Sposojena krila

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Lepo izrezljani nič Sposojena krila
Koruzni punčki
Neža Maurer
Učilnica v hrastovem duplu
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je pusto vreme. Prav takšno, kot se rado skisa v prvih jesenskih dneh. Ne Lenčke ne Mihca niso pustili iz hiše. »Saj vemo, kako bo! Čofotala bosta po mlakah, do pasu se bosta zmočila in se pre hladila. Doma pa naj kuhamo čaje in vaju zavijamo v obkladke... Nikamor!« Tako sta vsak zase pasla dolgčas. Lenčka je počasi šivala prve tople obleke za Moko in Miko, da ju pozimi ne bo zeblo. Kaj pa Mihec? Rezljal je skiro, ki ga je že davno začel. Šlo mu je tako počasi, da se je nadejal snega, preden bo končan. Tedaj bi punčki potrebo vali sanke ali smuči... Morda so minili štirje dnevi ali celo pet, preden je sonce premagalo sivino in pregnalo oblake, da se je zableščala čista nebesna planjava. Tedaj Mihca ni nič več obdržalo. Nataknil si je škornje in jo ucvrl k Lenčki, kot bi gorelo za njim, ali kot bi drla voda po hri bu. Mama je še nekajkrat zaklicala na pragu, pa je fant že izginil za ovinkom. »Lenčka!« je poklical pred durmi. Pritekla je ven še vsa topla od krušne peči. »Kaj je?« je strmela vanj in si ovijala jopo okrog ramen. »Veš, koliko dni je minilo?«»Ja, bilo je strašansko dolgčas.« »Pa nisi bila sama... Kaj pa punčki!« »Zdajle ne moreva v Vinco, Mihec...« je zaskrbelo Lenco. »Ta hip res ne,« je pritrdil fant. »Ko odteče voda s poti in veter otrese roso, bi pa lahko šla.« »A kaj bova rekla domačim?« je zastokala deklica. Za mlade glave in mlada srca je res težko, kadar dan za dnem iščejo opravičila za svoja drobna potepanja. Boli jih tudi, če so starši zaskrbljeni. Kar mimogrede bi zvečer pred spanjem skrivnost zdrsnila čez ustnice. Pa morata stiskati zobe in paziti... »No, kaj naj rečem mami?« je z ihtavo otožnostjo ponavljala Lenčka, ki je vedno terjala, da Mihec pogrunta tisto pravo. »Zakaj pa ne bi sama mislila? Zanašaš se, da bom še zate lagal.« »Kadar kaj potuhtam, me zavrneš: Tvoja že ne bo prava. Tako je to,« se je užaljeno namrdnila. Kolikor bolj sta bila zaskrbljena, toliko bolj sta zbadala drug drugega. Starejši težko verjamejo, da sta ves popoldan opazovala velikansko mravljo, ki je vlekla mrtvega polža za roge... tudi o murnu s pravo kitaro nočejo nič slišati... Nazadnje je obveljala Lencina: šla bosta na obisk drug k drugemu, se sredi poti srečala - in potem je vse mogoče. »Pa niti zlagala se ne bova,« je kar privzdignilo Miha - in že je vesel odhitel domov, da bo kasneje lahko šel k Lenci na obisk... Po deževju, ki dlje časa zapira ljudi v hiše, se tudi odraslim vedno mudi ven. Po kosilu so vsi odhiteli na polja za delom. Spotoma so še naročali otrokoma, naj bosta pridna. »Seveda bom pridna,« je rekla Lenca. »Priden bom,« je obljubil Miha. »Če slučajno greš kam ven, zakleni in spravi ključ na staro mesto,« so še dodali. Podobno so rekli Lenčki. Oba sta vneto kimala. Bilo je mnogo laže, kot če bi si morala izmišljati izgovore. Takoj, ko so domači odšli, sta se srečala sredi poti in zavila v Vinco. Mokre veje so ju bile po obrazu in obleki. »Vsa bom premočena,« je nergala Lenca. »Se boš že posušila, saj sije sonce.« »Pojdi ti naprej.« »A jaz sem pa lahko moker, kaj?« »Praviš, da to ni nič hudega,« je zajezikala. Tako sta se zbadala, ko sta čez spolzke kamne in luže drobencljala k svoji skrivnosti. Zaskrbelo ju je, če deževje ni spodkopalo hišice. Skrb ju je zbližala. Prijela sta se za roke in zadihana prišla pred mahovnati domek. Pred njim je ležala velika luža. »Pozabil sem skopati jarek,« je zatarnal Mihec in kar z rokami sta se lotila kopanja. Zemlja je bila razmočena in voda je počasi odtekala. Hišica je bila zaprta. »Najbrž spita. Še opazili nista, da je dež prenehal,« je predla Lenčka svoje misli. Kaj pa naj počneta v slabem vremenu? Nimata ne radia, ne televizije, niti elektrike. Tudi knjig nimata — saj se še nista učili črk. Ne hodita še v šolo. Lahko bi se igrali z ilovnatimi igračami, če se niso razmočile. Ali pa peli. Ljubka glasova imata. Toda v hiški je bilo tiho. Mihec je odkril streho. V notranjosti je bilo vse prepojeno z vodo. »Še sreča, da sta z njive vajeni dežja,« spet ni zdržala deklica, ki je z roko iskala po notranjosti. Zaman. Domek je bil spet prazen. »Tokrat sta vsaj skrbno zaprli za seboj,« ju je opravičeval Mihec in pokrival streho. »Kaj pa zdaj?« sta se Lenčki že zatresli ustnici in komaj je zadrževala solze. »Če bi naju domači pustili toliko časa sama — kdo ve, kam bi jo pobrala,« je Mihec tolažil sebe in zagovarjal punčki. »Ja, h kravi v hlev,« je zajokala Lenčka. »Še k sosedu, ki se vedno krega, ali k sosedi, ki ponudi samo repo vsakemu, kdor pride na obisk.« Tako sta naštevala vse ljudi, ki jih nista marala. Šla bi kamorkoli, samo da ne bi bila sama v dolgih deževnih dneh. Vse sta odpustila punčkama, le hudo jima je bilo, ker nista vedela, kod naj ju iščeta. Pa je priskakljal zajec, kakor je bil obljubil. »Kaj si nama prišel povedat?« je zahitela Lenca. »Sek, sek, sek, punčki sta odleteli, odleteli, odleteli.« »Kako — odleteli?« sta zinila Lenca in Miha. »Sek, sek, sek, odleteli. Odleteli sta, pa bosta spet prileteli. To je vse. Nič se ne bojta, sta naročili. Ne skrbita, sek, sek, kadar prideta k prazni hiški. Še večkrat bosta odleteli,« se je zajček povzpel na zadnje tačke in z ušesi zastrigel nekam navzgor. »Oh, kaj pa naj zdaj?« je zavzdihnila deklica. »Nič,« je brez volje skomignil Mihec. »Pojdiva pogledat po gozdu, če je kje kakšna goba ali če je ostala še kakšna robidnica. Nabereva lahko sladkih koreninic. Morda je že dozorel kakšen žir ali lešnik. Lahko pripraviva malico punčkama, ko se vrneta. « Bil je brez volje, nekako mlahav in niti opazil ni, kdaj je zajec pobegnil. Z Lenco sta kolovratila po gozdu in se vračala k premočenemu domu. Domislila sta se in mah razprostrla na sonce, potem pa gledala kvišku — kajti zajec je rekel, da sta odleteli. Torej se morata tudi vrniti po zraku. A kako sta odleteli, ko pa nimata peruti? »Dopoldne je bil močan veter. Ko je ponehal dež, sta morda razgrnili obleko, pa ju je odneslo...« je sklepala Lenca. »Veter je lump! Kaj mu mar, kako bosta prišli nazaj.« »Ne misli na veter, na slabe stvari. To rodi strah, pa nič dobrega,« je bil odločen Miha. Tedaj je nad njima završalo, zaslišala sta mogočen kra — kra, pa smo doma! Kra — kra, drugič pa spet, oja! Kra — kra, pa smo doma! Vedno niže in vedno bliže je prihajalo krakanje. Črna krila so jima zaplahutala okrog glav, med hrapave vranje glasove sta se mešala visoka otroška. In že sta se na mehak, vlažen mah poleg hiške prekopicnili njuni svetlolasi punčki. »Tralala, pa smo doma!« je vriskajoče zapela Mikica. »Tralala, pa smo doma,« je povzela za njo Moka. Lenca in Mihec sta se skrila za skalo in od začudenja nista verjela lastnim očem. Vrane? Presneti punčari! Na hrbtih sta jima sedeli. Taka drznost! Le kako sta se sprijateljili z vranami? »To ne bo dobro! To res ne bo dobro,« je potiho godel Miha. In kako se mlajši svetijo oči! Kot dve kresnici. Mihec pokaže Lenci s prstom na ustih, naj molči, sam pa izdavi najnižji glas, kar jih zmore: »KORUZNI DEKLICI!« Punčki sta otrpnili, kot da sta pravi koruzi in sploh ne živi. »Koruzni deklici svetlolasi! Vama govorim, da, vama. Poslušajta! Jaz sem dobri gozdni duh. Nikomur ne želim nič hudega. Prav je, da sta bili na izletu. A pomislita, kako otroka iz vasi skrbi za vaju. Kako rada vaju imata! Ne lažita jima. Vse povejta po resnici, kadar prideta na obisk. Drugače bosta še zbolela od skrbi!« »Ja, ja, povedali bova,« je zastokala starejša. »Saj ni nič hudega,« je rekel gozdni duh blažje, »samo ne lažita.« »Ne bova lagali, ne bova, dobri gozdni duh,« je hitela obljubljati tudi mlajša kodrasta rdečelaska. »Vse bova povedali po resnici. Tudi tebi, če hočeš.« »Meni ni treba. Jaz tako vse vem. Varoval vaju bom.« Punčki sta drobno drgetali, pa se spet zahihitali. Ne upata se premakniti in si spet nadeti lastnosti koruznih punčk, kajti od groze sta bili nekaj časa čisto navadna štorasta koruzna štorža. Tako sta se prestrašili, da je svetlo, divje veselje, ki ju je spremljalo z vr¬ha neba prav do mahovnate hiške, kar nekam izhlapelo. Zresnili sta se, starejša je poiskala ključ in odprla vrata. Vstopili sta in slišalo se je, kako pospravljata, odpirata okna, da bi sonce in veter hitreje osušila domek. Mihec je narahlo sunil Lenco: »Zdaj pa lahko poskusiva.« Naredila sta velikanski ovinek in prišla pred hiško iz domače smeri. »Dober dan, ljubi punčki! Kako sta pridni!« je sladko pozdravila Lenca. »A sta prišla pogledat? Zelo hitiva, da bi se pred nočjo posušile postelje,« je pojasnjevala Mikica. »Kako pa je bilo med dežjem?« je previdno vprašal Miha. »Malo je rosilo skozi streho, malo pršilo —a saj nama vlaga ne škoduje. Imava gladko obleko, po kateri vse zdrsne, in gladko kožo kot vse koruze. Laski pa so potem, če jih opere dež, še bolj živi in se tako lepo svetijo.« »Kaj sta počeli, ko je posvetilo sonce?« je previdno tipala Lenca. »A potem... potem sva šli pa malo po gozdu, na sonce, da se naskačeva.« »Kam sta šli? Daleč?« »Eh, zdrobencljali sva po mahu na tisto jaso, saj jo poznata, tu blizu. Vse se je bleščalo! Trave so bile umite, tudi rože. Čmrlji so pribrenčali, tudi čebele so priletele.« »Je še kdo prišel?« je napeljeval Mihec na tisto, kar je hotel slišati. »Da,«je kimala starejša, »tja sta prileteli tudi dve veliki vrani. Korakali sta važno sem in tja, kot da je vsa jasa njuna, in krakali:,Kra — kra — kra, kdo bo samo doma? Kdo bo le za okni čepel? Zletimo navzgor do neba, kra — kra — kra'.« »In jaz sem rekla,« je pohitela kodrasta Mikica, »to je pa res lepo — zleteti do neba. Kako pa to naredita?« In potem je stekla pripoved o izletu, kakor bi zavrteli film. Vrani sta se zloščeni kot dve črni letali vrteli pred nama in pove¬ličevali razgled z višine. V prsih nama je kar drgetalo od želja in celo roke so nama zadrhtele. Vrani sta seveda to takoj opazili: »Kra — kra, bi tudi vidve radi šli z nama?« »Šli bi, šli — samo ne veva kako...« »Ali naj bova danes dobri ali...« sta se spogledali vrani. Pokimali sta si z modro črnima glavama: »Bodiva dobri z malima deklicama! Kra — kra, pa splezajta na njina hrbta,« je povabila večja vrana. »Ti večja punčka, splezaj name, manjša pa na mojo prijateljico. Kra — kra, zletimo do neba.« Splezali sva, ne, saj ni res — hoteli sva splezati na vrani, pa je bilo perje vlažno, gladko in spolzko. Rekla sem, da se bojim, da bom padla na tla. Vrani sta se spogledali: »Kra — kra, poglej, kako sta boječi! No ja, bova pa midve pomagali. Močne kremplje imava. Vsaka bo eno zgrabila okrog pasu in že bomo poletele visoko, visoko v nebo.« Najprej smo zaokrožile nad jaso, potem nad gozdom, ki je bil tak kot velikanska zelena preproga. Blestel je, saj je sijalo sonce in vsak list je pestoval biserne kaplje. »Juh, kako je lepo! Mnogo lepše kot najin domek. Kar povaljala bi se po tej preprogi.« »Kra — kra,« je modrovala starejša vrana. »Takole od zgoraj je videti vse boljše in lepše, toda kdor nima peruti, pade in se na trdih tleh raztrešči, kra — kra!« Moka se je stresla od bojazni, ker se je že videla, kako se razleti na sto koruznih zrnc. Dahnila je: »Oh, pa je vendarle lepo. Od zgoraj navzdol so še planine videti položne in reke so svetli trakci, da bi si jih lahko zavezala okrog pasu. Doline so ozke in zelene kot na¬jine postelje.« »Kra — kra, če pa hočeš poiskati hrane, če hočeš imeti dom, se moraš spustiti navzdol, čisto na tla, kjer postane vse manj lepo, a bolj varno,« je odkrakala manjša vrana, ki je bila sploh zelo dobra. »Kra, če hočem najti zrno za svoj kljun, se moram spustiti na zemljo. Prav nič mi ne pomaga lepota,« je odkrakala večja. Mikico je kar stisnilo pri srcu, ko je slišala tisto o zrnu, pa si je krilce urno poravnala čisto do prstov na nogah, si razmršila lase in si zakrila obraz. Samo oči so kukale v svet. Moka je ravnala enako, saj nikakor ni marala, da vrani spoznata, koga nosita. Letele so nad prostranim, lepim gozdom in se dvigale vse više. Pristale so vrh griča z razglednim stolpom. Ne takšnim za turiste. Ta je bil za lovce. Pravkar je stal na njem zeleno oblečen možak in si h glavi prislanjal puško. Vrani sta se mirno spustili na hrast malce nad lovcem. Moka je drgetaje vprašala: »Kaj pa hoče ta človek? Zakaj ima puško?« »Krapst,« je kraknila vrana, »tiho! Mož čaka zajca, da bi ga ustrelil.« »Joj, ta izlet pa ni kaj prida,« je šepnila Mikica. »Če še ni, pa še bo! Na hrastu smo, bom prinesla nekaj želoda,« krakne manjša vrana. In že sta deklici stiskali v peščicah želod, ne da bi vedeli zakaj. Nenadoma pa je priskakljal pod stolpom nič hudega sluteč zajec. Veste kateri? Prav tisti, ki ju doma varuje in spremlja pa Mihu in Lenci pove, kam sta šli. Njun ljubi zajček! Joj, lovec bo vsak čas sprožil! Zdaj se mali kodrolasi frkolinki posveti in — frk, spusti želod na lovčevo roko. »0 ti presneta reč, « zabrunda lovec. » O ti presneta reč! Da mora pasti želod prav takrat, kadar imam zajca na muhi! O ti presneta reč!« Deklici sta čvrsto tiščali pesti na usta, da se ne bi glasno zasmejali. Lovec pa je robantil kar naprej: »O ti presneta reč!« Njun zajec je odhitel dalje, ne da bi slutil, kaj se je zgodilo. »Krapst — tu smo opravile. Zdaj pa drugam!« je kraknila vrana. Poletele so še više in pristale na skali. To je bila prava bela skala, navzdol navpično odsekana. »Kaj pa je ta skala?« je vprašala Moka. »Začaran grad. V njem spi kraljična. Vsako jutro, ko sonce vzide na jasnem nebu, potrkajo žarki ob skalo in kraljična pogleda ven.« »Kakšna pa je?« je zanimalo Mikico. »Nihče ne ve,« je odkrakala vrana. »Edino njene lepe, sinje oči zagleda, kdor je slučajno tedaj v bližini. Včasih se oči vidijo tudi iz zraka. Kra — kra, zdajle jih ni. Najbrž je kraljična zaspala. Sonce se že odpravlja navzdol proti goram.« Koruzni punčki sta plezali po skali, a sta se hitro utrudili. Nista bili vajeni kamenja. Mikica je zaprosila: »Prosim lepo, bi naju lahko odnesli domov!« »Kra — kra, o seveda! Danes sva dobri, danes sva srečni! Nazobali sva se nove koruze na njivi v dolini, kjer jo je jazbec kožuhal minulo noč.« Drobni srčeci sta zastali od groze. Punčki sta si še bolj razmršili lase, da skrijeta bledico in svoja zrnca. Moka se je trudila, da bi zvenelo brezskrbno: »Sva že mislili, s čim naj vama postreževa za zahvalo. Ničesar takega nimava, kar bi vama ugajalo. Midve jeva najraje kislo deteljico in sladke koreninice — tega pa vidve najbrž ne marata.« »Kra, saj ni treba,« je rekla večja vrana. »Nesli sva vaju s sabo iz čistega veselja, da imava družbo na izletu.« Že sta hoteli s kremplji prijeti punčki okrog pasu — a sta od strahu za življenje postali pogumni in izjavili: »Perje se vama je osušilo, zajahali vaju bova, se oprijeli... takole...« »Kra — kra, lepo, da sta se opogumili. Vrane smo vesele vsakogar, ki se ne boji letenja.« Nizko sta počepnili in koruzni punčki sta se skobacali na črna hrbta. Oprijeli sta se perja in zarili glavi vanj, da ne bosta videli, kako globoko bi lahko zdrsnili... In že so poletele. Vrani sta res držali besedo in ju odložili prav pred hiško. »Tako se je najin izlet srečno končal,« se je nalezljivo ljubko smehljala Mikica. Lenca je kimala: »Dobro, da sta ostali prijateljici z vranama!« »Da,« je modro dodala Moka, »dobro je imeti prijatelje, ki ne ve¬do, kje si najbolj občutljiv.« »O ti prebrisanki,« se je smejal že tudi Miha in začel zlagati pred domek nabrane dobrote. »Ne bo vama treba jesti samo sladke koreninice in kisle deteljice, našla sva nekaj kasnih jagod in robidnic. Tako vesela sva, da sta se srečno vrnili. Da bi se le vedno...« Punčki sta se lotili dobrot in Mikica je s polnimi usti momljala: »Saj naju varuje dobri gozdni duh.« Po poti domov je Lenca rekla: »Mihec, a veš, da sem jima nevoščljiva. Tudi jaz bi rada letela...« »Nikar, Lenčka! Punčki bosta ostali vedno enaki, midva pa bova zrasla. Končala bova šolo, delala, zaslužila in če si bova zaželela letenja, se bova lahko peljala z letalom.« »Z letalom?« »Da, s takim svetlim, ki leti visoko po zraku, saj si ga že videla. Je že dobro, da nisva koruzna otroka.« »Pa misliš, da naju ima kdo tako rad, kot imava midva najini punčki?« »Tepka! Kaj le sprašuješ! Ali bi te mama pustila toliko časa samo, kot pustiš ti Mikico in Moko?« Na križpotju pa se je Miha okorno priklonil: »Hvala lepa, ker si me lepo sprejela in sem bil lahko tako dolgo pri tebi!« Lenca se je smejala: »Hvala lepa, ker sem se danes pri vas tako lepo igrala.« Potem sta pohitela vsak na svoj dom in če bo treba, bosta na dolgo in široko pripovedovala, kako sta se pri sosedu igrala. Zase pa bosta ohranila veselo spoznanje: V deželi, kjer se potepajo koruzni otroci, so tudi vrane dobre.