Sonet (Janez Čop)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ilirija oživljena. Sonet.
Zbirka Krajnska čbelica (1848).
Janez Čop.
Luna.
Viri: Digitalna zbirka Mestne knjižnice Kranj
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Razumeš jezik véčne porodníce?
Kaj vetric pravi, k rožici otrésa
Rosíco; zarja, ko zlatí nebésa,
Kaj, ko ga kušne, val valov' vodíce?

Kaj žvergolé si neba drôbne tice,
Kaj šum, kér loga vse majè dervésa,
Kaj grôma buč, ki strôp nebéški strésa,
Poméni, kaj bučél sladkà goríca?

Razume vas moj duh, vas mêhke glase,
Leží mi v sercu vaša harmoníja —
Ko jo pa skušam drugim razodéti,

Beséda dôsti blaga kar ne vda sе.
Zato gorí mi v sercu, vre, razbíja!
De drugih ôgenj ta ne more zgréti!