Če se spi le pol noči
| ← Ko vidiš dvojno | Če se spi le pol noči Koruzni punčki Neža Maurer |
Zmaj med borovnicami → |
| |||||||
Spustil se je večer in gozd je potemnel. Koruzni punčki sta zagrnili zavese in pripravili postelje. Tinko in Tonko sta očarana nemirna hodila od ene do druge hiške. Pa je Tonko vprašal: »Čujta, kdo pa vaju varuje ponoči?« »Kako — varuje?« se je posmehnila Mikica. »Sami smo sredi gozda...« je resno nadaljeval Tonko. »Kako — sami? Tu so še: zajec, jež, lisica, čuki, miši, veverice — mnogo živali je! Sova naju je učila, da ne smeva biti predrzni, da morava vsako živo bitje čim bolje spoznati in upoštevati. V gozdu je za vse dovolj prostora!« »Kako sta pogumni!« sta se čudila dečka in skrivnostno okolje jima ni dalo miru. Oči so se jima prebrisano svetile. »Ne bodita smešna in pojdita spat!« sta zaklicali deklici ter zaprli vrata in okna. Zlezli sta pod odejo in zibala ju je sreča, da nista več sami... Že sta dremali, ko je na okno rahlo potrkalo: Tk-tk-tk. »Kaj je le to?« je dremotno spraševala Mikica. »Ah nič. Mogoče je kakšen hrošč pomotoma zlezel na okno, zdaj pa taca sem in tja,« jo je mirila sestrica. Spet sta malo zadremali, ko se je ponovilo: Tk-tk-tk! »Tole pa že ni hrošč,« se je spet oglasila Mikica. »Pogledala bom.« Dvignila se je na komolce in stegnila vrat: Za zaveso se je premikala in kimala nekakšna srebrna prikazen, kakor človeški obraz, le drugačen. »Moka, zdi se mi, da so prišli vesoljci v vas.« »Kakšni vesoljci?« se je dramila Moka. »Se ne spomniš, ko sta se zadnjič Miha in Lenca pogovarjala o njih. Letajo po nebu, pa ljudje ne vedo, kako in s čim. Čudne stvari sta govorila. Razumela nisem niti desetine vsega, kar sta pravila, a zapomnila sem si, da prihajajo na zemljo ponoči in da se svetijo.« Moka je bila od radovednosti v trenutku budna. »Greva pogledat!« Koruzni punčki nista poznali strahu. Planili sta iz postelj, Mikica je za vsak primer zgrabila palico, Moka pa metlo in že sta odprli vrata s takim truščem, da se je zamajala hiška. Skuštrana koruzna dečka sta se skotalila vsak s svojega smrekovega storža pred oknom. Srebrna ščita iz narobe obrnjenih lapuhovih listov sta zdaj na tleh odbijala mesečev bleščeči sij. »A vidva sta, barabici!« sta se razjezili punčki. Metla in palica sta švigali nad kuštrastima glavama — dotaknili se jih nista. »Mislita, da sva kar tako doslej sami živeli sredi gozda? Da sva šlevi, revi? Pa sta se zmotila!« Dečka sta se nekaj časa kar tam na tleh režala razjarjenima punčkama — pa sta ugotovila, da sta smešna onadva. »Samo poskusila sva,« se je sredi smeha začel opravičevati Tinko, »če se kaj bojita, ko nimata psa čuvaja.« »Če ne boš takoj tiho, bom tebe privezala za vrvico k deblu, pa boš lahko vso noč bevskal v luno!« »Meni se pa zdi, da je vaju strah, pa lazita okrog in zganjata cirkus,« je pribila Moka. To pa ni bila več šala. Dečka sta kot polita cucka odklamala v svojo hiško. Poleg takih punčk je tudi v črnem gozdu varno, to sta zdaj vedela in kmalu zaspala. Sestrici pa sta se dodobra predramili. Hihitali sta se polni luni, se oglašali na sovino huuu-huuukanje in kovali načrte za povračilo. »Privabiva sovo na streho,« je predlagala mlajša.
»Saj ju bo konec od groze,« se je že vnaprej smejala Moka. »Kaj če bi ju pustila spati?« »Ne! Naj se utrdita! V gozdu ne moreva imeti take šlevaste družbe!« Ždeli sta na pragu in polna luna jima je sijala na bleščeče lase. Tuhtali sta in — potuhtali. Nabrali sta polno malho kamenčkov in splezali na streho sosednje hišice. Sedli sta okobal vsaka na eno stran dimnika — in že je prvi kamenček odskakljal navzdol: Trk-trk-trk-bum! Spodaj je nekaj zaškripalo. Odskaklja+l je drugi kamenček pa tretji in četrti. »Slišiš?« je spraševalo spodaj. »Nekaj pada...« »Kaj bo padalo... samo če se hiška ne podira.« In spet: Trk-trk-trk-bum! »Tonko, meni je tako čudno. Če bi poklicala punčki...« »Sram me je...« In spet: Trk-trk-buum! Tinka je kar vrglo iz postelje: »Ne zdržim! Če se podre, je bolje, da sva zunaj!« »Kaj pa veš, kdo je zunaj...« je dvomil Tonko. »Noč pa luna. Tonko, ne straši me še bolj! Prvič sva ponoči v gozdu!« Sestrici sta gledali s strehe, kako sta planila ven in v luninem svitu naravnost k njuni hiški. »Odprita!« je javknil Tinko. Tonko je odsunil priprta vrata in videl razmetani postelji: »Nekdo ju je ugrabil! Požrl!« »Lisica!« je vrisnil Tinko. »Lisica rada je meso.« »Ne nori, saj smo iz koruze. Jazbec mogoče...« »Kam naj se skrijeva?« »Na streho splezajva. Tam bo še najvarneje.« Škrab-škrab, sta sestrici slišali, kako dečka lezeta navzgor po istem bršljanju, kot sta onidve. Tiheeno se je tudi Mikica. prestavila na drugo stran dimnika in tako ju bratca nista mogla opaziti. Tinko in Tonko sta okobalila sleme. »Ali bova vso noč tako?« je zastokal Tinko. »Poslušajva, če še kaj pada...« Vse je bilo tiho.
Tinko se je primaknil k dimniku in kuštravo glavo naslonil nanj. Z rokami se ga je oklenil, da ne bi padel. Tonko se je oklenil bratca. Tako so sedeli. Vsi štirje. Deklici sta komaj zadrževali smeh. Nazadnje Mikica ni več zdržala: stegnila je ročico in popraskala Tinka po dremajoči glavici. Ta je tako zarjul, da bi skoraj vse štiri odneslo navzdol po mahovnati strehi. Punčki sta se krohotali in vriskali od smeha. Odmev krika je splašil sove in čuke — gozd je kar zazibalo od skovikanja in hukanja. In smeha, kajti punčki se nista in nista mogli umiriti. Dečkoma se je že zdavnaj zjasnilo v glavah. Strah se je umaknil sveti jezi: »Trape! Koze! Vse se vrača!« »Ha-ha-ha, saj vračava!« je iz Mikice planil nov val smeha. »A ni lepo —v prvi noči vsi štirje na strehi, hopsasa, tralala!« Dečka sta zdaj samo še potiho pihala. Kaj pa sta hotela —ujela sta se v lastno past. Jeza se je kot bi mignil prevesila v dobro voljo in že so vsi štirje družno prepevali na strehi:
»Tralala, noč je prišla!
Koza pa na strehi sedi
in se nikogar ne boji!
Tralala, luna je prišla!
Kozel pa na strehi sedi
in se nikogar ne boji!«
»Luna gre spat, gremo še mi,« se je prva ovedla Moka. Drug za drugim so zlezli s slemena in si voščili lahke — pol noči. Zaspali so kot ubiti in sanjali o lisici, ki ne je mesa, o jazbecu, ki ne robka koruze, o strahu, ki ima sto nog in takoj zbeži, če se karkoli zgane...