Kako so biriči lovili naše pradede v vojake
| ← Zvon na Čreti | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Kako so biriči lovili naše pradede v vojake Vinko Möderndorfer (1894) |
Zakaj je Jožef pregnal menihe → |
| |||||||||||||
V starih časih ni bilo vojaških naborov. V vojake so vtaknili vse, ki se niso mogli odkupiti. Vojsko so morali služiti tako dolgo, da so osiveli. Vsi revnejši moški so še večji del svoje mladosti skrivali po gozdovih in gorah, da so se tako rešili vojaške suknje. Cesar je bil krut in je izdal ukaz, da tistemu, ki ulovi drugega mladeniča ali pa pošle svojega hlapca ni treba k vojakom. S to zvijačo je dosegel, da so drug drugega lovili, on pa niti biračev ni potreboval. Vsi premožnejši ljudje so bili birači. Cesar je nastavil samo višjega birača. Za slovenski del Koroške je bil tak birič Cegvar v Libučah; temu je moral biti vsak pokoren. Nekoč je Cegvar prišel k Matvozu v kuhinjo ujel ni ta dan še nikogar, videl je samo med potjo na njivi sedem plugov, sedem parov volov a nobenega orača. Ženske so začele vpiti v kuhinji nad biričem: »Birič hudič, birič hudič!« in mu niso hotele dati prenočišča. Ker ga tudi pomočnik ni ubogal, se je birič tako razjezil, da je udaril s sabljo po mizi. Matvoz ima še danes tisto mizo, ki je že skoraj dvesto let stara. Ko so lovili mladeniče, so bili večkrat v smrtni nevarnosti. Slaba jim je predla v Blekah med Mežico in Libučami. Nad Burjakom v Topli so ulovili prvega mladca. Ko so prišli v Mežico, so imeli že lepo število ujetnikov. Gnali so jih mimo Rehta v Libuče. Tik pred Libučami so prihrumeli drugi begunci s Pece, nabili biriče in ujetnike osvobodili. Viški birič jim je srečno ušel, toda Bleke je pomnil vse življenje. K Jelenu pod Plešivcem so prišli biriči po hlapca. Ta je zbežal v temno kuhinjo, v kateri je spala dekla, ki mu je prigovarjala, naj se skrije pod posteljo. Hlapec pa tega ni hotel storiti, dobili so ga biriči in ga odpeljali na Dunaj. Jelen je bil tudi rihtar. Zaradi tega je kmalu dobil pismo, naj pošlje štirideset goldinarjev, če hoče dobiti hlapca nazaj. Poslal je denar, hlapec se pa ni več vrnil, ker je na Dunaju od samega strahu umrl. V Spodnjem Javorju je bilo veliko beguncev. Leto dni niso prišli v cerkev. Župnik jim je zato poslal pošto, da bo bral zanje polnočnico pri sv. Joštu, v Spodnjem Javorju, naj le pridejo. Biričev se jim ni treba bati. Begunce so pa potem biriči v cerkvi lovili in jih odpeljali v Pliberk. Pliberški gospod se je čudil, kako je bilo mogoče ujeti na enkrat toliko mladcev. Ko je zvedel od ujetnikov, kako so prišli biričem v past, je bil strašno hud in se je jezil nad župnikom in biriči. Ujetnikom je dovolil, da so smeli čez praznike do sv. Treh kraljev, kamor so hoteli in da so lahko vsakega biriča ubili, če jim je kaj hotel. V tistem času ljudje od božiča in do sv.Treh kraljev ljudje niso več delali. Begunci se nikjer niso počutili varne. Prebivati pa so morali blizu ljudi, da so dobili hrano. Mladci iz Mežiške doline, so se najraje skrivali v Solčavi, kamor je vodila ena sama pot, ki so jo ubežniki vedno zastražili. Kmetje v Solčavi so bili pametni gospodarji, sami niso šli nikoli loviti mladeničev, rajši so jih skrivali. Begunci pa so iz hvaležnosti delali kmetom vse leto zastonj, tako da jim ni bilo treba imeti hlapcev in dekel. Zato so postali tudi vsi solčavski kmetje bogataši in so še dandanes. Cesar je zvedel, da se skrivajo koroški begunci v Solčavi in je poslal tja orožnike. Mladci pa so bili močnejše in so orožnike napodili. Enega pa celo ubili. Župan iz Železne Kaple je zaradi tega pisal cesarje, ki je poslal v Solčavo velo vojsko. Vojaki so imeli tudi kanone. Begunci jim niso bili kos in vojaki so jih odpeljali. Pa tudi nad solčavskimi kmeti so se maščevali vojaki, kakor poje pesem:Šolcavci, kaj ste naredili? Žandarja ste ubili! Gorje naj vam bo, sedaj smo že što. Kanoni nastavljeni so, vse bomo polovili, trdno oklenili, gnali v Gornji grad, naj bo star ali mlad!