Zakaj je Jožef pregnal menihe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kako so biriči lovili naše pradede v vojake Narodne pripovedke iz Mežiške doline
Zakaj je Jožef pregnal menihe
Vinko Möderndorfer (1894)
Zakaj ni delavec cesarja pozdravil
Izdano: COBISS 2830133
Viri: COBISS 2830133
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Marija Terezija je bila zelo dobra z raznimi kralji. Ko ji je Francoz napovedal vojno, je bila v skrbeh, da bi bil francoski kralj, katerega je posebno rada videla, premagan. Ljubezen jo je tako zapeljala, da je dala svojim vojakom ukaz, naj streljajo Francoze s praznimi patronami. Francozi so si zaradi tega priborili zmago za zmago in vdrli globoko v državo, da je naposled že Marijo Terezijo skrbelo, da ne bi ljudstvo zvedelo, kako je to mogoče. Potožila je nekod v družbi, da gre njeni vojski slabo. Njen sin Jožef je porabil to priliko in rekel pred vsemi, naj mu mati poveri poveljstvo, pa bo vse takoj boljše. Terezija si je mislila: »Kaj boš ti dečko napravil, ko pa generali vendar mene poslušajo«, in mu je res izročila poveljstvo nad vojsko, misleč, da bo ljudstvo dolžilo porazov na bojišču Jožefa. Jožef pa je izdal samo eno povelje: »Vsak častnik, ki ne bo prav poveljeval, pride na vrv!« in domača vojska je pognala Francoze daleč preko mej.

Terezija ni mogla odpustiti sinu, da je premagal njenega ljubljenca, zalo je Jožefa še bolj sovražila. Jožef ni imel več mirne noči. Vsak večer opolnoči je prišel Vrag v njegovo spalnico in pisal z ognjenimi črkami na steno, da bo Jožefa pogubil, de ne bo pokoren materi in ji ne bo izpolnil vsake želje, ki jo bo bral z njenega obraza.

Jožef je potožil vse te nadloge svojemu dobremu tovarišu, ruskemu carjeviču, ki je bil ž njim enake starosti. Carjevič se je z veseljem odzval vabilu in je Jožefa že nekaj dni po prejemu pisma obiskal na Dunaju. Marji Tereziji carjevičev obisk nikakor ni bil po volji, ker je sovražila vse Ruse, najbolj pa carsko rodbino. Gledala je carjevič dokaj neprijazno, kar je carjeviča samo zabavalo. Zato so leteli na Jožefa srditi pogledi matere in Jožef je moral računati, da bo Vrag ponoči še vražji in da ga bo gotovo odnesel, če mu ne bo priskočil carjeviča na pomoč. Carjevič je spal samo do enajste ure v sobi, katero mu je odkazara Marija Terezija, pozneje sta z Jožefom zamenjala sobe. Komaj je carjevič dobro zadremal, je le prišel Vrag in pisal na steno: »Jožef, če se ne poboljšaš v treh dneh in ne odsloviš takoj nevernika, ruskega carjeviča, te v treh dneh odnesem!« Carjevič je skočil s postelje, odprl okno in v temi taval v smeri, kjer je Vrag pisal poslednjo besedo.

Carjevič je bil tako močan hrust, d,a je z lahkoto prelomil sedem konjskih podkev. Njegove roke so stisnile vraga kakor klešče in ga v trenutku vrgle skozi okno.

Carjevič je še sladko spaval, ko je Jožef že prihitel po novice. Napotila sta se pred grad, da si ogledata mrtvega Vraga. Jožef se je hudo razsrdiI, ko je spoznal v mrtvem Vragu - dvornega meniha, ki je imel v žepu ključe vseh grajskih sob. – Zaradi tega ljudje še dandanes pravijo: »Na Ruskem je Vrag ujet.«

Komaj je Jožef prevzel vlado, se je že pričel maščevati nad onimi, ki so ga nekod strašili kot vragi. Prodal je veliko število samostanov. Menihe zapodil s trebuhom za kruhom, izkupiček pa naložil v hranilnice, kar nese toliko milijonov obresti, da od njih žive vsi posvetni duhovniki.

Nekoč je dospel pred neki samostan z namenom, da izžene iz njega menihe. Pred samostanskim mlinom je stal mlinar in vzdihoval. Jožef ga je povprašal, zakaj je tako čemeren. Mlinar mu je potožil, da bo že bolje, in odšel ves srdit v samostan, kjer je poklical najvišjega med menihi. Temu je naročil, da mu mora odgovoriti v teku osmih dni na sledeča vprašanja: »Koliko listov je v samostanskem drevoredu? Koliko zvezd je na nebu?« Kaj si on, cesar Jožef, misli, kar pa ni resnica?«

Menihi so vedeli, da jih bo izgnal, de ne bo opat povoljno rešil uganke. Nobeden od njih ni mogel najti rešitve, rok pa ja hitro potekal. Žalosten in zamišljen je šel opat predzadnji dan mimo mlina, kjer si je mlinar veselo žvižgal. Vprašal je mlinarja, kako more biti tako vesel, mlinar pa opata, zakaj so menihi že sedem dni tako tihi in žalostni. Ko je zvedel mlinar za meniške težave se je ponudil opatu, da menja osmi dan ž njim in da bo že on Jožefu tako odgovoril, da bo prav. Opat je privolil in mlinar je sprejel v opatovi obleki Jožefa v samostanu in odgovoril takole: »V drevoredu je toliko listja, kolikor je pecljev, zvezd je strašno veliko milijonov, a kdor ne verjame, naj jih prešteje Jožef si misli, da ima opata pred seboj, kar pa ni res, odgovarja mu mlinar!«

Jožef je spoznal mlinarja in ukazal, da bodi samostanski mlin prava dedna mlinarjeva last, menihe je pa pustil še naprej v samostanu, ker jih je mlinar tako spretno rešil.

Ker Jožef ni hotel tako vladati, kakor je želel in zahteval papež, je bil papež njegov najhujši nasprotnik. Papežu se je posrečilo, da je Jožefa ujel in ga zaprl v veliko steklenico, iz katere ga je šele pozneje nekoč rešil neki slikar. Jožefa so pozneje ubili, zato tudi nima na Dunaju groba v vrsti drugih cesarjev.