Ko vidiš dvojno
| ← Lepote Ježeve jame | Ko vidiš dvojno Koruzni punčki Neža Maurer |
Če se spi le pol noči → |
| |||||||
Po prihodu iz slavne Ježeve jame so bili koruzni otroci pripravljeni na vse — dobro in slabo. Dokler so bili sami, je bilo lahko. A treba je bilo iti k Lenčki in Mihcu. Skrb se je začrtala v koruzna ličeca in njihovi kratki koraki so zastajali. Oči so bile povešene, koruzna srčeca so nemirno tolkla. Mikica je najteže prenašala neodločnost. Vedela je, da nekdo mora prevzeti odgovornost, kajti Lenčko in Mihca gotovo skrbi; čeprav je bil njun izlet, ni prav, da sta jo pobrisali. Trdneje so se prijeli za roke in Mikica jih je vlekla proti veliki skali, kjer sta bila Lenčka in Mihec. Tadva sta ravno delala načrte, kako bosta šla v soboto na izlet na veliko goro onstran doline. Šla bosta zgodaj zjutraj, ko se bo šele danilo. Premlevala sta, kaj vse bosta vzela s seboj — ne smeta pozabiti starega daljnogleda in piščalke, pa nožiča in vžigalic. Med pogovorom si je Lenca nenadoma pomela oči. Mihec se je čudil, zakaj je dobesedno onemela. »Lenčka, kaj pa ti je?« Ona pa nič. Niti pisnila ni. Le oči si je mela, kot da ji je seneni drobir padel vanje. Mihec se je ozrl navzgor: ni vetra ne ptiča. Kar tako z vedrega neba ji nič ne more pasti v oči. »Zini no, kaj ti je?« je zaskrbljeno spraševal. Lenčka pa nič. Le oči si je drgnila in buljila nekam med visoko travo. Pa je še Mihec pogledal tja in takoj položil dlani na oči. Odmakne jih, pa ni zdržal: spet si je zakril oči. Lenca ga je pocukala za rokav in vprašala: »Kaj si videl?« »Ne vem, ali dve ali štiri.« Zdaj je Lenci malo odleglo. Torej se ji ni zmešalo od skrbi. Med pogovorom je že večkrat hotela vprašati Mihca, kam neki sta tako bliskovito izginili punčki — ampak on ne mara poslušati materinskih skrbi... Mirno, kot da ne čakata svojih punčk, je razpredal načrte o prihodnjem in prav nič nujnem izletu na goro. In Lenčka mu je hočeš-nočeš sledila. »Ali tudi ti vidiš štiri?« se je ojunačila. »Ne vem, ali vidim štiri ali imam privid... Ali sta tisti dve rdeči bučki le senci najinih punčk ali pa sta...« »Kaj naj storiva?« se je Lenca zmedeno stisnila k Mihcu. »Nič. Počakajva, da pridejo do naju,« je fant sramežljivo umaknil svojo ramo pred Lenčkinim strahom. Oni štirje so počasi, korak za korakom le pridrobili do njiju. Obstali so pri njunih nogah kot štirje popotniki iz daljnih krajev in povešali oči. Pa je Mihec poskušal vse obrniti na šalo, čeprav ga je drhteči glas izdajal: »No, kaj pa je zdaj? Nikdar nista bili posebno boječi, Moka in Mikica. Povejta, kod sta se potepali in kaj sta doživeli?« Pa je Mikica sunila Moko, češ izkaži se! Nisi kar v tri dni za cel prst večja od mene. In Moka je res pobrskala z nogo po tleh, si pogladila že tako gladke lase, dvignila glavo in si v mislih dajala po-gum: Kar bo pa bo! »Stikali sva okrog in našli prelepo podzemsko Ježevo jamo. V tej jami so kapniki. To ni važno! V tej jami sva našli... ne, onadva sta naju našla... ni važno: našli smo se pač! Koruzni otroci. Večjemu je ime Tonko, manjšemu pa Tinko. Zelo sva bili veseli. Saj razumeta — sva le največ sami sredi gozda. Onadva sta svetovna popotnika. Veliko sveta sta že preromala. Rekli sva, želiva, da gresta z nama. Zdaj pa ne veva, kako bosta sklenila vidva. Res je, da si nisva sami zgradili hiške v Vinci...« Punčka je umolknila, saj je povedala vse, kar je bilo treba. Otroci so stali kot prirasli v zemljo. Mihec se je nekako pomiril in udobrovoljil: »če sta bili doslej dve, bova z Lenco imela poslej pač štiri otroke. Ali bi hotela stopiti bliže, da se spoznamo!« Dečka sta stegnila rdeči ročici in Mihec je pomolil svoj mezinec. Isto je napravila tudi Lenca in rekla: »Kar Lenčka me kličita. Tako mi pravita tudi koruzni punčki.« Tonko se je ojunačil: »Hvala lepa!« To je zvenelo zelo vljudno, kot bi bil res velik svetovni popotnik, ne pa kak potepuh. »Zdaj bomo šli pa domov. čas je že,« je Mihec skrajšal čudno predstavljanje. Velika svetovna popotnika sta začela meriti pot: En, dva, en, dva... Mikica se je zasmejala. »Midve imava pa to bolje urejeno. Poglej ta!« In že je plezala z vso naglico navzgor po Mihčevih hlačah, nato po jopici, mu sedla na ramo in se oprijela kratkih las. Zaradi varnosti pa se je z drugo roko oprijela še ovratnika. Moka pa je splezala na ramo Lenci. Tonko in Tinko sta začudeno gledala in nista vedela, kaj bi. »Kaj pa čakata? Da vaju bom z roko dvignil na rame? Poskusita še vidva splezati, gotovo znata.« Nista si dala dvakrat reči. Že se je Tinko pognal na Mihčevo ramo, Tonko pa na Lencino. Tako sta oba nosila na vsaki rami po enega koruznega otroka. Bili so začuda mirni. Zadrega še ni minila. Pojavljala se je v nekakih valovih. Poleg tega koruzna dečka, četudi velika popotnika, še nista nikdar jezdila na tako velikih živalih. Čvrsto sta se oprijela las in se zasidrala za vratom, da ju ne bi kaj vrglo na tla, posebno ko sta Lenca in Mihec stekla, da bi bili hitreje v Vinci. »Aj, tako lepe hišice pa na vsem popotovanju nisva videla,« je kar zinil Tinko, ko so prispeli. Tonko pa je takoj opazil vrt. »Kdo pa je vse to napravil?« sta se vljudno čudila, čeprav sta vse že vedela. Punčki sta urno splezali navzdol po rokavu, po hlačah in krilcu in že bili na tleh. Sledila sta dečka, ki sta od navdušenja kar zdirjala okrog hišice in se nista mogla načuditi, kako je vse lično, okna, vrata, mizica, posteljice nalašč zanje. Potem sta pretaknila vrtec. Tinko bi najraje vtaknil nos v vsak svet, Tonko pa vsako rožo pobožal. »Ne, tako pa ne bo šlo!« je bila stroga Lenca. »Rože se lahko boža samo s pogledi, ne pa z rokami. Vnja se jih tudi lahko od daleč, ni treba vtikati glave v cvet.« Dečka sta bila zvedava kot metulja. K sreči ju je premagovala utrujenost. Posedli so okrog mizice pred hiško, Lenca in Mihec pa na deblo poleg. Pomalicali so vse dobrote, ki jih je prinesla Lenca, pa še Moka je nekaj nanosila iz shrambe. »Kaj bo pa zdaj?« je zaskrbelo Mikico. »Ali bosta šla kar takoj domov?« je najbolj nežno, kar je znala, uprla oči v Mihca. Ta je pogledal Lenco in pokimal. Sporazumela sta se brez besed. Punčki sta vriskali od veselja, ker je šlo vse prav tako, kot sta si Mihec je stopil med skale in začel z njih slačiti mah. Lenca ga je ravnala. Potem je pripravljal količke in jih z nožičem šilil - Lenca jih je zabadala v mehka gozdna tla. Ena - dva, tri - štiri in že so stale stene. Dvignila sta še ostrešje, a prederi sta ga pokrila, sta naredila okroglo mizico, stolčke in posteljici. Punčki sta med tem poiskali tisto tanceno, okroglo travico, ki je samo zato na svetu, da boža bose noge. Nanizali sta bilke na pajkovo nitko - in že so bile narejene zavese, ki jih z lahkoto odgrneš - in se potem same zagrnejo. Hiška je bila gotova. Iz shrambe sta punčki prinesli nekaj jagod in jedrc, da bo bolj domače v njej. »Mislim,« je rekla Lenca, »da lahko zdaj odideva. Vse drugo si bosta dečka že sama uredila in se tudi naučila, kar je treba in kakor je prav.« Moka, ki je imela danes glavno besedo, se je nekako uradno zahvalila: »Vsi štirje smo res zelo srečni, da sta naredila še eno hiško.« Laže je bilo govoriti uradno kot domače, toplo. Tonko in Tinko pa sta kar stala pred svojim domom in dobesedno pozabila na vse. Zdaj sta dobila to, o čemer nista upala niti sanjati. Odkar sta ušla od Martinovih, sta spala, kjer je pač naneslo: ob kakšnem deblu, za hlevskimi vrati, če je bilo mraz, na skednju ali pa poleg kakšnega pohlevnega psa v njegovi utici. Ampak - imeti svojo hišico - kaj takega! Zdaj lahko rečeta, da sta nekje doma. In večje sreče skorajda ni.