Zmaj med borovnicami
| ← Če se spi le pol noči | Zmaj med borovnicami Koruzni punčki Neža Maurer |
Če si vljuden, pomahaj z repom → |
| |||||||
Jutro je zasijalo jasno in pajčevine so se srebrno lesketale v prvih žarkih. Tako so se Mikica, Moka, Tinko in Tonko odločili, da pojdejo nabirat borovnice. To so veliki črni sadeži - vsaj za koruzne otroke, ki jih je komaj za dober storž. Nabiraš jih v koš in potem jih na hrbtu komaj pritovoriš domov. Za zajtrk imaš dovolj tri borovnice, za večerjo pet. »Gremo, gremo! Tralala, hitro po borovnice!« so si peli in rinili v prisojen breg. Nobene posode niso vzeli s seboj. Računali so, da si bodo koške naredili sproti iz lapuhovih listov. »Kaj pa če bodo borovnice pretežke za nas? Morali bi imeti vprežno živino, da spravimo nabirek domov,« je modroval Tonko. »Kaj pa je to - vprežna živina?« sta se čudili Mikica in Moka, ki sta vse življenje prebili v gozdu. »Nista še nikoli videli, kako kmetje vozijo pridelke s konji in voli - ali še bolje: s traktorji?« Punčki sta zmajevali s svetlima glavama, da sta dečka postala še bolj hvalisava. »Midva sva za napredek. Morali bi imeti traktor, avto, tovornjak, da bi lahko speljali domov dobre, črne sadeže...«
»Kje pa raste traktor?« je vprašala Mikica in sploh ni razumela, zakaj se dečka od smeha tolčeta po kolenih. Nazadnje so le bili dobri koški, kakršne sta punčki znali zvijati iz lapuhovih listov, in vanje so polagali sladke borovnice. Nagajali so drug drugemu, grizljali najbolj zrele sadeže, se mazali, da so bili vsi lisasti - vendar so roke hitele in koški so bili kmalu polni do roba. »Kaj bomo pa zdaj?« sta se koruzni punčki začeli dolgočasiti. »Sončili se bomo, da bomo zagoreli, kot da smo bili na morju ali v planinah,« sta rekla svetovna popotnika. Deklicama je bilo to po volji. Potem so ležali, mežikali v sonce, se smejali sončnim zajčkom, ki so padali skozi presledke nihajočih listov, se pogovarjali in bili židane volje. Ni jim bilo mar nevarnosti, ki prežijo tudi na gozdnih jasah. Dečka sta dremala. Z gozdom nista imela nobenih izkušenj. Polni koški pa ju niso skrbeli. Bo že nekako! Mikici pa se je zavrtel jeziček: »Zdajle bi lahko prišla teta lisica-a ta ima dovolj skrbi z lastnimi otroki. Jež -ta bi nam morda vzel kakšno borovnico. Pa saj jih ima polno vse naokrog. Lahko bi priplaval velikanski oblak in se zlil prav nad jaso... Bili bi mokri od las do peta. Saj je toplo, posušili bi se in doma se ne bi bilo treba umivati... Lahko bi prišla Lenčka in Mihec in nas oštela, da lenarimo! Ha, zakaj pa? Saj smo delali! Nabrali smo dovolj borovnic za zimo,« se je Mikica prepirala sama s seboj in se domislila: »Saj res, Mihca in Lenčke že dolgo ni bilo. Lahko bi prišla, da nam neseta borovnice domov...« »A bo že mir, da malo zadremam,« je vpadla Moka. »Kar počivajte, kar dremajte, stare tete in strici! Jaz grem pa više. Tam zgoraj za peto skalo sem videla dvakrat debelejše borovnice! Takih ni nikjer drugod. Kot moja pest so!« Mikico je dražilo, ker se niso zmenili zanjo. Že je lezla navzgor čez kamenje in res prišla do prelepih borovnic. Nabrala jih je kupček, jih lepo zložila, strnila dlani v trobljo in klicala v vse smeri: »Najlepše borovnice na svetu! Kdo jih hoče videti.? Nabrala sem najlepše borovniceeee!« Otroci spodaj so vedeli, da bodo to poslušali vso zimo, saj se je Mikica zelo rada hvalila. Ji bodo že povedali svoje, ko bo čas... Zdajle je prelepo dremati na soncu. Tedaj pa je sončen mir pretrgal prestrašen krik: »Zmajiiii! Zmaji me bodo živo požrliiii!« »Zmaji?« je začuden zastokal Tonko, se prevalil na bok in poškilil navzgor, kjer je Mikica obupano mahala z rokami in kričala. »Kdo pa je slišal, da še danes živijo zmaji?« ji je nejeverno zaklical. »Zmaji so, zmajiii!« je zatrmoglavila od strahu zaripla Mikica in krilila, kot da hoče poleteti. »Koliko pa jih je?« je čim mirneje vprašal Tonko, da bi punčki pregnal strah. »Dvaaa! Eden je na zgornji strani skale, drugi na spodnji. Nikamor ne morem. Kaj naj storiiiim?« se je vprašanje prelilo v jok. Moka je pobledela, čeprav je bila že tako vedno bledolična. Rahlo se je začela tresti in je nemočno sklepala ročice. Dečka sta se spogledala in zresnila - tole pa ni potegavščina. »Mikica, bodi tiho in stoj pri miru,« je svetoval Tonko. »Saj stojim kot štor,« je hlipalo dekletce in si z rokami brisalo nos. »Negibno stoj. Morda ju prevaraš, da nisi živa stvar.« »Ti,« je zaskrbljeno vprašal Tinko, »kakšna pa sta pravzaprav ta zmaja?« »Natanko takšna, kot nama je pravila stara sova: dolg, zelen trup, štiri noge, dve imata postavljeni bolj navzgor in spredaj, podolgasta glava, rečem vam, prava zmajeva glava! In zobje, zobje!« »A vidiš zobe? A zmaj zeva? A na široko?« je spet vprašal Tinko. »Ne vidim zob. A gotovo jih ima v tistem dolgem gobcu. O strah in groza!« »Povej, Mikica, ima tudi rep?« »Ja, tudi rep ima.« »Ima na koncu repa kavelj?« »Zakaj pa kavelj?« je postajala punčka mirnejša. Saj ima sestrico in dečka, ki ji bodo v sili pomagali. »Zdi se mi, da imajo zmaji na koncu repa kavelj.« »Ne, kavlja pa nimata.« »Potem pa nista najstrašnejša zmaja. Povej še, kakšne barve sta - natančno!« »Ja, eden je čisto zelen, drugi pa rjavkasto zelen.« »To se pravi, da zmaja nista enaka,« je modroval Tonko. »Treba je premisliti, katera barva je nevarnejša. Pravijo, da je najbolj nevarna rdeča barva. Za rdečo pride zelena. O rjavi pa še nisem nikoli slišal, da bi bila nevarna...« »Joj, Tonk_o, lepo te prosim, ne govori o barvah! Povej, kaj naj naredim?« »Miruj, sem ti rekel!« »Do kdaj? Do noči? Oba zmaja z velikanskimi očmi buljita vame.« »Strašno! To je res strašno: dva zmaja na eno ubogo koruzno punčko! Takoj morava na pomoč!« je bil odločen Tinko. »Dobro premisliva, kako...« je zamišljeno rekel Tonko. »Lahko premišljujeta, na varnem sta! In moja sestrica tudi. Kaj bo pa z mano, ki sem jima pred gobcem?« je očitajoče zatrepetal Mikin glas. Koruzni laski so se ji lepili na solzna lica. »Kaj pa jaz?« »In vse to zaradi tistih nekaj debelih borovnic!« je stresel jok še Moko. »Omedlela bom od skrbi za sestrico!« »Veš kaj, ljuba Mikica, zberi ves pogum in vrzi najdebelejšo borovnico tistemu rjavemu zmaju pred gobec. Videla boš, ali bo zgra-bil borovnico ali se bo ustrašil in pobegnil,« je predlagal Tinko po-skus, ki mu je pravkar šinil v glavo. »Joj, bojim se! Kaj če bo mislil, da napadam, da mečem bombe, da sem njun sovražnik!« »Daj no, zberi se že, strahopetka! Najprej zmaji, zdaj pa še bombe! Videti je, da ti je sovja šola več škodovala kot koristila. Samo strahov si se nalezla!« Premolknil je. »Čuj, najbolje bo, da zapreš oči in zdirjaš navzdol proti nam. Zmaj od presenečenja ne bo mogel napasti...« »Potem niti tega ne bom videla, če me bo požrl!« »Menda je bolje, da ne vidiš, kako te požira...« »Naj najprej zaženem borovnico ali takoj stečem?« se je Mikica že pripravljala. Vsako dejanje je lažje kot čakanje. »V roki jo drži, zamiži in zdirjaj že!« je bil hripav od nestrpnosti Tonko. »Kaj pa če bo zmaj zinil in bom zakričala od groze?« »Občudujem te,« je sam zase šepetal Tinko, ki je imel tako rad to malo, neugnano Mikico, a ji tega ni upal povedati. »Steci, le steci! Ne misli na zmaja!« jo je bodril Tonko in istočasno lezel vse globlje v grm. Tudi bratec je storil tako. Moka pa je ždela brez diha na svoji skali, z jokom v grlu, s solzami v očeh. Zdaj gre zares! Dečka sta v grmovju kričala na vse grlo, Mikica tam zgoraj med zmajema pa si je odločno zamašila usta z največjo borovnico, zaprla oči in zdirjala navzdol. Ustavila se je šele, ko sta ji koruzna dečka zavpila, da je na varnem. Odprla je oči in zinila, da ji je borovnica padla na tla: »Kje sem? Me ni zmaj požrl za obed?« »Pri nas si! Odpri oči na široko in poglej! Tu si, zdrava, brez praske.« »Nemogoče! Prijateljčki, sem res pri vas? Živa?« »Res si tu! Res!« jo je stresala Moka, ki je bila bolj bleda kot sestra. »Kje pa sta zmaja? Sta se ustrašila mojega poguma in pobegnila?« se je punčki vrnila hladnokrvnost, o kakršni je predavala gospa sova. »Meni se zdi, da sta res pobegnila,« je zatrdil Tonko. »Mogoče od groze, ker sva midva tako kričala... Ali pa sta se zbala gozdne deklice, ki drvi in se ničesar ne boji,« se je prilizoval Tinko. »Zdaj ko smo vsi na varnem, pa povej: sta bila zmaja večja od tebe?« je silil vanjo nejeverni Tonko. »Ne vem. Mogoče tisti zeleni. Ampak ta je bil nad skalo. Zdirjala sem mimo rjavega.« »Dobro, da sta Tonko in Tinko tako pogumna,« se je še vedno drhte vmešala Moka. »Zakaj? Saj me nista rešila onadva. Sama sem se bojevala z zmajema!« je bila Mika že spet v stari koži. Kdo pa ji kaj more? »Juhuhu, pojdimo domu! Zmajev ni več tu!« je zlagala pesmico in vsi so jo povzeli. »Juhuhu, zmajev ni več tu!« so peli, tulili in tekli domov. Tam sta jih po dolgem času zares čakala Mihec in Lenca. Zgrožena sta poslušala zgodbo o strašnih zmajih. Lenca je kar naprej božala Mikico in jo stiskala k sebi. Bila je tako ponosna nanjo. Dolgo so se pogovarjali in končno se je Mihec obotavljivo odpravil po koške pozabljenih borovnic. Tudi človeški otroci se bojijo zmajev, četudi so podobni navadnim kuščarjem.