Iz globeli jekne strel
| ← Zmaj v Blaščevi jami zatuli | Triglavske pravljice, 1. zvezek Iz globeli jekne strel Mirko Kunčič |
| |||||||||||||||
Iz globeli jekne strel
"Uroki so izgubili svojo moč," je svečano zakličal ovčar Rodar.
"In še kar brez Žilijeve Ance, he, he," ga je s pikrim nasmeškom uščipnil puščavnik Sabljica.
"Čenča preklemanska, kaj se boš napihoval! Tudi tvoje sablje se ni pordečila zmajeva kri," mu je milo za drago povrnil ovčar.
In še in še sta jih drug drugemu solila - pol za šalo pol zares.
Gregcu ni bilo mar, kako dva stara lončka ob njem kipita in vreta. V materinem objemu med nebom in zemljo je visel in v srce se mu je razlila prečudna sladkost, kakor da bi že našel kraljično svojih sanj...
"Danes se bosta pa nalizala, danes," je robato zabevskal ovčar in nevšečno pljunil. "Se mi je koj zdelo, da ta fant za ovčarja ne bo. Kri gosposkovcev ga je že vsega zmešala in mu eno nogo iz kolesnice vrgla.Tako vam rečem, če še kaj prerokovati znam: za gospoda bo!"
"Še jaz bom pomagal, da mu ne bo treba na stara leta ovčjih bobkov obirati," mu je puščavnik Sabljica izzivalno vrgel pod nos. Mati je Gregca postavila na tla. Z levico mu je mehko pobožala razmršene lase, z desnico pa ga je narahlo oplazila po zadnjici. V njenem levem očesu je čepel mrk oblaček, v desnem se je smehljal košček neba.
"Za božjo voljo sem te prosila in ti naročevala: Glej, da te kakšna vešča ne spelje! Pa so ti bile moje besede toliko mar kot lanski sneg," ga je karala. A graja ji nič kaj ni šla od srca.
Gregec se je šele ta trenutek spomnil vsega. - Kako ga je našemarjena ženska pod Borovlje zvabila. Kako sta spotoma srečala Palkovega Grogaro in mu je Gregec na vprašanje hotel odgovoriti, pa mu je ženska kar usta zamašila. Kako ga je pod Borovljami v zapuščen medvedji brlog zaprla in zavalila težko skalo pred vhod. Kako se mu je skozi ozko lino škodoželjno zarežala: Tiček pa sva ti pristrigla perutnice! Nevaren bi nama utegnil postati, nevaren. Nič več ne boš po Blaščevi jami stikal, he, he!' - Kako je v brlogu od žeje in strahu medlel in nazadnje ves utrujen zaspal. Kako se je v sanjah po obrežju Zlatega jezera sprehajal in doživljal grozne reči...
Na dolgo in široko je moral vse to ponoviti - in še jim ni v glavo šlo. Ne materi ne ovčarju, puščavniku Sabljici še manj.
"Babnica je nora, drugega si ne morem misliti," je godel ovčar in razkačeno pljuval na vse strani.
"Da se ti nad tegale čmrlja spravi - čudno res," je godrnjal puščavnik Sabljica in zamišljeno božal rezilo bridke sablje.
Mati se je v strahu križala in kar na jok ji je šlo. 'To ni ženska, to je vrag v človeski podobi, kar verjemita!" je vrelo iz nje. "V medvedji brlog ga zapre. Kamen ima v prsih namesto srca! Danes ali jutri bi ga raztrgali volkovi ali pa bi od lakote umrl."
Gregca je morila huda radovednost. Z očmi je strahoma ošinil odvaljeno skalo pred brlogom in pobaral:
"Kako ste me pa našli?"
Mati je toplo pogledala ovčarja in rekla:
"Njemu se zahvali."
Ovčarju je bilo nerodno. "Ni vredno besede!" se je skromno branil.
Mati pa se ni dala motiti:
"Rodar ima ušesa kot zajec," je začela Gregcu pripovedovati. "Povsod smo te iskali, vse smo pretaknili -nič in nič. Kar ti Rodar obstane in šepne: 'Ali slišita?' Midva s Sabljico napenjava ušesa in ne slišiva drugega kot šumljanje vetra v brinjah. Rodar pritisne uho k onile skali in zakliče: 'Tako vama povem: tukaj notri je!' Stečeva tja, pritisneva uho na skalo in tedaj slišiva tudi midva čudne glasove. Kar zona me je obšla, tako si v sanjah stokal. Rodar in Sabljica sta oberoč objela skalo in jo počasi, počasi zvalila v stran. Tako smo te našli. Na golih tleh si ležal in vse štiri molel od sebe..."
Od daleč, iz globeli je zamolklo jeknil strel.
Ovčar Rodar in puščavnik Sabljica sta se začudeno spogledala.
"Kaj pa to pomeni?" je ovčarju ušlo iz ust.
"Nemara je Grogara," je ugibal Sabljica.
"Kaj bo Grogara," ga je zavmil ovčar. "Saj je lovopust."
Prvemu strelu je sledil drugi, tretji.
"Divji lovec bo," je uganil ovčar in se pridušil: "Da bi ga strela! Pogledat pojdem."
"Kaj boš hodil, saj nisi lovski čuvaj," ga je puščavnik Sabljica skušal pridržati. "Ne drezaj v sršenovo gnezdo, če hočes imeti zdravo kožo."
"Eh, nisem bil Lavdonov vojščak, da bi se vsake muhe bal!" ga je strupeno pičil ovčar.
"Mili Jezus, kako nemamo lažes!" je ves razpihan zarohnel puščavnik Sabljica. "Treh divjih lovcev se ne bojim. Kar s sabljo te bom česnil, če boš še kakšno takšno zinil." In je res zavihtel bridko sabljico, da je zažvižgalo. Hujšega ni bilo.
Ovčar Rodar jo je kot mladec, ki mu Bog še drugega križa ni na rame poveznil, ucvrl po strmini navzdol. Puščavnik Sabljica je še nekaj mencal in se obotavljal, potlej se je ročno pobral za njim. Pokazati je hotel, da se po njegovih žilah še zmerom pretaka junaška kri.
"Bog in ta sveti božji križ, zdaj sva sama," se je zgrozila mati in se boječe ozrla. "Če se nora ženska vrne, kako se bom sirota z njo rvala?!"
A nore ženske ni bilo nazaj.
Mati se je pomirila in vprašujoče pogledala Gregca.
"Ali bi šla kar domov? Do grla sem že vsega sita. Prav je imel Rodarjev Nejc: za ovčarja ne boš. Vse druge muhe ti po glavi rojijo."
"Kaj bodo pa Zrnov stric rekli? Kar takole jih ne smem pustiti na cedilu. In stric Rodar bodo tudi hudi," je zaskrbelo Gregca.
"Pa pojdiva na Zrnov rovt, da se pomenimo do kraja," se je vdala mati.
In sta šla.