Lepote Ježeve jame

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Učilnica v hrastovem duplu Lepote Ježeve jame
Koruzni punčki
Neža Maurer
Ko vidiš dvojno
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Punčki sta povedali, da bosta pred koncem jeseni dobili spričevala. Sova jima bo ocenila vse, kar bosta znali. To bo velik dan! Lenca in Miha sta se vedno bala in veselila svojih spričeval — tako sta tudi ta dan trepetaje stopala proti Vinci. Le kakšne ocene bosta imeli Moka in Mikica? Punčki sta ju pričakali pred hišico, lepo oblečeni in s pentljama v laseh. Ko sta ju zagledali, sta jima pomolili drobna listka. »Sta že dobili spričevala?« je malce razočarano vprašal Mihec. Pričakovanje je vendar najlepše. »Učiteljica sova najraje dela ponoči. Samo naju je učila podnevi, ker pač nisva nočni ptici.« Mihec se je ozrl v Lenco, ki je tudi presenečeno strmela v punčki. Tedaj se je zbral in posegel po Mokinem listku. Na listku je bilo nekaj narisano, nekaj napisano — in po njegovem, nekaj nakracano. »Lepo, lepo,« se je deček izmikal in potem poprosil Moko, če bi sama prebrala spričevalo. Punčka je vzela listek, pogledala Mihcu v oči in veselo pripovedovala: »Spoznavanje gozda — odlično, spoznavanje trav — odlično, spoznavanje oblakov — odlično, razlikovanje vetrov — odlično, iskanje poti — odlično, iskanje hrane — odlično, spravljanje sadežev — odlično, zdrava prehrana — odlično, zdravo oblačenje — odlično, vljudnost — odlično, pogum — odlično, zdravljenje — se posebno odlikuje, tovarištvo in družabnost — odlično, dobra volja in petje — odlično... ljubezen do sestrice, staršev in starejših — se posebno odlikuje, ljubezen do živali — odlično, plezanje, spretnost — odlično, radovednost — odlično, previdnost — odlično...« Mihec se je kar naslonil na deblo, saj v svojem spričevalu še nikoli ni videl samih petic. Potem je prišla na vrsto še Mikica, ki je bila nenavadno slovesna in resna. Slišal je, da se posebno odlikuje pri ugotavljanju prave smeri, petju, plesu in deklamiranju. Vse druge predmete je tudi ona imela odlično. »To je lepo, res lepo! Z Lenco vama čestitava. Priznam, da sam nisem nikoli imel tako lepega spričevala... pa bi ga imel rad. A kaj se hoče, vsega človek pač ne more imeti,« je dodal, kot njegov ata. Punčki sta se spogledali in Moka je rekla: »Vesta, saj je tudi to veliko, da sta znala narediti tako veseli in bistri koruzni punčki.« Mikica je dodala: »Tako je rekla učiteljica sova.« Vsi skupaj so planili v smeh. Še med smehom je Mihec tuhtal, da nekako morata narediti punčkama veselje. »Ko sta že tako praznično oblečeni — gremo na izlet! Zaključni šolski izlet. Z Lenco vaju poneseva!« »Na izlet za nagrado — tralala!« je zapela Mikica in brž splezala Mihcu na ramo. Moka pa je splezala Lenci. Pa je izbrala boljše, kajti Lenca je imela dolge kite, za katere se je držala in se med potjo varno pozibavala sem in tja. Mihca pa so prav te dni na novo ostrigli in Mikica se je komaj še ujela za fantovo uho, ko je malce poskočil. »Au, kaj pa počneš, ti nagajivka?« »Skoraj bi se ubila, ko so se mi izmuznili tvoji kuštri!« »Raje sedi pri miru in ne zijaj okrog.« Mikici to ni ravno ugajalo, pa se je krepko držala za srajčni ovratnik. Mihec in Lenca sta kot dva velikana hitela po gozdu — vsaj tako se je zdelo punčkama. Prispeli so na jaso, kjer je ležala ogromna skala. Nanjo so posedli starši slavljenk in punčki sta varno zdrsnili z ramen. Kot bi mignil, sta izginili. Nikjer ju ni bilo videti. Lenca in Mihec tokrat nista bila zaskrbljena, saj so bili vendar na izletu. Malce sta bila tudi upehana od dolge poti pa sta se zleknila v rjavkasto, suho travo, gledala oblake, kako se podijo sem in tja, drevesa, kako mahajo z zvenečimi listi, in se pomenkovala o nenavadnih šolskih predmetih v sovji šoli. Mikica in Moka pa sta se tačas brezskrbno podili med šopi visoke trave, da ju Lenca in Miha res nista mogla opaziti. Nenadoma pa je Mikica zagledala rov, ki je vodil pod zemljo. »Pojdi, bova raziskali, kaj je tu notri. Morda najdeva lisico, ježa ali pa kaj drugega.« Rov je bil tako velik, da bi se tudi Lenca in Mihec lahko splazila vanj po trebuhu, punčki sta pa hodili pokonci. Nenadoma sta se znašli v veliki dvorani, kjer je svetloba mežikala skozi majhno stropno lino. »Joj, kje pa sva?« je od presenečenja kar drhtela Moka. Iz mraka se je utrinjalo in lesketalo kot v.pravljični deželi, o kateri je govorila sova. A tisto so bile pravljice... Tedaj se je iz temačnega kota oglasil cvileč glas: »Fiuuu, spet eden od številnih obiskovalcev slavne podzemske Ježeve jame! Pozdravljeni! Jaz sem slavni turistični vodnik — mojster jež. Natanko vam bom razložil, koliko tisočletij rastejo kapniki.« »Kaj pa je to?« je vprašala Mikica in se tisti trenutek spomnila sovinih razlag. »To so kamni, ki rastejo, ko nanje kaplja voda in vsako stoletje zrastejo za kake tri milimetre.« »Strašno — sto let živijo kapniki! Sova naju je naučila šteti do sto, a jaz si tega ne znam predstavljati...« »Prosim, prosim,« je cvilil jež, »ne prekinjajta me! Nisem rekel, da živijo sto let... živijo mnogokrat po sto let... Kaj bi vaju mučil! Poglejta, tale kamen tu predstavlja mene. Pravijo mu Kamniti jež, rastel je tri milijone let...« »Aaah,« je vzdihnila Moka. »Vse nama bo pokvaril! Sova je rekla, da listja in let nad sto ni vredno šteti...« Po podzemni jami je zazvenela lepa melodija: Din-dan-din-don-din. Ozrli sta se v smer, od koder je prihajala, in zagledali v vrsto postavljene velikanske kamnite stebre. »To so znamenite kamnite orgle slavne Ježeve jame,« se je takoj oglasil jež. Punčki se nista več menili zanj. Stekli sta proti veličastnim orglam in obstali, dobesedno okamneli v dva zlatorumena kamnita koruzna storža. Kaj ju je tako prevzelo? Prelepa melodija, ki je zvenela tako nežno, da si jo komaj spravil v sklad s kamnitimi stebri... Oh ne! Nekaj povsem drugega. Na znamenite orgle še bolj znamenite Ježeve jame sta igrala dva dečka — a ne takšna, kot je Mihec iz vasi. Bila sta komaj malce večja kot punčki. Imela pa sta temno-rdeče, drobno kodraste lase in tudi po telesu sta bila rdeča. Pa vendar sta bila od vsega, kar sta doslej spoznali v življenju, še najbolj podobna njima. Pogum se je najprej vrnil Mikici. Ko je začutila, da lahko premika jeziček, je šepnila: »A vidiš?« »Vidim,« je dahnila Moka. »Podobna sta nama!« »Da. Zdi se mi. Vprašajva, kdo sta in kako ju kličejo. Si upaš?« je zarotniško zategnila Moka. »Daj ti,« je zadrhtela Mikica. Prvič se je zgodilo, da je mlajša ne-kaj preložila na sestrico, in to je Moko tako zbegalo, da ni mogla storiti niti tistega, kar bi lahko. Čutila je, kako ji je jeziček otrpnil in kako je samo še koruzni storž. Dečka ob kamnitih orglah pa sta igrala naprej: Tin-tin-din-don-tin-dan-ton. Zvenelo je tako lepo, da sta deklici bili kot začarani. Mikica je pozabila, kdo je in kje, pa so jo noge kar same od sebe nesle proti glasbi. Ko je bila že čisto blizu, sta jo dečka opazila. Glasba je izzvenela in rdečelasa fantiča sta se zastrmela v zlatolaso storžico. Čez hip ali dva sta opazila še drugo. Vsi štirje so zdaj nepremično stali in strmeli drug v drugega, kot da ne bodo nikoli več spregovorili ne odšli. Ta čas pa, je vodnik-ježek pricapljal do njih: »To pa sta slavna kamnita dečka! Rasla sta tri milijone let. Eh, eh, kaj pa govorim! Eh, oprostite, tako sta se predstavila, ko sta prišla. Ne, o svoji starosti nista rekla ničesar. Da sta kamnita... oprostite, koruzna dečka,« je zmeden jecljal jež in se osramočen umaknil v polmrak. Mikica se je zvonko zasmejala — bila je odčarana — in brez strahu vprašala: »Kdo pa sta vidva?« Drobnejši deček ji je vrnil: »Hej, kdo pa si ti?« »Koruzna punčka Mikica. To pa je moja starejša sestrica Moka.« »A tako. Dve sta — midva sva tudi dva.« »Pa kdo sta?« Punčki sta stopili korak bliže, čeprav je zadrega spet naraščala. Toda nekaj je bilo vsem jasno: tako so si blizu, kot jim še nikdar ni bil nihče. Moka je pristopila, segli so si v roke in pokimali z glavami, da so se jim pomešali dolgi koruzni lasje. »Doma sva iz Vince. Naredila sta naju Mihec in Lenčka.« »Naju pa sta naredila Martinova otroka v dolini. Bilo je minulo jesen, ko so ličkali koruzo,« se je razgovoril večji. »Lič'karji so našli dve čisto rdeči koruzi z rdečimi lasmi. Teh pa že ne bomo nosili v mlin, so rekli. Naj se posušita za šopek pozimi. Pa sta se Martinova otroka le opogumila in prosila: ,Dajte ju nama! Nobenih lepih igrač nimava, samo tiste plastične, ki jih prineseta teta in stric iz me-sta... In res so naju dali otrokoma. Naredila sta nama hlačke in srajce, nama malce postrigla lase in nama dala imeni: Tine in Tone. Midva pa raje slišiva Tinko in Tonko, ker lepše zveni, a ni res?« Deklici sta kar pili pripovedovanje in tako je Tonko nadaljeval: »Položila sta naju k sebi v posteljo. Tam sva prespala dan, dva in ugotovila, da je t. ko življenje hudo dolgočasno. Podnevi nisva mogla ven. Martinovi so vse pozaprli in šli na delo. Ponoči pa sta se otroka v spanju tako premetavala, da bi nama kmalu populila vse lase. Tako sva nekega večera, ko je gospodinja odprla okno, da bi prezračila sobo, splezala na okensko polico in skočila ven. Ušla sva.« »In kje živita zdaj?« vpraša Moka. »Kako — kje živiva?« se je čudil Tonko. »Mislim, kje imata svoj dom?« »Nimava ga.« »Brez doma sta?« »Potepava se po svetu. Lepše — potujeva. Lahko nama rečeta, da sva potepuha ali svetovna popotnika. Danes sva prišla do Ježeve jame in pravkar si jo ogledujeva. Če želita, vama lahko še enkrat zaigrava na kamnite orgle.« Preden sta utegnili pokimati, sta dečka že stala ob kamnitih stebrih in lepa melodija je spet napolnila prostor. Ob njej se je opogumil jež in cap-cap pricapljal in kar vmes začel stresati podatke, kako so orgle nastajale, koliko tonov imajo in tako naprej in nazaj, da se je Tonko vljudno priklonil in rekel: »Najlepša hvala, mojster jež! Kolikor vem, sva vam za vstopnino že dala lepo in dobro hruško - zdaj pa bi midva odšla.« »Nikar! Nikar!« je jež dvignil prednji šapici. »Dovolj sta plačala tudi za obe punčki. Razkazal vam bom vse čudovite hodnike slavne Ježeve jame!« »Veste, mojster jež,« se je nepričakovano uprl drobni Tinko, »malo naju že noge bolijo in navsezadnje sva v tej jami srečala večjo znamenitost, kot so vsi kapniki, kar jih premore Ježeva jama.« »Kaj takega!« je bil užaljen jež, se zavrtel na zadnji levi nogi in hitro odšel, ne da bi še kaj rekel. To je bilo zelo nerodno, ker je bilo treba v polmraku poiskati izhod. Ampak dečka, ki sta bila potepuha in svetovna popotnika, sta si znala pomagati. Pod površnikom sta imela shranjeno vsak po eno kresnico in sta svetila. Tako so srečno našli rov in prišli na beli dan. Zdaj sta punčki šele videli, kakšna tovariša sta pravzaprav našli. Bila sta res čisto rdeča, rdeča kot... ah seveda, sova ju je učila tudi o Indijancih! A nista imela črnih gladkih las kot oni, ampak temnordeče, kodraste lase. Bila sta čudovita! Okrog njiju je zdaj valovila visoka, zlatorumena jesenska trava. Punčki kar nista mogli odtrgati oči od fantičev in tako je Mikica začela z veliko željo obeh: »Kam bosta pa zdaj odšla?« »Nekam že,« je tiho odvrnil resnejši Tonko. »Naprej ali nazaj, desno ali levo, samo navzdol in navzgor redko hodiva.« »Mislila sem reči, če nimata svojega doma - ali ne bi morda šla z nama?« »Kako, imata vedve svoj dom?« »Da. Lenčka in Mihec sta nama napravila hišo. Tam imava tudi vrt in shrambo in vse, kar je treba. Hodili sva v šolo. Tudi na zimo sva dobro pripravljeni.« »Ej, to je pa imenitno!« je vzkliknil Tonko. »Samo - kaj pa Miha in Lenčka, bosta dovolila?« »Saj res...« je malce pobledela Moka pod bledorumenimi, blestečimi lasmi.

»Kje pa sta? Najbrž v vasi in sploh ne bosta vedela za naju.« »O ne! Prinesla sta naju na izlet, ker sva bili odlični v šoli, in zdaj naju v bližini čakata. Iskreno povem - ušli sva jima. Res, zelo radi nagajava in Lenčka nama pravi nagajivki,« je razlagala Mikica. »Nič ne pomaga, najprej vaju morava predstaviti Lenčki in Mihcu. Potem bomo pa že videli...« odloči Moka. »Tudi v največji sreči mora biti kaplja pelina, pravijo ljudje,« je vzdihnil Tinko, čeprav ni imel pojma, kakšen okus ima pelin. Zarotniško so se prijeli za roke in odhiteli novim dogodivščinam naproti.