Zgodba o junaškem rablju, ki si je sam odrobil glavo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Povodni mož (podlistek) Zgodba o junaškem rablju, ki si je sam odrobil glavo
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Zoper volitve in gorske velikane
Spisano: 2. avgusta 1927.
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ta reč je jako žalostna. Tako je žalostna, da je skoraj že od literarne vrednosti, in je pravzaprav ne bi smelo pisati moje pero, kajti se bojim, da se mojemu peresu ne bo verjela žalost v vsej žalostni meri.

Toda je reč resnično žalostna navzlic mojemu peresu in npr. ni treba misliti, da je črnilo tako zanič in da ga delam morebiti sam iz pljunka in saj, nego je črnilo, ki z njim pišem te vrstice, bledo le od solza, ki mi jih žalostno pretaka pero.

Tužna ta zgodba se tiče sodnije. Naslov je drugačen le zaradi razvedrila in tolažbe. Tiče se bratske hrvatske sodnije, tedaj tako rekoč lastnega mesa in krvi.

Mirno je živela rečena sodnija že dolgo vrsto let, Bogu vdana in zadovoljna. Z njo vred so se veselili tihe sreče veliki in mali sudac in gruntovničar in kancelista in eksekutor in tudi kar se tiče ugleda, ni bila sodnija brez njega nikakor ne.

Zadnji čas pa so se pričeli zbirati sodniji nad glavo črni oblaki.

Stanovala je sodnija v tuji hiši kot najemnica. Pa se je zgodilo, da ni plačala najemnine. Zaostala je s plačilom leto dni, zaostajala je drugo leto. Poudarjeno pa bodi, da je zaostajala brez svoje krivde.

Zavedala se je na podlagi božjih in človeških postav, da je dolžna, da najemnino plača. Tudi voljna jo je bila plačati in je iz dna srca in z vsemi štirimi koprnela, da bi jo.

Ni je plačala samo zato, ker ni imela. Kajti je bil dolžan Beograd, da pošlje denar za najemnino, pa ji ga ni poslal, dasi ga je neštetokrat s solznimi koleni rotila, naj jo obvaruje sramote in ga pošlje. Ni ga poslal.

Toda treba je takisto poudariti, da Beograda ne zadene ne senca krivde, da ga ni poslal.

Ni tajil Beograd, nikakor ne, da je najemnino treba plačati. Tudi on je gojil v junaških svojih prsih srčno željo, da bi skoraj bil konec nadležnim pisarijam in bi vrag vzel najemnino in sodnijo. Plačal samo zato ni, ker ni bilo »budžetne mogučnosti«, da plača.

Kajti se v nobeni državi, tako urejeni, kakor je naša, ne plačuje tisto, kar je po postavah in pravici in je potrebno, da se plača. Nego plačuje se tisto, kar je zapisano v budžetu, da se plača. V budžetu mora biti zapisano! Čim je v budžetu zapisano, niti ni treba, da je potrebno in po pravici in postavah, nego se plača zato, ker je zapisano v budžetu.

Najemnina za dobro našo sodnijo pa žalibog ni bila zapisana v budžetu. Morebiti je papirja zmanjkalo zanjo in se zato ni zapisala. Ali pa črnila ni bilo dovolj. Ali pa ono pero, ki je pisalo budžet, ni bilo kos pravilnemu pisanju ali se mu je kam mudilo. Kratkomalo: bratska naša sodnija in najemnina zanjo nista prišli v budžet. Pa je bila usoda sodnije zapečatena.

Strahovita je taka usoda!

Sodnija je in živi in dela. Pa vendar je ni, ker je ni v budžetu. Ko je ni v budžetu, tako je, kakor da je črtana iz vrste živih.

Enaka strahovita usoda lahko zadene vsakogar izmed nas. Če nas ne bo v budžetu ali bo kdorkoli zapisal v budžet, da nas ni, živi bomo pokopani in mrtvi za svet.

Silna je moč budžeta, silnejša od živega življenja in zdi se mi, če bi se kdaj našla brezbožna roka in bi zapisala v budžet, da ni Boga, pa si niti ljubi Bog ne bi mogel pomagati zoper moč budžeta.

Gospodar hiše, ki je notri stanovala sodnija, se je naveličal čakati, ali in kdaj bo sodnija prišla v budžet in mu bodo plačali. Pa se je zgodilo, da je stopil na dobro našo sodnijo in sodniji odpovedal najem. Dal je na sodniji zapisati protokol, da sodniji odpoveduje in da se mora sodnija o bližnjih kvatrah pobrati iz hiše z vsem svojim čipeliščem. Tako je storil in sedaj ta reč ni več samo žalostna, nego postaja že, kakor se reče, tragična.

Taka je, če bi se igrala na našem odru, se sploh ne bi mogla igrati, ker bi se vsi jokali. In kritika ne bi mogla od samega joka, da spiše kritiko, kar bi bilo še bolj vredno joka. In se bojim, da občinstvo niti ne bi prišlo v gledališče, kajti ako se je treba jokati, se občinstvo rajši joka doma v copatah in brez ovratnika, kakor bi se jokalo v gledališču. Tako tragična je ta reč.

Drugi najemniki, če dobe odpoved, več ali manj rohné in so neprijetni. Sodnija pa nič tega. Ravnodušno je sprejela odpoved na protokol, kakor da se ne tiče nje nego kovačevega psa. In je to odpoved tudi rešila in jo je rešila s pismeno odluko tako, da se mora bližnje kvatre izseliti tako gotovo z lepo, ker bi jo sicer sodnija izselila s silo.

Ako ni to tisto, čemur se reče tragika, potem so cestne fige kompot!

Njega dni je živel rabelj, znamenit je bil mojster, nikdo drug ni tako točno in uspešno obsojencem oddrobljal glave kakor on. Toda tudi rabelj ni brez greha. Prišel je sodnikom v škripce in so ga obsodili, da mu bo vzeta glava. Že so iskali novega rablja, da izvrši sodbo in staremu rablju sledi v službi.

Stari rabelj pa je bil junak. Izjavil je: nak! Zanj da ni treba novega rablja. Nego je junaško položil glavo na tnalo in si jo odsekal sam. In je tudi sam spravil takso za obglavljanje. — Še živi njegov spomin, še ga pojó pesmi, in čim bo budžetna mogučnost, mu bo postavljen spomenik.

Nič manj junaška pa ni sodnija, ki sama sebi ukaže, da se mora izseliti, in sama sebi zagrozi, če se ne bo izselila z lepo, da bo sama sebe izselila z grdo. Že se bliža dan, ko bo sodnija sama sebi rabelj. Na tisoče ljudi od blizu in daleč obeta, da bo prišlo ta dan in bo priča zgodovinskemu dogodku. Priprave so v polnem teku: pod milim nebom se bodo pekli janjci, v šotorih se bo točila pijača in bo to priliko porabil tudi vladni kandidat za volilni shod.

Gospod sodni eksekutor si je že dal podplatiti čevlje za žalostni posel, ki ga čaka. Vendar je še v dvomih, ali naj bi ob prisilni deložaciji najprej samega sebe vrgel iz hiše, ali naj bi svojo osebo prihranil za zadnjo točko. Ako bi pričel kar s seboj, bi bilo ugodno zato, ker potem ne bi imel več posla in bi lahko svoje moči nemoteno posvetil janjcem pod milim nebom in pijači v šotorih. Toda bi se mu hkrati tudi nehale takse, ki mu gredo ob deložaciji za vsakega pol dne. Zato je rekel, da si bo žalibog stvar še premislil in bo nemara vendar samega sebe šele prav h koncu cebnil v zadek, da bo zletel na cesto.

Zanimanje je velikansko. Za vožnjo po železnici so dovoljene znatne olajšave in so obljubili svojo udeležbo tudi diplomatski zastopniki iz Patagonije, Nove Kaledonije in z otokov Fidži, kajti kaj takega res še ni bilo videti na svetu.

In smo zato, čeprav je reč žalostna, vendar lahko ponosni nanjo kolikor toliko.

(Jutro, 2. avgusta 1927)