Brez sestrice ne gre

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rodila se je koruzna punčka Brez sestrice ne gre
Koruzni punčki
Neža Maurer
Lepo izrezljani nič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ko se je spustil mrak na zemlji, so se odpravili starši domov pa tudi Lenčka in Miha. Malo sta zaostala za odraslimi. Ti so bili utrujeni od dela, da se niso menili zanj, in tako je lahko Miha nemoteno razpredal o tem, kar ga je tiščalo. »Kar obrnil bi se najraje in šel nazaj.« »Zakaj?« je otrpnila Lenčka in moral jo je pocukati za roko, da se je prestopila. »Ti pa tudi nič ne misliš! V Vinci je Moka ostala čisto sama...« »Saj je v hišici, pokrita je, spi. Jesti ima dovolj za cel teden.« »Ne delaj se bolj neumno, kot si,« je odsekal Miha. »Ti si neumen!« se je zdaj razhudila tudi Lenčka.»Ponoči bi ostal sam v Vinci? Lahko te požre volk!« In se je primaknila bliže k dečku, saj je bil vse naokrog temen gozd. »Aha, tebe je lahko strah — punčko pa ni, misliš? A njo pa ne more volk pa lisica pa sova pa divji lovci?« Lenca je nadrobno zadrhtela, velike oči so zrle med drevje in v glavi se ji je razbesnela prava nevihta samih črnih misli: ves gozd je nenadoma odmeval od lomastenja strašnih, neznanih zveri — in vse so grozile Mokici. Še pohlevni zajec ji hoče pojesti oblekico in laske... Kaj šele jazbec! Solze so ji dušile glas, ko je izdavila: »Mihec, kaj naj narediva? Čisto sama najina punčka res ne more živeti v gozdu.« Kar zgrbila se je od skrbi in zgrabila za ponujeno roko. »že ves čas razmišljam o tem,« je bolj zase kot zanjo rekel fant in Lenci je malce odleglo. »Nocoj bova hitro zaspala, da bova lahko jutri navsezgodaj vstala,« ji razlaga. »Ja in potem?« »Hitro v Vinco k Moki, da bova pri njej, ko se zbudi.« Lenca se je držala Mihca, capljala za njim, nizko povešala glavo in si predstavljala, kako strašno bi bilo, če bi živela popolnoma sama pa še v gozdu. Obljubila je Mihcu, da bo hitro spala in zgodaj vstala. »Velikokrat si mi že obljubila, a ti tako dolgo, predolgo spiš! Veš kaj, prišel te bom klicat ob prvi zori. Stekla bova v Vinco in naredila Moki sestrico, da ne bo sama.« »Sestrico!« je olajšano vzkliknila Lenčka, da so se odrasli začudeno ozrli. Deklica se je zbala, da jo bodo spraševali, brž pomahala Mihcu, rekla »Velja!« in stekla k mami. Doma je ni bilo treba prav nič priganjati v posteljo. Povlekla se je pod odejo tako urno, da je mama zamrmrala: »Le kaj se ji je danes zgodilo?« Potem je pozabila na otroka. Kako bi tudi mislila nanj, ko je bila sama tako utrujena in še lačne živali v hlevu so jo klicale. Zjutraj se je sonce komaj dobro pretegnilo za goro Tajno, ko je Mihec z dolgo šibo že trkal na Lenčkino okno. Se ni bal domačih? Ti so že ob zori odšli na polje, Lenčko pa pustili, da se naspi. Včasih se je zbudila šele tedaj, ko je prišla mama po malico. To pot je bilo drugače. Slišala je trkanje in v polsnu spraševala: »Kateri ptiček mi trka na okno?« Poslušala je, če bo začivkal ali zapel. Pa ni. Odprla je okno in videla, da ni zime, da zunaj ne trkajo lačni ptički. Domislila se je večernega dogovora. Planila je kvišku, zmetala nase obleko in že je bila zunaj. Z Mihcem sta stekla proti Vinci, da so ju komaj pete dohajale. Ni ju gnal strah, saj je bilo jasno, svetlo jutro in sonce se bo vsak hip pokazalo izza Tajne. Gnala ju je skrb. Ko sta privihrala na cilj, sta videla, da se niti list na hiški ni premaknil. Jazbec ni razkopal doma, lisica ni vohljala okrog njega, tudi strašni volk ne. Noč je minila in njuna svetlolasa punčka je še mirno spala. Skozi vrata nista mogla k njej, zato sta legla na tla in poškilila skozi okence. Ležala je, kot sta jo položila, in se srečno smehljala. Be je res smehljala? Res. Bilo je rano jutro in sanjala je lepe sanje. »Pssst,« je šepnila Lenčka. »Pustiva jo, naj spi, midva pa ji pojdiva poiskat sestrico.« »Hitro!« je spet priganjal Miha. »Vrniti se morava, preden se zbudi.« Stekla sta proti njivi, da ju je sveža rosa zapekla po bosih nogah. Pa nič zato. Bilo je prijetno. Peklo je, kot peče zelen bonbonček v ustih. Tapkala sta med koruznimi stebli in iskala, kateri štorž bi bil najprimernejši za sestrico. »Prav takšna, kot je Moka, ne sme biti. Drugačno morava najti.« »Kako - drugačno? Tudi ta bo koruzna punčka, ne pa punčka iz korena ali mlade buče.« »Seveda bo koruzna punčka,« je zatrdil Miha. »A lepo bi bilo, če bi imela bolj rdeče laske... Nekatere koruze so prave rdečelase lepotice.« Lenčka je vzdihnila: »Lahko se vrnejo naši domači s travnika, preden bova našla na tako veliki njivi rdečelaso koruzo... Vsi storži so enako oblečeni.« Miha je pokimal - saj je tako iskanje prava loterija. Odločil se je: »Veš kaj, zamižal born, štel do deset in tisto, do katere bom prišel, born utrgal.« Takšna odločitev se je zdela Lenčki zelo pametna. Pozorno je sledila Mihu, kako stopa, kako steza roke predse, da se mu ne bi kakšen štorž zaletel naravnost v nos. »Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet...« tedaj je umolknil. »Kaj pa je?« je zahitela Lenčka. »Na rdečo koruzo je treba malce počakati. Ne smem zgrabiti kar prvo, ki mi pride pod roko.« Miha tava sem in tja, išče in nenadoma odločno zakliče: »Deset! Kar bo, pa bo.« Odpre oči in zgrabi koruzni storž pred seboj. Previdno odstre zunanje koruzne liste in se razveseli: »Sreča! Ni čisto rdeča, je pa Lenki je ušla pikra opazka: »Je tudi pegasta?« Pomislila je na sosedovo Malči. »To bova še videla, « sebMiha ni zmedel. »Čakaj, da ji potegnem obleko z glave.« Koruze se oblačijo prek glave. Lenčka je čakala, Mihec pa je slačil liste. Koruza je bila zares pegasta: tu in tam so bila posejana drobna rdeča zrnca. Nasmejala sta se svoji lepi deklici in stekla proti gozdu. Spotoma je Lenčka utrgala cvetoči slak in ga privezala punčki za pas. Potem sta jo previdno položila k Mokici, ki je še vedno spala. Odela sta jo, spet pokrila streho - samo čez streho sta lahko prišla v hišico - in Lenčka je zašepetala: »Srečno! Dobro spita. Ko se bosta zbudili, se najejta. Potem se lahko igrata, ampak samo v hiši. Ne odhajajta zdoma, da se vama kaj ne pripeti!« »Komu si to govorila?« je vprašal Miha. »Komu - punčkama vendar!« »Lenčka, a ti slišiš, kadar spiš?« »Ne vem. Nisem še poskusila poslušati v spanju.« Miha je skesano pritrdil: »Tudi jaz ne.« »Zato verjamem, da sta me slišali.« Potolažila sta se ob tej misli in zdirjala iz Vince proti domu. Na robu gozda ju je pričakalo veliko, rdeče zlato sonce. Položila sta si prste na oči in skozi špranjo sledila rdečo stezo skozi rdeče grmičje. »Sončne lase ima mlajša in pegice kot sončne lise,« se je domislil Mihec. »Sončna moka bi bila iz nje.« »Tako majhna, micena je. Slišiš, Mihec: micena Mika! Mika, Mikica ji bo ime,« se je na hitro odločila Lenčka. »Mikica in Mokica!« sta vzklikala otroka in se razposajeno smejala. Ustvarila sta nov svet. Ko se je steza razcepila, sta se razšla. Mihec je stekel domov, Lenčka pa tudi. Imela je srečo: domači se še niso vrnili s polja, pa tudi noben potepuh se ni priklatil k hiši. Urno si je umila noge, popila nekaj mleka, zaprla vrata in se zavlekla v posteljo. »Aaaah,« je srečna zazehala, »Mikica in Mokica, a še spita?« Že so se ji zaprle oči. Ko je prišla mama kuhat kosilo, jo je zbudila, resnične sanje pa so ostale.