Učilnica v hrastovem duplu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sposojena krila Učilnica v hrastovem duplu
Koruzni punčki
Neža Maurer
Lepote Ježeve jame
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Lenčka ni zdržala: morala je pogledat, kako je s punčkama. Miha tokrat ni utegnil. Pasel je živino, pa še sosedove krave so mu prignali, da bi popazil nanje. Bil je dober pastir, ki drži živino okrog sebe s petjem in žvižganjem. Lenčka je zasopla pritekla do hišice v Vinci. Spet je bila zaprta. A pred njo jo je presenetil ličen vrtiček. Punčki sta bili pridni, čeprav sta zasadili samo cvetje: nageljne, drobne divje vrtnice, rododendron in encijan — kdo ve, kje sta dobili to dvoje — in še mnogo drugih rož. Porednici pa sta pozabili na vse, kar bi jima lahko služilo za hrano: ne korenčka, ne zelja, peteršilja, ne fižola, kaj šele repe ali krompirja ni bilo. »Joj, joj,« je tožila Lenca, »nič ne bo iz njiju. Bolj ko ju učim, manj naredita! Le kaj bo, če se ne poboljšata...« Tedaj je priskakljal dobri zajec —varuh. »Sek, sek, punčki sta v šoli, veš, Lenčka,« je zanosljal, kot bi imel nahod. Komaj ga je razumela. Saj, kdo pa je še kdaj razumel zajčjo govorico razen otrok, ki se znajo pogovarjati celo s travo in kamenčki. »Kaj praviš?« je osupnila Lenca. »Kje sta?« »V šoli,« je zanosljal zajec, »pri sovi, sek, sek.« »Ima sova posebno šolo za koruzne punčke?« »Ne, nihče ne trdi, da ima posebno šolo, a v celem gozdu je najbolj učena. Sama se hvali, da je videla knjigo, kjer je na platnicah naslikana prav ona, sova iz dupla v velikem hrastu. Ko sta punčki to zvedeli, sta odšli k njej v šolo.« »Jej, jej,« je Lenčka zatarnala kot prava mama, »to bosta učeni.« »Sek, sek, te to skrbi?« je začudeno skimaval zajec. »Kaj me ne bi skrbelo, saj niti ne slutim, česa ju sova uči. Mogoče ju bo naučila kaj takega, kar sploh ne bo dobro za njuni drobni glavi.« Zajec je pomolčal, zastrigel z ušesi in postrani pogledal Lenčko, češ: Še nikoli nisem slišal, da bi znanje škodilo. Celo če se naučiš krasti, še ni rečeno, da boš kradel. Rekel je pa čisto nekaj drugega: »Če želiš vedeti, kje sova stanuje, ti lahko pokažem pot.« »Pa me pelji, če si tako dober,« je pokimala deklica in stekla za zajcem, saj dolgoušec ne zna hoditi počasi. Pritekla sta do debelega hrasta, ki ima visoko v deblu veliko, temno duplo. »Vidiš, sek, sek,« je kazal zajec s prednjima tačkama, »tam zgoraj je sovja šola. Modra sova uči vse, kar je potrebno za življenje v gozdu. Tvoji punčki sta zgoraj. Zdaj veš.« In je odskakljal. Lenca je stala vsa majhna pred velikim hrastom in ni vedela, kaj bi. Da bi splezala tako visoko, ni mogoče. Hrast nima vej do tal. Ovija ga droben bršljan in po njem sta najbrž splezali Mikica in Moka. A pod njo bi se ovijalka utrgala. In potem še punčki ne bi mogli navzdol. Kar pocepali bi v mah. Še nekaj je Lenci branilo plezati v sovjo šolo: strah. Če je kjerkoli videla narisano sovo z velikimi, okroglimi očmi, ki strmijo naravnost v človeka, ji je bilo neprijetno. Tudi v živalskem vrtu je živa sova strmela vanjo in se ni niti ganila. Mama je rekla, da sova podnevi spi in se zato ne gane. A imela je odprte oči. Čudno, za zajca pravijo, da spi z odprtimi očmi, o sovi pa tega še ni slišala. Za strah je poskrbelo tudi veliko, temno duplo. Da bi Lenca vtaknila glavo vanj — ne, tega že ne bo počela! Nejevoljna sama nase in malce otožna je sedla ob deblo in čakala. Kaj je čakala? Da bo zazvonil sovji šolski zvonec? Krepko se je uštela! Edina ura, ki jo je sova poznala, je bilo sonce. Toda če so veje goste, nihče ne more po soncu uganiti ure. Pač, še ena ura obstaja. Tej uri se reče — želodec. Ko jo bo želodec opomnil, bo nehala s poukom. Takšne misli so se pletle po Lencini glavi, ko je ždela ob deblu. Pa je končno le zaslišala vesel Mikicin glas: »Tralala, tralala, pa sva izvedeli spet nekaj lepega.« »Seveda, takole lahkomiselno gre vse učenje tja v tri dni!« se ni mogla sprijazniti Lenca s svojo nemočjo. Zaslišala je zamolklo momljanje, nekak hu, hhhhuuuu, hhhuuu — in punčki sta kot pravi sovi na robu dupla pozdravili: »Huuu, huuuu!« Takšna šola! se je jezila Lenca. Vse, česar ju bo naučila, bo sovje ukanje, ki poganja strah po kosteh, stiska želodec in pravijo, da naznanja celo smrt. Najprej sta na tla prileteli torbici. Da, punčki sta imeli torbi in zvezke. Iz česa? Iz koruznih listov vendar! Potem sta se še sami spustili po bršljanu. Cap! je priletela Moka Lenci na ramo in — cap — se je potem še Mikica ujela v njene lase. »Kaj pa je to? Nekam na mehko sem priletela,« se je zahihitala mala nagajivka. »Saj si lahko, ko sem si lase spela vrh glave v čop,« je zajezikala Lenca in podstavila dlan, da sta se deklici varno usedli. »Oh, lej no, saj to si ti, Lenčka! Kaj pa delaš tukaj? Bi rada šla v sovjo šolo?« »Kakšno šolo neki! Skrbelo me je, pa sem vaju prišla čakat.« »A vidiš, sestrica,« je rekla Mikica, »že spet je pasla skrbi. Če bi nama ta čas nabrala nekaj robidnic, bi bilo mnogo boljše, kot da si samo črne misli tuhtala.« Lenci je šlo že na jok od jeze: »A tako! Zdaj bodo pa otroci oštevali starše!« Punčki sta povešenih glav pobrali torbici in odcapljali. Šlo je počasi, imeli sta pač kratke noge. Lenci je postalo nerodno, zato je pretrgala molk: »Povejta mi, kaj sta se učili v sovji šoli.« »Saj nisva bili prvič. Že nekaj dni hodiva in vedno izveva kaj novega,« je razlagala Moka. »Kako se pa učita — kar tako iz sovje pameti?« »O ne. Iz tiste debele knjige, na kateri je narisana naša učiteljica.« »Kaj se učita: šivanja, kvačkanja, pisanja, računanja in podobnih stvari...« »Učiva se, kako ostaneš v gozdu živ, če nihče ne skrbi zate.« Lenčki je vzelo sapo. Kaj takega! Kot da nihče ne skrbi zanju! Moka je opazila njeno osuplost. »Lenčka, lahko se zgodi, da več dni dežuje in ne moreta do naju. Lahko zapade celo sneg, pravi sova. Kaj pa potem? Od samega joka ni mogoče živeti nikjer, tudi v gozdu ne.« Čudno tesno je postalo Lenci v prsih, kajti nikdar še ni pomislila, kako bi preživela, če nenadoma nihče ne bi skrbel zanjo. Če mama zboli, ima še ata. Potem je pri hiši tudi stric, pa starejši bratje in sestre. Vedno se najde kdo, ki misli nanjo. Tudi Mihec misli nanjo. Pa cela vas bi prišla pomagat, če bi bilo treba. »Pripoveduj ta,« je skrušeno šepnila. Moka je začutila njeno stisko, poblisnila s svetlimi očmi k Lenci in začela: »Sova naju uči, da ne smeš nikoli obupati. Če pada dež, je treba imeti pripravljene kamne, da jih podloživa pod mahovnate postelje. Kadar zapade sneg, ga je treba čim več nagrmaditi na domek in potem skopati rov. Pod snegom je celo topleje kot zunaj. Pa še to: za hrano naj si posušiva sladkih koreninic. Nabrati pa morava tudi lešnike, orehe in žir. Pa lesnike.« »Ja,« si je Lenca počasi opomogla in poočitala, »na vrtu pa sadita same cvetlice!« »Lej, tudi ti nisi uganila, zakaj sadiva cvetje, kot ga ni daleč naokrog!« se je posmejala Mikica. »Le kdo vama je prinesel celo planinske rože...« »Kar tuhtaj! Lepo je pa le, kajne!« Lenca je morala priznati, da lepšega vrta še ni videla. »Vidiš, sestrica, obneslo se je!« »Kaj se je obneslo?« se je Lenci spet povesil nos, da jo celo punčki vlečeta zanj. »Vsi ga prihajajo gledat: zajci, veverice, vrane, jerebice, polhi, lisice, ježi...« »In kaj imata od tega?« »Lepo jih pozdraviva in rečeva: Če boste še kdaj prišli, bova zelo veseli, če prinesete kakšen korenček, repico, hruško, peteršiljček, oreh, lešnik, tudi sladko koreninico lahko.« »Kako prebrisano!« se je odkrito čudila Lenca. »Vaju je tudi to naučila sova?« »Tudi, tudi! Veš, krt nama je pomagal skopati shrambo in zdaj je že skoraj polna zelenjave. Imava celo brusnice, ki rastejo visoko v planinah. Vse so nama prinesle živali!« je kar žarela Mikica. »Presneto!« je zmajevala Lenca z glavo, da ji je dolga kita opletala sem in tja. »Zdi se mi, da vaju bo sova preveč naučila.« »Zajec je rekel, da ni nikoli preveč,« jo je zavrnila Moka. »Kaj sta se še učili o zimi?« »Če bo srednje mrzla, bova doma. Če bo hudo mraz, pa bova v lisičjem brlogu napravili gledališče,« se je pobahala Moka. »Kakšno gledališče?« je Lenci zastal že tako počasen korak. »Peti sva se naučili od ptičev, plesati od vetra, igrati pa od lisice. Zabavali bova vso lisičjo družino pa še druge živali, ki si bodo upale priti, da bo zima kar hitro minila,« je razlagala Mikica.

Čeprav se Lenca od začudenja vso pot ni domislila, da bi koruzni punčki vzela v naročje in stopila hitreje, so vendarle pridrobencljale do hiške. Tudi zdaj Lenca ni pogledala torbic in zvezkov, kajti neznansko se ji je začelo muditi. Prisiljeno vedro je zadrdrala: »Vesela sem, da sem vaju našla zdravi in veseli in da se pripravljata na vse... Zdaj pa res moram iti.« »Na, vzemi s seboj korenček, da ga boš po poti glodala,« ji je ponudila Moka. »Nak, korenčka pa ne bom!« »Pa vzemi jabolko. Tudi jabolka imava.« Lenca se ni mogla ubraniti. Vzela je jabolko, se hitro poslovila in stekla, kar so jo noge nesle, na pašnik k Mihcu. Skoraj se je zaletela vanj, ker je na ves glas prepeval in je ni slišal. »So te prignale divje zveri?« se je smejal njeni ihti. »Ne,« je komaj izdavila vsa zasopla Lenca. »Nekaj drugega ti moram takoj povedati.« »Se je punčkama kaj zgodilo?« je planil. »Kje pa! Najini punčki se šolata v duplu pri učiteljici sovi! Učita se, kako se preživi, če nihče ne skrbi zate, kako bosta pretolkli zimo in... želela bi si, da bi bili bolj navezani na naju,« je užaljeno končala. »Kje si pa dobila tako lepo jabolko? Naša še niso zrela...« je Miha hote preslišal njeno jezo. »Punčki sta mi ga dali.« »Pa praviš, da naju nimata radi! Kdo ve, od kod je kakšna velika ptica prinesla to prelepo jabolko. Pa sta ga dali tebi. Premisli vendar!« Počasi se je Lenci razjasnil obraz: »Danes nisem bila dobra z njima. Slaba mama sem.« »Punčkama dobro de, če vidita, kako skrbiš zanju, četudi sitnariš. Samo delata se, da jima je vseeno.« »A misliš?« »Saj se tudi jaz delam, da sem jezen, kadar me mama krega. V resnici pa mi dobro dene: ošteva me zato, ker me ima rada.« Čez čas je dodal: »A veš, da se bo kmalu začela šola?« »Vem, za punčke se je že.« »Morala bova malo pogledati v knjige, da naju ne prehitita.« »Jutri na paši...« »Krave in koze: začenjamo s četrtim berilom!« »Ne! Z drugim!«