Če si vljuden, pomahaj z repom
| ← Zmaj med borovnicami | Če si vljuden, pomahaj z repom Koruzni punčki Neža Maurer |
Tat, ki krade svoje → |
| |||||||
Mihec in Lenca sta ugotovila, da so se njuni otroci— vse štiri sta zdaj štela za svoje — mnogo naučili drug od drugega. Napredovali so. »Mislim, da jim šola ni več potrebna,« jih je Lenca hvalila pred sabo in pred Mihcem. Ni ga mogla prepričati. Rekel je: »Za življenje v gozdu znajo res dovolj. Kaj pa če bodo kdaj odšli po svetu in se ne bodo znali vljudno obnašati med ljudmi?« »Kako to misliš — po svetu?« ni razumela Lenca. »Saj sva jih vendar naredila, da bodo nama v veselje.« »Nikar ne trdi, da lahko kako živo stvar narediš sam sebi v veselje. Ne mačke ne psa ne moreš imeti samo v svoje veselje, kaj šele takšne bistre koruzne otroke! Svoje življenje imajo. Čez leto, dve se lahko zgodi, da si bosta punčki zaželeli potovanja, ali pa se bosta omožili. Lej, koliko sta se ta dva kuštrasta rdečelasca doslej potepala — misliš, da bosta za vselej ostala v gozdni kočici?« »Skoraj žal mi je, da sva pustila dečkoma ostati poleg punčk,« je zastokala Lenca in sveti strah pred neznano prihodnostjo ji je zatresel brado. »No no, Lenčka, še malo, pa boš rekla, da ti je žal, ker me poznaš... Kaj če bom tudi jaz lepega dne odšel po svetu?« ji je Mihec ponagajal. »Kako praviš?« je dahnila deklica. »Hočeš reči — če bova midva nekega dne odšla po svetu...« »Oh, ta dvojina!« je sam pri sebi godel Mihec. »No, potem pa reci: Če bomo mi nekega dne odšli po svetu.« Fantič je osramočeno povesil glavo. Saj sta se res z Lenčko kar naprej skupaj igrala, kako naj bi potem on sam odšel po svetu? Preokrenil je pogovor: »Zdi se mi, da bo prav, če omogočiva koruznima punčkama malo olike, lepega vedenja, dobre vzgoje.« »Misliš — samo deklicama?« »Če nimaš nič proti, lahko gresta tudi dečka v prevzgojo. Upam, da ne bo treba preveč plačevati.« »Kako — a šole v gozdu niso zastonj?« »Kaj se ve...« »Lani ju je učila sova. Kolikor vem, nisva nič plačala. Sova je modra in stara; za življenje ne potrebuje veliko. Bi jih lepega vedenja učil kdo drug?« »Mislim, da bi za vzgojo bila najboljša lisica pod gabrovim grmom.« »Lisica si rekel?« »Seveda sem rekel lisica! Saj menda nisi gluha.« »Lisica — pa vzgoja?« »Poslušaj, Lenca! Vzgoja, tako sem zadnjič nekje prebral — saj veš, da včasih tudi berem — je tudi to, da se obvladaš, da ne pokažeš vedno, kakšne volje si ali kaj si o kom misliš.« »Naša mama pravi temu — hinavščina!« »Ja, ja, saj je več besed za isto stvar. Ampak včasih je pa le dobro, če...« Najbrž bi se Lenca in Mihec še kar prepirala sedeč na hlodih pred hiškama v Vinci, Če ju ne bi prekinili Mikica in Moka, ki sta hoteli biti še vedno v središču pozornosti z zmajsko dogodivščino. Tulili sta jima v ušesa: »Vesta, kakšna zmaja? Ogromna! Eden je bil zelen, drugi rjavkasto zelen, tretji...« »Trapa! Tretjega si si izmislila!« »Res je! Res! Nočeta me poslušati! Kar med seboj se pogovarjata! Grda sta! Nihče me noče poslušatiiii!« se je divje in ihtavo zjokala Mikica. Lenca se je spogledala z Mihcem. Že naslednji dan so vsi štirje otroci pešačili k lisici pod gabrov grm. Ni mnogo zaračunala. Niti cele kokoši. Z Mihcem se je dogovorila, da ji bo štiri nedelje zapored prinašal kosti od obeda. Če bo kosti veliko, jih bo pač nekaj zakopala. Zato bo naučila vse štiri gozdne otročaje — kot jim je ona pravila — lepega obnašanja. »Ja, tudi vzgojila jih bom, če se bo še dalo. Mislim pa, da je pravi Čas za vzgojo minil in da so sredi gozda že malce podivjali,« je pletla svoje misli in se zvito nasmihala, kot pač zna Zvitorepka. Kosti bo vsekakor dobila — naredila pa bo, kar pač bo. Lenca jo je nadrla: »Ti boš očitala nevzgojenost mojim otrokom? Kje pa ti živiš? Sredi mesta ali pod grmom?« »Veš, ljuba deklica, jaz le grem včasih med ljudi, da ne rečem med kokoši. Ne ne, med ljudi sem mislila, med ljudi...« Lenca se je prijela za glavo in se obrnila stran. Naj se Mihec kar sam pogovarja s to nemogočo vzgojiteljico, ki misli le na kurja bedra! Lisica — ko da je prebrala njene misli — je rekla: »Saj sva se z Mihcem po moško o vsem dogovorila. Zmenjeni smo, velja?« Prva ura vzgoje se je začela takoj. Lisica je rekla koruznim otrokom: »Sedite!« Posedli so na tla pod gabrov grm, dobro skriti vsem očem in Zvi-torepka je začela razkladati svojo modrost: »Prva stvar na svetu je vljudnost. Vljudnost pomeni, da ne govoriš tistega, kar misliš — ampak pustiš drugega, da govori, kar misli. In potem, ko izveš, kaj misli tisti, ki govori, se odločiš, kako bi bilo najbolje ravnati z njim — pa naj bo človek ali žival...« Z očmi je poblisnila po učencih. Molčali so in zvesto poslušali visoko šolo gozdne olike. Lisica je zadovoljna nadaljevala: »Drugo važno pravilo je, da moraš biti vedno dobre volje. Nobene ihte, godrnjanja, izsiljevanja. To se nikjer ne obnese — samo po grbi jo dobiš. In kako najbolje pokažeš dobro voljo? Takole, poglejte!« Lisica se je sprehodila pred njimi in mahala z repom valovito sem ter tja. Ne gor in dol, ampak sem ter tja! Pa ne kot domač kuža, ki maha, kot da misli odvreči rep! Lahkotno, mirno. Ko jim je odigrala ta prizor, se je ustavila in rekla: »Tako, zdaj pa vsi vstanite in pomahajte z repom!« Otroci so vstali, se spogledali — in molčali. »No, ali bo kaj ali ne bo nič?« je zacepetala lisica s prednjima tacama in njeni ostri zobje so grozeče šklepnili. Še vedno ni bilo nič. Otroci so stali, kot da so se spremenili v navadne trde koruzne storže — samo oči so jim posmehljivo švigale sem in tja. Tedaj je lisica znova zacepetala — tokrat z zadnjima nogama tako močno, da so se ji naravnost vdrle v tla. »Me boste ubogali, ali se boste nehvaležno kujali pred svojo učiteljico?« Spet se je prva ojunačila Mikica, ki je že tako veljala za predrzno in najmanj vzgojeno. A prvi nauk si je dobro zapomnila, zato je začela nadvse vljudno: »Draga učiteljica lisica, ne morem drugače, kot da te v imenu nas vseh vljudno vprašam: S čim naj pomahamo? Mi nimamo repov.« Uboga lisica bi pobledela, če ne bi imela vsega obraza prekritega z žolto rjavo dlako. Tako pa je bila srečna, da je tudi tokrat njena prirojena vljudnost ni pustila na cedilu. »Že dobro, že dobro, dragi otroci! Ne zamerim vam, da nimate repov. Za danes bo dovolj — lahko greste domov. Pomahajte mi z roko ali pa z nogo, kakor vam je ljubše. Tudi to je znak veselja. Jutri pa se spet vidimo. Na svidenje!« Kdor se brez razburjanja hitro sprijazni s tem, da vsakdo nima repa, je zares dobro vzgojen.