Rodila se je koruzna punčka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Rodila se je koruzna punčka
Koruzni punčki
Neža Maurer
Brez sestrice ne gre
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Za našim mestom se vleče dolga in široka dolina. Na njeni levi so nakupčkani griči, na desni je razpotegnjen en sam hrib. Njegov vrh je velikanska, plitva kotanja. Kot bi jo varovali, stojijo okrog nje košate bukve in hrasti. Na prostranem dnu so danes posajene smrečkice, nekdaj pa je tam bila njiva. Navadno smo na njej posadili koruzo. Kdo se spominja tega? Jaz, Lenčka, nekdanja deklica iz najbližjega zaselka. Takrat sem bila preklasta: roke in noge kot količki, telo veveričje, poleti in pozimi oblečeno v nabrana krila do kolen. Proti mrazu mi je mama spletla volneno jopo. Za svoja leta sem bila potegnjena, kar so še poudarjale kuštraste, svetle kite, ki so mi segale čez pas. Norčevali so se, da imam brezaste oči, jaz pa sem trdila, da imam zelene z zlatimi zvezdicami — in dva češnjeva peclja za obrvi. Lenčka ni rada sama zahajala v prostrano kotanjo sredi gozda. Pravili so ji Vinca, pa ni bilo nikjer trt, še sledu po vinu ne. Skrivnosten, senčen kraj, nobenega človeškega selišča ni bilo v bližini. Samo široka pot, porasla s prožno, nitasto travo je vodila mimo. Naokrog po gozdu so bile razmetane velikanske skale, ki so jim pravili peči. Res so bile takšne kot krušna peč. Lenčka je komaj zlezla nanje. Bila je še majhna, vendar ne toliko, da ne bi znala od doma do Vince. Domači niso nič radi videli, da sama lazi po gozdu. Kadar so imeli delo v tistem koncu, je bila Lenca najsrečnejša, če je z njo šel sosedov Mihče. Seveda poba ni vesel na kljuki in je imel včasih svoje načrte. Tako se mu je ponudila priložnost, da se odpelje z očetovim kolesom v vas — a Lenčka je sedla na grivo pred njihovo hiško in tako jokala, kot bi se ulila ploha. Mihče je uvidel, da kolo lahko počaka, dekletce pa ne more. Prijel jo je za roko in odločno potegnila kvišku. Stresel je z rjavimi, vsenaokrog ravno pristriženimi lasmi in obstal pred njo kot novoletna goba, ki pomeni srečo: oči so se kostanjasto pobliskavale, usta širila v nasmeh, da je Lenco v trenutku minil jok in je še sama razkrila krepke zobe. »Greva!« je rekel veselo. Dolge, koščene roke in noge so mu trznile, zavrtel se je kot velik možiček–kopitljaček in se zagnal po strmi stezi v gozd. Stekla je za njim. Bila je prva jesen. Koruza je že zibala za ped velike storže in med ovojnimi listi, ki so jim otroci pravli koruzna obleka, so se kazali svetli laski. Mihče je raztreseno vprašal: »Kaj bova zdaj sama tu v Vinci?« V resnici sploh nista bila sama, saj so domači okopavali repo na sosednjem ogonu. A kdaj so otroci šteli odrasle k svoji družbi? Lenčka se je čutila malce krivo, ker ga je tako na silo zvlekla s seboj, in je voljno prikimala; rekla pa ni nič. »Pusto je,« je godel Mihec, ki je bil v mislih še pri kolesu. »Ne, ni pusto,« se je uprla Lenca, »saj sva dva. Lahko bi si kaj izmislila.« Kot bi mignil, sta obrnila jasi hrbet in stekla v gozd. Mihče je takoj začel slačiti mah s pečin. Rad je to počel: segal je z rokami za zelene plasti in jih ločil od kamnitih površin. Zelene odeje so se luščile na tla. Lenčka jih je ravnala in zlagala na kup. Nič ni mislila, kaj bo iz tega nastalo. Delala je kot vedno, kadar sta se skupaj igrala: tiho in urno. Nenadoma je fant jeknil. Zelenobled se je sesedel kraj kupa zelenega mahu. »Kaj je, Mihec? Kaj se je zgodilo?« »Nič,« je globoko izdihnil, »lahko pa bi se.« Čez čas se je fantu vrnila kri v lica in spet je segel z dlanmi pod mah, a zdaj je delal previdneje in je mah sproti zvijal v mehke kolobarje. Ni pa povedal, kaj se je zgodilo. Ko se mu je zdelo da je dovolj mahu, je sedel na štro in rekel: »Napravil bova hišo.« »Hišo?« je zinila Lenčka. »Kako pa se iz mahu napravi hiša?« »Pri vsakem delu je tako, da je treba najprej začeti, pravi moj ata.« Miha je vzel nožič, narezal šibe in že zaril ogrodje v tla. Na rogovile je položil prečne šibe. Zdaj se je deklici zasvitalo: izbrala je tanke, mahovnate plast, jih obeseila čez prečke in zelene stene so bile narejene. »Boš napravil tudi ostrešje?« »Nazadnje. Prej bova postavila pohištvo.« »Iz česa ga bova pa naredila?« »Iz mahu. Če imajo lahko kače mahovnate postelje, zakaj jih ne bi naredila še midva!« »Kače?« je ostrmela Lenčka. V ušesih ji je spet zazvenel Mihčev pridušni krik. Torej — kača je bila pod mahom in fant jo je zagrabil s prsti. Strmela je vanj, spraševala pa ni, kajti kadar sej Miha odločil, da bo igral junaka, ga je igral do konca. »No, bo kaj? Boš zijala prodajala, ali bova še kaj delala?« »Kaj pa?« je vprašala odsotna, kot bi pravkar prilezla iz najglobljega brezna v Vinci. Iz tistega, iz katerega še nihče ni prišel živ. »Nacufaj okrogle ploščice mahu za mizo.« »Kot dlan.« Mehka miza je malce čudna zadeva, ampak mislite si lahko, da je pogrnjena z debelim prstom. Naredila sta tudi mahovnate stole in nazadnje še posteljo. Zvila sta mahovnate svaljke, jih zložila drugega poleg drugega in prekrila z mahom: postelja se je lahko zibala sem in tja. »Na taki postelji bi pa še jaz spala,« se je nasmejala Lenčka. »Prevelika si.« »Poiščiva nekoga, ki mu bo postelja ravno prav.« »Koga le?« Iskala sta z očmi po drevju, po skalah — Lenčko je streslo ob misli na kačo. Ne, tudi ptice ne moreta spraviti v mahovnato hiško. Mihcu je ušel pogled med debli proti jasi in oči so se mu zasvetile: »Kaj če bi...« »Kaj?« »Napravila koruzno punčko, takšno kot jih delamo, kadar ličkamo koruzo.« Domišljija ga je že odnesla: »Izbrala bova takšno z najlepšimi lasmi. Tako dolge in svetle bo imela, kot so tvoji.« Lenčko je kar pogrelo, saj so se ji njeni lasje zdeli kto predivo. Vendar teh Mihčveih besed Lenčka od tistega dne ni več pozabila. Zdirjala sta do koruzne njive, se previdno — da ju domači ne bi opazili — vtihotapila med visoka, šelesteča stebla koruze in iskala storž z dolgimi, svetlimi lasmi, kakršne ima Lenčka. Našla sta storžek, že skoraj dozorel, z bleščečimi zelenkasto belimi laski. Odlomila sta ga previdno, da se ne bi slišalo. Kam pa pridemo, če bi še otroci trgali nezrelo koruzo! Ni dovolj, da jo kradejo jazbeci, vrane, šoje. Tudi zajec ogloda vsak storž, če ga le doseže. Vedela sta to, zato sta delala nadvse tiho. Šele v gozdu sta si oddahnila. Koruzici sta poravnala oblekico — saj vendar ne more biti tako do vratu zapeta — ji privezala okrog vratu marjetico namesto verižice, ji poravnala laske in jo položila na mahovnato posteljico. »Kako ji bo ime?« je šepnila Lenčka, saj se ob rojstvu ne sme glasno govoriti. Miha je preslišal vprašanje. Mogoče bi rekel ‘Lenčka’, pa mu je bilo nerodno. Čez čas je le zinil, da naj bo Koruzna deklica. »Uh, to ni nič!« se je vznevoljila Lenčka. »Pa naj bo Punčka, da bo bolj imenitno.« »Punčka je punčka, to ni ime,« se je glasno razjezila Lenčka. »Po imenu poznamo človeka,« je zatrmoglavila in se vzravnala, da bi bila prav tako velika kot on. »Ti nisi neki poba iz naše vasi. Mihec si, pa konec!« Popustil je. Zamišljeno je s kazalcem gladil dolge, skoraj bele, sveže in žive laske še nezrele koruzice in tuhtal, ali je kakšno ime, ki bi bilo povezano z lasmi... Lenca je gledala Mihčev prst in kar malce zavidala punčki, da jo boža. Fant pa je predel svoje misli: Če bi koruza dozorela, bi iz nje naredili moko. Nasmehnil se je: »Naj bo Mokica. Moka.« Tako je punčka dobila ime. Pokrila sta jo s čipkasto mahovnato odejico, nato pa hiški naredila še streho, seveda iz mahu. Zdaj sta bila bogata: Imela sta lepo hišico v Vinci in še otročička v njen. A kaj če bo Mokica lačna, ko se zbudi? Brž sta stekla do prve mlake — vsaka prava gozdna cesta je včasih imela plitve in globoke mlake. Ob robeh je bilo mastno blato. Pregnetla sta ga, zamesila hlebčke in jih položila na sonce. Sonce ima rado otroke: grelo je hlebčke in speklo okusen kurh za koruzno punčko. »Menda ne bo jedla samega kruha?« je zaskrbelo Lenčko. Poiskala sta še nekaj jagod in napol zrelega žira in vse to položila na mahovnato mizo kraj postelje. Oddahnila sta si, poravnala streho in čez vso hiško nagrmadila suhega listja. Da se jima ne bi kdo posmehoval? Oh ne! Bala sta se le, da mojstrovine ne bi kdo razdrl in prestrašil njuno ljubo Mokico. Punčka je spala sladko kot pravkar okopan dojenček in verjela sta, da jo bosta prihodnjič, ko spet prideta, našla zdravo in veselo. Odslej se Miha ni več branil hoditi z Lenčko v Vinco. Kako tudi — saj ju je tam čakala koruzna punčka! To ni bila igračka, katere bi se fantje izogibali. Bila je resnična punčka, ki je potrebovala dom, igrače, hrano in družbo. Vse to sta ji lahko dajala le oba, Lenka sama bi tega ne zmogla.