Zmaj v Blaščevi jami zatuli

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gregčeva mati nekaj sluti Triglavske pravljice, 1. zvezek
Zmaj v Blaščevi jami
Mirko Kunčič
Iz globeli jekne strel
Spisano: Andreja Verbovšek
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zmaj v Blaščevi jami zatuli

Po južini je Gregec zaprosil ovčarja: "Stric, ali smem za pol urice pod Granšico?" Ovčar je bil dobre volje in mu je milostno dovolil: "Pa pojdi, teliček neugnani. Saj vem, kam te žene srce: k Blaščevi jami. To ti povem: če boš kaj dolgo tam okoli onegavil, ti navijem ušesa, da boš kot medved po prstih tacal. In pregloboko mi ne rini v jamo, da te zmaj že danes ne požre."

"Bom že pazil, nič se ne bojte," je sveto obljubil Gregec.

Oborožil se je z okovano gorjačo in jo gibkih peta ubiral po strmem zatišju med Veliko Granšico in Volčjo pečjo navzdol. Nekajkrat se je le s težavo preril skozi bodeče grmičevje. Kamniti odkrhki so mu drseli izpod cokel in še trkljali po pobočju kot splašena divjad.

Ne daleč od vhoda v jamo se je zleknil na ploščato skalo in s trepetajočim srcem prisluhnil.

Iz jame ni bilo slišati glasu. Gotovo spita oba, zakleta deklica in zmaj, je pomislil in se po prstih splazil bliže.

Pod njegovimi nogami je nekaj zašumelo. Odskočil je, kakor da bi ga bil sam zmaj zgrabil za gleženj.

Zagledal je drobnega martinčka pod seboj in pomiril se je. Uboga živalca, ki jo je bil zmotil v blaženem brezdelju, je smuknila v prvo bližnjo odprtino. A skalnata poč, kjer si je poiskala zasilno zavetišče, je bila komaj tolikšna, da je mogla v njej skriti repek in podrhtevajoče telesce do vratu; za priostreni gobček v njej že ni bilo več prostora. Molela ga je v božji dan in se s sprednjimi nogami krčevito oprijemala roba odprtine. Plašno je motrila neznanega velikana pred seboj.

Gregec je počepnil, se nagnil tesno k njej in jo radovedno opazoval.

Zbegani martinček je sprevidel, da mu velikan ne streže po življenju. Njegove oči so postale krotke in zaupljive.

"Ti revček ti. Ali si se hudo prestrašil?" ga je sočutno pobaral Gregec.

Martinček je kar naprej upiral svoja mila očesca vanj in se ni ganil.

"Le prilezi ven, saj ti ne bom nič hudega storil," mu je prigovarjal Gregec.

In res. Kakor da bi martinček razumel njegovo povabilo, je počasi prilezel iz tesnega zavetišča in za trenutek obstal. Potlej pa se je kot blisk pognal mimo Gregca in smuknil naravnost v Blaščevo jamo.

Nemara mi hoče pokazati pot? je Gregcu šinilo skozi možgane in pogumno mu je sledil.

Že je zlezel skozi tesno odprtino, že se je vzpel pokonci - tedaj pa je odrevenel od groze.

Zamolkel trušč, podoben tuljenju neznane zveri, se je utrgal iz črnega dna in se grozeče odbil od kamnitih sten.

Gregca je obšla strašna misel: zmaj! In on nima sabljice s seboj... Če ga krvoločna mrcina zgrabi, bo po njem!

Kar odneslo ga je iz jame. Sam ni vedel, kako je prilezel ven. Odrompljal je po grušču navzgor, da mu je jemalo sapo in vid. Na ostrem bodičevju si je opraskal roke in noge. In še platneno srajco si je na rokavu raztrgal. Tik pod vrhom se je spotaknil nad rogovilasto korenino in nemilo dregnil z nosom v peščena tla. Desna cokla je obtičala med korenino kot modras v precepu. Strah mu ni dal, da bi jo zvlekel na dan. Z eno samo coklo na nogi je bežal dalje.

Do smrti upehan je pridrvel do koče sredi Zrnovih Raven in skočil čez prag. Kar sesedel se je na pograd. Niti besedice ni mogel iztisniti iz sebe, tako ga je imela groza v oblasti.

"Za božjo voljo, kaj pa je?" se je vznemiril ovčar Rodar.

Gregec je obupno hlastnil po sapi in posrečilo se mu je, da je dobil spet dar govora.

"Zmaj!" je s pridušenim glasom izmendral.

"Beži, beži," ga je zavrnil ovčar in ga močno neverno pogledal.

"Naj se mi jezik posuši, če ni res," se je rotil Gregec. Začel mu je na dolgo in široko pripovedovati, kaj je v jami doživel.

'Trepč, zakaj pa rineš vanjo?!" ga je ozmerjal stric Rodar. "Ali ti nisem rekel: fant, ne draži mi zmaja!"

"Takisto pa že niste rekli," se je Gregec uprl.

Ovčar je zacepetal z nogami in očetovsko strogo zasajal besede:

"Preklemanski fant, ali te ni mati učila: Ne ugovarjaj starim ljudem! Še eno mi zini, pa ti takšno prismodim, da boš videl sto gorečih zmajev!"

Huda grožnja je zalegla. Gregec ni zinil nobene več.

Stric Rodar ni bil trdega srca. Nagle jeze je bil, drugače pa kaj dobrodušen mož. Drobna jezica se je brž izkadila. Zatlačil si je v usta odkrhek tobaka in prijazno zagodrnjal:

"Zdaj pa pljuniva v roke! Prvi hleb sira mora biti danes narejen. Podaj mi naročaj polen iz glist."

Gregec je ubogljivo skočil s pograda in se skobacal na rob ognjišča. Vzpel se je pod strop in začel vleči grčava polena izza tramovja ter jih podajati ovčarju.

Zmaj v Blaščevi jami je bil pozabljen.