenjeno.
Borovnica
[uredi]
Borovnica, črnica ali črna jagoda je po gozdih hribovitih krajev skoro povsod navaden, nizek grmiček, ki doseže kakih 15-45 centimetrov (½-1½ čevlja) visokosti. Navadno je zeló vejnata in ima zelene, robate veje, starejši njeni deli so pa rujavkasti in okrogli. Po naših krajih se za pritlikavko večjidel nihče ne zmeni; le kedar so jagode dozorele, hodijo jih otroci nabirat, in to večinoma taki, kterim oče ni preskrbel boljšega sadú.
Majhni, jajčasti listi so raztreseni po letošnjih mladikah in prav kratkorecljati. Po robu so drobno napiljeni in odpadejo jeseni. a) nam predočuje pomanjšano rastlino, na kteri vidimo tudi viseče cvete v listnih pazušicah. b) je posamezen cvet, čegar čašica je samo zelen rob, pritrjen na plodnici. Venec je vrčast, skoro okrogel, bledozelen in rudečkast. Njegov rob je spredi nacepljen na 5 mičkenih ukrivljenih krpic. Tu gleda iz cveta vrat, stoječ na plodnici, na kteri se nahaja belkasta, nazobčana ploščica in okoli nje 8 prašnikov. Okrogle, črne in slivasto nadahnjene jagode so za grah debele in užitne. c) jagode na vejici, d) prerezana jagoda.
Borovnica cvete velikega travna in rožnika. Gozdu je ta neznatni grmiček jako škodljiv, in to tem bolj, čim večjo goščo je napravil. Le poglej tak gozd! Skoro gotovo ne najdeš mladega drevesa v njem, zakaj gosto grmičje zaduši malo da ne vsako drugo rast in izsesava zemljo, da postane popolnoma nerodovitna. To se najbolj videva po borovju in smrečju, kjer je zemlja že sama ob sebi slaba. Ker je in ostane borovnica najškodljivejši gozdni plevel, dalo bi se morebiti pomagati s tem, da ga izkopljemo in potem pustimo na mestu za gnoj. Ne smemo pa prezirati, da je to po strminah zeló težavno in ondi celó nemogoče, kjer je zemlja rahla. Ako pa vendar želiš zboljšati tak gozd, moraš ugonobiti borovnico in preprečiti na drug način škodljive usade.
Rumena omela
[uredi]Rumena omela. (Loránthus europaéus.) Kakor belo omelo, imenuje ljudstvo tudi rumeno ,,lim``. Po naši domovini ni preveč razširjena, ali kjer se je naselila, ni v gozdu skoro dobiti drevesa, ktero bi ne kazalo vsaj nekaj grmov te zajedavke. Tudi je bolj izbirčna kakor bela, zakaj ugajajo ji samo hrasti, na druga drevesa ne gre nikoli. Na hrastih nareja precej obširne grme, ki sedijo po vejah, slabijo jih in sčasoma popolnoma uničijo. Njene krhke veje so okrogle, popolnoma gole in rogovilasto razvejene. Vsaka je na debelejši s členom pritrjena in ima na zgornjem koncu dva poševna člena, na kterih sedita rogovili. Razun rogovil se nahajajo tudi manjše stranske veje, ki so rogovilam v vsem podobne, in ki se tudi jednako razvejavajo, pa nasprotno stojijo.
Majhni, nasprotni listi so temnozeleni, kratkorecljati, mehki, narobe-suličasti ali podolgasto-jajčasti, topi, celorobi in zoženi v recelj. Po zimi odpadejo, in goli grm je potem kaki široki metli podoben.
Konec mladik stojijo grozdi drobnih, zelenkastih cvetov. Ti so navadno dvodvomni, včasi pa tudi popolni in podprti z 1-3 lističi. Cevasta čašica ima 6 kratkih zobcev, venec pa 4-8 črtastih lističev, na kterih so ob dnu postavljeni prašniki. Iz plodnice se razvije sočnata, rumena jagoda z jednim semenom.
Rumena omela cvete malega in velikega travna. Kar smo povedali o beli omeli, velja tudi o rumeni.
Leska.
[uredi]
,,Po zimi cvetí, po letu zelení, jeseni rodí``, je znana uganka med slovenskim ljudstvom in se nanaša na lesko, ktero neubogljivi in srboriti otroci navadno zgodaj v mladosti spoznavajo. V sedanjem času, ko vsaka stvar le toliko velja, kolikor plača, izgublja tudi leska zmirom bolj svojo veljavo, in nekteri gozdarji jo prištevajo kar naravnost gozdnim plevelom. Za naše kraje nima posebnega pomena, zakaj lešniki nam niso vrgli nikdar in nam še dandanašnji ne vržejo beliča; pač pa služijo lepi, okrogli poganjki še vedno za obroče na različnih posodah, ali tudi nje izpodriva železo zmirom bolj in bolj. Nov sod se nabije rajši z železnim obročem; zakaj to ne ugaja samo očesu, temveč tudi bolj trpi in nas ne spravi tako hitro v kako zadrego. Važna je leska le za take kraje, kjer je na pr. rešetarstvo ali kaka druga jednaka obrt domá. No tu se naj goji, drugod pa vsaj iz gozda odpravi zakaj dosti je še drugih prostorov, ki ne ugajajo boljši rasti — Mislimo si na pr. posekan gozd, kjer se je zasadilo leščevje. Ali bo to vrglo gospodarju toliko, da si more kupiti drv in drugega lesa? Gotovo ne! Ker se leska prav rada naseli na goljavah, treba jo je odpraviti in že od začetka gledati na to, da tak prostor zasadimo s koristnim drevjem.
Leska je navadno grmasta, včasi pa tudi majhno drevo. Že jeseni se naredijo na kratkih vejicah valjasta razcvetja, ki prezimijo in se zgodaj spomladi — večjidel že svečana ali sušca — razvijejo. Zdajci se precej podaljšajo in visijo navzdol, kakor nam kaže naša slika, kjer vidimo 3 take máčice a). Na mehkem reclju je vse polno majhnih lusk, in vsaka taka luska je cvet svoje vrste. b) nam predočuje tako lusko povečano. Na notranji strani opazimo še 2 manjši luskici in na vsaki 4 prašnike. To je prašni cvet, ki odpade pozneje. Na debelejših vejicah izrastejo v pazušicah z luskami dobro okovarjeni popki, izmed kterih so nekteri pestični cveti, ki se spoznajo najlaže po tem, da gledajo iz njih rudeče niti (najvišji popek na sliki). c) je tak pestični cvet, iz kterega se razvije velikega srpana lešnik d). Prašni in pestični cveti so sicer na tisti rastlini, a vendar ločeni drugi od drugih, in zato imenujemo lesko jednodomno.
Mladike so porastene s trdnimi dlakami, ki v drugem letu odpadejo. Po njih stojijo na kratkih recljih veliki srčasti, nejednako napiljeni in spodi dlakavi listi. Ti se razvijajo iz jednakih popkov, kakor pestični cveti, toda pozneje.
Leskove šibice so ,,imenitne`` tudi zavoljo tega, ker služijo v mnogovrstnih vražah, zakaj brez njih niti v ,,ris`` ne moreš iti.
Navadna brina.
[uredi]
Po nerodovitnih pustinah dela navadna brina komaj pristopne goščave. Tod nabirajo ubožni ljudje njene jagode, iz kterih se kuha brinovec, in ktere se porabljajo tudi na druge načine. Vendar pa kajenje z brinjem ni kaj posebnega, in dasi tudi dim dobro diši, slabega zraka v stanovanju ti vendar ne more zboljšati. Tu je treba zračiti, da se razkadi okužena sapa in nadomesti z zdravim, svežim zrakom. Požirek pravega brinovca pa želodcu dobro dé, in trpežni les služi strugarjem. Od brine imamo marsikaj, vendar smo jo uvrstili med naše škodljive rastline; zakaj v gozdu in kraj lesov ni samo nadležna, temveč naravnost kvarljiva, ker jemlje drevju prostor in živež ter topi gozdne zasade.
Brina je navadno grm, včasi pa tudi nizko drevo z razkrečenimi, na vse strani visečimi ali kvišku molečimi vejami. One pravilnosti, ki jo opazujemo pri drugih storžnjakih, iskali bi na njej zastonj. Sinji listi stojijo vedno po trije na jednaki visokosti; podobni so šiljastim, krepkim, jako rtastim iglam. Po starejših vejah in po deblu odpadejo sčasoma, in zaradi tega nastane neka nepravilnost.
Brina je dvodomna; njeni drobni cveti izrastejo v prav majhnih mačicah iz listnih pazušic. a) veja s prašnimi, d) s pestičnimi cveti in plodovi. Istotako nam kaže b) mačico prašnih, c) pa pestičnih cvetov; v njihove podrobnosti se tukaj ne moremo spuščati. Plodna mačica se preobrazi v drobno jagodo s tem, da se mesnate krovne luske zrastejo v celoto, kakor to vidimo na črnkastem plodu e), ki ima spredi 3 plitve zareze,
Navadna brina cvete meseca malega travna, in njene storžaste jagode dozorijo še le jeseni drugega leta. Lahko jo priporočamo za žive meje, ker se dá lepo prirezati, ker na njej ne živi mnogo mrčesa, ki utegne uhajati na sadno drevje, in slednjič tudi zato, ker dolgo trpi, in ker njene igle odvračajo večje živali in nepoklicane goste od sadnega vrta. Ozirati se je pa treba na to, kar smo povedali o brinah, ko smo govorili o kvarljivkah na sadnem drevju.
Vražji grmiček na jelkah
[uredi]Vražji grmiček na jelkah. (Aecídium elatínum.) Tako sem večkrat slišal imenovati one čudne nestvore na jelkah ali hojkah, ki se na tem spoznajo, da je mnogo kratkih jelkinih vejic v nekako metlo zamotanih. Vzrok te prikazni je majhna glivica, ktero prištevamo rjam. Vsled nje nastane včasi velika škoda v gozdu, zakaj napadena drevesa veter prav lahko polomi. Spoznaš pa to bolezen na oteklinah sicer zdravega drevesa, ktero postane ondi dvakrat tako debelo kakor drugod, in ktero je na takih mestih pokrito z debelo, globoko razpokano skorjo. Letni prirastki lesá na oteklinah niso jednakomerni, toda večjidel zeló razviti; včasi ni mestoma na njih prav nič lesa, tem več pa luba. Dokler je les z lubom pokrit, tedaj je trden, kakor zdravi les; ko pa lub odpade, sprhní les prav naglo, in sicer ne samo na rani, temveč daleč okoli, in deblo postane ondi slabo ter se ne more vetru dolgo ustavljati. V lubu takih oteklin najdemo glivino podgobje, ktero je jako silno razvito, in ktero sega celó v les. Ne zadovoljuje se s tem, da premreže sčasoma vse staničje dotičnega mesta, ampak si prisvoji vsebino stanic počasi s tem, da zavrta vánje posebne sesalke.
To zajedajoče podgobje nareja na iglah in mladikah mnogoštevilne čašice in je pravi vzrok že omenjenim vražjim grmičkom, ki izrastejo iz majhnih, navadno odprtih oteklin. V njih more podgobje celó nad 50 let životariti, in ako dospe v kak mlad popek, pritiska nánj in ga prisili, da začne poganjati bolehave mladike, ki naredijo grmiček. Včasi izrastejo iz takih oteklin speči ali na novo nastavljeni popki in napravijo grmiček, na čegar poganjkih stojijo kračje in bolj mesnate igle, ki niti leta ne učakajo. Ko namreč zima v deželo pogleda, tedaj so take igle že rumene in popadajo počasi na tla. V nekolikih letih pogine tudi grmiček. To povzročuje podgobje, ktero se že v mladih iglah naseli, in ko so dorastle, razvija v njih svoje podgobje tem laže, čim bolj so se izpremenile po zajedavki.
Glivica obrodi dvojno trosje. Kar pod kožico zgornje igline strani nastavi kopičaste posodice, ki prederó kožico in spravijo okroglo trosje na dan. Precej globoko v staničju ležijo čašaste posodice, ki zagledajo pozneje kot rumenkaste blazinice na spodnji strani igle ob srednji žili beli dan. Napolnjene so s podolgastim trosjem. To lahko kalí in služi gotovo glivinemu razmnoževanju. Kako pa se zadnje vrši, dandanes še ni znano; zakaj dokazano je, da se kalí ne zavrtajo v jelko. Najbrž potrebuje zajedavka kake druge rastline, kjer dozori ozimno trosje. Ker nam pa ta zdaj še ni znana, in ker torej ne moremo pokončevati ozimnega trosja, ne moremo storiti drugega, kakor odpravljati vražje grmičke in otekline z debel.
Mecesnov skledičar
[uredi]Mecesnov skledičar. (Pezíza Willkómii.) Mecesnov skledičar napada mecesne tem bolj, čim niže jih je preselil človek iz prvotne domovine. Bolezen se ovaja s tem, da se naredijo na starejših delih obširni, vdrti prostori v lubu, pod kterimi je les ustavil svojo rast in razvijanje. Ker se to ne dogaja tudi drugod, spači se deblo ali veja tako, da postane nekako jednostranska in trakasta. Navadno leži sredi takih vdrtin grča kake veje, kar je napotilo gozdarje do mnenja, da se bolezen začne ob odkrušenih vejah. Na mrtvem lesu ostane suhi lub, na kterem sedijo ondi, kjer prehaja v zdrave dele, majhne, belkaste skledice z rudečim dnom. Bolezni najbolj podvržena so drevesa do 15. leta, in sicer večinoma tam, kjer rastejo po dolinah in nižjih vznožjih gorá v vlažni zemlji. Čist mecesnov gozd navadno bolj boluje kakor mešan.
Prvo znamenje bolezni, ktero opazimo včasi že spomladi, včasi pa še le po letu, je to, da pričnejo igle posameznih vej, ali pa tudi vsega vrha rumeneti in veneti. Navadno najdemo ondi, kjer se začnejo igle izpreminjati, lub nerazmerno odebeljen in razpokan; iz teh razpoklin se poceja smola. Napadene veje se sušijo hitro, počenši na koncu. Včasi so pa veje videti zdrave; ne oteklin, ne smole ne moremo opaziti na njih, a vendar se igle sušijo. V takih slučajih sedi bolezen niže blizu debla, kjer je lub nekako mehek in vel. Pozneje oteče tudi tu. Kolikor bolj umirajo veje, toliko več igel izraste iz debla. A te so jako dolge in slabe. Predno usahne drevesu zadnja moč, požene še posamezne nitaste, viseče mladike s tankimi iglami, ki se posušijo, predno je letošnja rast končana. Potem prestane drevo.
Tako hira drevo počasi in usahne včasi še le črez 7 let. Mestoma se pa bolezen hitreje razvija. Vse igle zvenejo takoj spomladi, in drevo pogine še pred jesenjo. Na 4-5letnih drevescih opazujemo spodi ob deblu odebeljen, razrahljan lub, iz kterega teče smola. Tu se začne oteklina kot vdrta lisa z gladkim površjem in nagubanim robom. Tu poči lub, in smola se jame cediti iz rane. Mladi les se posuši in počrni, med tem ko bolezen ob robu zmirom napreduje in rano razširja. Ako stoji veja nad tako rano, ondi se naglo posuši. Na nasprotni strani pa raste deblo v les, in tako nastane jednostranska oteklina.
Na mladih oteklinah ob zabuhlem robu izrastejo majhne, bele bradavice, ki se pozneje izpremenijo v plitve, zunaj belkaste, znotraj rumenkaste, gladke skledice. Vsaka je pritrjena na kratkem, debelem reclju. Te skledice izvirajo iz podgobja, ktero se v bolnem, s smolo močno zalitem lubu razrašča. Ker se vsled tega stanice pretrgajo, nastanejo mnogobrojne votline, ki so večjidel napolnjene s podgobjem. Posamične nitke podgobja rijejo v začetku le po medstaničnih prehodih naprej, pozneje se pa zavrtajo tudi v stanice in jih uničijo. V skledici je prav mnogo tankih vrečic; v vsaki se nahaja po 8 trosov.
Mecesnov skledičar se nastani samo na takih drevesih, ktera imajo kako rano, kjer se je lub precej izpremenil. Cepljenje zdravega drevesa s skledičarjevim podgobjem je neovržno dokazalo, da se glivica, ako je prišla v rano, ondi v lubu razrašča in ga sčasoma pokonča, ako so ji okolnosti ugodne. Rane nastajajo na gozdnem drevju na več načinov, na pr. vsled hude toče, škodljivih žužkov in presilnega snega; največ jih pa napravi hudi mraz. Kolikor niže namreč sadimo mecesen, toliko bolj občutljiv je za mraz, ker se jame drevo nepravilno razvijati. Po višjih legah nastopi pomlad pozneje, pa toliko silneje, po nižavah se pa vzbudi priroda zgodaj, a ker še večkrat mrazovi potegnejo, pretaka se sok po drevju le počasi. Jeseni imamo včasi prav tople dneve, ki vzbudijo rast. Nasledek je tankostenati les, kteri ne more zmagati zimskega mraza. V nižavah, v obližju velikih vod, v gostem gozdu itd. ostane les nekako mehek, t. j. ne dozori popolnoma, in takemu mraz najbolj škoduje. Iz tega pa sledi, da naj sadimo mecesen samo ondi, kjer more les dozoreti; naj po nižavah ne zasajamo čistih mecesnovih gozdov, ampak naj jih mešamo z drugim drevjem in naj se ogibljemo kolikor mogoče vlažnih dolin, do kterih veter ne more.
Ukrivljenost borovih vej
[uredi]Ukrivljenost borovih vej. (Caeóma pinitórquum.) Ta bolezen, ki se je pred desetletji navadno samo tu pa tam prikazovala, razširja se po novejših preiskovanjih vedno bolj in more celó prav nevarna postati. Povzročuje jo neka majhna glivica, ki napada mlade, komaj nekaj tednov stare borove semenice na zgornjih delih, posebno kalice in popek med njimi. Pozneje, ko so rastlinice nekoliko odrastle, ne napada zajedavka listov, ampak le mlade vejice, in s tem je prava nevarnost za rastlino minila. Največ trpijo borovci med prvim in desetim letom. Ako se je bolezen v kakem kraju ugnezdila, ne poneha nikdar popolnoma.
Zunanja znamenja te bolezni so belkaste lise na mladem lubu, ktere nastanejo v prvih dneh meseca rožnika, ko so nove igle komaj izmed nožnic prigledale. Na belkastih, pozneje rumenih lisah se kožica privzdigne kopičasto in dobi ondi luknjico, iz ktere izstopi drobno trosje. To se je naredilo na podgobju, ki živi v staničju; tu je zeló razvejeno in zavrta svoje klinaste sesalke v pojedine stanice.
Ko je trosjičje razpršeno, pričnejo se nastavljati na podgobju, in sicer precej globoko v iglah čašaste posodice. Na njihovem dnu stojijo goste nitke, ktere nosijo verigasto nanizane trosove. Ker se posamezni tros odebeli, in ker se na trosonosih vedno nove oblice nastavljajo, postaja jim prostor pretesen, in zaradi tega se raztrga zunanja kožica na igli. Tako pride čašica s svojo vsebino na dan, in trosje, s prva z neko slizavo tekočino zvezano, izpremeni se v suh, rumenkast prah in izgine iz posodice.
Kakor hitro se je to zgodilo, odmrjejo napadeni borovi deli povsod tam, kjer jih je podgobje prepreglo. Navadno pogine tudi podgobje samo, vendar more v lubu životariti celó več let. Mlada, močno napadena rastlina lahko pogine, na starejših pa zvenejo večjidel napadene mladike, in na njihovem mestu nastanejo druge. Škoda je največja ondi, kjer so mladike napadene samo na jedni strani. Ker se tu ne morejo več podaljšati, na nasprotni strani pa rastejo, ukrivijo se nekako sabljasto. Pri starejšem drevju se vé da ne moremo dosti gledati na tako spakedrano vejevje, a drugače je, ako si hočemo vzgojiti borov gozd, čegar sadike so napadene v vrhu. Take je treba nemudoma odpraviti, in gozdič večkrat skrbno pregledati. V novejšem času se je celó opazovalo, da trosje iz čašic prehaja na trepetliko, razvija se na njej in potem najbrž okuži borovce. Ker trepetlika kot gozdno drevo nima nobene posebne veljave, bilo bi dobro, da je ne trpimo vsaj v mladem borovem gozdu.
Rja na smrekovih iglah.
[uredi]Rja na smrekovih iglah. (Chrysomýxa abíetis.) Konec meseca malega ali v začetku velikega travna se prikaže na spodnji strani dveletnih igel naše navadne smreke ozimno trosje v podobi podolgastih, rumenih blazinic. Te so zaodete samo z zunanjo kožico, in ko so to pretrgale in nekoliko potemnele, izginejo konec zadnjega meseca. PreveČ bi bilo, ako bi hoteli na drobno opisati, kako se to trosje dalje razvija; samo toliko naj omenimo, da pogine podgobje v igli in navadno tudi igla sama, ko je izginilo trosje iz blazinic. Vse to traja 2-3 tedne in se ravna po kraju. To ozimno trosje takoj kalí in se zavrta v mlade igle. Ker oboli tem več letošnjih igel, čim več je opazovati blazinic na starejših iglah tistega drevesa, in ker je trosje na teh ravno dozorelo, ko se razvijajo mlade igle, moramo sklepati, da se bolezen neposredno prenaša s starejših na razvijajoče se mlade igle. To je tem verjetnejše, ker ni najti niti v mladih vejicah, niti ob spodnjem koncu igle nobenega podgobja. Nemogoče je torej, da podgobje leze iz starejših vej v mlajše.
Mlade igle obolijo, kakor smo zvedeli, kmalu ko je zorelo trosje v blazinicah, in se ovadijo sredi rožnika s tem, da se pokažejo na njih nevšečne lise. Te so podolgaste, v začetku belkasto-rumene, malega srpana rumene, konec velikega srpana pa se naredijo na njih rujave podolgaste proge, ktere se do zime izpremenijo v rujavkaste blazinice. Tako ostanejo do pomladi, ko se napihnejo in podolgoma pretrgajo. To povzročuje dozorelo ozimno trosje, ki pride zdaj v podobi rumenega prahú na dan.
Gosto, zeló razvejeno podgobje se odlikuje po rumenih kapljicah, prepreže posamične stanice v iglah in pošilja vánje kratke sesalke, ki mu skrbijo za potrebni živež.
Brez dvoma je škoda, ki jo napravlja ta rja, jako velika in gotovo tem večja, čim bolj so igle napadene. Zatorej je umestno, da gledamo kolikor največ mogoče priti do živega tej zajedavki. Ker se bolezen posebno ondi najbolj razširja, kjer so tla vlažna, in kjer nima prepih dovolj moči, opušča se naj smreka na takih krajih, in namesto nje naj se sadi jelka. Ako pa hočeš po vsej sili imeti smrekov gozd, dobro; toda osuši dotično zemljišče, in kedar je drevje nekoliko dorastlo, omogoči vetru pristop. To pa dosežeš, ako presekaš gozd. Kjer rja napada le posamične veje, odpravi jih, in ako je treba, tudi napadeno drevo. Ako pa v smrekovem gozdu ni zdravega drevesa, tedaj je seveda križ. Tu najbolje storiš, ako ga presekaš in najbolj bolehavo drevje posekaš. Posekana drevesa ne smejo ostati v gozdu, ker bi pospeševala zajedavko.
Borova mehurka
[uredi]Borova mehurka. (Peridérmium píni.) Na raznih vrstah ,,grintovih``, ki rastejo po gozdih ali v njihovi bližini, opazujemo prav navadno na listih in steblih rumene lise in pege, ki včasi prehajajo v rudečkasto. Mestoma je kaka rastlina popolnoma pokrita z rumeno prevlako, da je videti, kakor da bi bila debelo namazana. To je ozimno trosje, o kterem bi tu ne govorili, ako ne bi prehajalo na bore in tu ne povzročevalo borove mehurke. Ta zajedavka ima na borih dvojno obliko; na vejah namreč nareja velike rumene mehurje, na iglah pa drobne mehurčke. V njih dozori poletno trosje, ktero, prišedši na grint, ustanovi na njem že imenovane rumene ali rudečkaste lise in pege. Tako je dokazano, da sta zajedavki le jedna glivica, ki potrebuje dveh čisto različnih rastlin, da se more popolnoma razviti. Kdaj in kako se zavrta grintovo ozimno trosje v borove veje in igle, še ni znano.
Borova mehurka škoduje najbolj vejam, ker jim uniči lub. Špranje in pokline, ki nastanejo v njem, ko sili trosje na dan, to so oni prostori, kjer se jame pocejati smola iz drevesa. Najbolj kvarljiva je mladim borovcem, ako se nastani na njih prav obilno; zakaj njihove igle so tedaj kar obložene z glivico. Podgobje se plazi v lubu med stanicami in pošilja vánje sesalke ter se pomiče počasi naprej. Na starejših deblih se ugnezdi včasi tudi v vrhu in ga kmalu tako poškoduje, da gre pod nič. Po strženovih stremenih zajde podgobje tudi v les in njegove smolnike, ktere tako razjé, da izgubijo svojo vsebino. Neverjetno ni, da pride zajedavka po kaki rani v zeleni lub.
Da se obvaruješ večje škode, odpravi vsako napadeno drevo in skrbi pri mladem gozdu za to, da more veter vanj. Da je treba pokončavati tudi razne grinte, razumeva se samo ob sebi.
Morilka drevesnih sémenic
[uredi]Morilka drevesnih sémenic. (Peronóspora omnívora.) Razne rastline so podvržene v nežni mladosti neki bolezni, ktero povzročuje sorodnica krompirjeve plesni, in kteri smo dali ime ,,morilka drevesnih semenic`` zato, ker je gozdnemu drevju najbolj škodljiva. Napada pa razun bukve in javorov tudi sémenice storžnjakov, kakor smreke, jelke, mecesna in bora. Na bukvah se prikaže zajedavka vsakokrat, kedar je bukvica zeló obrodila in mlade rastlinice poganjajo v gostih tolpah iz tal. Tem preti tem večja nevarnost, čim več deža je padlo v mesecih velikega travna in rožnika.
Na bukovih semenicah se pojavi bolezen s tem, da počrnijo že v tleh, počenši na koreninici, ali pa da dobijo pozneje, ko sta se kalici že razvili, mestoma nevšečne lise. Ako je vreme toplo, pri tem pa dolgo vlažno, in ako stojijo rastlinice v gosti senci, razpadejo kmalu v nič; o suhem vremenu pa postanejo rujavkaste in se posušijo. Javorove sémenice, na kterih se dostikrat opazujejo pod in nad kalicama črne črte na stebelcu, morejo bolezen sicer prestati, ako so samo v vrhu napadene; ako je pa napaden tudi spodnji del, gredó navadno pod nič. Najbolj nevarna je bolezen zavoljo tega, ker se od kakega središča prav naglo in lahko razprostira v kolobarjih na vse strani. Tudi ob kakem potu, kjer se mnogo hodi, leze hitro naprej. Ako se je ugnezdila na kakem prostoru, pritiska z vsakim letom silneje.
Trosje, ki je v zemlji prezimilo, napada rastlinice, na kterih se nastani v kalieah navadno med stanicami in pošilja kratke, okrogle sesalke vánje. Zavoljo tega hirajo rastlinice in poginejo naposled. Iz podgobja izrastejo trosonosi, ki prederejo zunanjo kožico. Trosonosi otečejo na koncu v jajčasto nabreklino, iz ktere izstopijo roječe troske, ki že v 3-4 dneh naredijo jednake troske na napadenih rastlinah, in na ta način razširjajo bolezen od velikega travna do malega srpana. Ko je troska odpadla, podaljša se trosonos in nastavlja novo trosje. Tudi je mogoče, da se troska takoj odščipne in v kalico zavrta, kjer ustanovi novo podgobje.
V listnih stanicah rodi podgobje na kratkih nitkah drugo trosje, kakoršno nahajamo tudi v koreninicah jelovih sémenic. To je ozimno trosje, ktero v zemlji pomladi pričakuje in se v vodi v roječe troske razdrobi.
Ker se drži glivica tistega prostora več let, ne smemo ga porabiti tako hitro za semenice; pač pa se ondi lahko vzgojujejo sajenice. Kjer se je pokazala bolezen, moramo skrbeti najprej za to, da odpravimo vsako senco. Nadalje moramo napadene ali že odmrle rastlinice takoj spraviti iz gozda in mladi zasad vsak dan dobro pregledati. Nekaj posebnega za to glivico pa je, da, akoravno ni z ozirom na rastline nič kaj izbirljiva, vendar ne napravlja na vseh ozimnega trosja, temveč le na nekterih. Tudi so dokazale poskušnje, da se roječe troske ozimnega trosja ne morejo zavrtati v razvito listje, ampak le v nežne dele semenic.
Da mnogovrstni mahovi in lišaji, ki se obešajo po gozdnem drevju in mu preraščajo lub, ne morejo biti rastlinam na korist, to je gotovo. Na drugi strani jih pa tudi ne oškodujejo preveč, in zato ne bomo o njih govorili posebej. Za to imamo tudi drugih vzrokov, zakaj gozd ni sadunosnik, kjer stojijo drevesa drugo od drugega oddaljena.
