Lepo izrezljani nič
| ← Brez sestrice ne gre | Lepo izrezljani nič Koruzni punčki Neža Maurer |
Sposojena krila → |
| |||||||
»Kam pa spet divjaš?« se je mama razhudila nad Lenčko, ko je z vso ihto vlekla nase ponošeno oblekico. »Samo k Mihcu grem. Njegova zajklja bo imela mlade,« je nestrpno odvrnila deklica in odhitela, da je mama ne bi poklicala nazaj. Ni ji hotela pripovedovati o veliki skrivnosti, ki je bila samo njena. Njena in Mihčeva. Za to skrivnost sta porabila ves prosti čas. Kadar sta le mogla, sta smuknila v Vinco. Doma sta iz ilovice gnetla medvedke, mucke, žoge. Vse je bilo majhno, primerno njunima deklicama. Lenčka je vzela s seboj košarico z igračkami. Mihec jo je že čakal. Zaverovano je sedel na štoru blizu doma in nekaj rezljal. »Kaj pa delaš?« »Oh, nič,« pravi Mihec. »Ndno,« reče Lenčka, »ali je nič tudi treba rezljati?« »Ali se norčuješ?« »Zakaj si pa rekel, da delaš nič?« Mihec je popustil. Na dlani je pokazal droben, lesen kolešček. »Kako je majcen,« se je čudila Lenčka. »Skiró rezljam za punčki.« »Ponoreli bosta od veselja.« Počasi mi gre od rok. Les je trd, nožič pa premalo oster. Pa natančen moram biti, drugače se kolesca ne bodo vrtela.« »Ja, ja,« je modrovala Lenčka kot stara teta, «natančen, kakor tvoj ata.« Mihec je spravil pipec v žep, koleščka v vžigalično škatlico in vse skupaj potisnil v luknjo pod štor. »Nič ne bova povedala deklicama. Ne vem, kdaj bom lahko dokončal. Lahko se mi še kaj pokvari.« Prijela sta se za roke in jo po bližnjici ucvrla čez gozd proti Vinci. »To bosta veseli igrač,« je spotoma brbljala Lenčka in stiskala k sebi košarico. »Mika in Moka sta samotarki.« »Koruzni punčki sta. Midva pa sva navadna človeka, zdaj še bolj inajhna, a bova zrasla.« »Boš rekel, da najini punčki nimata ata in mame?« »Ne čisto tako. Pa vendar sta onidve drugačni.« Lenčki je postalo malce tesno pri srcu, a je hitro pozabila. Tekla sia navkreber in navzdol — in že sta bila pri hiški. Hotela sta odkriti streho in pogledati, če deklici še spita, ko je Mihec vzkliknil: »Lenčka, vrata so odprta!« »Le kaj se je zgodilo?« se je prestrašilo dekletce. »Ne vem... Vrata so na stežaj odsunjena.« Legla sta na tla in škilila v mračno notranjost. Tudi okence je bilo odgrnjeno in videla sta, da sta posteljici prazni, da za mizo ni nikogar in da tudi oblekici nista vrženi čez stolčkovo naslonjalo. Posoda ni bila razmetana, niti skodelic iz želodovih kapic ni bilo na mizi. Vse je bilo pospravljeno, v najlepšem redu — le koruzni punčki ta izginili. Mihec je zastokal: »Ušli sta. Se skrili pred nama. Le zakaj?« »Imaš s seboj baterijo?« je lovila Lenčka rešilne misli. »Pogledala bi po kotih.« »Smešna si, veš,« je bil ihtav Mihec. »Že res, da sta majhni, ampak šivanki pa tudi nista.« »Mmmhm,« je smrkala Lenčka in solze so ji začele polzeti po Iicih. »Ne bodi cmera! Poiskati ju morava.« Pretaknila sta vso okolico, a nikjer ni bilo nobenih sledov. Pač, tu in tam tapkasta sled šapice ali nožice. Lahko je bil zajček, lahko veverica ali polh. Trdno sta se prijela za roke. Otroška zaskrbljenost se je pretakala od Mihca k Lenčki, od Lenčke k. Mihcu; a vendar ni obležala na srcu in je bila lažja, ker sta jo nosila oba. Hodila sta že dolgo in Lenčka se je zbala, da sta zašla. Pogledala je Mihca, a ta je imel mirne oči, kar je pomenilo, da natanko ve, kod hodita. Tedaj se je oglasilo suho listje: vššš, vššš, vššš. »Psst,« pravi Mihec, »zajček prihaja. Vprašal ga born, če je kje videl deklici.« Obstala sta negibno in onstran grma je obstal zajec. Poravnal je ušesa navzgor in bistro pogledal tavajoča otroka. Mihec je potiho vprašal: »Zajček, povej, si videl svetlolasi koruzni punčki?« Zajec je spet poravnal ušesca, jih položil na hrbet in stegnil telo za beg. »Nikar se ne boj,« je šepetal Mihec, »saj ne iščeva tebe. Svoji koruzni punčki iščeva. Nisva lovca ne lisici roparici. Čisto navadna deček in deklica iz vasi sva.« Zdaj je zajec odprl gobček, pokazal močne sekalce in zahitel: »Sek, sek, seveda sem ju videl. Kdo ju ne bi videl! Tekata, smejeta se, rajata, ves gozd ju je poln. Tudi zajci smo se igrali z njima. Ej, kako smo se prekopicevali, sek, sek!« Po teh vesteh je zajček - sek, sek - odskakljal. Mihec in Lenčka sta ga pozabila vprašati za pot. Res sta bila nerodna. A najvažnejše zdaj vesta - koruzni punčki sta živi. Hodila sta in hodila in prišla na jaso, kjer je bila mehka, zelena trava poteptana, povaljana in morda tudi malce oglodana. Deček je pokleknil in strokovnjaško pregledal sledove. »Prav tukaj so bili,« je ugotovil. »Tule je sedel zajec na zadnjih tacah. Kar vidim ga, kako se je pripravljal, da se prekopicne.« »Punčki pa sta plesali,« je Lenčko začelo nositi veselje, da se ni zgodilo nič hudega. »Še midva se zavrtiva!« Že je zgrabila Mihca za roke in vrtela sta se po jasi ter se privrtela v redek smrekov gozdič. Povprek čez igličje in travo je tekel srebrn trakec. Lenčka ga je hotela pobrati — a trakec je bil prileplj en. »To je polževa pot. Pusti jo,« je Mihec obstal in si oddihal. »Kdo jo je naredil?« »Sam si jo dela sproti.« »Smešen polž,« je ugotovila Lenčka. »Pot mora biti pred nami, da lahko gremo po njej.« Srebrna stezica ju je pripeljala pod nizko smrečico k tršatemu gobanu z žametnim klobukom. Tu se je polž ustavil in se pripravljal na gostijo. »Polžek, polžek,« je potiho poklical Mihec, »bi nama lahko povedal...« A preden je izrekel misel do kraja, je polž potegnil rožička pod treho in se zvil v hiško. »Joj, ta nezaupljivi polž,« je potiho zastokala Lenčka in solzici sta se ji zaiskrili na trepalnicah. »Nehaj, prismoda! Če bova čisto tiho, bo spet prilezel na dan. Polž misli, da so okrog njega sami sovražniki.« »Zakaj tako čudno misli? Ničesar mu nočeva.« »Zakaj? Zato, ker nima močnih pesti, da bi se branil; ker nima rnih nog, da bi tekel; ne zob, da bi napadalca ugriznil. Sirotek je ves mehak kot maslo. Samo trdno hiško ima in dva razgledna stolpiča - oči na rožičkih. Z njimi lovi glasove in gleda.« Polž se je počasi izvil iz svoje lupine, sprožil anteni in začel objedati svojega žametnega gostitelja. Zdaj je Mihec še bolj potiho začel: »Polžek, polžek, za hip me poslušaj in ne bodi taka strahopetna mevža...« Polž je prenehal glodati gobo in previdno obrnil anteni navzgor. »Polžek, povej nama, ali si videl svetlolasi koruzni punčki?« »Mom, mom, mom,« je polž premikal brezzobe čeljusti in deček ni vedel, ali pritrjuje ali odkimava. Končno je počasi zmomljal: »Videl, videl. Saj smo se skupaj igrali, mom, mom, mom.« »Imenitno! Igrali so se,« se je glasno razveselila Lenčka. »Molči!« je siknil Mihec, kajti polž je spet potegnil vase svoji anteni. Lenčka ni mogla držati jezička: »Kmalu bova našla potepinki!« Polž je res zlezel v hiško. »Na, zdaj pa imaš,« se je razhudil Mihec in užaljeno pogledal nezaupljivega polža. »Saj lahko greva po polževi sledi in prideva tja, kjer se je igral z deklicama,« je sklepala Lenčka. Mihec se je sklonil do tal in šepnil v zaprto hiško: »Vseeno ti hvala, polž! Ni treba, da se vseh bojiš, veš. Vsi nismo divjaki.« Deček in deklica sta se vrnila po polževi poti. Pripeljala ju je med štiri mlade smrečice, kjer so bili srebrni trakovi prepleteni po tleh vse križem kražem.»Aha, tu so se igrali! že vidim odtiske stopalc najinih potepink,« je Mihec detektivsko raziskoval tla. »Le kaj so se igrali?« je bila radovedna Lenčka. »Mogoče slepe miši...« »Ko je prišel na vrsto polž, se ni več znebil mižanja...« se je režal Mihec. Drugih sledov ni bilo, vendar sta se mnogo boljše volje odpravila dalje. Prišla sta na prisojno pobočje, kjer so se pisane cvetke majale sem in tja, kot bi pravkar zapihal veter. »Poglej ga, poglej nagajivca!« je Mihec takoj našel krivca. Velik, rumen metulj je letal od cveta do cveta in plahutal s krili kot navita igračka. »Se ne boš nič ustavil, metuljček?« je poklical Mihec in mu pomahal z roko v pozdrav. O, metulj še zdaleč ni bil plašljivec. Komaj ga je fant pozdravil, že mu je priletel na roko in skrbno zložil krilci navpično, kot bi hotel med njima ohraniti dehteči vonj cvetlic. »Kaj boš lepega povedal?« je previdno začel Mihec. Metulj je narahlo zganil s krili, a ni rekel nobene. Metulji zelo težko in potiho govorijo. Zato se je Mihec še bolj potrudil: »Že dolgo vasuješ med vabljivim gozdnim cvetjem, prijateljček?« Metulj je trikrat utripnil s krili in najbrž je to pomenilo: »Se-ve-da.« Mihec je pletel svoje naprej: »Povej, si kaj videl koruzni deklici? Majhni sta in svetle laske imata.« Metulj je zdaj hitro utripal s krili, kot bi prikimaval. Fant je pogledal v travo in opazil drobne sledove. Videl je, da se cvetke majejo od igre, ki je pravkar minila. »Presneti potepinki,« je rekel. »Le kam sta stekli?« »Srečala sva zajca, polža in metulja — našla bova tudi najini punčki,« je vedro verjela Lenčka. Napotila sta se naprej. Metulj pa je razprostrl velika, rumena krila in odletel nazaj med cvetke. Prišla sta v košat bukov gozd. V debelih deblih so bila temna dupla. Otroka sta se zvedavo razgledovala. »A je mogoče, da bi na drevesu zagledala najini punčki?« je bila dovedna Lenčka. »Tudi tega bi bili zmožni, toliko zdaj že vem.« »Preišči ti dupla, jaz pa bom iskala po tleh.« Počasi sta hodila in skrbno preiskovala okolico. Nenadoma je kenčka radostno poskočila: »Glej, tukaj je pasek najine mlajše — cvetoči slak! Gotovo se ji je odvezal, pa ga je zgubila.« Potem sta zgoraj na vejici zagledala ovenelo marjetico. »Moki sem jo privezala okrog vratu, preden sva ji izbrala ime. Ta ho še glavo zgubila!« »Ne bo je, ne! Glava se je trdno drži,« je verjel Mihec. Zmedena henčka pa je z rokami iskala lastno glavo. Ni ji šlo vanjo, kaj sta punčki počeli na veji. Iz bukovega debla se je zaslišalo: »Škrt! škrt! Škrt!« »Halo, kdo je tam zgoraj?« je zaklical Miha. Pred vhodom v drevesno duplo, ki je bilo hkrati okno in vrata, so e sredi kosmatega gobčka zaiskrili ostri zobčki: »Tukaj sem doma jaz, veverica,« je rekla kosmatinka in zagnala vanju lupine strtega »Oprosti,« se je vljudno priklonil fant. »Imaš morda še koga v gosteh?« »Imam! Lahko prideta, če vaju je volja in se ne bojita, da zdrsneta, ko bosta plezala v moj dom.« »Kakšni pa so tvoji gosti?« je previdno poizvedoval Mihec. »Pridi pogledat! Ni moja dolžnost, da razlagam, ti vsiljivi človeček.« »Oooo, tako se pa ne govori,« se je razjezila Lenčka. »Nikakršna vsiljivca nisva. Svoji svetlolasi koruzni deklici iščeva.« »Če je tako,« je odvrnila veverica, »bo res najbolje, da priplezata gor. Tu se imamo prav lepo.« Lenčka je plosknila z rokami in se zasmejala: »Gotovo sta pri veverici, potepinki! Pa ju noče izdati.« Mihec se je s hrb torn naslonil na deblo, sklenil dlani v stopničko in deklica je gibčno kot veverica splezala na drevo. Pokukala je skozi odprtino v duplo. Notri je bilo temno, pa vendar se je Lenčki zazdelo, da se je v kotu nekaj zalesketalo. Poskusila je z zvijačo: »Ej, punčki, pridita bliže! Ne bosta ne kregani ne tepeni!« Posrečilo se je. Tisto zlato v kotu se je premaknilo in zazvenel je jasen glasek mlajše: »Res ne bosta podivjala nad nama?« Le kje je našla te besede, je prešinilo Lenčko. Seveda, veter divja čez njivo, nevihta pridivja... Kaj sta si z Mihcem nakopala na glavo takrat, ko sta to bistro, nagajivo rdečelasko prinesla z njive v hiško - to se bo šele pokazalo. »Ne bova, ne bova,« je zatrjevala Lenčka prisrčno in ju vabila. »Skrbelo naju je. Že od jutra vaju iščeva po gozdu. Vse živali so nama pomagale pri iskanju - vidve pa takole veseljačita« je grenko pristavila. »Samo na obisk h gozdnim prebivalcem sva šli,« se je zdaj resno oglasila starejša. »V gozdu sva doma in prav je, da se poznamo.« K temu ni bilo kaj dodati in Lenčka je začela priganjati: »Zdaj pa gremo domov! Poslovita se lepo od vajine gostiteljice!« Storili sta, kar je zahtevala, in že plezali po njeni iztegnjeni roki na ramo, se oprijeli dolgih las, Lenčka je skočila in varno pristala na tleh. Mihcu so se razlezla usta in temne oči so mu zažarele. »Pa sta be spet tu! Ampak povem vama, Lenčka bi vaju brez mene nikoli ne našla!« »Že prav, že prav,« se je skrivnostno posmehnila rdečelasa Mikica. »To kar med seboj poravnajta, kakor vesta in znata. Medve veva svoje.« »Kam gremo pa zdaj?« je vprašala Moka, še vedno sedeč na Lenčkini rami. »Zdaj pa še sprašuje!« se je ujezil Mihec. »Domov vendar!« »Pa ne peš, ko je takooo daleč,« je zategnila Mikica. Čudno, kako je domov vedno dlje kot od doma. Na ramah sta še kar hitro prijahali do hiške. Ostrmeli sta nad igračami. »Zdaj bova pa lahko druge povabili k nama!« je poskakovala manj ša. »Obljubita, da se nikoli več ne gresta potepat! Če bosta kam odšli, zaprita domek in napišita, kje sta, da vaju bova našla. Mikica je stresla rdeče kodrčke in nagajivo pogledala Mihca z zelenimi očmi: »A veš, kako je dolgčas, če si kar doma?« In čez čas spet odprla našobljena usteca. »Pisati še ne znava. Bova narisali, kam sva šli.« Otroka sta dobro poznala dolgčas. To je tedaj, kadar dežuje in Lenca ne sme k Mihcu in Mihec ne k Lenci. Dan je dolg kot teden. Vendar sta zdaj razumela tudi to, kako je hudo, kadar te skrbi za koga, ki ga imaš zelo rad. Tedaj je zašumelo suho listje, sek, sek, sek so udarili zajčkovi zobje in izza grma se je slišalo: »Bom jaz popazil! Bom jaz popazil! Kamor bosta šli, bom tekel za njima in potem priskakljal nazaj. Zelo nagel. Vse bom povedal.« Vsi skupaj so si oddahnili in se začeli igrati s kroglicami iz blata, z medvedki in mucki in popolnoma pozabili na vse skrbi. Majhne stvari so postale velike - a velike drobne, tople in okrogle.