Zvon na Čreti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Turki Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Zvon na Čreti
Vinko Möderndorfer (1894)
Kako so biriči lovili naše pradede v vojake
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Na Vranskem je nekoč ljudem huda predla. Žito že več let ni dozorelo. Kmetje so ga morali za drag denar kupovati za seme. Ko pa je prišel čas žetve, je že padala slana, žito pa je šele cvetelo. Jokaje so kmetje poželi slamo in jo pokrmili živini, sami pa so morali prositi po sosednjih občinah kruha in semena za prihodnje leto. V tej stiski so se domačini zaobljubili, da bodo kupili zvon za cerkvico na Čreti, ki je bila brez zvona, če bo žito dozorelo. Še tisto leto je žito dozorelo in obrodilo tako dobro, da so skupaj vsi kmetje lahko vrnili izposojeno žito. Denar za zvon so začeli takoj nabirati. Ta je dal več oni manj, vsak pa je dal zadnji krajcar, ki je bil še v hiši, da je le mogel izpolniti obljubo. Zato je zvon tako lepo pel, kakor duše, ki se selijo iz vic v nebesa. Ljudje so ga tako spoštovali, da je vsak na mah pustil delo, pa naj je bilo še tako nujno kadar je zvon na večer naznanil, da bodi dela konec. Imel pa je tudi močan glas, da so ga slišali po vseh deželah in celo globoko v Turčijo. Na Turškem je nastal velik hrup, ko so slišali glas zvona na Čreti, kar pobesneli so. Ker je že skoraj vsak ropal v naših deželah, so vsi poznali čudežno moč zvonov, ki so klicali kristjane, da so se zbrali za kakšnim zidovjem in od tam valili kamenje na Turke, ter jih polivali z vrelo vodo in smolo. Najbolj pa so se jezili, ker so mislili da je zvon, že v turški deželi. Preiskali so vse turško cesarstvo, a niso ga mogli najti. Šele na meji so zvedeli, da prihaja glas iz slovenske dežele. Njihov paša je izbral veliko vojsko in šel v slovensko deželo iskat osovražen zvon. Turki so vsak večer poslušali, od katere strani prihaja njegov glas. Tako so prišli na Štajersko. V Mozirju se je zemlja stresla od peketanja turških konj, pridirjali so jezdeci odurnih in divjih obrazov, ki so na drogovih nosili košate konjske repe. Tisti dan je začel zvon na Čreti že ob dveh popoldne sam zvoniti. Ljudje so takoj vedeli, da se je moralo zgoditi nekaj posebnega in so se skrili. Turki so se napotili proti cerkvici. Domačini so pa začeli valiti kamenje nanje, tako da je veliko Turkov poginilo. Ampak turški paša ni odnehal. Zaklel se je, da mora dobiti zvon, pa če bi ga zemlje požrla. Kristjani se niso mogli dolgo upirati, Turki so vse neusmiljeno pomorili. Turški paša je pripeljal svojega konja v cerkev in mu položil krmo na oltar, potem pa je gledal po cerkvi in rjul: »Kje je tisti bik, ki tako moravha, da se ga po vsej deželi sliši? Z nami bo šel!« Komaj je to izrekel, se je konju udrlo, da so ga komaj izvlekli. Še dandanes se vidijo oltarjem odtisi podkev. Paša se je zaradi te nezgode tako razjezil, da je ukazal Turkom,naj vržejo zvon iz stolpa. Milo je zazvonilo, nato se je zvon sam odtrgal in zdrčal po hribu navzdol, da ga ni nihče več videl. Na travniku, po katerem je zdrčal zvon, je še dandanes strašno razrita zemlja in ostala bo vedno taka, v spomin na poslednjo pot čudežnega zvona. Ljudje so dolgo, dolgo žalovali za njim, plačevali maše, da bi ga našli, a vse to je bilo zaman. Vsak večer pa so vaščani slišali njegovo zvonjenje iz skalovja. Čez mnogo let je pasla neka deklic koze na planini. Zaslišala je zvon, šla za njegovim glasom, ter ga našla med dvema skalama. Odhitela je v vas, da bi sporočila veselo novico. Preden pa je pritekla v vas, jo je dohitela noč, ponoči pa ljudje niso mogli več po zvon. Drugo jutro jih je deklica peljala k skalam, kjer je našla zvon, a zvona ni bilo več. Prejšnji večer se je namreč pregrešil neki kmet iz vasi in zapeljal še po večernem zvonjenju voz rži s polja. Zaradi njegove nepremišljenosti je zvon izginil in še do danes ga ni nihče našel.