Zemlja se okoli osi vrti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Zemlja se okoli osi vrti
Venceslav Bril
Spisano: Vaje 1855
Viri: Vaje 1855; strani 60, 61, 62, 71, 72, 73, 74.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zemlja ima dvojno gibanje, namreč okoli svoje osi in okoli solnca, kterih pa mi nobenega ne čutimo. Marveč se nam dozdeva, da se solnce okoli zemlje premiče in ne zemlja okoli solnca. Saj vidimo solnce vsako jutro izhajati, vsaki poldan na nar visočejem mestu neba stati in zvečer spet zahajati v neprejenjljivem verstenju. Torej jih je dosti bilo nekdaj, in jih je, žali Bog, še zdaj, ki ne verjamejo tega, kar se mi od mladih nog u šulah učimo in tako terdo verjamemo, kakor da je en Bog. Tej misli nasproti so zoperniki verste iz sv. pisma, stavili, v kterih je Bog po Jozuatovi prošnji solncu tako dolgo stati zapovedal, da Jozua sovražnike premaga; rekli so protivniki: Bog je zapovedal, da naj stoji, ergo — se je prej premikati móglo. Ali besede sv. pisma so besede uzvišenega, poetičnega duha, ki vse, kar pove, le v krasnih podobah in prilikah pové — torej le čevlje sodi naj Kopitar, naj vodopivec s sveto grozo se svetemu pismu bliža, in se nikakor ne prederzne, kake čerkice po svojem razlagati. Tode to nasprotenje je slaven zvezdoslovec, kogar ime sem pozabil, takole spodbil: V sv. pismu je zapisano, da je Bog solnce ustavil — ergo naj se je premikalo. Tode zdaj od tistih mal miruje, ker v sv. pismu ni zapisano, de mu bi bil Bog spet veleval se premikati.

Ali pri ljudeh je bila ta naravna lastnost, in bo mende, dokler bo človeški rod stal, da si misli, mnenje, ktero so enkrat dobro spoznali, ali že z maternim mlekom kot sveto, brezpomotno vsé vserkali, ne z lepo, in ne siloma vzeti ne pusté. Reci kmetu, da ni duhov, da ni čarobnic, ali tako imenovnih copernic, v pričo tebe se ti bo posmehoval. Rekel ti bo: Kako pa sicer lasje kviško pridejo in potem v toči spet nazaj padajo. In reci mu; da veter lase zanese v zrak, in časih še težje reči, terdovratno bo pri svojem mnenju ostal. Govori mu na dolgo in široko, da tako imenovane veše so prazni zrak, ki se vname in da je tacega zraka v rudarijah, na grezeh in drugih močirnatih krajih veliko, prav nič ne boš pri njem opravil. Tako Cook pri svojem brodarenju v južno morje mornarjev nikakor prepričati in pregovoriti ni mogel, da je kos manji ledu večji, ali da manj več prostora potrebuje, kakor voda, iz ktere se je naredil. Bilo je namreč treba hladne pitne vode, navadna morska voda pa, kakor znano, se ne more piti. Torej je mornarjem ukazal, ledu v sodove natlačiti, da bi se stajal. Ti pa tega nikakor storiti niso hotli, rekoč: Kadar se bo led v sodeh stajal, se bo raztegnil in nam bo vse sodove raznesel in še barko poškodoval. Mogel jim je šelej pri manji posodi, z ledom napolnjeni pokazati, da led kaj več prostora vzame, kakor voda, ki se iz ravno tistega ledu naredi.

Očitnega dokaza je torej treba, da se termasto ljudstvo pregovori, ali kje čemo tacega za premikanje zemlje okoli osi, premikanju solnca okoli zemlje nasproti, dobiti. Dosti je dokazov, bolj ali manj očitnih, tode ravno manj očitni so vsacemu pred očmi — in kakor se sicer zgodi — tak dokaz neprešine človeškega duha, ako se ta nalaši k tej reči ne oberne.

Ali se morejo naše oči pri kacem premikanju toliko zmotiti, da mislite, da se to premika, kar v resnici pri miru stoji? Zamorejo se. Vsedimo se v čoln, ki se s silno hitrostjo po reki pelje in zdelo se nam bo, da bregovi s hišami in drevesi, ki na njih stojé, se premičejo, mi pa pri miru stojimo. Ali ni torej mogoče, da se tudi zemlja z nami vred tako hitro okoli osi verti, da se nam zdi, da se mi ne premikamo, in da se solnce. Mogoče je torej že, da se zemlja verti in ne solnce.

To je pa tudi bolj verjetno, če pomislimo, kako dalječ so nekatere zvezde od naše zemlje, in kako grozovitno so velike. Že solnce je 21 miljonov milj dalječ in 1 miljonkrat in pol večji, kot zemlja, kako hitro bi se torej verteti moglo, da bi se v 24 urah okoli zemlje zvertelo. Daljne zvezde, kakor Siri i. t. d. so pa še miljonkrat in miljonkrat večji, kakor solnce, in tudi tolikrat dalje od nas, kakor ono. Če bi se torej te zvezde okoli nas premikale, s kakšno nezapopadljivo in nepisljivo hitrostjo bi se verteti mogle, one, ki so se miljonkrat in miljonkrat večji, kakor prah, naša zemlja, na kteri je peščica ošabnih človekov, ki so tirjali in deloma še tirjajo, da naj se ves svet okoli njih verti. Tode premikanje zemlje okoli osi sledi potrebno in dosledno iz tihle okoliščin.

Ne samo zemljino telo in žnjim mesta, ljudje i. t. d. verte se okoli osi, ampak tudi zračje, ki zemljo, kot votla oblina obdaja. Zato se zgodi, da mi tega premikanja ne čutimo, sicer bi vihar bil, da bi ljudje in hiše podiral in kmali vso rast na zemlji pokončal. Zavolj tega mora tudi vsaki kamen, katerega navpik kvišku veržemo, na ravno tistem mestu pasti, pa ne zato, ker zemlja stoji, ampak ker za ravno toliko v primeru kakor zemlja, se je tudi zračje overtelo.

Pojdimo zdaj na en stolp in stopimo na line, ki proti izhodu gledajo. Izpustimo ravno pri zidu kamenček iz roke; ko do tal prileti, ne bo več pri zidu, ampak za nekaj linij in in celo palcev od stolpa pa proti izhodu, posebno če je stolp zelo visok, kakor postavimo stolp sv. Štefana na Dunaji, stolp v Štrasborgu i. dr. Kaj pa je vzrok tega? Kamenček je pri padcu obderžal tisto hitrost v vertenju okoli zemlje, ki jo je imel pri linah, ravno ko ga je roka spustila. — Ta hitrost pa je veči pri linah, je veči na verh stolpa, kakor na tleh. Vzemimo postavim kolo in ga zavertimo xxx okoli osi, obroči se bodo nar hitreje verteli, ker so nar bolj dalječ od sre, de — od osi, pesto samo pa se bo kaj bolj počasno vertelo, ker je blizo osi. Ker so pa line dalji od sre, de zemljine, kakor tla, setoraj tudi bolj hitri verte, to je, v enakem času dalji pridejo, kakor stolp pri tleh, in tako tudi kamenček, ki je iz lin do tal priletel. To pa bi se zgoditi ne moglo, ko bi se zemlja proti jutru okoli svoje osi ne vertela. Obernimo se k drugem dokazu, da se zemlja okoli svoje osi verti.

Postavimo pod. 1 top a na se, verni polablini zemlje in meri, mo na b, ki je bolj južno pro, ti ravniku postavljeno. Sproži, mo top, oblica bo letela en čas, pa ne bo zadela, ampak na desno udarila, in to spet zato, ker se zemlja okoli osi obrača.

V tem času, ko je oblica od a do b letela, se je zemlja od zapada do izgoda že nekoliko obernila in cil, ki je bil v b nastavljen, je prišel v m. Tode oblica mu ni mogla tje slediti, tudi ona se je nekoliko proti izhodu pomaknila, tode ne toliko, kakor b, ki je blizo ravnika in toraj dalje od osi. Obblica pa je s tisto hitrostjo se vertela, ki jo je v a imela, in toraj zad za cilom v n ostala. Postavmo top a na juzno poloblino in merimo v b, ki je spet blizu ravnika. Sprožimo top. — Ta čas, ko bo oblica od a do b letela, se bo cil b že do m premaknil, oblica pa bo zaostala in v n v zemljo udarila, ker se je z izverno manji hitrostjo vertela, kakor jo kraj ima, od kterega je prišla, namreč a.

Postavimo zdaj pod. n. top a na ravnik in ga namerimo v b, ki je bolj proti severnemu tečaju. V tem času, ki ga bo oblica potrebovala, da bo od a do b prišla, se bo b z zemljo premaknil v n, oblica pa bo v m in v tla udarila, toraj cil v vertenju prehitela. Vertela se bo namreč s hitrostjo, ki jo je na ravniku imela in ki je večji od te, ktero ima b in vsi kraji, ki na tisti stopnji severne širokosti leže.

Če zopet top a nastavimo na b, ki je v južni poloblini, bo oblica že do m prišla, med tem, ko se bo b šelej do n privertil in to iz omenjenega vzroka.

Ta dokaz si vsak sam lahko naredi in kar je v njem zapopadenega je dobro znano lovcom alo sploh streljavcom. Večkrat se nameri, da nar umetniši srteljavec cila ne bo zadel, čeravno je mislil, da bo oblica na ravnost v černo šla, ker je zares tje meril, tode vertenje zemlje okoli osi je krivo, da ni tega zadel, na kar je meril.

Drug dokaz za našo (resnico) reč je resnica, da je zemlja na obeh tečajih nekoliko uderta, na ravniku pa trebuhasta, to de tega nobeden še sam videl ni, vsi moramo to le gotovemu in natančnemu preracunenju verjeti. Ta prikazen se tako razjasniti da.

Vzemimo pod. III. oblico ab iz ilovice, pretaknimo skozi sredo palico in vertimo oblico okoli nje. Kmalo se bo pri čerkah s in j, kjer je palica pretaknjena, uderla, pri čerkah a in ba pa se razširila, ker ta kraja se okoli osi nar hitreje vertita in sta nar bolj nagnjena, od palice se oddaljiti. Iz popolne oblice sajb dobili bomo potlačeno oblico s’zj’i, kakoršna je naša zemlja, ki je nekdaj tudi bolj mehka bila, kakoršna je še zdaj v sredi.

Daljni dokazi za premikanje zemlje so še toki v morju in zraku. Od tokov v morju smo nekoliko slišali v spisu „Podnebje v privodnih krajih“, od tokov v zraku pa nam bo kak prihoden spis kaj znamenitega povedal.