Zoper volitve in gorske velikane
| ← Zgodba o junaškem rablju, ki si je sam odrobil glavo | Zoper volitve in gorske velikane Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Zmaga → |
| |||||||||||||||
Nisem nikakšen kritik in sploh ne škodoželjne narave. Niti ne gojim nikakršnega žela zoper častito osebo onega peresa, ki piše volitve. Niti ne rečem, da niso volitve nikaka snov.
Nasprotno: tudi volitve so snov in se dajo obdelati na razne literarne načine.
Toda se pišejo sedaj dan za dnem, mesec za mesecem vsak dan — ne vem, ali je to priporočljivo. Zdi se mi žalibog, volitve niso več čtivo, ki bo moglo zanimati. In gojim v svojih nedrih bojazen, da bo slavno uredništvo izgubilo naročnike, ako ne bo odnehalo z volitvami. Odnehalo naj bi, recimo, vsaj za nekaj časa. Recimo, tjakaj do božiča. O božiču bi zopet lahko pričelo z volitvami in jih priobčilo, recimo, v mladinski prilogi. Ali pa ob novem letu ali ob svetih treh kraljih.
Za sedaj pa se mi zdi, so naročniki volitev siti in bi bilo cenjenim peresom priporočiti, da se lotijo druge snovi, manj obrabljene.
Le ne gorskih velikanov in njihovih žrtev. Tudi gorskih velikanov, se mi zdi, so naročniki precej siti in njihovih žrtev. In sploh ne vem, ali ne bi bilo prav, da bi gorske velikane in njihove žrtve policija prepovedala. Če lahko prepove kopanje na prepovedanih krajih, mislim, da lahko prepove tudi plezanje na prepovedanih krajih, zlasti brez spremstva staršev ali njih namestnikov.
Nego bi predlagal, da se piše kaj drugega. Saj je na primer navzlic katastrofalni suši še marsikaj drugega pod milim nebom, kar bi bilo za pod pero.
Naj bi se na primer zopet pisala, recimo, kaka šestdesetletnica!
Šestdesetletnica že precej časa ni bila na pipi in mislim, da bi jo občinstvo sprejelo z velikim zanimanjem in bi se morebiti pridobil še kak nov naročnik, posebno, če bo naslikan.
Seveda konkurenca je velika in šestdesetletnic ni več dosti, da ne bi bile že natisnjene tu ali tam. Vendar docela še niso pošle nikakor ne.
Na primer se je posrečilo mojemu peresu po izrednem naključju seznaniti se s šestdesetletnico, še ne objavljeno in tudi sicer jako zanimivo in poučno, in nisem nenaklonjen jo drage volje dati na razpolago. Kajpada proti običajnemu predujmu, kajti je tako rekoč gospodarska kriza. Toda se slavno uredništvo lahko zanese na mojo moško besedo, ki je nisem še nikdar snedel in sploh ni moja navada, da bi moške besede jedel. Nego bom sveto vrnil prejšnji ostanek, kadar bom zadel, in se ni treba bati, da ne bom vrnil. Priporočam pa uvidevnosti slavnega uredništva, da ne zamudi prilike in mi čimprej kupi srečko — še je čas.
Seznanilo se je moje pero s šestdesetletnico v gostoljubnih prostorih »Jarega polža«. Sedela je za mizo, pomakala kruh v vino in z rahlo besedo namignila, da je ženskega spola. Rekla je, naj prisedem, če se ne bojim stare babe, in pripomnila, da koroški pregovor pravi, da tri babe in en pes delajo pol moškega.
Iz prijaznega njenega pripovedovanja sem posnel, da šteje petinšestdeset let.
Potemtakem je že pet let stara šestdeset let in je resnično skrajni čas, da bo objavljena.
Sedajle mi je prišla neka misel, pa ne vem, ali bo prav, da jo zapišem. Namreč, da je čudno, da se ni še nikdo spomnil v Beogradu in še ni izkazana nobena taksa ali carina za šestdesetletnice in zraven kazen za vsakogar, ki bi se hotel potuhniti in šestdesetletnico prikriti, in bi kazen morala biti stroga kakor za tihotapce.
Toda, kakor rečeno, ne vem, če ne bi morebiti taksa in carina in kazen kakorkoli škodovala novinam. Če bi, bo bolj previdno, da Beograd ne zve te reči.
Kakor misli slavno uredništvo, tako naj bo! Moji osebi je za mojo osebo vse prav, tako ali tako, kajti je moja oseba zoper šestdesetletnico zavarovana. Zavarovala jo je moja žena; rekla je, da zaradi ugleda družine in sramote in ker dosti ne stane.
Kar se tiče gospe jubilarke, si je gospa jubilarka pri »Jarem polžu« navzlic častitljivim svojim letom ohranila čilost telesa in duha v svežem stanju. Izjavila je, da sem kvatrna šema, ko da bom njeno šestdesetletnico dal v novine, in je sploh govorila jako pametno.
O višini njene inteligence priča zlasti okolnost, da še vedno z nezmanjšanim zanimanjem čita Male oglase.
Povedala je, da je bila dvakrat omožena in da je bila v prvem zakonu neusmiljeno varana. Rekla je, naj to takisto zapišem v novine, in sicer v Male oglase v tisti kurnik, kjer kokodakajo one, ki so neusmiljeno varane; morebiti se bo tudi nje usmilil kdo in dal kaj za to, da je neusmiljeno varana, če ne več, vsaj za polič vina.
Mislim, da je bonton slavnega uredništva zahteval, da sem ukazal pol litra vina in bodo račun že prinesli v uredništvo.
Gospa pa je pripovedovala, da je bila prvo pot omožena štirinajst let, pa se nista razumela z možem in nista vseh štirinajst let ne besedice spregovorila drug z drugim.
Povedala je, da je bila iz dobre hiše in olikana, zato da je nekoliko odlašala, preden ga je vzela. On pa da ni bil tako olikan in po poroki niti k fotografu ni maral, nego je silil kar domov. Niti ni čakal, da bi bila odložila mirto in tančico, prelepi znamenji deviškega stanu. Ampak je grdavž nespodobni zaklenil duri in jo potem kar v mirti in tančici na mile viže pretepal s palico, da je bila vsa v klobasah. To ni bilo olikano. Dejal je, da si mora najprej dušo olajšati od jeze, ker je toliko časa odlašala, preden ga je vzela. In nista potem vseh štirinajst let niti besedice izpregovorila drug z drugim. Otrok pa da sta imela dvanajst.
Gospa si je s požirkom splaknila bridke spomine.
Pokimala mi je in mi svetovala, naj ne pijem vina. Ljubljana da ima jako zdravo vodo — kdor jo dolgo pije, dolgo živi. To da lahko takisto zapišem.
Kar se pa tiče njenega drugega moža, ji je umrl na jetrih — dobil da jih je od demona alkohola. Tudi njega da je svarila kakor sedajle mene in mu branila, in ko beseda ni zalegla, je hodila za njim po gostilnah in mu pomagala, da ne bi nanj prišlo preveč.
Toda nekateremu da je kmalu preveč in ga je, kakor rečeno, Vsegamogočni vzel k sebi na demonu alkoholu.
Častitljivi jubilarki se je utrnila solza, kajti je bil polič prazen. Rekla je, da gre spat.
Voščil sem ljubeznivi gospe, da bi v enakem svežem stanju dočakala sedemdesetletnico. Gospa pa mi je voščila srečno pot na morje.
Vprašal sem, čemu naj grem na morje.
Rekla je: »Solit se.«
Kako je gospe ime in kako se piše, ne vem — pozabil sem jo vprašati. Pa nemara to nič ne stori šestdesetletnicam.
(Slovenski narod, 14. avgusta 1927)