Luna (Jožef Žemlja)

Luna.
Zbirka Krajnska čbelica (1848).
Jožef Žemlja.

Viri:	Digitalna zbirka Mestne knjižnice Kranj
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Ak sonca luč za goro skrita
Od svoj'ga vnéma nebes svita,
Se lepšiga komu kaj zdí,
Ko vidit' lune pomlajêne
Svitleji žare oživljêne,
Ko zemlja in nebo temní?

Sercé na svetu je ledéno,
Ki ne puhtelo bi ognjéno,
Ak se okó ozrè okrog,
In na temneč'ga loku néba,
V gaseči žerijavci Féba
Srebérni mlaja spazi rog?

Ja, pomlajênje, luna! tvoje
Blogrene mlade léta moje,
Sladkost njih kliče mi v spomín,
Ki, kakor maverca ustavi
Nalive po neba širjavi,
Pozabit' da tròp bolečín.

Ak žar tvoj pride v ječe kote,
Kjer stiskajo okove s'rote,
V prostósti misli se jetnik;
Okó omamljen vzdigne trudno,
Bliziš' mu upanje priljudno,
Rev svojih vidi bliz mejnik.

In vi! ki ste od zmot slepjêni,
U goste brezno tmè vtopljêni,
Svit vam Selene nauk da:
Um, glavo, pamet prevedríte,
V ljudí se nove prerodíte,
Kot mlada luč na nebu ta!