Samota (Jožef Žemlja)

← Luna.

Samôta. Zbirka Krajnska čbelica (1848). Jožef Žemlja.

Nuna. →

Viri:	Digitalna zbirka Mestne knjižnice Kranj
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kancona.

Ne mislite, de le med šumam sveta,
V Londonu, Beču in še mestih tacih,
Priljudne v'jolice samó klijêjo;
Samôta tud' cvetlic ponuja vsacih,
Ki venec se iz njih dišeči spleta,
Ki vžitek rajne radosti hlapêjo.
Kdo stavit' more mêjo
Vesel'mu dúha vêdriga čutênju?
Ocvíta srečnost prava in vesêlje,
Spolnjênje vsake žêlje
V baharskih šêg slovéčim le vedênju?
Zakaj ukati marskdej slišiš Ira,^[1]
Jokati kneza in zmagvavca Cira?
Filipa slavni sin, čigar deržavam
Ne skrije zlato sonce se nikoli,
Se odpové kraljestvu in cesarstvu,
Samôto tovaršíco si izvoli,
Odtegne žêzlja^[2], hrupa se zmotnjavam,
Zročí se sôbe^[3] tèsne zvest'mu varstvu.
Ne v svéta poglavarstvu,
Pristolje^[4] letù najde zaželjeno:
Mir, pôkoj serca, k vse dragó preplača,
Kar v kugo svét prebrača,
K’ odpéza kron cesarskih daleč céno,
Osrečiti samo človéka more,
In ni brez téga terdne zanj podpore.

Od šuma daleč kdor živí v samôti,
Res kratkočasnost mestnih ne okuša,
Kak se igra v komedji, ni mu znano,
Evtêrpe glasov milih ne posluša,
Hiš pojatin^[5] ne čudi se berhkôti,
Hoditi na rajiša ni mu dano:
Pa drugo najde hrano
Duha utrudeniga okrepčati.
Njemu je Tal'je têmpelj nêbo jasno,
Zelênje trate krasno;
Stebèr korinški v goši cer košati,
Glas slavca, kosa naj sladkéji strune,
Blišôba balov svit sreberni lune.
Razveselí ga biser rôsni v travi,
Večerne zárije škerlat rudéči,
Prevzetniga snežnika béla glava,
Potoka slap po pêči dol deréči,
Studenca běg po travnika širjávi
Pijániga duha mu povzdigáva.
Sercé mu poskakáva,
Ak ménijo šeptáje se klasóvi
Per mični sapici v polétni nôči;
Neznáni čud' se moči,
Ak tul'jo kòt v Eôlii vetrovi.
Kjer hódi, kjer stojí, kar vgléda, iše,
Natore céli dom mu je svetiše. —

In zdej pojdi, ostani,
O pésem, zdrava! pôjdi in oznani:
Terditi on, ki pél me je, ne jénja,
De z vojvodam ne ménja,
Ne s kraljem, ne blagren'mi vam mestnjani;
Kar vrédno po pravici je zavída,
Na zadovoljnost se edíno snjída.

1. »Irus je hitro postal, ki je bil Kresus bogàt«. Ovid.
2. žêzelj ali scepter.
3. Sôba ali cêlica.
4. Pristolje ali tron.
5. Pojatina ali palača (palatium).