Zelene kamele, mrmranje
| ← Dež in medena jabolka | Zelene kamele, mrmranje Otrok in jelen Tomaž Šalamun |
Krovec, krovec, boš obstal? → |
| |||||||
Lačen sem. Listi zeleno gorijo.
Kravi, ko muka, gledaš v slap.
Ko rodi, jo ubijaš. Scufane obleke harlekinov
ji tečejo iz gobca, kot bi bile detelja.
Zelene, z oblitimi konci. Okroglimi,
obrobljenimi kot pri jagerjih?
Kot sit, srebrn trebuh pri rožah?
Popravil sem se. Izbruhal jedilno olje.
Plemiči se valijo v dolino, čeprav
usločeni, trdi, odskakujejo od čela.
Gramoz, turški nageljni in grče – buške.
Ob potoku sova. Sredi belega dne, prekrita
s spodnjimi deskami mostu. Ne butne z
glavo. Spi. Posluša šum potoka, hreščijo
kaplje vod. Most vedno zgori, ko se dvigne.
Ker nismo za pešce, ampak za bitja, ki se
odrivajo od skal, se poženejo čez globel
in pristanejo s slano glavo. Niti jim
Plapolajo med šumenjem voda. Potem se
prerazporedijo kot metki, da lahko nadaljujejo
skok. Stene so prešite. Raj je preproga,
Ki tu pa tam malo zgori od žvižganja krogel.
Vtisnjeni v moje veke, požirajte spet in
mirno. Na varnem ste, ker vas imam rad.