Pojdi na vsebino

Zmaga (Fran Milčinski)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Zoper volitve in gorske velikane Zmaga
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Jesenska razstava in damska moda
Spisano: 18. septembra 1927
Izdano: Slovenski narod
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Dve stranki imamo, obema je važna, pa tudi težka in odgovorna naloga, da druga drugo pobijeta. Lep je ta cilj in vreden najboljših moči.

V dosego tega cilja sta obe stranki druga drugi potrebni kakor vsakdanji kruh, kajti brez nasprotne stranke ne bi imela stranka nič opravila in bi lahko zaprla štacuno.

Ne gre drugače nikakor ne, nego da sta dve stranki, in jima torej moramo biti hvaležni, da sta obe, in jima tudi smo.

Zato je bila z viharnim navdušenjem sprejeta vest, da so volitve obema strankama prinesle popoln uspeh.

Zmagali sta obe stranki z nepričakovanim sijajem in je bila zmaga na obeh straneh taka, da so jo novine morale prinesti z najdebelejšimi črkami, da se je videla.

Ena zmaga je veliko. Dve zmagi sta še več. Tem bolj nas je dvojna zmaga brez ozira na stranko viharno razveselila. Vsa Ljubljana je govorila in govoril je Maribor, in ljubljanska in mariborska oblast takisto nista nikakor ne držali zavednih svojih jezikov za zobmi. Nego je Ljubljana ostala bela in sploh vse je ostalo belo in kakor na novo oprano, oškrobljeno in svetlo likano.

Zmaga je bila vsevprek popolna in zmagoslavje in triumf in sploh in je obema strankama tudi število glasov nezaslišano naraslo in smo s strahom čakali vesti, da bodo narasli glasovi udarili čez bregove in zahtevali človeških žrtev. Hvala Bogu, je niso!

Skratka, bilo je jako pasje in ni treba misliti, da »pasje« pomeni kaj grdega ali neugodnega, nego je »pasje« zgolj nov slovenski izraz, vrle gospodične ga rabijo na liceju namesto »hecno« in se »pasje« prilega vsemu, kar je pasje in kar ni, in je prav, da je lepa slovenska beseda slednjič izpodrinila tujko.

Zmaga pa seveda ne bi bila zmaga in kdo naj bi je bil vesel, če ne bi bila hkrati z zmago poražena nasprotna stranka.

To pa se je, hvala Bogu, zgodilo v polni meri, kajti sta bili obe stranki strahovito poraženi, na glavo potolčeni, osramočeni in izločeni iz političnega življenja in sta usmiljenja vredni morali potiskati neizmerno papirja, da sta dokazali, da vendar še migata.

Poraz je na obe strani katastrofalen in je edino, kar more stranki odvrniti od obupa in klavrne smrti, ta tolažba, da sta obe sijajno zmagali ...

Te zmage se odkritosrčno veselimo in jo viharno pozdravljamo.

Obema strankama jo privoščimo, jima iskreno čestitamo in nikakor nismo takšni, da ne bi.

Kajti to zahteva že bonton.

Pri nas imamo bonton in vsikdar vse viharno pozdravljamo, najsi bo Sokol ali berolinski teater ali Pribičević ali rajnki gospod Pašić ali nemški avto ali karkoli in je bil viharno pozdravljen predlansko leto celo oni gospod minister, ne vem, kako se piše, ki je turške vere, in je bil od viharnega pozdrava jako ugodno presenečen. Rekel je, da drugod ni toliko bontona, resnično da ga ni.

Seveda je viharni pozdrav tem viharnejši, čim več je zraven godbe in maškar in sploh.

Pa smo žalibog čitali, kako temeljito sta obe stranki pripravili zmagoslavje in manifestacijo, vsaka da je imela najete tri godbe in Orle in Orjuno in lampijone in narodne noše.

Zgodilo pa se je, da ni bilo nič, ne godbe, ne maškar, ne lampijonov, nobene reči, še toliko ne, kar gre za noht.

To ni bilo prav!

Škoda je toliko pripraviti, potem pa pustiti, da gre brez koristi v nič. To ni pravo gospodarstvo!

Pepe, oni, ki sedi v uredništvu, mi je potem razodel, zakaj ni bilo nič.

Rekel je, da zato ne, ker sta zmagali obe stranki in sta obe pripravili manifestacije; toda, je dejal, da imamo v Ljubljani samo enega gospoda, ki zna in manifestacije aranžira.

Manifestacije aranžirati z jamstvom za uspeh ne zna vsak osel, je dejal Pepe. Zato da je treba grla. Ne zaradi pijače, je dejal, nego zaradi litanij. Kajti ni manifestacije brez litanij. In ne gre, da bi se litanije klavrno žebrale, nego je manifestacija tem slovesnejša, čim bolj se deró. Zato da je treba, da gospod, ki kolovodi manifestacije in litanije, s svojim grlom daje spodbudo in zgled.

Ta zgled mora biti tudi prepričljiv, da mu kakor en mož sledi vsa ulica in brnijo okna in je nepopisen užitek jih poslušati:

»Živela bela Ljubljana!« — »Živiooo!«

»Živela pisana Loka!« — »Živiooo!«

»Doli s polento!« — »Živiooo!«

»Živio blok!« — »Živiooo!«

»Živela enotna fronta!« — »Živiooo!«

»Živio Šenklavž!« — »Živiooo!«

»Dol s čevapčiči!« — »Živiooo!«

In tako naprej.

Te litanije niso nikoder tiskane ali zapisane, je dejal Pepe, ampak prihajajo gospodu kolovodji sproti na jezik, kakor pesniku poezije in je za to treba posebnega daru. Nekateri trgovci, da so hoteli te litanije porabiti za reklamo. Ponudili da so lepo ponudbo, da bi se v litanije sprejele še njih tvrdke:

»Živeli čevlji Bata!« — »Živiooo!«

»Živela čokolada Bata!« — »Živiooo!«

»Živelo milo Copata!« — »Živiooo!«

Toda da je rekel gospod kolovodja, da si bo stvar še premislil; najprej da bo govoril še s konkurenco, koliko da ta ponudi.

Takšen torej, je dejal Pepe, da je gospod kolovodja in aranžer in takšen da je njegov posel. Na razpolago da je drage volje vsakomur, kdor ga najame, kajti da se ne peča s politiko. To pot pa da sta ga najeli obe stranki. Poizkusil da se je raztrgati, toda ni šlo. Zameriti pa da se takisto ni maral na nobeno stran. Pa je izjavil, da je žalibog bolan za zeleno kolero in je žalibog ostal doma.

Tako je pravil Pepe.

Meni se zdi jako žalostno spričevalo za naše razmere, da imamo eno samo moč za vse manifestacije. Zdi se mi, da bo treba vsaj še eno.

Mislim, da se stroškov za novo moč ni ustrašiti nikakor ne. Marveč se mi zdi, da bi se morebiti dalo napraviti, da bi novo moč prevzel magistrat, da bo čez dan na magistratu sedela v pisarni. Večere pa bi imela za manifestacije.

Ali pa če bi jo prevzela slavna intendanca.

(Slovenski narod, 18. septembra 1927)